Uporabnik:Lana Djuratovič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

Vtisi ob začetnem branju[uredi]

Vprašanje današnje pismenosti se popolnoma razlikuje od tistega izpred več stotih let. Razlike so očitne in prav te nam v knjigi Nova pisarija avtor Miran Hladnik želi pojasniti. Kaj sploh je pismenost? Znanje branja in pisanja kot zastarela definicija danes ne zadošča, bolje poimenovano je obvladanje znakovnega sistema za komunikacijo na splošni oz. obvezni ravni ter tudi na preostalih (specialnih). Antonimi leposlovje-tipkanje, tradicionalno-sodobno, mnenje starejših-mlajših, ki se pojavljajo na začetku knjige, so ključni za razumevanje večstranskosti pojma. Mladina ni bolj pismena od starejših, prav tako rek »starost je modrost« v tem primeru ne velja. Sodobno v tem primeru zares kljubuje tradicionalnemu in ga izpodriva iz vsakdanjega življenja, vendar stremi k napredku. Tipkanje, digitalizacija in elektronska komunikacija pismenosti ne zatirajo, ampak jo le izboljšujejo. Čeprav sem bila še pred kratkim drugačnega mnenja in strastni zagovornik starega načina branja z občutkom teže knjige v rokah in pisanja z roko, po prebranih začetnih straneh knjige menim drugače. Površinsko lahko zagovarjamo stališče tradicionalnega in poudarjamo estetsko podobo tiskane knjige, ampak moramo se zavedati tudi bistvenega, globljega pomena, ki je ključen za prihodnost. Razvijati pismenost vključno s spreminjajočo se družbo in predvsem prilagajati rabo jezika (pisnega ali govorjenega) potrebam našega časa. Ne moremo in ne smemo izključevati dejstva, da se obravnavani pojem spreminja in da se bo v prihodnosti še bolj.

Komentar o prebranem do Usoda avtorstva[uredi]

Wikiji so skupek spletišč, katerih glavna poanta je hitra in lahka dostopnost ter svobodno objavljanje. Avtor jih navaja kot vzorno obliko sodobne pismenosti, ki želi predvsem spodbuditi kreativno razmišljanje ter posredno tudi ohranjati jezike pri življenju. Zanimivo mi je, da pravzaprav obstajajo meritve vitalnosti jezikov in je jezik tudi ena izmed glavnih smernic wiki spletišč. Kljub splošnemu mnenju, da je Wikipedija intelektualna grožnja in uporabniku bolj škoduje kakor pomaga z »neresničnimi viri«, menim da širi obzorja in prav zares udejstvuje svoje namene. Govorim s stališča rednega uporabnika že več let in lahko pritrdi, da je Wikipedija eden izmed glavnih, najhitreje dostopnih virov relevantnih (odvisno od perspektive bralca) podatkov.

Govori tudi o avtorju, izbiri jezika, izbiri tem, ki naj ne bi bile vsiljene, ampak je za razširjanje obzorja in identitete tudi to, predvsem v šolstvu pomembno, in o vajah v pisanju, ki smo jih že izvajali pri tipkanju domačih nalog.

Komentar o prebranem do Repozitorji[uredi]

Avtor se v prebranem poglablja o vprašanju avtorja, soavtorstva, licenc, objavljanja in založb. Biti avtor danes nima enakega pomena, kakor ga je imelo nekoč. Danes je v sodobnem svetu prisotnega (na žalost) preveč avtorskega napuha, katerega moramo omejiti. Hladnik to poda s surovimi, a učinkovitimi posegi - ne kupovati, promovirati in ponatiskovati predragih knjig. O soavtorstvu spregovori pozitivno, a z določenimi pravili, katerih se avtorji in avtorice ob sodelovanju morajo držati. V poglavju Objavljanje predstavi predvsem pomen interneta in s tem svobodnega objavljanja, ki venomer ne pride med bralce, v poglavju Avtorske licence pa opiše pojma Copyright in Creative commons, ki imata različen pomen. Na koncu spregovori še o bralcu in njegovemu dostopanju na splet ter tudi o založbah kot del kulturne industrije, ki obravnavajo bralca v smislu potrošništva in se odmikajo od pojma bralca kot kreativnega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe.

