Uporabnik:LanaDH

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

1. domača naloga[uredi]

O Slavistični reviji[uredi]

  • je osrednji slovenski znanstveni časopis, za področje jezika in literarne vede
  • poudarek je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti
  • njen prvi urednik je bil Anton Ocvrik

Zapiski o članku Dve idejni strukturi v slovenski krajši pripovedi po letu 1980[uredi]

POVZETEK

  • V zadnjih dveh desetletjih je v slovenski književnosti moč zaznati viden porast pripovednih besedil, predvsem kratke proze.
  • tovrsta literatura ima pri nas bogato tradicijo že od 19. st. dalje, razlogov za to je več: realistična poetika se je v pripovedni prozi udejanjala v krajših besedilih Kersnika in Tavčarja, besedila slovenskega impresionizma in simbolizma je mogoče najti v Cankarjevih črticah itd.
  • Andrej Blatnik je s svojimi tremi zbirkami verjetno najpomembnejši predstavnik kratke proze pri nas.
  • poleg Blatnika sta pomembna tudi Jančar in Šeligo, ki v svojem opusu združujeta tradicionalne in moderne slogovne postopke, ter Kravos in Tomšič.
  • motivno-tematsko področje Jančarjevih krajših pripovedi temelji na travmatični izkušnji, ki je sodobnega človeka notranje destabilizirala in ponižala. zgodbe so po navadi pripete na čas druge svetovne vojne ali pa govorijo o kugi, posilstvu, izseljencih...Lirski subjekt se znajde v brezizhodnem položaju nasilja, sovraštva, ropanja itd.
  • v Šeligovi prozi pa je situacija drugačna. Pri njem je v ospredju revolucionarna izkušnja. On v svojih delih revolucijskem in porevolucijskem času doda bližino in srhljivost.
  • Zelo zanimive so tudi Tomšičeve krajše pripovedi, saj se v razmišljanja o eksistencialnih vprašanjih vključuje s svojim razmislekom in ker je njegova snovna in zunajliterarna povezava v Istri. Najpomembnejša značilnost njegovih del je, da temeljijo na harmoničnem odnosu človeka in narave- to pa gradi na ozadju življenja istrskega človeka.
  • Tomšiču lahko ob bok postavimo Kravosa, prav tako tržaškega avtorja. Tudi slednji se v svojih delih opira na harmoničen odnos človeka in sveta. V ospredje velikokrat postavi otroško perspektivo in s tem povezano neobremenjenost in poštenost do samega sebe in okolice ter optimizem.
  • Med obema primorskima avtorjema pa seveda obstajajo razlike. Pri Tomšiču civilizacija razkraja literarni svet žive in delujoče magije, Kravosov deček pa v tej civilizaciji odkriva vrsto pojavov, ki ga s svojo skrivnostnostjo navdušujejo.
  • Obe idejni strukturi, prva ki temelji na bivanjskih razpotjih in druga, ki temelji na volji in vztrajanju, posegata v eksistencialno problematiko, s katero se je slovenska književnost ukvarjala ves čas svojega obstoja.

VTIS

  • Članek je zelo zanimiv, saj razpravlja o temi, ki je pomembna učna snov še danes. Prikaže nam različne vidike kratke proze in razloži, v katere smeri lahko s to literarno vrsto posežemo.

CITAT

  • "Analiza krajših pripovednih besedil, nastalih po letu 1980, je opozorila na obstoj dveh idejnih

struktur. Prva, močnejša opozarja na to, da je subjekt nemočen, ponižan in izčrpan, druga, šibkejša pa nasprotno gradi perspektivo in življenjsko priložnost".

O AVTORJU

  • Miran Štuhec je slovenski literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni učitelj.
  • Leta 1977 je diplomiral iz slovenščine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1984 tudi magistriral. Doktoriral je leta 1992.
  • Njegovo širše raziskovalno okolje je slovenska proza 19. in 20. st.

