Test 12. 2. 2021[uredi]

--LanaDH (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)LanaDH

1. Urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ter predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil dolga leta France Bernik. Če mu dodamo Ludolfovo število, dobimo Franceta Pibernika, slovenskega pesnika, pisatelja in esejista.

2. Raymond Chandler. Dama u jezeru. Zagreb: Spektar, 1984. (COBISS)

3. Shift ali dvigalka.

4.Zbal se je zakona o varstvu osebnih podatkov

--LanaDH (pogovor) 08:18, 12. februar 2021 (CET)LanaDH

Test za test[uredi]

--LanaDH (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)LanaDH

1. Vprašanje: Aaron Schwarz je leta 2012 iz strežnikov snel veliko plačljivih člankov in omogočil zastonj dostop do njih.

--LanaDH (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)LanaDH

Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga[uredi]

O Slavistični reviji[uredi]

je osrednji slovenski znanstveni časopis, za področje jezika in literarne vede
poudarek je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti
njen prvi urednik je bil Anton Ocvrik

Zapiski o članku Dve idejni strukturi v slovenski krajši pripovedi po letu 1980[uredi]

POVZETEK

V zadnjih dveh desetletjih je v slovenski književnosti moč zaznati viden porast pripovednih besedil, predvsem kratke proze.
tovrsta literatura ima pri nas bogato tradicijo že od 19. st. dalje, razlogov za to je več: realistična poetika se je v pripovedni prozi udejanjala v krajših besedilih Kersnika in Tavčarja, besedila slovenskega impresionizma in simbolizma je mogoče najti v Cankarjevih črticah itd.
Andrej Blatnik je s svojimi tremi zbirkami verjetno najpomembnejši predstavnik kratke proze pri nas.
poleg Blatnika sta pomembna tudi Jančar in Šeligo, ki v svojem opusu združujeta tradicionalne in moderne slogovne postopke, ter Kravos in Tomšič.
motivno-tematsko področje Jančarjevih krajših pripovedi temelji na travmatični izkušnji, ki je sodobnega človeka notranje destabilizirala in ponižala. zgodbe so po navadi pripete na čas druge svetovne vojne ali pa govorijo o kugi, posilstvu, izseljencih...Lirski subjekt se znajde v brezizhodnem položaju nasilja, sovraštva, ropanja itd.
v Šeligovi prozi pa je situacija drugačna. Pri njem je v ospredju revolucionarna izkušnja. On v svojih delih revolucijskem in porevolucijskem času doda bližino in srhljivost.
Zelo zanimive so tudi Tomšičeve krajše pripovedi, saj se v razmišljanja o eksistencialnih vprašanjih vključuje s svojim razmislekom in ker je njegova snovna in zunajliterarna povezava v Istri. Najpomembnejša značilnost njegovih del je, da temeljijo na harmoničnem odnosu človeka in narave- to pa gradi na ozadju življenja istrskega človeka.
Tomšiču lahko ob bok postavimo Kravosa, prav tako tržaškega avtorja. Tudi slednji se v svojih delih opira na harmoničen odnos človeka in sveta. V ospredje velikokrat postavi otroško perspektivo in s tem povezano neobremenjenost in poštenost do samega sebe in okolice ter optimizem.
Med obema primorskima avtorjema pa seveda obstajajo razlike. Pri Tomšiču civilizacija razkraja literarni svet žive in delujoče magije, Kravosov deček pa v tej civilizaciji odkriva vrsto pojavov, ki ga s svojo skrivnostnostjo navdušujejo.
Obe idejni strukturi, prva ki temelji na bivanjskih razpotjih in druga, ki temelji na volji in vztrajanju, posegata v eksistencialno problematiko, s katero se je slovenska književnost ukvarjala ves čas svojega obstoja.

VTIS

Članek je zelo zanimiv, saj razpravlja o temi, ki je pomembna učna snov še danes. Prikaže nam različne vidike kratke proze in razloži, v katere smeri lahko s to literarno vrsto posežemo.

CITAT

"Analiza krajših pripovednih besedil, nastalih po letu 1980, je opozorila na obstoj dveh idejnih

struktur. Prva, močnejša opozarja na to, da je subjekt nemočen, ponižan in izčrpan, druga, šibkejša pa nasprotno gradi perspektivo in življenjsko priložnost".

O AVTORJU

Miran Štuhec je slovenski literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni učitelj.
Leta 1977 je diplomiral iz slovenščine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1984 tudi magistriral. Doktoriral je leta 1992.
Njegovo širše raziskovalno okolje je slovenska proza 19. in 20. st.

SLOG

Članek sam nima naslovov in podnaslovov, ampak vsebuje glavni naslov, po tem pa so odstavki označeni s številkami.
Vsaka številka simbolizira novo misel oz. podpoglavje.
Pod paragrafi so objavljeni kratki sklici oz. viri citatov.
Poleg slovenskega uvoda in zaključka vsebuje tudi angleškega.
Pod opisom sloga vsakega avtorja je tudi aktanska shema.
Na koncu imamo bibliografsko kazalo.

RAZUMLJIVOST

Članek je dokaj razumljiv. Ker vsebuje veliko strokovnih izrazov, je namenjen predvsem bralcem dotične stroke.

Druga domača naloga[uredi]

O reviji Jezik in slovstvo[uredi]

Jezik in slovstvo je osrednja strokovna slovenistična revija, ki je začela izhajati leta 1955
sprva je izhajala kot glasilo Slavističnega društva Slovenije
prvi letnik je imel 10, vsak naslednji pa 8 številk
uredništvo vse članke prevaja v angleščino, s čemer skrbi za širjenje slovenističnih disciplin

njen prvi urednik je bil Joža Mahnič, trenutna pa je Đurđa Strsoglavec

Zapiski o članku Ruska književnost po oktobrski revoluciji[uredi]

takoj po revoluciji so v Rusiji prevladovala prizadevanja, da bi na nov način obravnavali nove snovi ter dali svobodo novim in drugačnim občutkom.
književnost obdobja takoj po revoluciji zato imenujemo književnost akcije in emocije.
pojavi se veliko novih pisateljev in bralcev, od "starih" pisateljev sta najbolj znana Gorki in Blok.
Gorki je eden največjih in najpomembnejših ruskih pisateljev in je okoli 19.st. predstavljal nekakšen most med ruskimi klasiki in književnostjo po revoluciji. Gorki je poleg obnovitve klasičnega ruskega realizma, vanjo prinesel romantiko - vero v uresničevanje idealov.
vodilno vlogo so si v času revolucije lastili futuristi, z Majakovskim na čelu.
v tistem času je zaradi vsesplošnega razvrata in razburjenosti prevladovala poezija. Največji vpliv na tem področju si je prislužil ravno Majakovski, s svojo "revolucionarno" poezijo. Kljub temu največja pesem tega tipa ostaja Dvanajst, A. Bloka.
največji ruski pesnik obdobja po revoluciji pa je Sergej Jesenin, ki ga je revolucija pretresla do te mere, da je opustil svojo nežno in pretresljivo poezijo, ter se umaknil iz življenja
mladi pesniki so se zbirali v literarnih društvih Kovačnica in Oktober in tam pisali pesmi, v katerih so se navduševali nad tehnologijo in revolucijo. Navkljub temu, da so bili v svojih delih glasni, niso v ruski poeziji pustili posebnega sledu.
po končani državljanski vojni je v ospredje vedno hitreje prodirala proza.
po revoluciji je bila umetnost v Rusiji zelo pisana. to gre pripisati predvsem ljudem, ki so se vrnili iz front in svoja čustva izlivali na papir, pa tudi mladim borcem za svobodo umetnosti.
proletkultovci je bil izraz za pisatelje, organizirane v različna društva, ki so sicer slavili literaturo, a zavračali kulturno dediščino, češ da je buržoazna. Temu se je uprl Gorki, z Leninom na čelu. Bila sta uspešna.
tako je nekaj časa po revoluciji vodilno vlogo literature in mladih pesnikov prevzel Gorki- pisatelj svetovnega slovesa.
književnost tistega časa je silovita in čustvena, kot izraz tega, kako je vojna vpivala na mlade vojake. Prevladuje novela.

"Ruska književnost porevolucionarnega razdobja nosi pečat tistih viharnih let. V tem je njena moč in njena slabost. A ni ne uniformirana, ne dolgočasna". '

O AVTORJU

Janko Moder je avtor članka Ruska književnost po oktobrski revoluciji.
je slovenski prevajalec urednik in publicist, rojen leta 1914
leta 1939 je diplomiral iz slovenistike, na Filozofski fakulteti
od leta 1944 je delal kot dramaturg v Državnem gledališču v Ljubljani. Predaval je tudi na AGRFT
bil je urednik pri Cankarjevi založbi in soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev. Kot njegov direktor, je veliko časa namenjal krepitvi mednarodnih stikov in prevajanju slovenščine v druge jezike
bil je prvi predsednik Zveze društev prevajalcev Jugoslavije

po njem se imenuje OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani

Tretja domača naloga[uredi]

Ciproš[uredi]

Pesem Ciproš je napisal Janko Glazer.