Komentar o prebranem do Strokovno recenziranje[uredi]

V poglavju Repozitoriji je predstavljeno, kako je dandanes znanje obravnavano na enak način kot materialne dobrine. Prosta dostopnost je ključna za večjo branost in večji vpliv objav, saj tako širi znanstvena spoznanja in hkrati spodbuja ljudi za nadaljnjo raziskovanje in vključenost v spletišča - sodelovanje kot glavni povezovalec za »skupno blaginjo« s socialnega vidika. Omenja slovenske akademske repozitorije, ki za zdaj zgolj arhivirajo diplome, magisterije in doktorate, a je le-teh na spletu malo oz. so nedostopni (»Univerza v Ljubljani je z repozitorijem zamujala in ga je vzpostavila med zadnjimi«). Omenja tudi slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, pri katerih izpostavlja problem elektronske dostopnosti in odpovedovanja naročnine. V naslednjem poglavju avtor spregovori o ˝idealu nedotakljive zasebnosti˝, ki je prisoten predvsem v Sloveniji. Slovenstvo, ki je zasidrano v ljudeh in je pogojeno predvsem z burno zgodovino bojevanja za samostojnost in enakopravnost, je krivo za strah pred nečim večjim in močnejšim (v tem primeru pred globalnimi digitalizacijskimi podjetji). Vseeno privatizacija informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki (npr. »iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev«), popolnoma nasprotuje civilizacijski perspektivi za pospešen pretok informacij in lažji dostopnosti do podatkov. V poglavju Kredibilnost bralcem pove o verodostojnosti podatkov na spletu. Informacij, ki jih najdemo, ne smemo vzeti za samoumevne, ampak jih moramo temeljito pregledati ter preveriti tudi o verodostojnosti avtorja. Kritika aktivizma je mišljena kot nezaupljivost, pesmistično mišljenje in nikakor ne v pozitivnem smislu. v Avtorstvu govori o inštitucionalni vezanosti avtorja (lahko izdaja v »uglednih« založbah ali samozaložbi) in starosti dokumenta kot o dveh ključnih stvareh za preverjanje in filtriranje verodostojnih literarnovednih informacij. »Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene.«

Komentar o prebranem do Citatna industrija[uredi]

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Miran Hladnik v poglavju Strokovno recenziranje opozarja na različne oblike recenzije. Alternativne strokovni so javna (publikacije se prepuščajo javni strokovni presoji), slepa (avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka) in dvojno slepa recenzija (recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave). Besedilo lahko tudi anonimiziramo; anonimizacija obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev ali zlonamernost ocenjevalcev. Revije so dolžne recenzijski postopek tudi objaviti na spletu, ta pa ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev ali pogojni sprejem.

Za kredibilnost avtorja in njegovih člankov, del je pomembna tudi njegova jezikovna kompetenca, kar avtor razloži v poglavju Pravopis. Razlikuje med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem ter razloži rabo posamičnega ločila. Prav tako navede pravila za pravilno uporabo narekovajev (v besedilu – wikispletišča – načeloma uporabljamo srednje narekovaje «»), dvopičja, tropičja, podpičja, pike ... (tropičje je nestično ločilo!)

V Digitalni pismenosti govori o računalniških formatih besedil, ki jih pisec mora prepoznati (najbolj rabljene končnica rtf), prav tako opozarja na neustrezno rabo formata pdf, ki je neudoben za popravljanje besedil. Govori tudi, kako pisati na wikispletiščih, česar smo že do sedaj vajeni.

Eno izmed pomembnejših poglavij pa je Navajanje, v katerem se avtor razpiše o temi citiranja. Citiramo zato, ker s citiranjem »avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, intelektualno superiornost in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek; ljudje pač bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.« Tudi v vsakdanji govorici je citiranja veliko, ampak so ti sklici nedokumentirani. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Pisci, ki pretirano citirajo, so lahko pojmovani kot etično in strokovno sporni, ampak v skladu z zakoni spornosti ni. Ta nastopi pri dejanskem plagiatorstvu oz. prepisovanju, plonkanju. Takrat pisec dobesedno tuje znanje uporablja kot lastno brez navajanja virov.

Komentar o prebranem do Zgledi[uredi]

Po poglavju o citiranju pove tudi o citatni industriji. Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki in različni citatni indeksi izpisujejo sklice na predhodne objave za boljši pregled nad medsebojno povezanostjo razprav (Citation index). Omenja različne citatne podatkovne zbirke in se strinja z uporabo citatnih indeksov. Faktor vpliva pa je številka, ki kaže stopnjo uglednosti pz. vplivnosti znanstvene revije. Najbolj poznan bibliografski servis je Thomson Reuters, ki vplivnost revij izračuna tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov ter člankov iz revije. Ostale indeksirne hiše podatke računajo na drugačne načine. Vseeno pa imajo te meritve tudi slabosti; so kulturno pristranske (revije načeloma iz angleško govornih območij), ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami. Faktor vpliva pa se uporablja tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji. Posledično se je razvilo tudi prisilno citiranje, ko uredniki zahtevajo, da avtor citira predhodne članke v reviji. Avtor navede slovenske znanstvene revije, ki so jih domači strokovnjaki uvrstili med najkvalitetnejše (med njimi tudi Slavistična revija). Citatna sloga, ki ju uporabljajo humanistični pisci, sta predvsem MLA in čikaški. Oba se med seboj razlikujeta, največja težava pa je, da vztrajata pri sprejetih pravilih, četudi ta ne ustrezajo več današnjim razmeram. Avtor se opre predvsem na navajanje imena in priimka; zakaj bi navajali priimek, ime, če imamo dan ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki nas s klikom pripelje do želenih informacij? Govori tudi o tehniki citiranja (citat je iz dveh delov; iz navedenega besedila samega in iz navedba vira citata), opombah (enciklopedični članki ne potrebujejo poopombljanja in dobesednega navajanja izjav), kratkih sklicih (»harvardski slog«) in označevanju navedkov (navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami; namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka). Citiramo iz vseh možnih virov, opraviti pa imamo z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in digitalni obliki. Navada je, da navedemo tiskani in digitalni vir, vendar je nesmiselni ločeno navajanje virov. Ta je smiselna le pri dolgih seznamih, pri krajših pa se temu izogibamo.

V poglavju Zaslon in papir pa so navedene tudi razlike med spletno in tiskano stranjo. Natisnjena stran ima omejen obseg, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji. Čeprav je včasih veljalo, da so strani, ki niso šle v celoti na en zaslon in se je njihova vsebina raztezala pod spodnji rob ekrana, neprimerne, danes temu ni več tako. Spletne strani tudi niso oštevilčene, možna je uporaba že prej omenjenega ukaza išči, ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani. Ne na zaslonu in ne na papirju ne pride v poštev navajanje celotnih URL-jev! Na papirju je to popolnoma neuporabno, na spletu pa se skrijejo pod hiperpovezavami. Avtor tudi omeni, da Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu.

Komentar o prebranem do Fotografija[uredi]

Podani so zgledi, kako citirati iz različnih virov. Najbolje je, da podatke o raznih publikacijah vzamemo iz Cobissa, pri tem pa se ne oziramo na pravopisno napačnost sistema. Navedeni so zgledi, kako citiramo knjige, knjige na bralniku, članke v zborniku, celotno poglavje, razprave v revijah, članke v časniku, članke na dLibu, enciklopedijska gesla, iz forumov, iz spletnih tečajev, bloge, članke na spletišču, zapise v podatkovni zbirki, diplomske naloge, prosojnice, video predavanja, animacije ter zemljevide. Izmed vseh teh bi rada izpostavila, da pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke na zapisujemo, pomembna sta le datum in stran, pri čemer pred datumom ni ločil! Pri enciklopedičnih člankih (wikiji) ne navajamo avtorstva, nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum (odveč je tudi navajanje spletne lokacije). Problem je še pri navajanju raznih virov s sestavljenimi naslovi in morebitnimi sestavljenimi dolgimi podnaslovi. Takrat raje navajamo izvirni naslov in vanj ne posegamo (četudi bi ga raje napisali drugače, morda pravopisno pravilneje). Pri zemljevidih ne navajamo avtorjev ali urednikov, pri prosojnicah pa povezavo opremimo z eno izmed oznak ppt, ppt, prosojnice, ki bralca pred klikom opozori, za katere vrste dokument gre.

Komentar o prebranem do Žanri[uredi]

Nadaljevanje poglavja Zgledi in sicer citiranje fotografij, risb, glasbenih del ter radijskih in televizijskih oddaj, filmov. Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, ponavadi z zaporedno številko (Slika 1:, Slika 2: itd.). Podobno je z grafikoni in tabelami. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek. Če se fotograf podpiše z vzdevkom, njegovo ime izpustimo (ne razkrivamo pravega imena, da ga ne bi užalili). Včasih pa avtorja fotografije tudi ne navedemo. Pomembno je, da v svoje besedilo vključimo le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste, ki sicer te oznake nimajo, ampak smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji lahko torej objavljamo le lastne fotografije in tiste, ki so v javni lasti. Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike (priporočljivo je, da sta imeni skoraj identični), in če je opis slike v drugem jeziku, ga lahko prevedemo v slovenščino. Oblikovanje informacij pod fotografijo tako res ni prav enostavno. Težave povzročajo predvsem pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja. Splošno je priporočljivo, da navedemo čim več dostopnih informacij, ki jih lahko tudi oblikujemo opisno, ko drugače ne gre.

Pri navajanju glasbenih klasik informacije slovenimo (kakor to počnejo na radiu), tako kot slovenimo naslove klasičnih slik. Največ težav pa imamo pri navajanju oddaj in filmov. Podatki o njihovih tvorcih in tvorkah gredo na zaslonih prehitro, da bi si vse zapomnili, prav tako pa jih je toliko, da je težko izbrati najpomembnejše.

Avtor izpostavi tudi napake, ki jih najpogosteje delamo pri citiranju (teh je kar veliko). Prav tako eksplicitno omenja navajanje na Wikipediji in poudarja, da spletišče nima svojega stila citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, ampak si hkrati prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka bolj kot ne poenoteno. Pomembno je, da se vzdržuje odprtost za spreminjanje standardov citiranja!

Slovarček[uredi]

  • vademékum – knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
  • imprésum – podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
  • kolofón – glej "impresum"
  • ludíst – pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela
  • analfabét – kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • paradígma – vzorec, primer
  • kataklízma – dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
  • entitéta – kar je, obstaja kot smiselna enota, celota
  • subverzíven – prevraten
  • eklatánten – očiten, jasen, prepričljiv
  • simptomátičen – značilen, tipičen
  • uzurpácija – nezakonita, nasilna prilastitev
  • profilíran – brez jasne zasnove
  • defetízem – mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • feljtónski – podlistkarski
  • penát – bog zaščitnik hiše in njenih prebivalcev/rimski hišni bog
  • egalitáren – osnovan na enakosti, enakopravnosti
  • maoízem – marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije
  • konotácija – pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
  • diseminácija – razširjenje bolezenskih klic po telesu
  • módus – način
  • konzúm– poraba, potrošnja
  • sublímen – vzvišen, plemenit (žlahten)
  • kredibílen – vreden zaupanja
  • Potémkinova vás – kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitivni vtis (frazem)
  • bagatélen – malo vreden, malenkosten
  • deklaratíven – ki temelji na besedah, ne na dejanjih
  • inêrten – ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven
  • infantílen – otročji, nezrel/ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe; nerazvit, zaostal
  • sintágma – besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
  • atavízem – ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
  • recenzènt – ocenjevalec, presojevalec
  • diletánt – kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim/kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo
  • aktivízem – dejavnost, delovanje
  • larpurlatízem – nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
  • parciálen – delen, nepopoln
  • maniheízem – nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega
  • antagonízem – nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
  • kliktivízem
  • altruístičen – nesebičen
  • apolíničen – skladen, umirjen
  • árbiter tudi arbíter – oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče
  • pismoúštvoslabš. učenjaštvo, znanost
  • vandalízemslabš. poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega, brez pravega razloga, namena
  • recenzíja tudi recénzija – prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena
  • Sokalova potegavščina
  • lamentácija – tožba, tarnanje
  • pavšálen – približno podan, povprečen, posplošen
  • pásus – odlomek, del
  • napaberkováti – priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem
  • niansíranost - lastnost, značilnost niansiranega [niansíran – lep, raznolik]
  • garnírati – okrasiti, obložiti
  • metúzalemsko star – zelo star
  • fámulus – služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
  • sóftvêrski – programska oprema
  • brezprizíven – ki ne dopušča priziva, ugovora
  • pasánt – mimoidoči
  • citabílen
  • koncipírati – zamisliti si, izoblikovati
  • paginíran – oštevilčen
  • paberkováti – prihajati do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem; iskati, nabirati sploh
  • komprimíran – zgoščen v obliko, ki zavzame manj prostora na disku; stisnjen
  • redigíran – popravljen, spremenjen; uredniško izpopolnjen
  • emblém – likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo
  • pedánt – zelo natančen človek
  • ažurírati – krasiti, robiti z ažurom, mrežiti
  • órtofóto – geometrijsko popravljen fotografski posnetek zemeljskega površja iz zraka

Viri[uredi]

  • Miran Hladnik. 2016. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. 1. izdaja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. [1]

Ob prelistavanju Slavistične revije[uredi]

Slavistična revija je popolnoma drugačna oblika revije, kakršne sem vajena. Izrazite rdeče platnice takoj privabijo bralca k branju, če ne le k prelistavanju. Podrobnejši opisi na naslovnici so mi doslej neznani in nenavadni, prav tako je tudi notranjost drugačna. Slikovno gradivo je redko, so le obširni članki in razprave o različnih temah s področja literature. Revija me pritegne, če ne z vsebino, katere še ne poznam, pa z zunanjostjo in drugačnostjo.

O članku Ekfraza v poeziji Gregorja Strniše[uredi]

Ob prelistavanju in prebiranju kazala me je najbolj pritegnil naslov članka Ekfraza v poeziji Gregorja Strniše. Neznana beseda ekfraza me je spodbudila k branju, saj sem želela izvedeti njen pomen. Monika Gawlak je besedo razložila na nivoju razumevanja širše skupnosti in napisala kar obsežno razlago o tem pojmu. Ekfraza je torej v smislu avtoričinega preučevanja pesniško delo, ki opisuje slikarsko, kiparsko ali arhitekturno umetnost (v naslovu, podnaslovu ali v samem besedilu). Pisala je o medbesedilnih povezavah poezije Gregorja Strniše in slikarskega opusa Giorgia de Chirica. Natančno opiše dele v pesmih, kjer je razvidna medbesedilnost. In čeprav del niti enega umetnika ne poznam, me je avtorica spodbudila k branju Strniše (za katerega sem že slišala, brala ne) in ogledu slikarske umetnosti de Chirica.

Kako so narejene znanstvene razprave?[uredi]

Znanstvene razprave imajo tipično formo in navzven vidne lastnosti, po katerih tudi prepoznamo vrsto besedila.

Na začetku je vedno številni niz, ki uvršča pisanje med znanstveno (npr. UDK 821.162.3.09; niz 821 pomeni pisanje o literaturi) in omogoča bibliotekarjem lažje razvrščanje člankov v ustrezne kategorije. Podan je tudi avtor razprave, kontaktni naslov in ime inštitucije.

V glavi je značilen povzetek (izvleček, abstrakt, sinopsis) v slovenskem in tujem jeziku ter ključne besede, ki so prav tako podane v dveh jezikih.

Ostale lastnosti so:

  • opombe, ki so pravzaprav dodatna pojasnila k članku za lažje razumevanje,
  • viri in literatura, ki so natančno popisani (prepisano je identificirano, pogosti so sklici, ki nakazujejo na povezovanje s predhodnimi razpravami) in
  • redko opremljanje s slikovnim gradivom, tabelami in grafikoni.

Viri[uredi]

  • Monika Gawlak. Ekfraza v poeziji Gregorja Strniše. Slavistična revija 61/3, 2013. dLib 61

Portal Slovlit[uredi]

Na potralu Slovlit sem našla literarnovedno obvestilo, ki je bilo objavljeno na moj rojstni dan, 25. junija. Obvestilo govori o gostujočem predavanju profesorja Egilssona, ki bo govoril o nordijskem v moderni islandski literaturi in umetnosti.

»Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in SDPK vas vabita na predavanje našega gosta. Prof. dr. Sveinn Yngvi Egilsson (Islandska univerza) bo predaval na temo MOŽNOST PASTORALNEGA PESNIŠTVA TAKO BLIZU SEVERNEMU TEČAJU: IDEJE O NORDIJSKEM ELEMENTU V MODERNI ISLANDSKI LITERATURI IN UMETNOSTI. Predavanje bo v torek, 29. junija 2010, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II. Predavanje (ok. 40 minut) bo v angleščini.« [Miran Hladnik]

Simpozij Obdobja: Toporišičeva obdobja[uredi]

Simpozij Obdobja je osrednje mednarodno znanstveno slovenistično srečanje, ki se ga udeležujejo domači in tuji jezikoslovci, literarni zgodovinarji in teoretiki ter drugi humanisti. Oddelek za slovenistiko tudi predlaga in izbere vsakoletno temo. Letos je bila izbrana tema posvečena jezikoslovcu Jožetu Toporišiču, zato so simpozij tudi poimenovali Toporišičeva obdobja. Predavanja so potekala od 10. do 12. novembra 2016 v stavbi Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu. Jaz sem se udeležila dveh predavanj v četrtek, 10. 11. 2016. Prvega je vodila Ada Vidovič Muha z naslovom Konceptualne prvine funkcijsko strukturalne slovnice (Primerjalno s Toporišičevo slovnico). Predavanje je bilo kar težko razumljivo, saj nisem še tako vešča določene terminologije, vendar je bilo vseeno zanimivo. Drugo predavanje je sledilo tik po tem in se je glasilo Toporišičeva obravnava zgodovine slovenskega (knjižnega) jezika in slovenskega jezikoslovja. Vodila ga je Majda Merše. To je bilo bolj razumljivo in me je tudi bolj pritegnilo kakor prejšnji. Nasploh je bila prva izkušnja z Obdobji zelo pozitivna in z veseljem se ga bom udeležila še v nadaljnjih letih.

Simpozij Medialnost in literatura[uredi]

Simpozij Medialnost in literatura je potekal 24. in 25. novembra 2016 v 5. nadstropju Filozofske fakultete v Modri sobi, vodila pa ga je Urška Perenič. Udeležila sem se dveh predavanj in sicer v petek, 25. novembra. Prvo predavanje je vodila Mateja Pezdirc Bartol z naslovom Vpliv medijev na oblikovanje/dojemanje prostora in časa v sodobni slovenski dramatiki in gledališču. Predavanje je bilo zelo zanimivo, saj je z primeri dramskih uprizoritev natančno predstavila, kako medijske tehnologije dandanes prodirajo tudi v gledališče. Najbolj mi je bilo zanimivo, kako je v drami Zgodba bratov Rusjan prikazano letenje in kako je v Pavli nad prepadom na odru prikazano dogajanje, ki skače od gorskih sten do dogajanja doma, v hiši. Kako vse hkrati prikazati na enem odru? Predavateljica nam je že s sliko in njenim pojasnilom podala dovolj jasne odgovore in zanimanje za sodobno slovensko dramatiko in gledališče. Drugo predavanje je bilo Medmedijsko nomadstvo besedilnih in uprizoritvenih praks, ki ga je v angleščini vodil Tomaž Toporišič. Prvič sem poslušala neko strokovno razpravo v angleškem jeziku in moram priznati, da je bilo kar težko sledljivo. Ne me razumeti narobe, Tomaž Toporišič je v angleščini zelo spreten, ampak zmotil me je hiter in očiten preskok med slovenskim in angleškim. Zato sem temu predavanju težje sledila in mi ni bilo tako zanimivo kakor prejšnje. Vseeno sem kot z Obdobji imela tudi s tem simpozijem dobro izkušnjo, menim celo, da mi je ta bil bolj zanimiv, saj je bila tema aktualna in inovativna.