SLOG

  • Članek sam nima naslovov in podnaslovov, ampak vsebuje glavni naslov, po tem pa so odstavki označeni s številkami.
  • Vsaka številka simbolizira novo misel oz. podpoglavje.
  • Pod paragrafi so objavljeni kratki sklici oz. viri citatov.
  • Poleg slovenskega uvoda in zaključka vsebuje tudi angleškega.
  • Pod opisom sloga vsakega avtorja je tudi aktanska shema.
  • Na koncu imamo bibliografsko kazalo.

RAZUMLJIVOST

  • Članek je dokaj razumljiv. Ker vsebuje veliko strokovnih izrazov, je namenjen predvsem bralcem dotične stroke.

2. Domača naloga[uredi]

O reviji Jezik in slovstvo[uredi]

  • Jezik in slovstvo je osrednja strokovna slovenistična revija, ki je začela izhajati leta 1955
  • sprva je izhajala kot glasilo Slavističnega društva Slovenije
  • prvi letnik je imel 10, vsak naslednji pa 8 številk
  • uredništvo vse članke prevaja v angleščino, s čemer skrbi za širjenje slovenističnih disciplin

njen prvi urednik je bil Joža Mahnič, trenutni pa je Đurđa Strsoglavec

Zapiski o članku Ruska književnost po oktobrski revoluciji[uredi]

  • takoj po revoluciji so v Rusiji prevladovala prizadevanja, da bi na nov način obravnavali nove snovi ter dali svobodo novim in drugačnim občutkom.
  • književnost obdobja takoj po revoluciji zato imenujemo književnost akcije in emocije.
  • pojavi se veliko novih pisateljev in bralcev, od "starih" pisateljev sta najbolj znana Gorki in Blok.
  • Gorki je eden največjih in najpomembnejših ruskih pisateljev in je okoli 19.st. predstavljal nekakšen most med ruskimi klasiki in književnostjo po revoluciji. Gorki je poleg obnovitve klasičnega ruskega realizma, vanjo prinesel romantiko - vero v uresničevanje idealov.
  • vodilno vlogo so si v času revolucije lastili futuristi, z Majakovskim na čelu.
  • v tistem času je zaradi vsesplošnega razvrata in razburjenosti prevladovala poezija. Največji vpliv na tem področju si je prislužil ravno Majakovski, s svojo "revolucionarno" poezijo. Kljub temu največja pesem tega tipa ostaja Dvanajst, A. Bloka.
  • največji ruski pesnik obdobja po revoluciji pa je Sergej Jesenin, ki ga je revolucija pretresla do te mere, da je opustil svojo nežno in pretresljivo poezijo, ter se umaknil iz življenja
  • mladi pesniki so se zbirali v literarnih društvih Kovačnica in Oktober in tam pisali pesmi, v katerih so se navduševali nad tehnologijo in revolucijo. Navkljub temu, da so bili v svojih delih glasni, niso v ruski poeziji pustili posebnega sledu.
  • po končani državljanski vojni je v ospredje vedno hitreje prodirala proza.
  • po revoluciji je bila umetnost v Rusiji zelo pisana. to gre pripisati predvsem ljudem, ki so se vrnili iz front in svoja čustva izlivali na papir, pa tudi mladim borcem za svobodo umetnosti.
  • proletkultovci je bil izraz za pisatelje, organizirane v različna društva, ki so sicer slavili literaturo, a zavračali kulturno dediščino, češ da je buržoazna. Temu se je uprl Gorki, z Leninom na čelu. Bila sta uspešna.
  • tako je nekaj časa po revoluciji vodilno vlogo literature in mladih pesnikov prevzel Gorki- pisatelj svetovnega slovesa.
  • književnost tistega časa je silovita in čustvena, kot izraz tega, kako je vojna vpivala na mlade vojake. Prevladuje novela.

