Uporabnik:L. Cestnik

Domače naloge

2. domača naloga: Literatura in utopija

Besedo »utopija« je v 16. stoletju skoval Anglež Sir Thomas More. Beseda izvira iz stare grščine in pomeni »kraj, ki ga ni« oziroma »kraj z idealnim političnim in družbenim sistemom«. V literaturi se ta izraz nanaša na v literaturi izdelan načrt za izboljšanje družbe. Izhaja iz kritike obstoječih razmer in jim postavlja nasproti idealen družbeni red (idealno državo). Za prvo utopijo velja Platonova Država, Utopija Thomasa Mora pa je postala zgled za številne naslednike. Pri Slovencih najdemo elemente utopije pri Tavčarju (4000) in Mencingerju (Abadon).

Utopije so večinoma bližje žanru fantazije ali znanstvene fantastike, saj idealne družbe še ni bilo, niti se ji nismo še nikoli približali. Obstaja več različnih vrst utopij. Nekateri avtorji so prepričani, da se tej idealni državi počasi približujemo. Dober primer je delo H. G. Wellsa The Shape of Things to Come, v katerem je napovedoval, da bo tehnološki napredek privedel do »tehnične utopije«. Nekateri avtorji pa si svoje utopije predstavljajo kot nekaj nostalgičnega, ne preroškega: idealno državo vidijo v tem, da se bomo počasi vrnili k bolj preprostemu načinu življenja. Primer takšne literature je delo Williama Morrisa A Dream of John Ball. Načeloma imajo vse družbe svojo predstavo o tem, kako naj bi delovala idealna država: Platon si je predstavljal natančno urejeno državo, v kateri bi prevladoval razum, v družbah, v katerih prevladuje krščansko dojemanje sveta, je utopije navdihovala podoba edenskega vrta ali nebes, v drugih državah in okoljih pa je ta ideal predstavljalo nekaj drugega.

Ne glede na to, da si načeloma vsi želimo živeti v idealnem svetu brez težav, pa se mnogi strinjajo, da literanih del o idealni državi ni ravno zanimivo brati. Večina bralcev tako raje posega po delih, ki predstavljajo okolje, ki je daleč od idealne države in do katerega smo lahko kritični. Moderne utopije so pogosto pesimistične (gre za negativno utopijo, nekateri temu pravijo tudi »antiutopija« ali »distopija«, čeprav teh izrazov še nisem našla v slovarju). Negativne utopije kažejo človeka, ki je žrtev tehnike in državnih mehanizmov. Med nekatere najbolj znane negative utopije spadajo naslednja dela: 1984 (George Orwell), Fahrenheit 451 (Ray Bradbury), Krasni novi svet (Aldous Huxley) in Deklina zgodba (Margaret Eleanor Atwood).

Sama sem sicer ena izmed tistih, ki veliko raje posegajo po literaturi, ki predstavlja negativno utopijo. Do sedaj se mi je ta vrsta literature zdela bolj zanimiva in morda celo bolj realistična. Kljub temu pa sem vseeno mnenja, da ima tudi utopija v prvotnem pomenu besede pomembno mesto v literaturi. Pomembno je brati tako dela, ki predstavljajo idealno državo, kot tudi dela, ki so do družbe bolj kritična in jo predstavljajo bolj pesimistično. Morali bi biti uravnovešeni. Saj tudi pogosto slišimo rek: »Upaj na najboljše (utopijo), pripravi se na najslabše (negativno utopijo).« Čas in pozornost bi torej morali nameniti obema vrstama literature.

3. domača naloga: Popravljalci sveta

Ko sem v osnovni in srednji šoli pripravljala predstavitve in seminarske naloge, mi je v glavi nenehno odzvanjalo zlato pravilo: Med vire v nobenem primeru ne smem navesti Wikipedije. O Wikipediji se je govorilo kot o nečem nezanesljivem, kot o nečem, kar lahko upravlja vsak posameznik brez kakršnega koli nadzora. Zato med raziskovanjem in pisanjem seminarskih nalog nismo smeli uporabljati Wikipedije. Lahko smo jo sicer preleteli, da bi se na hitro seznanili s snovjo, vsekakor pa je naj ne bi navajali med vire, ki smo jih uporabili. To je bilo rezervirano za knjige, revije in morda še kakšne spletne strani, vsekakor pa ne za Wikipedijo ― ne glede na to, da se je v veliki večini primerov to, kar je bilo zapisano na Wikipediji, povsem skladalo s tem, kar je bilo zapisano v drugih virih.

Sama sem sicer vedno imela občutek, da je Wikipedija kljub svojemu slovesu precej zanesljiva spletna stran, toda večina učiteljev in profesorjev, s katerimi sem do sedaj prišla v stik, jo je predstavila v slabi luči. Predavanje Popravljalci sveta pa mi je Wikipedijo predstavilo v povsem novi luči. Izvedela sem, da je Wikipedija veliko bolj zanesljiva, kot si veliko ljudi misli, da je. Izvedela sem, da je to, da jo lahko ureja vsak, pravzaprav prednost, saj nas to spodbuja k širjenju informacij in znanja, tiste, ki to prednost izrabljajo, pa običajno kmalu nekdo popravi. Zanimivo je bilo izvedeti tudi to, da je Wikipedija povsem neodvisna, kar je v tem svetu žal nekaj redkega. Koristilo mi je tudi to, da sem izvedela, da je urejanje Wikipedije pravzaprav veliko bolj nadzorovano, kot sem si mislila: vsaka najmanjša sprememba je zabeležena in vedno lahko sledimo temu, kaj je kdo uredil.

V predavanju pa je bilo omenjeno še nekaj, na kar prej še nisem pomislila, vendar je verjetno najbolj pomembno. Wikipedija ni zgolj enciklopedija s koristnimi podatki, temveč je izjemno pomembna tudi za ohranitev jezika in kulture določenega naroda, torej tudi slovenščine in slovenske kulture. Omogoča nam tudi popravljanje sveta: širjenje znanja in točnih, vedno boljših informacij, nam lahko samo koristi. Tudi to, da je neodvisna, nas spodbuja k zastonj posredovanju informacij, nas spodbuja k skupinskemu delu in sodelovanju ter je odprta za vse, so samo pozitivne lastnosti, ki nam pomagajo tudi v vsakdanjem življenju.

Ob vseh koristnih lastnostih in zmožnosti Wikipedije se postavlja vprašanje: Zakaj potem toliko ljudi (še posebej učiteljev in profesorjev) na Wikipedijo gleda kot na nekaj manjvrednega? Ne vem točno, a verjetno je del tega tudi zavračanje nečesa novega in predsodki pred nečem, kar lahko upravlja vsak, ne glede na pridobljeno izobrazbo ali kompetence. Sklepam, da so mnogi takšnega mnenja, ker se še niso iskreno pozanimali o tem, kako Wikipedija deluje, kaj vse nam omogoča in kaj so njene prednosti. Tudi jaz se vsega tega nisem zavedala, dokler nisem poslušala tega predavanja. To predavanje mi je pomagalo, da na Wikipedijo gledam z večjim spoštovanjem in zaupanjem. Prepričana sem, da bi pomagalo tudi mnogim drugim, da bi se končno osvobodili predsodkov, ki spremljajo Wikipedijo, in se končno začeli zavedati vseh njenih prednosti in koristi.

4. domača naloga: Slavistična revija

Na dan, ko so ostali v tem letniku prejeli izvod Slavistične revije, me ni bilo na fakulteti, saj zaradi redne službe ne morem redno obiskovati predavanj. Kljub temu sem želela opraviti domačo nalogo, zato sem se odločila, da bom zapisala nekaj splošnega o Slavistični reviji.

Na spletu sem poiskala uradno spletno stran Slavistične revije, prebrala pa sem tudi, kaj o Slavistični reviji piše na Wikipediji. Izvedela sem, da je revija prvič izšla leta 1948, najnovejša številka, ki jo lahko najdemo na uradni spletni strani revije, pa je izšla 6. oktobra 2021. V Slavistični reviji so objavljeni izvirni znanstveni in strokovni članki s področja slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter temu sorodnih strok. Objavljeni članki so večinoma v slovenščini, včasih pa tudi v drugih jezikih. Ko sem pobrskala po nekaj različnih številkah, sem zasledila vsaj članke v angleščini, poljščini, ruščini in srbščini, najverjetneje pa se lahko najdejo članki tudi v drugih jezikih. Članki iz revije so takoj po objavi takoj prosto dostopni na spletu: gre za poln odprt dostop. In res, v arhivu starejših številk na uradni spletni strani Slavistične revije lahko res najdemo številke od leta 1948 (od začetka izhajanja te revije) naprej, prav tako pa lahko brez registracije dostopamo do vseh člankov. Ob kliku na nekatere članke, predvsem starejše, nas povezava preusmeri na dLib, do novejših člankov pa lahko dostopamo v .pdf obliki brez dodatne povezave na drugo spletno stran. Čeprav registracija ni nujna za branje člankov, se je na tej spletni strani vseeno možno registrirati. To koristi tako bralcem kot reviji sami: bralci prejemajo obvestila o novih izdajah, z vsako novo registracijo pa se veča število (zabeleženih) bralcev revije, kar reviji nudi določeno podporo. Članki se po obravnavanih temah precej razlikujejo. Nekateri članki se osredinjajo na literaturo, drugi na jezikoslovje, zasledila pa sem tudi članke, ki so se ukvarjali z gledališčem, filmom in videoigrami. Vsekakor pa so članki napisani zelo strokovno in sledijo natančnim navodilom za pisanje prispevka, ki so tudi objavljeni na spletni strani Slavistične revije. Merila za objavo prispevkov so očitno zelo visoka. Zdelo pa se mi je zanimivo tudi to, da članki obravnavajo tako splošne teme kot tudi zelo specifična področja. Še posebej pa mi je padla v oči številka iz leta 2019 (letnik 67, številka 2). Vsi članki iz te revije so obravnavali vprašanje spola. Vidi se, da pri tej reviji skrbijo ne samo za strokovnost in raznolikost prispevkov, ampak tudi za prispevke, ki se ukvarjajo z aktualnimi vprašanji.

Raziskovanje o Slavistični reviji mi je vzbudilo zanimanje za to revijo. Cenim tako njeno strokovnost kot tudi njeno dostopnost, zdelo se mi je zanimivo, da so v njej objavljeni članki v najrazličnejših jezikih in da se avtorji lotevajo najrazličnejših tem. Gotovo bom vsaj spletno stran revije še pogosto obiskala, in upam, da jo bo obiskalo še čim več drugih novih bralcev.

5. domača naloga: Petra Jordan: Slovenski klasiki na družabnih omrežjih

Izbrala sem si članek Slovenski klasiki na družabnih omrežjih avtorice Petre Jordan. Članek je bil objavljen 15. februarja 2017 v Slavistični reviji (letnik 65, številka 2).

V članku je avtorica predstavila knjigo SLOLvenski klasiki 1 Boštjana Gorenca - Pižame, ki je izšla leta 2015 pri Cankarjevi založbi. V članku se je sklicevala na različne pisne vire, poleg tega pa je izvedla kratek intervju z avtorjem. Njegove odgovore na vprašanja (vprašanja so se večinoma nanašala na cilj knjige in proces pisanja) je upoštevala pri predstavitvi knjige. Poudarila je, da se sicer zdi, da je knjiga namenjena mladini, a je za dobro razumevanje knjige (in tudi užitek pri branju) potrebno dobro poznavanje tako književnih klasikov kot tudi digitalne komunikacije in komunikacijskih kanalov, ki se v knjigi pojavijo. Zato je knjiga bolj primerna za starejše bralce. Opozorila je tudi na različne pristope k literarnim delom (pri nekaterih je zgodba povzeta ali povedana na drugačen način, pri nekaterih pa sta pomembna samo naslov ali avtor) in na to, da se avtor v tej knjigi loteva tudi aktualnih družbenih tem in problemov. Zanimivo je bilo tudi to, da je poudarila, da prikaz komunikacijskih kanalov ni popolnoma zvest temu, kako so ti komunikacijski kanali videti na svetu (določene funkcije so izpuščene, da ne bi zmotile bralcev). Z vidika literarne teorije pa je bilo zanimivo tudi izvedeti, da se je avtor lotil več različnih možnih vrst predelav izvirnih besedil (predelave so tako vsebinske kot formalne, med njimi so tako travestija kot druge oblike predelovanja resne snovi).

Vidi se, da se je avtorica predstavitve knjige lotila resno in temeljito. Vsaj po mojem mnenju je to knjigo uspešno predstavila in opozorila na mnoge podrobnosti, na katere med prvim branjem te knjige nisem pomislila. Začela sem razmišjati o tem, da bi to knjigo ponovno vzela v roke in pri branju upoštevala znanje, ki sem si ga in si ga še bom pridobila med študijem. Članek me je torej spodbudil tako k branju literature kot k analiziranju literarnega dela. Lahko sklepam torej, da je članek učinkovit in da je avtorica to tematiko uspešno in zanimivo približala bralcem.

6. domača naloga: Slovenski literarni zgodovinar Emil Cesar

Na kratko bom predstavila življenje in delo slovenskega literarnega zgodovinarja Emila Cesarja. Rodil se je 16. avgusta 1927 v Ljubljani, maturiral je leta 1947, študiral pa je slovenski jezik in knjievnost na slavističnem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete. Diplomiral je leta 1953, nato pa je poučeval na srednjih šolah, na Pedagoški akademiji in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je leta 1990 tudi doktoriral. Upokojil se je leta 1991. Umrl je 12. septembra 2020 v Ljubljani.

Emil Cesar je bil eden največjih poznavalcev literature slovenskega narodnoosvobodilnega boja, zlasti pa se je posvetil Karlu Destovniku - Kajuhu. Proučeval je tudi slovensko književnost med obema vojnama. Prve literarnozgodovinske prispevke je objavil leta 1954, od leta 1982 do 1988 pa je bil glavni urednik revije Obzornik. Prav tako je opremljal razne knjige s tega področja s spremnimi besedami in drugimi dodatki. Za svoje literarnozgodovinsko delo je prejel več nagrad in priznanj. Njegova bibliografija je izjemno obširna, med drugim pa je napisal dve knjigi, v katerih je opisal slovensko kulturo v obdobju okupacije Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja: (od aprila 1941 do 8. septembra 1943) in Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja: (od 8. septembra 1943 do 9. maja 1945) in strokovno monografijo Literarnozgodovinski portreti.

Njegovo sliko lahko najdemo na slovenski Wikipediji, brskanje po spletu pa nam ponudi samo še eno drugo fotografijo in nekaj fotografij njegovih del. Med brskanjem po spletu sem še ugotovila, da je njegovo življenje in delo opisano tudi na Slovenski biografiji, njegove knjige pa prodajajo na več različnih spletnih straneh. Posebej omenjen je v članku na spletni strani časopisa Delo ob izidu spominske monografije Karla Destovnika - Kajuha, ki jo je pripravil in Emil Cesar leta 2012. Če vpišemo v COBBIS+ geslo »Emil Cesar«, dobimo kar 281 rezultatov (ne vem pa, koliko del se ponavlja in v koliko delih je spisal le spremno besedo). Članek o njem na slovenski Wikipediji je nastal 20. oktobra 2007, nazadnje je bil urejen 27. februarja 2021. Pri raziskovanju pa sem našla članek o njem tudi na angleški Wikipediji.

7. domača naloga: Geopedija

Pri iskanju na Geopediji žal nisem našla veliko informacij o literarnem dogajanju v svojem kraju. Prebivam v Vrbju, majhnem kraju v bližini Žalca. Ko sem prvič prebrala navodila za domačo nalogo, se nisem mogla domisliti nobenega pesnika ali pisatelja, ki je živel v tem kraju, prav tako pa nisem poznala nobenega romana, ki bi se vsaj delno dogajal tudi v Vrbju.

Žal je moje iskanje po Geopediji potrdilo moje domneve. Glede na Geopedijo v našem kraju ni nobenega literarnega spomenika. Našla sem pa zapis o dveh partizanskih spomenikih. Gre za dve spominski plošči. Ena od njiju je bila že odstranjena in se je še mnogi domačini ne spomnijo več, bila pa je posvečena trem žrtvam nemških policistov 3. 12. 1942. Druga spominska plošča še obstaja in jo tudi domačini poznajo (tudi jaz sem se je spomnila). Ta se nahaja na vogalu gasilskega doma v Vrbju (prej se je nahajala na Domu krajanov), na njej pa je navedenih deset imen žrtev fašističnega nasilja.

Skozi Vrbje ne poteka nobena literarna pot. Poleg tega nisem našla zapisov o avtorjih, ki so se v tem kraju rodili. Zdelo pa se mi je zanimivo, da sem našla zapis o romanu, ki naj bi se dogajal tudi v bližini Vrbja (na meji med Žalcem in Vrbjem). Gre za roman Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis avtorice Tite Kovač Artemis, ki je izšel leta 1990. Žal nisem mogla ugotoviti, če je bil Žalec samo omenjen ali pa se je roman odvijal tudi blizu mojega domačega kraja.

Med raziskovanjem sem odkrila, da svoj domači kraj še vedno poznam preslabo. Raziskovanje me je opomnilo, da se v Vrbju skriva nekaj spomenikov, na katere sem že pozabila, in me spodbudilo, da se malo bolj natančno pozanimam in raziščem kulturno zgodovino svojega kraja. Mogoče bi mi koristil ponoven obisk domoznanskega oddelka v knjižnici v Žalcu.

8. domača naloga: Lektura članka About a Boy (TV serija)

Odločila sem se, da se bom lotila lekture članka o ameriški TV seriji About a Boy. Članek je bil nazadnje urejen pred približno dvema letoma (29. novembra 2019). V članku je še vedno kar nekaj napak, ampak sem se odločila, da se bom držala navodil in popravila zgolj nekaj najbolj očitnih napak. Upam, da bo nekoč nekdo, ki to TV serijo pozna bolje kot jaz, dopolnil in popravil tudi zapise o vsebini serije in posameznih epizodah.

Pri popravljanju sem dodala nekaj vejic (vrstici 15 in 107). Popravila sem še zapis tropičja iz stičnega v nestično (vrstica 107) in dva zapisa datumov (v vrsticah 15 in 45), pa tudi tipkarsko napako pri zapisu imena Will (vrstica 107) in zapis besede »zaspi« (vrstica 129). Natančen pregled popravkov pa je jasno viden v primerjavi med redakcijama.

9. domača naloga: Register kulturne dediščine

Za to domačo nalogo sem prebrskala spletno stran Register kulturne dediščine in poiskala seznam (kulturnih) objektov v svojem domačem kraju, Vrbju pri Žalcu. Podobne informacije sem iskala že na Geopediji. Tam sta bila navedena samo dva spomenika, zato sem bila ob raziskovanju spletne strani Registra kulturne dediščine prijetno presenečena, saj sem naletela na (malo) daljši seznam. Žal nisem zasledila omembe teh (ali drugih) spomenikov na Wikipediji, Wikipodatkih ali na katerih koli drugih Wikimedijevih spletiščih. Prav tako žal nisem ne na Registru kulturne dediščine ne na Wikimedijevih spletiščih zasledila fotografije teh objektov. Kljub temu bom tukaj na kratko navedla in opisala objekte, ki sem jih zasledila na Registru kulturne dediščine, saj se mi zdijo zanimivi in vredni omembe, poleg tega pa sem med raziskovanjem izvedela več o kraju, v katerem živim, in bi rada to delila z drugimi.

V Vrbju lahko glede na Register kulturne dediščine najdemo tri hiše, ki imajo pomembno etnološko vrednost. Najstarejša hiša (Vrbje 47) ima na tramu zapisano letnico 1679. Ta hiša sicer žal nima več črne kuhinje, je pa njena somerna streha z enim čopom krita s slamo. Poleg te sta vredni omembe tudi Špičkova hiša (Vrbje 33) in Jagrova hiša (Vrbje 23). Obe sta bili datirani v 19. stoletju, Jagrova hiša pa ima na kamnitem portalu tudi vpisano letnico 1842. Če prav razumem zapis na Registru kulturne dediščine, imata obe hiši značilnosti, zaradi katerih sta pomembni z vidika etnologije, ampak žal ne vem dovolj o arhitekturi, da bi lahko te značilnosti natančno opisala.

Poleg teh treh hiš sem na Registru kulturne dediščine v Vrbju našla še dva objekta. Omenjena je kapelica pri hiši Vrbje 52. Ta kapelica je bila datirana leta 1910, pomembna pa je tako z vidika etnologije kot tudi z vidika umetnostne zgodovine. Kapelica je odprtega tipa z bogato profilirano arhitekturno členitvijo ter ohranjeno figuralno skupino Svete družine. Zadnji objekt, ki bi ga rada omenila, pa je objekt, ki je evidentiran tudi na Geopediji. To je vzidana kamnita spominska plošča z imeni padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja med NOB. Tukaj pa se zapisa na Geopediji in Registru kulturnih spomenikov rahlo razlikujeta. Na Geopediji piše, da je navedenih deset imen in da se spominska plošča nahaja na vogalu vrbenskega gasilskega doma, na Registru kulturnih spomenikov pa je zapisano, da je navedenih osem imen in da se spominska plošča nahaja na pročelju Doma krajanov (Vrbje 68). Ne glede na to, kje točno se nahaja, ima ta spominska plošča pomembno zgodovinsko vrednost. Očitno pa se moram odpraviti na sprehod, da se na lastne oči prepričam, kje točno se nahaja. Mogoče pa bom to ploščo hkrati še fotografirala.

10. domača naloga: Fotografija Spominske plošče žrtvam NOB

V Zbirko sem naložila dve fotografiji Spominske plošče žrtvam NOB, ki se nahaja na Domu krajanov v Vrbju pri Žalcu. Na eni fotografiji vidimo tudi stavbo, ob kateri se nahaja, na drugi fotografiji pa so tudi dobro vidna imena vseh žrtev. Mimogrede, preverila sem še, na kateri spletni strani so zapisane točne informacije o tej spominski plošči, na Geopediji ali Registru kulturne dediščine. Informacije se namreč razlikujejo, še posebej glede mesta, kjer se spominska plošča nahaja. Točne informacije so zapisane na Registru kulturne dediščine: spominska plošča se nahaja na Domu krajanov Vrbje. Menda se je prej res nahajala na gasilskem domu, vendar so pred kratkim gasilski dom prenovili in so spominsko ploščo očitno spet prestavili.

11. domača naloga: Obvestilo iz arhiva Slovlita

Izbrala sem si obvestilo, ki je bilo poslano 16. januarja 2005. Obvestilo nosi naslov Modri Čehi, nanaša pa se na razpravo (v češčini) o tem, če se pravilno piše »cunami« ali »tsunami«. Obvestilo je poslal Klemen Pisk, če sem prav razumela, pa se njegovo sporočilo/obvestilo nanaša na daljšo razpravo o tem, ali je v slovenščini bolj pravilen zapis »cunami« ali »tsunami« (če se prav spomnim, je ravno prejšnji mesec prišlo do večjega cunamija v Indijskem oceanu, zato se je ta beseda takrat očitno pogosto pojavljala v medijih). Na hitro sem preletela še nekatera ostala sporočila na to temo, in se mi zdi, da gre večino za debato o tem, ali je prav oziroma narobe, da uporabljamo izraz »tsunami« in tako posnemamo angleški zapis te besede. Klemen Pisk je k tej razpravi dodal še češko razpravo o zapisu te besede v češčini in doda pripombo o poljskih ortografih. Članek, ki je priložen obvestilu, smo lahko menda našli na povezavi https://www.tiscali.cz/mone/tis_aktualita.phtml?clanekid=65326, vendar pa so ta članek očitno že odstranili, saj ta povezava ni več aktivna. Na srečo pa je obvestilu pridano tudi besedilo tega članka. Sicer je članek v češčini, ki je ravno ne razumem, ampak, kolikor vem, tudi v tem članku razpravljajo o zapisu besede cunami; na slovanski ali angleški način.

Avtor tega obvestila je torej Klemen Pisk, obvestilo pa je bilo poslano 16. januarja 2005. Članek, na katerega se obvestilo nanaša, je bil objavljen na spletni strani https://www.tiscali.cz/, žal pa ne morem navesti datuma objave, saj povezava do tega članka (https://www.tiscali.cz/mone/tis_aktualita.phtml?clanekid=65326) ni več aktivna. Razprava pa je vsekakor bila zanimiva in (za tisti čas) tudi precej aktualna.

Študij Nove pisarije

Uvod

V Uvodu izvemo, da priročnik Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje literarnovedni priročnik Praktični spisovnik. Ta priročnik je do sedaj skrbel za standandiziranje strokovnega pisma med slovenisti (in nekaterimi drugimi). Ta priročnik je bilo treba prenoviti, saj je v letih od zadnjega natisa (2002) strokovno pisanje doživelo številne spremembe, ki so predvsem povezane s prehodom od papirja na zaslon.

Priročnik so najprej želeli poimenovati Nova pismenost. Čeprav se na koncu niso odločili za to možnost, je pismenost vseeno zelo pomemben koncept. Sedaj se večinoma nanaša na »znanje, poznavanje česa sploh«, zato pogosto govorimo o različnih vrstah pismenosti (digitalni, informacijski, medijski, čustveni ipd.). V tem priročniku se večinoma nanaša na tradicionalno obliko pismenosti (»znanje branja in pisanja«), pridevnik nova pa se predvsem nanaša na branje z zaslona.

Ta priročnik lahko spremljamo na Wikimedijevih spletiščih iz več razlogov: priročnik bi se rad izpostavil dopolnjevanju s strani uporabnikov, omogočen je vpogled v historiat nastajanja, pomemben je tudi princip sprotnega nastajanja (Wikiknjiga ni zaključena enota, gre za rastočo knjigo), gre tudi za eksperiment z genezo besedila in eksperiment z novim medijem, orodjem.

Kam z avtorjem

Pojavljajo se številna vprašanja, povezana z navajanjem avtorstva in letnice izdaje te knjige. Na Wikijevih portalih so avtorstvo in datumi pripravljanja tega priročnika natančno dokumentirani v historiatu knjige, poleg tega pa tu ni naslovnice, kot smo je navajeni pri tiskanih izdajah. Toda kljub temu avtorjevo ime ni povsem umaknjeno, odgovornost za knjigo pa je prevzem glavni avtor Miran Hladnik. Nevarnosti, ki bi jih morda pričakovali na portalu, ki ga lahko vsi uporabljamo, niti ni toliko, saj kraja in sovražni prevzem izdelka nista mogoča, morebitni vandalizem pa se da hitro odpraviti. Nekaj vprašanj se sicer pojavlja tudi pri procesu določevanja uradnega datuma izdaje knjige, kar pa je predvsem težava pri vpisovanju dela v Cobiss.

Prešernova Nova pisarija

Naslov tega priročnika se sklicuje tudi na satirično pesnitev Franceta Prešerna s prvotnim naslovom Kranjska pisarija. Gre za eno izmed daljših Prešernovih pesnitev, vsebuje pa pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem, ki odgovarja. S to pesnitvijo je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja, hkrati pa je ironiziral tudi nasprotnike svoje poezije (Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jurij Paušek ...). Pesnitev je še vedno aktualna tudi zato, ker vidimo, da so se že v 19. stoletju ljudje pritoževali nad tem, da lahko že kar vsak piše, glede tega pa se ljudje pritožujejo še danes.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za komunikacijo. Pismenost določa prag civiliziranosti in ni več lastnost priviligirane manjšine. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekoč je to pomenilo pisanje z roko, zdaj pa je veliko bolj pomembna postala pismenost, povezano z uspešno uporabo tipkovnice. Pismenost je sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja: gre za aktivno udeležbo v komunikaciji. Prav tako spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti, temveč moramo obvladati tudi interaktivnost. Pismenosti je več, samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, specialne pismenosti niso obvezne, je pa priporočljivo, da jih obvladamo čim več. S pismenimi ljudmi je težje manipulirati.

Morali bi si prizadevati tako za opismenjevanje kot tudi za kreativnost (kot zadnji cilj opismenjevanja). Verjetno se bo pojem pismenosti v prihodnosti še bolj spreminjal. Vanjo bi se morali truditi vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih. Tisti, ki skrbijo za opismenjevanje, pa do elektronske komunikacije ne bi smeli imeti vzvišenega odnosa, ne bi je smeli zanemariti. Tehnologijo bi porali uporabljati in obrniti sebi v prid. Nova elektronska pismenost, na primer, bolj kot tradicionalna širi polje demokratičnega.

Razvite države imajo pismenost blizu stoodstotno, kar je rezultat obveznega osnovnega šolanja. Če pa opazujemo višje oblike pismenosti (sposobnost tvorjenja in razširjanja pisnih sporočil, ne le razumevanja), pa je v večini držav ta odstotek manjši. Pišočih posameznikov (tistih, ki besedilo objavijo, sporočilo brez bralca je namreč mrtvo) po ocenah ni veliko, kar dokazujejo tudi vpisi v Cobissu. Težava je tudi v tem, da mnogi dela pišočih ne cenijo toliko kot fizičnega dela. Poleg tega mnogi veliko bolj cenijo ustne informacije. S pisanjem se torej ukvarja zelo majhen del populacije. Humanisti bi si morali prizadevati tudi zato, da je kreativen čim večji del populacije, da čim več ljudi piše in ustvarja.

Informacijska družba

Informacijska družba nadomešča industrijsko družbo. Za informacijsko družbo so pomembni naslednji koncepti: participativna kultura, družbeni mediji, družbena omrežja, fanovska kultura ... Ko razmišljamo o teh novih konceptih, se pogosto pojavi opozicija elektronskim knjigam, čeprav obstajajo mnogi razlogi za to, da je elektronska knjiga morda celo bolj koristna in uporabna (tisk ni optimalen način za širjenje informacij, branje starih tiskovin je škodljivo, tisk je neekološki ...). Vse predsodke se da hitro ovreči. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, zato se je ne bi smeli nostalgično in fetišistično oklepati. Še posebej pa je nespodobno, ko tiskano knjigo zagovarjajo ljudje, ki imajo od nje materialno korist. Če nam gre za človekovo dobrobit, bi morali izbrati nove tehnologije.

Wikiji

Veliko razlogov imamo zato, da bi podpirali Wikipedijo in njej sorodna spletišča: lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo, jasnost in jedrnatost ... So prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, na svojo pobudo in zastonj. Spletišča, ki jih označujemo z imenom Wikiji, so med drugim Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka (za slikovno gradivo), Wikislovar in mnoga druga. So spletna računalniška tehnologija druge generacije. Nagovarjajo nas k sodelovanju. S kvaliteto člankov na Wikipediji določamo tudi vitalnost jezikov in njihovo sposobnost preživetja. Jezike, ki so na Wikipediji, lahko delimo v več kategorij: comfort zone, vitalni jeziki, border line in umirajoči oz. mrtvi jeziki. Pomembno je, da je na Wikipediji (in svetu) čim več različnih jezikov, saj vsak gleda na svet po svoje.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), dobesedno 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. To zahteva priznavanje avtorstva. V historiatu besedil je mogoče identificirati avtorstvo vsake najmanjše spremembe. Avtorstvo določenega prispevka na Wikipediji ni tako pomembno, bolj pomembno je ohranjanje kreativnosti in svobode. Objavljanje samo pa ne zahteva veliko tehničnih spretnosti. Pomembno je, da obvladamo naslednje štiri zavihke: Članek, Pogovor, Uredi in Zgodovina. Pomembno je predvsem svobodno objavljanje in prost dostop do informacij. Denarni prispevki so prostovoljni. Točnost objav na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče. Vsekakor pa se Wikipedija pomembno razlikuje od drugih publikacijskih možnosti in lahko pozitivno vpliva na družbo.

Wikipedija je vstopna točka v svet informacij. Pomembno je, kaj je zapisano pod določenem geslu, za točnost pa bi se morala zavzeti tudi vsaka stroka posebej. Vseeno je koristno, da tudi bralci vse informacije tudi preverijo, to pa je nekaj, kar bi tako ali tako morali upoštevati pri vseh virih.

Wikiji in šola

Wikipedija in njena sestrska spletišča so pomembno pedagoško orodje, ki bi se ga moralo okoristiti več pedagoških delavcev. Dobro je tudi, da se študente spodbuja k uporabi in upravljanju Wikipedije, saj jih bo to spodbudilo, da bodo določene naloge opravljali tudi v odgovornem odnosu do skupnosti. Uporabljanje Wikipedije pomeni tudi soočenje z realnim svetom, kar lahko koristi tako študentov kot profesorjem. Kljub temu Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico (morda le Wikiverza). Negativnih izkušenj s študentskim delom na Wikipediji načeloma ni, vsak vandalizem pa se da hitro popraviti.

Avtor

To, čemur literarni zgodovinarji namenjajo največ pozornosti, se je že večkrat spremenilo. V 60. letih 20. stoletja so največ pozornosti posnemali avtorju, raziskovanju avtorjevih ustvarjalnih vzgibov in postopkov. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je svojo pozornost preusmerila na besedilo, na avtonomnost umetniškega besedila. V 80. letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Ta različna obdobja in smeri lahko tudi prepoznamo po znanstveni literaturi, ki je izšla v teh obdobjih. Meje med temi fazami niso jasno začrtane, a to prehajanje vseeno ni naključno ali nepredvidljivo.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lahko lotimo iz različnih motivov: zaradi predmeta, zaradi samega sebe, zaradi koristi katere od socialnih skupin ... Žanr znanstvenega pisanja predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega. Resnično je problematično, če se pisanja lotimo samo zaradi t. i. avtorskega napuha. Prav tako ne bi smeli kar tako ovreči podatkov in metod, ki bi ovrgli naše predpostavke. Prav tako bi zbrano gradivo morali ponuditi v obdelavo drugim. Prav tako bi morali pri pisanju upoštevati namembnika. Nove tehnološke možnosti udeležbo v pisanju omogočajo vsem, zato lahko upamo na povečanje deleža tistih, ki pišejo. Pismeni pa smo lahko na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku) in znanstveno (objave v znanstvenih publikacijah) ter publicistično oz. novinarsko.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini, če pišemo za domačo publiko, pa v slovenščini. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina, a bi se vseeno morali truditi spoznanja o slovenističnih rečeh razširjati preko meja jezika. Kljub temu je strah, da se o slovenistični znanosti nekoč ne bi več pogovarjali v slovenščini, pretiran. Domače publikacije že od nekdaj spremljajo izvlečki in povzetki v tujih jezikih, med temi pa prevladuje angleščina, občasno pa najdemo tudi razprave v tujem jeziku ali celo dvojezične tematske številke. Angleške objave so sicer v priviligiranem položaju, a bi se vseeno morali truditi za promocijo naših publikacij v mednarodnem okvirju. To lahko dosežemo s prevajanjem, pa tudi s povabilom tujih akterjev na domačo razpravno sceno (ali pa z lastno udeležbo na tujih konferencah). Vzporedno dvojezično objavljanje je sicer bolj naporno, pri tem pa nam je lahko v veliko pomoč in korist strokovno objavljanje na Wikipediji.

Izbira teme

V naši družbi število možnih izbir načeloma raste, mnogi pa imajo zaradi tega številne pomisleke (občutek, da je izbira le navidezna, da se z izbiro nečesa zmeraj odpovemo nečemu drugemu), čeprav bi bilo smiselno, da bi preprosto cenili tudi neuresničene izbirne možnosti in uživali v zavesti raznolike ponudbe. To pa je sicer možno le v družbi blaginje. V akademskem okolju izbiro teme študentom narekujejo asistenti in učitelji. Na šolskem področju je škodlji ideal posameznikove »samorealizacije«, torej svetovanje učencem, naj si izberejo temo, ki jih zanima, saj se zanimanje običajno rodi le z ukvarjenjem z neko temo. Boljša je odprtost za teme, o katerih prej še nismo razmišljali. Dobrih in slabih tem sicer ni, se pa študentje večinoma odločajo za vedno ene in iste teme. Pri izbiru tem nas omejuje tudi financiranje in mnenje drugih o relevantnosti neke teme. Relevantnost neke teme ali literature pa se z leti tudi spreminja. Izbirnih možnosti pa je tako med temami kot orodji vedno več. Ko pa nam ne bo nihče vsiljeval ene ali druge teme, bomo lahko res govorili o strokovnem odnosu. V vsakem primeru pa bi morali pozornost nameniti tudi doslej spregledanim temam.

Vaje v pisanju

Tudi pisanje je veščina, ki se je moramo naučiti. Naučiti se moramo tudi, kako uporabljati glavno orodje pisca v tem stoletju: tipkovnico in miško. Pravzaprav bi morali na tu orodje navajati že otroke v šoli. Za vajo v pisanju lahko prepisujemo besedila iz knjig in revij na zaslon, pri tem pa nam pomagajo čitalniki in OCR (optično prepoznavanje črk), tako da nam besedil ni treba prepisovati v celoti. V tem primeru popravimo samo napake, ki jih je zagrešil stroj. Pri tem gre za besedila naše nacionalne literarne preteklosti, za katera je pomembno, da so tudi javno dostopna (ne samo digitalizirana). Temu najbolj ustreza spletišče Wikivir, pri prepisovanju pa lahko sledimo tudi napotkom v Novi pisariji. Ko bomo obvladali ta orodja, se bomo tudi lažje lotili sestavljanja novih besedil.

Usoda avtorstva

Avtorstvo je star in trdoživ koncept. Avtorji imajo veliko več pravic kot bralci sami. Avtorji imajo lastno zakonodajo, ki se razrašča, in se združujejo v močne skupnosti. Biti avtor je včasih nosilo precejšnjo družbeno težo, avtorji pa se večinoma tega tudi zavedajo. Še danes lahko pogosto naletimo na avtorjeve zahteve, naj se v njegova dela ne posega. Nekateri avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so že odstopili pravice zanj. Nekateri skušajo celo besedilu preprečiti obtok med določeno publiko. Včasih besedilo celo umaknejo (s spleta), da bi vzbudili zanimanje publike. Takšno vedenje bomo pomagali omejiti tako, da po takšnih delih ne bomo posegali, temveč bomo raje posegali po delih v prostem dostopu.

Soavtorstvo

Tuje posege v naša dela bi morali razumeti kot sodelovanje, ne kot kritiko. Pravila sodelovanja soavtorjev so na Wikipediji dobro določena, malo manj pa pri Wikiknjigah. Tam pravila avtorskega sodelovanja niso določena, a vseeno predvidevajo na začetku seznam sodelujočih avtorjev. Če hočemo tekst oblikovati z drugimi, bi morali vprašanje delitve dela in zaslug postaviti na drugo mesto, morali bi biti odprti za spremembe in usklajevanje načrtov, morali bi zatreti lasten ego, zaupati bi morali sodelavcem, spoštovati pravico veta soavtorjev, prav tako pa bi morali večji poudarek dati na presojo, če sprememba koristi spisu, kot temu, kdo je spremembo prispeval. Pisati ne bi smeli zarali lastne slave, temveč zato, ker bi s pisanjem prispevali k skupnemu dobremu. Teksti skupinskega avtorstva so pogosto opremljena z licenco cc.

Objavljanje

Koncept avtorstva je pretežno povezan z objavljanjem. Večinoma je pomembno le tisto pisanje, ki je tudi objavljeno. Sedaj je najlažje pisati in objavljati na spletu (če seveda obvladamo orodje za pisanje in objavljanje). Srečujemo se tudi z izrazom »postaviti besedilo«, kar pomeni, da besedilo naložimo na strežnik ali spletno mesto. To še ne pomeni, da smo besedilo tudi objavili: še vedno lahko dokument, ki ga nismo namenili objavi, opremimo tako, da ga skrijemo pred radovednimi očmi in preprečimo, da bi ga med brskanjem po internetu kdo našel. Toda splet naj bi bil vseeno bolj namenjen objavljanju kot skrivanju informacij. Tako v spletnem okolju objavljanje pomeni, da dokument postavimo z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Pomaga, če ga postavimo na močno obiskovano mesto, ga oskrbimo s hiperpovezavami ... O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča avtorjeva intenca. Če se njegovo delo znajde na spletu brez njegovaga dovoljenja, ni objavljeno, temveč zgolj postavljeno. To dinamično področje pa je načeloma težko pravno regulirati. Zaenkrat pravo še vedno daje pravici do zasebnosti kot pravici o informiranosti.

Množični um ali pametna množica

S tem izrazom označujemo način organizacije znanja v informacijski družbi, v primeru Wikipedije pa govorimo o znanju, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in (večinoma) anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Cilj takšnega prizadevanja je za korist vsakega člana skupnosti. Takšna izmenjava je samokreativna in se sama promovira. Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki, v čemer je Wikipedija dober zgled. Znanje bi se na lestvici človekovih vrednot moralo znajsti nad materialnimi dobrinami. Zanimiva je tudi razporeditev informacij: v Wikipediji niso razporejene abecedno, temveč se raje prepustimo algoritmom iskalnika.

Množični um ima tudi kritike, med te pa spada Jaron lanier, ki med drugim trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna, voluntaristični značaj Wikipedije pa naj bi podpiral zgolj organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novih vsebin. Nekatere njegove kritike o tem, kako množice krojijo znanje, sicer držijo, a večina jih ne zdrži.

Wikipedija reprezentira socialno produkcijo in je s tem huda motnja v kapitalističnem svetu. Mnogi tudi ne zaupajo množicam, saj pripisujejo moč družbenega spreminjanja le nekaterim izjemnim posameznikom. Dojemanje množice se je v prejšnjih stoletjih močno spreminjalo, zdaj pa ima množica v sodobni socialni teoriji že pozitivno konotacijo. Zdaj se nanaša na konstruktivno kreativno silo. Wikipedija pamet množice izrablja in množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti. Dokazuje, da množica včasih opravlja naloge in rešuje probleme bolje kot posamezniki.

Avtorske licence

Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, okoli katere se je oblikovala specifična zakonodaja: copyright oz. avtorske pravice. Zakonodaja izhaja z izkušnjami z natisnjenimi besedili, kar povzroča težavo pri besedilih v digitalni obliki. Za promet besedil v digitalnem času je bolj primeren alternativen praven koncept creative commons.

Creative commons

Tu gre za avtorsko licenco, ki izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov: najprej jih ponudi in šele nato predstavi pogoje. Obstaja več različnih vrst licenc cc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav. Licence so spremenljive, lahko pa licenco spremeni tudi avtor. Dela, ki so opremljena z najsodobnejšo licenco cc, so prosta dostopna, uporabnik mora zgolj navesti njihovega avtorja. Enostavna je tudi oprema del na spletu s to licenco. Z objavljanjem na Wikipediji (s to licenco) imamo večjo kulturno korist kot smo morda finančno prikrajšani. Avtorji del pod to licenco pa ohranijo t. i. moralne avtorske pravice, pri sklenjevanju pogodbe z založbo glede objave pod to licenco, pa je na voljo tudi že vzorčna pogodba.

Copyright

Ta avtorska zakonodaja ščiti izvirna avtorska dela v vseh medijih. Gre za zaščito pred zlorabo: nepooblaščenim razmnoževanjem in distributiranjem, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela ... Bralec sicer lahko z delom počne marsikaj, vendar po pogojem, da je početje zasebno in da z njim ne krši materialnih avtorskih pravic (ne oškoduje avtorja).

Ta zakonodaja je tudi problematična, saj preveč poudarja avtorstvo, se slabše prilagaja digitalnim medijem in intelektualne proizvode obravnava kot lastnino, ne pa javno dobrino. Ne upošteva pa njihove nematerialne dimenzije. Informacije se od druge človeške lastnine razlikujejo, saj z naraščanjem števila uporabnikov ni določene informacije nič manj in tudi ni manj dostopna. Specifični status informacij kliče po drugačni zakonodaji.

Po avtorski zakonodaji naj bi bilo izvirno delo vsaj malo kreativno (ni zaščitena že kar vsaka fotografija, na primer). Lastnik avtorskih pravic pa je avtor, in sicer vse dokler jih ne proda ali od njih odstopi. Če delo ustvari v okviru svojih službenih obveznosti, pa lastništvo pripada inštituciji. Vse to je določeno tudi v pogodbah. Prav tako je posebej določeno tudi, koliko časa traja zaščita nekega dela.

Težavo predstavljajo tudi izvedena dela. Če so bila izvedena z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Med avtorske pravice pa spada tudi pravica razmnoževanja in razpečevanja. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za pošteno uporabo.

Ta avtorska zakonodaja je precej zapletena: ločiti moramo prodajo dela od prodaje avtorskih pravic, poznati moramo tudi moralne pravice avtorja, pravice bralca (ki jih je veliko manj, večinoma za kakršnokoli početje potrebuje dovoljenje avtorja, čeprav obstajajo tudi izjeme) ... Pomembno je vsekakor, da s svojim početjem avtorja ne oškodujemo materialno oz. da mi, kot bralci, od tega nimamo materialnih koristi. Ob določeno rabo del v izobraževanju in raziskavah se nihče ne spotika, ampak spet moramo biti pozorni na morebiten zaslužek. Težava je lahko tudi s pripravljanjem spletnih učbenikov. Avtorje bi sicer morala zanimati objava na spletu, a brez avtorjevega pristanka objavljanje ali kopiranje ni dovoljeno.

Bralec

Prosti dostop

Pričakujemo oziroma že kar zahtevamo prost dostop do informacij z vseh mogočih področji, še posebej pa smo prepričani, da bi moralo biti dostopno znanje, ki ga dobimo v osnovni šoli. Toda zunaj šole so (bile) knjige redko prosto dostopne, prav tako pa tudi drugi kanali ua prenos informacij. Tako je zunaj šole dostopnost znanja manj samoumevna, za večino informacij pa je treba na nek način plačati. Internet je prostor svobodnega pretoka informacij razširil in tudi spodbudil pričakovanje lahke dostopnosti in neplačljivosti informacij. Dostop do znanja pa pogosto še vedno onemogoča država.

Ni nam treba biti nezaupljivi do tega, kar prihaja od zunaj. Slovensko literarno dediščino bi morali digitalizirati, poleg tega pa mednarodna spletišča slovenščine ne diskriminirajo. Nezaupljivost do informacijske družbe, je neutemeljena.

Informacijska družba si lahko privošči sodelovanje, saj informacija ne izgubi vrednosti, če si jo deli več ljudi. Ne bi se smeli zgledovati po informacijsko zaprtih področjih, kot so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Do znanstvenih in strokovnih objav se je do sedaj dostopalo z nakupom ali z izposojo (podobno,a vseeno drugače, je tudi pri leposlovju). V zadnjem desetletju pa so se za razliko od literarnih objav znanstvene objave otresle komercialnega konteksta in so se lažje prilagajale brezplačni internetni publicistični praksi: znanstvena revija bi morala biti spletno dostopna, in to zastonj. Tudi EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov.

Prosta ali odprta dostopnost je od 90. let 20. stoletja pojem, ki se nanaša na deseminacijo znanstvenih informacij. Prosti dostop pa ni isto kot prosta vsebina: prosto vsebino lahko spreminjamo, prosti dostop pa takšnega poseganja ne dovoljuje. Izrazov, v katerih najdemo pridevnik odprti, je precej (odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina ...). V takšni kulturi lahko nekaj kopiramo, a ne smemo zamolčati avtorja izvirnega dela. Moduse razpoložljivosti besedila pa definirajo licence cc. Za licence cc se slovenski založniki neradi odločajo, raje jih imajo samozaložniki.

Razlika je med prostim dostopom (besedilo je brezplačno dostopno, materialne pravice ima založba) in odprtim dostopom (besedilo je brezplačno dostopno, materialne pravice pa je obdržal avtor). Pri objavah na Wikimedijinih gre za pravi prosti dostop. Prosti dostop pomeni neomejeno (časovno in krajevno) in brezpogojno spletno dostopnost. Seveda so tudi nekatere ovire: zahteva po registraciji uporabnikov, slabo narejeni vmesniki, omejitev uporabnosti dokumenta ... Mnoge založbe stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam.

Niso vsi dokumenti, ki so za bralca zastonj, dostopni na enak način. Poznamo zlati prosti dostop (prosti dostop zagotovi založnik), zeleni prosti dostop (to omogoči avtor s samoarhiviranjem), sivi dostop (dostop do informacij, do katerih je drugače težko priti), hibridni dostop (obstaja še tiskana verzija publikacije), zakasnjeni prosti dostop (v prosti dostop pride dokument šele takrat, ko je preteklo nekaj časa) in platinasti dostop (publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov). Trudimo se za zeleni ali platinasti prost dostop. Morali pa bi se tudi truditi za zmanjševanje stroškov, potrebnih za objavljanje in vzdrževanje besedilnih zbirk, kar bo počasi pripeljalo do ukinitve tiska. Najobetavnejši način za to je ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila. Previden pa je treba biti pri založbah, ki nosijo oznako OA, saj nekatere avtorjem drago zaračunavajo, nekatere druge založbe pa postavljajo v prosti dostop vse, brez kakršnih koli kriterijev. Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, pa se vpisujejo na poseben seznam (ROARMAP).

Založbe

Vse, kar napišemo v Wikipedijo, je javna last. Večina člankov je skupinske narave in je glavnega avtorja težko določiti. To bo počasi zabrisalo potrebo po sklicevanju na avtorska imena. Avtorske agencije, založbe in novinarska združenja s sodnimi postopki zatirajo poskuse za sprostitev plačljivih informacij. Plačevanje informacij in znanja pa nas ovira na poti k družbi samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe in knjigarne knjige obravnavajo kot tržno blago. So segment kkulturne agencije, ki obravnava bralca kot potrošnika. To ovira proste poti do znanja in bi se moralo umakniti principu prostega dostopa do informacij. Plačljiva informacija ni boljša od brezplačne. Založbe tudi ovirajo prehod informacij na zastonjski splet. Spodbujajo tiskanje in prodajo knjig, saj znajo le tako zaslužiti. Avtorji in inštitucije se še vedno oklepajo založb, ker so mnenja, da jim bodo te pomagale do bralcev, kar niti ne drži. Znanstvene knjige potrebujejo urednike, ne pa založb. Boljše se je postaviti na stran knjižnic, ne pa založb, a mnogi avtorji so kratkovidno še vedno na strani založb.

Nove možnosti pa znanstvenim piscem ponujajo »predatorske založbe«. Te postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. S svojim delovanjem ogrožajo monopol založniških korporacij. Glede teh založb je sicer še vedno kar nekaj pomislekov, a mnogi poročajo tudi o dobrih izkušnjah. Nekateri imajo pomisleke o relevantnosti tako objavljenih informacij, a o tem se bi bilo treba odločati o vsakem članku posebej, ne glede na to, kje je bil objavljen.

Repozitoriji

Pri raziskovanju vpliva nekega znanstvenega objavljanja so pomembne številke o citiranosti in številke o branosti objave, te številke pa se pogosto razlikujejo. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno. Meriti se da obisk vsake spletne strani, k večji branosti (in tudi vplivu) pa prispeva prosta dostopnost objav. Treba se je dogovoriti še za pravo porazdelitev stroškov, pravi poslovni model za to pa se še išče. Sprejemljivo bi se, na primer, zdelo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet, v poštev pa pridejo tudi različna subvencioniranja. Pomemben je tudi princip prostega dostopa. Znanja pa ne bi smeli obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Odprta družba to zavrača, za napredek pa so nujne zahteve po prostem objavljanju in dostopu. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.

Glede vzporedne spletne objave mora avtor vpisati v avtorsko pogosdbo določen člen. Objavljanje na spletu pa spreminja tudi slog pisanja (poljudnejši izrazi in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa). To si sicer lahko privoščijo predvsem avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo. Individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons. Avtorji se za opisano prakso sicer ne navdušujejo. Seveda pa je z digitalizacijo in objavljanjem na spletu povezan tudi strošek in plačilo, kar določene organizacije, revije ipd. urejajo drugače. Včasih morajo prevajanje, objavo in vzdrževanje plačati avtorji sami. Zanimiv je tudi spletni forum SlovLit, maksimalno odprtost in dostopnost pa zagotavlja objavljanje na Wikipediji (in njenih sestrskih spletiščih).

Varovanje zasebnosti

Tako kot avtorska zakonodaja tudi zakon o varstvu osebnih podatkov škodi sodobni informacijski družbi. Mnogi ne zaupajo globalnim digitalizacijskim podjetjem (zaradi velikosti, izvora v Ameriki, konkurence domačim podjetjem, strahom pred digitalnimi tehnologijami). Kritiki se osredotočajo na možnost zlorabe podatkov in tako spregledajo vse možne koristi. Digitalizacija lahko namreč pomaga doseči kvalitetno izobrazbo in pomaga olajšati mnoge tegobe, ki nas pestijo. Ozaveščen posameznik bi moral na prvo mesto dati skupno blaginjo, ne pa varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje sebičnih želja. Ne smemo enačiti posameznega z zasebnim, pa tudi ne skupnega z javnim. Lahko pride do zlorabe podatkov, a narobe bi se bilo panično odpovedati njihovemu zbiranju in obdelavi, saj so ti podatki nujni za znanosti o človeku in za povečanje kvalitete življenja. Mnogi deli Zakona o varovanju osebnih podatkov pa otežujejo zbiranje podatkov, ki bi nam predvsem koristilo, in dajejo idealu nedotakljive zasebnosti prednost pred javnim kulturnim interesom. Namesto da bi pospeševali pretok informacij, ga ovirajo. Posameznikova zasebnost ne bi smela biti v škodo javne blaginje.

CLARIN in Arhiv družboslovnih podatkov

CLARIN (Slovenska raziskovalna infrastruktura za jezikovne vire in tehnologije) je repozitorij, ki zagotavlja zanesljivo arhiviranje in dostop do jezikovnih virov (korpusi, leksikoni, slovnice itd.). Zaenkrat lahko v tem repozitoriju najdemo približno 200 GB podatkov za 80 jezikov (predvsem v slovenščini, precej pa je tudi podatkov v hrvaščini in srbščini).

Arhiv družboslovnih podatkov (ADP) skrbi za obstoj kakovostnega podatkovnega gradiva. To gradivo je odprto dostopno javnosti. ADP je bil ustanovljen leta 1997 v okviru Inštituta za družbene vede na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. ADP pridobiva pomembne podatkovne vire, zanimive za proučevanje slovenske družbe, jih shranjuje in tako varuje pred uničenjem.

Kredibilnost

Zdaj je vedno več možnosti za objavo člankov, besedil, raziskav, mnenj ... Ker je vedno več objavljenega gradiva objavljenega brez uredniškega filtra, je na nas, da sami presodimo o kredibilnosti nekega članka. Pri tem si lahko pomagamo s preverjanjem avtorja, medija, leta objave, vire in še s čim drugim. Avtorjem najhitreje zaupajmo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, vendar tudi to ni povsem zanesljivo (Sokalova potegavščina). Do mlajših avtorjev smo običajno nezaupljivi, vendar so ravni ti pogosto bolje teoretično podkovani. Večja možnost o pristranskosti besedila je, če je avtor kako vključen ali naklonjen aktivističnim dejavnostim. V vsakem primeru pa bi se morali o avtorjih natančneje pozanimati.

Aktivizem

Aktivizem je socialni koncept, ki pa ne pomeni nujno, da se ukvarja z naprednimi družbenimi gibanji. Do aktivizma je smiselno gojiti kritiko vsaj kar se tiče znanstvenih in strokovnih del, saj se od 80. let prejšnjega stoletja pojavlja ideja, da znanstvena radovednost ni dovolj za raziskovanje, temveč bi raziskovanje moralo biti podrejeno socialnim ciljem. Pogosto je težko najti objektivne zaključke neke raziskave, saj te pogosto zmoti raziskovalčev interes. V prvi vrsti bi se vseeno morali truditi za objektivno spoznanje, v takem primeru pa je za nas aktivizem neuporaben, saj onemogoča kritično refleksijo, ki pa je za naše delo nujna. Ne bi smeli siliti v smer politizacije vsega, prav tako pa ne bi smeli enačiti kritičnega razmišljanja s pesimizmom.

Avtorstvo

Če je avtor vezan na inštitucijo, inštitucija pogosto daje legitimiteto njegovim objavam, vendar pa inštitucije pogosto zavirajo objavo prelomnih odkitij. Do samozaložb na področju strokovnega objavljana ne pride pogosto, se pa tudi to kdaj zgodi. Z objavami na internetu je samozaložba izgubila slabšalen prizvok, a vseeno moramo biti previdni, saj v tem primeru gradivo ne gre skozi uredniški postopek. Prav tako ne bi smeli dokumentom zaupati samo zato, ker so stari. Ravno te dokumente bi morali vedno primerjati tudi z novejšimi. Prav tako natisnjene informacije niso takoj bolj zanesljive od tistih, ki so objavljene na spletu. Je pa res, da letnica usmerja naše branje. Običajno lahko hitro odkrijemo, katere senzacionalne novice so nepreverjene, včasih pa je to tudi malo težje (dober primer je članek, ki je senzacionalno objavil, da Ivan Cankar ni umrl naravne smrti). Vedno, tudi ko objavljamo na Wikipediji in njenih sestrskih straneh, bi se morali truditi, da bi bile naše informacije preverjene (in relevantne).

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij. Večinoma gre za postopek pred objavo nekega besedila. Recenzenti so strokovnjaki, ki imajo priznane kompetence za področje recenziranja. Formaliziran recenzijski postopek pa je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije (čeprav o objavah odloča urednik). Po recenziji mora avtor načeloma popraviti problematična mesta (od tega je odvisno, če bo njegovo delo objavljeno). Recenzenti načeloma vzdržujejo neke standarde, čeprav tudi sami niso nezmotljivi. Ena izmed alternativ strokovnega recenziranja je javno recenziranje. Prav tako se skušajo približati nepreistranskemu recenziranju z anonimnostjo procesa (slepa in dvojno slepa recenzija). Kritiki tega načina opozarjajo, da v tem primeru avtor nima možnosti braniti svojih stališč. Toda za objavo je vseeno odgovoren urednik. Vseeno je anonimizacija tega procesa koristna na več področjih, možno jo je pa ohraniti na različne načine. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Recenzijski postopek se lahko konča s sprejemom članka, pogojnim sprejemom članka (je najpogostejši) ali z zavrnitvijo članka. Korakov v procesu recenziranja je veliko, nekatera uredništva pa so to uredila že kar tako, da recenzenti svoja mnenja vpisujejo v obrazec.

Pravopis

Če se v besedilu jasno vidi, da avtor ne obvlada pravopisa, lahko začnemo hitro dvomiti tudi o kredibilnosti informacij, navedenih v besedilu. Zato moramo poznati in se izogibati nekaj najpogostejših napak (ki so tudi navedene v tej knjigi).

Ločila

Pomembno je znati razlikovati med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Vedeti moramo tudi, kdaj jih zapisujem stično, kdaj pa nestično. Strokovni pisec bo med temi tremi dolžinami razlikoval. Paziti pa bi se morali tega, da bi ta tri ločila uporabljali za slogovni efekt. Pozorni bi morali biti na narekovaje. Slovenski pravopis pozna več vrst narekovajev. Priporoča se uporaba srednjih narekovajev (»«), dobro pa je tudi, če se potrudimo za pravilno stavo slovenskih narekovajev („“). Narekovajev ni treba uporabljati pri naslovih, prav tako pa ne skupaj z ležečim tiskom. Znati moramo razlikovati med dvopičjem in podpičjem, dobro pa je tudi, da si zapomnimo, da je pred naštevalnim nizom dvopičje odveč. Pomembno je tudi, da pred tropičjem ni vejice in da je tropičje nestično ločilo. Vprašajev in klicajev bi se morali v strokovnih besedilih izogibati. Drži pa, da se pravopis spreminja.

Velike začetnice

Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabele pa z malo začetnico. V alinejah načeloma ne uporabljamo velike začetnice, če pa jo (ker so alineje daljše in je besedilo stavčno oblikovano), pa morajo biti takšne vse alineje. Tudi pri veliki začetnici bi morali paziti, da je ne bi uporabljali zgolj zaradi slogovnega učinka.

Drugo

Pomembnih informacij o pravopisu in pravopisnih napakah je še veliko. Lahko jih poiščemo tudi v najrazličnejših pravopisnih priročnikih, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Digitalna pismenost

Obvladati bi morali tudi tehnično plat pisanja in urejanja strokovnih besedil. Avtor mora znati svoje besedilo do konca (tudi s tehničnega vidika) urediti kar sam. To je že pomemben pogoj za objavo nekega besedila.

Formati besedil

Poznati moramo razlike med računalniškimi formati besedil. Te formate prepoznamo po končnicah v naslovih dokumentov. Gre lahko za golo besedilo (txt), obogoteno besedilo (doc, docx, rtf, odt), spletno besedilo (htm, html), natisljivo besedilo (pdf) ali besedila na določenih spletiščih, ki še nimajo končnic. Format golega besedila najpogosteje uporabljamo pri pošiljanju pošte na forum, ki to zahteva. Najpogosteje bomo pošiljali tekste v formatu doc ali docx. Ta format je najzaneslivejši (rtf in odt sta nekomercialna, ampak bolj primerna za krajša besedila). Format pdf pri objavi in odločanju o objavi članka pogosto prinaša težave, saj se vanj ne da vnašati pripomb in popravkov. Vsekakor pa bi bilo napačno, če bi besedila razpošiljali v slikovnem formatu.

Besedilo v wikijih

Pišemo ga v okno, ki se odpre, ko pritisnemo na zavihek Uredi ali pa ga sestavimo že prej in ga v to okno samo prekopiramo. V wikijih lahko poleg besedila ustvarjamo tudi tabele, grafe, formule ... Za osnovno oblikovanje moramo poznati zgolj nekaj osnovnih podatkov (kako ustvarimo odstavek, pišemo seznam in naslove, pišemo besede v ležečem in krpkem tisku, napravimo povezave in vstavimo sliko). Najbolj preprosto pa je, če se učimo ob zgledih: pregledamo, kako je bila urejana stran, ki nam je všeč, in pri urejanju svoje strani uporabimo takšne ukaze.

Vaje v wikijih

Pisanja v wikijih se lahko lotimo na več preprostih načinov. Za začetek lahko samo popravimo pravopis in slog, lahko dodamo potencialna gesla in povezave, kasneje pa že lahko kakšen članek popravimo in dopolnimo ter napišemo samostojen članek. Začetniki pa se morajo (moramo) izogibati preintenzivnega členjenja na odstavke, mašil, prehajanja med osebo in časom ter dobesednega prevajanja iz drugih jezikov. Moramo se izogibati odstavkov, ki so videti kot prehod v novo vrsto. Prav tako je bolje, če obstoječi članek popravimo in ne izbrišemo obstoječih informacij. Glede posegov drugih avtorjev pa se tudi ne bi smeli vznemirjati.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe se lahko sporočajo ustno, v samostojnem besedilu ali neposredno v besedilu. Lahko samo popravimo besedilo (uporabimo ukaz Sledi spremembam), lahko pa v besedilo vnašamo tudi komentarje. Posegov v spletna besedila, ki so namenjena skupinskemu urejanju, ni treba posebej označevati, saj se arhivirajo in si jih je možno ogledati. Tisti, ki posega v besedilo, bi pripombe moral jasno označiti, avtor pa bi se moral na te pripombe tudi odzvati. Za vnos popravkov načeloma ni dobro uporabljati formata pdf. V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, komentiramo pa lahko na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, na samostojni strani za diskusijo, znotraj besedila ali s predlogo.

Navajanje

Citiranje je pomemben del humanistične znanosti in kulturnega spominjanja.

Čemu sploh citiramo

Citiranje je pomemben del strokovnega pisanja. Avtor s tem izkazuje svoje poznavalstvo, svoje sporočilo vmešča v kontekst, ljudje pa bolj verjamemo stališčem, za katere se zdi, da jih podpira več ljudi. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja. Sklicevanje je tako prepoznaven znak strokovnega pisanja. Podatek o avtorju novega besedila je pomemben, a s citiranjem priznamo zasluge tistim, ki so novim avtorjem pripravili pot. Priznavanje avtorstva prinese tudi denar, družbeni prestiž in socialne privilegije. Do nadarjenih posameznikov je družba prizanesljiva, kar pa ima dolgoročno zgolj slabe posledice. Na avtorstvo ne bi smeli biti tako navezani, da bi vzgajali samo bralce, ne pa tudi tiste, ki sami ustvarjajo. Pretok informacij se sicer žal ne sprošča, še vedno nam težavo povzroča copyright. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda. Kdaj postane takšna uporaba plačljiva (torej,kako dolg oziroma kratek mora biti citat), je težko določiti. Načeloma naj ne bi bil večji od 20 %. Uporabiti moramo zdravo pamet: če ne citiramo, nismo kredibilni, če citiramo preveč, pa je to vsaj strokovno in etično sporno, če ne že celo pravno vprašljivo. Dobro pa je, da je preverjanje virov sedaj lažje kot nekoč.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, ko tuje znanje uporabimo in predstavimo kot lastno (brez navajanja virov). To je pravno kaznivo le, če krši avtorsko zakonodajo, a tudi če je ne krši, je nesprejemljivo in lahko pride do hudih posledic z akademskega vidika. Pogosto je prepisano besedilo (plagiat) dokaj lahko odkriti, še posebej če je izvirno besedilo na internetu. Tudi administratorji na Wikipediji plagiate odkrivajo zlahka in hitro. Najhuje je, ko to nekdo počne načrtno in za lastno korist (intelektualna kleptomanija), ne pa zgolj iz lenobe. To je težje dokazati, saj prevzem tujega naslova, teme ali ideje ni kraja, ni pa tudi strokovno korektno. Moramo biti tudi pozorni, preden koga obtožimo plagiatorrstva, saj ta obtožba nosi težo, kar mnogi skušajo izrabiti (čeprav naslova in sloga ne moremo patentirati). V takem primeru te obtožbe prej širijo kot govorice, saj je plagiatorstvo težko dokazljivo.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Tako bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih. Za znanstvena območja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Slovneiji upoštevamo predvsem splošna indeksa Scopus in Web of Science. SSCI in AHCI poleg citatov indeksirata še izvlečke. Še ena takšna podatkovna zbirka je Googlov Učenjak, ki pa je mnogi uradniki še ne upoštevajo. Tradicionalna humanistika ni naklonjena kvantifikaciji, pomisleke pa vzbujata tudi komercialnost in anglocentričnost teh organizacij. Težava je tudi v tem, da so večinoma omejene na novejše publikacije. Kljub temu bi bilo nespametno nasprotovati merjenju. Bolje si je prizadevati za izboljšavo meritev. Uporaba citatnih indeksov je načeloma korsitna, težava se pojavi je, ko to odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, saj to prispeva k večjemu manipuliranju indeksov in zmanjšuje zaupanje v ta sistem.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF) je številka, ki kaže na topnjo uglednosti (vplivnosti) znanstvene revije. Poznamo več načinov izračuna faktorja vpliva, najbolj poznan pa je biografski sistem Thomson Reuters. Tam ga izračunajo tako, da število citatov določene revije v drugih revijah delijo s številom objavljenih člankov v tej reviji v tem času. Višji kot je faktor revije, več je vredna objava, večji je znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Merijo se tudi drugi podatki (odzivnost na članek, starost citiranih virov ipd.). Scopusova podatkovna baza ponuja dve vrsti časopisne metrike: SJR (omogoča primerjavo s sorodnimi revijami) in SNIP (meri vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na nekem področju). Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske, ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in recenzijami, poleg tega pa lahko rezultate primerjamo zgolj znotraj posamezne discipline. Uredništva pogosto ta faktor napihujejo z različnimi načini (nekateri so tudi moralno vprašljivi). Bolje je, da se zavzemamo za druge pomembne cilje (npr. prosto dostopnost objav na spletu), kot pa da se pretiramo ukvarjamo s faktorjem vpliva. Ta faktor ne bi smeli imeti za merilo kvalitete člankov. Nekateri so že predlagali, da bi ga zamenjali z drugim algoritmom (Googlov algoritem za rangiranje strani) ali pa oba algoritma združili. Obstaja še več drugih načinov in idej za meritve bralnosti in vpliva ter celo ideje za nov akademski citatni indeks. Med najpomembnejše informacije pa spada informacija o branosti. To informacijo lahko za članke na Wikipediji hitro najdemo.

Slovenske znanstvene revije

Seznam slovenskih znanstvenih revij, ki so navedeni kot najkvalitetnejše, je kar dolg, tudi za slovenske literarne zgodovinarje (npr. Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo ...). Relevantne so tudi nekatere, ki ne prinašajo veliko točk. Razprave o slovenski književnosti pa lahko najdemo tudi v nekaterih tujih revijah. Slavistična revija pa je bila tudi v nekaterih bibliografskih zbirkah.

Citatni slogi

Znanstvene discipline uporabljajo različne citatne standarde. Med glavne (pri humanistiki) spadajo APA, MLA, AMA, čikaški slog in wikipedijski slog. Izbire je preveč. Večinoma se odločamo med čikaškim in MLA-jevim načinom. S spreminjanjem pisnih navad se spreminjajo tudi navodila za citiranje. Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, sta najpomembnejša podatka avtor in naslov, kasneje pa tudi drugi podatki.

Tehnika citiranja

Citat je sestavljen iz dveh delov: navedenega besedila in navedbe vira. Dobesedni navedek je ločen z narekovaji ali pa je postavljen v nov odstavek. Vir citata pa je naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa zgolj kot kazalka na bibliografske podatke. Kazalka je lahko v obliki opombe (usmeri k bibliografskim podatkom pod črto na isti strani) kratkega sklica v oklepaju (usmeri na seznam literature na koncu besedila) in kot neposredne povezave na vir.

Opombe

Včasih so opombe pod črto na dnu strani služile navajanju literature. Zdaj se nekateri sprašujejo, če je to še smiselno. Enciklopedični članki (če spadajo v strokovno pisanje) načeloma ne potrebujejo opomb. Na boljših člankih na Wikipediji natančno navajajo vire. Takšni članki na koncu strani vsebujeta poglavji Opombe (lahko je prehajati med opombami in glavnim besedilom) in Seznam referenc. V opombah so navedena le dela, iz katerih so bile vzete izjave, v referencah pa dela, ki so za članek pomembna, iz njih pa nismo citirali. V zaporedju opomb se številke naj ne bi mešale, poleg tega pa se na eno mesto ne bi smelo nanašati več opomb.

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu, pri njih pa bi si morali izogibali nepotrebnega podvajanja podatkov (npr. avtorjevega priimka). Uveljavilo se je izpuščanje pike znotraj oklepaja, pogosto pa pri kratkih sklicih rahlo odstopamo od pravopisa. Ob zaporedne citiranju iz izstega vira v oklepaj zapišemo le številko strani. Ponovimo priimek, letnico in stran vira. Pred objavo je načeloma treba poenotiti sklicevanje v lastnem izdelku z navodili za sklicevanje v reviji, v kateri želimo objaviti svoje delo. To pripomore k temu, da je publikacija videti skladna, urejena in vredna zaupanja.

Označevanje navedkov

Navedka ne začenjamo (in končujemo) s tremi pikami, temveč začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Če je navedek odstavčno ločen in v drobnem tisku ali postavljen z umikom, ga ni treba opremiti z narekovaji. Drugače pa navedke označujemo z narekovaji, odstavkom ali črkovnim rezom, zgodi se pa tudi, da iz navedka kaj izpustimo in vanje vrinemo svoj tekst.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov, najpogosteje pa iz besedila. V humanistiki je imela do sedaj najuglednejše mesto tiskana knjiga, zdaj pa marsikje že prevladujejo spletne reference. Namen citiranja je, da omogoči preverjanje informacij, zato imajo prednost viri, ki so javno dostopni in preverljivi. Pogosto imamo opravka z viri v vzporednih formatih (digitalna in tiskana oblika). V tem primeru najprej navedemo tiskani vir, načeloma pa, kadar je mogoče, posegamo po izvirnikih. Citiranje citatov iz drugih del je ustrezno le, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnnih objav citiramo v izvirnikih (prevod je v opombi, cittiranje drugojezičnih prevodov pa ni primerno).

Viri in literatura

Ločevanje virov glede na digitalno ali tiskano publikacijo je nesmiselno. Viri in literatura niso eno in isto. Viri so gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa so pripomočki (teoretični ali metodološki) za raziskavo. Spodobi se citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah (primarni viri), citiranje iz druge roke (sekundarni viri) pa je odsvetovano. Načeloma pa virov ne delimo na primarne in sekundarne glede na to, v kateri obliki jih najdemo.

Zaslon in papir

V tem času večinoma pišemo na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo (še posebej pri strokovnih besedilih). To se bo verjetno kmalu spremenilo. Poleg tega se strokovni časopisi počasi selijo na splet. Toda prehod tiska na zaslon ni tako samoumeven. Tiskarske storitve se še vedno cenijo. Tudi spletne strani pogosto želijo posnemati naše izkušnje s tiskano knjigo, čeprav je bralska izkušnja kar se tiče branja tiskane knjige in branja z zaslona zelo različna. Razlika je tudi pri citiranju, saj spletne strani niso paginirane in pri teh ni treba navesti strani. Navedba knjige na zaslonu in na papirju se razlikujeta. Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, lahko bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na besedilo. Postavlja se tudi vprašanje, če je še smiselno navajati prav vse bibliografske navedbe, poleg tega pa navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev.

Zgledi

Napakam pri navajanju virov se najlažje izognemo, če podatke vzamemo iz portala Cobiss. Cobiss nam ponuja tri oblike zapisov (polni, ISBD in COMARC), vendar so za naše potrebe preobširni. Pri navajanju virov jih moramo skrajšati in popraviti ločila. Poleg tega nam tudi ni treba posebej zabeležiti, za katero obliko besedila gre (tisk, splet, CD ...), saj je to običajno razvidno že iz oblike in vsebine zapisa.

Knjiga

Pri citiranju knjig ne zapišemo vseh podatkov, ki jih najdemo na Cobissu, prav tako pa bomo pri citiranju popravili tudi ločila. Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, pa napravimo še povezavo na digitalizirano verzijo. Pozorni pa moramo biti tudi na uporabo ležečega tiska.

Knjiga na bralniku

Knjige lahko beremo tako v tiskani obliki kot na bralnikih ali internetu. Načinu branja pa bi morali prilagoditi tudi citiranje. Pri citiranju knjige, ki smo jo brali na bralniku, se lahko pojavi problem, saj izdaja, iz katere je bil vzet tekst, pogosto ni napisana. Zato se nam priporoča, da raje citiramo z dLiba ali z Wikivira.

Članek v zborniku

Ko navajamo članek iz zbornika, si moramo na Cobissu pomagati tako z zapisom o članku kot z zapisom o zborniku. Moramo biti tudi pozorni na to, kam dodamo povezavo na spletno objavo članka v zborniku, posebej pa moramo biti pozorni tudi na članke, ki so dostopni v obliki predavanja na videu.

Poglavje

Načeloma moramo citirati poglavje iz knjige samo takrat, ko je avtorjev knjige več. Pri tem je navajanje poglavja enega od avtorjev enako navajanju članka v zborniku, bolj zapleteno pa je navajanje dela večknjižne/večavtorske izdaje.

Spremna beseda

Pri navajanju spremne besede moramo biti pozorni tudi na to, ali je spremna beseda zapisana na koncu ali začetku knjige ali na zavihku romana. Pri tem pride namreč do razlike (primer je naveden v Novi pisariji).

Razprava v reviji

Pri citiranju razprave v reviji lahko dodamo tudi pojasnilo, da je bil članek arhiviran na dLib. Poleg tega se lahko sami odločimo, ali bomo navajali polni naslov revije ali pa zgolj njeno uveljavljeno kratica. Ta odločitev bi morala biti odvisna od tega, kdo bo bralec besedila, ki ga sestavljamo. Pomembno pa je, da je citiranje (ali s polnim naslovom ali s kratico) poenoteno: tako v članku kot v celotni reviji ali zborniku.

Članek v časniku

Pri citiranju člankov iz dnevnega časopisa sta pomembna datum in stran, letnika in številke pa ne navajamo. Moramo se tudi zavedati, da pred datumov ni ločil, ter biti pozorni na zapisovanje naslovov. Če se hkrati pojavijo naslov, nadnaslov in podnaslov, bi jih morali smiselno razporediti, če smo v dilemi, pa lahko to obrazložimo tudi v oglatem oklepaju.

Članek na dLibu

Nekateri članki na dLibu imajo metapodatke že urejene, nekateri pa še ne. Ne smemo izgubiti podatka, da smo revijo našli na dLibu. Cobissovo ID-številko lahko izpustimo. Prav tako izpustimo besedi letnik in številka.

Enciklopedijsko geslo

Ti viri nimajo urejenih metapodatkov. Pri citiranju z Wikipedije ne citiramo kratkih člankov (škrbin), načeloma pa s citiranjem člankov z Wikipedije ne bi smeli imeti težav. Avtorstva ne navajamo.

Forum

Navedku na koncu dodamo še podatek Splet, še posebej v tiskani obliki. Kadar pa spletišče navajamo v spletni objavi, ta podatek ni nujno potreben. Verjetno se bomo pri citiranju pogosto nanašali na forum SlovLit.

Spletni tečaj

Izvajalca tečaja lahko razberemo iz opisa predavanj.

Blog

Težava je, ko na blogih ne najdemo imena avtorja, težavo pa nam lahko povzročajo tudi ugnezdena sporočila in naslovi rubrik. Če za ime avtorja izvemo iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj.

Članek na spletišču

Zelo redko najdemo strokovne članke, ki so bili objavljeni zgolj na spletu. Gre predvsem za predobjave, pri katerih moramo citiranje dopolniti, ko dobimo podatke o natisu.

Zapis v podatkovni zbirki

Imena urednikov te podatkove zbirke navedemo za naslovom zbirke. Ko pišemo za wikije, pa se izogibamo uporabi oglatih oklepajev.

Diplomska naloga

Če diplomsko nalogo najdemo tudi na Cobissu, pri citiranju dodamo tudi sklic na zapis v Cobissu. Vrstno oznako Diplomsko delo zapišemo v oklepaj. Navedemo lahko tudi podatek o mentorju.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice omenimo z oznako, ki nas opozori, za kakšne vrste dokument gre.

Zemljevid

Tako kot slke jih s podatki o viru opremimo neposredno pod zemljevidom. Datum ogleda navedemo, če ne najdemo podatka o nastanku ali posodobitvi zbirke.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, in sicer za njihovo zaporedno številko. Poskrbeti moramo tudi za seznam fotografij. Podobno ravnamo tudi z grafikoni in tabelami. Navajamo tudi fotografovo ime. V članku pa seveda ne smemo objaviti vsega, kar najdemo na spletu, temveč le tiste, ki so izrecno označeni kot javna last.

Risba

Opisa slike načeloma ne navajamo v celoti, ker je predolg. Datum postavitve ali datum dostopa pa je pri navajanju slike odveč.

Glasbeno delo

Pri tem se ravnamo tako, kot se to počne na radiu. Naslove glasbene klasike poslovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

Pri teh virih pogosto ne uspemo zapisati imen tvorcev določenega vira. Podatke bi morali izbrati tako, da bi bili primerljivi z drugimi citiranimi viri. Izbrati moramo, katere vse ustvarjalce bomo navedli v virih (režiserja, novinarja, uredništva, scenarista ...).

Napake pri citiranju

Obstaja več pogostih napak: slabo poznavanje temeljnih referenc, vljudnostno vključevanje kolegov, nenavajanje avtorjev, ki jih ne maramo, samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega, navajanje http-jev, navajanje samo spletne verzije gradiva, ki je objavljeno tudi v tiskani obliki in navajanje naslova leksikona brez avtorjev gesel.

Navajanje na Wikipediji

Pravila navajanja Wikipediji bi morala biti jasna in natančna. Med viri se ne smejo nahajati drugi članki z Wikipedije, poudarjane je prepoved sklicevanja na lastno raziskovanje, sklicevanje pa mora biti v specifičnem članku poenoteno.

Žanri

Pisna sporočila lahko na spletu oblikujemo na več različnih načinov. Za posamezne zvrsti in različne žanre pa obstajajo različna pravila. Mnogi strokovni žanri imajo status strokovnega pisanja.

Šolsko pisanje

Trije žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga.

Popravljanje

Izraz popravljanje zajema tako lektoriranje kot korigiranje. Ti dve dejavnosti pa se razlikujeta. Lektura je popravljanje besedila, korektura pa odpravljanje napak, ki jih v besedilu povzroči kdo drug.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Pozorni moramo biti, kako komuniciramo po e-pošti. Na sporočila bi se morali odzvati in se zahvaliti za odgovor. Prejem pomembne pošte bi morali potrditi in se nanjo odzvati takoj. Pozorni moramo biti tudi na jezik, ki ga uporabljamo, in na mnoge druge elemente sporazumevanja po e-pošti.

Socialna omrežja

Gre za nove načine družbene komunikacije. Med seboj se razlikujejo v funkcijah. Niso ravno namenjena strokovnim in znanstvenim prizadevanjem. Paziti moramo, da nee bi z njihovo uporabo ogrozili svoje verodostojnosti.

Tvit

Gre za sporočilo v socialnem omrežju Twitter. Število znakov je omejeno. Uporabni so za promocijsko spremljavo pomembnih strokovnih dogodkov in objav.

Drugo

Na omrežju LinkedIn najdemo daljša strokovna poročila. Zanimivo je tudi dogajanje v komentatorskih rubrikah in pri recenzija na Amazonu.

Zagovor

Pri tem imamo v mislih za govore akademskih spisov. Zagovor ima običajno natančno oblikovan scenarij.

Literarna kritika

Kritiko glede na predmet kritike delimo na literarno in strokovno. Spletna objava kritik takšna žanrska pravila rahlja.

Enciklopedični članek

Običajno zahtevajo večjo jedrnatost. Pri pisanju takšnih člankov na Wikipediji moramo biti pozorni na so glasnost, sodelovanje, strpnost in vrednostno nevtralnost.

Biografski članek

Pravila za pisanje takšnih člankov so precej jasna. Za takšne zapiše bomo najprej izbrali osebe, ki se pogosto pojavljajo tudi v drugih geslih. Navodila za pisanje takšnih člankov pa so precej obsežna.

Članek o knjigi

Najprej se bomo lotili popisovanja knjig avtorjev, ki so napisali več knjig, so bolj poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek. Najprej izbiramo tudi bolj odmevna dela, a to ne bi smel biti glavni kriterij. Tudi za sestavo takšnih člankov obstajajo natančna navodila.

Učbenik

Za učbeniško pisanje so značilni dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo in povezovanje učbenikov v serije. Pisanje učbenikov se razlikuje od razpravnega pisanja, a ni zato še nič manj pomembno.

Strokovni blog

Ta izraz izvira iz leta 1997, izhaja pa iz angleškega izraza za spletni dnevnik. Prispevali so k porastu objavljanja. Bližje so publicističnim kot znanstvenim žanrom. Računajo lahko na precej širšo publiko. Te objave nimajo znanstvenega statusa.

Spletni forum

Je pomembno orodje za vzdrževanje znanstvene skupnosti. Je pojav druge polovice 90. let prejšnjega stoletja. Komunikacijo v takšnih forumih lahko reguliramo, vendar pa lahko tudi pri moderiranih forumih pride do težav.

Slog

Spletna družabna omrežja spreminjajo tudi usmerjenost besedila in druge pisne standarde (npr. usmerjanje po aktualnosti). Pogosto besedilu obliko narekuje kar zaslon.

Sestavni deli

Kompozicijsko elementi strokovnih besedil so avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila z lastno členjenostjo, literatura in priloge. Lahko si jih zapomnimo s kraticama IMRAD in UMRIS.

Naslov

Gre za najbolj radikalni povzetek teksta. Mora zadeti vsebino, ne moremo si privoščiti poljubnih naslovov. Obstajajo smernice za učinkovit naslov. Naslove moramo pogosto tudi prevesti v angleščino.

Izvleček

Gre za krajšo obliko povzetka. Predstaviti morala predmet raziskave, metode, rezultate in sklep. Ne sme biti daljši od 10 vrstic. Pogosto ga je treba prevesti v angleščino.

Ključne besede

Spominjajo nas na kategorije, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Z njimi poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Izrazi morajo biti frekventni, morajo pa tudi imeti terminološko težo.

Kazalo vsebine

Če želimo, da kazalo oblikuje kar program za pisanje, moramo dele besedila (naslove in podnaslove) primerno označiti. Naslovi in podnaslovi bi morali biti kratki. Poglavja bi si morala slediti v logičnem zaporedju.

Povezave

So ključni element, ki ločujejo besedilo na zaslonu od besedila na papirju. Pogosto nadomeščajo stvarna in imenska kazala v knjigah. Povezave v besedila v različnih formatih vnašamo na različne, a podobne načine. Način vnašanja povezav bi moral biti poenoten. Povezave so tudi oblika sklicevanja.

Napake

Nekateri na določene napake gledajo kot na slogovno obogatitev, a vseeno je vredno opozoriti na nekatere napake/elemente, ki niso ustrezni za strokovno pisanje.

Gostobesednost

Moramo se izogibati odvečnih besed in besednih zvez. Če kopičimo določene izraze, s tem razkrijemo sporočilno pogrešljivost. Nepotrebno je tudi variiranje oznak predmeta, o katerem pišemo.

Nerazumljivost

Zapleta je preprostih izrazov je slogovna napaka. Sporočilo bi moralo biti nedvoumno. Pogosto je nerazumljivost posledica površnosti pri pisanju.

Pomanjkanje konteksta

Članek mora imeti rdečo nit; ne smemo pozabiti na težo. Tudi ne bi smeli pretirano posploševati. V besedilu bi moralo biti dovolj konteksta.

Manierizem

Stavki bi se morali ne prisiljeno vezati drug na drugega. Morali bi se izogniti nepotrebnemu dramatiziranju in podaljševanju članka. Izogibati bi se morali arhaizmom in papirnatim izrazom.

Slogovna ubornost

Ne bi smeli pretirano ponavljati enih in istih izrazov. Pogosto je to posledica malomarnosti pri pisanju besedila.

Pristranskost

Znanstveno pisanje bi moralo biti osvobojeno pristranskosti. Še posebej bi se morali izogibati pristranskostim ideološke narave. Ideološko zainteresirane dele strokovnih besedil lahko prepoznamo po pretirani rabi narekovajev. Ideologija strokovna besedila iznakazi.

Terminologizacija

Napačno bi se bilo preveč ukvarjati z nazivi lastne stroke. Imena so pomembna, a so vseeno le posledica družbenega dogovora in prakse. V izrazu samem ne bomo našli resnice predmeta. Terminologijo bi morali obvladati, a predaja kateremu od strokovnih žargonov je vseeno nevarna. Vendar terminologije vseeno ne bi smeli ignorirati.

Spol in število

Spolnemu opredeljevanju se lahko izognemo z uporabo množine ali pretvorbo v sedanjik. Tudi odločitev o tem v kateri osebi bo naša razprava, ne bo vedno lahka. Morali pa biti pri izbiri dosledni.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Zavzetost za lokalno v stroka je pomembno, a vseeno ne bi smeli iti predaleč in zanemariti tujih virov. Prav tako pa naj ne bi povzdigovali vsega, kar pride od zunaj, še posebej od zahoda.

Govorna prezentacija

Pisna besedila niso najbolj primerna za govorno reprodukcijo. Tudi govorjen jezik ima svoje značilnosti, zato bo govorec iz prebranega besedila prebral morda samo kak citat, drugače pa bo prezentacijo oblikoval po svoje. Govorec se lahko občasno izraža tudi z elementi, ki smo jih prej šteli za napake. Govorec mora vedeti, kaj želi sporočiti, in mora biti zavzet za svoj predmet. Na predavanje se mora pripraviti, informativna vrednost predavanja pa je manjša od informativne vrednosti besedila.

Prosojnice

Prosojnice koristijo tako poslušalcem kot predavatelj. Pri oblikovanju si lahko pomaga s prezentacijskimi programi, ki imajo tako dobre kot slabe lastnosti. Prosojnice so večinoma namenjene seznamskemu podajanju informacij. Pri oblikovanju prosojnic je treba imeti mero. Lahko pa se predavatelj okoristi tudi elektronske table.

Vizualizacija

Ena oblika vizualizacije so že prosojnice, obstaja pa tudi več drugih oblik. Besedilo na spletu je slikovitejše od natisnjenih besedil.

Fotografije

Vizualnega mišljenja in fotografij ne bi smeli zapostavljati. Fotografije so postale tako zelo uporabljane zaradi digitalizacije. Avtorstvo fotografij je še vedno individualno. Fotografije so običajno objavljene v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik. Fotografiji je najbolj naklonjena publicistka, v leposlovju pa fotografije večinoma najdemo le na naslovnici ali zavihkih knjig. Podobno je tudi v literarnoteoretičnih in literarnozgodovinskih delih. Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini zbirki.

Licenciranje fotografij

Objava fotografije na Wikimedijinih spletiščih mora ustrezati tako slovenski kot ameriški zakonodaji. Objav nekaterih fotografij, na primer, sploh ne dovoljuje. Veliko fotografij sploh ni prosto dostopnih. Pogosto na Wikipediji objavljamo samo povezavo do določenih fotografij.

Fotografije kulturne dediščine

Tudi pri teh fotografijah imamo lahko težavo z zakonodajo. So pa tisti, ki objavljajo fotografije, sami pravno odgovorni, ne pa spletno mesto, na katerem objavljajo. Slovenski zakoni so še posebej strogi, če jih primerjamo z zakoni nekaterih drugih držav.

Nalaganje na wikije

Skoraj vse nalaganje fotografij se zdaj dogaja na Zbirki. Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami in kategorijami ter jo na kratko opisati. Poskrbeti moramo tudi za licenco.

Infografika

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov. Oblikujemo jo lahko s številnimi računalniškimi orodji. S tem predstavimo velike količine podatkov na pregleden način. Značilne so za empirične metode literarne vede.

Tabele

Včasih so dovolj samo tabele. Tudi pri teh je pomembno razumeti, kako se oblikujejo, še posebej na Wikipediji. Besedilo v njih naj bo obojestransko poravnano.

Grafikoni

Grafikonom moramo nujno dodati tabelo, kjer je razloženo, kaj predstavlja kateri del grafikona. Med nekatere oblike grafične predstavitve podatkov, ki so bile uporabljene v literarni vedi, spadajo grafikoni, diagrami, kartogrami, sheme in piktogrami.

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je zemljevid prva uporabila Maja Boršnik. Pogosteje pa uporabljamo zemljevide, odkar so na internetu začele nastajati interaktivne karte. Zanimivi so tudi literarni sloji na spletišču Geopedija.

Besedni oblak

Uporabljamo lahko omrežni orodji Wordle in Vojant tools. Oba izrišeta oblake besed, Voyant tools pa o besedilu pove še nekaj statističnih informacij.

Literarnovedna igra?

O tem v Novi pisariji nisem našla zapisa. Nameravam pa to raziskati še sama.

Iskanje

Računalnik nam lahko izjemno pomaga pri iskanju določenih informacij. Razvoj iskalnikov je povezan z naraščanjem števila informacij. Če hočemo nekaj hitro poiskati, pa morajo biti podatki urejeni po nekem standardu, za to pa si prizadeva mnogo strokovnjakov. Pri tem si lahko pomagamo s številnimi identifikacijskimi oznakami.

UDK

Ta številka poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje. Je samo ena od obstoječih klasifikacij. Prav tako ta številka zelo natančno določa, na katero literarnovedno področje spada določeno delo. To številko najbolje poznamo iz knjižnic.

DOI

To je standard za označevanje spletnih objav. Registracijska koda DOI poskrbi za sledljivost dokumenta.

COBISS ID

Ta številka v Sloveniji služi za identifikacijo publikacij. Z njo je registrirana vsaka registrirana objava, ne glede na medij.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatke je treba vpisovati in zbirati v podatkovne zbirke. Podatki so ena izmed vrst informacij (druga vrsta so dokumenti). Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča.

Iskanje po dLibu

Iščemo po metapodatkih, če jih ni, pa odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu. Lahko vtipkamo specifične izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, določen niz besed lahko vnesemo v narekovaje, spremenimo niz besed ... Preštevilne zadetke lahko tudi omejimo.

Seznami

Pri pisanju seznamov bi morali biti pozorni na obliko zapisa. Pisanje seznamov se sicer pojavlja tudi v literaturi v različnih literarnih žanrih. Na Wikipediji in Wikiviru lahko tudi najdemo številne sezname, ki so nam v pomoč pri iskanju informacij.

Digitalna humanistika

Novo pisarijo bi bilo najustreznejše umestiti na področje digitalne humanistike. Med literarne vede znotraj digitalne humanistike spada tudi podpodročje empirične literarne vede, med jezikoslovne vede znotraj digitalne humanistike pa spada tudi podpodročje računalniškega jezikoslovja.

Empirične metode

Podatki, pridobljeni z empiričnimi metodami, so bili pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V humanistiki jih prepoznamo zaradi uporabe številčnih podatkov. Podatke pridobimo in jih merimo, meritve pa moramo biti zmožni tudi preveriti. Javno dostopne so samo tiste, ki se odvijajo v akademskem okolju. Empirično pridobljene količinske podatke lahko mnogi uporabijo za upravičevanje svojih interesov. Empirične metode se v literarni vedi pojavljajo oz. utemeljujejo od 2001 dalje.

Programi

Na seznamu TAPoR je na stotine programov. Večina programov združuje več funkcionalnosti, nekateri so zastonj in večina jih je spletnih. Nekatere izmed teh funkcionalnosti so: anketiranje, anotiranje, izdelava bibliografij, ustvarjanje blogov, citiranje, komunikacijo, konverziko datotek, objavljanje na spletu, vizualizacijo ...

Projekti, revije

Nekateri izmed pomembnih revij in projektov so: Literary Lab, TextGrid, TUSTEP, DiRT, Gutenberg, OpenLibrary ... Seveda pa je seznam še mnogo daljši.

Računalniško jezikoslovje

Uradnega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, uporabljamo pa izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju. Računalniška lingvistika je za literarno vedo zanimivo, ko se ukvarja s daljšim seznamom reči, kot je iskanje po leposlovjo, povzemanje zgodb, oblikovanje priporočilnih literarnih seznamov ... Okoriščamo se lahko številnih korpusov, kot so jezikovna orodja podjetja Amebis, Gigafisa, Kres in še mnogi drugi.

Nove besede

Definicije besed so večinoma vzete iz zbirke slovarjev na spletnem portalu Fran.

• ažuren - ki je brez zaostanka v dnevnem redu, ki je na tekočem

• digitalizacija - pretvorba podatkov in informacij v digitalno obliko

• disertacija - znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova

• emblem - likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo

• habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli

• inercija - stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti, lenobnost

• interpunkcija - uporabljanje, postavljanje ločil

• komprimirati - zgoščevati datoteko, da zavzame manj prostora na disku, stiskati

• koncipirati - napraviti, sestaviti koncept, osnutek

• korigirati - ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu, popravljati

• kurziva - tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami

• laik - kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak

• ludizem - umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki temelji na načelih igre, razvedrila

• lukrativen - donosen, dobičkonosen

• marginalen - postranski, nepomemben

• parazitirati - biti zajedavec, živeti kot zajedavec

• piratizirati - nezakonito si prisvajati, razmnoževati izdelke elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo

• polemika - ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja

• redigirati - delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev, urejati

• selekcionirati - izločati iz večje količine, množine po določenih kriterijih, izbirati, odbirati

• spletišče - spletno mesto, ki več spletnih strani, navadno nameščenih na istem strežniku, povezuje v celoto

• srenja - ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

• stereotip - ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa, obrazev, vzorec

• tvit - sporočilo na družbenem omrežju Twitter, dolgo največ 140 znakov

• žanr - oblika umetniškega dela, zlasti filmskega, glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine