Uporabnik:Lara.podergajs

Iz Wikiverza
Jaz in moja dva mačkona.

Pozdravljeni na mojem študijskem dnevniku! Uporabljam ga pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti pod mentorstvom profesorja Hladnika.

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Kdo sem?•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

Sem Lara Podergajs in prihajam iz Slovenskih Konjic, majhnega štajerskega mesta med Celjem in Mariborom (to je tam, pod Roglo), kjer sem obiskovala tudi osnovno šolo. V srednjo šolo sem se odpravila tako rekoč "čez cesto", na Gimnazijo Slovenske Konjice, od tam pa me je pot zanesla nekoliko dlje od doma, na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer študiram Slovenistiko ter Primerjalno književnost in literarno teorijo. Po zaključku študija se vidim v profesorskih vodah kot profesorica slovenščine na kakšni gimnaziji, morda pa me do takrat življenje zanese še kam drugam.

V srednji šoli sem objavila nekaj člankov in intervjujev v šolskem glasilu GoSKo, s pisanjem proznih besedil pa sem začela že v osnovni šoli na Wattpadu. Oktobra sem se v okviru predmeta Primerjalna verzologija pri profesorju Novaku preizkusila tudi v pisanju poezije. Ljubezen do pisanja je razlog, zakaj sem se odločila za kombinacijo teh dveh študijskih programov, ki me ni razočarala. Poleg pisanja včasih kaj narišem, seveda pa uživam tudi ob branju (kot se za študenta Slovenistike in Primerjalne književnosti tudi spodobi).

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•


Test 12. 2. 2021[uredi]

--Lara.podergajs (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. Anton Ocvirk

2.

Vpliv razširitve poslovne dejavnosti na poslovni izid podjetja Andrejka Podergajs, s.p., Vrtnarstvo Podergajs = diplomska naloga Podergajs, Maja, upravljalka podeželja in krajine Vrsta gradiva - diplomsko delo ; neleposlovje za odrasle Založništvo in izdelava - Ptuj : [M. Podergajs], 2017 Jezik - slovenski COBISS.SI-ID - 696703

Maja Podergajs. Vpliv razširitve poslovne dejavnosti na poslovni izid podjetja Andrejka Podergajs, s.p., Vrtnarstvo Podergajs[: Diplomsko delo]. Mentorice Vesna Tavčar, Andrejka Podergajs, Ljudmila Liponik. Ptuj, 2017. COBISS


3. Shift=dvigalka

4. Zakon o varstvu osebnih podatkov 5

Test za test[uredi]

--Lara.podergajs (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)

1. vprašanje: Gre za leto 2012. Schwartz je iz univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih člankov. Do teh člankov je omogočil zastonj dostop. Proti njemu se je sprožila tožba, ki je vodila v njegov samomor.

--Lara.podergajs (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga - O Slavistični reviji[uredi]

Kot naročeno sem prelistala Slavistnično revijo iz leta 2014, že ob prvem odprtju revije pa so me pritegnile stripovske ilustracije članka z naslovom Stripovska obravnava češkega narodnega preroda.

Povzetek[uredi]

V njem je govora o češki stripovski knjigi Šifra ministra Hanky. Avtorica članka najprej predstavi zvrst tega stripa nato pa spregovori o načinu združevanja pravil stripovske umetnosti in zgodovinske resnice ter o vključevanju avtentičnih zgodovinskih virov v knjigo. Da pa članek na pogled ni preveč suhoparen, poskrbijo mnoge ilustracije iz stripovske knjige, o kateri govori. V stripu je izrecno navedeni trud za "resnično zgodovino" je razumljen v duhu postmodernega prepletanja popularne kulture z visoko kulturo.

Ključne besede: spor zaradi Rokopisov, Václav Hanka, strip, fikcija, Tomáš Hibi Matějíček, Karel Jerie, Širfa mistra Hanky

Ogled in branje članka priporočam vsem navdušencem nad stripi.

Viri[uredi]

  • Eva Niklesová. Stripovska obravnava češkega narodnega preporoda. Slavistična revija 62/2 (2014). 185–193.

Druga domača naloga - Članek iz Jezika in slovstva[uredi]

Iz revije Jezik in slovstvo, ki vsebuje mnoge literarne razprave, sem si izbrala članek z naslovom Župančičevo sodelovanje pri Slovenski matici avtorja Joža Mahniča. Povezava do članka: 2

O avtorju[uredi]

Joža Mahnič, rojen 1. oktobra leta 1918 v Bohinjski Bistrici, je bil slovenski literarni zgodovinar in univerzitetni učitelj. Srednjo šolo je opravil na Klasični gimnaziji v Ljubljani, nato pa je študiral romanistiko in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Na Filozofski fakulteti je predaval kot asistent volonter, kasneje pa tudi kot profesor, poleg tega pa je predaval tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Služboval je tudi po ljubljanskih gimnazijah, bil pa je tudi ravnatelj Slovanske knjižnice. Od leta 1994 do 2008 je bil predstavnik Slovenske matice, ob koncu predsedovanja pa je bil imenovan za častnega predsednika. Umrl je 2. julija 2009. Njegov brat je bil književnik, gledališčnik in teatrolog Mirko Mahnič.

Ukvarjal se je s slovensko moderno, najbolj pa z Otonom Župančičem. Opremil je kar devet knjig njegovih zbranih del ter spisal še marsikatero drugo delo o njem. Svoje delo pa je posvetil tudi drugim slovenskim pesnikom: Ketteju, Kosovelu, Vodniku, pisatelju Borisu Pahorju ter mnogim drugim.

Župančičevo sodelovanje pri Slovenski matici[uredi]

Povzetek[uredi]

Ko je Slovenska matica leta 1906 ostala brez tajnika, se je na razpis prijavil Župančič, ki je takrat še študiral, poleg njega pa še številni drugi: Kostanjevec, Lončar, Mikuš, Podkrajšek ter Robida. Predstojni odbor se je na seji dogovoril, da mora biti bodoči tajnih literarno izobražen ter uk v administraciji. Člani komisije so se tako odločili, da je primeren kandidat Podkrajšek, ki je bil uradnik. Za Župančiča pa sta se zavzela Zbašnik in Finžgar. Pleteršnik je predlagal za glasovanje, na katerem je bilo 17 glasov za Podkrajška, 6 za Župančiča, eden glas pa je ostal neodločen. Glasovanje je potekalo z listki.

Čez dobra tri leta pa so v Slovenski matici ponovno iskali novega tajnika, velik del njenih članov pa se je spet zavzemalo za uradnika, Zbašnik in Finžgar pa sta se potegovala za pisatelja, vendar ne Župančiča, temveč Puglja. Župančič je bil seveda užaljen. Isto leto pa je matica zamenjala svojega predsednika in Župančiča prosijo, da bi matica v svoj program sprejela njegove prevode Shakespearja. Nato je morala za nekaj let prekiniti delovanje zaradi vojne, ponovno pa je začela delovati 1917. Župančičev prevod Sna kresne noči so želeli izdati že leta 1914, ki je bil sicer preveden že leta 1903, vendar se Župančič dolgo ni odločil, da ga bo predal matici. Svoje prevode Shakespearja je matici ponujal tudi Karel Glaser, vendar je bil zavrnjen, češ da jim manjka poezije, bili pa so filološko natančni.

Petega marca 1911 je bil Župančič pri Slovenski matici izvoljen za odbornika SM, na naslednji odborovi seji pa so ga pritegnili h knjižnemu odseku. V prvem letu je Župančič zavzeto sodeloval v odboru. Četrtega junija 1947 je bil izvoljen za predsednika Slovenske matice.

Pri matici je Župančič sodeloval od leta 1905 pa vse do smrti, torej skoraj petdeset let. Sodeloval je na vse možne načine, kot funkcionar, ocenjevalec, prevajalec, programer ipd. Bil je odbornik in načelnik pododseka, predsednik, podpredsednik, spodletelo mu je le pri kandidaturi za tajnika.

Viri[uredi]

  • Joža Mahnič. Župančičevo sodelovanje pri Slovenski matici. Jezik in slovstvo 21/2 (1975). 40–49. 2
  • Joža Mahnič. Wikipedija 5. nov. 2020.

Tretja domača naloga - Ciproš[uredi]

O avtorju[uredi]

Avtor pesmi je slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik, Janko Glazer, rojen 21. marca 1893 v Rušah. Umrl je 2. februarja 1975 v rodnem mestu. V Gradcu, Zagrebu, na Dunaju in v Ljubljani je študiral slovenistiko in germanistiko. Poučeval je na mariborski klasični gimnaziji, nato je bil knjižničar v mariborski Študijski knjižnici, kasneje pa je postal tudi njen ravnatelj.

Ciproš[uredi]

Objava[uredi]

Pesem je izšla leta 1946.

Zgradba[uredi]
  • rima: ABBA (oklepajoča)
  • okrasni pridevki
Tema[uredi]

Tema pesmi je smrt avtorjevega sina, ki je študiral kemijo. Padel je aprila 1945 v bojih pri Brčkem. 1. kitica: Ciproševo cvetje je rdeče barve, torej spominja na kri, ki se je ulila iz rane pesnikovega sina. 2. kitica: Ponazarja živahno in veselo življenje, ki ga je živel pesnikov sin. 3. kitica: prihod viharja - simbolizira sinovo nenadno smrt. 4. kitica: Gozd je izginil, dreves več ni - življenje je pusto. Ostal je le še rdeč ciproš - ponovno simol krvi in rane, tokrat ne več rane pokojnega, temveč čustvena rana, ki jo je očetu zadala smrt sina. To je rana, ki se nikoli ne zaceli.

Interpretacija[uredi]

V pesmi je avtor izpovedal svojo bolečino. Izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Poezija odmeva spomine na grozote vojne, v kateri vemo, da je umrlo ogromno ljudi.

Viri[uredi]

Četrta domača naloga - Forum Slovlit[uredi]

Pokomentirala sem sporočilo, ki se je na forumu Slovlit znašel v torek, 8. maja 2001. To sicer ni moj rojstni datum, saj na ta dan žal ni bilo objavljeno nobeno sporočilo. Izbrala sem si sporočilo Vladimirja Osolnika, ker je dan objave mojemu rojstnemu datumu zelo blizu.

Vsebina sporočila[uredi]

Osolnik je pisal Miranu Hladniku. Poročal mu je o svojem obisku na Univerzi v Banja Luki, kjer je o Prešernovem življenju in delu predaval na FF UNI v Banja Luki. Spregovoril je tudi na javni slavnostni prireditvi, posvečeni 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna.

Nato je opisal potek slavnostnega Prešernovega večera, ki se je začel z otvoritvijo razstave različnih likovnih del slovenskih slikarjev, svečani literarni večer pa z Zdravljico, ki je bila zapeta v slovenščini. Sledil je še recital Prešernovih pesmi, besede predsednika slovenskega društva, nato pisatelja, filozofa in dekana Filozofske fakultete, sodobno uglasbljena izvedba IV. in V. soneta iz Sonetnega venca v slovenščini, literarni nastopi, kratka predstavitev nastanka in vsebine knjige prevodov Prešernove poezije v slovensko-srbsko-francoski izdaji izpod peresa pesnika in prevajalca Kolje Mićevića iz Pariza, pozdravne besede odpravnika poslov slovenskega veleposlaništva v Bosni, tudi sam pa je spregovoril o njegovem življenju in delu.

Osolnik poroča tudi o tem, da je bilo zanimanje za omenjeni dogodek ogromno, saj je bila dvorana nabito polna, spremljali pa so ga tudi številni novinarji in kamere. Nato spregovori še o svojem sprejemu na FF ter predavanjih, ki jih je vodil.

Kategorizacija sporočila po žanrih[uredi]

Sporočilo bi razvrstila v naslednje žanrske skupine:

  • univerzitetno izobraževanje
  • prešernoslovje
  • literarnovedni dogodek

Komentar[uredi]

Ob pogledu na sporočilo sem bila zelo vesela, saj je vzpodbudno, da se za našega pesnika zanimajo tudi ostali narodi, še bolj pa me je razveselilo, ko sem prebrala o Osolnikovem poročanju, da je bilo zanimanje za dogodek veliko.

Viri[uredi]

Peta domača naloga - Janez Vrečko[uredi]

Izbrala sem si literarnega zgodovinarja Janeza Vrečka, saj je moj profesor na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo, uči me namreč predmet, imenovan Zgodovina avantgard. Poleg tega sem se odločila še prebrati njegov članek z naslovom Kosovel med Integrali in Konsi, saj opisuje del študijske snovi pri tem predmetu, zato sem pomislila, da je to popolna priložnost, da opravim domačo nalogo in hkrati ponovim del snovi.

O avtorju[uredi]

Življenje[uredi]

Janez Vrečko je slovenski komparativist, literarni zgodovinar in teoretik. Nagrajen je bil za izjemne znanstvene dosežke na področju literarne zgodovine. Rojen je 9. aprila leta 1946 v Ljubljani. Leta 1974 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za svoje diplomsko delo pa je prejel Prešernovo nagrado. Hkrati je študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doktoriral je leta 1986.

Delo[uredi]

Zaposlen je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, od 2002 dalje opravlja funkcijo rednega profesorja. Občasno predava tudi na nekaterih ostalih slovenskih univerzah. Dobri dve leti je deloval tudi kot gostujoči profesor na tujih univerzah.

Ukvarja se z evropsko in slovensko zgodovinsko avantgardo, posebej pa se zanima za Srečka Kosovela in ruski konstruktivizem. Poglablja se tudi v zgodovino epa, tragedije in roman od antičnih časov dalje. Preučuje glavne literarnoteoretske pojme, npr. mimesis, inspiracija, katarza ... ter teorijo moderne evropske lirike od Baudelaira naprej. Posveča se tudi problematiki evropskih poetik od Aristotela do Brechta in Artauda.

Vrečko je napisal veliko monografij o Kosovelu in o antični literarni vedi. Poleg tega je napisal tudi dve knjigi in osem gledaliških listov. Njegov literarni opus pa večinoma obsegajo literarnovedni članki, katerih tematika zajema Srečka Kosovela, evropsko avantgardo, antično literarno teorijo.

Dodatek[uredi]

Povzetek članka Kosovel med Integrali in Konsi[uredi]

Vrečko v uvodu spregovori o avantgardi, ki se je v evropskem prostoru razvila med leti 1910—1930, na slovenskem pa njeni začetki izhajajo iz leta 1914 oziroma 1915. Za to je odgovoren Anton Podbevšek s svojimi Žoltimi pismi. Kasneje je nastopila tako imenovana "novomeška pomlad" v letu 1920, v letih 1921 in 1922 pa je sledila revija Trije labodje. Sledil je Rdeči pilot 1922, ki je zaznamovan kot prvi poskus politizacije avantgarde na slovenskem. To velja za prvo fazo slovenske avantgarde.

Za drugo fazo je bil odgovoren Kosovel, doživela pa je tudi največ pozornosti. Poleg njega pa sta pomembna še Avgust Černigoj in Ivo Grahor. Tretjo fazo slovenske avantgarde je hkrati s Kosovelom začel še Delak s svojo revijo Novi oder, par let kasneje pa sta izšli še dve številki revije Tank. Leto kasneje je sledil še Strum, faza pa se konča s politično orientiranim Kreftovim Delavskim odrom, pri katerem je sodeloval tudi Delak. Pomembni protagonisti te faze so Ferdo Delak, Bratko Kreft in Avgust Černigoj.

Kosovelova objava integralov v drugi fazi je nepričakovano pretresla strokovnjake, ki so začeli raziskovati Kosovela, katerega še danes nimamo popolnoma razjasnjenega. Integrali so ga potisnili v okolje evropske avantgarde, na slovenskem področju avantgarde pa je dobil enakovreden prostor Prešernovemu na področju tradicionalne poezije.

Vrečko se nato spusti v razlago o nastanku Integralov. Eden izmed njih naj bi bila ideja za založbo Strelci, s katero se je hotel Kosovel s člani svojega krožka reformirati kot novo literarno gibanje. V okviru te založbe so Integrali izšli, nekaj tednov kasneje pa je Kosovel spremenil načrt za založbo. Svojo idejo o Integralih je skrožil na ciklus pesmi, ki ga ni bilo v zbirki Zlati čoln.

Kosovel je doživel preobrat, ki je bil zanj veliko pomembnejši od njegovega poetičnega premika v konstruktivizem, ki ga imamo lahko le za pogoj in predstopnjo, sledilo pa je politično prevrednotenje in funkcionalizacija avantgarde. Kosovel je Konse pisal ves čas od pomladi do zime leta 1925, počitniški čas tega leta pa je uporabil za študij, da bi pospešil svoj veliki povzdig. Vrečka na tej točki zanima, katere Kosovelove pesmi so nastale v tem obdobju. To naj bi bila vrsta socialnih pesmi, med njimi cikel sonetov Rdeči atom pa tudi Ekstaza smrti in najverjetneje tudi pesnitev Tragedija na oceanu. Ekstaza smrti naj bi po Šentjakobovem mnenju nastala tik pred nastopom v Šentjakobu. Kosovel torej s ciklom pesmi iz Zlatega čolna misli predvsem na Ekstazo smrti, na Tragedijo na oceanu in na Rdeči atom, vse to pa naj bi izšlo v Integralih z istim naslovom.

V konsu Integrali najdemo potrdilo Kosovelove konstruktivistične in politično-revolucionarne preobrazbe. V zadnjem verzu pesni o rotacijskem večeru, na katerem se je zgodila Kosovelova rotacija duha. Dokaze se najde v enem izmed Kosovelovih dnevnikov, ki jih Vrečko v svojem članku podrobno razdela.

Viri[uredi]

  • Janez Vrečko. Wikipedija 26. nov. 2020.
  • Janez Vrečko. Kosovel med Integrali in Konsi. Sodobnost 33/1 (1985). 64–72. 1

Šesta domača naloga - Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbrana dela so začela izhajati 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka. Do zdaj je bilo natisnjenih 250 knjig 39 avtorjev in mnogo monografij o njih. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstveno-kritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Pobudnik za nastanek je bil Ivan Prijatelj, ki je podal vzorec za uredništvo. France Bevk je urejanje prevzel po Ocvirkovi smrti. V začetku leta 2011 je uredništvo prevzel Matija Ogrin.

Principi[uredi]

Zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje. Ne zajema le leposlovja. Besedila spremljajo opombe, ki podajajo genezo posameznih del, vire in dokumente, ki so sodelovali pri nastanku umetnin, variante besedil in njihovo recepcijo. Besedila naj bodo natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb, modernizira naj se le pravopis. Popravile naj bi se samo tiste pomote, ki so nastale pri nepazljivosti avtorjev ali v tiskarni. To načelo ne dopušča poseganja v stil avtorja. Zaključene avtorske opuse dopolnjujejo monografije o avtorjih, ki niso samo življenjepisi.

Ženski delež[uredi]

Od 39 avtorjev, katerih dela so zbrana v Zbranih delih, je le ena izmed njih ženska. To je Zofka Kveder, slovenska pisateljica in publicistka, rojena 22. aprila 1878 v Ljubljani. Umrla je 21. novembra 1926 v Zagrebu. Pisala je pripovedno prozo in dramska dela.

Viri[uredi]

Sedma domača naloga - Literarni leksikon[uredi]

Opis[uredi]

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Izhajati je začel leta 1979 na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v sodelovanju z založbo DZS. Zadnja številka je izšla leta 2001. Zbirka Studia litteraria je njeno nadaljevanje, ki še izhaja še danes. Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Avtorji zvezkov so bili specialisti vsak za svoje področje. Izdanih je bilo 46 zvezkov.

Zgodovina[uredi]

Pobudo za nastanek Literarnega leksikona je sredi šestdesetih let dal Anton Ocvirk. Zgledoval se je po nemškem Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft. Leksikon si je zamisli kot znanstveno delo, namenjeno širši problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj. Ocvirk je uredil kar prvih deset zvezkov.