O AVTORJU

Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik
študiral je slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, v Zagrebu in v Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral
nekaj let je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, nato pa je bil knjižničar v Študijski knjižnici
med drugim je uredil več antologij: Slovenska narodna lirika, Prešernove nemške poezije, Župančičeve izbrane pesmi...
leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado

OBJAVE

Pesem je bila objavljena v delu Pesmi in napisi
Leta 2014 so jo natisnili v Antologiji mariborskih pesnikov

TEMA

Opisuje motive iz narave in skozi njih iztisne svojo bolečino

Leta 2015 pesem doživi bralno uprizoritev pri SNG Maribor

VIRI

Četrta domača naloga[uredi]

SlovLit[uredi]

18. julija 2001 je bil na spletnem forumu SlovLit objavljen članek Študij slovenščine na dunajski univerzi, avtorja Mirana Hladnika.
besedilo spada v kategorijo polemik, saj problematizira nezmožnost pouka slovenščine na dunajski univerzi.
Profesor Miran Hladnik se je kot zastopnik Filozofske fakultete v Ljubljani udeležil sestanka, ki ga je sklical prof. dr. Stanislav Pejovnik, državni sekretar MŠŽŠ (Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport). Sestanka se je udeležila tudi ga. dr. Simona Kranjc, predsednica komisije za slovenščino na tujih univerzah.
Avstrijsko zunanje ministrstvo je zopet ponudilo podaljšanje financiranja gostujočega profesorja slovenske književnosti na dunajski univerzi za eno leto, saj tam že deset let nimajo samostojnega in rednega učiteljskega mesta za slovenistiko in slovensko književnost. Po izteku tega leta, bo študij slovenščine iz Dunaja prestavljen v Celovec in Gradec.
Avstrijski gost je tako povedal, kar so v Avstriji že dalj časa načrtovali. Zmanjševali bi možnost študija slovenščine na dodiplomski ravni ter ukinili njeno izvajanje na akademski ravni ter doktorate, projekte, izmenjave ... S tem bi izrinili slovenščino iz avstrijske prestolnice in prekinili kakršnekoli slovensko-avstrijske meduniverzitetne stike.
Profesor Hladnik je proti temu protestiral in poudaril, da so pričakovali, da bo Dunaj obnovil redno profesorsko mesto za slovenski jezik in književnost.
Gost je svojo odločitev upravičeval z avtonomijo dunajske univerze in njenimi lastnimi prioritetami, v katere država ne more posegati. Hladnik ga je nato spomnil na določila avstrijske ustave, ki zagotavlja avstrijskim Slovencem pravico, do šolanja v materinščini.
Gost se je ob tem razburil in nekoliko agresivno odvrnil, da nima Univerza na Dunaju do Slovencev nikakršnih obveznosti.
Tako se je Avstrija odločila, da dokončno ukine profesorsko mesto za slovenščino na Dunaju.

Peta Domača naloga[uredi]

O Miri Delavec[uredi]

Življenje in delo:

je slovenska literarna zgodovinarka
rodila se je 29. oktobra 1978 v Kranju
leta 1997 se je po končani maturi vpisala na Filozofsko Fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala slovenščino in zgodovino
leta 2003 je diplomirala tako na oddelku za slovenščino, z delom Josipina Urbančič - Turnograjska, kot na oddelku za zgodovino, z delom Vprašanje ženske volilne pravice v programih slovenskih strank v prvi Jugoslaviji
leta 2009 je na oddelku za slovenistiko doktorirala z delom Vloga Josipine Turnograjske pri oblikovanju slovenske literature v 19. st.
leta 2013 je drugič doktorirala z delom Refleksija diplomacije kot dejavnosti skozi mednarodno običajno pravo na primeru literarne fikcije

poročena je s Tuaregom, živi pa med Nemčijo, Slovenjo in Afriko.

Šesta domača naloga[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka. Pogoj za uvrstitev v zbirko je kanoniziranost avtorja.
zbirka je začela izhajati leta 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka. Pobudnik in vzornik zbirke je bil Ivan Prijatelj, z izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja.
po smrti Antona Ocvirka je urejanje prevzel France Bernik.
po osamosvojitvi je zbirka doživela upad naklade in založniškega zanimanja.
od založbe DZS je prešla k založbi Obzorja, leta 2002 pod založbo Litera in leta 2010 pod Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ko je leta 2011 uredništvo prevzel Matija Ogrin.

Principi zbirke

zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje.
poleg leposlovja zajema tudi članke, študije, podlistke in korespondenco
besedila naj bodo natisnjena brez uredniških sprememb, z izjemo modernizacije pravopisa

Pregled zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev

Pregled vsebuje 40 avtorjev, od tega 39 moških in le 1 žensko avtorico (Zofko Kveder)
najstarejša izdaja je bila leta 1946, ko je izšlo devet zvezkov Josipa Jurčiča pod uredništvom Mirka Rupla, najmlajša pa leta 2017 in 2019, ko so po uredništvom Draga Bajta izšli trije zvezki Boža Voduška.
najdlje je izhajalo pet zvezkov P. Kozaka in Z. Kveder, od 2005 do 2018, pod uredništvom Dušana Voglarja (Kozak) in Katje Mihurko Poniž (Kveder).

Sedma domača naloga[uredi]

O Literarnem leksikonu[uredi]

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o literarni vedi
od 1979 do 2001 jo je izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, pri ZRC SAZU
pobudo za nastanek dotične publikacije je dal v 60. letih Anton Ocvirk. Sestavil je ogrodje in zbral delavce. Po vzoru nemškega leksikona si ga je zamislil kot znanstveno delo, namenjeno širši obravnavi strokovnih vprašanj. Načrt za izvedbo leksikona se je skozi leta preoblikoval. Prvotno so stremeli k manj obsežni obdelavi večjega števila gesel, po abecednem zaporedju, kasneje pa so se odločili za manjše število podrobno obravnavanih gesel. Pri slednjem so izpustili tista gesla, ki niso bila povezana z dogajanjem v slovenski literaturi.
Literarni leksikon je pravzaprav zbirka samostojnih študij, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvih pet zvezkov je izšlo leta 1979 (na začetku tega leta, zato še nosijo letnico 1978). Urednik prvih desetih zvezkov je bil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa so uredništvo prevzeli sodelavci literarnoteoretičnega dela Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Ti sodelavci so spremljali pisanje teh zvezkov, jih ocenjevali in dopolnjevali, jih pripravljali na tisk, vzdrževali zvezo z založnikom ...
vse skupaj je bilo izdanih 46 zvezkov, pri čemer so bili vsi napisani do leta 2001.
v zvezkih so, poleg pojmov, gesel, tem ...dodani še bibliografija, stvarno kazalo, termini in imensko kazalo.
Iz seznama vseh zvezkov lahko vidimo, da je prevladujoč delež moških urednikov. Od 46 zvezkov, je samo šest takih, ki so jih uredile ženske.

Osma domača naloga[uredi]

Nalaganje slike v Wikimedijino Zbirko[uredi]

Ulica Hinka Smrekarja

Smrekarjeva ulica_tabla

Smrekarjeva ulica

Ulica Zofke Kvedrove

ulica Zofke Kvedrove

ulica Zofke Kvedrove_tabla_1

ulica Zofke Kvedrove_tabla_2

Deveta domača naloga[uredi]

O Simoni Semenič[uredi]

pri zadnji domači nalogi tega predmeta smo imeli popolnoma proste roke. Odločila sem se da predstavim, meni osebno eno najboljših oseb na gledališkem področju, Simono Semenič. Nad njo sem se navdušila med pisanjem seminarske naloge Specifičnost dramske forme in etična vprašanja v dramatiki Simone Semenič, pri profesorju Ježu.

Simona Semenič se je rodila leta 1975 in na AGRFT doštudirala dramaturgijo in scenske umetnosti. Je dobitnica treh Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada in nagrade Modra ptica. Leta 2020 je bilo besedilo To jabolko, zlato, ki so ga odigrali tudi v Mestnem gledališču Ljubljanskem, nominirano za Cankarjevo nagrado. Njena besedila so prevedena v dvajset jezikov in uprizorjena v več evropskih državah, tudi v ZDA in na Bližnjem vzhodu. Simona tudi režira in nastopa v performensih.
nekatera njena besedila so prosto dostopna tudi na spletu: v branje zelo priporočam Zgodbo o nekem slastnem truplu in 24ur.

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija dopolnjuje šest natisov priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja;
pismenost je sprva pomenila slovnico (v naslovu Vodnikovih knjig, v 19. st.);
danes ta beseda pomeni "znanje branja in pisanja", širši pomen pa je "poznavanje česa sploh"*pridevnik "nova" v naslovu priročnika se nanaša na nove medije (predvsem besedilom na zaslonu in sliko).

