Uporabnik:Lana Vrhovnik

Domače naloge

Druga domača naloga: Mnenje o razstavi Nacija - Kultura

Izvirna različica projekta Nacija - Kultura je nastala leta 2000 ob dvestoti obletnici Prešernovega rojstva. Narodni muzej je ob tej priložnosti pripravil razstavo z imenom Pevec, ne bogat al sloveč, na kateri so bili zbrani predmeti, rokopisi in redke izdaje pesnikovih del. Ob razstavi pa je bila kot njeno popolno nasprotje prvič predstavljena novomedijska refleksija z naslovom Nacija - Kultura.

Po 22 letih je bil projekt na pobudo Moderne galerije ponovno obujen. Tokrat se je za vir informacij opiral na Twitter, kot bistveni aktualni tehnologiji pa je uporabil velepodatke in umetno inteligenco. Projekt Nacija - Kultura se deli na tri glavne komponente – panteon, ljudstvo in bot.

Panteon sestavljajo predstavniki političnega razreda, ki vztrajno premikajo meje dovoljenega in rušijo uveljavljene norme. Izbranih je bilo štirinajst predstavnikov; njihovi najznamenitejši tviti so bili prepuščeni umetni inteligenci, ki jim je dopisala manjkajoče verze in dokončala sonet.

Ljudstvo je na družabnem omrežju Twitter zapisalo milijone raznovrstnih objav, ki so bile razvrščene v različne kategorije. Za projekt je bilo izbranih štirinajst poglavitnih tematskih področij, ki najbolje predstavljajo vidike osebnega in družbenega življenje posameznika.

Bot predstavlja sistem, ki prebira vsak tvit trenutno dejavnega lokalnega politika. Če komentar ustreza določenim tehničnim parametrom, iz njega ustvari nov sonet, ki ga sistem objavi kot odgovor avtorju.

Projekt se mi zdi zanimiv in inovativen, saj povezuje dve popolnoma nasprotni si strani, ki med sabo nimata nič skupnega. Avtor je na neprimerne komentarje naših politikov odgovoril s soneti, sestavljenimi iz objavljenih misli in občutkov drugih uporabnikov družabnega omrežja. S tem je spretno povezal sedanji projekt s preteklo razstavo o našem največjem pesniku.

Tretja domača naloga: Slavistična revija

Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa za govorno avdiometrijo

Avtorji članka: Tatjana Marvin, Saba Battelino, Samo Beguš in Jure Derganc

V članku je predstavljen postopek izbire besed za slovenski matrični stavčni test, ki se bo v klinični avdiologiji uporabljal za preizkus sluha pri govoru. Glavni poudarek prispevka je na določitvi fonemske porazdelitve v jezikovnem gradivu za test, saj se je ta morala čim bolj približati porazdelitvi fonemov v slovenščini. Zbrano jezikovno gradivo mora zadostiti različnim pogojem na pomenski, skladenjski in glasovni ravnini.

Analiza kratic v terminoloških slovarjih

Avtorici članka: Tanja Fajfar in Mojca Žagar Karer

Članek obravnava rabo kratic v terminologiji. V terminologiji so kratice pogoste. Tvorjene so iz terminov, od katerih se razlikujejo po dolžini – so krajše in zato tudi sporočilno bolj učinkovite. Kljub temu da zagotavljajo nedvoumno sporočanje, pa je treba biti pozoren na njihovo morebitno nerazumljivost. V terminologiji je njihova raba zaželena, a vprašanje je, koliko kratic prenese besedilo, da je še vedno razumljivo. Kratice izvirajo iz različnih terminov, najpogosteje iz angleških in slovenskih. Delimo jih navadno v dve skupini – kratični termini (kratice, tvorjene iz terminov) in lastnoimenske kratice (kratice, tvorjene iz lastnih imen).

Med navdušenjem in razočaranjem: analiza poročanja treh slovenskih tiskanih dnevnikov o odločbi arbitražnega sodišča

Avtorja članka: Boštjan Udovič in Monika Kalin Golob

V članku je predstavljena analiza jezikovnega stila poročanja o največjem zunanjepolitičnem dogodku za Slovenijo – razglasitvi arbitražne odločbe. Namen članka je ugotoviti, koliko prostora je zasedla dana tematika v slovenskih tiskanih dnevnikih in katere jezikovne izbire in načine pripovedovanja so v svojih prispevkih uporabljali novinarji. Rezultati so pokazali, da je arbitražna razsodba relativno kmalu prešla iz prve na drugo ali tretjo stran in da je bilo poročanje v veliki meri subjektivizirano, predvsem v Večeru in Dnevniku. Novinarji Dela so k poročanju o dogodku izmed vseh treh slovenskih tiskanih dnevnikov pristopili najbolj objektivno.

Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja v času narodnih preporodov

Avtorica članka: Lucija Mandić

V članku sta s primerjalno analizo obravnavani recepciji dveh nacionalnih pesnitev – Prešernovega Krsta pri Savici in Máchovega Maja. Med recepcijo Maja in Krsta je mogoče potegniti nekaj vzporednic. Kritike Maja so bile sprva negativne, a so se sčasoma umirile, saj so v ospredje prišli argumenti, povezani z Máchovim pomenom za razvoj češke literature. Kanonizacija Krsta je potekala bolj neenakomerno. Na začetku pesnitev ni bila težavna, kar pa se je spremenilo v času marčne revolucije. Šele v šestdesetih letih je kanonizacija v povezavi z narodnoprerodnim gibanjem postala pomembnejša in v ospredje je prišla estetska kakovost pesnitve.

Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa

Avtor članka: Wiktor Gardocki

Članek obravnava temo cenzuriranja poezije na Poljskem v 80. letih 20. stoletja. V njem je opisana zapletena pravna in politična situacija, povezana s književno ustvarjalnostjo, in številne spremembe, ki so se zgodile v zakonu o cenzuri. Opisuje vpliv cenzure na poezijo; na odločitev o cenzuriranju pesmi so vplivali različni dejavniki, npr. pesnikov življenjepis, vsebina dela in aktualno politično dogajanje. Pesniška dela so bila skoraj vedno cenzurirana, pot do objave njihove izvirne različice je bila dolga.

Slavistično revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Poleg tiskane oblike je dostopna tudi na spletu. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtorji prispevkov v reviji pišejo znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo aplikacijo.

Revija se mi zdi zanimiva, saj jo namesto slikovnega gradiva dopolnjujejo različni grafični prikazi, s čimer se ne srečujem pogosto. Obravnava tudi zanimive teme, ki mi bodo morda prišle prav pri študiju ali pa mi samo pomagale širiti obzorje.

Četrta domača naloga: Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Strinjam se z mislijo v prispevku, ki pravi, da se moramo zgledovati po Trubarjevem pogumu, če si želimo zagotoviti kulturno prihodnost. Če zberemo pogum in se odločimo za neznano možnost, ki morda s sabo prinaša tveganje, smo lahko poplačani z odkritjem novih, prej popolnoma neznanih možnosti, ki se nam ponujajo. Ko tvegamo, se nam v življenju odprejo nova vrata, ki zagotavljajo napredek. Taki ključni trenutki pomenijo velike prelomnice in lahko obogatijo življenje ne le posameznika, temveč celotne skupnosti. Primož Trubar je dokaz, da se opustitev ustaljenih prepričanj obrestuje, zato bi se morali ob njegovem prazniku spomniti, da zgodovine ni spisal z oziranjem v preteklost, temveč s tem, ko si je upal stopiti v neznano, se izpostaviti, tvegati in se žrtvovati za dobro naroda. Njegova dejanja so ključno spremenila slovensko kulturno identiteto, za kar mu moramo biti vedno hvaležni.

Peta domača naloga: Popravljalci sveta

Strinjam se z vašo delitvijo sveta – na ljudi, ki so s svetom in s svojim življenjem zadovoljni, in tiste posameznike, ki so prepričani, da se da svet še izboljšati. Menim, da je Prešeren s tem, ko je prevzel tuje pesemske forme in jih preoblikoval v še boljše od izvirnih, spretno in domiselno dokazal, da lahko tudi na miroljuben način bivanje na zemlji spremenimo na bolje – postavil je slovenščino na višjo kulturno raven ob bok bolj razvitim jezikom. Res je, da lahko k izboljšanju sveta najbolj prispevamo z delovanjem na kulturnem področju; več izbire na kulturnem področju nam omogoča kakovostnejše življenje. Dejstvo, da slovenščino umeščamo med velike jezike, hkrati pa tudi med vitalne jezike, kar pomeni, da nam ni treba skrbeti za njen obstoj, je dokaz o aktivnem delovanju na kulturnem področju. H kulturnemu razvoju prispevajo tudi članki na Wikipediji, s katerimi lahko vsak posameznik prispeva k bogatenju informacij, kar se mi zdi dobro, saj tako širimo svoje obzorje, hkrati pa tudi nekaj koristnega prispevamo k naši družbi.

Šesta domača naloga: Geopedija

Ob raziskovanju spletne strani Geopedija sem v bližini svojega kraja odkrila tri književnike — Janeza Trdino, slovenskega pisatelja in zgodovinarja, za katerega sem že vedela, da se je rodil v Mengšu, Franjo Trojanšek Dekleva - Zorano, slovensko pisateljico, ki je bila prav tako rojena v mojem kraju, in Ivana Hribarja, slovenskega politika, diplomata in publicista, ki je bil rojen v Trzinu. Po vseh treh so v Mengšu poimenovani trg in ulici.

Vsi trije književniki imajo na Wikipediji svoje geslo, zato sem brez težav izvedela več o njihovem življenju in delu. Ker sem prebrala avtobiografijo Janeza Trdine z naslovom Moje življenje, mi je bilo veliko podatkov že poznanih. O drugih dveh književnikih pa sem vedela bolj malo, zato sem ob branju njunih gesel izvedela veliko novih podatkov.

Sedma domača naloga: Popravki na Wikipediji

• Prvi popravek
• Drugi popravek
• Tretji popravek
• Četrti popravek
• Peti popravek
• Šesti popravek
• Sedmi popravek
• Osmi popravek
• Deveti popravek
• Deseti popravek
• Enajsti popravek

Osma in deveta domača naloga: Fotografija objekta kulturne dediščine

Kraljeva kapelica v Loki pri Mengšu

Jaz in Nova pisarija

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik. Ker je od zadnjega natisa minilo že nekaj časa, je v strokovnem pisanju prišlo do sprememb, ki so povezane predvsem s prehodom od papirja na zaslon, kar je vzrok za korenitejše prenove priročnika. Prva zamisel za nov naslov se je imenovala Nova pismenost. Pismenost je včasih pomenila slovnico, danes pa zajema »znanje branja in pisanja«, zato naslov ni bil primeren. Pridevnik nova se navezuje na poznavanjem novih medijev, med katere spada internet. Pojav Nove pisarije na spletu ponuja nekatere prednosti; za wikiknjige velja, da so prepuščene principu sprotnega nastajanja – niso zaključene enote, treba jih je razumeti kot proces, kot »rastočo knjigo«.

Kam z avtorjem

Odgovornost za knjigo nosi glavni avtor Miran Hladnik, a hkrati lahko Novo pisarijo urejajo tudi drugi uporabniki. Vsaka dejavnost se zabeleži v historiatu knjige, zato je morebiten vandalizem mogoče brez težav izslediti. Vprašanje, kam se bodo dodajale letnice ob spremembah priročnika, še ostaja.

Prešernova Nova pisarija

Spada med Prešernove daljše pesnitve, saj obsega 47 tercin. Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike – slovničarja Kopitarja in Metelka, škofa in nabožnega pisca Ravnikarja ter cenzorja Pauška.

Moje mnenje o Prešernovi Novi pisariji

Pesem mi je všeč, saj je njena tematika še danes aktualna. Podpiram misel, da je treba domači jezik varovati pred tujimi besedami, ki bi se lahko pretirano razširile in ga začele ogrožati.

1 Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem pismenost je svojčas odlikoval le redke posameznike, ki so bili poleg ustnega vešči tudi pisnega sporazumevanja. Z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja je pismenost postala pomembno znanje za vsakega posameznika. Danes nepismena družba velja za nerazvito.