"Ruska književnost porevolucionarnega razdobja nosi pečat tistih viharnih let. V tem je njena moč in njena slabost. A ni ne uniformirana, ne dolgočasna". '

O AVTORJU

  • Janko Moder je avtor članka Ruska književnost po oktobrski revoluciji.
  • je slovenski prevajalec urednik in publicist, rojen leta 1914
  • leta 1939 je diplomiral iz slovenistike, na Filozofski fakulteti
  • od leta 1944 je delal kot dramaturg v Državnem gledališču v Ljubljani. Predaval je tudi na AGRFT
  • bil je urednik pri Cankarjevi založbi in soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev. Kot njegov direktor, je veliko časa namenjal krepitvi mednarodnih stikov in prevajanju slovenščine v druge jezike
  • bil je prvi predsednik Zveze društev prevajalcev Jugoslavije

po njem se imenuje OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani

3. Domača naloga[uredi]

Ciproš[uredi]

  • Pesem Ciproš je napisal Janko Glazer.

O AVTORJU

  • Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik
  • študiral je slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, v Zagrebu in v Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral
  • nekaj let je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, nato pa je bil knjižničar v Študijski knjižnici
  • med drugim je uredil več antologij: Slovenska narodna lirika, Prešernove nemške poezije, Župančičeve izbrane pesmi...
  • leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado

OBJAVE

  • Pesem je bila objavljena v delu Pesmi in napisi
  • Leta 2014 so jo natisnili v Antologiji mariborskih pesnikov

TEMA

  • Opisuje motive iz narave in skozi njih iztisne svojo bolečino

Leta 2015 pesem doživi bralno uprizoritev pri SNG Maribor

VIRI

4. domača naloga[uredi]

SlovLit[uredi]

  • 18. julija 2001 je bil na spletnem forumu SlovLit objavljen članek Študij slovenščine na dunajski univerzi, avtorja Mirana Hladnika.
  • besedilo spada v kategorijo polemik, saj problematizira nezmožnost pouka slovenščine na dunajski univerzi.
  • Profesor Miran Hladnik se je kot zastopnik Filozofske fakultete v Ljubljani udeležil sestanka, ki ga je sklical prof. dr. Stanislav Pejovnik, državni sekretar MŠŽŠ (Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport). Sestanka se je udeležila tudi ga. dr. Simona Kranjc, predsednica komisije za slovenščino na tujih univerzah.
  • Avstrijsko zunanje ministrstvo je zopet ponudilo podaljšanje financiranja gostujočega profesorja slovenske književnosti na dunajski univerzi za eno leto, saj tam že deset let nimajo samostojnega in rednega učiteljskega mesta za slovenistiko in slovensko književnost. Po izteku tega leta, bo študij slovenščine iz Dunaja prestavljen v Celovec in Gradec.
  • Avstrijski gost je tako povedal, kar so v Avstriji že dalj časa načrtovali. Zmanjševali bi možnost študija slovenščine na dodiplomski ravni ter ukinili njeno izvajanje na akademski ravni ter doktorate, projekte, izmenjave ... S tem bi izrinili slovenščino iz avstrijske prestolnice in prekinili kakršnekoli slovensko-avstrijske meduniverzitetne stike.
  • Profesor Hladnik je proti temu protestiral in poudaril, da so pričakovali, da bo Dunaj obnovil redno profesorsko mesto za slovenski jezik in književnost.
  • Gost je svojo odločitev upravičeval z avtonomijo dunajske univerze in njenimi lastnimi prioritetami, v katere država ne more posegati. Hladnik ga je nato spomnil na določila avstrijske ustave, ki zagotavlja avstrijskim Slovencem pravico, do šolanja v materinščini.
  • Gost se je ob tem razburil in nekoliko agresivno odvrnil, da nima Univerza na Dunaju do Slovencev nikakršnih obveznosti.
  • Tako se je Avstrija odločila, da dokončno ukine profesorsko mesto za slovenščino na Dunaju.