Kam z avtorjem[uredi]

odgovornost za knjigo ima avtor Miran Hladnik; v principu je izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno, saj se lahko vanj vtakne vsakdo skrit pod psevdonimom, v praksi pa ne, saj se pričakujejo predvsem konstruktivne kritike in pripombe (vandalizem je dokaj lahko odpravljiv);
pojavljajo se tudi številne zadrege kam vpisati ime avtorja in glede datuma izdaje. V Cobiss so namreč zapisali leto 2014 (takrat se je v Cobiss vpisala prva izdaja) in ne 2012, ko so nastala prva poglavja knjige.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

naslov Hladnikove knjige je povezan z naslovom Prešernove satirične pesnitve Kranjska pisarija, ki je bila objavljena v zborniku Kranjska Čbelica leta 1831;
tu je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost;
v Poezijah je pesnitev Nova pisarija med najdaljšimi, saj obsega kar 47 tercin in gre za pogovor med učencem ter učiteljem
Prešeren je s tem tekstom ironiziral nasprotnike svoje poetike (Kopitarja, Metelka, škofa in Ravnikarja)

Pismenost[uredi]

pojem "pismenost" pomeni obvladovanje znakovnega sistema za komunikacijo;
po uvedbi obveznega šolanja pismenost ni bila več vrlina zgolj višjih slojev, pač pa nuja za vsakega posameznika;
danes je pismenost kriterij za prag civiliziranosti in biti nepismen velja za nekaj sramotnega;
danes je ročno pisanje, zaradi iznajdbe računalnikov skoraj da popolnoma izginilo, zato pogosto prihaja do konfliktov med starejšimi in mlajšimi generacijami;
pismenost danes razumemo kot sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja ter posredovanja;
pismenost ni ena sama- poznamo npr. glasbeno pismenost (sposobnost branja not), kartografsko pismenost (sposobnost branja zemljevidov), računalniško pismenost (spretnost pri uporabi računalnika) ... Kljub vsemu so to pismenosti, ki niso zahtevane; samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, s katero se znajdemo v vsakdanji komunikaciji;
danes k splošni pismenosti prištevamo tudi komunikacijo preko telefonov in računalnikov;
razvitemu svetu je skupno to, da ima delež pismenosti blizu 100%; visoka pismenost je odraz obveznega šolanja;
dandanes se s pisanjem (aktivno) ukvarja zelo majhen del populacije, kljub temu je pismenost dokaj visoka- kriterij pismenosti se namreč z razvojem družbe dviguje (včasih je "biti pismen" pomenilo, da si se znal podpisati).

Informacijska družba[uredi]

je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo;
tiskana knjiga se danes počasi umika drugim informacijskim kanalom- postaja le še zbirateljski artikel bibliofilov

Wikiji[uredi]

Wikipedija in podobna spletišča so metafora, znana pod imenom informacijska družba;
razlog za naval na ta spletišča je predvsem lahka dostopnost (ne izgubljamo časa z iskanjem informacij po knjigah) in razumljivost tekstov;
wikiji so izraz za skupek spletišč, ki so se (z Wikipedijo na čelu) pojavila leta 2001;
wikiji so podobnim blogom- torej pričakuje se, da bo uporabnik wiki strani kaj dopisal/ objavil...;
s pomočjo člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov. to pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na wikipediji (v 16. st. je bilo tako s Svetim pismom. Jezik je postal pomemben, če je dobil prevod Biblije, v 19. st. z epsko pesnitvijo- mi smo dobili Krst pri Savici);
na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno 40., a se z emancipacijo drugih jezikov spušča, kar pa glede na število govorcev ni zaskrbljujoče;
Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002, a ima žal zelo majhen delež aktivnih (torej tistih, ki aktivno objavljajo);
status člankov na Wikipediji je urejen z licenco cc (= creative commons) in bo morda nekoč nadomestil tradicionalno avtorsko zakonodajo- copyright;

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in ostala sestrska spletišča so zelo močno pedagoško orodje;
kljub temu so sprva mnogi zavračali dela na Wikipediji. Študentje niso želeli sodelovati, avtorji pa niso želeli, da bi s posegalo v njihova besedila;
srečamo se lahko tudi z "vandalizmom", ko nekdo ostro poseže v naš članek, a lahko to hitro odpravimo.

Avtor[uredi]

nekateri literarni zgodovinarji pozornost namenjajo avtorju (npr. Ivan Prijatelj: Duševni profil in Anton Ocvirk: Levstikov duševni obraz), drugi pa bolj besedilu (npr. Lirika, epika, dramatika- Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec idr.). v 80. letih se potem pozornost preusmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju;

Motivacija za pisanje[uredi]

pisanja se navadno lotimo zaradi predmeta, ki se nam zdi vreden ubesedovanja;
tudi leposlovje nastaja zato, ker avtorji menijo, da je potrebno nekaj povedati- kljub temu se zdi, da je tu večji poudarek na načinu kako je nekaj sporočeno in ne toliko na vsebini;
v splošnem (tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se ne ozira na publiko slabo sprejemljivo;
načeloma smo lahko pismeni na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovje, strokovno področje in znanstveno ter publicistično. mejo med temi lahko na enostaven način povlečemo glede na prostor objave in namembnika.
za znanstvene članke štejejo objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij;
za strokovno literaturo veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (npr. šolski učbeniki, enciklopedije, leksikoni...).

Izbira jezika[uredi]

če pišemo članek za globalno rabo, bomo najverjetneje za jezik pisanja izbrali angleščino, če pišemo za domačo publiko pa v slovenščini;
odvisno je tudi kaj pišemo- če pišemo o slovenski književnosti, je tu nevtralni jezik slovenščina. A to ne pomeni, da slovenski književnosti ne smemo razpravljati v tujih jezikih. Nasprotno- naša naloga je, da vednost o slovenističnih rečeh širimo izven meja jezika;
vseeno pa imajo angleški članki na spletu nekakšen privilegij- za to smo do neke mere krivi bralci in avtorji, saj ne poskrbijo, da bi se ti članki pojavili v najrazličnejših kazalih.

Izbira teme[uredi]

pogosto se je zelo težko odločiti o čem pisati, saj izbira tem venomer raste, česar nismo navajeni- s tem ko izberemo eno temo, se samodejno odpovemo ostalim;
v akademskem svetu nam teme pogosto izbirajo drugi- študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji...;
v ospredje vedno bolj prihaja princip človeške "samorealizacije"- torej, naj si študentje, učenci in drugi sami izbirajo teme, ki jih najbolj nagovorijo. To se dobro obnese pri radovednih ljudeh, ki jim je skoraj vse zanimivo, za večino pa je to obremenjujoče (večina ima problem z razvijanjem pozitivnega odnosa do teme, ki jih vsaj malo zanima- a vseeno se "ljubezen rodi" ob intenzivnem ukvarjanju s temo);
kljub trudu najti svojo "sanjsko" temo, dobrih in slabih tem enostavno ni (izjema so teme s področja naših hobijev). Naš odnos do nje je odvisen od tega, kako intenzivno in s kakšno voljo se bomo ukvarjali z njo;
največji problem pri tem, da bi si dijaki/študentje sami izbirali teme je v tem, da se (pre)pogosto ponavljajo.

Vaje v pisanju[uredi]

pisanje je osnovna veščina vsakega človeka, ki pa se je je potrebno priučiti;
vsekakor je potrebno bodočega pisca najprej naučiti uporabljati pripomočke (danes je to računalnik), šele nato izbira teme in koncipiranje teksta;
kljub temu je potrebno majhne najprej naučiti pisanja s pisalom, saj se na ta način krepi njihova inteligenca in pomaga pri pomnenju črk;
nekaj napotkov za pisanje v Wikivir: besede postanejo klikljive, če jih postavimo v dvojni oglati oklepaj, odstavke naredimo s prazno vrstico ...

Usoda avtorstva[uredi]

biti avtor oz. avtorica je včasih pomenilo neizmerno več kot danes. Pomenilo je pripadati eliti, prinašalo je družbeni ugled;
visok ugled avtorskih besedil se še danes kaže v avtorjevih zahtevah, da se v njihova dela ne bi posegalo;
veliko avtorjev danes "prekomerno" ščiti svoja dela. Tako npr. mnogi ne dovolijo objavljanje svojih del v učbenikih ali drugih publikacijah in na spletu, kar žal pelje k večji nezaželjenosti.

Soavtorstvo[uredi]

wikiji in podobne oblike kolektivnega pisanja ljudi spodbuja k večji kolektivnosti;
pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne piše za to da bi v ospredje postavljal odličnost svojega dela, ampak da bi prispeval v skupni dobrobit;
besedila skupinskega avtorstva so pogosto opremljena z oznako cc.

Objavljanje[uredi]

pot do objave je bila v preteklosti vse prej kot lahka (težko se je bilo prebiti v ospredje, poleg tega je bila objava zelo draga);
danes pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški so manjši:
še lažja je objava na spletu, kjer je edina možna ovira nepoznavanje uporabe računalnika;
s tehnologijo se je rodil tudi nov pomen izraza "postaviti besedilo", ki danes pomeni uploadati besedilo na internet;
na spletu "objaviti besedilo" pomeni postaviti dokument z namenom, da ga vidi in prebere čim več ljudi- za pravo objavo je torej potrebnega kar nekaj truda. Najbolj pomaga, če ga objavimo na dokaj vidno mesto (npr. spletni časopis, blog, forum...). Pri tem pa seveda pomaga tudi čim večje število hperpovezav.

Množični um ali pametna množica[uredi]

gre za produkcijo znanja posameznikov, ki je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje;
danes lahko kot novodobno organizacijo vednosti razumemo Wikipedijo;
na Wikipediji so informacije v geslih vključene v 2 kategoriji: "Kategorije" (informacije razdeljene glede na hierarhijo znanja) in "Glej" (sorodna gesla);
Jaron Lainer je zavračal množični um ker je menil, da to da posameznik sodeluje pri ustvarjanju informacij škoduje zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznika. Wkipedijo kapitalisti v resnici vidijo kot grožnjo, ker temelji na prostem in brezplačnem dostopu;
zaradi totalitarnih režimov je dolgo veljalo prepričanje, da množica sama ni sposobna vladati;
razsvetljensko mnenje o množici: brezglava množica ves čas išče avtoriteto, ki jo bo prevzel najsposobnejši iz nje;
Demokratično mnenje o množici: sodobna množica prisega na red in ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.