Seznam avtorjev in tem[uredi]
  • Anton Ocvirk (4): Literarna teorija, Evropski verzni sistemi in slovenski verz, Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, Pesniška podoba
  • Janko Kos (9): Literatura, Romantika, Morfologija literarnega dela, Roman, Razsvetljenstvo, Predromantika, Literarne tipologije, Lirika, Postmodernizem
  • Kajetan Gantar (3): Helenizem, Grške lirične oblike in metrični obrazci, Antična poetika
  • Dušan Ludvik (2): Srednjeveške in staronemške verzne oblike, Aliteracija in aliteracijski verz
  • Darko Dolinar (2): Pozitivizem v literarni vedi, Hermenevtika in literarna veda
  • Majda Stanovnik (1): Angloameriške smeri
  • Dušan Pirjevec (1): Strukturalna poetika
  • Niko Kuret (1): Duhovna drama
  • Aleš Berger (1): Dadaizem. Nadrealizem
  • Dimitrij Rupel (1): Literarna sociologija
  • Vlasta Pacheiner-Klander (2): Staroindijska poetika, Staroindijske verzne oblike
  • Miran Hladnik (2): Trivialna literatura, Povest
  • Jože Munda (1): Knjiga
  • Denis Poniž (3): Konkretna poezija, Esej, Tragedija
  • Marjeta Vasič (1): Eksistencializem in literatura
  • Katarina Bogataj-Gradišnik (2): Sentimentalni roman, Grozljivi roman
  • Drago Bajt (1): Ruski literarni avantgardizem
  • Andrej Inkret (1): Drama in gledališče
  • Lado Kralj (2): Ekspresionizem, Teorija drame
  • Marko Terseglav (1): Ljudsko pesništvo
  • Tomo Virk (1): Duhovna zgodovina
  • Vera Troha (1): Futurizem
  • Metka Kordigel (1): Znanstvena fantastika
  • Marko Juvan (1): Intertekstualnost

Viri[uredi]

Osma domača naloga - nalaganje fotografij na Wikimedia Commons[uredi]

Spominska plošča na rojstni hiši Ivana Minattija

Ivan Minatti[uredi]

Prihajam iz okolice Slovenskih Konjic, majhnega štajerskega mesta, ki je znano tudi kot mesto cvetja in vina. Slovenske Konjice so rodno mesta slovenskega pesnika Ivana Minattija, zato sem na spletišče Wikimedia Commons objavila fotografijo spominske plošče na njegovi rojstni hiši. Minatti, pokojen od leta 2012, je častni občan konjiške občine, njemu v čast pa so leta 2015 pred medijsko hišo Radio Rogla postavili umetniško skulpturo, ki jo Konjičani imenujemo kar 'Minattijeva klopca'. Skulptura prikazuje pesnika, ki sedi na klopci. Sprva je bila klop lesena, kasneje pa so jo zamenjali s kamnito klopjo. V stavbi medijske hiše Radio Rogla pa se nahaja tudi Minattijeva knjigobežnica, tja lahko kdorkoli prinese svoje knjige in od tam tudi zastonj odnese kakšno.

Vida in Branko Rudolf[uredi]

Nekdanje bivališče Vide in Branka Rudolfa

Poleg Minattija pa sta s svojo družino v Slovenskih Konjicah nekdaj živela tudi brat in sestra Vida in Branko Rudolf, med drugim slovenska pesnika in pisatelja, zato sem na spletišče postavila tudi fotografijo njunega nekdanjega bivališča, ki se nahaja v konjiškem starem mestnem jedru.

Poljubna domača naloga - Wattpad[uredi]

Med zadnjimi urejanji študijskega dnevnika me je prešinila ideja, da bi lahko predstavila spletno stran in aplikacijo Wattpad, saj smo se s podobnimi stranmi ukvarjali tudi pri tem predmetu.

Kaj je Wattpad?[uredi]

Wattpad je spletna skupnost pisateljev in bralcev. Tukaj lahko kdorkoli objavlja svoja dela, stran je namenjena predvsem neuveljavljenim pisateljem. Najboljši del pa je, da si lahko profil na Wattpadu ustvariš zastonj, torej lahko vsako delo bereš zastonj, prav tako pa za objavo lastnega dela ni potrebno plačati.

Pogosto se zgodi, da z njeno pomočjo zaslovi kakšen mladi ustvarjalec, ki je na Wattpadu začel objavljati zgolj iz zabave. Podobno se je pripetilo Američanki Anni Todd, ki je zaslovela s svojo zbirko knjig Prvič (v originalu After), po kateri so lani posneli že drug film, s pisanjem pa je začela na Wattpadu.

Postopek objavljanja[uredi]

Na Wattpadu mi je všeč to, da lahko knjigo objaviš, še preden je napisana do konca, torej po delih. Avtorji najraje objavljajo po poglavjih vsaj enkrat na teden. Od pogostosti objavljanja je odvisna tudi priljubljenost tvojega dela. Če je avtor neaktiven, dolgo ne objavi nadaljevanja, bralci hitro izgubijo zanimanje in si v malem morju del poiščejo drugo. Avtor lahko že objavljene dele zgodbe nenehno spreminja, kar je zelo priročno za popravljanje slovničnih napak. Vendar pa se mi zdi nesmiselno, da bi že objavljen del vsebinsko spreminjali, saj obstaja možnost, da bodo tako bralci izgubili rdečo nit zgodbe.

Licence[uredi]

Preden pa svoje delo pošlješ v javnost, imaš možnost izbrati licenco. Izbiraš lahko med:

  • All Rights Reserved - delo pripada le tebi
  • Public Domain - delo pripada javnosti
  • Creative Commons - tvoje delo lahko kdorkoli predela ali uporabi na kakšne druge načine, vendar mora navesti, da si ti originalen avtor
Žanri[uredi]

Wattpad prav tako ponuja raznoliko paleto žanrov, v katere lahko kategoriziraš svoje delo, s tem pa potencialnim bralcem omogočiš lažje iskanje in dostop do svojega dela. Najdeš lahko vse od klasičnih romanov pa do sci-fi in fanfictionov.

Lestvice[uredi]

Dela na Wattpadu med sabo ves čas tekmujejo. Spletna stran ima namreč kompleksen sistem lestvic. Uspešnost tvojega dela je odvisna od branosti (koliko bralcev "poklika" tvoje delo), komentarjev, ki jih bralci pustijo (komentar je namreč možno pustiti pod vsakim odstavkom) in od števila glasov (bralec lahko za delo glasuje tako, da klikne ikono zvezdica ✰). Najpopularnejša dela znotraj posameznih žanrov se potegujejo za nagrade The Watty Awards, ki se podeljujejo vsako leto.

Bralci[uredi]

Čeprav večina bralcev na Wattpadu nič ne objavi, pa vseeno pomembno vplivajo na dela ostalih avtorjev z glasovanjem, komentiranjem in branjem. Najbolj priročna funkcija za wattpadovskega bralca je Library (knjižnica), kamor si shraniš dela, ki jih nameravaš prebrati, da jih ne izgubiš. Wattpad izbrana dela samodejno shrani, da jih ni potrebno vedno znova iskati.

Wattpad v slovenščini?[uredi]

Čeprav na Wattpadu prevladujejo angleška dela, se najdejo tudi avtorji, ki pišejo v slovenščini. Objavlja jih kar nekaj, vendar sama na Wattpadu še nisem zasledila dela v slovenščini, ki bi me pritegnilo, zato večinoma berem v angleščini, ker je tudi ponudba mnogo večja.

Moje udejstvovanje na Wattpadu[uredi]

Zanj sem prvič slišala že v osmem razredu osnovne šole in od takrat dalje ga uporabljam anonimno. Večinoma mi služi za branje, saj brez težav s pomočjo žanrov najdem zgodbo, ki me zanima. Preizkusila pa sem se tudi v pisanju zgodbe v angleščini, vendar mi je zaradi pomanjkanja volje ni uspelo dokončati. Ker pa sem v preteklih mesecih pri sebi opazila željo, da bi pomagala pri širjenju (pre)majhne slovenske Wattpad skupnosti, načrtujem objavo dela v slovenščini.

Uporabo Wattpada priporočam vsem, ki radi berete in/ali pišete v kateremkoli jeziku. :)

Tipkanje[uredi]

Josip Premk: Božič

Računalniški ukazi, kode in tipke[uredi]

Wiki kode[uredi]

  • <br> za prelom vrstice
  • <hr> za vodoravno črto
  • <center> za centriranje besedila
  • <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
  • <nowiki></nowiki> - neupoštevanje wiki kod
  • podpis: 2 vezaja in 4 tilde --~~~~ izgleda takole: --Lara.podergajs (pogovor) 21:16, 6. februar 2021 (CET)
  • številčeni seznami: #
  • neoštevilčeni seznami: *
  • poševno besedilo: ' '
  • krepko besedilo: ' ' '
  • {{redakcija|zatipkana beseda|popravljena beseda}} je način za popravo zatipkanine v tekstu, da bo bralec prejel tudi to informacijo iz originala
  • presledek pred vrstico ...
... ustvari okvirček :)

Hiperpovezave na druge Wiki strani[uredi]

[[:črka: Ime strani|zapis v besedilu]]

  • Wikipedija: w
  • Wikivir: s
  • Wikimedia Commons: c
  • Wikiverza: v
  • Wikiknjige: b

Ukazi[uredi]

<Alt> + <Tab> je ukaz za seljenje med odprtimi okni/programi

<Ctrl> + <c> je ukaz za copy

<Ctrl> + <v> je ukaz za paste

Tipkovnica[uredi]

Shift → dvigalka Backspace → vračalka Delete → brisalka Insert → vrivalka Home → začetek
Escape → ubežnica Space → preslednica Ctrl → krmilka Alt → izmenjalka End → konec
Page Up → prejšnja stran Page Down → naslednja stran AltGr → desna izmenjalka Enter → vnašalka

Slovarček neznanih besed[uredi]

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Aa•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

abstrakt - napisati

advokat - kdor poklicno daje pravno pomoč

akter - kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje

akumulirati - zbirati, kopičiti sredstva za določen namen

altruizem - ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

anahronizem - pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

analfabet - kdor ne zna brati, pisati

angažirati - pritegniti, uporabiti za določen namen

antologija - zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik

aprioren - dan neodvisno od izkustva

arbiter - oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče

artikulacija - oblikovanje glasov z govorilnimi organi, izgovarjava

atavizem - ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

advokat - kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol (samouk)

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Bb•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

balast - nekoristne stvari, navlaka

birokratizem - sistem v javni upravi, v katerem odločajo uradniki

blagodat - sreča, blagoslov

brambovec - vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti

brezprizivno - ki ne dopušča priziva, ugovora

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Dd•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

datacija - časovna določitev pojava, nastanka česa

defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

deklarativen - ki temelji na besedah, ne na dejanjih

diletantizem - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu

disertacija - znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova

dobrobit - blaginja, blagor

domena - del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Ee•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

ekspertiza - izvedensko mnenje, poročilo

eminenten - zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan

entiteta - kar je, obstaja kot smiselna enota, celota

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Ff•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

famulus - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

fantazmagorija - podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije

filologija - veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov

feljton - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek

folkloristika - vzorci mišljenja in delovanja na določenem področju, navadno znotraj določene skupine ljudi

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Gg•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

garnirati - okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili, obložiti

geodetski - nanašajoč se na geodezijo, zemljemerski

gnev - visoka stopnja jeze, navadno združene s prezirom, ogorčenjem

grafomanija - bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Hh•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

haptičen - ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Ii•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

imanenten - ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji

imponirati - vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

indeksirati - označiti kako vrednost, element s številko, črko za razlikovanje istovrstnih znakov

inerten - ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven

indikator - kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa; kazalec, kazalnik

interdisciplinaren - nanašajoč se na več znanstvenih disciplin, ved

iniciacija - obredno sprejemanje mladine med odrasle, uvajanje

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Kk•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

kalejdoskop - naprava v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki pri obračanju ustvarjajo pisane like

kanonizirati - razglasiti za svetnika

kapricioznost - lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost

kleptomanija - bolezensko nagnjenje koga h kraji, zlasti manj vrednih, zanj nepotrebnih stvari

konfiscirati - odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari

konotacija - pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

konsenz - soglasje, privolitev

konsenzualno - soglasno

konstruirati - narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije

kontaminacija - onesnaževanje

konverzija - sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo

konzument - potrošnik

korifeja - prvak, veličina

krpanka - tiskan ali tkan vzorec, ki ima videz sešitih majhnih koščkov tkanine različnih vzorcev in barv

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Ll•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

lamentacija - tožba, tarnanje

larpurlartizem - nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

legitimacija - potrdilo v obliki kartončka, knjižice ali magnetne kartice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe, izkaznica

loza - gluha, okolje, ki se ne odziva

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Mm•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

majestetičen - veličasten, mogočen: bil je majestetičen; majestetična dama

manierizem - likovno izražanje z elementi tega sloga

maoizem - marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Nn•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

naratologija - veda o pripovedovanju, pripovedi

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Oo•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

obelodanjenje - izdati, objaviti

ornament - likovni element, namenjen olepšavi, okrasek

ortodoksen - ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Pp•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

paginiran - oštevilčen

paradigma - vzorec, primer

patina - taka plast na predmetih, ki daje starinski videz

patologija - odklon od normalnega, pravilnega stanja

pavšal - znesek, ki se določi kot približna vrednost za plačilo česa, povprečnina

penat - v rimski mitologiji bog zaščitnik hiše in njenih prebivalcev

polemika - ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja

Potemkinov in Potjómkinov - v zvezi Potemkinova vas in potemkinova vas kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis

pragmatičen - ki se podreja praktični uporabnosti, koristi

prgišče - prostor med ukrivljenimi prsti in upognjeno dlanjo

priobčevati - (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi; objavljati

propozicija - določila, pogoji

postulat - zahteva, nujnost

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Rr•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

recenzent - ocenjevalec

recenzija - prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena

redaktor - kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev

repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek

retorika - lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, izražanje; leporečje

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Ss•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

servilen - kdor si s pretirano uslužnostjo, vdanostjo prizadeva pridobiti naklonjenost nadrejenih; hlapčevski, klečeplazen

sinopsis - kratka vsebina, pregled česa

sintagma - besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

stavec - kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Tt•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

tavtologija - opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje

transparenten - razviden, jasen

trivialnost - vsebinska praznost, obrabljenost, malovrednost

•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•Vv•━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━━•

vitalnost - sposobnost za življenje, obstajanje

voluntarizem - mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji

⁂ OPOMBA: Slovarček sproti dopolnjujem. Definicije besed so vzete iz slovarja Fran.

Vtisi o predmetu[uredi]

Po prvem zaključenem semestru se mi zdi, da mi je predmet Uvod v študij slovenske književnosti predstavil do zdaj še premalo poznano področje znanstvenega in spletnega pisanja. Pred tem sploh nisem vedela za obstoj Wikivira, ki bi mi lahko bil v veliko pomoč že v osnovni in srednji šoli. Pozitivno sem presenečena nad količino besedil, ki so tam objavljena in vesela sem, da sem tudi sama pripomogla k digitalizaciji slovenske književnosti, katera se mi zdi izjemno pomembna in si moramo zanjo še vnaprej prizadevati, sploh pa v današnji situaciji, ko imamo nekateri omejen dostop do knjižnic in posledično študijskega gradiva. Poleg tega pa sem spoznala, da informacije na Wikipediji niso tako nezanesljive, kot žal še vedno trdi večina učiteljev in profesorjev, zato bom wikipedijske članke večkrat uporabljala pri izdelavi seminarskih nalog in referatov.

Moji zapiski o Novi pisariji[uredi]

Kam z avtorjem[uredi]

Največ zaslug za nastanek Nove pisarije ima njen avtor, Miran Hladnik.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Naslov knjige izhaja iz dela enega izmed največjih slovenskih pesnikov, Franceta Prešerna. Njegovo delo nosi prvotni naslov Kranjska pisarija. Objavljena je bila leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelica. V njegovi pesniški zbirki Poezije v razdelku Različne poezije pa je bila leta 1847 objavljena pesnitev Nova pisarija.

Pismenost[uredi]

  • biti pismen - obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
  • v naših krajih se je začela pismenost širiti šele z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja
  • začela je postajati nuja za vsakega posameznika.
  • v današnjih dneh je nepismenost, pa tudi polpismenost, sramotno
  • družba z visokim odstotkom nepismenih velja za nerazvito, saj pismenost določa prag civiliziranosti
  • dandanes pisanje z roko nadomešča računalniško pisanje
  • pismenost lahko razumemo kot dvojno sposobnost: sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
  • pismenost ni ena sama, ampak jih (specialnih pismenosti) je več: računalniška, kartografska, glasbena, urbana, strokovna ...
  • obstajajo testi pismenosti
  • bralna/funkcionalna pismenost - izurjeni smo za pravilno razumevanje in upoštevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo
  • komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je del splošne pismenosti
  • nekoč pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi
  • pismenost določa obnašanje velike večine
  • sprotno vključevanje novih aspektov in zahtev
  • širitev kroga pismenih
  • novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti
  • skupnosti razvitega sveta: skoraj 100 % pismenost
  • delež analfabetov primerljiv z deležem umsko prikrajšanih
  • visoka pismenost = rezultat obveznega osnovnega šolanja - dokument civiliziranosti
  • višja oblika pismenosti - sposobnost tvorjenja pisnih sporočil in in razširjanja v javnosti
  • število publicistov - ljudje, ki so se potrudili do monografske publikacije
  • objavljanje povezano s podiplomskim študijem
  • aktivno pisoče prebivalstvo - 4 %
  • pisni kanal v komunikaciji je manj cenjen od ustnih informacij
  • podjetnost kot sinonim kreativnosti - humanistom mora biti mar, kdo je podjeten

Informacijska družba[uredi]

  • INFORMACIJSKA DRUŽBA - ime za socialno paradigmo današnjega časa
  • v verodostojnost internetnih podatkov lahko dvomimo
  • kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom
  • pisna tradicija je imela potrebo po brisanju informacij (radiranje pergamenta, voščene tablice)

Wikiji[uredi]

  • Wikipedija + sorodna spletišča - lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo (strmi k jedrnatem, enciklopedičnem izražanju)
  • prehod v enciklopedični slog za literarno vedo koristen
  • WIKIJI - žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001, so vzorna oblika sodobne pismenosti, spletna računalniška tehnologija druge generacije
  • splet ni le vir informacij - je prostor, kjer informacije oblikujemo (in objavljamo) sami - brez pobuda in želje po zaslužku
  • skupek Wikijev - WIKIMEDIJA
  • WIKIPEDIJA - spletna enciklopedija (npr. pojmovnik strok, popis avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil itd.)
  • WIKIVIR - stara besedila v javni lasti
  • WIKIKNJIGE - naše knjige in priročniki
  • WIKIVERZA - seminarji, projekti, predavanja
  • ZBIRKA - slikovno gradivo
  • WIKISLOVAR
  • vsak lahko prispeva
  • s kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja
  • kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo na Wikipediji
  • v 16. stoletju kriterij obstoj biblije v nacionalnem jeziku
  • slovenščina leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija
  • 19. stoletje kriterij epska pesnitev (za slovenščino Krst pri Savici leta 1836)
  • 20. stoletje prevedeni program Windows (za slovenščino leta 1995)
  • na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina okoli 40. mesta
  • Kornaijeva kategorizacije: slovenščina spada v 2. skupino z imenom vitalni jeziki (sestavljena iz 83 jezikov)
  • 1. skupina: 16 svetovnih jezikov
  • 3. skupina: jeziki z nejasno prihodnostjo
  • umirajoče oziroma mrtve jezike sestavlja 41 jezikov, ki se pišejo
  • na svetu več jezikov - okoli 6500
  • na Wikipediji je 290 jezikov
  • 13 % delež angleščine (pada)
  • 30 milijonov gesel (letni prirastek 3 milijoni)
  • najbolj se uporablja angleška (54 % klikov)
  • sledijo japonska, nemška, španska, ruska, francoska, italijanska
  • vsak jezik po svoje modelira svet
  • jeziki večajo preživitvene možnosti
  • več kot je jezikov, več je kultur
  • slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 dalje
  • 0,5 % udeležba slovenščine pri akumuliranem znanju (ko je presegla 150 000 gesel)
  • v desetih letih se je na slovenski Wikipediji registriralo 125 000 uporabnikov (6 % populacije)
  • zares aktivnih uporabnikov je okoli 500 (0,025 % populacije)
  • licenca creative commons (cc) - ureja status člankov - licenca ustvarjalnega ljudstva, stara približno toliko kot Wikipedija, prevedena kot ustvarjalna gmajna - uporniška dimenzija (do copyright, ki je licenca za knjige)
  • objave opremljene z licenco cc - zahteva priznanje avtorstva (ponavadi je kolektivno, vendar se lahko preveri)
  • avtoriteta na Wikipediji oviranost kreativnosti posameznika in njegove svobode, uveljavljanje avtorstva je stvar ega in želje po honorarju
  • kreativnost in svoboda sta vodilni gesli v wikiskupnosti
  • repertoar principov spominja na geslo francoske revolucije: bratstvo, enakost, svoboda - osmišlja meščansko kulturo, Wikipedija ena izmed dedičev te tradicije
  • objavljanje ne zahteva veliko tehniških spretnosti
  • na vrhu strani so štirje zavihki: Članek, Pogovor, Uredi oz. Uredi kodo, Zgodovina
  • historiat (zgodovina) omogoča tudi vračanje na prejšnje variante besedila
  • objave na Wikipediji so maksimalno vidne - med zadetki se znajdejo čisto na vrhu strani
  • ustvarjanje Wikipedije in ostalih podobnih spletišč navdihnila svobodno objavljanje in prost dostop do informacij
  • KREDIBILNOST znanstvenih objav zagotavljajo recenzijski postopki (peer reviewing)
  • te recenzije bodo v prihodnosti objavljali kompetentni strokovnjaki (zaenkrat jih še ne)
  • za slabe informacije so odgovorne nacionalne znanstvene discipline same zaradi svoje ignorance in nekreativnosti
  • relevantna za strokovno verodostojnost postajajo poleg doktorata tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike
  • Wikipedija je vstopna točka v svet informacij - je nekakšen ljudski muzej znanja
  • Wikipedija je prijetna finančna alternativa - ni plačljiva
  • razlikuje se od drugih publikacijskih možnosti (za njo ne stoji država ali mednarodne profitne družbe, pisci se ne zavzemajo za zaščito avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti, objave so mednarodno primerljive s kliki na drugojezična gesla, je samorefleksivna - pogovorne strani člankov, možnost ogleda historiata gesel)
Wikiji in šola[uredi]
  • Wikipedija, Wikiverza (in sestrska spletišča) so močno pedagoško okolje
  • 2004 se je na slovenski Wikipediji pojavila potreba po popisu skupinskih projektov
  • 2005 so se jih začeli lotevati v fakultetnih seminarjih
  • 2007 so študentski wikiprojekti dobili svoje poglavje na seznamu projektov
  • posvojitev Wikipedije v fakultetnem seminarju (študenti popisujejo gesla)
  • s svojo maksimalno odprtostjo šoli predstavlja hud izziv
  • vstopanje v svet realne strokovne komunikacije - soočanje z realnim svetom
  • za šolo je stik z odraslim svetom koristen - učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje
  • študenta pripravi na opravljanje nalog v odgovornem odnosu do skupnosti
  • nekateri študenti zavračajo takšno delo
  • nekaterim akademskim strukturam uspe Wikipedijo kot pedagoško orodje prepovedati
  • vendar to ni nadomestek za spletno učilnico (to je lahko kvečjemu le Wikiverza - peskovnik, priprave na vstop v Wikipedijo)
  • Wikiverza za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna (maksimalna odprtost)
  • prihaja do vandalizma (benigne sorte, saj jih lahko kdorkoli razveljavi)
  • na angleški Wikipediji povprečen čas trajanja vandalskih posegov 2 minuti (nekaj podobnega tudi na slovenski)

Avtor[uredi]

  • do 60. let 20. stoletja je bila literarna zgodovina večinoma usmerjena k avtorju
  • naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost usmerila k besedilu - vprašanje "Kaj je hotel avtor s tem povedati?" postane nepomembno
  • v 80. letih (nova generacija) se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam, obzorju - od tod izvirajo študije o TRIVIALNI LITERATURI (literatura za bralca)
  • teža besedila se določa v razmerju do bralca - zgodovinskega in aktualnega
  • na prvo mesto postavili posameznika in njegove pravice (posledica demokratičnih procesov)
  • meje med temi frazami niso ostro začrtane
  • tako prehajanje ni naključno, je razvojno in razložljivo, v določeni meri tudi predvidljivo
Motivacija za pisanje[uredi]
  • pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo
  • etično sprejemljivo je samo tisti pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo - ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samo promocije avtorja, manipulacije rezultatov itd.
  • odpor do izpostavljanja etične problematike v humanistiki
  • naivno prepričanje, da humanistike brez etike sploh ni
  • to ne pomeni, da etična problematika ne obstaja - obstaja v zaskrbljujoči količini (avtorski napuh)
  • znanost je v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmentnega sveta
  • znanstvenik oblikuje določena predvidevanja, ki jih z eksperimenti in opazovanjem preveri
  • Ali smemo izbrati le tista gradiva, metode, eksperimente, ki bodo potrdili našo tezo?
  • upravičeni smo izbrati orodja, ki so najbolj primerna za uspešno obdelavo gradiva
  • sporno postane, ko zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov - ZNANSTVENI DILETANTIZEM
  • ljubosumno je, če gradiva ne ponudimo v obdelavo drugim
  • še slabše, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral in se pripravil na njegovo obdelavo
  • bolezenska motivacija - pisanje zaradi pisanja samega - obsesija s pisanjem
  • v knjigi pozornost posvečamo znanstvenemu oziroma strokovnemu pisanju
  • za primerjavo leposlovje: tudi nastaja, ker se avtorjem mudi nekaj poročati, ampak je večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, ne pa na vsebini sporočila
  • pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je s stališča "visoke kulture" nekaj slabega - pomeni prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu
  • pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne odziva, je neprofesionalno in nepotrebno
  • privoščijo si ga veliki avtorji, da bi utrdili svoj položaj brezprizivnih avtoritet - to je žaljivo do bralca
  • upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja - misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj
  • če želimo, lahko sporočilo razumemo natanko tako, kot je bilo napisano, lahko pa si privoščimo svoje razlage
  • (utopični) socialni ideal: družba kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo tudi s pisanjem
  • v skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:
  1. za vsakdanje sporazumevanje,
  2. leposlovno,
  3. strokovno in znanstveno,
  4. publicistično oz. novinarsko
  • Kateremu predalčku ustrezajo poljudnoznanstvena besedila? - strokovnemu ali publicističnemu
  • meja med strokovnim in publicističnim glede na prostor objave in glede na namembnika
  • znanstvene objave: objavljene v revijah, zbornikih, knjigah, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij
  • strokovne objave: objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo - učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji
  • publicistična besedila: objave v dnevnem časopisu, zabavni periodiki, blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd.
Izbira jezika[uredi]
  • jezik znanstvenih objav
  • izbira jezika se utemelji z maksimalnem upoštevanjem namembnika
  • globalna javnost - lingua franca angleščina
  • domača javnost - slovenščina
  • za razprave o slovenski književnosti je nevtralen jezik slovenščina
  • spoznanja in vrednote o slovenističnih rečeh moramo razširjati preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika
  • vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja - država se tega zaveda in temu sledi
  • zavzetost države izkoriščajo ugledne tuje založbe - izdajo knjigo z nacionalnofilološko temo v katerem izmed svetovnih jezikov - ni jim treba plačati denarja zanjo - stroške priprave in natisa pokrijejo slovenske inštitucije oz. projekti
  • strah, da se bo slovenistična znanost v prihodnosti dogajala v tujih jezikih (angleščini) - pretiran
  • Slavistična revija objavljala tujejezične povzetke od leta 1950 dalje
  • 1970 še drugojezični izvlečki (sinopsisi in abstrakti)
  • angleščina kmalu premagala nad deležem ruščine in nemščine - danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah
  • prizadevati si moramo za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju
  • vzporedno dvojezično objavljanje stane, požira čas ter avtorjem in uredništvom povzroča frustracije
  • bolj vedra so možnosti strokovnega objavljanja v Wikipediji
  • slovenska Wikipedija zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila uporabo tega znanja z znanji v drugih jezikih - vzpodbudila k vzajemnemu poseganju
  • prevlada angleščine - jezikovna in kulturna ignoranca, predsodki angleško govorečih akterjev
Izbira teme[uredi]
  • življenjske izkušnje smo dobili v svetu omejenih izbir
  • živimo v svetu, v katerem število možnih izbir raste
  • naraščanje števila pišočih, naraščanje števila knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov - marsikoga to zmoti, saj ni navajen sveta neomejenih izbir - ni prepričan, če si je sam izbral primerno izbiro
  • ko realiziramo eno možnost, se samodejno odpovemo vsem drugim - s tem potrjujemo njihov virtualni značaj
  • izkušnja z odločitvami tipa ali-ali - človek se odloča med dvema radikalno različnima možnostma - odločitev je dobila status usodne odločitve (levo - desno, revščina - bogastvo, odrekanje - užitek ipd.)
  • nekateri naslovi literarnih del odslikavajo to logiko
  • nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas le realizirane, konzumirane izbire (to priposovanje je razumljivo le v svetu omejenih možnosti)
  • pravilne izbire nam pomagajo preživeti
  • nepravilne izbire ogrožajo našo eksistenco
  • za dosego užitka se je potrebno odpovedati potrošniškemu razmišljanju in izstopiti iz vloge konzumenta
  • naša eksistenca ni več odvisna od pravilnosti naše izbire - privoščimo si lahko užitek v raznolikosti ponudb, čeprav jih ne bomo vseh uresničili, ker v enem življenju ne moremo izkusiti vsega, kar nam svet ponuja
  • znati moramo ceniti neuresničene izbire - izbire, ki smo se jim odrekli, in so jih bili deležni drugi, njihovih izbir ne očitamo, jim jih pa privoščimo (tak odnos mogoč samo v družbi blaginje, v kateri posameznik nima zadrege z zadovoljevanjem osnovnih potreb in ga ne skrbi za preživetje)
  • Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja - primerna za uveljavljanje alternativne družbene paradigme, v kateri ena izbira ne pomeni prikrajšanosti drugega
  • akademsko okolje - izbiro teme narekujejo profesorji in asistenti (študentom), mentorji (diplomantom), strokovni jubileji (organizatorjem konferenc) ...
  • včasih je bilo potrebno izbiro raziskovalne, šolske ali kulturne teme utemeljevati v socialnih idealih enakosti, bratstva in enotnosti, izgradnje socialističnega človeka
  • pozneje z nacionalnim interesom in evropskimi kategorijami
  • danes z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, ekološko občutljivostjo in željo po boljšem razumevanju
  • samorealizacija - učenec si naj izbere temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitivni čustven odnos - priporočilo je obremenjujoče
  • naklonjenost k temi ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela
  • ljubezen do teme se rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo
  • ideal posameznikove samoaktualizacije je na šolskem področju (kot tudi na drugih) škodljiv
  • posameznik ne postane osebnost, ko odkrije svojo identiteto
  • posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti in se uskladi z drugimi v doseganju ciljev (kvalitetno in trajno življenje, miroljubna koeksistenca ... )
  • odprtost za nove teme in predmete
  • dobrih in slabih tem ni
  • vsaka tema se na začetku zdi težka, pusta, neobvladljiva
  • intenzivno ukvarjanje z najprej dolgočasnno temo veča našo naklonjenost do nje
  • spregledane, prezrte, potlačene, zamolčane, zanemarjene teme - postanimo njihov advokat
  • spregledanost je predvidena in standardna - zaradi omejenosti človeških spominskih kapacitet nima možnosti za enakopravno umestitev v kataloge splošnega literarnega znanja
  • prosta izbira tem - zgodi se, da študenti izbirajo podobne, že stokrat prežvečene teme
  • relevantnost izbrane teme - financiranje bo prej zagotovljeno pomembnejšim temam
  • pomembnost opredeljujemo na različne načine in v različnih časih drugače - ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za določitev tega pojma
  • v stroki je z maksimalno relevantnostjo označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu
  • to izrabljajo sestavljalci antologij, šolskih beril, presojevalci raziskovalnih projektov itd.
  • obče stališče: literatura v slovenščini in z njo literarna veda sta nastali v 19. stoletju kot legitimacja samostojne nacionalne eksistence - sta inštrument nacionalnega interesa
  • globalizacija humanističnih strok, ki so močno vpete so v cilje nacionalnega konstituiranja, emancipacije. prezentacije - nekdaj najvišja stopnja relevantnosti ne zadošča več
  • pomembnost se določa v mednarodnem okolju
  • status večje pomembnosti dobijo tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev - tega se od izrazito slovenske teme ne more pričakovatoi
  • Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti - v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka
  • avtorji, ki so bili kulturnozgodovinsko pomembni zaradi svoje velike popularnosti - zgodovine trivialne književnosti
  • o strokovnem odnosu lahko govorimo takrat, ko ni pod vplivom publicističnega forsiranja enkrat ene teme drugič druge teme
Vaje v pisanju[uredi]
  • pisanje je spretnost, ki se je je potrebno naučiti
  • uporablja tipkovnico in miško (skupaj okoli 110 tipk)
  • prevladujoča je uporaba tipk nad svinčnikom in papirjem
  • otroke je treba navaditi na pisalo, ker tako preko ročne spretnosti krepi njegova inteligenca
  • tipkanje in pisanje med tipalnimi izkušnjami, ki so razvojno pomembne
  • OCR - optično prepoznavanje črk: besedil nam ni več potrebno v celoti pretipkavati, ampak le popravljati s strojem
  • kvalifikacija čim več kompetentnih piscev - Wikivir
  • dobili smo ga leta 2006, postal je skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti
  • slovenščina eden od 114 jezikov s takim repozitorijem / spletno digitalno knjižnico - 65 od tega jih je v svojih jezikih
  • študentski projekt Slovenska leposlovna klasika, peskovnik, poglavja Tipkanje in Kompenzacijsko tipkanje
  • številni napotki iz teh strani
  • registracija na začetni strani
  • prijavi se z izbranim imenom in geslom
  • isto ime velja za Wikiverzo, Wikipedijo, Wikivir idr.
  • predponi :s:sl pomenita slovenski Wikisource
Usoda avtorstva[uredi]
  • avtorstvo - eden starejših konceptov
  • trdoživ koncept - pravno urejen
  • avtorji se združujejo v močne skupnosti: Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija
  • bralci se lahko povezujejo le s krožki in forumi (npr. Knjižni molji)
  • pravna ureditev pomeni oviro novim produktivnim konceptom
  • pravo ne skrbi za fleksibilnost kulturnega sistema - ima vlogo zavore
  • biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo - pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo družbeni ugled, osebno zadovoljstvo
  • avtorji so s svojimi deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli. legitimirali zahteve po njeni kulturni eksistenci
  • avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo v dela oz. to počnejo skrajno občutljivo
  • dobro besedilo naj bi bilo tako, da mu ni mogle brez škode ničesar vzeti in nič dodati
  • redaktorji se trudijo ohraniti njegovo avtentičnost, do njih se obnašajo spoštljivo
  • nekateri avtorji želijo z besedilom razpolagati tudi po tem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj
  • to postane problematično, če želijo objavljenemu besedilu preprečiti obtok v publiko, ki se je avtorju zamerila - npr. prepoved razširjanja po svetu in prepoved ponatisa učbenikov
Soavtorstvo[uredi]
  • tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje
  • pravila obnašanja soavtorjev/sourednikov so na Wikipediji dobro urejena
  • Wikiknjige odpirajo prostor skupnemu avtorstvu
  • na začetku predvidevajo seznam vseh sodelujočih
  • pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena
  • v principu gre za soglasno sodelovanje
  • nekaj pravil, ki jih moramo upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugim:
  1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
  2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
  3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
  4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
  5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu
  • pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, to počne zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti
  • avtorski napuh - lastno pisanje je zasebna lastnina, kontroliranje dostopa do njega
  • teksti skupinskega avtorstva opremljena z licenco cc, ki takšnega odnosa ne podpira

Objavljanje[uredi]

  • koncept avtorstva povezan s priložnostjo za objavljanje
  • do objave vodi dolga pot z ovirami - ovire selekcionirajo in filtrirajo kandidate za avtorja
  • potencialni avtor mora pritegniti pozornost
  • prijateljska omizja, krožki, klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov - zadnji člen na poti do tiskarne
  • danes pot do objave v reviji ali knjigi ni dosti drugačna
  • stroški tiska so manjši, privošči si jih lahko vsak
  • še lažje je objavljanje na spletu
  • potencialna ovira za objavljanje na spletu - obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje (za starejše, elektronsko nepismene)
  • internet - nov izraz "postaviti besedilo"
  • včasih stavci v tiskarni so pretipkali besedila iz rokopisov v tiskalni stroj
  • redko se je zgodilo, da postavljeno besedilo ni prišlo med bralce (npr. pred natisom cenzurirano)
  • Jožef Žemlja je dal svojo knjigo Sedem sinov uničiti - stavec napravil preveč napak - ohranil se je le en izvod
  • Balantičeva zbirka Muževna steblika - šla v razrez zaradi politične spornosti pesnika
  • danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti besedilo na strežnik ali spletno mesto
  • vedno več je postavljenih besedil, za katere ne moremo uporabiti besede objava
  • če je besedilo samo postavljeno na splet, ga težko najdemo - dokumenti, na katere ne kaže nobena povezava in spletišča, ki ne dovoljujejo indeksiranja takih elementov
  • na zaslon jih prikliče le uporabnik, ki mu avtor ali oseba, ki je dokument naložila, sporoči spletni naslov
  • vsem drugim googlanje ne pomaga
  • če spletna domena, na kateri tiči dokument, nima izrecne prepovedi indeksiranja map (directory listing), spletni roboti (web crawlers) dokument indeksirajo in ga pokažejo med zadetki
  • vrstica za dokument, ki ga nimamo namena objaviti: <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">
  • če želimo pred indeksiranjem skriti ves direktorij: robot.txt - robot najde samo ti dve vrstiti: User-agent: * in Disallow: /
  • spleta nimamo zato, da bi se vanj skrivali, ampak zato, da nanj naložimo informacije v skupno dobro
  • objaviti besedilo - postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi
  • podjetja, ki skrbijo za to, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki
  • za pravo objavo se je treba potruditi
  • k vidnosti najbolj prispeva postavitev na močno obiskano mesto, npr. spletni časopis, blog, forum, oglašanje na takem mestu in vključitev kazala na takih mestih
  • pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu - več kot je povezav v njem, bolj se vpenja v sobesedilo in lažje je priti do njega
  • besedila na Wikipediji, Wikiviru, Wikiverzi so objavljena
  • Wikiverza ni prostor, kamor bi besedila postavljali z namenom ogledovanja, ampak sklop učilnic, v katerem so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi
  • izkoriščanje Wikiverze za večjo vidnost tekstov, ki niso namenjena akademskim predavanjem, seminarjem in vajam = zloraba
  • če ima besedilo status objave ali ne, določa avtorjeva intenca
  • če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, je ustrezno opremljeno (ključne besede v glavi, linki, vključenost v kazala, reklamiranje na forumih in v iskalnikih) - OBJAVA
  • javno objaviti - javno postaviti pred javnost
  • težko je opredeliti status besedil (Facebook, Twitter ipd.) - zaprti komunikacijski krogi, ki zlahka prestopijo polje zasebnega, internega in klubskega
  • pravna praksa med pravico informiranosti in pravico zasebnosti daje prednost slednji

Množični um ali pametna množica[uredi]

  • način organizacije v informacijski družbi
  • znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in anonimni posamezniki
  • to znanje je javno dostopno in se stalno dopolnjuje
  • cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti
  • izmenjava množične vrednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je brez kontrole, ki je značilna za množične medije, samokreativna in se sama promovira
  • koncept skupnosti znanja - del spremenjenega koncepta, ki obuja pomen znanja kot javne dobrine
  • sv. Avguštin: znanje mora biti za razliko od materialnih dobrin zastonj
  • splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki
  • Wikipedija - prizadevanja človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja
  • v enciklopedijah informacije razporejene po abecedi ali pa drevesno
  • v Wikipediji abecedna razporeditev ni več pomembna
  • verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico prek dveh poglavij:
  • preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja
  • v poglavju Glej tudi so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu
  • kritika na Wikipedijo (Lainer - nasprotuje temu, da množice krojijo znanje)
  • slabosti na slovenski Wikipediji: soglasje, ki ga oblikujejo najglasnejši sodelavci
  • množica se je kot relevantna socialna teorija pojavila v 18. in 19. stoletju
  • sredi 20. stoletja se je izrodila v totalitarizem in birokratizem
  • oblast omejevala z določevanjem meja, pravilnostjo obnašanja in sankcioniranjem napačnega obnašanja
  • v skladu s tem razumevanjem množice niso sposobne vladati sebi
  • množica misli brez kontrole razuma
  • masovnost je nevarna - brezglava množica brez samorefleksije ves čas išče močnega voditelja, da se mu podredi
  • prepričanje, da neuka množica ni sposobna samostojnega odgovornega odločanja
  • sodobna samoregulirana množica prisega na red
  • ukvarja se s strokovnimi dejavnostmi in duhovnim delom
  • deluje zavestno
  • dobiva status subjekta
  • centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji
  • današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev
  • v sodobni socialni teoriji množica pomeni konstruktivno silo
  • ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili
  • Wikipedija izrablja pamet množice - oblika proizvodnega procesa, pri katerem množica posameznikov deluje v korist skupnosti (MNOŽIČENJE)
  • Wikipedija dokazuje, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot posamezniki

Avtorske licence[uredi]

  • rezultat pisanja = besedilo
  • stroke različno definirajo besedilo
  • jezikoslovna stroka: besedilo je oblika jezikovne komunikacije
  • literarna veda: nekaj berljivega
  • besedilo je intelektualna lastnina
  • zakonodaja - copyrighty - avtorske pravice
  • pravi koncept avtorske lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem, in za realizacijo/koriščenje teh pravic
  • za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje je zakonodaja v informacijski družbi vedno težje uporabna
  • težave povzroča v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi, pri besedilih v digitalni obliki
Creative commons cc[uredi]
  • slovensko: ustvarjalna gmajna - AVTORSKA LICENCA
  • izhaja iz svobodne kulture (free culture - Lawrence Lessig)
  • bralcu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji so
  • licence cc so sprejemljive
  • uporablja jih: medijska hiša Al Jazeera, (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, znanstvene revije DOAJ (tudi Slavistična revija)
  • najsodobnejša licenca cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost
  • dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja
  • oprema del na spletu z licenco cc je enostavna
  • lastnika vodi avtorskih pravic, tj. avtorja oz. urednika, ki sta se odločila za cc-licenco, od koraka do koraka
  • najprej se moramo odločiti, ali dovolimo uporabnikom spreminjati svoje avtorsko delo
  • DA - vmesnik nas obvesti, da bo to licenca »svobodne kulture« (free culture)
  • NE - doda logu krožec z enačajem, ki pomeni, da spreminjanje ni dovoljeno
  • izbrati, če dovoljujemo komercialno rabo
  • DA - ponovno potrdi pripadnost objave svobodni kulturi
  • NE - logu doda še en krožec s prečrtanim simbolom denarne valute
  • v naslednjem koraku izpolnimo obrazec z bibliografskimi podatki o delu:
  1. naslov dela,
  2. ime avtorja,
  3. URL,
  4. format objave (slika, besedilo, podatkovna zbirka, video itd.)
  • v zadnjem od štirih okenc na zaslonu se sproti oblikuje skript, s katerim na koncu opremimo svoje delo
  • če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo
  • založbe in uredništva - na voljo vzorčna avtorska pogodba; avtor besedila pogodbe prosi, če ga pri uporabi njegovega besedila citiramo
  • avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo t. i. moralne avtorske pravice
Copyright ©[uredi]
  • avtorska zakonodaja copyright - Zakon o avtorski in sorodnih pravicah
  • ščiti izvirna avtorska dela v kateremkoli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.
  • ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela
  • posameznim avtorjem ali založbam se zdi, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav - ni res
  • bralec ali kateri koli drug uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno (knjige lahko kopira ali predeluje, le v javnosti se kopije ali predelave ne smejo znajti, če jih ne spremlja izrecno avtorjevo dovoljenje)
  • avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic - kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo
  • problematičnost licence
  • izhaja iz trojih neustreznih konceptov:
  1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo),
  2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo,
  3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino
  • v ZDA se je avtorska zakonodaja zelo spremenila
  • začetek 20. stoletja - obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let
  • konec 20. stoletja - povprečno 89 let po njihovem nastanku
  • dostop do del ves čas omejeval in pogojeval - nasprotje z deklariranim namenom copyrighta v ameriški ustavo (z ekskluzivnimi pravicami za omejeni čas pomaga k napredku znanosti in uporabnih umetnosti)
  • ne upošteva specifične lastnosti produktov človeškega uma
  • po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti
  • kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo
  • bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev
  • zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let
  • anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi
  • neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena
  • izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi
  • lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi
  • če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji - potrdi se v pogodbi
  • šole si seminarskih in diplomskih nalog študentov ne lastijo - za objavo na spletnih straneh priskrbijo študentovo izrecno soglasje
  • skupinsko delo - sodelovalo več avtorjev z namero, da ga predstavi kot neločljivo celoto (avtorji se zavežejo v pogodbi) - z morebitno objavo se morajo strinjati vsi avtorji skupinskega dela
  • izvedena dela - najtežji problem
  • film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod
  • če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela
  • avtorske pravice - pravica razmnoževanja in razpečavanja
  • delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo
  • to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo (fair use)
  • če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju
  • avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi; njegov honorar zna biti tedaj seveda nižji
  • moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela
  • manj svobode razpolaganja z delom kot založba, ki je delo kupila od avtorja, ima bralec, ki knjigo kupi
  • v določenih situacijah je kupcu (bralcu, uporabniku) dovoljena omejena uporaba avtorskih del (razmnoževanje, razpečavanje, izvajanje) tudi brez izrecnega avtorjevega dovoljenja
  • kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda, oziroma kadar uporabnik počne to v dobri veri, da ni nikomur škodoval (knjigi ni padla tržna vrednost, uporabnik z njo ni zaslužil)
  • poštena raba = neprofitna raba
  • samoumevno so dovoljeni kratki citati
  • problem nastane, ko je želi avtor dela z licenco cc vključiti nekaj (citat, sliko ipd.) iz dela z licenco copyright (izbiro naj zamenja z dostopnimi izdelki ali naj naredi svoje nadomestke)
  • avtorji, ki ne bodo na spletu, bodo slej kot prej pozabljeni (v gluhi lozi)

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]
  • do sedaj so bil pomembna teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila in bralske kompetence
  • zdaj v ospredju zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij
  • prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo
  • skupnost z željo po trajni in kvalitetni eksistenci je močno zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov
  • prosta dostopnost šolskega znanja: zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov
  • včasih malo knjig, ki so bile prosto dostopne (npr. sveto pismo v hotelskih sobah ...)
  • zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna (muzeji, galerije ... - vstopnina)
  • ne plačujemo samo informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti
  • osebni računalniki v začetku 80. let še niso bili popularni (vtisnilo se je v zavest, da računalniško delo ni zastonj)
  • internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti
  • Slovenija ki je sklenila svojim državljanom omogočiti zastonj dostop do informacij (digitalizirani zemljevidi plačljivi, SSKJ na zgoščenki plačljiv) - tuje korporacije tiste, ki so jih brez pričakovanja povračila ponudile po vsem svetu
  • prevod Windows v slovenščino = prevod Biblije v slovenščino
  • civilizacijsko prelomna dejanja niso imela od države nič
  • država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča
  • hramba besedil in enciklopedičnih informacij je npr. na Wikipediji in Wikiviru, zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij
  • velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam
  • vključenost slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti - Google - dudli s slovenskimi motivi
  • strahovi slovencev: zaračunavanja informacijskih storitev, brez katerih si ne znamo več predstavljati življenja
  • Googlove knjige v javni lasti ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana
  • v interesu kulturnega preživetja se bomo odpovedali fantazmi o večvrednosti »domačega« samo zato, ker je domače, in posegli po tistih informacijah, orodjih in servisih, ki bodo lažje dostopni
  • najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija - najpogosteje pojavljajo v zvezi z besedo skrivnost - področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati
  • vsiljujejo informacijski molk kot učinkovito orodje za obvladovanje družbenih odnosov tudi drugim
  • informacijska družba si zaradi specifičnega značaja informacije lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov
  • besedna umetnost je predmet strokovne komunikacije
  • v besedno umetnost vstopajo internetne prakse z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti
  • dostopna je pod pogojem plačila za knjigo, vstopnine za gledališko predstavo ali plačila članarine v knjižnici, dostopnejša je le, kadar gre za šolsko, učbeniško berilo (avtorji založnikom npr. ne smejo prepovedati objave, vendar morajo založniki avtorjem izplačati honorar; učitelji lahko brez kazni razmnožujejo tekste za obravnavo v razredu), kadar so avtorji že 70 let v grobu ali kadar se avtorji odločijo svoje tekste opremiti z ustrezno cc-licenco, ki bralcem dovoli prosto razpolaganje z njihovim delom
  • znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive, dostopne pa skozi podobne kanale kot njen predmet
  • prestižni status so imele objave v monografijah, v zadnjih letih pa tudi objave v znanstveni periodiki - o njih se je pristopalo z nakupom ali z izposojo
  • znanstvene objave so v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali honorirati - privoščili zaradi drugačnega socialnega statusa avtorjev: literarni avtorji so honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe ali so bili plačani iz projektov, tako da se je objava razumela samo kot zadnja avtorjeva obveza v okviru financirane raziskovalne dejavnosti
  • literarne objave so uredniki, izdajatelji ali založbe avtorjem ves čas honorirali
  • znanstvene objave so se v veliki meri otresle komercialnega konteksta in so se precej lažje kot literarne prilagajale zastonjski internetni publicistični praksi
  • znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj
  • da je veliko znanstvenih objav še vedno plačljivih, smo precej krivi sami, ker jih kupujemo
  • EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena
  • po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU
  • s promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila
  • prosta ali odprta dostopnost - geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij
  • zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo
  • vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo
  • prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje
  • odprti podatki (open data) - podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu
  • odprti dostop (open access) - kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu
  • prosta vsebina (open content) - kako doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografij)
  • prosto znanje (open knowledge) - podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije), ki zanimajo splošno publiko
  • prosto izobraževanje (open education)
  • ostali projekti zajemajo celo surove eksperimentalne podatke in podatke neuspelih poskusov
  • odprta koda (open source) - nanaša se na programsko opremo in táko licenciranje, ki omogoča njeno svobodno razširjanje
  • odprto raziskovanje (open research)
  • odprta znanost (open science) - zajema poleg podatkov tudi metode in orodja, ki omogočajo transparentno, reproduktibilno in interdisciplinarno raziskovanje
  • kopiranje je v tej kulturi skratka v redu, če le ne zamolčimo imena tistega, od katerega smo prekopirali
  • med izrazoma prost in odprt poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia:
  1. prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu
  2. odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija
  • za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki
  • objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL - gre za pravi prosti dostop
  • skeptiki dvomijo o primernosti te licence za znanstvene objave, - moteča je možnost poseganja drugih piscev v delo, ki naj bi bilo v celoti avtorsko, kar pa je fantazma iz časov, ki jih ni več
  • prost dostop - v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli
  • najblažja oblika oviranja poti do informacije je zahteva nekaterih upravnikov spletišč, da se uporabniki registrirajo in prijavijo
  • ovira je lahko tudi slabo narejen vmesnik, ki upočasni ali celo onemogoči pot do dolgih dokumentov, ali omejitev njegove uporabnosti (na nekaterih spletnih mestih lahko besedila samo gledamo, ne moremo pa jih označevati, kopirati, prenesti na svoj stroj in komentirati)
  • slabše je, kadar po njih niti iskati ne moremo, npr. kadar jih (ponevedoma ali nalašč) njihovi skrbniki shranijo v slikovni obliki
  • dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati
Založbe[uredi]
  • Vse kar je objavljeno takoj postane javna last.
  • Večina člankov je skupinske narave in je glavnega avtorja težko določiti, čeprav so vsi posegi avtorsko dokumentirani.
  • Potreba po sklicevanju na avtorska imena se zaradi skupinske narave člankov manjša.
  • Ta potreba bo izginila šele, kadar uporabnikom tujega znanja ne bo prišlo na misel, da bi ga naprej v svet razširjali kot svojega, ampak ga bodo raje še sami dopolnili in tako anonimno pomagali skupnosti. Takšne intelektualne kraje avtorstva ne bo več, ko znanje več ne bo lastnina fizičnih oz. pravnih oseb, ampak bo zares javno dobro.
  • Znanje kot javno dobro, na voljo vsem, je podpiral že Tomaž Akvinski. Danes pa ga podpirajo promotorji licence creative commons, aktivisti na Wikipediji, ter vedno več akademskih institucij.
  • Znanje kot javno last pa zavračajo avtorske agencije, založbe, novinarska združenja ipd., ki želijo na vsak način onemogočiti sprostitev plačljivih informacij v javnost.
  • Primer tožbe mladega internetnega genija Aarona Swartza, ki je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih člankov in jih razdelil v svet. Zaradi večmilijonske tožbe leta 2012 in pritiska založbe je mladi genij naredil samomor. Šele tako drastičen dogodek je družbo ozavestil o potrebi, da obravnavamo znanje kot javno dobro in ne kot zasebno lastnino.
  • Plačevanje izobrazbe in člankov nam otežuje na poti k družbi samostojnih kreativnih posameznikov
  • Založbe in knjigarne obravnavajo knjige le kot tržno blago. zato od njih ni moč pričakovati alternativnejših rešitev.
  • Založbe in knjigarne so del kulturne industrije, ki bralca obravnava kot potrošnika, kar ovira težnjo današnjega sveta po prostem dostopu informacij, saj jih založbe in knjigarne prodajajo kot plačljive. Takšni preživeti obliki kulturnega posredništva je Steven Tötösy nadel ime kolonializem znanja.
  • Cehovski interesi trenutnih oviralcev do prostega dostopa znanja se morajo umakniti višjemu civilizacijskem cilju izobraženi družbi samostojnih posameznikov.
  • Plačljiva informacije ni več avtomatsko boljša od tiste zastonj.
  • Založbe forsirajo objavljanje informacij v knjižni obliki, saj le to znajo prodati, in hkrati ovirajo prehod informacij na zastonjski splet.
  • Ciljna skupina založb so postali ljudje nevešči z računalnikom - otroci in starostniki.
  • Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja.
  • Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več, marveč se ukvarjajo z pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Knjige tiskajo le če jim avtor zagotovi sredstva za tisk. Uredniško in s strokovnimi recenzijami mora knjige oskrbeti izdajatelj.
  • Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.
  • Avtorji in institucije še vedno vabijo založbe k produkciji publikacij, saj slepo menijo, da jim bodo založbe prinesle bralce. Takšna upanja so upravičena v leposlovju in popularni publicistiki, ne pa tudi pri znanstvenih člankih. Pisci znanstvenih člankov se na založbe obračajo zaradi prestiža, ki ga ime znane založbe prinese knjigi in ne zaradi bralcev, saj svoj ozkih krog bralcev dobro poznajo.
  • Aktualno založniško lansiranje knjig, ki bi boljše zaživele na zaslonu npr. Atlas v šoli je pa kontraproduktivno.
  • Založbe ostro kritizirajo delovanje knjižnic, v katere se zateka mnogo več bralcev, kakor v knjigarne, saj so knjige v knjižnicah na voljo zastonj. Argument založb je namreč nudenje delovnih mest ljudem v založništvu, kar je skrajno neprepričljiv argument za postavitev cehovskih interesov pred javni interes.
  • Knjižnice pa niso neka pogruntavščina, saj so v 19. stoletju knjige izposojale že nekatere nemške knjižnice nem. Leihbibliothek, angl. lending library.
  • Avtorji združeni v cehe se slepo postavljajo na stran založb, tako so leta 2014 tožili Google, ker je z digitalizacijo ljudem omogočil raziskavo njihovih besedil. Digitalni humanisti z ameriških univerz in profesorji prava pa sp se odločno postavili na stran Googla.
  • Pojav predatorskih založb ukinja monopol nekaterih založb kot sta Elsevier ali Thomson Reuters
  • Predatorske založbe so založbe, ki postavljajo več kot 100 znanstvenih revij na splet po načelu zlatega prostega dostopa(avtor plača stroške objave, bralcu je članek dostopen zastonj)
  • Urednike in recenzente privabijo namesto z uredniškim honorarjem z možnostjo zastonj objave dveh člankov v njihovi reviji, katerih cena drugače variira med 50 in 500 evrov ( v Sloveniji 370 evrov).
  • Vzorna spletna stran International Journal of Language and Linguistics, je primer znanstvene revije predatorskih založb. Vsebuje aktualne teme, avtorji uredniki in recenzenti pa so znanstveniki z raznih univerz brez vmesnega založnoškega posrednišštva in uredniškega diletantizma.
  • Nekateri znanstveniki navajajo pomanjkljivosti takih spletnih strani npr. reklame na začetni strani, pomanjkljiva angleščina pri nekaterih člankih, kar vzbuja zaskrbljenost, da objava na tem mestu ne bo dovolj ugledna. Spet drugi hvalijo strani zaradi hitrega in profesionalnega recenzentskega postopka ter sprejemljiva cena.
  • Dejstvo pa je, da o relevantnosti objavljenih informacij se bo treba slej ko prej odločati ob vsakem članku posebej, ne glede na to, kje je bil objavljen.
Repozitoriji[uredi]
  • Najočitnejši dokaz o vplivnosti znanstvenega dela dobimo preko številk o citiranosti, saj če nekdo citira znanstveni članek pomeni, da mu je pomagal dovolj, da ga je vključil v svoje delo.
  • Manj pomemben dokaz o vplivnosti znanstvenega dela so številke o branosti objave/članka. To se meri s številom klikov na objavo in s številom dostopov na stran. Ti podatki pa se lahko razlikujejo od podatkov o citiranosti.
  • Kateri izmed zgornjih podatkov je piscu pomembnejši je odvisno od namembnosti članka. Pisec publicističnega besedila želi, čim višje številke o branosti, da se njegovo beseidlo razširi v svet, medtem ko pisec strokovnega besedila želi čim višje številke citiranosti, saj bodo njegovi članki tako uporabni velikemu številu ljudi in bodo lahko nemoteno napredovali po akademski lestvici.
  • Kriterij branosti nekoč ni bil pomemben, danes ko pa je potrebno vlagatelje prepričati za financiranje pa je postal zelo pomemben.
  • Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov že vgrajeno.
  • Število obiskov na strani se da meriti z uporabo zastonjskih števcev dostopa. Naprednejši načini pa so z uporabo skript za Googlovo analizo obiska, ki jih je Google zasnoval za podjetnike.
  • Prosta dostopnost besedil tako pozitivno vpliva na večjo branost in večji vpliv besedil, zato ni dvoma o njeni koristnosti. Problem nastane pri porazdelitvi stroškov objave, ki bo na dolgi rok sprejemljiva za vse akterje.
  • Financiranje spletnih objav vi lahko plačevali v okviru stroškov za internet, tako kot npr. plačujemo stroške za vodo, televizijo, kjer poleg storitve dobimo še vsebino.
  • Ponekod po svetu je plačevanje vsebin vključeno v ceno pomnilniških enot (diski, ključki) v Sloveniji pa funkcionira avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici.
  • Pot ven iz krize objavljanja serijskih publikacij obljublja Kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo mnogi prostodostopni programi
  • Odprta družba komercializacijo znanja zavrača, saj ni trajno oz. vredno samo tisto znanje, za katerega je potrebno plačati.
  • V Sloveniji delujejo trije akademski repozitoriji, in sicer repozitorij univerze v Novi Gorici, repozitorij univerze v Mariboru in repozitorij univerze v Ljubljani, ki je bil ustanovljen najkasneje. Slovenski repozitoriji so skupaj zbrani na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Njihov glavni namen je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
  • Pri študentskih nalogah je lahko tudi razlog za oklevanje pri objavi na spletu njihova slaba kvaliteta in nestrokovnost.
  • Publikacije se ne objavljajo na spletu tudi zaradi cene objave publikacije v npr. mednarodnem repozitoriju DRYAD, zaradi občutka samozadostnosti akademskih veličin, ki se jim preprosto ne da promovirati rezultatov svojega dela zunaj tradicionalnih kanalov.
  • Pri besedilih, ki jih avtor da v tisk, more z založnikom vpisati tudi člen, ki mu omogoča vzporedno spletno objavo, s katerim se založniki in uredniki največkrat strinjajo.
  • V obdobju, ko so časopisi imeli svoje vsebine na spletu brezplačne, je avtor v svoji bibliografiji le prilepil povezavo do strani, danes ko so pa internetne vsebine časopisov plačljive pa to več ni mogoče.
  • Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja, saj je potrebno pisati za bolj laične bralce. Takšno pisanje z uporabo manj strokovnega jezika pa si lahko privoščijo le že uveljavljeni avtorji, ki ne napredujejo več po akademski lestvici.
  • Individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons, ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, tekste in fotografije. Ta licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence (SA - share-alike). Nekateri avtorji pa dodajo tudi prepoved komercializiranja besedila.
  • Pred desetletji so bile leposlovne in znanstvene knjige ter revije dobro honorirane, nato so pa honoriranje znanstvenih revij ukinili, namesto honorarja za znanstveno knjigo pa avtor dobi le zajetno količino natisnjenih del. Ker je dostop do državnih subvencij zaradi poostrenih kriterij vedno težji, se družba vedno bolj nagiba k tako imenovanemu principu zlatega (OA - avtor plača).
  • Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Na splet pa jih skenira in postavi digitalna knjižnica Slovenije. Bralci pa vedno bolj posegajo po spletnih različicah teh revij in odpovedujejo naročnino na njih.
  • Avtorji do zdaj za objave niso plačevali, ker so izhajanje zagotavljale državne subvencije, vendar se ta praksa lahko hitro spremeni.
  • V Slavistični reviji se je močno povečala cena prevoda člankov, saj revija objavlja veliko člankov v tujih jezikih zlasti v angleščini, vendar želi z prevajanjem poskrbeti za prevladujoč delež slovenščine v člankih. Prevajanje člankov je do sedaj organizirala in plačevala revija sama.
  • Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije, objave na njem pa prispevajo prostovoljni prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj. Ta forum je lociran na strežniku instituta Jožef Stefan in ima zaradi zanimivosti člankov tudi mednarodne obiskovalce, s čimer skrbi tudi za internacionalnost in interdisciplinarnost
Varovanje zasebnosti[uredi]
  • Sabotaža Slovenske informacijske družbe je še posebej boleča na področju Slovenske avtorske zakonodaje in pri zakonu o varstvu osebnih podatkov.
  • Ljudje ne zaupajo globalnim digitalizacijskim podjetjem iz mnogih razlogov npr. zaradi njihove velikosti (velikopotezna imena), zaradi izvora iz Amerike, kar posledično pomeni premočno konkurenco na domačem trgu, in drugih razlogov. vsem pa je skupno nezaupanje v dobre namere tega podjetja.
  • Tako jim je simbolni nasprotnik Google, ki bi lahko nekoč utegnil zaradi dogovora z nemškimi knjižnicami o zajemu podatkov o izposoji ohromiti njihovo avtonomijo. Internetni skeptiki pred Googlom svarijo kot pred jedrsko energijo, saj zavračajo kopičenje podatkov o spletnem obnašanju uporabnikov. Toda kritiki ne razumejo da cilj globalizacije in digitalnih podjetij ni v komercializaciji, marveč v olajšanju človeške eksistence, saj mednarodne organizacije v svojih ciljih navajajo same človekoljubne cilje, kot je npr. enakost med spoloma in odprava revščine.
  • Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti. Primitivnejše skupnosti morajo zatreti individualizem, če ta ne pomaga skupnosti. Tako se člani takšnih skupnosti svoji individualnosti odpovejo v imenu skupnosti. Takšne družbe lahko najdemo tudi v mnogih romanih in pa tudi ozaveščenega, ustvarjalnega ˝junaka˝, ki iz te družbe izstopa. Take primere najdemo v literaturi 19. stoletja in pri Cankarju (umetnik v takratni družbi)
  • z individualizmom v naši družbi ni nič narobe, le zamenjati ga ne smemo z zasebnim. Ozaveščen posameznik se zanima za skupno blaginjo in ne lastna nedotakljivost in uresničevanje sebičnih želja.
  • Tako kot enačimo posamezno in zasebno enačimo tudi skupno in javno. Zavedanje kaj je javno se pri človeku oblikuje relativno pozno na podlagi tega, kar nam povedo mediji, zavedanje za skupno pa še kasneje. Šele na fakulteti ugotovimo da splošnega javnega ostaja tudi strokovno javno, ki nastopa v strokovnih revijah in člankih.
  • Za javno dobro si lahko prizadeva tudi posameznik, velikokrat celo bolje kot nekatere javne ustanove, kot npr. javna služba ali javni servis.
  • Varuhi človekove zasebnosti so na mrtvi točki, saj po eni strani bi ljudje radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni podatki (npr. hitro zdravljenje bolezni), vendar si po drugi strani ne želijo nadzora, ki bi bil za tako kopičenje podatkov potreben, saj to prehitro vodi do izgube osebne svobode in zlorabe podatkov.
  • Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, da prisilijo komunikacijske velikane v posredovanje komunikacijskih podatkovnih zbirk. Takšne zlorabe opozarjajo na nujno posodobitev regulacije zbiranja podatkov in ne odvračajo od zbiranja podatkov, saj so nujno potrebni za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja.
  • Slovenski zakon o varovanju osebnih podatkov je agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca in tako grenil življenje državljanom. Zaradi njega je Slovenija zaradi prepovedi Googlovega projekta, dobila Google Street view z dvoletno zamudo, saj je urad zahteval zameglitev obrazov več stotim ljudem, ki so se naključno znašli na Googlovih posnetkih, kar pa je posledično oviralo turistično promocij države.
  • Zaradi takšne zakonodaje je onemogočena tudi pravica Slovencev do informacij iz svoje zgodovine, saj je onemogočen iskalni niz imena in priimka na Franu, prav tako pa je pohabljen tudi besedilni korpus Nova Beseda.
  • Primer neučinkovito urejene zakonodaje se je zgodil tudi na naši Fakulteti, na katere strežniku je pred sedmimi leti Slavistično društvo Slovenije objavilo seznam svojih članov s poštnimi naslovi vred. Filozofsko fakulteto so zato preganjali za zapisane naslove občanov za interno uporabo, medtem ko mediji objavljajo natančne zaslužke določenih posameznikov javno.
  • Urad gre v nasprotno smer od civilizacijskih zahtev po čim lažjem in hitrejšem dostopu informacij, saj jih s sklicevanjem na zakonodajo o zaščiti človekove zasebnosti onemogoča in daje prednost posameznikovi zasebnosti pred javno blaginjo in razvojem.

Kredibilnost[uredi]

  • Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Samozaložniški natis je še danes plačljiv, spletna objava pa niti to ne.
  • Ovire kaj želimo objaviti nastanejo samo v primeru objave na t.i. osrednjih mestih npr. televizija, če odštejemo te glavne medije lahko rečemo, da lahko vsakdo objavi vse.
  • Navajeni smo sveta, v katerem dobimo že prefiltrirane podatke s strani urednikov in recenzentov, zato nam objave brez tega filtra vzbujajo skrb o kredibilnosti - zanesljivosti. Kljub temu pa se tudi na filter urednikov ni moč popolnoma zanašati, saj so tudi ti zmotljivi in pišejo v skladu s svojimi kriteriji, s katerimi se bralec nujno ne strinja npr. politično prepričanje.
  • Danes se vse bolj zanašamo na samostojno presojanje verodostojnosti podatkov. to niti ni tako težko, če le uporabimo malo zdravega razuma in preverimo ključne okoliščine nastanka podatka npr. avtorstvo in starost dokumenta.
  • Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Lahko mu ne verjamemo, vendar mu zaupamo da piše na osnovi preverjenih dejstev. Njegov status lahko preverimo na spletišču Sicris. Starejšim pripisujemo večjo modrost ali pa vsaj previdnost izjav.
  • Zaupanje avtorju se lahko izkaže za napačno, če ga iščemo na napačnem mestu, npr. literatura Mateja Bora je v času njegovega mlajšega ustvarjanja neprimerljivo boljša kot na literatura iz njegovih starejših let. Na osnovi slednje bi tako napačno sklepali o njegovem majhnem pomenu v Slovenski literaturi.
  • Slepo lahko tudi zaupamo sicer priznanemu avtorju, ki pa ne govori o svojem področju, saj za to področje ni strokovnjak in zaupanje vanj na tem področju ni upravičeno.
  • Do mlajših avtorjev praviloma ohranjamo distanco, saj jim pripisujemo manjšo mero izkušenj, vendar veliko teoretično podkovanost in zmožnost hitrega iskanja podatkov na internetu. Z spretno uporabo teh podatkov lahko celo zelo izkušene pisce prepričajo v verodostojnost izjav. z uporabo takih izjav želijo avtorji vzpodbuditi socialni aktivizem (npr. feminizem), kateremu podredijo vse ostalo.
  • Objavo takšnih pristranskih izjav, ki se jim ne gre za kredibilno objektivno razpravo, je urednikom težko preprečiti. še posebej kadar je tendenca, k pristranskosti skrita in delež nevtralnih informacij odtehta za aktivistične namige.
  • Kredibilnost avtorja je v vsakem primeru dobro preveriti, tako da se o njem bralec natančno pozanima. Le tako bo lahko ocenil za katera področja je avtor specializiran in h katerim nazorom se nagiba. Z preučitvijo avtorja bo tako tudi ugotovil, katere teme avtorjevega pisanja naj jemlje z distanco.

Aktivizem[uredi]

  • V 70. letih prejšnjega stoletja, se je Slovenske humaniste vzgajalo v veri, da je izvir znanstvenega raziskovanja gola radovednost, šele po prilivih iz Amerike v 80. letih se je to spremenilo in izvir raziskovanje je poleg radovednosti postalo tudi doseganje plemenitih socialnih ciljev npr. dostojno in pravično človekovo življenje
  • Do te spremembe v raziskovanju je prišlo zaradi strinjanja, da objektivnega znanstvenega spoznanja ni, saj mu vsak raziskovalec pripiše osebno noto glede na svoj interes. Tako lahko tudi razumemo idealiziranost literarnovednih šol po svetu, saj literarna dela razlagajo v luči, kakor sama želijo in s tem spodbujajo h kritiki konkurenčnih ideologij in spreminjanju sveta.
  • S takim pristopom, da ni objektivnega znanja se je težko strinjati, saj hromi željo po spoznanju. zavre pa tudi humanistično razlago, da je treba svet samo opisovati, ne pa se ukvarjati z njegovo izboljšavo. Tradicionalni humanisti so zato zelo dobri v odkrivanju napak v sistemu, ne pa za njihovo reševanje, saj bi za to naj bili odgovorni družbeni sistemi. Enako je veljalo tudi za umetnost, ki ni smela steči družbenim potrebam.
  • Aktivizem je prišel v tudi v Slovenijo z nekajletnim zamikom in se kaže tudi v slogu kakšne diplomske naloge. Aktivizem je socialni koncept, ki v splošnem pomeni 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju', kar velja tudi za današnje aktiviste. Z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in kontaminira tudi znanost in njene inštitucije.
  • Aktivizem običajno povezujemo z naprednimi liberalnimi nazori, vendar se ga poslužuje tudi konservativni del populacije, tako da aktivizem ne predstavlja nekaj nujno naprednega.
  • za človeka, ki se mu gre le za objektivno spoznanje je aktivizem neuporaben, ker sledi samo svojim interesom in ne upošteva nasprotnih argumentov. Ne apelira na razum posameznika, temveč na njegova čustva. Vsa dejstva posploši in priredi, da se ujemajo z njegovo ideologijo, nasprotna pa izpusti. Prav tako izpušča statistiko, češ da jo je vedno možno zlorabiti. Pravi razlog pa je, da statistika pokaže tudi dejstva, ki jih aktivizem drugače prikrije.
  • Aktivizem se baha z kritično refleksijo, ki pa je ne smemo zamenjati z aktivističnim diskurzom, saj kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Z kritičnim pogledom na problem iz distance, posameznik odpre svoje ozire tudi za nasprotne argumente, česar pa aktivizem ne sme dovoliti.
  • Kritična refleksija je za naše delo tako nujna, saj odpira nove poglede na svet. Aktivizem pa je z takimi nazori nezdružljiv in v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv.
  • Christian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist. To pomeni, da se zavzema za pravično družbo. Manj simpatična pa je predstava, da svet ženejo naprej nasprotja med privilegiranimi in izkoriščanimi. Kdor kritično razmišlja medije razloči le kot orodje kapitalizma in je nezaupljiv do tehnologije in nove oblike komunikacije.
  • Biti kritičen pomeni enako kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše. Optimističnemu zaupanju v socialna omrežja, ki naj bi prispevala k razvoju demokratizacije označuje s slabšalnim izrazom kliktivizem ( pomeni, da nima pravega političnega učinka).
  • Takšna nezaupljivost potiska posameznika v obrambni položaj, ki pa je po definiciji konservativen. to pa vodi v ohranjanje obstoječega stanja in tako zavira napredek družbe.
  • Skozi izobraževanje je pomembno, da si posameznik oblikuje kritično zavest in je pohvalno, ko misli s svojo glavo, izstopi iz množice in prepozna lažne preroke, vendar je lahko nevarno takšna dejstva posplošiti na vse ljudi te sorte. S takim posploševanjem bi pristali na podobo volčjih odnosov v družbi na podlagi katere zmagujejo najbolj manipulatorski posamezniki družbe.
  • Tako lahko rečemo, da brez zaupanja v dobre namere svojih kolegov in sodržavljanov se nam slabo piše. Tako namreč deluje naša civilizacija, saj tistega, ki mu zaupamo, naše zaupanje zavezuje, da deluje bolje, kot bi sicer.
  • V času, ko preobremenjenost javnosti z politiko krha medčloveške odnose se v to usmerja tudi aktivizem kritičnih mislecev, saj politizirajo vse probleme in iščejo in razkrivajo oblike kapitalistične dominacije tudi tam, kjer jih z zdravo pametjo ni videti.
  • Tudi na spletu (socialna omrežja) lahko tudi najdemo teorijo družbenega izkoriščanja, vendar le kakšno izkoriščanje je to? Če ga ne zaznamo dokler nam ga ne razkrije kritična socialna teorija. Socialna omrežja uporabljamo v prostem času in jih razumevamo kot pobeg iz kapitalističnega sveta. V tem času našega oddiha nam je prav malo mar, če kdo služi na podlagi mojega zadovoljstva (Facebook oglasi). S svojim obnašanjem bom tudi spodbudil k prikazovanju ciljnih oglasov (piškotki), in bom tako namesto neselektivnih oglasov, dobil le oglase na podlagi mojih interesov.
  • Na podoben način deluje tudi Wikipedia ipd. spletne strani, saj z veseljem prispevam članke in se za to ne počutim oškodovanega prav tako, pa mi je v čast, če si kdo drug izposodi moj članek in ga navaja dalje. Problem nastane, ko kdo začne služiti na podlagi mojega članka, takrat se pa pojavi socialna zavist, ki v veliki meri žene tudi socialni aktivizem, saj nekdo zna narediti iz mojega dela to, kar sam nisem znal.
  • Socialnih omrežij tako ne moremo enačiti kot poosebitev družbene enakosti, so pa korak v pravo smer, saj so veliko drugačna od načina izkoriščanja in socialne dominacije v 19. stoletju.

Avtorstvo[uredi]

  • Vezanost avtorja v institucijo predstavljata dve plati avtorjevega delovanja. Po eni strani institucija

daje avtorju legitimiteto, saj domnevamo, da je avtorja zaposlila na podlagi njegovih izkušenj in znanj ter da njegova dela zato niso samovoljna. Po drugi strani pa institucija omejuje njegove objave, ki bi lahko prelomno vplivale na že ustaljene poslovne modele. Nezaupanje v take institucije se včasih pokaže z ustanavljanjem alternativnih kanalov za publiciranje kot je npr. Časopis za kritiko znanosti.

  • Solističnih strokovnih publikacij skorajda ne vidimo, bolj so prisotne v leposlovju, ko avtorjevega

dela ne želi izdati nobena založba. Z pojavom digitalnega tiska je takšna samozaložba vse bolj običajna, vendar je bralec upravičeno sumničav glede verodostojnosti besedila, saj to ni šlo skozi roke recenzentov oz. urednikov nobene institucije, Kljub temu pa je krivo sklepati na podlagi samozaložbe o avtorjevi slabi kvaliteti (možnost spora z založbo ipd.)

  • starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani
  • za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva (narobe bi bilo, če bi jim zaupali samo zato, ker so stari)
  • tudi včasih so pisci delali napake, zato je tudi do njih treba biti kritični
  • na Wikipediji so splošne enciklopedične informacije tu bolj zaupanja vredne od natisnjenih, saj so na podlagi natisnjenih nastale in so bile ob primerjavi predhodnih tiskanih virov napake ali pomanjkljivosti v njih popravljene
  • letnica objave usmerja bralčevo branje
  • preverjanje novice po relevantnih znanstvenih revijah in knjigah, koliko je zanesljiva (sploh rumeni tisk, objave o Prešernu na 8. 2. ipd.)
  • še enkrat si preberi odstavke v zvezi z objavo o sumu umora Cankarja ter odstavke o Dimitrijem Kebetom, Prešeren kot Kranjski pesnik, Žovneški
  • akademska srenja se zaradi svoje inertnosti pogosto res prepočasi odziva na alternativne interpretacije, zato je prav, da Wikiji razširjajo akademski prostor
  • dejavno oblikovanje informacije na mestih, kamor hodijo gledat vsi, to je na Wikipediji, in v dilemah sodelovali na njihovih pogovornih straneh, da senzacionalni prispevki te vrste ne bi po nepotrebnem vznemirjali javnosti

Strokovno recenziranje[uredi]

  • ang. peer viewing
  • v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
  • podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru, pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi)
  • recenzenti - strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled (uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov)
  • strokovno recenziranje - oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
  • aktualno postalo šele v zadnjih desetletjih s porastom števila znanstvenih objav, z vstopanjem vedno novih in nepoznanih piscev na področje ter z globalno dostopnostjo publikacij tem nepreverjenim akterjem v disciplini (prej je o kvaliteti prispevkov v reviji odločal v glavnem samo urednik)
  • prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
  • o objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent
  • urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih recenzij bo upošteval in ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta
  • delo, ki je predmet strokovne presoje (strokovne ekspertize ali ocene), recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami
  • preprečuje objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov - ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami
  • zaradi izpričane pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju - tudi javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review)
  • javni strokovni presoji se prepušča tudi Nova pisarija
  • nevtralna in pravična presoja je zagotovljena z anonimizacijo postopka - neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov
  • slepa recenzija - avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
  • dvojno slepa recenzija - tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje
  • v majhnih znanstvenih skupnostih, kjer se vsi akterji med seboj osebno poznajo, se zdi tako skrivanje identitete piscev in ocenjevalcev odveč, saj je ponavadi avtorja lahko prepoznati že po izbiri teme, slogu pisanja in citiranja, recenzenta pa po tipu pripomb in načinu, kako jih prezentira
  • potreben se zdi v trenutkih, ko stroke doživljajo veliko rast in anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov
  • kritike tega recenzentskega sistema moti, kadar avtor nima možnosti argumentirati in braniti svojih stališč - zavzemajo se za obelodanjenje imen recenzentov vsaj takrat, kadar so bile recenzije pozitivne in so pripeljale do objave, in za možnost, da enega od recenzentov predlaga avtor sam
  • treznejši premišljevalci - recenzenti tisti, ki odločajo o objavi ali neobjavi, ampak urednik, ki je dolžan presoditi, v kolikšni meri bo upošteval naročeno recenzijo
  • če so recenzenti različnih mnenj, če je posamezen recenzent pristranski ali površen ali če urednik zasleduje cilje, ki presegajo strokovne okvire, bo naročil še dodatno oceno ali pa se bo odločil na podlagi lastne presoje
  • izkušnje z zavrnjenimi teksti so travmatične, zato v strokovni javnosti prevladuje podoba recenzenta kot človeka, čigar naloga je v zavračanju
  • v resnici je strokovna skupnost zainteresirana za objavo dobrih člankov in recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo
  • anonimizacija besedila - gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta
  • pisca lahko izda ime, ki ga ima njegov računalnik v omrežju, zato naj recenzijo oblikuje na stroju brez vpadljivega imena
  • lastnosti dokumenta je mogoče nastavljati tudi v urejevalnikovem meniju
  • recenzentske popravke in komentarje v besedilu anonimizira urednik tako, da besedilo shrani v formatu rtf, ga odpre kot golo besedilo v editorju, poišče moteča osebna imena recenzentov in jih nadomesti z nevtralnimi, npr. recenzent ali urednik, ali jih samo izbriše
  • kadar je v tekst posegalo več rok, se to na zaslonu pozna po različnih barvah komentarjev ali popravkov
  • da ne bi občutljivih avtorjev zavajali v sumničenja, kdo se skriva za katerimi popravki, se znebimo raznolikosti komentarjev: izbrišimo določila desno od nizov atnid in atnauthor in skrb je odpravljena
  • anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev
  • urednik mora v spornih primerih rahločutno (črtal bo npr. morebitno ironijo v recenzentskih komentarjih, preden jih bo poslal avtorju) in hkrati odločno tehtati med možnostmi
  • njegov namen je ohraniti takó zaupanje podjetnega avtorja kot pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in zraven vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije
  • preveč samozavestnemu avtorju se zdi, da mu pripada pravica objave v eminentni strokovni reviji in bo z lamentacijami ali žuganjem grenil uredniku življenje
  • če slučajno najde, da se je recenzent kje zmotil, naj sporoči svoj sum uredniku i se ne zapleta v kreganje
  • nekateri uredniki za razlog zavrnitve navedejo, da članek ne ustreza propozicijam ali pa da zanj ni prostora, namesto popravkov recenzentov
  • revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh - razložijo tudi merila za presojo:
  1. stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj,
  2. pomembnost teme,
  3. metodološko neoporečnost,
  4. mednarodno primerljivost, tj. poznavanje podobnih raziskav v svetu,
  5. slogovno, jezikovno in tehnično brezhibnost prispevka ...
  • avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo (revije namreč včasih od avtorja zahtevajo izjavo, da so članek poslali v recenzijo samo njim in ne na več uredništev hkrati)
  • nezanemarljiva je za avtorja informacija o jeziku objav: tuje revije sprejemajo članke praviloma v angleščini, revije v slovanskem svetu se rade pohvalijo s tem, da objavljajo članke v vseh slovanskih jezikih, slovenske revije naj bi dajale prednost slovenščini
  • recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem
  • uredniki se pogosto odločajo prav za slednjo možnost: avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva
  • če se avtor s pripombami ne strinja, bo članek umaknil, sicer pa jih bo upošteval in popravljeni članek poslal uredništvu ponovno, z vključeno funkcijo sledenja spremembam v urejevalniku, tako da bodo recenzenti lahko hitro presodili, katere njihove pripombe je upošteval in katerih ne
  • pred natisom dobi avtor v roke postavljeno besedilo, ki ga mora v roku nekaj dni korigirati in potrditi njegovo primernost za natis
  • nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec - tu je predvideno, da:
  1. določijo tip članka (izvirna ali pregledna razprava, kratka strokovna ocena, poglobljena strokovna ocena, gradivski članek, polemika, poročilo)
  2. in njegovo tematsko področje (v Slavistični reviji je npr. pomembno vedeti, ali je razprava slovenistična, slavistična, jezikoslovna, literarnovedna, kulturnozgodovinska ali drugačna)
  3. presodijo ustreznost naslova (dolžina, skladnost z vsebino, terminologija)
  4. poročajo o obsegu članka v znakih (skupaj s presledki, opombami, seznamom literature, ključnimi besedami, izvlečkom v jeziku razprave in v tujem jeziku) in predlagajo njegovo krajšanje, če presega uredniško določeno zgornjo mejo
  5. ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka (avtorjevo ime in inštitucija, e-naslov, izvleček, povzetek, ključne besede, prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed, seznam literature)
  6. pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu
  7. označijo jezikovno plat članka (korektna, potrebna drobne lekture, potrebna obsežnejše lekture, jezikovno nesprejemljiva) in v tekstu po možnosti nakažejo potrebne popravke
  8. presodijo slog članka (členitev na odstavke in poglavja, naslavljanje poglavij, jedrnatost, jasnost)
  9. se izrečejo o primernosti terminologije
  10. pregledajo članek po tehnični plati (ali so citati in reference po navodilih, uporaba narekovajev, pomišljajev, kapitelk, ležečega in krepkega tiska, odstavkov ipd.)
  11. se izrečejo o izbiri teme, ki je lahko pereča (aktualna) ali v danem trenutku obrobna
  12. se izrečejo o metodi, ki je lahko tradicionalna, modna, včasih pa članek preizkuša nove pristope in je metodološko inovativen
  13. recenzenti skrbno pregledajo reference (na katere objave se avtor sklicuje, se drži samo ene avtoritete in je zato pristranski ali je razgledan tudi po alternativnih referencah)
  14. naštejejo morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti
  • na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti:
  1. članek je primeren za takojšnjo objavo
  2. članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk
  3. članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe)
  4. članek ni primeren za objavo
  • uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe

Pravopis[uredi]

  • dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi - pisec se ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa
Ločila[uredi]

indikatorji piščeve pravopisne kompetence:


Vezaj, pomišljaj, dolgi pomišljaj

  • poznavanje razliko med vezajem (-), pomišljajem () in dolgim pomišljajem () in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično
  • pravopisno nerazgledani pisci uporabljajo samo vezaj, ker ga je najlažje doseči na tipkovnici
  • pomišljaj: <Ctrl> in <-> (numerični minus)
  • dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (numerični minus)
  • zaimek le-ta - značilen za pisna besedila (raje ga izpustimo)
  • dolgi pomišljaj: za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne smemo razdeliti na manjše (opombe, ki ne smejo biti odstavčno členjene)
  • nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi
  • včasih med imenom in psevdonimom stal pomišljaj
  • danes nestični vezaj (Anton Umek – Okiški > Anton Umek - Okiški)
  • tudi med dvema priimkoma nestični vezaj, razen če je ta človek črtico ukinil (Ada Vidovič-Muha > Ada Vidovič - Muha > Ada Vidovič Muha)
  • pravopisno pravilo najraje razdirajo filozofi - ekscesna raba velikih začetnic, narekovajev, ki naj pričajo o pomenski niansiranosti uporabljenih besed, in z garniranjem besed z vezaji (u-biti, sub-jekt), ki naj osvežijo pozabljeno etimologijo – vse troje skuša sporočilu dodati vrednost presežnega, drugačnega, zapletenega, skritega, gre torej za slogovne efekte (takšno rabo je težko regulirati)


Narekovaji

  • Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih
  • slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«) - najdeš v orodju med simboli
  • pritisk na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice bo na zaslon priklical narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo (") - pravopis ga dopušča, potrebujemo ga tudi v izvirni kodi, ko z njim opremljamo povezave na zunanja spletna mesta v wikijih
  • v besedilu se raje potrudimo s srednjimi
  • vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske, pozna pa jih tudi nemški pravopis (v slovenske urejevalnike, npr. v Word, niso vgrajeni in se privzeto izrišejo na zaslon podobni vejični narekovaji po angleškem pravopisu)
  • svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”)
  • pri enojnih narekovajih se varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto')
  • tuji citatni stili zahtevajo narekovaje za označevanje naslovov člankov v revijah ali zbornikih (odveč, saj status publikacije razberemo že iz zaporedja enot v bibliografski navedbi in ker so naslovi revij in zbornikov postavljeni ležeče)
  • to bi potemtakem morali početi tudi pri wikipedijskih geslih, ampak ne
  • narekovaji za članke se v samostojnih publikacijah vendarle tihotapijo v naše citiranje in kontaminirajo tradicijo domačega citiranja
  • odvečno je na drugi strani postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk
  • podvajanju označevanja se izognimo tudi, kadar uporabimo kratico t. i., in v tem primeru opustimo narekovaje (t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti)
  • iskalniki so dovolj pametni, da najdejo z enim iskalnim izrazom vse vrste narekovajev


Dvopičje

dvopičje - njegovo rabo komplicira Cobiss (uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od

  • pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo)
  • kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi: Kranj : Gorenjski tisk, 1999 > Kranj: Gorenjski tisk, 1999
  • pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika,)
  • zapomnimo si, da je odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam (med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika)


Tripičje ali tropičje

  • alternativa vezniku itd.
  • marsikdo rabo tropičij v strokovnem besedilu dojema kot znak okužbe z leposlovnim izrazom
  • pred tropičjem ni vejice!
  • tropičje je nestično ločilo!
  • Word pogosto tropičje samodejno zapiše kot en znak in ko besedilo prekopiramo v wikije, ta status ohrani (videz na zaslonu se ne spremeni, vendar prej poskrbimo za zamenjavo takih tropičij z navadnimi tremi zaporednimi pikami)


Vprašaji in klicaji

  • manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih, čeprav se nam zdi, da bi bilo naše sporočilo z njimi bolj slogovno prepoznavno in živo


Podpičje

  • uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka
  • svojčas so podpičja zaključevala alineje v navpičnem naštevalnem nizu, danes pa na koncu alineje (kadar se ta začenja z malo) najraje ne postavimo nič, le kadar so naštevalni elementi v stavčni obliki in se začenjajo z veliko začetnico, takrat jih mora zaključiti končno ločilo, tj. pika
  • včasih je opaziti rabo podpičja pred linearnim naštevalnim nizom, ki pa ni utemeljena, saj imamo za to dvopičje


Pika

  • ni velikih dilem
  • včasih so jo stavili na koncu naslovov in v dilemi smo samo pri prepisovanju starih tekstov
  • manj je ustaljena raba pike na koncu podnapisov k slikam, tabelam ali grafikonom
  • kratki podnapisi spominjajo na naslove in pike nimajo
  • pri daljših podnapisih s stavčno strukturo, zlasti takrat, ko je podnapis iz več stavkov ali kadar gre za bibliografsko navedbo s pikami kot vmesnim ločilom, se piki na koncu skoraj ni mogoče izogniti
  • enako se ravnamo pri nadnapisih
  • pravopis se spreminja
  • po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca
  • spremenjeni odnos zadeva npr. pravopisni princip, poznan pod naslovom »Išče se Urša Plut«, ali uporabo rodilnika pri zanikanju
  • pri trpniku dajemo prednost obliki z deležnikom na -t/-l pred tisto s se, zlasti kadar je predmet iz kategorije živo, da se s tem izognemo dvoumnemu branju (Pisatelj je bil pohvaljen < Pisatelj se je pohvalil; Knjiga je bila tiskana < Knjiga se tiska)
  • imenovalniška oblika (sic) se včasih lahko zamenja s »prepovedano« tožilniško Išče se Uršo Plut, če nočemo vzbujati suma, da se dotična sprašuje o lastni identiteti
  • pri rodilniku ob zanikanju premislimo o zvezah pomožnega glagola z nedoločnikom: Ne nameravam prebijati led/-u – Ne želim brati to knjigo/te knjige
Velike začetnice[uredi]
  • kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico
  • celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena
  • v alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo (potem morajo biti take vse alineje)
  • kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko
  • pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi
Drugo[uredi]
  • Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški
  • Komentar. Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost[uredi]

  • natančno moramo upoštevati tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki, če hočemo, da bodo naše besedilo sploh vzeli v roke
  • danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam - brez računalnika ne bo šlo
Formati besedil[uredi]
  • pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil
  • prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:
    • txt pomeni golo besedilo
    • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
    • htm ali html je spletno besedilo
    • pdf je natisljivo besedilo
    • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
  • format golega besedila - pošiljanje pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), ali pri pisanju računalniških programov
  • ko si ogledujemo kodo spletne strani ali kodo wikistrani, se nam v ogledovalniku ali v editorju kaže v obliki golega besedila
  • ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx
  • rtf-ju se rado zalomi ali pa je identična rtf-datoteka nekajkrat daljša od doc-datoteke in se ustrezno dlje nalaga na zaslon
  • avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno
  • uredniku, ki mora v besedilu vnesti še pripombe in popravke, pa s tem formatom povzročamo samo težave - pdf odsvetovan
  • popravke vnašamo neposredno v doc, docx ali rtf-format, in šele ko smo prepričani, da popravkov ne bo več, lahko tekst spravimo in odpošljemo v formatu pdf
  • do pdf-ja pridemo tako, da pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in tu med izbirnimi možnostmi najdemo pdf
  • razpošiljanje besedil v slikovnem formatu - neodpustljivo (besedila na sliki ni mogoče označiti z miško in ga prekopirati v kak drug dokument niti iskati po njem besed in besednih nizov)
  • rekonstruirajmo postopek: pisec v Wordu sestavi besedilo, nariše zraven vrtnico in doda podpis, potem ga z barvnim tiskalnikom iztisne, s skenerjem iztis ponovno digitalizira, ga spravi z ljubo končnico pdf in zapakira kot priponko v e-pošto (ne delaj tega)
Besedilo v wikijih[uredi]
  • pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran
    • v wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike
    • za osnovno oblikovanje pa potrebujemo zelo malo znanja:
    • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
    • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
    • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
    • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
    • povezave napravimo z oglatimi oklepaji [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
    • sliko vstavimo preko menija
  • najbolj preprosto se je učiti ob zgledih
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, okvirček za avtorja s predlogo {{infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo {{infopolje knjiga}}, razprti tisk z {{razprto|aaaaaaa}}, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
  • <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
Vaje v wikijih[uredi]

Napotki

  • prijavi se na Wikipedijo
  • preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
  • na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo (kaj je zbrisal ali kaj dodal)
  • popravi pravopis in slog v naključnem članku
  • s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
  • dodaj povezave v Cobiss
  • popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva
  • poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)
  • napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš, npr. o prebrani knjigi
  • na seznamu nominirancev za nagrado kresnik izberi naslov, ki je rdeč; za zgled si vzemi katero od gesel, ki so ga sestavili študentje bibliotekarstva pri projektu Bibliotekarji o romanih
  • povezavo na članek vpiši v čim več kazal

Najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji

  • preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej)
  • mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
  • dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih pasusov, ki jih prevajalec ne razume (prevode prevajalnikov je treba pred objavo preveriti in popraviti)


  • besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu
  • vsi odstavki dobijo enako obliko
  • kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto
  • zgodi se, da neuki začetnik pobriše obstoječe informacije in jih nadomesti s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnil oz. popravil
  • napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom
  • pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena
  • hvaležnost za tuje posege - možnost Zahvala
Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]
  • uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu
  • besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb
  • menijska izbira Sledi spremembam - urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave
  • kadar avtor popravljavcu zaupa, lahko z enim klikom sprejme vse njegove popravke, kadar pa pride z njim navzkriž, lahko prav tako z enim klikom vse njegove intervencije razveljavi (podobno opravi tudi s komentarji)
  • posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost, npr. s klikom na Datoteka > Prikaži zgodovino različic, lahko pa jih tudi razveljavimo
  • naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi
  • pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne
  • kadar se zazdi, da so popravki, kakor jih beležijo urejevalniki, nepregledni (to se zgodi pri večji gostoti popravkov), naj jih udeleženci povzamejo v samostojnem pisemskem sporočilu
  • popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3
  • če v naslov dokumenta, v katerem smo kot recenzenti puščali svoje sledove, dodamo kratice svojega imena (npr. Hladnikov članek za SSJLK_UP.docx za članek, v katerem so pripombe U[rške] P[erenič]), bomo pomagali uredniku, da se lažje znajde med verzijami dveh ali treh recenzentov, ki jih mora združiti
  • da se ne bi zgodilo, da pomotoma oddamo katero od starejših verzij, jih v mapi razporedimo po datumih nastanka in izberemo zadnjo
  • vtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata - ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil (razen če nimamo kupljive profesionalne verzije pdf-urejevalnika) in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima
  • v wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:
    • na pogovorni strani besedila
    • na pogovorni strani avtorja
    • če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
    • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: <!-- komentar -->
    • s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}

Navajanje[uredi]

  • citat je srce humanistične znanosti (reprodukcija plus navedba vira)
  • reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz) - W. Blackwell
  • Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)
Čemu sploh citiramo[uredi]
  • strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more
  • »Kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal« so ustaljene zveze, s katerimi opremi besedilo z namenom napraviti ga čim prepričljivejšega
  • najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne
  • tako tvorec besedila oblikuje krog zaupnikov, ki ga sestavljajo on sam, ugledne osebnosti, na katere se sklicuje, in bralec ali poslušalec, ki mu taka družba imponira - avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek
  • ljudje bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi
  • pogoj za znanstveno besedilo - prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti
  • sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja
  • sklicevanje je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja
  • romanopisci tega ne počnejo
  • v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano
  • nedokumentirani sklici (relata refero)
  • v strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani
  • viri urejeni po priimkih avtorjev - priimki poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre
  • avtor ima tolikšen pomen, ker so včasih pisali in prenašali znanje le redki - danes je pisanje bolj dostopno
  • posameznik tu ni več tvorec zaključene informacije, ki bi imela svoj naslov in avtorjev podpis, ampak se tvorci podpišejo z vzdevki ali še to ne, zlasti pa jim gre veliko manj kot tradicionalnim avtorjem za demonstracijo lastne vednosti, veliko manj jih vodi avtorski napuh in veliko bolj so pripravljeni na sodelovanje pri oblikovanju informacij skupaj z drugimi
  • človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak zavzetih množic
  • priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije
  • denar, plačevanje informacij, družbeni prestiž in za ohranjanje socialnih privilegijev, zaradi katerih je bilo fino imeti status avtorja
  • zaupanje v kreativne sposobnosti malega človeka ni nič bolj tvegano kot zaupanje v genialne posameznike
  • odpor do skupinskega in anonimnega objavljanja je dvoličen:
  1. najvišji družbeni cilj je oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno odgovornih, kreativnih, uspešnih in zato zadovoljnih posameznikov
  2. nenadoma pojavi dvom v ta civilizacijski cilj, čeprav bi bilo ljudem že iz osebnih izkušenj lahko jasno, da šele tisti posameznik, ki se je opogumil do
  • samostojne ustvarjalnosti, lahko razvije tudi druge plemenite osebnostne lastnosti
  • samo z vzgojo občutljivega bralca nikoli ne bomo dosegli želene stopnje družbene kreativnosti
  • 80. l. 20. stol. - avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, v svetu akademskega publiciranja niso mogli pokazati na noben sodni primer, ki bi se nanašal na kršenje avtorske zakonodaje - kazalo, da bodo družbe blaginje najprej v akademskem getu, potem pa še drugje prosti pretok informacij še bolj sprostile
  • zašlo v drugo smer: informacije (znanje, vednost, objave) so postavili v pravni kontekst industrijske družbe in jih opredelili kot intelektualno lastnino in podaljšali njihovo pot do proste uporabe na 70 let po avtorjevi smrti
  • 70-letna zapora velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti
  • v Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti
  • princip proste dostopnosti do znanja vedno bolj zagovarjajo univerze, prevzela ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira
  • v sporu z veljavno avtorsko zakonodajo copyright, ki je fokusirana na avtorja, za uporabo je treba plačati
  • citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del - uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega
  • v akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri
  • avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in bralci začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost, kakor nam je po drugi strani sumljivo tudi, kadar je avtor preveč samozavesten in v zaverovanosti vase pozabi omeniti vse tiste, od katerih se je učil
  • pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni
  • avtor npr. ni navedel strani iz citiranega dela, ni se mu zdelo preveriti izpiskov in se je pri navedbi strani zmotil ali pa je po svoje zasukal celo citirano izjavo - avtor pri natančnem bralcu vzbuja sum, da se le igra znanost
  • preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč
Prepisovanje[uredi]
  • o plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave - moralno zavrženo početje, nima vedno pravnih posledic
  • ravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje - kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti
  • v prihodnosti bo morda prišlo do močnih sprememb strokovnega bontona: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.«
  • praksa skupinskega in anonimnega pisanja utegne razrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete
  • administratorji na Wikipediji bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti veliko bolj pozorno kot mentorji diplomskih nalog in brez zadržka izbrišejo prepisano besedilo, piscem pa zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti
  • plagiate odkrivajo lažje in hitreje
  • plagiatorji kopirajo s spleta, zaznamovanih besed ne zamenjajo
  • intelektualna kleptomanija, sovražen prevzem teme - načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi
  • težko dokazljivo - akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, tuje misli povejo s svojimi besedami in jim še kaj svojega dodajo, jih tako rekoč oplemenitijo z dodano vrednostjo
  • ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja (ko se sklicujemo na tuje avtorje, domačih ne poznamo)
  • naslovov in sloga ni mogoče patentirati (npr. veliko Antigon)
  • ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi
  • očitek plagiatorstva zlorabijo ljudje, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega
Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]
  • citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
  • Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih
  • za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi
  • 1. naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index)
  • 2. SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij), AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij)
  • Slovenija: splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS)
  • WoS:
    • SSCI
    • AHC
  • ne uporablja samo lit. veda
  • indeksirata tudi izvlečke
  • uradno ima Intellectual Property & Science
  • Googlov Učenjak (Google Scholar) zastonj, zajema več virov, se še ne upošteva
  • uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane)
  • rangira objave z upoštevanjem več kriterijev, ne samo citiranosti
  • znanstvene revije interesirane za indeksiranje,prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd.
  • vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo
  • revije spodbujajo vzajemno citiranje, spretnejši med raziskovalci pa se tako lahko znajdejo na seznamih višje, kot je njihovo dejansko mesto v stroki
  • zavedati se moramo možnih napak in da so bibliometrične številke samo eden od kazalcev znanstvene teže
  • uporaba citatnih indeksov čisto koristna


Faktor vpliva[uredi]
  • IF impact factor
  • številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije
  • vsaka indeksirna hiša svoj način računanja
  • najbolj poznan bibliografski servis Thomson Reuters: IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi v humanističnem AHCI
  • višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo
  • Scopus: SJR in SNIP
  • meritve kulturno pristranske
  • skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije
  • ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami (kritike objav, kritiziran avtor posledično višji status)
  • citiranje v vsaki disciplini drugačno - primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline
  • prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah močno razpaslo
  • v znanstveni skupnosti zavzemanje za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF
  • predlog zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov
  • algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav
  • pri znanstvenih objavah bi bilo potrebno dodati podatek o bralnosti (št. klikov na članek)
Slovenske znanstvene revije[uredi]

revije, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica
  • za posamezna področja relevantne še Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi itd. (ne prinašajo veliko točk)


tuje razprave o slovenski književnosti:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch


Slavistična revija je bila v bibliografskih zbirkah Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI), Bibliographie Linguistique (BL), EBSCO, Cabell’s Directories of Publishing Opportunities, European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS) ...


Citatni slogi[uredi]
  • glavni citatni stili:
    • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
    • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika) - naslovi del v kratkih sklicih s prvo besedo
    • AMA (medicina, biologija)
    • čikaški (naravoslovje, splošno) - letnico porine takoj za avtorjevo ime
    • wikipedijski
  • poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA itd.
  • humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes
  • MLA: Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.
  • čikaški: Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.
  • MLA:(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)
  • čikaški: (Perenič in Hladnik 2010, 7)
  • MLA: Primerjalna književnost
  • čikaški: Jezik in slovstvo, Slavistična revija
Tehnika citiranja[uredi]
  • Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:
  1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
  2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju), neposredne povezave na vir.
  • opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano
Opombe[uredi]

včasih opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval čikaški slog uvedel opombe v oklepajih (ki zahtevali seznam referenc na koncu razprave) - eksistenca opomb z bibliografsko vsebino pod vprašajem

Tradicionalna opomba Opomba s kratkim sklicem Kratki sklic namesto opombe
Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«.1

1 Aleksander Bjelčevič, Verz in proza, vmes pa nič, JiS 50/1 (2014), 1–5.

Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«.1

1 (Bjelčevič 2014: 5).

Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo« (Bjelčevič 2014: 5).

Seznam literature
Aleksander Bjelčevič. Verz in proza, vmes pa nič. JiS 50/1 (2014). 1–5.

  • wikipedijska gesla v Opombah in Seznamu referenc
  • v opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave
  • v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano
  • slog navajanja vsakokrat drugačen:
  1. seznam literature uvajajo alinejske pike priimki avtorjev so na prvem mestu
  2. opombe pa uvajajo zaporedne številke, ker ne gre za abecedno zaporedje, so imena pred priimki, letnice proti koncu navedbe in med enotami navedbe naj bi bile vejice
  • v zaporedje opomb mešanje nižjih ali višjih številk (npr. xxxx,[1] xxxxxx,[2] xxxxx,[3] xxxx,[1]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,[1][2][3]) - stari tipografski prepovedi, Wikipedija ju ukinja
  • v NP opombe čisto na koncu (standardno mesto v vseh wikijih) - klik na zaporedno številko
  • v tiskani NP so sprotne
Kratki sklici[uredi]

pravilno: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (Koblar 1984: 15)
  • včasih nekoliko odstopamo od pravopisa
  • pravopisno brezhibni rešitvi:
  1. »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) - pika v oklepaju
  2. »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85). - ni pike na koncu povedi
  • v praksi:
  1. »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85) - ker bi bila št. strani s piko videti čudna :»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (85.)
  • ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo' - pisci so se včasih izogibali ponovnim navedbam avtorjev
  • avtorji pred oddajo besedila poenotijo sklicevanje v skladu z navodili revije
  • uredniško poenotenje navajanja delu odvzame avtentičnost, vendar je nujno za urejenost besedila
Označevanje navedkov[uredi]
  • narekovaji
  • odstavek in drugačen črkovni rez
  • izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
  • navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami
  • navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka:
  1. »... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari. >
  2. pravilno: »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.
  • odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji; tako se izognemo zadregi, kadar v citiranem tekstu že obstajajo narekovaji, in bi jim morali spreminjati obliko
Od kod vse citiramo[uredi]
  • iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...
  • največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis
  • včasih v humanistiki med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih
  • marsikje med referencami že prevladujejo spletne; na spletu namreč začenjamo z iskanjem in tam najdemo tudi skenirane knjige in revije
  • prednost imajo tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive, pri tistih iz ustnih pogovorov ali iz zasebne korespondence pa je treba piscu verjeti na besedo
  • viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah
  • navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah (bibliografski popis natisa bolj utrjen)
  • kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah
  • navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo
  • citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv
  • iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike
Viri in literatura[uredi]
  • nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta
  • K ločenemu navajanju so nagovarjale različne prakse v vsakem od naštetih segmentov (pri arhivskih virih so se navajale najprej širše enote in šele potem avtorji, pri spletnih virih se je razpaslo navajanje zgolj URL-jev)
  • ni nobenega pametnega razloga proti poenotenemu navajanju vseh virov v enem samem seznamu, po katerem je iskanje lažje
  • neposredna dostopnost vseh virov preko klikljivih povezav - Ali je seznam referenc, ki je svojčas lajšal dostop do virov, sploh še smiseln?
  • je smiseln - tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje
  • delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih
  • viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave
  • literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo
PRIMER:
v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 in morebiti tudi poznejše redakcije), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu, npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije
  • kratkih seznamov s sklici ni smiselno dajati na dva dela (razen kadar želimo mentorju izrecno dokazati, da med obojim znamo ločevati)
  • v lit. vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje
  • med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja (ni pa to nujno)
  • opozicija primarni : sekundarni - enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa (primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre le za preslikano arhivsko gradivo)
  • taki delitvi virov na primarne in sekundarne se bomo odpovedali
  • v znanosti se spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen (npr. če gre za rokopis ali redko knjigo na oddaljeni lokaciji ali če je primarni vir izgubljen oz. uničen), primer:
(Kidrič 1947: 15; po Koruza 1980: 115) > kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)
Zaslon in papir[uredi]
  • zaenkrat se piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo
  • predvidevamo, da bo kmalu zelo drugače
  • ekspertna stališča niso več prepričljiva samo zato, ker so ekspertna, ampak se morajo strokovnjaki vedno znova potruditi, da vse tiste, ki jih njihova stališča prizadevajo, v svoj prav tudi prepričajo - zahteva po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja
  • strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet
  • usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav + ceneje je
  • naročniki odpovedujejo naročnino zaradi spletne dostopnosti, tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov
  • Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu
  • ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter
  • natisnjena stran ima omejen obseg: lahko je prazna, če je na njej natisnjen naslov ali kratka pesem, obsega vsega nekaj besed, če gre za gosto stavljeni roman, pa kakih 600 besed
  • dolžinski razpon spletnih strani je neprimerno večji: praznih strani, tako kot npr. v knjigi na koncu poglavja, na spletu ni, sicer pa obsegajo od nekaj besed v primeru kakšnega kazala do več 100.000 besed v primeru kakšnega romana
  • v začetku spleta sredi 90. let 20. stoletja je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona (strani, ki niso šle v celoti na en zaslon in se je njihova vsebina raztezala »pod spodnji rob zaslona«, so bile označene kot neprimerne)
  • Read Online, Calaméo ... Wattpad
  • spletne str. niso oštevilčene - oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča
  • kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani
  • razlike med navedbo knjige na zaslonu in na papirju - poglej v knjigi
  • navzven se razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej; spletno besedilo je bolj kot natisnjeno besedilo naklonjeno naštevanju, od tod samoumevnost uporabe alinej
  • če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem - povezava lahko usmerja na enciklopedični zapis o avtorju ali na enciklopedični zapis o knjigi
  • pri razporejanju bibliografskih enot v spletni objavi ni potrebno nerodno postavljanje priimka pred ime, ki zahteva uporabo vejice, če noče grešiti proti pravopisu
  • abecednemu zaporedju avtorjev ni treba slediti, saj enote ne iščemo več z listanjem po seznamu, ampak z uporabo tipk <Ctrl> + <f>
  • odpirajo možnosti manj mehanične razporeditve referenc: po številu sklicev, po pomembnosti, kronološko, geografsko
  • ali je na spletu še smiselno navajati prav vse podatke bibliografske navedbe (zaradi neposrednih povezav na zapise v Cobissu ali kar na célo besedilo)
  • v wikipedijskem geslu o Leopoldu Suhodolčanu so njegove zbirke pripovedi navedene takole:
  • Človek na zidu (1960) COBISS
  • Dobrijska balada (1967) COBISS
  • Med reko in zemljo (1977) COBISS
  • na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev! - preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni, saj jih nihče ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu
  • primer poglej v knjigi
Zgledi[uredi]
  • včasih so bili podatki o publikacijah na naslovnicah, ne na platnicah
  • manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot hočemo
  • Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot (slike v knjigi):
  1. polni
  2. ISBD (najkrajši)
  3. COMARC
  • za naše potrebe preobširni in prenatančni, moti uporaba ločil
  • ločila v Cobissu razumeti kot separatorje med podatkovnimi polju v zapisu
  • MLA-jevega predloga, da dopisujemo na koncu navedbe podatek, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd., ne bomo upoštevali, ker je iz oblike zapisa in njegove vsebine ponavadi jasno, za kaj gre
Knjiga[uredi]

SVETINA, Tone

Volčiči / Tone Svetina. - Ljubljana : Borec, 1980 (v Ljubljani : Ljudska pravica). - 465 str., [1] f. pril. ; 21 cm

3.000 izv.
821.163.6-311.6
COBISS.SI-ID 21824512

Na zaslonuWikikoda
  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS
*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Na papirju

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

spremembe:

  • izpustili smo glavo zapisa v krepkem tisku, ker se ime avtorja, ki si ga je Cobiss izbral za glavo, v zapisu ponovi
  • izpustili vezaje, ki ločujejo polja zapisa
  • izbrisali podatek o kraju in imenu tiskarne, obsegu v straneh, o ovitku, o formatu, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji
  • nestična dvopičja pretvorili v levostična
  • Cobissov zapis smo dopolnili z ležečim tiskom za naslov samostojne publikacije
  • za navedbo na spletu pa smo (iz prakse na wikijih) navedli še identifikacijsko številko Cobissa, ki je pri citiranju na papir nismo nikoli prepisovali


knjiga v celoti dostopna na spletu - napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili (poglej v knjigi)


  • za Wikivir morda uporabiti ležeči tisk, čeprav ni določeno
  • DOI kodo vpišemo, če obstaja


na papirju bo navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav; namesto njih bo samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu:

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org. ali
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.
Knjiga na bralniku[uredi]
  • ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani
  • pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo
  • če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, ni paginirano in zato podatka o straneh v kratkem sklicu pač ni
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
  • Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.
Članek v zborniku[uredi]
Poglavje[uredi]
  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

ali

  • Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Spremna beseda[uredi]
  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS
Razprava v reviji[uredi]
Članek v časniku[uredi]
  • pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran
  • pred datumom ni ločil!
  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS
Članek na dLibu[uredi]

dve vrsti zapisov:

  1. taki na posamično avtorsko objavo (imajo urejene metapodatke)
  2. taki na célo številko v časopisu
  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib
Enciklopedijsko geslo[uredi]
  • viri, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni - viri brez urejenih metapodatkov
  • nekateri učitelji še vedno prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji
  • ne bomo citirali kratkih člankov, ki so označeni kot škrbine
  • pri kvalitetnih geslih ne moremo imeti prav nikakršnih pomislekov
  • primer: [[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]]
  • sklicevanje zunaj Wikipedije - kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX (razlikujejo se v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa in podobnih podrobnostih)
  • avtorstva ne navajamo
  • nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum
  • datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna (na dnu članka)
  • uporabimo samo dan, mesec in leto, mesec lahko v nominativu (maj) ali, kar starejši pisci močno forsirajo, v genitivu (maja) oz. okrajšano, če se hočemo izogniti dilemi med imenovalnikom in rodilnikom (jan.)
  • poenotimo zapise datumov v vsem sestavku
  • naslova spletišča: »WikipedijA: Prosta enciklopedija« ali »Iz Wikipedije, proste enciklopedije.«, za domače potrebe lahko tudi »Wikipedija«
  • ne rabimo navajati, da gre za spletišče, kot zahteva MLA
  • odveč tudi navajanje spletne lokacije (link)
  • poglej še v knjigi
Forum[uredi]
  • nevarnost, ko spletna lokacija ni zelo poznana - lahko bi jo kdo imel za časopis (pri objavljanju v tiskani obliki - Splet. na koncu navedka)
  • pri objavi na spletu na koncu navedka ne napišemo Splet., saj je spletna povezava že vstavljena v vir
  • SlovLit - slovenistični forum
  • sporočilo poiščemo v arhivu (če ne gre drugače)
  • eno sporočilo ima lahko več naslovov
  • sklic na sporočilo v SlovLitu:
Vladimir Osolnik. Poročilo o Prešernovih dnevih v Bosni. SlovLit 8. maj 2001.
  • če se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov razlikujeta, uporabimo kateregakoli
Spletni tečaj[uredi]
Blog[uredi]
Članek na spletišču[uredi]
Zapis v podatkovni zbirki[uredi]
  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]
  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.
Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]
Zemljevid[uredi]
Fotografija[uredi]

Fotoalbum

  • Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

ali

  • Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
⁂ OPOMBA: ostale primere si poglej v Novi Pisariji
Risba[uredi]
⁂ OPOMBA: primeri v Novi Pisariji
Glasbeno delo[uredi]
Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]
  • pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime
  • Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932. - film, režiser na 1. mestu
Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni<
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]
  • z oblikovanjem pravil citiranja na Wikipediji se je ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov
  • na Wikipediji sklicujemo iz istih razlogov kot na drugih strokovnih mestih
  • dodati je treba specifične zahteve tega spletišča:
  1. da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
  2. poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  3. Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno
  • ponekod se založba postavi pred kraj - zgrešeno
  • vzdrževanje odprtosti za spreminjaje standardov citiranja

Žanri[uredi]

  • meje med žanri niso vedno ostre
  • vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni žanri
  • do nesporazumov prihaja, ker pisci mešajo žanre
  • stroka/strokovni: 1. kot disciplina, znanstveno področje, 2. strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
  • izvirni znanstveni članek - prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
  • pregledni znanstveni članek - sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči
  • strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo, objavljen v strokovni ali znanstveni reviji (strokovna: Otrok in knjiga, znanstvena: Primerjalna književnost), po zahtevnosti in slogu so prirejeni bralcem teh revij
  • poljudni članki - namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko
  • v humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, ločijo na znanstvene, strokovne knjige, univerzitetne učbenike, učno gradivo, pripomočke ... tudi diplome, magisteriji in disertacije - pri vseh gre za inovativno, torej znanstveno delo
  • plezanje po akademski lestvici - štejejo samo tiste objave, ki jim je mogoče podeliti nalepko znanstvene, najpreprostejši kazalec znanstvenosti mesto objave (v znanstveni reviji so znanstveni članki)

Članki na Wikipediji

  • škrbina - do 10.000 znakov oziroma 1500 besed (1T)
  • standardni članek - do 25.000 znakov ali 3700 besed (4T)
  • najbolj zaželeni - 30.000 znakov ali 4400 besed (9T) - status pregledne znanstvene razprave
Šolsko pisanje[uredi]
  • treba je razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja:
  1. referat
  2. esej
  3. diplomska naloga (magisterij, doktorat)
  • šolsko/akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar usmerja piščevo obnašanje (držati se mora mentorjevih navodil)
  • ko začne predmet določati kompozicijo razprave, ne pa od nekod prepisana pravila, potem ne gre več za šolsko, ampak čisto zaresno strokovno oz. znanstveno pisanje
Popravljanje[uredi]
  • lektoriranje in korigiranje
  • popravljanje - prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti
  • lektura: popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno (odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum), v spletnem pisanju se dogaja sproti
  • lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč
  • korektura ali korigiranje: odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje, korigirajo se besedila, pripravljena za objavo, korektor ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo
  • korektura in lektura se včasih pomešata
  • rdeči svinčnik - kot lektoriranje
  • korigiranje na Wikiviru - formulacije, ki ne ustrezajo današnjemu pravopisu, pusti pri miru, tipkarske napake se označi s skrito kodo
  • uredništvo ali urednikovanje: vrsta kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi
  • urednik = oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne, včasih si pomaga z recenzijami ustrezno strokovno podkovanih kolegov, odloča se tudi, v kakšnem zaporedju si bodo teksti v publikaciji sledili, urednikovanje ima težo znanstvene dejavnosti
Komunikacija v stroki[uredi]
E-pošta[uredi]
  • izumljena leta 1961 na MIT za potrebe znanstvene komunikacije (globalna uporaba šele v 80. letih)
  • vrstice e-komunikacije:
  1. Za: (To:) naslovnikov poštni naslov
  2. Kp: ('kopija' oz. Cc:) pošiljanje v vednost
  3. Skp: ('skrita kopija oz. Bcc:) skrit seznam prejemnikov
  • daljša sporočila naj so strukturirana v odstavkih za boljšo preglednost
  • začetek komunikacije o strokovnih zadevah:
  1. forum: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi
  2. nagovor starejših od pišočega: Spoštovani + nazivi
  3. nevtralno: Spoštovani/Dragi ...
  • vrstniki v stroki (zasebno) se lahko naslavljajo poimensko
  • ločili sta lahko , ali ! (vpliva na začetnico v jedru besedila)
  • nagovor lahko izpustimo pri redni korespondenci
  • zaključek pisma s frazami:
  1. Lepo vas/te pozdravljam
  2. "S spoštovanjem"
  • oblike podpisov:
  1. ime in priimek
  2. na forumu: --lara (uporablja se ime ali kratica)
  3. Wikiji: --Lara.podergajs (pogovor) 19:00, 6. februar 2021 (CET) (2 vezaja in 4 tilde)
  • Skupinska komunikacija je olajšana s programi kot je Google Groups.
  • Poimenovanje dokumentov naj bo kratko, pomenljivo in enolično.
Socialna omrežja[uredi]
  • Ime za načine družbene komunikacije v informacijski družbi.
  • Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo spreminja v dvosmerno - uporabnik informacij je hkrati tudi njihov producent.
  • CSCW - Computer-supported cooperative work - socialna omrežja naj bi bila skupnost kooperativnosti.
  • Lahko imajo tudi negativni prizvok: eksploatacija, izguba zasebnosti, komercializacija.
  • Razlikujejo se po svoji funkciji:
  1. komunikacija: Facebook, Linkedin
  2. izmenjava vsebin: Youtube
  3. pisanje dnevnikov: Blogspot, WordPress
  4. prispevanje k širjenju informacij in znanja: Wikiji.
Tvit[uredi]
  • Tweet je oblika sporočila na omrežju Twitter (od leta 2006).
  1. Omejeno na 140 znakov - oblika bloganja.
  2. Obstaja status javnega intelektualca, ki ga pridobijo zavzeti uporabniki.
Drugo[uredi]
  • LinkedIn: namenjen daljšim strokovnim sporočilom; razpisi za akademske službe in projekte.
Zagovor[uredi]
  • Status iniciacijskega obreda v akademski svet (zagovor diplomske, seminarske, magistrske naloge, doktoratov).
  • Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za izbiro teme, prijavo, izbiro mentorja ... (Nova pisarija, str. 214, 215)
Literarna kritika[uredi]
  • Glavne lastnosti kritike:
  1. značilna za demokratične družbe
  2. pisana na preseku publicistike in znanosti (- naj upošteva beročo publiko)
  3. subjektivna (toda se loči od reklamnega pisanja, ki ni kritično!)
  4. polemičnost
  5. na njena stališča vpliva čas (posledično niso trajno veljavna)
  6. jasna, prepričljiva, poučna
  7. lahko je tudi zabavna
  8. ne vpliva na branje knjig, bralce le ozavešča
  9. avtorju lahko prinese hvalo ali sovražnike.
  • Literarna kritika
  1. Ukvarja se z literarnimi deli.
  2. status publicističnega besedila.
  3. Objavljene so v dotičnih rubrikah dnevnega tiska in v literarno-kulturnih revijah.
  • Strokovna kritika
  1. Ukvarja se s strokovnimi ali znanstvenimi deli.
  2. Ima status strokovnega besedila, če je poglobljena.
  3. Objavljene v strokovnih revijah.
Enciklopedični članek[uredi]
  • Od drugih vrst strokovnega pisanja se ločijo po svoji jedrnatosti.
  • Ni anekdotičnosti, ni prepodrobnih informacij, ni ponavljanj ali retoričnih figur, ki ne prispevajo k posredovanju informacije
Biografski članek[uredi]
  • Kriteriji za enciklopedični vpis:
  1. Ime se pojavlja v drugih enciklopedičnih geslih
  2. Uvrstitev na raznih seznamih (npr. prešernoslovec, verzolog, didaktik ...)
Članek o knjigi[uredi]
  1. Projekt popisa knjig na Wikipediji z naslovom Romani
  2. Podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga
Učbenik[uredi]

Značilnosti učbeniškega pisanja:

  1. dialoškost (spodbuja bralčevo interaktivnost)
  2. povzemanje in ponavljanje
  3. poenostavljanje - definicije in naštevalni nizi
  4. privlačna tipografija
  5. skupinsko avtorstvo (z urednikom)
  6. povezovanje učbenikov v serije.
  • Informacije je potrebno didaktično ustrezno reducirati.
  • Velik zaslužek založb zaradi potrebe po šolskem gradivu (predvsem z maturitetnim gradivom).
  • Predvsem učenci (in njihovi starši) so v brezizhodnem položaju, saj je gradivo obvezno.
  • Rešitev: Šolsko ministrstvo bi moralo podpreti prosto dostopne elektronske učbenike (pod licenco cc).
  • Pomanjkljivost in vprašljivost učbenikov:
  1. Očitno narejeni kot predloga za predavanja.
  2. Mnogi se ne ravnajo po ciljni publiki in stremijo k pretirani podobnosti z znanstveno monografijo.
  3. Definicije in naštevalne verige so primerne za reprodukcijo na testih/izpitih.
  4. Poudarja faktološka plat znanja.
  5. Zaradi enostavne narave se zateka k stereotipnim izrazom, konceptom in šolskim frazam (primeri v Novi pisariji str. 227-229).
  • Za študenta je didaktično boljša pomanjkljiva informacija, saj ga spodbudi k samostojnemu raziskovanju.
Strokovni blog[uredi]
  • Blog oziroma spletnik je krajšava ang. besede weblog oziroma spletni dnevnik; v uporabi od 1997.
  • WordPress, Google Blogger, Siolov Blogos
  • So bliže publicističnemu žanru kot znanstvenemu pisanju.
  • Od znanosti jih oddaljujejo anonimnost, avtorski narcizem, specifičen slog in obsedenost z medijem.
  • Izogibajo se intenzivni argumentaciji, citiranju, recenziranju.
  • Primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki (posamezniki na sploh).
  • Za strokovno rabo so relevantni področni blog, blog na določeno temo; tudi osebni blog humanista/raziskovalca/pedagoga.
  • glavni dosežek je večja povezanost in živost znanstvene skupnosti
Spletni forum[uredi]
  • Internet forum = pomembno orodje za konstruiranje in vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti.
  • Pojavi se v drugi polovici 90. let 20. stoletja.
  • Nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system) oz. poštnega seznama (electronic mailing list).
  • Pomembna funkcija je arhiviranje, česar v klepetalnikih ni.
  • Pomemben način komunikacije za skupnosti, ki se šele uveljavljajo; inertne akademske skupnosti nimajo potrebe po forumih.
  • Komunikacijo se regulira z omejenim dostopom (torej registracijo) in s posegi moderatorja.
  • Forum Humanist se je začel leta 1987 v obliki poštnega seznama.
  • Slovenski forum SlovLit (1999- ): osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja (predvsem vezano na slovenski jezik).

Slog[uredi]

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard - besedilo je neposredno povezano z zaslonom, zato mu mora ugajati (npr. pokončna postavitev).

Sestavni deli[uredi]
  • Shema IMRAD ali UMRIS (velja predvsem za eksperimentalne vede)
  • Avtorjevo ime - ob imenu se zapiše tudi (akademska) inštitucija
Naslov[uredi]
  • najbolj radikalen povzetek teksta
  1. Naj temo izraža jedrnato in jasno, stvarno; je pravopisno brezhiben; ne vsebuje krajšav; ni v obliki stavka ali vprašanja.
  2. Podnaslov naj je ločen z dvopičjem (začne se z malo začetnico); naj ne ponavlja izrazov iz naslova.
  3. K naslovu spada tudi UD-klasifikacija.
Izvleček[uredi]
  • Je v glavi članka in predstavlja kratek povzetek.
  • Obsega predmet raziskave, metode, rezultate in sklepe/implikacije v največ 10 vrsticah.
  • Hiba izvlečkov: dolgoveznost.
Ključne besede[uredi]
  • služijo za kategorizacijo področja; izbrani izrazi naj so frekventni in terminološko smiselni (imajo težo).
Kazalo vsebine[uredi]
  • Program ga načeloma oblikuje sam.
  • Naj je čim bolj pregledno in dejansko uporabno pri členitvi obravnavane snovi.
Povezave[uredi]
  • klikljivi deli besedila (prepoznavni po modri barvi in podčrtanosti)
Telo besedila[uredi]
  • uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep
Literatura[uredi]
Priloge[uredi]
  • slike, grafikoni, opombe
Napake[uredi]
Gostobesednost[uredi]
  • Naloga lektorja je odpraviti balast, ki ne doprinese k prenosu informacij.
  • Primeri odvečnih besed, ki jih radi kopičimo: tudi, še, takratni, poleg tega, nato, izpostaviti, poudariti, predvsem, večinoma, običajno, nedvomno, razmeroma, relativno, okrog, razni, specifičen...
Nerazumljivost[uredi]
  • Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka!
  • Mnogi jezik namerno otežijo - s tem naj bi utemeljevali zapletenost obravnavane teme.
  • Sodobna zahteva: znanstveno delo naj bo predstavljeno preprosto, razumljivo (množico je treba prepričati, da je vlaganje v znanost smiselno).
Pomanjkanje konteksta[uredi]
  • Pri pisanju lahko pozabimo na tezo in izgubimo rdečo nit - besedilo na koncu ni koherentno, ne odkrije nič novega.
  • Cilj bi moral biti najti informacije in jih postaviti v smiselni kontekst.
  • Nevarno je tudi pretirano posploševanje.
  • Že in šele lahko najpogosteje izpustimo; podobno z besedama celó, samó, saj z njimi nereflektirano vrednotimo.
Manierizem[uredi]
  • Besedilo naj bo sklenjeno - stavki se lepo navezujejo en na drugega.
  • V ospredje besedila ne sme stopiti retorika, ki jo prepoznamo po ekspresivnih izrazih, ponavljanju in vzročno-posledičnih besedah (npr. torej, potemtakem).
  • Izogibamo se papirnatim izrazom in arhaizmom (zategadelj, nemara, bržkone, tolikanj ...).
Slogovna ubornost[uredi]
  • = neprestano ponavljanje izrazov.
  • Tipične fraze: Iz pregleda/grafikona vidimo/razberemo, da ...
  • V literarnovednem pisanju sta sitni besedi predstavnik, predstavljati.
Pristranskost[uredi]
  • Znanstveno pisanje naj bi stremelo k objektivnosti in nepristranskosti.
  • Nedolžna pristranskost: pretirana ljubezen pisca do teme
  • Nevarna pristranskost: ideologija (izraža se z ironičnimi narekovaji, močnimi prepričanji in gnevom)
Terminologizacija[uredi]
  • Termini kot začetni pogoj za vplivnost in potencialno inštitualizacijo.
  • Zavedati se moramo, da so poimenovanja stvar družbenega dogovora in prakse - danes je na primer vprašljivo slovenjenje računalniških izrazov ali izrazov iz socialnih medijev, ki jih v vsakdanu nihče ne uporablja (vmesniki, krmilnihi, všečki ...).
  • Terminologija je nujna za sodelovanje v razpravah določene smeri ali šole (paziti pa moramo, da termini ne postanejo ortodoksna ovira).
  • Moti tudi ignoranca terminologije kot npr.: dramski/dramatski/dramatični.
Spol in število[uredi]
  • Nekdaj: raba moškega spola za nevtralnost.
  • Feminizem zahteva odpravo spolno krivičnega jezika.
  • Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.
  • Majestetični plural = znanstvena množina, ki deluje potujevalno in objektivizirajoče.
Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]
  • Občutljivo razmerje med domačin in tujim (nazorskega značaja - izbira virov, izrazov).
  • V strokah, kot je slovenistika, je zavzetost za domače samoumevno - borba za ohranitev eksistence.
  • Servilnost: slovenska literarna veda se poskuša prilagajati trendom; želi vmeščati slovenske avtorje v širši, evropski kontekst ali pa podpirati ideje skupne identitete (npr. evropske).
Govorna prezentacija[uredi]
  • Nimajo vedno statusa objave - status dobijo, če so posneti, shranjeni in zapisani v Cobiss.
  • Predavanje (v predavalnici, na konferenci, na seminarju ...), predstavitev referata ...
  • Se razlikuje od zapisane poldlage - retorika.
  • Dve skrajnosti: dolgočasnost, monotono branje člankov in pretirano iskanje pozornosti z retoričnimi prijemi.
  • Dobri predavatelji so predani predmetu in vedo, kaj želijo sporočiti in kako to storiti učinkovito.
  • Težave pri prenosu informacije: zapis imen, naslovov; grafični prikazi.
Prosojnice[uredi]
  • Pomagajo seznamsko povzeti besedilo in vzdrževati rdečo nit predavanja.
  • PowerPoint, Google Slides, Prezi
  • Japonski prezentacijski model pechakucha- gre za 6-minutne prezentacije z 20 prosojnicami.
Vizualizacija[uredi]
  • Služi popestritvi informacij ter pegagoškemu in popularizacijskemu interesu.
  • Civilizacijski zasuk - iz verbalnega se premikamo k slikovnemu sporočanju.
Fotografije[uredi]
  • Razmah je doživela z digitalizacijo in splošno dostopnostjo (telefon, tablica ...).
  • Dobra je prepoznava obrazov; z besedili (OCR) pa je drugače - akcenti, zabrisane besede ...
  • Avtorstvo je strogo individualno.
Licenciranje fotografij[uredi]
  • Objava gotografij je pravo zelo zatrta - umetnino lahko javno objavimo 70 let po smrti avtorja (tudi, če bi imeli privolitev).
  • Sme se objavljati platnice knjig.
  • V državah, kjer so avtorski zakoni manj restriktivni, poznajo izjeme pri objavljanju fotografij arhitekture, kiparstva in slikarstva - avtorjeva privolitev ali pa posnetek z oznako FOP (freedom of panorama).
  • Problem pri pridobivanju reprezentativnih fotografij avtorjev/umetnikov - veliko slik je objavljenih, a niso prosto dostopne.
  • Free culture movement predstavlja grožnjo profesionalnim fotografom, ki se oklepajo avtorskih pravic.
Fotografije kulturne dediščine[uredi]
  • 44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine zahteva soglasje avtorja.
  • Prepovedano fotografirati spomenike iz Registra nepremičninske kulturne dediščine - primer grafita na stavbi, ki je vpisana v Register (glej Novo pisarijo str. 280).
Nalaganje na wikije[uredi]
  • Nalaganje na Zbirki (Wikimedia Commons) > izpolniti je treba obrazec; dodamo kategorije.
Infografika[uredi]

= infomacijska grafika.

  • Je oblika vizualizacije podatkov, informacij ali znanja, ki izrabi človekovo sposobnost hitrejšega dojemanja in pomnenja ob pregledni vizualni prezentaciji.
  • Grafični prikazi so izum konca 18. stoletja.
  • V 20. stoletju pa so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi - danes splošno poznani geografski informacijski sistemi (Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View).
Tabele[uredi]
  • podatki so razporejeni v celice (na wikijih je za ustvarjanje tabel posebna koda - glej str. 287).
Grafikoni[uredi]
  • Potrebujejo legendo.
  • Grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, graf funkcije
  • Diagram (graph): časovni, drevesni (dendogram), omrežni, organizacijski, flowchart, genealoški, Vennov
  • Kartogram, shema, piktogram
Zemljevidi[uredi]
  • Marija Boršnik - prva v slovenski literarni zgodovini uporabila zemljevid, ko je v prvi knjigi Tavčerjevega Zbranega dela objavila Načrt Poljan.
  • Dandanes: interaktivne karte na spletu - Geopedija.
  • Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci.
  • Projekt Prostor slovenske literarne kulture (ZRC SAZU)
Besedni oblak[uredi]
  • rabita se orodji Wordle in Voyant tools
Literarnovedna igra?[uredi]

Iskanje[uredi]

  • Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem količine informacij.
  • Avtorje v podatkovnih bazah ločijo številske identifikacije.
  • ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založbe in akademske inštitucije (deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo) - mednarodna standardna identifikacija (16-mestna koda).
  • Od 1970 dalje:
  1. ISBN identifikacija knjižnih objav - 13-mestna številka (jezik - založba - 3 cifre znotraj založbe - kontrolna cifra)
  2. ISSN identifikacija periodike - 8-mestna številka
  3. DOI identifikacija spletnih objav.
  • Wikimedijina spletišča dodajajo Normativno kontrolo, ki gesla povezuje s knjižničnimi in kataloškimi sistemi (npr. CONOR, VIAF, ORCID, OVL).
UDK[uredi]
  • Univerzalna decimalna klasifikacija
  • Skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.
0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija.
2 Teologija. Verstva.
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje.
5 Matematika. Naravoslovje.
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika.
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport.
8 Jezik. Književnost.
9 Geografija. Biografija. Zgodovina.
  • Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije loči 7 raziskovalnih področij:
  1. naravoslovje,
  2. tehnika, medicina,
  3. biotehnika,
  4. družboslovje,
  5. humanistika (literarna veda ima številko 6.07),
  6. interdisciplinarne raziskave.
  • Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS): humanistične vede, družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede.
  • Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) loči 47 področij.
  • Od tega so literarna področja:
  1. klasika
  2. literarna teorija in kritika
  3. literarni pregledi
  4. književnost
  5. afriška, avstralska in kanadska književnost
  6. ameriška književnost
  7. književnost Britanskega otočja
  8. nemška, nizozemska in skandinavska književnost
  9. romanska književnost
  10. slovanska književnost
  11. poezija.
  • Enciklopedične klasifikacije delijo znanost na družboslovje in naravoslovje.
  • Po UDK ima slovenska književnost začetno številko 886.3.
DOI[uredi]
  • Digital Object Identifier = Digitalni identifikator objekta
  • Standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.
  • Za humanistiko sta primerni registracijski agenciji: mEDRA in CrossRef.
COBISS ID[uredi]
  • Številka za identifikacijo publikacij v Sloveniji.
  • Začetna stran ponuja tudi osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev (na Web of Science in na Scopusu).
  • Ponuja tudi seznam najbolj branih knjig in bazo podatkov z letno statistiko izposoje (Knjižnično nadomestilo).
Podatki in podatkovne zbirke[uredi]
  • Podatek: dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša.
  • Nekateri se zavzemajo za nadomestitev besede z izrazom zajemek (capta), saj natančneje izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki.
  • 2 vrsti informacij: dokumenti (fizična reprezentacija) in podatki (osnovni elementi informacije)
  • Včasih so bili podatki težko dostopni; raziskovalci jih niso želeli javno deliti.
  • Danes število javno dostopnih podatkov narašča.
  • Slovenska literarna veda: slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika, Fran), besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije (Cobiss) in leksikonske informacije biografskega značaja (Wikipedija, Slovenska biografija).
Iskanje po dLibu[uredi]

Navodila za iskanje:

  • kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
  • kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
  • postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
  • pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
  • preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu
Seznami[uredi]
  • Smiselni, kadar želimo našteti serijo elementov čim bolj razločno, pregledno.
  • Na wikijih ločimo oštevilčene (#) in neoštelilčene (*) sezname.
  • Na Wikipediji se gesla razvrščajo v sezname prek kategoriziranja (npr. seznam slovenskih pesnikov, seznam literarnih zgodovinarjev, seznam romanov ...).

Digitalna humanistika[uredi]

  • Literarnovedni segment digitalne humanistike: Empirična literarna veda s pomočjo računalnika - računalniška obdelava humanističnih podatkov (urejanje v zbirke, vizualizacija).
  • Gre za stičišče dveh kultur: znanosti in humanistike.
  • Izraz prvič uporabljen leta 2001.
  • 2005/06 se že uveljavljajo organizacije, ki v humanistiki pod tem imenom uveljavljajo nove metode dela.
  • Zajema tudi novo vedo kulturomiko.
  1. Izraz je prvič uporabljen leta 2010 v reviji Science (Lieberman Aiden in Jean-Baptiste Michel).
  2. Orodje: Googlov Ngram Viewer (statistična obdelava digitaliziranih knjig in dinamika kulturnih pojavov)
Sodobna digitalnohumanistična vprašanja:
• prosta dostopnost objav (open access publishing)
• non-stop dosegljivost
• javno recenziranje (peer reviewing).
  • DH-nagrade za programska orodja, prispevke, blog, publikacije ...
  • Digitalni humanisti so globalno povezani, bolj kolegialni in delujejo v skupnem duhu in težnji po čim širšem dostopu znanja.
  • Na globalni ravni so povezani v ADHO, v Evropi v EADH.
  • V Sloveniji organizacije ni - so pa sodelovali v mednarodnih projektih kot sta DARIAH in CLARIN.

Raziskovalne dejavnosti DH:

  1. zajem (podatkovno rudarjenje,data mining)
    • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
    • optično prepoznavanje (OCR)
    • pisanje v katerem od urejevalnikov
    • konverzije med digitalnimi formati
    • programiranje
    • izdelava spletnih strani
    • iskanje informacij
    • izdelava seznamov
  2. obogatitev
    • dodajanje metapodatkov
    • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
    • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
    • modeliranje
    • urejanje
    • kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
  3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
    • stilometrija
    • modeliranje tem
    • analiza socialnih omrežij
    • vizualizacija
    • analiza čustvenega odziva
    • pridobivanje podatkov (information retrieval)
    • strojno učenje
    • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (pattern recognition), statistična analiza
  4. interpretacija (pripisovanje pomena)
    • kontekstualizacija
    • modeliranje
    • povzemanje, konceptualiziranje
  5. razpečevanje in hranjenje
    • publiciranje
    • identifikacija (DOI)
    • urejanje dostopa (OA)
    • razporejanje
    • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
    • arhiviranje, licenciranje
  6. kolaboracija
    • komunikacija
    • participacija (sharing)
    • komentiranje
    • množičenje (crowdsourcing)
  7. meta DH-dejavnosti
    • propagiranje DH-principov
    • strokovno ocenjevanje
    • poučevanje
    • sodelovanje oz. vodenje projektov
    • obveščanje (forumi, blogi, Twitter, pošta)
    • financiranje, teoretiziranje itd.

Slovenija

  • Smo v fazi oblikovanja spletnih slovarjev in besedilnih korpusov.
  • Digitalizacija vsebin: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), študentski projekt na Wikiviru Slovenska leposlovna klasika
  • Popis digitaliziranih vsebin v zbirki Slovensko leposlovje na spletu (2010)
  • Slovenska DH v 3. fazi: pisanje Wikipedijskih gesel, geolociranje kulturnih faktov na Geopediji, priročniki za Wikiknjige, fakultetni seminarji in projekti na Wikiverzi.
Empirične metode[uredi]
  • Empiričnost v humanistiki: opazovanje faktov in čutne izkušnje.
  • Pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem.
  • Merjenje podatkov.
  • Pomembna je preverljivost meritev.

Pristopi privzeti:

  • iz nehumanističnih ved, npr. matematike
  • iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij
  • preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
  • preko tržnih raziskav knjige
  • iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi.
  • V literarni vedi se empirične metode uveljavljajo od leta 2001 (preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina).
  • Cobiss, Nova beseda, Gigafida, SSKJ (portal Fran), Slovenski biografski leksikon, Geopedija, Sicris
Programi[uredi]
  • Zajem podatkov: Weka, data mining software
  • Analiza besedil: Gephi (risanje grafov), Bookworm(vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah), MONK Project (odkrivanje vzorcev v besedilu), Wordle (besedni oblaki)
  • Anketiranje: Survey Monkey, ProProfs Survey Maker
  • Anotiranje in popravljanje: FromThePage, Scripto, Proofread Page
  • Bibliografija: Bibliopedia ...
  • Blog: WordPress, Blogger
  • Citiranje: Publish or Perish, Google Scholar Citations
  • Knjižnice: WorldCat, Google Books
  • Kolaborativno pisanje: Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige
  • Komunikacija: Google+, Prezi ...
  • Konverzija datotek: PDFmyURL ...
  • Možgansko viharjenje: Text 2 Mind Map ...
  • Objavljanje na spletu: Academia.edu, Dropbox, Google Docs
  • Prezentacija: Prezi, WebSliders ...
  • Skupna raba dokumentov: Viewshare, Google Drive ...
  • Slike: Image Map Tool, Picasa ...
  • Vizualizacija: Ngram Viewer
  • Zbirke: MySQL, R, OpenRefine
  • Zemljevidi: GeoCommons, Google Maps, GPS Visualizer
Projekti, revije[uredi]
Računalniško jezikoslovje[uredi]
  • Termin: uporaba računalnika v jezikoslovju (CL)
  • Ukvarja se s/z:
  1. iskanjem po leposlovju
  2. povzemanjem zgodb
  3. razlikovanjem med literaturo in drugimi pisavami
  4. analizo žanrov
  5. slogovnim razvrščanjem besedil in popisovanjem avtorstva
  6. analizo odzivov bralcev
  7. računalniškim modeliranjem pripovedi; rač. naratologija in folkloristika
  8. generiranjem literarnih pripovedi, dialoga, poezije
  9. oblikovanjem priporočilnih seznamov.
  • Orodja in korpusi