5. Domača naloga[uredi]

O Miri Delavec[uredi]

Življenje in delo:

  • je slovenska literarna zgodovinarka
  • rodila se je 29. oktobra 1978 v Kranju
  • leta 1997 se je po končani maturi vpisala na Filozofsko Fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala slovenščino in zgodovino
  • leta 2003 je diplomirala tako na oddelku za slovenščino, z delom Josipina Urbančič - Turnograjska, kot na oddelku za zgodovino, z delom Vprašanje ženske volilne pravice v programih slovenskih strank v prvi Jugoslaviji
  • leta 2009 je na oddelku za slovenistiko doktorirala z delom Vloga Josipine Turnograjske pri oblikovanju slovenske literature v 19. st.
  • leta 2013 je drugič doktorirala z delom Refleksija diplomacije kot dejavnosti skozi mednarodno običajno pravo na primeru literarne fikcije

  • poročena je s Tuaregom, živi pa med Nemčijo, Slovenjo in Afriko.


O Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

  • Nova pisarija dopolnjuje šest natisov priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja;
  • pismenost je sprva pomenila slovnico (v naslovu Vodnikovih knjig, v 19. st.);
  • danes ta beseda pomeni "znanje branja in pisanja", širši pomen pa je "poznavanje česa sploh"*pridevnik "nova" v naslovu priročnika se nanaša na nove medije (predvsem besedilom na zaslonu in sliko).

Kam z avtorjem[uredi]

  • odgovornost za knjigo ima avtor Miran Hladnik; v principu je izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno, saj se lahko vanj vtakne vsakdo skrit pod psevdonimom, v praksi pa ne, saj se pričakujejo predvsem konstruktivne kritike in pripombe (vandalizem je dokaj lahko odpravljiv);
  • pojavljajo se tudi številne zadrege kam vpisati ime avtorja in glede datuma izdaje. V Cobiss so namreč zapisali leto 2014 (takrat se je v Cobiss vpisala prva izdaja) in ne 2012, ko so nastala prva poglavja knjige.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

  • naslov Hladnikove knjige je povezan z naslovom Prešernove satirične pesnitve Kranjska pisarija, ki je bila objavljena v zborniku Kranjska Čbelica leta 1831;
  • tu je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost;
  • v Poezijah je pesnitev Nova pisarija med najdaljšimi, saj obsega kar 47 tercin in gre za pogovor med učencem ter učiteljem
  • Prešeren je s tem tekstom ironiziral nasprotnike svoje poetike (Kopitarja, Metelka, škofa in Ravnikarja)

Pismenost[uredi]

  • pojem "pismenost" pomeni obvladovanje znakovnega sistema za komunikacijo;
  • po uvedbi obveznega šolanja pismenost ni bila več vrlina zgolj višjih slojev, pač pa nuja za vsakega posameznika;
  • danes je pismenost kriterij za prag civiliziranosti in biti nepismen velja za nekaj sramotnega;
  • danes je ročno pisanje, zaradi iznajdbe računalnikov skoraj da popolnoma izginilo, zato pogosto prihaja do konfliktov med starejšimi in mlajšimi generacijami;
  • pismenost danes razumemo kot sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja ter posredovanja;
  • pismenost ni ena sama- poznamo npr. glasbeno pismenost (sposobnost branja not), kartografsko pismenost (sposobnost branja zemljevidov), računalniško pismenost (spretnost pri uporabi računalnika)... Kljub vsemu so to pismenosti, ki niso zahtevane; samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, s katero se znajdemo v vsakdanji komunikaciji;
  • danes k splošni pismenosti prištevamo tudi komunikacijo preko telefonov in računalnikov;
  • razvitemu svetu je skupno to, da ima delež pismenosti blizu 100%; visoka pismenost je odraz obveznega šolanja;
  • dandanes se s pisanjem (aktivno) ukvarja zelo majhen del populacije, kljub temu je pismenost dokaj visoka- kriterij pismenosti se namreč z razvojem družbe dviguje (včasih je "biti pismen" pomenilo, da si se znal podpisati).