Avtorske licence[uredi]

tekst je pravno gledano intelektualna lastnina, okoli katere se je izoblikovala zakonodaja, poznana pod imenom copyright (=avtorske pravice);
ta koncept delom prinaša določene pravice.

Creative commons[uredi]

gre za avtorsko licenco, ki izhaja iz svobodne kulture;
bolj kot prežanju na morebitne zlorabe, je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov;
najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license. Dela opremljena s tako oznako so dostopna vsem samo, če uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright[uredi]

copyright ščiti izvira avtorska dela, zapisana v kateremkoli mediju;
ščiti jih pred zlorabo (t. i. nepooblaščeno razmnoževanje in distributiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava...);
pravzaprav lahko s takim delom počnemo marsikaj, dokler se to ne znajde v javnosti;
copyright zaščita velja celo življenje avtorja + 70 let. Anonimna dela ali dela pod psevdonimi pa stopijo v javno last 70 let po objavi;
avtor lahko delo ali avtorske pravice proda. Tako ne odloča več o tem delu ali njegovem razpečevanju:
delo z avtorskimi pravicami lahko sicer tudi razmnožujemo ali uporabljamo javno, če to počnemo v skladu s "fair use"; torej da si od tega ekonomsko ne opomoremo ali da s tem tržna vrednost dela ne pade.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

danes v ospredje vedno bolj prihaja želja po prostem dostopu informacij in gradiv (npr. šolskih učbenikov, delovnih zvezkov ... );
z nastopom interneta se je prost pretok informacij začel krepiti, hkrati pa se je ukinila zavest, da moramo biti nezaupljivi do vsega kar prihaja od zunaj;
v (besedno) umetnost praksa proste dostopnosti prihaja z zamudo in nekoliko zadržano (še vedno plačujemo za npr. članarino v knjižnici, revije, časopise, muzeje, gledališča ... );
razlikovati moramo med "prostim dostopom" (vsebine ne moremo poljubno spreminjati; avtor je materialne pravice prenesel na založbo; vsebina ima licenco c) in "prosto vsebino" (vsebino lahko spreminjam) ter "odprtim dostopom" (brezplačna dostopnost besedila na spletu, ki ima eno od cc licenc);
prosti dostop pomeni, da lahko do informacij pride kdorkoli in kadarkoli.

Založbe[uredi]

največji zaviratelji prostega dostopa do informacij danes so založniške hiše in novinarska združenja;
kolonializem znanja --> založbe forsirajo objavljanje v obliki knjig in s tem zavirajo objavo prostih informacij na splet;
založbe so pomembne predvsem za avtorje leposlovja in inštitucije, ker jim zagotovijo bralce (avtorji znanstvenih objav namreč točno vedo kdo je njihova ciljna publika).

Repozitorji[uredi]

to so prostori na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov;
najboljši dokaz o tem kako vplivna je naša objava so podatki o citiranosti;
branost objave pa se meri s številom dostopov na stran ali klikov na objavi;
slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti, njihov glavni namen pa je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov;
vse 3 slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost) pridejo v prosti dostop takoj zatem, ko izidejo na papirju. Digitalne verzije priskrbi tiskarna (v PDF-jih), starejše verzije pa dLib.

Varovanje zasebnosti[uredi]

varuhi človekove zasebnosti bi po eni strani radi vse ugodnosti, ki jih prinaša množica osebnih podatkov, po drugi strani pa se nadzora nad seboj otepajo, češ da omejuje svobodo;
urad danes namesto pospeševanja pretoka informacij, njihov promet ovira, s čimer dela škodo javni blaginji. Primer tega so npr. pogrebna podjetja, ki wikipedistom ne želijo posredovati datuma smrti neke osebe - kako bi lahko to nekomu škodovalo?

Kredibilnost[uredi]

pomeni "zanesljivost";
danes lahko na splet objavlja praktično kdorkoli, zato moramo bolj ali manj sami preverjati kredibilnost. Pri tem moramo biti pozorni na avtorja, inštitucijo/medij, starost dokumenta, odmev dokumenta v javnosti, dejstva, avtorje in tekste na katere se objava sklicuje ... (pri tem moramo paziti, da avtorjev ugled preverjamo na pravih mestih (bibliografija ali Sicris);
amater/diletant je nekdo, ki v neki stroki ni "doma";

Aktivizem[uredi]

gre za socialni koncept, ki ga povezujemo s sintaksami mladinski, kulturni ... Prisoten je tudi v politiki;
aktivizem si ne sme privoščiti odmika od predmeta opazovanja;
pozitivna stran kritične teorije je, da se zavzema za pravičnejšo družbo, negativna pa prepričanja, da svet poganjajo nasprotja med priviligiranimi (1%) in izkoriščanimi (99%). Ta teorija je negativna do novih oblik komunikacije. Biti kritičen torej pomeni biti nezaupljiv, kar se odmika od kreativnosti;
po drugi strani pa se skozi izobraževanje priučimo kritičnega razmišljanja, ki nas spodbuja k razmišljanju s svojo glavo;
tudi Facebook in ostala spletišča so na nek način izkoriščanje, saj zaznavajo naše brskanje po Googlu in nam v skladu s tem ponujajo reklame. Tega se večino časa ne zavedamo, v resnici pa nam ugaja, saj se nam nezanimivih reklam ne bi dalo gledati.

Avtorstvo[uredi]

danes se na trgu pojavlja vedno več samozaložb. To so samostojne objave na splet;
tudi starost dokumenta je nekaj, na kar moramo pri presoji verodostojnosti biti pozorni. Stare objave so po eni strani tiste, ki so verjetno že šle čez recenzijske postopke, po drugi strani pa je lahko prišlo do napak v besedilu, zaradi površnih piscev;
veliko šteje tudi letnica dela, ki ponazarja obdobje. Na podlagi tega si lahko bralec razlaga določene fraze ali besedne zveze. Pozorni moramo biti tudi na datum in mesto objave;
proti dvomom o verodostojnosti lahko posežemo tako, da literarnozgodovinske informacije ponudimo v "privlačni obliki" in na straneh, ki so zelo obiskane (npr. Wikipedija).

Strokovno recenziranje[uredi]

angleško=peer reviewing;
gre za postopek filtriranja kredibilnih informacij od nekredibilnih;
recenzenti so pogosto uredniki zbornikov, knjig, časopisov ...
to se je pojavilo v novejšem času, ko je pisanje veliko bolj dostopno. Recenzijski postopek je tudi pogoj, da objava dobi status znanstvenega;
recenzenti lahko neko delo sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo po pogojem, da avtor popravi sporna mesta. Oni preprečujejo objavljanje nepreverjenih razprav. Lahko pa pri tem pride tudi do (krivičnih) napak, zato se je pojavilo javno recenziranje (sem spada tudi Nova pisarija);
slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve kdo je njegov ocenjevalec, dvojna slepa recenzija pa, da tudi ocenjevalec ne ve kdo je avtor. To v velikih skupnostih zagotavlja ohranjanje znanstvenih standardov;
avtorja besedila anonimiziramo tako, da izberemo možnost "briši lastnosti dokumenta", recenzenta pa tako, da besedilo shranimo v rtf format, ga odpremo kot golo besedilo in izbrišemo imena recenzentov. Če besedilo popravlja več recenzentov je to zaznamovano z različnimi barvami, česar se znebimo tako, da izbrišemo možnosti "atnit" ali "atnauthor";
posrednik med recenzentom in avtorjem je urednik;
revije morajo svojo recenzentsko politiko in postopek objaviti na spletu, kjer razložijo tudi merila za presojo (pomembnost teme, mednarodna primerljivost, slogovna, jezikovna brezhibnost ... );
pogojni sprejem člankov pomeni, da uredniki avtorju sporočijo recenzentske pripombe in popravke in avtor lahko popravke sprejme ali zavrne (in s tem umakne članek). Če popravke sprejme, mora vključiti funkcijo sledenja spremembam, da recenzent vid, katere pripombe je upošteval in katere ne. Tik pred objavo dobi avtor v roke natisnjeno verzijo in pošlje še zadnje pripombe ali popravke. Na koncu se recenzent odloči med 4 možnostmi:

a) članek je primeren za takojšnjo objavo

b) članek je primeren za objavo, a lahko ob preobilju gradiva počaka na naslednjo številko

c) članek je pogojno primeren za objavo

č) članek ni primeren za objavo

Pravopis[uredi]

če se avtor ne drži pravopisnih pravil, njegova objava deluje manj verodostojno.

Ločila[uredi]

pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <->, dolgi pomišljaj pa s <Ctrl> + <Alt> + <->;
nestični dolgi pomišljaj po navadi stoji le med povedmi, ne pa znotraj njih;
slovenski pravopis pozna veliko število narekovajev. Slovenska Wikipedija najbolj priporoča rabo osrednjih narekovajev (» «). Narekovaj zgoraj/spodaj potrebujemo v wikikodi, ko dodajamo povezave na zunanja spletišča. Vejični narekovaji pa so značilni predvsem za tradicionalne tiske in nemški pravopis. Enojni zgoraj/zgoraj narekovaj se uporablja le za označevanje pomenov besed;
odveč je postavljanje besede v narekovaje in ležeči tisk hkrati ali za kratico t. i. in v narekovaje hkrati;
pred naštevalnim nizom je dvopičje odveč, prav tako se izogibajmo uporabe več kratic v isti povedi;
pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo;
izogibajmo se pretirani rabi ? in !
podnapisi in nadnapisi k slikam, tabelam, preglednicam ... naj se končujejo s piko.

Velike začetnice[uredi]

naslove kolon ali vrstic v tabelah načeloma pišemo z veliko;
celice znotraj tabel pa se pišejo z malo, razen če gre za cele stavke ali imena;
alineje začenjamo z veliko začetnico le kadar so dolge in stavčno oblikovane (pazimo, da so potem take VSE alineje ne le nekatere).

Drugo[uredi]

če smo v neki povedi v dvomu glede izbire spola, je moški spol nevtralnejši:

Kjer je bil osrednja figura moški

Kjer je bila osrednja figura moški

Digitalna pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]

format txt (golo besedilo) uporabimo za pošiljanje pošte na forum ali za pisanje računalniških programov. Tudi kode spletnih strani na wikijih so gola besedila;
rtf in odt sta nekomercialna formata datotek doc in docx, a sta prva dva primernejša le za krajša besedila, ker se sicer dlje nalagata;
za besedila, ki so še v fazi recenziranja se odsvetuje format pdf, ker je vanj težje vnašati popravke. Namesto tega jih shranjujemo v Word, ko pa smo prepričani da ne bo več popravkov, jih shranimo v pdf.

Besedilo v wikijih[uredi]

za odstavek pustimo eno prazno vrstico;
enoto v seznamu napove zvezdica;
ležeči tisk ima dva apostrofa, krepki tisk pa tri;
povezave damo v dva oglata oklepaja. Modre povezave pripeljejo do že obstoječih strani, rdeče pa do praznih;
presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu besedilo v okvirju;
pomeni prelom vrstice,
pomeni vodoravno črto, pa centriranje besedila;

uvaja pesemsko obliko,

pa jo zaključuje.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

uredniki, mentorji, recenzenti ... lahko avtorju pripombe sporočijo ustno, v samostojnem besedilu (npr. e-pošta) ali neposredno v besedilu, ki ga popravljajo. Najbolje je, da si pri popravljanju izberemo funkcijo "sledi spremembam". Avtor lahko tako z enim klikom vse spremembe sprejme ali zavrne:
naloga lektorja/recenzenta je, da svoje popravke razloži oz. utemelji, avtor pa mora označiti katere popravke je upošteval in katerih ne:
pdf je slaba izbira formata, saj ne omogoča udobnega popravljanja in nima funkcije sledenja spremembam.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo?[uredi]

strokovni pisec nekega besedila s sklicevanjem na priznane avtoritete podkrepi verodostojnost svojega teksta;
sklicevanje je najbolj prepoznaven znak strokovnih besedil;
sklici so lahko opremljeni z narekovaji ali so postavljeni v svojo vrstico in na dnu strani/v bibliografiji dopolnjeni z virom sklica. Viri so urejeni po abecedi priimkov;
citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda. Nenapisano pravilo je, da naj delež citata ne bi presegal 20%;
paziti moramo na pravilno citiranje. Napačno se hitro opazi in pripelje do nezaupanja s strani bralcev.

Prepisovanje[uredi]

plagiat pomeni, da nekdo tuje delo uporablja kot lastno, torej ne navede vira od koder je informacije dobil. To je moralno sporno, kazensko preganjano pa le, če delo ni v javni lasti;
o intelektualni kleptomaniji oz. parazitiranju govorimo takrat, kadar akademiki od kolegov prevzamejo informacije, a jih parafrazirajo. Tako težko dokažemo da gre za plagiat.

Citatna indurstrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

to so bibliografske podatkovne zbirke, ki iz znanstvenih revij izpisujejo sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih;
citatna indeksa na Slovenskem sta Scorpus in WoS (Web of Science), kjer sta za nas zanimivi bazi SSCI in AHCI;
za čimvišji faktor vpliva se spodbuja vzajemno citiranje, a ta spodbuja nezaupanje, saj se lahko marsikdo znajde na seznamu višje kot je njegovo dejansko mesto v stroki;

Faktor vpliva[uredi]

je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije;
pri servisu Thomson Reuters dobijo povprečje citiranosti na članek tako, da št. citatov iz neke revije v zadnjih 2 letih delijo s številom objavljenih člankov;
višji kot je faktor vpliva, večja je vrednost objave v tej reviji in višji je avtorjev ugled;
negativna lastnost teh meritev pa je izrazita pristranskost, oz. privrženost angleško govorečim publikacijam, poleg tega ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in recenzijami;
primerjamo lahko le citiranost znotraj ene stroke;
pogosto uredništva manipulirajo s svojim faktorjem vpliva tako, da forsirajo objave preglednih znanstvenih člankov in recenzij, jim odvzamejo izvleček in seznam literature in jih objavijo zgodaj v letu;
danes se spodbuja uporaba PageRanka, ki rangira spletne strani glede na število in kvaliteto povezav nanje.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo ...
tuje revije, kjer lahko najdemo razprave o slovenski književnosti: Slovene studies, Slavistika, Wiener Slavistisches Jahrbuch ...

Citatni slogi[uredi]

glavni citatni stili so: APA, MLA, čikaški ...
humanisti se navadno odločajo za MLA ali Čikaški slog. Razlika je v tem, da čikaški navede letnico takoj za avtorjevim imenom, MLA pa po naslovih del v kratkih sklicih

MLA slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55. 3―4 (2010): 5−15. Tisk.
čikaški slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3―4): 5―15.

Kratki sklici:

MLA slog: (Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)
čikaški slog: (Perenič in Hladnik 2010, 7)

pri nas Primerjalna književnost uporablja MLA slog, Slavistična revija in JiS pa čikaškega.
na Wikipediji se priporoča tako citiranje:

Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46. COBISS dLib

v bibliografski podatkovni zbirki moramo navesti avtorja, naslov, ime spletišča in datum spletne objave, kraj, založba, letnica, knjižna zbirka ...

Tehnika citiranja[uredi]

vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu le kazalka na bibliografske podatke vira, oz. na citatni tekst. Kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe[uredi]

včasih so se opombe na dnu strani služile navajanju literature , na katero se je avtor skliceval. S prevlado čikaškega sloga to ni več potrebno;
wikipedijska gesla se navadno končujejo s poglavjema Opombe (dela iz katerih so bile vzete konkretne izjave) in Seznam referenc (dela, ki so pomembna za razumevanje te snovi, a ni iz njih nič citirano);
v knjigah je listanje naprej in nazaj nerodno, zato tam ročno dodamo sprotne opombe;

Kratki sklici[uredi]

pazimo, da se ime v stavku in sklicu ne ponavlja, npr. "... kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 5); "... kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (Koblar 1984: 5) x
načeloma se pike v oklepaju izogibamo, npr. "Večina kupcev ..." (Žnideršič 1999: 85).

Označevanje navedkov[uredi]

označujemo jih z narekovaji ali postavitvijo v svojo vrstico;
navedka nikoli ne začenjamo ali končujemo s tremi pikami, ampak damo začetno črko v oglati narekovaj, npr. "[K]o že na Kranjskem vsak pisari," naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo[uredi]

citiramo lahko iz knjige, poglavja v knjigi, iz članka v reviji, iz časopisa ...
poleg besedila se lahko sklicujemo tudi na tabelo, sliko, grafikon ...
pomembnejše mesto danes med bibliografijo dobivajo spletna mesta, a imajo vseeno prednost tiskana;
pri izbiri damo vedno prednost prvim objavam, izvirnikom ...
iz tujejezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi.

Viri in literatura[uredi]

poenoten seznam virov je preglednejši kot ločen;
delitev na vire in literaturo je smiselna le pri dolgih seznamih;
viri so gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa so teoretični ali metodološki pripomočki za raziskavo;
poznamo tudi razliko med primarnimi (tisk) in sekundarnimi (splet) viri. V znanosti načeloma citiramo iz primarnih virov, iz sekundarnih pa če primarni niso na voljo.

Zaslon in papir[uredi]

večina ljudi danes piše na zaslon a z mislijo na tiskano objavo;
veliko strokovnih časopisov in drugih publikacij se danes seli na splet, ker bralce privlači lahka in zastonj dostopnost. Ta prehod sicer ni lahek, saj se tudi tiskarske storitve cenijo;
razlike med citiranjem knjige na zaslonu in na papirju:

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4), (COBISS) ZASLON

PAPIR: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Miran Hladnik. [Humnist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013. ZASLON

PAPIR: Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Zgledi[uredi]

Glej primere na Novi pisariji

Žanri[uredi]

v akademskem svetu je strokovno tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega;
izvirni članek je prva objava raziskovalskih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni članek pa poroča o najnovejših objavah z določenega področja. Namen poljudnih člankov je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Od strokovnih se razlikujejo po mestu objave - objavljeni so v časnikih in nespecializiranih revijah za široko publiko;
v humanistiki ima najuglednejši status monografska publikacija/knjiga;
za vzpon po akademski lestvici so pomembne le znanstvene objave (objavljene v npr. znanstveni reviji), saj le te prinašajo točke:
na Wikipediji imajo članki različne statuse:

Škrbine obsegajo do 10.000 znakov in so vredne 1 točko.
Standardni članki obsegajo do 25.000 besed in so vredni 4 točke.
Članki do 30.000 znakov so vredni 9 točk. To so pregledne znanstvene razprave.

Status strokovnega pisanja imajo: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, učbenik, priročnik ...