Razumevanje pismenosti se spreminja. Včasih je pisanje pomenilo pisati z roko, danes zajema tudi tipkanje na tipkovnico, ki je vse bolj pogosto. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost – sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji in ni ena sama, saj je (specialnih) pismenosti več – glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti, ki se nam pomagajo znajti v vsakdanji komunikaciji. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je že del splošne pismenosti, zato lahko sklepamo, da se bo pojem pismenosti v prihodnje gotovo še spreminjal. Določen del družbe odločno zavrača sodobno tehniko – Društvo slovenskih pisateljev vztrajno odklanja uporabo elektronske komunikacije. Novodobna elektronska pismenost predstavlja nujni sestavni del splošne pismenosti. Delež ljudi, ki se aktivno ukvarjajo s pisanjem, je le okoli 4 %. Veča se delež žensk, ki objavljajo svoja dela. Še vedno pa delo piscev ni enako »cenjeno« kot fizično delo.

1.1 Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, a knjige ne bodo nikoli umrle. Veliko ljudi ne zaupa digitalnim informacijam, saj so prepričani, da niso »stalne«.

1.2 Wikiji

Wikipedija in sorodna spletišča – Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka in Wikislovar – so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba. Njihove prednosti so predvsem lahka dostopnost in zmožnost, da lahko vsak posameznik poleg branja prispeva tudi k urejanju in dopolnjevanju gesel. Skupek spletišč se je pojavil leta 2001 in je vzorčna oblika sodobne pismenosti. S kakovostjo člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja – obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji. Wikipedijo in sestrska spletišča je ustvaril ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij.

1.2.1 Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Leta 2004 se je na slovenski Wikipediji pojavila potreba po popisu skupinskih projektov in leta 2007 so študentski wikiprojekti na seznamu projektov dobili svoje poglavje. Poleg primernega urejanja spletišča pa lahko pride tudi do vandalizma, ki pa ga je s klikom v historiatu mogoče hitro odpraviti.

1.3 Avtor

Literarni zgodovinarji so bili do 60. let 20. stoletja osredotočeni le na avtorja. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k njegovemu besedilu. V 80. letih se je nazadnje pozornost preusmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Meje med naštetimi fazami so zabrisane.

1.3.1 Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo, ker se nam nekaj zdi vredno ubesedovanja, zaradi samega sebe ali zaradi pripadnosti neki nacionalni skupnosti – motivi so različni. Pri pisanju znanstvenega ali strokovnega besedila posežemo po različnih metodah, ki jih izberemo glede na primernost za uspešno obdelavo gradiva. Pomembno je, da ne zanemarimo nekaterih gradiv ali metod, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov naše raziskave. Znanstveno pisanje naj bi temeljilo na radovednosti pisca glede predmeta samega, vse druge moteče vzgibe za pisanje bi bilo treba zatreti. Pisanje se mora ozirati na sposobnost dojemanja, interese in želje publike, drugače je neprofesionalno in nepotrebno. V skladu s teorijo o funkcijskih zvrsteh jezika smo lahko pismeni na štirih področjih, tj. vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Znanstvene objave so objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij. Za strokovne objave velja, da znanstvena spoznanja prenašajo širšemu krogu uporabnikov in jih popularizirajo – enciklopedije, leksikoni, slovarji. Publicistične objave so objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez strokovnih referenc itd.

1.3.2 Izbira jezika

Izbira jezika znanstvenih objav je odvisna od upoštevanja naslovnika – če nagovarjamo globalno javnost, pišemo v angleščini, če nagovarjamo slovensko občinstvo, pišemo v slovenščini. Ljudje, ki spremljajo objave v tujem jeziku, se pretežno osredotočajo le na prispevke v angleščini. Tako smo za nepoznavanje naših publikacij s strani tujcev krivi sami; s tem, ko bi besedilo prevedli v angleški jezik, bi ga naredili dostopnejšega in pogosteje opaženega. Za aktivno vključitev v mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju lahko poskrbimo s povabilom tujih akterjev na domačo razpravno sceno ali se prijavimo na konferenco v tujini … Pomembno vlogo igra tudi Wikipedija, ki omogoča vzajemno izmenjavo informacij in dopolnjevanje gesel.

1.3.3 Izbira teme

Število izbirnih možnosti priča o življenjskem standardu človeka. V današnjem svetu število različnih možnosti narašča, npr. v pisanju narašča število knjižnih izdaj, oblikujejo se novi publikacijski kanali, med katerimi lahko izbiramo … Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja; zanjo izbira ene možnosti ne pomeni prikrajšanja druge. Izbiro teme nam narekujejo različni dejavniki – študentom profesorji, organizatorjem konferenc jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne in globalne smernice … Naklonjenost do določene teme se navadno rodi šele po zavzetem raziskovanju in poglabljanju.

Literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda sta nastali v 19. stoletju. Pomembnost se določa v mednarodnem okolju, zato dobijo status pomembnejših tem tiste, okoli katerih se zbira več piscev, česar za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.

1.3.4 Vaje v pisanju

Pisanje je spretnost, ki se je je treba naučiti. Za to je potrebno poznavanje svojih orodij. Računalnik omogoča digitalizacijo besedil, ki se na ta način ohranijo; besedilo moramo pred objavo tudi pregledati, saj bi se vanj lahko izmuznile kakšne tipkarske napake. Besedila morajo biti tudi javno dostopna – objavimo jih lahko npr. na spletišču Wikivir.

1.3.5 Usoda avtorstva

Biti avtor je včasih nekaj pomenilo – prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Avtorji so navadno glede svojih besedil občutljivi, ne marajo lektorjevega ali urednikovega poseganja vanje. Tudi po prodaji materialnih pravic hočejo še vedno razpolagati z besedilom.

1.3.5.1 Soavtorstvo

Objavljanje del na Wiki spletiščih nam ponuja možnost kolektivnega pisanja. Poseganja drugih uporabnikov v naše besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, temveč kot sodelovanje. Wikiknjige podpirajo sodelovanje avtorjev za skupni cilj – seznam vseh sodelujoči ali najplodovitejših piscev je objavljen na začetku strani.

1.3.6 Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan predvsem s priložnostjo za objavljanje. Štejejo le objave – v tiskani obliki in na spletu. Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti besedilo na kakšno spletno mesto z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Določena besedila se lahko nahajajo na spletu, niso pa objavljena. Objavljena besedila morajo biti ustrezno opremljena; v glavi morajo imeti ključne besede, dodane morajo imeti linke, kazala, reklamirana morajo biti na forumih in iskalnikih.

1.3.7 Množični um in pametna množica

Pri množičnem umu gre za organizacijo znanja v informacijski družbi, npr. na Wikijevih spletiščih. Pri produkciji tega znanja sodelujejo pogosto anonimni posamezniki; znanje je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Cilj tega prizadevanja je korist za vsakega člana skupnosti. Znanje kot dobrina ni enako vrednoteno kot materialne dobrine. Nekateri posamezniki kritizirajo množični um, saj so prepričani, da zmožnost vsakega posameznika urejanja spletne strani (npr. Wikipedije) ogroža intelektualne dosežke posameznikov. Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki ga v slovenskem jeziku imenujemo množičenje. Množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist družbe. Wikipedija je dokaz, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.

1.3.8 Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo, ki ga stroke različno definirajo. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega vidika pa je besedilo intelektualna lastnina. V povezavi s slednjo se je oblikovala posebna zakonodaja, imenovana copyright oz. avtorske pravice. Avtorske pravice se pojavijo na različnih področjih – v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in tudi pri besedilih.

1.3.8.1 Creative commons

Termin Creative commons se v slovenščino prevaja z »ustvarjalna gmajna«. Predstavlja avtorsko licenco, ki za razliko od kulture dovoljevanja, na kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov; bralcu besedilo najprej ponudi in mu šele potem pove, pod kakšnimi pogoji. Med vrste licenc cc spadajo: Priznanje avtorstva, Deljenje pod istimi pogoji, Nekomercialno in Brez predelav. Licence so spremenljive; avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, spremeni. Najsodobnejša med cc licencami se imenuje Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

1.3.8.2 Copyright

Avtorska zakonodaja ali copyright ščiti izvirna avtorska dela iz različnih medijev – literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna … Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.

Informacije imajo tudi svojo materialno dimenzijo, a je znatno manjša, ko podatke digitaliziramo; hkrati pa so informacije dostopne vsem in jih ob množični uporabi ni nič manj. Avtorske zaščite so različne; kadar gre za izdelke, ki jih je naročila vlada ali podobna javna institucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, kar pa ni nujno. Zaščita dela traja za življenja tvorca in še dodatnih 70 let. Avtor je lastnik avtorskih pravic, dokler jih ne proda ali odstopi.

Ob nakupu knjige je bralcu dovoljena omejena uporaba avtorskih del tudi brez izrecnega avtorjevega dovoljenja. O taki pošteni uporabi govorimo, ko bralec s tem nikomur ne škoduje. Prosto uporabne so le redke vsebine na spletu, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco.

1.4 Bralec

1.4.1 Prosti dostop

Veča se zahteva po prostem dostopu informacij z različnih področij na spletu. Osnovno znanje, ki ga pridobivamo v šoli, naj bi bilo prosto dostopno, saj je čim bolj izobražen posameznik v interesu skupnosti. Do nastopa interneta so knjige predstavljale glavni, a plačljiv vir znanja. V Jugoslaviji je bilo treba dostop do določenih informacij, npr. priročnik o vožnji, drago plačati. Nekatere brezplačne možnosti dostopa so nam predstavile šele države z Zahoda – zastonj javni prevoz, učbeniki.

Zunaj šole je prosta dostopnost znanj manj samoumevna. Ne plačujemo samo zabavnih vsebin, temveč tudi vsebine, ki pripomorejo k bogatenju življenjske skupnosti. Internet pa je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in hkrati postopoma krepil pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.

V Sloveniji so bile tuje korporacije tiste, ki so državljanom omogočile zastonj dostop do informacij. Slovenska Wikipedija je s svojimi številnimi gesli slovenščino uvrstila med prve jezike sveta, pri čemer se ni mogla zanašati na denarno pomoč države. Zavest o nuji digitalizacije slovenske kulturne dediščine se je pojavila zunaj Slovenije – Slovenci so bili prepričani, da globalnemu brezplačnemu širjenju informacij ni mogoče zaupati. Zaračunavanje dostopanja do različnih podatkov je obsojeno na propad, kar je razvidno iz zatona spletne strani Britannica, ki jo je hitro nadomestila brezplačna Wikipedija. Ljudje bodo vedno posegli po informacijah, ki bodo lažje dostopne. Nezaupljivost do informacijske družbe, ki predstavlja enega izmed številnih tujih izumov, je neutemeljena in krivična.

Med najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja sodijo vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Večkrat se pojavijo v zvezi z besedo skrivnost.

Besedna umetnost je navadno dostopna pod pogojem plačila (npr. da si lahko knjigo sposodimo v knjižnici, moramo plačati članarino). Dostopnejša postane, kadar gre za šolsko literarno gradivo. Avtorji dovolijo založnikom objavo, a v zameno prejmejo honorar. Ko so avtorji že 70 let pokojni ali pa se odločijo svoje delo označiti z licenco cc, lahko bralci prosto razpolagajo z njihovim delom. Za razliko od literarnih del, ki so ves čas honorirana, so znanstvene objave v zadnjem desetletju 20. stoletja prenehala dobivati honorar. Razlog je drugačen socialni status – avtorji znanstvenih besedil imajo navadno akademske službe in prejemajo plačila za svoje projekte. Znanstvene revije morajo biti spletno dostopne in, če je le mogoče, brezplačne.

Evropska unija zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki jo sestavljajo. Poznamo prosto in odprto dostopnost, ki zadeva vse oblike informacije – revijalno, knjižno, zbornično, spletna besedila … Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino. Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Izrazov s pridevnikom odprti je več in tvorijo družino s skupno filozofijo – odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina, prosto znanje, prosto izobraževanje, odprta koda, odprto raziskovanje in odprta znanost.

Moduse razpoložljivosti besedila in njegove manipulabilnosti definirajo licence cc. Prosti dostop pomeni časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdorkoli kjerkoli in kadarkoli. Poznamo več vrst dostopov – zlati prosti dostop (zagotovi založnik), zeleni dostop (zagotovi avtor), sivi dostop (spletna dosegljivost publikacij, do katerih je težko priti, npr. diplome, doktorati), zakasnjeni prosti dostop (objave, ki pridejo v prosti dostop po nekem določenem časovnem obdobju), platinasti dostop (avtor zanj nima stroškov, saj jih je pokril nekdo drug, npr. inštitucija, država).

Za prosto dostopnost znanstvenih objav se zavzemajo akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav. Ovirajo jih založniške hiše, saj bi bile prikrajšane za del zaslužka.

1.4.1.1 Založbe

Vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, postane javna last. Večina člankov je tako skupinske narave in nemogoče je določiti glavnega avtorja vsebine. Ljudje, ki zaradi lastnih interesov ovirajo prosto pot do znanja, se morajo umakniti višjemu družbenemu cilju, principu prostega dostopa do informacij. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.

Založbe silijo objavljanje v knjižni obliki, saj znajo prodajati samo knjige, hkrati pa ovirajo prehod objavljenih informacij na brezplačni splet. Njihova ciljna publika se tako oži. Založbe ne opravljajo več svoje osnovne naloge, a jih avtorji vseeno vabijo k produkciji, saj so prepričani, da se bodo s pomočjo njih približali bralcem.

1.4.1.2 Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranju in številk o branosti objave. Meriti se da obisk vsake spletne strani. Pri tem si lahko pomagamo z brezplačnimi števci dostopa. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji. Smiselno bi se zdelo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet – uporabnik tako plača uporabo in vsebino kanala. Odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in ga plačati. Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Drži trditev, da objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja.

V prostem dostopu so vse tri slovenske literarnovedne revije – Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost. Odprtega značaja je tudi spletni forum SlovLit, ki goji princip skupnostnega dela in komunikacije.

1.4.2 Varovanje zasebnosti

Zaviranje sodobne informacijske družbe se pojavlja na dveh pravnih področjih – avtorski zakonodaji in zakonu o varstvu osebnih podatkov. Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so različni. Nekatere je strah njihove velikosti, drugim ni všeč, da prihajajo iz Amerike, hkrati pa predstavljajo tudi konkurenco domačim podjetjem – vsem razlogom je skupno nezaupanje v dobre namere teh organizacij. Internetni skeptiki svarijo pred Googlom, saj so prepričani, da bo treba v prihodnosti za digitalne informacije plačati visoko ceno. Ne zavedajo se dejstva, da so te brezplačne informacije namenjene lajšanju človekove eksistence.

Posamičnost v naši kulturi ne predstavlja nič slabega, le paziti moramo, da ne zamešamo posamičnega s privatnim, zasebnim in sebičnim – ozaveščen posameznik je zainteresiran za skupno blaginjo. Napako delamo ne le, ko posamezno enačimo z zasebnim, temveč tudi takrat, ko skupno enačimo z javnim. Kot javno sprva razbiramo samo tisto, kar nam predstavljajo medijih. Šele kasneje ugotovimo, da poleg splošnega javnega obstaja tudi posebno in strokovno javno.

Poznati moramo pravno razumevanje pojmov zasebno in javno, saj je ločnica med njima pogosto tanka. Pri uporabi nakopičenih osebnih podatkov je stalno prisotna možnost njihove zlorabe. Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov. Zlorabe nagovarjajo k pravemu uravnavanju zbiranja podatkov in previdnosti pri njihovem posredovanju.

Urad Informacijskega pooblaščenca RS je v času, ko ga je vodila Nataša Pirc Musar, uvedel nekaj prepovedi, ki so otežile življenje državljanom. Prepovedan je bil Googlov projekt Street View, saj naj bi predstavljal poseg v zasebnost ljudi. Okrnjena je bila tudi uporaba besedilnega korpusa Nova beseda, saj je bila uveljavljena prepoved iskanja po imenih in priimkih.

Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, namesto njihovega prostega pretoka. Iz tega je razvidno, da slovenski zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje in tako preprečujejo vstop slovensko govorečih v kulturno globalno skupnost.

2 Kredibilnost

Danes je za objavljanje veliko manj ovir kot v preteklosti, kar velja za tiskane in spletne objave. Objave na spletu so brezplačne. Ovire se pojavijo takrat, ko želimo svoj prispevek objaviti na osrednjih mestih – v dnevnem časopisu, strokovni reviji, informativni oddaji na televiziji. V tem primeru naš prispevek pregleda uredništvo in oceni, ali ga bo izbralo med bogato informacijsko ponudbo, ki je na voljo. Ker smo navajeni, da informacije pred objavo pregledajo pooblaščeni uredniki ali recenzenti, smo glede zanesljivosti objav, ki tega niso bile deležne, rahlo skeptični.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Z njim se lahko ne strinjamo, a mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom, preverja informacije, iz katerih gradi sporočilo, trezno sklepa in ne namerava zavajati bralcev. Avtorjev status lahko preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.

Če je nekdo strokovnjak za eno področje, to še ne pomeni, da je kvalificiran za zaupanja vredne objave na drugem področju. Navadno smo bolj nezaupljivi do mladih avtorjev, a včasih popolnoma neupravičeno. Drži, da imajo mlajši avtorji manj življenjskih izkušenj, a so po drugi strani teoretično bolj podučeni in se lažje znajdejo med informacijami na spletu. Priporočljivo je, da preverimo status avtorja, saj tako izvemo, na katerih področjih je najbolj usposobljen.

2.1 Aktivizem

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so humaniste učili, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov namen. V osemdesetih letih se je pogled spremenil – humanisti naj se zgledujejo po družboslovju in svojo radovednost uporabijo kot sredstvo za dosego socialnih ciljev, tj. za kvalitetno človeško življenje. K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj vmes vedno posreduje raziskovalčev interes in je zato lahko manipulativno.

Ameriška ideologizacije se z več desetletnim zamikom naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru – v blagi obliki se kaže v aktivističnem slogu kakšne diplomske naloge. Aktivizem je socialni koncept, ki se navezuje na slovarske besedne zveze kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Predstavlja nekoga, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Z razvojem družbe se ta del javnega delovanja krepi in k sodelovanju vabi tudi znanost in njene inštitucije. Po aktivističnih vzorcih obnašanja posega tudi konservativno usmerjena populacija – ni nujno, da ima aktivizem vedno opraviti le z naprednimi družbenimi gibanji. Za človeka, ki mu je pomembno objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, saj sledi svojemu lastnemu interesu in je slep za pomisleke in nasprotne argumente. Aktivizem se ponaša z vnašanjem kritične refleksije v akademsko rutino, kar pa ne drži, saj kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, kar pa je ravno nasprotno od načel aktivizma. Za naše delo je kritična refleksija nepogrešljiva, aktivizem pa je s humanističnim prizadevanjem nezdružljiv in v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv.

Kritično mišljenje pomeni, da si do informacij nezaupljiv. Kritična teorija se zavzema za pravično družbo, a manj simpatična je njena predstava o svetu, ki naj bi se delil na maloštevilne privilegirane in izkoriščano glavnino. Namen izobraževanja je oblikovanje kritične zavesti – mišljenje z lastno glavo.

2.2 Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja ponuja prednosti in slabosti – inštitucija podeljuje legitimnost avtorjevim objavam, a hkrati rada zavira objavo prelomnih odkritij, ki se ne skladajo s pedagoškimi in raziskovalnimi rutinami in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov. Avtor lahko svoje delo izda s pomočjo založbe, lahko pa se odloči za samozaložbo, ki s pojavom digitalnega tiska postaja običajna oblika objave. V tem primeru pa moramo biti do besedila previdni in njegovo zanesljivost preveriti na več načinov, saj pred objavo ni šlo skozi uredniški ali recenzijski postopek. Normalno je, da objave, za katerimi ne stoji inštitucija, vzbujajo dvome, a zato ni nujno, da so informacije, ki jih objava vsebuje, slabe kvalitete.

Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za starejše spise sklepamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. A včasih se zgodi, da se tudi vanje vtihotapijo napake, zato moramo biti tudi do takih besedil kritični. Preverimo jih tako, da jih primerjamo z informacijami na spletu, npr. na Wikipediji. Za splošne enciklopedične podatke lahko rečemo, da so bolj zaupanja vredni, saj so nastali na podlagi natisnjenih in so zato napake in pomanjkljivosti v njih odpravljene.

Pozorni moramo biti tudi na kraj objave informacij, saj lahko na ta način presojamo o njihovi kredibilnosti. Verodostojnost informacij pa lahko preverimo tudi v različnih znanstvenih revijah in knjigah. Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni skupnosti preverjene. Včasih pa se meja med strokovnim mnenjem in laičnim navdušenjem zabriše in je težko razbrati, ali so neke informacije ponarejene. Laična javnost ima zaradi vedno večje dostopnosti podatkov, zlasti pa zaradi vedno večje radovednosti in upoštevanja spoznanj drugih področij možnost popravljanja uveljavljenih pogledov.

2.3 Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za ločevanje verodostojnih informacij od neverodostojnih. Podvrženi so mu avtorji različnih prispevkov. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala določeno mero odločanja za področje recenziranja. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti in je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih s porastom števila znanstvenih objav. Pred uveljavitvijo recenzentov je o kvaliteti prispevkov odločal samo urednik. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, a ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami. Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Recenzenti niso tisti, ki odločajo o objavi. Urednik je tisti, ki presodi, v kolikšni meri bo upošteval recenzijo. Recenzentova vloga je pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo.

Revije so svojo recenzijsko politiko dolžne objaviti na svojih spletnih straneh. Tam se razložijo tudi merila za presojo. V nekaterih uredništvih recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec, ki zajema določitev tipa članka, tematskega področja, obseg članka; presojo o ustreznosti naslova; ugotovitev, ali manjka kakšen nujen del članka; označbo jezikovne plati članka; presojo sloga članka; odločitev o primernosti terminologije, teme in metode; pregled tehnične plati, referenc; označbo napačnih trditev in različnih nedoslednosti.

2.4 Pravopis

Dvom v verodostojnost informacije se pojavi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. če se na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

2.4.1 Ločila

Znanje avtorja se kaže s poznavanjem razlike med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem. Dolgi pomišljaj pride v poštev le redko, saj se ga uporablja za členitev dolgih stavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razdeliti na manjše. Za uporabo vezaja se odločimo, ko se srečamo s priimkom in psevdonimom. Nestični vezaj vstavimo med ime avtorja in njegov psevdonim.

Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev. Enojne narekovaje variante zgoraj/zgoraj uporabimo samo za označevanje pomenov besed.

Dvopičje navadno velja za levostično ločilo. Tropičje je alternativa vezniku, je nestično in pred njim ni vejice. Podpičje uporabimo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika premočna in vejica prešibka. Pike so se včasih nahajale na koncu naslovov, a zdaj to ne velja več. Manj je ustaljena raba pike na koncu podnapisov k slikam, tabelam ali grafikonom. Kratki podnaslovi nimajo pike, pri daljših podnapisih pa jo uporabimo.

2.4.2 Velike začetnice

Vrstice v tabelah pišemo z veliko začetnico. Celice znotraj tabele so navadno pisane z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevanju uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

2.5 Digitalna pismenost

Če želimo članek objaviti, moramo strogo upoštevati tehnične parametre, ki jih narekujejo uredniki. Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. Pri tem mu je v veliko pomoč znanje uporabe računalnika.

2.5.1 Formati besedil

Avtor mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepozna jih lahko po končnicah v naslovih dokumentov: txt – golo besedilo; doc, docx, rtf – obogateno besedilo; htm/html – spletno besedilo; pdf – natisnjeno besedilo. Besedila v wikijih nimajo končnic. Za format golega besedila se odločimo pri pošiljanju pošte na forum ali pri pisanju računalniških programov. Uredniki nagovarjajo avtorje, naj besedila oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Besedila v formatu pdf ne moremo več popravljati in je namenjen oddaji v tiskarno.

2.5.2 Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe in vstavljamo slike. Za odstavek pustimo prazno vrstico, naslove obdamo z dvema enačajema, zvezdica označuje enoto v seznamu, ležeči tisk naredimo z dvema opuščajema in krepkega s tremi. Povezave naredimo z oglatimi oklepaji.

2.5.3 Vaje v wikijih

Pri urejanju Wikipedije začetniki najpogosteje preveč intenzivno členijo odstavke, uporabljajo preveč mašil, prehajajo med prvo in tretjo osebo, med preteklikom in sedanjikom, prepisujejo dobesedne prevode. Pri pisanju v urejevalniku mora pisec paziti, da se izgone odstavkom, ki so videti kot prehod v novo vrstico.

2.5.4 Sporočanje popravkov in komentarjev

Svoje pripombe lahko uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni) ali pa neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Z ukazom Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo – črtanje, dopolnila, zamenjave. Avtor se nato odloči, katere popravke bo upošteval in katerih ne. Posegov v besedila na spletu, ki so izpostavljena skupinskemu urejanju, ni treba posebej označevati, ker se popravki samodejno shranjujejo.

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označi, tako da so sledljivi, pisec pa se mora na njih odzvati tako, da je vidno, katere popravke je sprejel in katerih ni. V wikibesedila lahko vnašamo popravke neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti: na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, na samostojni strani, znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden, ali pa s predlogo.

2.6 Navajanje

Pri humanističnih znanostih ključne pojme predstavljajo »citat«, reprodukcija in navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija – besedo, verz. S citatom nam je prihranjen trud, da bi reproducirali več besedila, kot ga potrebujemo, in nam hkrati omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. Ob prevzemanju in parafraziranju je citiranje osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina.

2.6.1 Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Namen uporabe citatov je narediti besedilo čim bolj prepričljivo. Najbolj zaželeno je navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet. S citiranjem tvorec besedila oblikuje krog zaupnikov, ki ga sestavljajo on sam, ugledne osebnosti, na katere se sklicuje, in bralec ali poslušalec. Opremljanje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke in avtorjevo osebno obzorje. Na ta način tvorec umešča svoje sporočilo v kontekst, ki olajša razumevanje in poveča njegov učinek – ljudje bolj verjamejo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.

Da besedilo lahko imenujemo znanstveno, mora že obstoječemu znanju prispevati nova spoznanja. Pisanje s ciljem ohranjanja je bolj zavezano sklicevanju na predhodno vednost kot tisto humanistično pisanje, ki si prizadeva za produkcijo novih spoznanj. Sklicevanje na druge pisce je prepoznavno znamenje strokovnega pisanja. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in opremljeni z virom v oklepaju oz. opombo na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev, ki so po navadi poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami.

Da se avtorju pripisuje velik pomen je posledica tega, da so v preteklosti novo znanje producirali in ga z zapisovanjem prenašali le redki posamezniki. Danes lahko objavlja kdorkoli – svoj glas lahko uveljavi na različnih spletnih straneh ali mestih, ki so bila ustanovljena posebej zato, da tam posamezniki delijo svoje znanje s skupnostjo. Med taka spletna mesta spada Wikipedija s svojimi sestrskimi spletišči. Avtorji na takih spletnih straneh oblikujejo informacije skupaj z drugimi – človeški napredek je stvar anonimnih posameznikov iz zavzetih množic.

Odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je dvostranski. Naš najvišji družbeni cilj predstavlja oblikovanje razgledanega in zadovoljnega posameznika, a hkrati se pojavi tudi dvom, povezan z družbeno produkcijo. V 80. letih 20. stoletja so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti. Danes mora miniti 70 let, da neko literarno delo, ki je opredeljeno kot intelektualna lastnina, postane javna last.

Princip proste dostopnosti znanja, ki ga zagovarjajo univerze, prevzela pa ga je tudi Evropska unija za raziskovalne projekte, ki jih financira, je možna z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright. Njena naloga je paziti, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega dela. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer – ravnamo se po občutku.

Avtor, ki prepogosto uporablja tuje citate, postane nekredibilen in bralci začnejo dvomiti v njegovo mentalno samostojnost. Enak učinek ima na bralca tvorec besedil, ki je preveč samozavesten in pozabi omeniti vse tiste, na katerih dela se je skliceval. Pretirano citiranje je etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

2.6.2 Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali prevzeli izjave. Pravno se sankcionira v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje. To se zgodi takrat, ko besedilo še ni v javni lasti.

V določenih primerih je plagiatorstvo ne le oblika lenobe, temveč načrtno prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi. Vse to je težko dokazljivo, saj akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak misli povejo s svojimi besedami in jim še kakšno besedo dodajo. V literarni vedi in sceni velja zahteva po izvirnosti. Obtožba plagiatorstva ima v naši kulturi težo, zato se zgodi, da po njej posežejo ljudje, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega.

2.6.3 Citatna industrija

2.6.3.1 Citatni indeksi

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Njen namen je dobiti pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirati pomembnejše objave (pogosteje citirane) od manj pomembnih.

Znanstvena področja imajo ločene citatne indekse — začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index). Na Slovenskem upoštevamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science. Brezplačno je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar). Ta zbirka zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije natisnjenih besedil v zalogah knjižnic in revij, ki jih samostojno skenira. Google razvršča objave z upoštevanjem več kriterijev, ne samo citiranosti, čeprav je ta v ospredju.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev je mogoče poizvedeti preko povezave Naši WoS in Scopus pri Cobbisu ali Sicrisu. Tradicionalna humanistika ni naklonjena merjenju, zato kritizira bibliometrično pridobljene podatke o uspešnosti. Kljub nezadovoljstvu, ki ga povzročajo algoritmi za merjenje znanstvene vplivnosti in kvalitete, bi bilo merjenju popolnoma nasprotovati nespametno — ponovno bi se pojavili neobjektivni kriteriji osebnih preferenc, ki jih oblikujeta različna vrsta pripadnosti in solidarnosti. Nezaupanje do rezultatov meritev je lahko tudi znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki.

Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje, zato si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije sodijo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost … Težave nastopijo, ko o oceni znanstvene odličnosti revije odloča vključenost v citatne baze ali odsotnost v njih. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.

2.6.3.2 Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki izraža stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj sistem izračunavanja vplivnosti revij. Najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters. Izračun dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na ta članek. Večji kot je vpliv revije, večjo vrednost ima objava v taki reviji in večji ugled imajo avtorji, ki v njej objavljajo. V meritve so vključeni tudi odzivnost na članek, povprečna starost citiranih virov in povprečna starost članka iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske. Program tudi ne zna ločiti med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami. Za citiranje velja, da je znotraj vsake discipline drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, a se to odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov zelo niha. V nekaterih disciplinah se je razširilo prisilno citiranje. Take vrste manipulacija je pogostejša pri mlajših revijah in v drugih jezikih. Uredništvo s tem tvega izbris s seznama indeksiranih revij.

Danes se znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom. IF se zelo razlikuje od področja do področja. Tudi citati v znotraj revije so zelo neenakomerno porazdeljeni med članki. Tako se znanstvena skupnost zavzema za prosto dostopnost objav na spletu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter ne le člankov.

Nezaupanje v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov je pripeljalo do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za razvrščanje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov. Algoritem PageRank razvršča spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav. Tisti, ki niso del znanstvenih krogov, vplivnost neke informacije sklepajo iz številnih njenih branj – dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje. Na ta način se meri tudi vplivnost filmov, televizijskih oddaj, časopisov, spletnih strani … K natančnosti in k objektivnosti bi prispevali, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti.

2.6.3.3 Slovenske znanstvene revije

Na seznam znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, so dodane tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji. Nekatere izmed teh so Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU … Od tujih revije je razprave o slovenski književnosti najti v Slovene studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales …

2.6.4 Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega. Med glavne citatne stile naj bi sodili: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno) in wikipedijski. Najpogosteje se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico doda takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. Razlike med posameznimi načini citiranja niso niti bistvene, niti moteče. Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote – avtorja, naslov; glede na vrsto objave pa še ime spletišča in datum pri spletni objavi; kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi; naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku; naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji; naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

2.6.5 Tehnika citiranja

Citat ali navedek je sestavljen iz dveh delov – navadnega besedila samega in iz navedbe vira citata. Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na besedilo, iz katerega smo citirali. Kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir. Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

2.6.5.1 Opombe

Včasih so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. S širjenjem čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postal obstoj opomb z bibliografsko vsebino vprašljiv. V glavnem poskušamo citiranje poenostaviti in zato opombe prihranimo za nebibliografske informacije. Če spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja ne potrebujemo, kakor tudi ne dobesednega navajanja izjav. Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, sestaviti predhodno vednost na pregleden način – za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, a ni bilo iz njih nič neposredno citirano.

2.6.5.2 Kratki sklici

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa – npr. izpuščanje pike znotraj oklepaja. Avtorji so se včasih izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to prakso opuščajo in priimek, letnico in stran vira ponovijo. Avtorji pred oddajo razprave v uredništvo poenotijo sklicevanje v skladu z navodili.

2.6.5.3 Označevanje navedkov

Za označevanje navedkov lahko uporabimo narekovaje, odstavek in drugačen črkovni rez ali izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje. Navedka ne začenjamo in končujemo s tropičjem. Namesto začetnih treh pik začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Navedka, ki je odstavčno ločen in v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji. Na ta način se izognemo zadregi, kadar v citiranem besedilu že obstajajo narekovaji, ki bi jim morali spreminjati obliko.

2.6.5.4 Od kod vse citiramo

Citiramo lahko iz različnih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku … Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, lahko pa tudi na sliko, grafikon, zvočni posnetek, rokopis itd. Med viri citatov je imela v humanistiki najbolj ugledno mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Namen citiranja je tudi, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij. Prednost imajo tiste informacije, ki so javno dostopne in tako preverljive. Vedno pogosteje imamo opravka z viri v različnih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah. Kadar navajamo vire, na prvo mesto postavimo tiskane, šele nato digitalne. Če lahko med viri izbiramo, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike.

2.6.5.5 Viri in Literatura

Ločeno navajanje virov je nesmiselno, tj. posebej iz arhiva, posebej iz natisov in posebej s spleta. S pojavom klikljivih povezav, ki omogočajo neposredno dostopnost, se je pojavilo vprašanje, ali je seznam referenc sploh še smiseln – je smiseln. Kadar imamo opraviti z dolgimi seznami, je delitev na vire in literaturo smiselna. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične pripomočke za raziskave. Kratkih seznamov s sklici ni smiselno deliti na dva dela. V literarni vedi je najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja, ni pa to nujno. Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni. Primarni viri naj bi bili primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre le za preslikano arhivsko gradivo.

2.6.5.6 Zaslon in papir

Pisanje trenutno poteka večinoma preko zaslona, a z mislijo na tiskano obliko. Do sprememb pride takrat, ko avtor prispeva informacije, namenjene zgolj spletni objavi. Tehniko citiranja določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih. Pojavila se je zahteva po takojšnji, lahki in brezplačni dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej sočasno s tiskano verzijo, v prihodnosti pa celo samo na splet. Lahko domnevamo, da bo pri snovanju strokovnih besedil postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni. Cenijo pa se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na splet ni tako zelo samoumeven. Spletne strani se zelo razlikujejo od natisnjenih. Natisnjena stran ima omejen obseg, medtem ko je dolžinski razpon spletne strani neprimerno večji. Praznih strani, tako kot npr. na koncu poglavja knjige, ni, obsegajo pa lahko tudi po več 100.000 besed. Razlika v dolžini spletnih strani ni stara. Sredi 90. let 20. stoletja je bil ideal spletne strani enak formatu računalniškega zaslona. Strani, ki niso šle v celoti na zaslon in so se raztezale pod njegov rob, so veljale za neprimerne. Ker spletne strani niso oštevilčene, citatu ne moremo dodati natančne lokacije neke informacije. Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomeščamo z besednimi zvezami Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

2.6.6 Zgledi

Manj napak pri navajanju podatkov o publikacijah storimo, če podatke vzamemo iz Cobissa. Na naslovnici ali v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot mora biti. Vse oblike bibliografskih enot v Cobissu so preobsežne in preveč natančne, prisotna pa je tudi nepravilna uporaba ločil. Nepotrebne podatke izpustimo, ločila pa ročno popravimo.

2.6.6.1 Knjiga na bralniku

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, čeprav izdaja, iz katere je bilo vzeto besedilo, največkrat ni zapisana. Zato je bolj priporočljivo, da citiramo z dLiba ali Wikivira. Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je treba navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo.

2.6.6.2 Članek v zborniku

Za članke v zborniku je treba v Cobissu odpreti dva zapisa – zapis o članku in zapis o zborniku. Povezave na spletno objavo članka v zborniku ne dodamo čisto na konec, saj je tak zapis v skladu z dogovorom na Wikipediji.

2.6.6.3 Poglavje

Potreba po citiranju poglavja nastopi večinoma takrat, kadar je avtorjev knjige več. Pri navajanju poglavja enega od avtorjev se zgledujemo po načinu navajanja članka v zborniku. Malo bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine.

2.6.6.4 Razprava o reviji

Dejstvo, da je bil članek arhiviran na dLibu, izpostavimo tako, da na konec navedbe dodamo povezavo s pojasnilom. Pri revijah lahko uporabimo njihov polni naslov ali pa njihovo uveljavljeno kratico. Odločimo se glede na bralce revije — če računamo na bralce iz stroke, ki kratice poznajo, jih lahko uporabimo. Če gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, ali kakšno manj poznano periodiko, se raje držimo uporabe polnega naslova. Avtorji morajo v celotnem članku poenotiti pisanje naslova, uredniki pa morajo poenotiti rabo naslova v celotni reviji, zborniku ali knjigi.

2.6.6.5 Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta le datum in stran. Pred datumom ne pišemo ločil. Nadnaslov lahko zapišemo za naslovom, kot da gre za podnaslov. Če se zgodi, da ima članke poleg nadnaslova tudi podnaslov, naslovne nize smiselno razporedimo.

2.6.6.6 Članek na dLibu

Na dLibu lahko najdemo dve vrsti zapisov — zapis na posamično avtorsko objavo in zapisa na celo številko v časopisu. Tistim člankom, ki v Digitalni knjižnici nimajo samostojnega zapisa, je treba dodati povezavo na konkretno številko ali na celotni letnik revije. Cobissova ID-številka se nanaša na celotno revijo in ne na članek, zato jo izpustimo. Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu pa ne, saj revija še ni bila bibliografsko popisana. Pri popisu literarnega dela lahko iz ustaljenega zaporedja številk razberemo, da prva zaznamuje letnik in da ji za poševnico sledi številka znotraj letnika. V oklepaju je na prvem mestu letnica, za njo pa številka, ki označuje strani.

2.6.6.7 Enciklopedijsko geslo

Enciklopedijskih gesel na Cobissu ali na dLibu večinoma ne moremo najti, saj gre za vire brez urejenih metapodatkov. Z Wikipedije ni priporočljivo citiranje člankov, ki veljajo za škrbine, brez skrbi pa lahko uporabimo kakovostne članke. Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Pri tem moramo uporabiti oglate oklepaje okrog naslova, ki ga prej postavimo v imenovalnik. Za sklicevanje zunaj Wikipedije imamo na izbiro več zgledov, ki jih najdemo na zavihku Navedba članka. Posamezni slogi sklicevanje se med sabo ločujejo v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa in podobnih podrobnosti.

Avtorstva se pri wikipedijskih člankih ne navaja, nujni podatki, s katerimi moramo opremiti prispevek, so naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum citiranja znotraj wikijev ni potreben, zunaj tega spletišča pa je datacija včasih obvezna. Zabeležena je na dnu članka, od česar uporabimo samo dan, mesec in leto. Zapis datumov poenotimo v vsem sestavku. Če pri citiranju uporabimo slog MLA, moramo pri navajanju iz spletnih virov zapisati pojasnilo, da gre za internet, kar pa je pri splošno poznanih spletiščih, kakršno je Wikipedija, odveč.

Včasih želimo navesti natanko tisto verzijo spreminjajočega se gesla, ki smo jo uporabili pri pisanju članka. V takem primeru v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije in potem povezavo iz ukazne vrstice dodamo pod naslov gesla. Biografski članki, ki so bili prej zbrani v literarnih delih Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon in Novi slovenski biografski leksikon, so zdaj združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU.

Po krajših geslih iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura posežemo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti moramo poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo. V seznamu literature citat začnemo z avtorjem in naslovom gesla, nato dodamo še naslov leksikona. Gesla so v enciklopedijah zapisana z malo začetnico, razen če gre za zapis lastnih imen. Naslovi gesel dobijo v Wikipediji samodejno veliko začetnico, a se nanje z veliko začetnico sklicujemo samo v seznamih literature, v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

2.6.6.8 Forum

Nevarnost, da bi neko spletišče imeli za nekaj drugega, npr. za časopis, se pojavi, kadar spletišča navajamo v tisku. V takem primeru na koncu navedka dodamo še podatek splet. Kadar spletišča navajamo v spletni objavi, ta podatek ni potreben, saj je že iz obstoja povezave v navedku jasno, da gre za splet. Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit.

2.6.6.9 Spletni tečaj

Izvajalca tečaja lahko razberemo iz opisa predavanj.

2.6.6.10 Blog

Blogi so za citiranje zahtevni, saj manjka ime avtorja ali pa nam težave povzročajo ugnezdena sporočila in naslovi rubrik. Datum ogleda bloga ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

2.6.6.11 Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni na spletu, so redkost. So predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so postavljeni na spletno stran revije.

2.6.6.12 Zapis v podatkovni zbirki

Kadar zapis na spletu nima imena, na dnu začetne strani pa je podatek o urednikih, dodamo za naslov prispevka kar njihova imena. Ker se zbirke podatkov spreminjajo, je smiselno na koncu navesti še datum dostopa.

2.6.6.13 Diplomska naloga

Nahajališče z velikim številom informacij predstavlja katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pri sklicevanju na diplomske naloge težave povzročajo različni naslovi spletišča v različnih fazah iskanja. Če je diplomska naloga vpisana v Cobiss, dodamo nanj sklic. Vrstno oznako, npr. Diplomsko delo, iz katere ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah, damo v oklepaj. Običajno navedemo tudi podatek o mentorju.

2.6.6.14 Prosojnice, video predavanja, animacija

Podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih v primeru, če prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video.

2.6.6.15 Zemljevid

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Nekaj časa so veljali za avtorsko delo, danes pa jih obravnavamo kot produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev in urednikov ne pride v poštev. Datum ogleda zemljevida običajno navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje posodobljena. Majhne razlike v hiperpovezavah do zemljevidov se pojavijo enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda.

Predelave zemljevida se načeloma lahko loti vsakdo, zato je avtorstvo podobno kot na Wikipediji, kjer avtorjev zaradi številnih sprememb ne navajamo, čeprav cc licenca od nas zahteva samo to. Navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo in datum nastanka ter zadnje spremembe. Datum dostopa je odveč. Kadar sliko objavimo na katerem od Wikimedijinih spletišč, je kot vir slike vprašljivo navajanje spletišča Wikimedia Commons, saj se lahko zgodi, da spletna stran skupaj s sliko neha obstajati.

2.6.6.16 Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko. Navajanje fotografij na način polnih bibliografskih opisov citiranih knjig in člankov ni v navadi, zato se na vire sklicujemo pod sliko. Podobno ravnamo tudi z grafikoni in tabelami – vire navajamo neposredno pod njimi. Kljub temu da je fotografija v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, je treba avtorja navesti v vsakem primeru. To je nepotrebno le takrat, ko imamo opravka s posnetki zaslona ali fotografijami naslovnic ali strani knjig, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov … V tem primeru je pomembneje navesti avtorja fotografiranih del.

Če smo mnenja, da gre pri fotografiji za avtorski izdelek, fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta. Ker je to težko presojati, se lahko zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev korektno opremimo z imeni. Ime fotografa izpustimo, kadar se ta podpisuje z vzdevkom. Čeprav so z licenco cc enotno opremljena vsa dela na Wikimedijinih spletiščih, je praksa navajanja avtorjev različna. Pri besedilih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva ni potrebno navajati, kar pa ne velja za tekste na Wikiviru in Wikiknjigah ter za fotografije v Zbirki. Paziti moramo, da v svoje spletno besedilo vključimo le tiste fotografije, ki so izrecno označene kot javna last. Take fotografije najdemo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini zbirki itd. Na slovenski Wikipediji smemo objaviti samo tiste fotografije, ki smo jih posneli sami. Praksa opremljanja fotografij z licencami cc se stalno spreminja.

Wikimedijska zbirka zajema množico fotografskih posnetkov svetovno poznanih slikarskih in kiparskih del. Pri navajanju je pisec v skušnjavi, da samo prekopira podatke iz opisa slike, kar pa se velikokrat izkaže kot neprimerna izbira, saj so lahko podatki nepopolni ali pa v neustreznem jeziku. Če fotografije prikazujejo detajl umetniškega dela, to v naslovu označimo. Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je v našem prostoru navajeni in se ravna po pravopisu. Fotografij po navadi ne naslavljamo z imenom datotek, temveč z naslovom. Kadar slika nima naslova oz. je naslov enak imenu datoteke, ga ohranimo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih, lahko pa navedemo tudi natančnejši naslov lista v albumu, v katerem je bila objavljena. Datumi dostopa so včasih primerni, včasih pa se izkažejo za neuporabne. Za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, datum dostopa ni potreben. Priporočeno je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar se znajdemo v zadregi, oblikujemo kar opisno. Gesla v Wikipediji zajemajo veliko slikovnega gradiva, pri čemer pa moramo paziti, da pri citiranju uporabimo povezavo fotografije iz Wikimedijine zbirke.

2.6.6.17 Risba

Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali. Če se nam zdi potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, ga dodamo v oglatem oklepaju. Kliparta ne opremimo z datumom postavitve ali datumom dostopa, ker se ne sklicujemo na podatke. Če spletišče zamre, link ne deluje več in takrat referenco izbrišemo.

2.6.6.18 Glasbeno delo

Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se ravnamo po načinu, ki ga uporablja radio. Naslove glasbene klasike slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

2.6.6.19 Radijska, televizijska oddaja in film

Podatki o njihovih tvorcih se po navadi pojavijo prehitro, da bi si jih poslušalec ali bralec lahko zapisal. Zgodi se, da celo manjkajo ali pa jih je preveč in je zato težko razbrati najpomembnejše. Pomagamo si lahko s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš, ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov. Pri oddajah izberemo podatke tako, da bodo primerljivi z drugimi citiranimi viri, podobno kot pri filmih. Kot tvorca oddaje navedemo urednika, naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana. Pri oddajah, kjer je v ospredju novinar s svojim delom, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime. Pri citiranju filmov bomo na prvo mesto postavili režiserjevo ime, zatem sledi scenaristovo ime. Navedemo lahko še podatke o njegovi dolžini v urah in minutah predvajanja, imena glavnih igralcev, avtorja glasbe ipd. Naslov filma zapišemo ležeče. Kadar iz konteksta ni razvidno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik ipd.

2.6.6.20 Napake pri citiranju

Nepoznavanje temeljnih referenc, vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni, nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo, samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega, navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij itd.

2.6.6.21 Navajanje na Wikipediji

Z oblikovanjem pravil citiranja se ukvarja 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje. Za zgled jim je obsežen, več kot dve avtorski poli dolg članek v angleščini. Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih. Pozorni pa moramo biti na specifične zahteve tega spletišča, med katere sodijo prepoved navajanja drugih člankov iz Wikipedije, prepoved lastnega raziskovanja in sklicevanja nanj, poenoten način citiranja v celotnem članku.

3 Žanri

Na internetu je veliko možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi članki. Meje med njimi niso vedno jasne. Z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča. Vsak, ki se želi izogniti nesporazumom, se bo držal pravil, ki veljajo za posamezno zvrst in njene žanre.

Izraz stroka ima dva pomena. Kadar ga uporabimo v pomenu »disciplina«, poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu – strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Včasih so za zgled strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ipd.

Med izvirne znanstvene članke sodi prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji, po zahtevnosti in slogu pa prilagojeni bralcem teh revij. Poljudni članki so še preprostejši. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Od strokovnih člankov se razlikujejo tudi po mestu objave.

V humanistiki imajo najuglednejši status knjige, ki se po podobnih kriterijih kot članki ločijo na znanstvene, strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. Cobiss med monografske publikacije našteva tudi diplome, magisterije in disertacije. Disertacije praviloma izidejo še v knjižni obliki, kar pa ne pomeni več izključno natisnjene in v platnice vezane knjige. Kot knjige štejejo tudi na spletu objavljene monografije.

Pri vzpenjanju po akademski lestvici štejejo samo znanstvene objave. Med najpreprostejše kazalce znanstvenosti sodi mesto objave. Če je bilo besedilo objavljeno v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom. Velja prepričanje, da spadajo gesla na Wikipediji med strokovne članke, kar pa ne drži popolnoma, saj nimajo vsi članki enakega statusa. Zelo se razlikujejo že po dolžini. Med najbolj zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene spadajo članki v obsegu nad eno avtorsko polo. Takim člankom lahko pogosto brez dvomov pripišemo status preglednih znanstvenih razprav. Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava in strokovna recenzija.

3.1 Šolsko pisanje

Treba je razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Prvi namen šolskega ali akademskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje – zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil. Potrebni so napotki, kako naj se pisec referata obnaša, kadar piše kombinirano diplomsko nalogo, nad katero bdita dva mentorja, vsak iz svoje stroke. Akademske inštitucije imajo pripravljene temu namenjene pravilnike, a vseeno prihaja do nesporazumov. Glede vseh rešitev je potrebno soglasje mentorjev.

3.2 Popravljanje

Večino časa se strokovni pisec ukvarja z že napisanimi besedili, svojimi in tujimi, ki jih popravlja, ureja, preoblikuje, ocenjuje, prezentira in promovira. Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Wikipedija je spletišče, kjer se pisec večinoma ukvarja z že postavljenimi besedili in ima le redko opravka s postavljanjem besedil na novo.

Popravljanje je izbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti – za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Lektor mora v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti nesporazum v komunikaciji. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, revij, knjig in spletišč. V zgodovini pisanja so imeli uredniki lektorji pomembno vlogo. Avtorji so bili lektorjem za popravke hvaležni, včasih pa jih je poseganje v besedilo motilo, saj so bili mnenja, da jim lektorji s pravopisnimi popravki kvarijo slog. Naloga lektorja je popravljanje strokovnega besedila v skrbi za sporočilo samo in ne za prepoznavnost avtorja.

Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, po navadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor naj bi pazil samo na to, da bo po njegovih intervencijah besedilo čim bolj ustrezalo tistemu, kar je avtor dal iz rok. Zgodi se tudi, da se včasih lektura in korektura pomešata.

Lektor je včasih med vrstice ali na rob besedila popravke vstavljal ročno, z rdečim pisalom. Danes besedila lektorira v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa lahko s klikom spremembe sprejmeta ali zavrneta. Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom in popraviti napake, ki jih je naredil program, tako da je rezultat njegovega dela čim bolj podoben izvirniku. Formulacije, ki ne ustrezajo današnjemu pravopisu, pustimo pri miru.

Uredništvo se ukvarja z vrsto zahtevnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki prva preleti besedilo in se na podlagi različnih pričakovanj odloči, ali ga bo sprejel ali ne. Sprejme ga lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Šele zatem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Urednik se tudi odloča, v kakšnem zaporedju si bodo besedila v publikaciji sledila.

3.3 Komunikacija v stroki

3.3.1 E-pošta

Ob omembi strokovne komunikacije najprej pomislimo na to, kako so posredovani rezultati raziskav, pozabimo pa na pomemben segment komunikacije na strokovnem področju, ki je potreben, da do objav sploh pride. Ta komunikacija se dogaja v živo ali v pisemski obliki. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab interneta, računalnika in telefonov. Nastala je za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje. Komunikacijo preko e-pošte pa motijo nekatere razvade, med katere spada neodzivanje na pošto (pošiljatelju ne potrdimo prejema pošte, se mu za prejeto pošto ne zahvalimo) in zapoznelo odgovarjanje. Za strokovno komunikacijo navadno uporabljamo standardno slovenščino in se držimo pravopisa. Če imamo več poštnih naslovov, jih racionalno uredimo tako, da vso pošto preusmerimo na eno mesto. Obsežne priponke objavimo na spletu in v sporočilu navedemo samo njihov spletni naslov. Zaželeno je, da so priponke pripravljene v splošno poznanih in razširjenih formatih.

Pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi, zato se je treba v primeru dvomov oglasiti in s sogovorcem nejasnosti odpraviti. Kadar pišemo e-pošto v vrstico Za: v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov. Pri naslavljanju se velikokrat znajdemo v dilemi. Na našo odločitev vpliva formalnost ali neformalnost komunikacije. Običajna kombinacija pri nagovorih je vikanje in priimek ali tikanje in osebno ime. Ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, z besedilom pa lahko nadaljujemo v isti vrstici, ali pa se premaknemo v novo. Formalno pismo zaključimo z besedami »s spoštovanjem« ali »lep pozdrav«, podpišemo se z imenom in priimkom za vejico v isti vrsti ali pa v novi vrsti. Na obrazcih, s katerimi se pripravljamo na štipendije, študijska potovanja, subvencije ipd., zahtevajo uradniki poleg žiga še lastnoročni podpis. Svoj podpis lahko dodamo na dokument, če smo ga prej preslikali in shranili kot slikovno datoteko.

E-pošti navadno dodamo tudi naslov, ki pa naj bo pomenljiv in kolikor mogoče specifičen, da bo čez leta mogoče pismo po njem najti. Racionalni moramo biti tudi pri naslavljanju datotek. Priporočljivo je, da sledimo naslednjim načelom: ime naj bo kratko, pomenljivo, enolično, namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, naj bo brez strešic in brez velikih črk, variante naj se zaporedno številčijo. Kadar pošiljamo izpolnjen dokument ali članek uredniku, pazimo, da je na začetku imena datoteke tudi naš priimek. Izbira jezika je v zasebni komunikaciji spontana, drugače velja za uradno komunikacijo. Udeleženci različnih predavanj, konferenc ali projektov naj se o uporabi jezika dogovorijo vnaprej.

3.3.2 Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba. Gre za dvosmerno komunikacijo, ki producenta informacij in uporabnika postavlja v enakovreden odnos. Socialna omrežja se med sabo razlikujejo v funkcijah. Na različne načine kombinirajo internetne tehnologije, kot so pošta, spletne strani, slike, videi, pogovarjanje, iskanje itd. V osnovi so namenjena druženju in vsakdanji komunikaciji, ker pa se sfera prostega časa in poklicnega udejstvovanja vedno bolj prepletata, lahko pričakujemo tudi del prispevkov, ki bodo zanimivi s strokovnega vidika. Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Akademska skupnost se premalo vključuje v javno debato, s čimer pa ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj. V diskusije na socialnih omrežjih bi se morali vključiti tudi strokovnjaki, da bi lahko podali znanstveno resnico.

3.3.2.1 Tvit

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter. Gre za obliko bloganja, pri katerem na dan več sto milijonov uporabnikov objavi več sto tvitov. Vsebinsko je na prvem mestu zabava, nato v manjšem obsegu sledijo resnejše (politične, strokovne) tematike, znotraj katerih je le tretjina izvirnih, vse ostale so le retviti ali komentarji. Twitter je podjetje, ki ima status profitne organizacije in služi s prodajo naslovov interesnih skupnosti oglaševalcem. Razširjen je med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti, ki z nabiranjem sledilcev širijo svoj vplivnostni krog. Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje itd. Tvitanje torej služi v prvi vrsti promociji in širjenju strokovnih objav.

3.3.2.2 Drugo

Znotraj socialnih omrežij obstajajo tudi mejni načini strokovne komunikacije, ki povezujejo strokovni segment človeškega življenja z drugimi področji. Daljša strokovna sporočila najdemo na družbenem omrežju Linkedln, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte. Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne.

3.3.3 Zagovor

Zagovore akademskih spisov (referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov) uvrščamo med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja. Na fakultetah so sprejeta natančna pravila za izbiro in prijavo teme, izbiro in potrditev mentorja, za sodelovanje somentorjev, oddajo izdelka in njegovo oceno, prijavo zagovora, določitev komisije za zagovor in njegovo izvedbo, oceno in razglasitev. Zagovor disertacije naj ne bi trajal več kot dve uri, zagovori končnih nalog na nižjih akademskih stopnjah naj bi trajali ustrezno manj.

3.4 Literarna kritika

Lastnosti kritike so naslednje: inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi, pisanje kritika je na presečišču publicistike in znanosti, kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni, reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike, prepoznavna lastnost kritike je polemičnost, na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna, kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna, kritika naj tudi zabava, kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.

Med literarno in strokovno kritiko so razlike. Predmet literarne kritike je literarno delo, predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo. Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil. Kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih lahko uvrstimo celo v kategorijo znanstvenih besedil. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah.

3.5 Enciklopedični članek

Od drugih vrst strokovnega pisanja se enciklopedični članki razlikujejo po zahtevi za večjo jedrnatost, jasnost in natančnost. Pisanje enciklopedičnih člankov je vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja. Enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja, izognejo se ponavljanju, frazam z nizko informativno vrednostjo in retoričnim figuram. Za Wikipedijo je poudarjena zahteva za upoštevanje naslednjih načel: soglasnost, sodelovanje, strpnost in vrednostna nevtralnost.

3.5.1 Biografski članek

Med gesla literarnovedne narave spadajo tista o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih mecenih in drugih osebnostih v literarnem sistemu. Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije, zatem pa je napočila potreba po popisu mlajših kreativnih osebnosti. Prednost pri enciklopedičnem opisu imajo osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih. Povprečni obseg bibliografskih gesel raste, gesla se izpopolnjujejo s podatki, ki na začetku še niso bili dosegljivi, in opremljajo s povezavami, ki so šele z razširitvijo Wikipedije postale smiselne.

3.5.2 Članek o knjigi

Pri pisanju člankov o knjigah pridejo najprej na vrsto knjige tistih avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatisnjeni, prevajani, predmet kritik, diskusij ipd. Na Wikipediji poteka projekt popisa knjig z naslovom Romani. Pri pisanju gesel nam pomagajo naslednji nasveti: za naslov gesla uporabimo naslov knjige, brez podnaslova, zelo dolge naslove skrajšamo, tako da vsebujejo samo jedrni del naslova, kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico, glavna gesla naj vsebujejo samo bistvene podatke, povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat itd. Za vse podatke je treba pogledati v Cobiss, na dLib, v natisnjene literarne zgodovine, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, v zbirke diplomskih nalog ipd.

3.6 Učbenik

Pisec učbenika je v slabšem položaju, saj je prisiljen v didaktično ustrezno redukcijo gradiva in izbor relevantnih besedil, ki bodo v času, ki ga dodeljuje učni načrt, optimalno funkcionalni. Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad dobičkonosen segment založniške dejavnosti. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zaradi česar vzbuja načelno nezaupanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. Priročnik Nova pisarija ima status učbenika.

3.7 Strokovni blog

Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog, ki pomeni spletni dnevnik. Blog nudi številne vsebinske možnosti, a za strokovni namen so najbolj zanimivi področni blog, blog na določeno temo ali osebni blogi humanista, raziskovalca, pedagoga, ki želijo s pisanjem svoje nasvete in izkušnje deliti s strokovno skupnostjo. Blogarska orodja, po katerih lahko posežejo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Blog je primerna zvrst za politično razpravo, za publiciste, ki oblikujejo javno mnenje, za znane osebnosti s področja popularne kulture in druge.

Blogi so opazno prispevali k porastu objavljanja in k deležu manj formaliziranih objav. Bolj kot znanstvenim so blizu publicističnim žanrom. Podobni so si v frekvenci izhajanja, loči pa jih odsotnost selekcije. Kar bloganje oddaljuje od znanosti, je pogosta anonimnost objav, avtorjeva nečimrnost, njegova obsedenost z mediji in postavljanje s slogom. V nasprotju z ozkimi strokovnimi krogi, blogi lahko računajo na precej širšo publiko. Zanje velja avtorska zaščita, kar pomeni, da je treba avtorje blogov citirati z imenom in priimkom.

Blog ni nastal iz potrebe po arhiviranju spoznanj, zato lahko pričakujemo, da se bodo spletni naslovi objav s časom spremenili. Ravno nasprotno je pri znanstvenih objavah, pri katerih je zaradi sistema sklicevanja pomembna prav stalnost objav in »sledljivost virov«. Spletni dnevniki so skupaj z drugimi načini internetne interakcije primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave se poskušajo izogniti intenzivni argumentaciji in citiranju in niso prepuščene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa. Med glavne dosežke blogov in podobnih komunikacijskih možnosti spadajo večja povezanost in večja aktivnost znanstvene skupnosti.

3.8 Spletni forum

Spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembni za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje itd. Akademske skupnosti, ki se na financiranje lahko zanesejo, ne čutijo potrebe po forumski komunikaciji, a za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, je promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov pomembna.

Spletni forumi nadaljujejo tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, pri katerem je šlo za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic. Komunikacijo na spletnih forumih je mogoče na različne načine uravnavati. Nekateri forumi od uporabnikov, ki bi si želeli ogledati pogovore, zahtevajo predhodno prijavo, drugi zahtevajo registracijo le v primeru, če želi uporabnik sodelovati v pogovoru, tretji pa dostopa ne omejujejo. Spletni forumi so lahko moderirani, kar pomeni, da gre vsako sporočilo pred objavo skozi pregled, ki presodi, ali je objava primerna ali ne. Taki forumi so tematsko strožji in bolje organizirani, njihova življenjska doba pa je daljša od življenja nemoderiranih forumov. Čar spletnega foruma je v tem, da vsebino pogovora določajo prispevki članov foruma. Slovenski spletni forum SlovLit, ki z vsebino pogovorov pokriva tematike literarne zgodovine in jezikoslovja, zlasti slovenističnega, ureja Miran Hladnik.

4 Slog

Spletna družbena omrežja s svojo dnevniško naravo spreminjajo temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila. Izraz besedilo je pred desetletji predstavljal zapis, natisnjen na papirju, danes pa ga povezujemo z različnimi zasloni, npr. na mobilnem telefonu, računalniku, televiziji, reklamnih panojih … Zaslon besedilu vse pogosteje narekuje obliko. Ker je ožje zrcalo tiskanega besedila primernejše za gladko branje, se zaslonsko besedilo pri njem pogosto zgleduje, pri čemer pa ob strani ostaneta prazna prostora, ki ju lahko zapolnjujejo okviri z drugimi informacijami ali belina. Na zaslonu je v vrstici po navadi 120 do 150 znakov, kar je preveč za gladko branje. Pomagamo si lahko z ukazom Odpri bralni pogled, ki ga ponujajo različne spletne strani in besedila pretvorijo v pokončni format, ki je primernejši za branje. Zaslonsko besedilo nam velikokrat ponuja različne menijske izbire in vsebuje številne povezave.

4.1 Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil so avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, ki ga sestavljajo uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza in sklep, literatura in priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe). Da si lažje zapomnimo kompozicijo znanstvenega prispevka, si lahko pomagamo s prevedeno kratico UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). A vsa strokovna besedila nimajo vseh naštetih delov. Kratica UMRIS je v veljavi za eksperimentalne vede, ne sledijo pa ji t. i. opisna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine. Literarnovedne razprave se navadno začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano. Avtorji nato določijo in omejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, zatem se lotijo njegovega popisa in analize. Prispevki poskrbijo za inovativnost z opisom dejstev iz drugačnega zornega kota ali spremembo pomena, vloge, vrednosti pojava, kar pa omogoča pojav novih raziskovalnih paradigem, teorij in metod ter zgledovanje pri raziskovalnih postopkih v mednarodnem prostoru in v drugih disciplinah. Pomemben sestavni del strokovnih besedil je podatek o imenu avtorja, ki ga dopolnjuje ime (akademske) inštitucije, na kateri je avtor zaposlen, njegov elektronski naslov, včasih pa tudi univerzalna številka raziskovalca ali avtorjeva osebna stran na spletu. Humanistični članki se ločijo od drugih po tem, da so največkrat izdelek samo enega avtorja.

4.1.1 Naslov

Naslov je prvi stik strokovne informacije z bralcem, pri katerem gre za najbolj korenit povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed. Od seznama ključnih besed se razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo. Strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov, ne sme pa tudi zaiti v nasprotno skrajnost in si prizadevati, da bi že naslov povedal bistvo tistega, kar je namen besedila. Pri oblikovanju naslovov strokovnih in znanstvenih besedil si lahko pomagamo z napotki za oblikovanje naslova doktorske disertacije. Naslov naj izraža temo natančno in jedrnato, priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo. Biti mora pravopisno brezhiben, ne sme vsebovati krajšav, ne sme biti v obliki stavka ali vprašanja. Stvarni naslov ima prednost pred metaforičnimi in citatnimi. Ne sme vsebovati narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena ali biti napisan z veliki črkami. Če je potreben podnaslov, naj bo od naslov ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico. Podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.

Naslov mora imeti tudi UD-klasifikacijo, ki mu jo dodajo bibliotekarji na urednikov prošnjo. Zmotno je prepričanje, da dolga in zapletena besedila potrebujejo dolge in zapletene naslove. Kratki naslovi besedila ne pomenijo nujno preproste vsebine. Naslove prevajamo v angleščino. Prevodi naj se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah.

4.1.2 Izvleček

Izvleček v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Revije, ki niso v prostem dostopu, bralcem ponudijo na spletnih straneh izvlečke razprav, s pomočjo katerih lahko bralec presodi, ali ga vsebina razprave zanima in se mu jo splača naročiti. Izvleček poroča samo o rezultatih razprave, seznam uporabljenih metod in razlago teme pa prepusti daljšemu povzetku. Danes pisanje povzetka ni več v navadi, zato je tudi razlikovanje med njim in izvlečkom včasih težavno. Izvleček ima po navadi štiri sestavne dele: predmet raziskave, metode, rezultate in sklep oz. implikacije. Vse to mora biti sklenjeno v največ desetih vrsticah. Taka dolžina ni primerna za stavčno členjenje, izvlečki tudi ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb. Naslov ni potreben, saj izvleček prepoznamo po standardnem mestu objave takoj za naslovom in tipografskih značilnostih. Kadar je reviji pomembna globalna prepoznavnost vsebine besedila, sledi še prevod izvlečka v angleščino. Poleg informativnih obstajajo tudi deskriptivni izvlečki, v katerih avtorji zgolj naštejejo probleme, ki se jih članek loteva, ne pa tudi njegovih glavnih ugotovitev, kar pa je odsvetovano.

4.1.3 Ključne besede

Avtor je svojo razpravo dolžan opremiti s ključnimi besedami. Izbira ključnih besed nekako spominja na izbiro kategorij, s katerimi so opremljeni članki na Wikipediji. Kadar izbiramo kategorije, iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek. S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Pri izbiri ključnih besed nimamo prostih rok. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in imajo terminološko težo, zato gre v večini primerov za utrjene termine. Pozorni moramo biti tudi na to, da med ključne besede ne dodamo izrazov iz naslova.

4.1.4 Kazalo vsebine

Program za pisanje oblikuje kazalo sam pod pogojem, da ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. Če smiselno strukturiramo kazalo, je razporeditev preglednejša. Kazalo, ki se razteza čez več strani, je nepregledno. Strnemo ga tako, da upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev, poglavja na nižjih nivojih pa iz kazala izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

4.1.5 Povezave

Povezave so element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. V veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, sestavljajo kazalo vsebine in ne moremo se jim izogniti niti v seznamu literature. V spletnem formatu html jih prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti. Na wikijih so nekatere povezave obarvane rdeče, kar pomeni, da geslo še ne obstaja. Povezave lahko na različne načine vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku (v Wordu ali PowerPointu). V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji. Dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek ali pa bo še ustvarjen. Enojni oglati oklepaji so namenjeni povezovanju na spletne lokacije izven wikijev. Standardi za učinkovito in poenoteno uporabo povezav se oblikujejo sproti z rutino. Povezave so med drugim tudi oblika sklicevanja.

4.2 Napake

Pomembno je, da je sporočilo našega pisanja dobro oblikovano in razumljivo tudi ostalim bralcem. Glavne pomanjkljivosti humanističnega pisanja so gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija ali terminološka ignoranca, zadrege s spolom in mentalna servilnost.

4.2.1 Gostobesednost

Besedila imajo dele, ki ne prispevajo najbolj k tistemu, kar želimo sporočiti, so pa sporočilni v kakšnem drugem smislu, npr. s pogovornimi elementi namigujejo na situacijo, v kateri je besedilo nastalo, sporočajo o načinu avtorjevega razmišljanja in izražanja ipd. Taki deli so odveč samo glede na zapovedano jedrnatost strokovnih besedil. Ko črtamo manj informativne odlomke, besedilo »prevajamo« v strokovni jezik. A kadar je besedilo namenjeno govorni izvedbi, prekomerno črtanje manj informativnih delov v strokovnem besedilu ni priporočljivo, saj ponavljanja in mašila poslušalcu lajšajo razumevanje. Ko se odločimo za reduciranje besedila, lahko brez slabe vesti izpustimo besede: tudi, še, pa, lahko, izpostaviti, poudariti, naglasiti, predvsem, večinoma, v glavnem, prav gotovo, nedvomno, zagotovo, razmeroma, relativno, dokaj, določen, specifičen, posamezen itd. Z izbrisanimi izrazi ni nič narobe, a če jih prekomerno kopičimo, se razkrije njihova sporočilna pogrešljivost.

4.2.2 Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih stvari je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo. Neredko je nerazumljivost besedil namerna, saj želi tvorec z zapleteno rabo sintakse, intenzivno rabo terminologije in sporočilno dvoumnostjo pokazati svojo sposobnost strokovnega komuniciranja. Vedno glasnejša je zahteva po prezentaciji znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke. Znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovni jezik, razumljiv zgolj bralcem, ki so seznanjeni s terminologijo področja, iz katerega izhaja besedilo. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

4.2.3 Pomanjkanje konteksta

Včasih se zgodi, da članku manjka teza. Napako lahko popravimo tako, da naknadno umestimo obdelano gradivo v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra in podobno. Pogostejša napaka v humanističnih strokah je nasilno posploševanje. Posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil, pri čemer pa se lahko izkaže, da je pregledana pojavnost tako raznolika in kompleksna, da so posplošitve tvegane. Pri pisanju strokovno nevtralnih sporočil se izognemo besednim zvezam, ki izražajo našo vrednostno sodbo. Odsvetovana je tudi nereflektirana in nekomentirana raba besednih zvez, ki izražajo avtorjevo presenečenje nad dejstvi. Izraze vrednotenja izpustimo v korist nevtralne informacije.

4.2.4 Manierizem

Slogovno vodilo, s katerim si lahko pomagamo pri pisanju, je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Pri določenih besedilih taka povezanost ni ravno nujna (npr. pri seznamih ali naštevalnih opisih). Kompaktna besedila se zdijo lepša, zato avtorji včasih preveč radi posegajo po retoričnih sredstvih, ki ukinjajo videz fragmentarnosti. Besedila, pri katerih je v ospredju retorika, lahko prepoznamo po besedah, ki poudarjajo vzročno-posledično povezanost izjav ali jih sporočilno zaokrožajo. K nepotrebnemu podaljševanju članka spadajo različne navezovalne izjave. Pogosto se zgodi, da humanisti niso zadovoljni, če lektorji preveč posegajo v njihova besedila. Prepričani so, da imajo pravico do avtorskega sloga in nedotakljivosti avtorskega besedila.

Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralčevo pozornost poskušal pritegniti npr. s ponavljanjem. Članek zgradi okrog pesnikovega stavka ali sintagme, jo da v narekovaje ali zapiše ležeče in jo ponavlja na ključnih mestih razprave, s čimer na nek način hipnotično vpliva na bralca. Tak način pisanja načeloma ni primeren za strokovna besedila, saj učinkuje preko čustvenega vživljanja namesto preko objektivnega rezoniranja.

4.2.5 Slogovna ubornost

Nasprotna skrajnost, kateri lahko podleže pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer nas lahko zmoti prepogosta uporaba formulacije, da avtor »ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja«. Temu se lahko izogne z variacijo naštetih izrazov ali spremembo stavčne skladnje tako, da taki izrazi niso več potrebni. Z direktnim poimenovanjem avtorja izjave se zmanjša možnost napačnega pripisovanja izjav, kadar so v enem odstavku nanizane ugotovitve več piscev. Moteče so ponavljajoče se strukture tipa »Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da«. Lahko jih mirno izpustimo, saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni, preglednice in opisi izhodišče za nadaljnje trditve. Včasih se zgodi, da v besedila zaidejo razvade ustnega izražanja. Mašila so besede, s katerimi na različnih mestih členimo svoj govor. V pisnem izražanju je njihova raba nesprejemljiva.

4.2.6 Pristranskost

Pisanje je priložnost za uveljavljanje osebnega interesa. Tudi strokovna besedila do določene mere izražajo avtorjeve interese. Namen znanosti je, da oblikuje kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe. Pri tem je lahko v pomoč avtorsko sodelovanje, kolektivno avtorstvo, ki pomaga pri uravnavanju morebitne subjektivnosti. V pisanju je benigne vrste pristranskost, ki ima izvor v avtorjevi zaljubljenosti v temo. Bolj ko se poglabljamo v strokovno temo, bolj domača nam postaja in bolj nam prirašča k srcu. Malignega značaja so v literarni vedi pristranskosti ideološke narave. Danes so motnje v strokovnem pisanju različne vrste socialnega aktivizma. Avtor se pri tem poslužuje različnih ekspresivnih, ironičnih ali drugače zaznamovanih besed, ki ne po slogovni ne po sporočilni plati ne spadajo v besedilo. Ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil so prepoznavni po intenzivni rabi narekovajev, s katerimi avtorji opremljajo besede, ki jim želijo dodati ironičen pomen. Ideološko zavzemanje je običajno v publicističnih besedilih, ne spada pa med strokovna.

4.2.7 Terminologizacija

Za institucionalizacijo (ustanovitev univerzitetnega predmeta, katedre ali oddelka, učiteljska in raziskovalna službena mesta) je potreben utrjen naziv z jasno definicijo, hkrati pa je to tudi pogoj v prizadevanju za družbeno vplivnost. S pomočjo jezikoslovja in zgodovinske izkušnje spoznamo, da so imena poljubna in so posledica družbenega dogovora ter prakse. Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni. Obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« (feministične, družbenokritične, sistemskoteoretične itd.) je pogoj za sodelovanje v razpravnih krogih. Moti lahko nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacij ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem, a hkrati moti tudi avtorjeva ignoranca terminologije, ki lahko pri bralcu povzroči nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco.

4.2.8 Spol in število

Včasih je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola, zato je bil moškemu spolu pripisan status nevtralnega spola. Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika, kar lahko opazimo v dosledni vzporedni uporabi moške in ženske oblike. Z vztrajnim nadomeščanjem moške oblike z žensko naj bi s časom pripeljalo do tega, da bo tudi ženska oblika dojeta kot gramatično nevtralna. Težavo, povezano z uporabo spola, bi lahko rešili z izogibanjem spolno določenim formam izražanja. Spolnemu opredeljevanju pa se nam včasih uspe izogniti z izbiro množine ali s pretvorbo v sedanjik. Odločitev o tem, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine, ni vedno lahka. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, a včasih postane moteča. Če nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave, je lahko zapletena tudi uporaba dvojine. V takem primeru smo primorani preiti v tretjo osebo ednine. Lahko se odločimo za pisanje v prvi osebi množine, ki je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

4.2.9 Mentalno brambovstvo in servilnost

Zajema občutljivo razmerje med domačim (svojim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja in je nazorskega značaja. Gre za vprašanje, iz katerih virov literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, kako bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje ipd. Bralca lahko zmoti piščeva pomanjkljiva refleksija teh dilem ali njegovo preočitno postavljanje na eno ali drugo stran.

4.3 Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah, zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu. Standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali v govornih medijih, na splet. Določene predstavitvene oblike strokovnih informacij nimajo vedno statusa objave. Sem spadajo govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije itd. Taki dogodki so bili včasih slabo dokumentirani. Status objav dobijo le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali drugo javno dostopno bibliografijo.

Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. Ena zračno natisnjena stran besedila vzame lagodnemu bralcu tri minute časa. Neposredni zapis govorjenega večinoma ne pride v poštev, saj so razlike med govorjenim in pisanim tekstom zlasti na področju skladnje prevelike. Pisna besedila niso najbolj primerna za dobesedno govorno produkcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni. Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika, bo iz pisne predloge za predavanje prebral samo kakšen citat, sicer pa bo predavanje oblikoval po svoje. Njegovi stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, dovolil si bo komentarje in namige na aktualne družbene teme, na odzive publike, česar tekst ne vsebuje in vanj tudi ne spada. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna. Danes se pri govornem nastopanju pogosto kaže moteče pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z vsebino predavanja. Tako si publika zapomni samo anekdotične podrobnosti, s katerimi je predavatelj želel pritegniti zanimanje, prava vsebina pa je spregledana ali pozabljena.

Da bo govorec pri javnem nastopu uspešen, mora natančno vedeti, kaj želi sporočiti, svojemu predmetu mora biti predan, prepričan v sporočilo in imeti močno željo prepričati publiko v svoje razumevanje. Govorec se mora na predavanje pripraviti, a tudi na pamet naučeno besedilo ni priporočljivo, saj utegne prispevati k monotonosti izvedbe. Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Poslušalec lahko pogreša kakšno dodatno informacijo in nima pregleda nad kompozicijo predavanja. Predavatelj take težave reši tako, da npr. pripravi prosojnice, kamor poleg ključnih informacij doda še ilustrativno gradivo.

4.3.1 Prosojnice

Prosojnice pridejo prav tudi predavatelju samemu. V pomoč so mu, ko prevaja objavljeni članek v obliko, namenjeno predavanju. Pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, hkrati pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času izpelje predavanje do konca. Pri pripravi prosojnic si lahko pomaga z Microsoftovim predstavitvenim programom PowerPoint. Taki programi imajo tudi svoje slabe plati. Predavatelja lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah. Namesto da bi poslušalci sledili govorni izvedbi, sledijo besedilu na prosojnicah. Prosojnice so zasnovane za seznamsko podajanje informacij. Priporočljivo je, da niso preobsežne, saj si človek lahko zapomni le omejeno število podatkov. Vsebujejo naj naslove, podnaslove, slike, grafikone, včasih tudi kratke definicije ali citate. Posamezna alineja naj po možnosti ne obsega več kot eno vrstico. Pri oblikovanju prosojnic moramo imeti mero. Na stran ne smemo umestiti preveč teksta, dodati preveč barv, živega ozadja, eksotičnih fontov in preveč slikovitih prehodov med diapozitivi. Za postavitev prezentacije na splet je priporočena njena predhodna pretvorba v format PDF.

4.4 Vizualizacija

Prosojnice so ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega. Na prosojnicah ravnamo z besedilom drugače kot v spletnih ali tiskanih objavah. Posamezne dele poudarjamo z barvo, dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide, včasih tudi zvok in video. Nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil. Vse te možnosti so na spletu brezplačne.

4.4.1 Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Splošno je sprejeto, da se mišljenje dogaja v jeziku in da je po svoji naravi verbalno. Obstajajo pa tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko. Ljudje obvladamo več vrst mišljenja. Civilizacijski zasuk v slikovno mišljenje se zdi marsikomu nevaren. V tem smislu so dojemali pojav filma na začetku 20. stoletja, neodobravanja je bil deležen strip in kritike so doletele tudi ilustracije v učbenikih. Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij. Zmanjševala naj bi posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav, prispevala naj bi k duhovni pasivnosti in odvisnosti. Zaradi zapostavljenosti vizualnega mišljenja imata v naši skupnosti težave s samoutemeljevanjem umetnost in arhitektura.

Digitalizacija je zaslužna za razmah fotografije. Čeprav se zdi, da je digitalizacija pisne dejavnosti enostavnejša od digitalizacije fotografske dejavnosti, se je prej uveljavila prav slednja. Fotografski objektiv z možnostmi 3D-zajema in programske obdelave posnetkov razkrije veliko več podrobnosti, kot jih lahko zazna človeško oko. Medtem ko se pri besedilih individualno avtorstvo umika skupinskemu, je avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno. Avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki posname fotografijo. Tako moramo pri uporabi fotografije v prostem dostopu vedno navesti ime njenega tvorca, kar je zaradi individualnega avtorstva enostavno. Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom, še posebej če gre za obrtniške posnetke, kot je naslovnica knjige ali stran v knjigi, informacijska tabla, slika na steni, kip v parku, arhitekturni objekti ipd. V takih primerih je pomembneje navesti avtorje fotografiranih stvaritev. Fotografije imajo drugačno eksistenco kot tekst, kar nakazuje že način njihovega pojavljanja in citiranja. Fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik. Fotograf je večinoma en sam in je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom.

Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži. V leposlovju je fotografija omejena na naslovnice ali zavihke knjig, kjer se nahaja portret avtorja, in na tiste žanre, ki so povezani z dokumentarno literaturo. Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman. Med žanri vsakdanjega sporočanje se fotografija pojavlja v blogih, na Facebooku in drugih socialnih omrežjih. Prisotna je tudi v nekaterih strokovnih žanrih: navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah. Fotografije ne najdemo v literarnoteoretičnih knjigah, literarnozgodovinskih monografijah, v učbenikih in leksikografskih delih pa gre večinoma za portrete avtorjev, naslovnice časopisov in knjig ipd. Bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi, več fotografskega gradiva vsebuje. Ideja o možnosti fotografske obogatitve literarnozgodovinskih razprav se je pojavila s spletnimi objavami od leta 1994 dalje. S slikami so bile na spletu sprva težave, saj so zavzele veliko prostora, s katerim pa je bilo treba varčevati. Posamezniki so si pomagali tako, da so slikam zmanjševali obseg, s čimer se je poslabšala tudi njihova kvaliteta. Trenutno je zanesljivo mesto za shranjevanje posameznih fotografij z javno namembnostjo katero od globalnih spletišč, neprofitnih ali komercialnih, ki brezplačno ponujajo svoje kapacitete ljudem. Najuporabnejše fotografije so v Wikimedijini Zbirki (Commons). Ker so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne tudi za potrebe objav.

4.4.1.1 Licenciranje fotografij

Objava mora ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški. Ne dovoli nam objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. V nekaterih državah velja to celo za kipe na javnih mestih. Spet drugje pa velja nekaj izjem pri objavljanju fotografij arhitekture, kiparstva in slikarstva. Gre za dela, za katerih razmnoževanje in razširjanje copyright narekuje pridobitev avtorjevega dovoljenja, razen kadar posnetek ne ustreza določilom »svobodne panorame«, ki omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi. V Sloveniji to ne velja, edina izjema so posnetki knjižnih ovitkov oz. platnic. Na Wikimediji spodbujajo k ponovnemu fotografskemu dokumentiranju vse pojavnosti, tokrat pod licenco popolnoma proste uporabnosti.

Moj slovar

Manualen: ki je v zvezi z gibi, delom z rokami

Delometer: kar meri vrednost dela

Konkurz: razpis, natečaj

Konstatirati: ugotoviti, dognati

Kontrapunkt: kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje

Eminenten: zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan

Radikalizacija: ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja

Generirati: povzročati nastanek česa

Parazitirati: biti zajedavec, živeti kot zajedavec

Utilitaren: ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost

Paradigma: vzorec, primer

Kataklizma: dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

Kredibilnost: verodostojnost, zanesljivost

Uzurpacija: nezakonita, nasilna prilastitev

Eminenten: zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan

Altruizem: ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

Aprioren: dan neodvisno od izkustva

Koeksistenca: skupno bivanje, obstajanje, zlasti ob medsebojnem razumevanju, spoštovanju, strpnosti

Konstituirati: narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije

Emancipacija: pridobitev enakopravnega položaja

Defetizem: mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

Anahronizem: pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

Diseminacija: razširjenje bolezenskih klic po telesu

Interdisciplinaren: nanašajoč se na več znanstvenih disciplin, ved

Konzum: potrošnja, poraba

Inercija: stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti

Indeksirati: označiti kako vrednost, element s številko, črko za razlikovanje istovrstnih znakov

Srenja: ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

Repozitorij: prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek

Nekontinuiran: pretrgan, prekinjen

Shizofren: nanašajoč se na shizofrenijo

Kompetentnost: pristojnost, pooblaščenost

Venetski: nanašajoč se na Venete

Konstruktiven: ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden

Tendenčen: ki ima namen doseči prepričevalen učinek

Nihilizem: nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

Sintagma: besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

Kontaminirati: spojiti, združiti

Deklarativen: tak kot v deklaracijah

Ažuren: ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem

Valenca: lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo

Ekspertiza: izvedensko mnenje, poročilo

Inertnost: lenobnost, nedelavnost

Maksima: življenjsko vodilo, geslo

Nepotizem: dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom

Eminenten: zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan

Lamentacija: tožba, tarnanje

Metuzalem: zelo star človek, zlasti moški

Imponirati: vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

Garnirati: okrasiti, olepšati

Tendenčen: ki ima namen doseči prepričevalen učinek

Kompilirati: izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih

Redigiran: popravljen, spremenjen

Intenca: težnja, nagnjenje, usmerjenost

Enigmatičen: skrivnosten, nenavaden

Relevanten: pomemben, bistven

Prezentirati: predstaviti, pokazati

Promovirati: širiti poznavanje, ugled koga, česa v javnosti

Akter: kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje; ustvarjalec, povzročitelj, dejavnik

Frankiran: nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine

Egalitarizem: nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

Konciznost: jasnost, natančna izoblikovanost

Marginalen: postranski, nepomemben

Hendikepiran: biti v neenakem, slabšem položaju

Lukrativen: donosen, dobičkonosen

Faktografija: naštevanje, popisovanje dejstev brez sintetičnega vrednotenja