Informacijska družba[uredi]

  • je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo;
  • tiskana knjiga se danes počasi umika drugim informacijskim kanalom- postaja če še zbirateljski artikel bibliofilov

Wikiji[uredi]

  • Wikipedija in podobna spletišča so metafora, znana pod imenom informacijska družba;
  • razlog za naval na ta spletišča je predvsem lahka dostopnost (ne izgubljamo časa z iskanjem informacij po knjigah) in razumljivost tekstov;
  • wikiji so izraz za skupek spletišč, ki so se (z Wikipedijo na čelu) pojavila leta 2001;
  • wikiji so podobnim blogom- torej pričakuje se, da bo uporabnik wiki strani kaj dopisal/ objavil...;
  • s pomočjo člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov. to pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na wikipediji (v 16. st. je bilo tako s Svetim pismom. Jezik je postal pomemben, če je dobil prevod Biblije, v 19. st. z epsko pesnitvijo- mi smo dobili Krst pri Savici);
  • na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno 40., a se z emancipacijo drugih jezikov spušča, kar pa glede na število govorcev ni zaskrbljujoče;
  • Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002, a ima žal zelo majhen delež aktivnih (torej tistih, ki aktivno objavljajo);
  • status člankov na Wikipediji je urejen z licenco cc (= creative commons) in bo morda nekoč nadomestil tradicionalno avtorsko zakonodajo- copyright;

Wikiji in šola[uredi]

  • Wikipedija in ostala sestrska spletišča so zelo močno pedagoško orodje;
  • kljub temu so sprva mnogi zavračali dela na Wikipediji. Študentje niso želeli sodelovati, avtorji pa niso želeli, da bi s posegalo v njihova besedila;

Avtor[uredi]

  • nekateri literarni zgodovinarji pozornost namenjajo avtorju (npr. Ivan Prijatelj: Duševni profil in Anton Ocvirk: Levstikov duševni obraz), drugi pa bolj besedilu (npr. Lirika, epika, dramatika- Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec idr.). v 80. letih se potem pozornost preusmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju;

Motivacija za pisanje[uredi]

  • pisanja se navadno lotimo zaradi predmeta, ki se nam zdi vreden ubesedovanja;
  • tudi leposlovje nastaja zato, ker avtorji menijo, da je potrebno nekaj povedati- kljub temu se zdi, da je tu večji poudarek na načinu kako je nekaj sporočeno in ne toliko na vsebini;
  • v splošnem (tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se ne ozira na publiko slabo sprejemljivo;
  • načeloma smo lahko pismeni na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovje, strokovno področje in znanstveno ter publicistično. mejo med temi lahko na enostaven način povlečemo glede na prostor objave in namembnika.
  • za znanstvene članke štejejo objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij;
  • za strokovno literaturo veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (npr. šolski učbeniki, enciklopedije, leksikoni...).

Izbira jezika[uredi]

  • če pišemo članek za globalno rabo, bomo najverjetneje za jezik pisanja izbrali angleščino, če pišemo za domačo publiko pa v slovenščini;
  • odvisno je tudi kaj pišemo- če pišemo o slovenski književnosti, je tu nevtralni jezik slovenščina. A to ne pomeni, da slovenski književnosti ne smemo razpravljati v tujih jezikih. Nasprotno- naša naloga je, da vednost o slovenističnih rečeh širimo izven meja jezika;
  • vseeno pa imajo angleški članki na spletu nekakšen privilegij- za to smo do neke mere krivi bralci in avtorji, saj ne poskrbijo, da bi se ti članki pojavili v najrazličnejših kazalih.

Izbira teme[uredi]

  • pogosto se je zelo težko odločiti o čem pisati, saj izbira tem venomer raste, česar nismo navajeni- s tem ko izberemo eno temo, se samodejno odpovemo ostalim;
  • v akademskem svetu nam teme pogosto izbirajo drugi- študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji...;
  • v ospredje vedno bolj prihaja princip človeške "samorealizacije"- torej, naj si študentje, učenci in drugi sami izbirajo teme, ki jih najbolj nagovorijo. To se dobro obnese pri radovednih ljudeh, ki jim je skoraj vse zanimivo, za večino pa je to obremenjujoče (večina ima problem z razvijanjem pozitivnega odnosa do teme, ki jih vsaj malo zanima- a vseeno se "ljubezen rodi" ob intenzivnem ukvarjanju s temo);
  • kljub trudu najti svojo "sanjsko" temo, dobrih in slabih tem enostavno ni (izjema so teme s področja naših hobijev). Naš odnos do nje je odvisen od tega, kako intenzivno in s kakšno voljo se bomo ukvarjali z njo;
  • največji problem pri tem, da bi si dijaki/študentje sami izbirali teme je v tem, da se (pre)pogosto ponavljajo.

Vaje v pisanju[uredi]

  • pisanje je osnovna veščina vsakega človeka, ki pa se je je potrebno priučiti;
  • vsekakor je potrebno bodočega pisca najprej naučiti uporabljati pripomočke (danes je to računalnik), šele nato izbira teme in koncipiranje teksta;
  • kljub temu je potrebno majhne najprej naučiti pisanja s pisalom, saj se na ta način krepi njihova inteligenca in pomaga pri pomnenju črk.

Usoda avtorstva[uredi]

  • biti avtor oz. avtorica je včasih pomenilo neizmerno več kot danes. Pomenilo je pripadati eliti, prinašalo je družbeni ugled;
  • visok ugled avtorskih besedil se še danes kaže v avtorjevih zahtevah, da se v njihova dela ne bi posegalo;
  • veliko avtorjev danes "prekomerno" ščiti svoja dela. Tako npr. mnogi ne dovolijo objavljanje svojih del v učbenikih ali drugih publikacijah in na spletu, kar žal pelje k večji nezaželjenosti.

Soavtorstvo[uredi]

  • wikiji in podobne oblike kolektivnega pisanja ljudi spodbuja k večji kolektivnosti;
  • pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne piše za to da bi v ospredje postavljal odličnost svojega dela, ampak da bi prispeval v skupni dobrobit;
  • besedila skupinskega avtorstva so pogosto opremljena z oznako cc.

Objavljanje[uredi]

  • pot do objave je bila v preteklosti vse prej kot lahka (težko se je bilo prebiti v ospredje, poleg tega je bila objava zelo draga);
  • danes pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški so manjši:
  • še lažja je objava na spletu, kjer je edina možna ovira nepoznavanje uporabe računalnika;
  • s tehnologijo se je rodil tudi nov pomen izraza "postaviti besedilo", ki danes pomeni uploadati besedilo na internet;
  • na spletu "objaviti besedilo" pomeni postaviti dokument z namenom, da ga vidi in prebere čim več ljudi- za pravo objavo je torej potrebnega kar nekaj truda. Najbolj pomaga, če ga objavimo na dokaj vidno mesto (npr. spletni časopis, blog, forum...). Pri tem pa seveda pomaga tudi čim večje število hperpovezav.

Avtorske licence[uredi]

  • tekst je pravno gledano intelektualna lastnina, okoli katere se je izoblikovala zakonodaja, poznana pod imenom copyright (=avtorske pravice);
  • ta koncept delom prinaša določene pravice.

Creative commons[uredi]

  • gre za avtorsko licenco, ki izhaja iz svobodne kulture;
  • bolj kot prežanju na morebitne zlorabe, je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov;
  • najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license. Dela opremljena s tako oznako so dostopna vsem samo, če uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright[uredi]

  • copyright ščiti izvira avtorska dela, zapisana v kateremkoli mediju;
  • ščiti jih pred zlorabo (t. i. nepooblaščeno razmnoževanje in distributiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava...).


Slovar neznanih besed[uredi]