Šolsko pisanje[uredi]

sem spadajo referat, esej in diplomska naloga;
šolsko oz. akademsko delo se od "pravega" razlikuje po tem, da je njegov namen izpolniti študijske obveznosti in zadovoljiti pričakovanja mentorja/ev;
nekaj težav lahko nastane pri kombinirani diplomski nalogi, ko nad študentom bdita dva mentorja. Tu lahko pride do trenj glede citiranja, kateri del naloge pripada kateri stroki, kakšna bo ocena, pri kom bo naloga predstavljena ...

Popravljanje[uredi]

popravljanje je izraz za korigiranje ali lektoriranje;
lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo čimbolj optimalno, korektura pa je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu naredil npr. stroj. Korektor naj ne bi opravljal drugih posegov, a se korektura in lektura velikokrat pomešata;
pri tisku gredo besedila skozi lekturo pred samo objavo, pri pisanju na splet pa se ta dogaja sproti;
zahtevna besedila v znanih publikacijah gredo navadno skozi več lektur: najprej korekturo opravijo v pisarnah, potem besedilo prebere urednik in na koncu še avtor sam;
sintagma "rdeči svinčnik" označuje nekdanje lektorjevo orodje, s katerimi je popravljal besedila. Danes se to dogaja v urejevalniku, s funkcijo sledi spremembam;
urednik je nekdo, ki gre prvi skozi besedilo in se odloči, ali bo tekst vzel v objavo ali ne. Lahko sprejme originalnega ali pa avtorju za objavo postavi pogoje (npr. skrajšaj vsebinske spremembe ... ). Urednik mora vsa besedila za objavo ustrezno uskladiti in se odločiti, v kakšnem zaporedju si bodo sledili. Urednikovanje ima težo znanstvene dejavnosti.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

prvič se pojavi leta 1961, za globalno dopisovanje pa postane uporabna od 80. let dalje;
razvade pri komunikaciji preko E-pošte:

Neodzivanje nanjo, za odgovor se ne zahvalimo ...

napotki za pisanje E-pošte:

Pošiljatelju potrdimo sprejem pošte, nanjo poskušamo odgovoriti takoj, uporabljamo strokovno slovenščino in se izogibamo pisanju s kapitelkami, izogibamo se obsežnim priponkam, te naj bodo v znanih formatih (pdf, jpg ...);

v vrstico Za: (To:) vnesemo naslovnika, v vrstico Kp: (Cc:) pa tiste, ki jim pošto pošiljamo le v vednost, a jih ne nagovarjamo neposredno. V vrstico Skp: (Bcc:) pa vnesemo sprejemnike, ki jim pošto pošiljamo, a jih ostali ne vidijo med naslovniki. Tega se poslužujemo takrat, ko pošiljamo velikemu številu ljudi naenkrat;
pogosto pride do dileme vikanja/tikanja. Če pošiljamo pošto nekomu, ki je starejši, ga zagotovo vikamo (npr. Spoštovani gospod profesor). Pri ženskih naslovnicah je bolje uporabiti moško obliko priimka --> gospa Repinc, namesto gospa Repinčeva. Običajno se poslužujemo tehnike vikanje + priimek, tikanje + ime. Drugačna kombinacija je dovoljena npr. pri učiteljevem nagovoru študentki (npr. Draga Špela, popravite še ... );
Kako pismo zaključimo: S spoštovanjem (podpišemo se v isti ali novi vrstici. Če se z naslovnikom tikamo se podpišemo le z imenom, drugače tudi s priimkom), Lepo vas/te pozdravljam, Z lepimi pozdravi ...
kraj in datum nista potrebna;
na wikijih se podpišemo z znakom - - ~ ~ ~ in ime + priimek;
pri naslavljanju datotek naj bo ime kratko, pomenljivo, enolično, s spodnjimi črtami namesto presledkov, variante na bodo oštevilčene ...

Socialna omrežja[uredi]

razlikujejo se v funkcijah (FB, Linkeldn --> zasebna komunikacija, Youtube --> izmenjava vsebin; Instagram --> slikovno gradivo ... );
v današnjem času opažamo na socialnih omrežjih tudi področje stroke (na FB lahko najdemo velik zanimivih strokovnih prispevkov).

Tvit[uredi]

Twitter je nastal leta 2006 in je socialno omrežje, kjer lahko oblikujemo kratka sporočila (140 znakov), jih komentiramo, "retvitamo" ...
objave na isto temo lahko združujemo pod eno ime, ki se začne z grabljicami;
na Twitterju je tudi veliko strokovnih piscev, ki se odločijo, da bodo objavljali le tvite na strokovno temo. S tem služijo promociji in širjenju svoje stroke.

Drugo[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo tudi na omrežju Linkeldn, kjer so objavljeni tudi razpisi za akademske službe in projekte.

Zagovor[uredi]

sem sodijo zagovori diplom, seminarskih nalog, doktoratov ... ,ki spremljajo posameznikov vstop v stroko;
približni scenarij zagovora:

Predsednik komisije pozdravi prisotne in pove, zakaj so se zbrali
Predstavi kandidata s podatki o njegovem življenju in šolanju
Prebere povzetek ocen disertacije
Kandidat v cca 30min naredi povzetek disertacije
Člani komisije postavijo kandidatu vprašanja ali komentirajo disertacijo
Kandidat si lahko, če želi, vzame četrt ure za pripravo odgovorov
Vprašanja lahko postavi tudi publika
Komisija se dogovori o oceni

Literarna kritika[uredi]

je vedno subjektivna, polemična, ni trajno veljavna, mora biti poučna in prepričljiva, naj ne bi vplivala na branje neke publikacije ...
predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman ... ), predmet strokovne kritike pa strokovno ali znanstveno delo (znanstvena revija):
literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa status strokovnih ali celo znanstvenih besedil.

Enciklopedični članek[uredi]

ta se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikuje predvsem po zahtevah po večji jedrnatosti. To se danes uveljavlja tudi v razpravah in referatih;
enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, podrobnim informacijam, ponavljanjem, retoričnim figuram ...

Biografski članek[uredi]

gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih ... so literarnovedne narave;
za enciklopedični vpis so najprej na vrsti osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih ali se uvrščajo na razne sezname (npr. verzologov, didaktikov ... );
standardna poglavja so: Življenje, Delo, Bibliografija, (Nagrade), Poimenovanja. V desnem zgornjem kotu je navadno fotografija, na koncu pa je poglavje Glej tudi (navedemo gesla na Wikipediji, ki se povezujejo in povezavo na literarni program), Zunanje povezave (spletni naslovi na to temo) in Viri (običajno so to tiskani viri, od koder črpamo informacije);
lahko črtamo poklic avtorja, če po njem ni znan, standardiziramo podpoglavja pri Bibliografiji (drama, roman, kratka prozna ... ), preverimo spominske plošče, umetniške upodobitve osebe ... in jih postavi na Geopedijo itd.

Učbenik[uredi]

specifike učbeniškega pisanja: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje in oblikovanje kratkih, zapomnljivih definicij, privlačna tipografija ...
pisec učbenikov mora paziti na objektivnost;

Strokovni blog[uredi]

blog je skrajšana beseda angleškega "weblog"=spletni dnevnik;
za strokovni namen so najbolj vabljivi: področni blog, blog na določeno temo, blog humanista, raziskovalca, pedagoga ...
najbolj poznana blogerska spletišča so WordPress, Googlov Blogger in Siolovi Blogi;
primerni so za npr. politično diskusijo, publiciste, estradnike ...
predvsem je pri bloganju pomembna konstantnost odzivanja in ažurnost;
kar ga loči od znanosti je anonimnost objav, subjektivnost ...
blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo pretirani argumentaciji in citiranju in niso podvrženi recenziranju;
glavni dosežek blogov je večja živost in in povezanost znanstvene skupnosti.

Spletni forum[uredi]

pomembni so za vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti;
tu se objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti ...
je kombinacija E-pošte in spletnega arhiva. Arhiviranje sporočil je tisto, kar spletne forume loči od spletnih klepetalnic;
komunikacijo je tu možno regulirati: nekateri zahtevajo predhodno prijavo, drugi registracijo od vseh, ki bi želel debatirati, tretji pa dostopa ne omejujejo. Pogost je pojav moderatorja, ki presoja ali je objava za forum primerna ali ne. Moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani, niso podvrženi napadanju, žaljenju, vulgarizmu ... Njihova življenjska doba je daljša od nemoderiranih;
za nas je zanimiv predvsem spletni forum Humanist, ki se e začel leta 1987, v obliki poštnega seznama. Vanj je včlanjenih cca 3000 naročnikov in se osredotoča na digitalnohumanistične teme. Je zgled slovenskemu forumu SlovLit, ki se je začel 1999 in ima 1650 naročnikov. Ureja ga Miran Hladnik. Forum poleg akademskega poučevanja in temah študija slovenistike pokriva tudi literarno zgodovino in jezikoslovje (slovenistično).

Slog[uredi]

včasih je veljalo, da so se novi deli besedila pripenjali na predhodna tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol. Danes pa se novejša besedila postavljajo pred starejša;
stran besedila na listu je pokončna, na ekranu pa ležeča (panoramska). Danes zaslon sledi obliki besedila na papirju tako, da je besedilo levo in desno nekoliko odrezano, tam so po navadi reklame in belina;
na Wikiviru lahko format besedila prilagodimo s predlogo (Predloga:Proza), Firefox pa ponuja opcijo "Odpri bralni pogled", ki format spremeni v pokončnega.

Sestavni deli[uredi]

avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge;
pri nas je mednarodna kratica za to UMRIS (uvod, metode, rezultat in sklop);
seveda pa nimajo vsi članki vseh teh delov;
v revijah se ob avtorjevem imenu pojavljajo še: ime inštitucije na kater je zaposlen, njegov E-naslov, univerzalna številka raziskovalca ali piščeva osebna stran;
v Wikipediji lahko avtorjevo ime najdemo v Zgodovini strani.

Naslov[uredi]

v naslovu poskušamo radikalno skrčiti vsebino teksta v eno kratko poved. Mora zadevati vsebino drugače rečemo, da zavaja;
naslov naj: natančno in jedrnato izraža temo, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ne bo v obliki vprašanja, ne vsebuje narekovajev, ne bo zapisan s kapitelkami ...
podnaslov naj bo od naslova ločen z dvopičje, naj se začne z veliko začetnico in naj ne ponavlja stvari iz naslova;
izogibajmo se načelu, da dolgi in zapleteni članki potrebujejo dolge in zapletene naslove.

Izvleček[uredi]

tudi sinopsis ali abstrakt;
je krajša oblika povzetka;
če revije niso zastonj pogosto morebitnim bralcem ponudijo le izvleček, na podlagi katerega se bralec odloči, ali bo revijo kupil ali ne;
štiri sestavine izvlečkov: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep;
obsega naj največ 10 vrstic;
ne vsebuje odstavkov, kratkih sklicev ali opomb;
stoji takoj za uvodom, napisan je z manjšimi črkami in vrstičnim razmikom. Nekateri napišejo tudi angleški izvleček;
poleg teh informativnih izvlečkov obstajajo tudi deskriptivni izvlečki --> avtorji le naštejejo probleme, ki se jih članek loteva.

Ključne besede[uredi]

z njimi poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Pazimo da jih ne zamešamo s kategorijami, kjer iščemo širša predmetna področja;
imeti morajo le terminološko težo in biti kratke.

Kazalo vsebine[uredi]

na wikijih se kazala oblikujejo samodejno takoj, ko dosežemo 4 poglavja. S klikom na [skrij] ga lahko skrijemo;
naslovi in podnaslovi naj bodo kratki, kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja, dolga poglavja naj bodo razčlenjena na podpoglavja ...
kazalo naj obsega max. eno stran in le prve tri nivoje (3., 3. 1, 3. 1. 1).

Povezave[uredi]

so tiste, ki ločujejo tekst na zaslonu od tistega na papirju;
iz povezav je sestavljeno tudi kazalo vsebine in seznam literature;
modre povezave so tiste, ki imajo ustvarjeno stran, ko jih kliknemo se obarvajo vijolično. Rdeče povezave so tiste, ki nas pripeljejo na še neustvarjeno stran;
gole zunanje povezave niso zaželene, prav tako povezave v naslovih;
apostrofe za ležeči tisk uporabimo ob naslovu monografije in ne za celo povezavo.

Napake[uredi]

Gostobesednost[uredi]

pazimo na jedrnatost besedil;
kadar je besedilo namenjeno strokovni javnosti, odvečne besede črtamo, kadar pa gre za laičnega naslovnika, mašila in ponavljanja olajšajo razumevanje besedila (enako pri predavanju, saj poslušalci vsebine ne morejo "prevrteti" nazaj).

Nerazumljivost[uredi]

zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka, saj sporočilno nejasna besedila lahko zavajajo;
pogosto avtorji zanalašč zapletajo svoja besedila, dodajajo težke termine ..., ker želijo potrditi, da pripadajo strokovnemu delu publike, za širšo pa jim ni mar;
danes se pri prezentaciji strokovnega dela zahteva razumljivost tudi ljudem izven stroke;

Pomanjkanje konteksta[uredi]

velika napaka je besedilo brez rdeče niti ali nasilno posploševanje;
pogosto se brez konteksta pojavljata besedi že in šele (npr. Že leta 1789 so Slovenci dobili prvo dramo --> glede na kaj je ta dogodek zgoden??).

Manierizem[uredi]

tekste, pri katerih v prvi plan stopi retorika prepoznamo po vzorčno-posledični povezanosti izjav (torej, seveda, zato ... ) ali besedah, ki izjave zaokrožajo (seveda, jasno, nedvomno ... );
pogosto pisci poskušajo bralčevo pozornost pritegniti s ponavljanjem določenih stavkov v ključnih delih besedila. To na bralca učinkuje hipnotično, a ne spada v strokovno pisanje;
pisci tudi radi posežejo po arhaičnih besedah, saj se jim zdi, da "povzdignejo" besedila (npr. uporabijo besedo "list" namesto "časnik") ali pa se zatekajo k skladenjskim vzorcem (npr. ves čas uporabljajo besedo "hkrati" ali "obenem" ali "tudi" ... ).

Slogovna ubornost[uredi]

predvsem pri začetnikih se pogosto pojavlja ponavljanje skladenjskih vzorcev (npr. avtor ugotavlja, poudarja, opozarja ... );
pogosto se zgodi, da se pisec teh napak ne zaveda, zato je besedilo pred oddajo dobro dati v vpogled sošolcu, staršem itd.

Pristranskost[uredi]

za znanost je zelo pomembna objektivnost, nepristranskost;
to se velikokrat zgodi, saj s temo skozi raziskovanje postajamo domači;
nevarnejša je pristranskost ideološke narave, ko se avtor (ironično) dotika aktualnih družbenih tem, npr. komunizma, feminizma, patriotizma ...

Terminologija[uredi]

gre za poimenovanje zahtevnejših izrazov;
poznamo veliko (večnih) terminoloških diskusij, npr. junak/glavna oseba, lirski subjekt/avtor, književnost/literatura ...
velikokrat so z nepotrebnimi termini zasičeni učbeniki, saj morajo učenci poznati definicijo nečesa, kar lahko povejo s svojimi besedami (npr. definicija vremena);
termine v besedilu poenotimo in poslovenimo, če je možno;

Spol in število[uredi]

do razširitve feminizma je veljalo, da je moški spol nevtralen in se uporablja za oba;
zdaj je vedno več nadomeščanja moške oblike z žensko ali uporabe obeh, kar je neekonomično in nenaravno;
da se izognemo dilemi, lahko uporabimo kar množinsko obliko;
tudi pri številu se rado zaplete, zato je najbolje da uporabimo 1. os. mn. --> znanstveni plural.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

gre za (občutljivo) razmerje med domačim in tujim. Paziti moramo, da ne gremo pri ničemer predaleč;
servilnost do vsega kar prihaja od zunaj (predvsem iz Zahoda) pa je druga skrajnost slovenske literarne vede. Ko je bil cenjen pojem Srednje Evrope, je veliko naših razprav dokazovalo, kako naši književniki spadajo v ta del in so zgled srednjeevropske identitete. Ko pa je napočil čas EU, je začela naša stroka poudarjati vse, kar slovensko književnost dela evropsko.

Govorna prezentacija[uredi]

govorne predstavitve dobijo status objave le, če so posnete in shranjene ter vpisane v Cobiss ali kakšno drugo bibliografijo;
predavatelj mora napisano besedilo za potrebe govorne prezentacije preoblikovati. Neposredno branje zaradi citatov, slik, grafikonov ... ne pride v poštev;
govor dopušča več napak ali posebnosti, a moramo paziti, da tega ni preveč;
predavanje lahko začnemo tudi s kakšno anekdoto, ali jo vključimo vmes, a tudi s tem ne gre pretiravati, saj si študentje na koncu drugače zapomnijo le to, prave vsebine pa ne;
besedila se navadno ne učimo na pamet, saj to vodi v monotonost. Pomembne stvari je dobro zapisati na tablo ali na prosojnice, v primeru da jih poslušatelji preslišijo.

Prosojnice[uredi]

predavatelju pomagajo, da ne zaide v stranske teme in, da povzame glavne točke;
predavatelj mora paziti, da ga prosojnice ne zavedejo k branju alinej;
sestavljene so seznamsko. Seznami naj bodo kratki, vključujejo naj slike, grafikone, citate ... Do daljših tekstov ali posnetkov pa naj vodijo povezave;
Japonci so iznašli poseben prezentacijski model "pečakuča", kjer gre za kratke 6min dolge predstavitve, ki vsebujejo 20 prosojnic, ki se menjajo na 20s. To pripomore k hitri in jedrnati predstavitvi;
za postavitev na splet prezentacijo pretvorimo iz ppt v pdf.

Vizualizacija[uredi]

besedilo na spletu je slikovitejše od tistega na papirju, ker je slikovno gradivo pri tisku drago.

Fotografije[uredi]

danes je slikovna informacija v prevladi;
pri fotografija skupinskega avtorstva še ne poznamo --> opremljene so z licenco cc in by, lastnik pa je tisti, ki je pritisnil na sprožilec;
če je fotograf podpisan z vzdevkom, lahko njegovo ime izpustimo;
ime fotografa navajamo --> Foto Srečko Meglič;
fotografiji je zelo naklonjena reportaža, oz. fotoreportaža (če delež fotografij prevladuje), v leposlovju pa je fotografija omejena na naslovnice, zavihke knjig ...
v strokovnih žanrih se fotografija pojavlja v navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah;
fotografije na Googlu večinoma nimajo licence proste dostopnosti, zato jih lahko uporabimo le v zasebne namene. Najuporabnejše so prostodostopne fotografije v Wikimedijini zbirki.

Licenciranje fotografij[uredi]

v Sloveniji nam objave slikarskih, kiparskih upodobitev ali knjižnih ilustracij niso dovoljene, razen če je od avtorjeve smrti minilo 70 let;
platnice knjig, revij, cedejk ... pa lahko objavimo tudi že avtorske pravice še niso potekle a v nižji resoluciji;
fotografije na dLibu so prosto dostopne, če so objavljene pred 1. 1. 1970.

Fotografije kulturne dediščine[uredi]

za uporabo podobe ali imena spomenika, vpisanega v kulturno dediščino se zahteva soglasje lastnika. Ta zakon velja tudi za nepremičnine in je za našo kulturo zelo škodljiv;
nekatere fotografije vseeno najdemo na slovenski Wikipediji (ko avt. pravice še niso potekle) a z opozorilom, da je jih ne smemo kopirati v Zbirko. Tak je npr. spomenik Rudarja v Tivoliju, katerega fotografija bo v javno last prešla šele leta 2056, ko mine 70 let od kiparjeve smrti. Njena lokalna objava se je zaradi načela poštene rabe (fair use) zgodila že zdaj (v omejeni ločljivosti);
zadrtost slovenske zakonodaje se kaže tudi na Youtubu, kjer si lahko pogledamo obilo filmov, katerih tvorci še niso 70 let mrtvi, ne moremo pa si npr. ogledati slovenskega filma Triglavske strmine;
tudi slike Plečnikovih stavb so prosto dostopne na Wikipediji, kamor so jih objavili praški wikipedisti. Njegove slovenske stavbe pa so na slovenski Wkipediji pod nizko ločljivostjo z navodilom, naj jih ne kopiramo v Zbirko.

Nalaganje na wikije[uredi]

slike moramo opremiti s kategorijami in jo opisati. V nasprotnem primeru jih uredniki označijo z Predloga:Ovl, ki pomeni Opis, Viri, Licenca;
najbolje si je za licenco izbrati Poštena raba: Predstavitvena slika.

Infografika[uredi]

gre za vizualno prezentacijo podatkov. To so zemljevidi, razpredelnice, fotografije ...

Tabele[uredi]

tu so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami;

-	FR do 1900	FR 1900–1918
slovenski	12%	29%
slovanski	44%	19%
svetovni	44%	52%

Grafikoni[uredi]

tu je pomembna tabela, da vemo kaj pomeni neka barva/lik;
Poznamo

-grafikoni: histogram, črtni, stolpični, palični, torni, graf raztrosa ...

-diagrami: časovni ali kronološki, drevesi, omrežni, organizacijski ...

-kartogram

-shema

-piktogram

naslov postavimo pred ali pod grafikonom;
če graf narišemo npr. v Excelu, ga v članek vgradimo kot sliko ali napravimo povezavo nanj.

Zemljevidi[uredi]

prva je potrebo po zemljevidu pri nas občutila Marja Boršnik, ki je v prvi knjigi Tavčarjevega zbranega dela objavila načrt Poljan, v tretji knjigi pa zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja;
večjo rabo zemljevid dobiva od pojava interaktivnih kart na spletu. Gre za Geopedijo (literarni spomeniki, poti, zgodovinski romanopisci ... ) in projekt Prostor slovenske literarne kulture.

Besedni oblak[uredi]

spletno orodje Woordle na zaslon izriše oblak teksta, ki mu ga damo v obdelavo;
Voyant Tools nam omogoči tudi vpogled v nekatere statistične informacije v besedilu.

Več: Woordle

Iskanje[uredi]

vsak avtor ima v Cobissu svojo številko, da ne bi prišlo do zamenjav;
ORCID je mednarodna neprofitna organizacija, ki znanstvenike in njihove objave opremi z digitalno oznako (16 mestno) in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje;
številka ISBN je namenjena identifikaciji knjižnih objav, številka ISSN identifikaciji periodike, DOI pa identifikaciji spletnih objav;
številko ISBN dodeli publikaciji osrednja nacionalna bibliografska inštitucija, skupaj z drugimi podatki. Številka je 13 mestna (oznakam pred letom 2007 moramo dodati predpono 978, naslednje tri številke pomenijo državo/jezik (slovenske knjige 961), naslednje tri pomenijo založbo (Znanstvena založba FF 237), predzadnje tri pomenijo knjigo znotraj založbe in zadnje tri so kontrolne številke). Ta podatek najdemo na zadnji strani platnic;
ISSN je 8 mestna številka (elektronska varianta revije ima svojo ISSN št.);
za slovenske knjige je najbolj uporabna Cobiss ID številka;
števili ISS in ISB wikijini urejevalniki takoj naredijo klikljivo;

UDK[uredi]

pomeni Univerzitetna decimalna klasifikacija in poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje;
Slovenija je ena od zgolj 30 držav, ki uporabljajo ta sistem;
Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS pozna 7 področij, ki so razdeljena na 260 podpodročij (humanistiki pripada 7%). Literarne vede imajo št. 6.07;
Slovenski statistični urad uporablja sistem KLAUS, kjer ima humanistika kodo 22;
Evropska klasifikacija za raziskovalne dejavnosti pozna 5 področij (humanistično je na prvem mestu in obsega 20%);
klasifikacija FOS 2007 pozna 47 področij (humanistika obsega 13%);
enciklopedične klasifikacije delijo znanost na: družbene vede in naravoslovje. Poznamo pa tudi delitev na empirične (eksperimentalne) in formalne (matematika, logika) znanosti ter temeljne in uporabne znanosti;
UD-klasifikator najdemo v seznamu gesel po abecedi ali v Spletnem splošnem slovenskem geslovniku (Srečko Kosovel in ruski pesniški konstruktivizem UD: 886.3.09-1:882.09-1).

DOI[uredi]

pomeni Digitalni identifikator objekta, omogoča spletne objave in lažji ter trajnejši dostop do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti;
koda DOI poskrbi za sledljivost dokumenta in mu ob spremembi naslova sama zamenja URL;
kodo izdajajo samo pooblaščene organizacije, za pridobitev pa je potrebno plačati;
za humanistiko sta primerni mEDRA in CrossRef;
ko DOI vnesemo v iskalnik, dobimo na spletni strani organizacije bibliografske podatke o publikaciji (DOI: doi:10.7771/1481-43374.2064).

COBISS ID[uredi]

s to številko je pri nas opremljena vsaka registrirana objava, ne glede na medij;
če želimo dobiti zapise vseh razprav nekega zbornika uporabimo namesto ID ukaz HI (enako je z revijami. Slavistično revijo dobimo npr. z ukazom SP=0350-6894, za članke v reviji iz leta 2013 pa vtipkamo SN=0350-6894 and py=2013).

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

včasih je bilo težko priti do podatkov, saj jih je bilo treba iskati na mestih, kjer so bili javno dostopni, npr. besede v slovarjih, publikacije v bibliografijah, avtorji v leksikonih ... Do specialnih podatkov pa, zaradi avtorskih pravic, ni bilo dostopa;
danes število javno dostopnih zbirk narašča: Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, slovarji (SSKJ, SP, slovnica ... ), Nova beseda, Gifada , Cobiss, Wikipedija, PSBL ...
leta 2010 je začel nastajati seznam digitaliziranega leposlovja, s povezavami do polnih besedil na Wikiviru. Ta so nastajala v okviru projekta Slovenska leposlovna klasika;
v 90. letih se začne tudi bibliografsko dokumentiranje seminarjev;
redka spletišča omogočajo tudi poseganje in dopolnjevanje (npr. Razvezani jezik in Diplomske naloge iz slovenske književnosti - FF).

Isknje po dLibu[uredi]

na dLibu najdemo besedila, slike, večpredstavnostna gradiva ...
kadar nam iskanje po metapodatkih (avtor + naslov) ne da zadetkov, odkljukamo "išči tudi po celotnem besedilu";
če je rezultatov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov;
niz besed, za katere vemo, da so postavljene skupaj, zapišemo v narekovaje;
preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu.

Seznami[uredi]

seznamske alineje uporabimo, ko želimo na čim razločnejši način našteti serijo elementov;
alineje načeloma niso daljše od ene vrstice, na koncu pa napišemo piko ali podpičje (ni nujno);
v wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če dodamo zvezdico ali grabljice (=številke);
retorični figuri seznamov sta kopičenje (akumulacija) in naštevanje (enumeracija);
tudi kazala, seznami literature, zadetki na iskalnikih ... so v obliki seznamov;
Wikipedija in Wikivir gesla sama uvrščata med sezname, če jih ustrezno kategoriziramo;
za prehod od zgodbenega k seznamskemu dojemanju je verjetno najbolj "odgovoren" splet s svojimi kazali in meniji.

Slovar neznanih besed[uredi]

altruizem=ravnanje, ki je v korist drugim
diletantizem=površnost pri delu
imanenten= neločljiv
inherenca=lastnost, ki je ne moremo ločiti od nosilca le-te
paradigma=vzorec
pietizem=gibanje, ki temelji na čustveni pobožnosti
sangviničen=optimističen
pasant=mimoidoči
repozitoriji=prostori za shranjevanje dokumentov
revidiranje=brisanje
tavtologija=sopomenskost
uzurpacija=nezakonita/nasilna prilastitev
valenca=psihološka vrednost predmeta/osebe/pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost.