Uporabnik:Kspanchi

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • Korespondenca: vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje
  • Kurziv:tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
  • Ekspertiza: izvedensko mnenje, poročilo
  • koncipirati napraviti, sestaviti koncept, osnutek
  • kalkirati dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze
  • asociativen nanašajoč se na asociacijo
  • historiat potek, opis kakega dogajanja
  • geneza izvor, nastanek in razvoj česa
  • radikalen ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit
  • adaptacija preureditev, prenovitev, prilagoditev
  • impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
  • utilitaren ki v človekovem delovanju pretirano poudarja praktičnost, uporabnost, koristnost
  • monografija znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo
  • apel javen poziv, klic
  • analfabet kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev
  • postulat - zahteva, nujnost
  • refleksija - premišljevanje, razglabljanje
  • integracija - povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje
  • kontaminirati - onesnažiti, okužiti
  • okoreti - postati nesposoben za sprejemanje novosti
  • naratologija - veda o pripovedovanju, pripovedi
  • hermetizem - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • inferniornost - manjvrednost
  • intenca - težnja, nagnjenje, usmerjenost
  • antologija - zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih
  • defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

Nova pisarija[uredi]

E-pošta[uredi]

Poglavje o E-pošti se mi je zdel zelo poučen in primeren za bralce vseh starosti, saj se čedalje bolj vse generacije srečujejo tudi s komunikacijo prek elektronske pošte. Menim, da je besedilo primerno za vsakogar, saj vključuje veliko stvari, za katere smo bili prepričani da smo z njimi seznanjeni, pa izvemo da temu ni tako. To pa nam da zagon v vsakodnevno učenje.

Uvod v Novo pisarijo, Pismenost, Wikipedija[uredi]

v poglavju pismenost sem se zopet naučila veliko stvari, ki jih nisem znala, pa sem mislila da jih znam oziroma so se mi zdele samoumevne. V prvem delu sem izvedela veliko o razvoju pismenosti in šolanja. Vedela sem, da včasih veliko ljudi ni znalo brati in pisati, dandanes pa je nepismenost sramota. Pojm pismenosti se spreminja. Avtor v tem članku pravi, da je nekoč pisati pomenilo z roko, sandanes pa je vse drugo kot to. Pismenost je tudi med generacijami različen pojm. Starejši očitajo mlajšim da se neznajo izražati, mlajši pa starejšim, da neznajo uporabljati oziroma pisati po računalniku. Pismenost ni le razumevanje sporočila, vendar tudi posredovanje. V nadaljevanju nam avtor pove, da je pismenosti več vrst. Lahko si glasbeno pismen, lahko znaš kak tuj jezik, računalniško pismen, strokovno pismen itd. Več vrst pismenosti znaš, bolje je, samoumevna in obvezna pa je le splošna pismenost. Menim, da smo dandanes vsi mladostniki pismeni, vendar nekateri na žalost zgolj in le "telefonsko", saj vse kar počnejo je tipkajo SMS sporočilca ter surfajo po internetu.

Wikiji in šola - Izbira teme[uredi]

Strinjam se z avtorjem, ki pravi da je Wikipedija dandanes ena poglavitnih spletnih strani za iskanje virov za učence in dijake. Nam so sicer Wikipedijo vedno predstavljali kot enega izmed najmanj zanesljivih virov pri izdelavi seminarske naloge, vendar smo kljub opozorilom dali le "copy" in "paste", pa je bila zaključna ocena izboljšana. Z branjem Nove pisarije ugotovimo, da temu vendarle ni tako. Res je, da prav vsakdo izmed nas lahko pripomore k ustvarjanju gesel na Wikipediji in se morda zato mnogim zdi, da so vsi podatki napačni. To ne drži. Že v prejšnjih poglavjih Nove pisarije je bilo omenjeno, da moramo o resničnosti podatkov presoditi uporabniki le teh.

Zanimivo se mi zdi, kako literarne zgodovinarje v različnih zgodovinskih obdobjih zanimajo različne stvari v zvezi z literaturo. Sprva jih je najbolj zanimal avtor, nato besedilo in danes se najbolj ukvarjajo z bralci besedil.

Slovenci moramo biti ponosni na svoj jezik, zato ne smemo dopustiti, da uporaba angleščine prekosi uporabo slovenščine. Res je, da je slovenščina v primerjavi z drugimi "velejeziki" zelo nerazvit jezik, a še vedno je del nas in tega bi se morali dandanes vse bolj zavedati. Pa čeprav se včasih lažje izrazimo s tujkami in z drugim jezikom, naj nam slovenščina ostane v krvi.

Vaje v pisanju - Copyright[uredi]

Vsak pisec se mora navaditi na orodje, ki ga uporablja pri svojem delu. Dandanes je uporaba tipkovnice skorajda prekosila uporabo navadnega pisala in lista papirja, a je uporaba slednjih dveh prav tako ključnega pomena. Z uporabo ročnih spretnosti, torej pisala, se naj bi krepila inteligenca. Biti avtor je včasih pomenilo nekaj posebnega, in sicer pripadnost eliti. Avtor je bil deležen družbenega ugleda in pa osebnega zadovoljstva, kar mu je bilo brez dvoma v pomoč pri njegovem ustvarjanju.

Avtor opozarja, da so vsi Wikiji namenjeni sodelovanju z drugimi avtorji oziroma soustvarjalci besedil v imenu skupnega cilja in da v primeri posegov v tuje besedilo ne gre za kritiko, temveč za pomoč in sodelovanje. Postaviti neko besedilo na splet ne pomeni tudi objaviti istega besedila. To je seveda odvisno od avtorjevega namena, torej, kaj si želi z besedilom doseči. Izmenjava množične vednosti na wikijih deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, za razliko od medijev, kot je naprimer TV. Televizija se namreč promovira sama in je poleg tega tudi samokreativna. Splošno znanje, ki pri tem nastaja oziroma ga pridobivamo je torej produkt dialoga med posamezniki in naj bi bil za razliko od drugih materialnih dobrin zastonj. Wikipedija torej služi primerljivosti znanja posameznikov in njegovi izmenjavi.

Avtor v nadaljevanju govori o avtorstvu ter z njim povezani problematiki. Rezultat pisanje je neko besedilo, ki je intelektualna last avtorja in je posledično deležno določenih pravic. Ne zavedamo se, da ni vse, kar je objavljeno na spletu, prosto uporabno. Kopiranje za javno uporabo ali celo prodajo je brez avtorjevega dovoljenja po večini prepovedano.

Bralec in Kredibilnost[uredi]

Zanimiva se mi zdi predvsem misel, da je znanje potrebno obravnavati kot javno dobro in ne kot privatno lastnino. Izobraženec, posrednik znanja, se odloča pametno, in sicer v svojo lastno korist in v korsit skupnosti ter okolja, v katerem živi. Zavedati se moramo dejstva, da je 'biti informiran' ena izmed človekovih osnovnih pravic.

Ob iskanju informacij smo večkrat v dilemi, katere informacije so dovolj verodostojne in jim lahko zaupamo. Pri tem morami upoštevati več kriterijev. Meni se najbolj pomembna zdita avtor, starost neke informacije ter avtorjevo znanje pravopisa. Avtor mora biti uveljavljen strokovnjak na nekem področju in zato ni nujno, da bodo izjave istega avtorja na nekem drugem področju prav tako kredibilne. Do mlajših avtorjev smo večkrat nezaupljivi, kar je včasih neupravičeno, saj so tudi starejši in izkušeni avtorji lahko zmotljivi. Pri starosti neke informacije avtor opozarja na to, da starejša dela niso vedno tudi najbolj zanesljiva. Obsežen del poglavja je posvečen vlogi recenzentov, ki je ob objavi nekega dela oz. članka zelo pomembna.

Zgledi[uredi]

Zanimivo se mi zdi, da so zapisi bibliografskih enot na Cobissu prenatančni in vsebujejo podatke, ki za navajanje niti niso pomembni. Poleg tega se mi zdi čudno, da so ločila uporabljena kot ločevalci posameznih kategorij, saj bi glede na število vseh znakov lahko uporabili kakšnega drugega in ne ravno dvopičja, ki v ima v pravopisu drugo funkcijo.

Pritegnil me je tudi podatek, da je navajanje posameznih poglavij v knjigi nujen le, ko so posamezna poglavja pisali različni avtorji. Glede uporabe kratic posameznih samostojnih publikacij pa je priporočljivo le, ko računamo, da bodo bralci poznavalci stroke in z razumevanjem kratic ne bodo imeli težav. Čeprav je navajanje avtorja običajno ključnega pomena, je pri citiranju člankov iz Wikipedije ravno obratno. Prave je namreč, da avtorja ne navajamo, saj je avtorjev lahko več oz. se ti med seboj dopolnjujejo.

Navajanje fotografij se mi, glede na prebrana navodila, zdi zelo zapleteno. Logično se mi zdi, da vira fotografije ne navajamo v seznamu literature, ampak tik pod samo sliko. S tem bralec takoj vidi sliko in obenem izve še, od kod je avtor sliko vzel. Poleg fotografij tako navajamo tudi razne tabele in grafikone. Prihaja tudi do dileme, kar se tile avtorja fotografije. Kadar je avtor pri podpisovanju pod neko sliko dosleden, ga moramo navajati. Če pa avtor slike kot svoje ime navaja nek vzdevek, je bolje če se nanj ne sklicujemo, saj lahko izdamo njegovo pravo identiteo, česar pa si morda ne želi. Na Wikimedijinih spletiščih ob slikah avtorjev ne navajamo.

Žanri[uredi]

Mišljenje, da so vsi članki na Wikipediji strokovni, je napačno. Članki nimajo enakega statusa, saj se razlikujejo že glede na svoj obseg. Ravno ta obsežna besedila pa dobijo oznako znanstvene razprave in potemtakem niso več strokovna. Kar se tiče pisanja na Wikipediji, mora pisec upoštevati nekaj pravil, in sicer, da sodeluje z drugimi in je strpen do drugih avtorjev. Poleg tega mora paziti, da je vrednostno nevtralen in ne piše o sebi, se ne opredeljuje in ne zavzema določenih stališč.

V poglavju o žanrih avtor natančneje opisuje lektoriranje in korigiranje. Poudarja, da so avtorji na lektorje pogosto jezni, saj slednji s pretiranim poseganjem v besedilo lahko spreminjajo avtorjev edinstven slog. V nadaljevanju izvemo, kako strokovno zahtevno je delo urednika v uredništvu. Gre namreč za osebo, ki se odloči, ali bo neko delo objavljeno ali ne. Pri tem lahko zahteva določene spremembe samega besedila. Njihovo delo je izredno pomembno in nosi veliko odgovornost, saj njihove odločitve lahko pozitivno ali celo negativno zaznamujejo ustvarjanje nekega avtorja.

Zanimive so se mi zdele še besede o socialnih omrežjih. Socialna omrežja naj bi zadovoljevala potrebe druženja in vsakodnevne komunikacije. Kljub temu pa imajo različna socialna omrežja različne funkcije. Zanje je značilno tudi, da internetne tehnologije, katere poznamo danes, kombinirajo med seboj na različne načine.

Slog[uredi]

Prvih nekaj vrstic je namenjeno usmerjenosti besedilo. Vajeni smo, da knjigo beremo od zgoraj navzdol, saj predstavlja vezljiv tekst, ki ga ob drugačnem branju težko razumemo. Za besedilo, ki so objavljena na spletu pa je značilno, da so objave, ki se prikažejo na začetku strani, sveže in na ta način bralcu takoj padejo v oči. Objave, ki sledijo prvi, pa predstavljajo njen historiat.

Avtor nadaljuje z napotki o pisanju neke razprave (seminarske naloge, diplome, magistrske naloge ...) Opozarja na to, da mora biti kompozicija razprave sklenjena tako, da vemo, kje sta njena glava in rep. Pomembno je, da ima besedilo rdečo nit in da mu tako lažje sledimo in ga razumemo.

Zanimiv se mi je zdel del o naslovu, ki naj bi bil zelo pomemben, saj gre za prvi stik bralca z besedilom. Gre tudi za hiter povzetek teksta oz. skrčenje vsebine besedila na nekaj besed. Paziti moramo, da z naslovom ne izdamo preveč, saj bo v tem primeru prebiranje preostalega besedila povsem nesmiselno in nezanimivo. Presenetilo me je, da obstajajo celo navodila, kakšen naj bi bil dober naslov. Izbira naslova je vse prej kot lahka naloga in zmotno je mišljenje, da dolga in težje razumljiva strokovna besedila potrebujejo daljše naslove. Menimo namreč, da bo bralec besedilo sodil po naslovu, torej bo kratek in preprost naslov pomenil lahko razumljivo besedilo, kar pa ni nujno res.

Nekoliko bolj me je pritegnilo še poglavje o prezentaciji. Razumljivo se mi zdi, da je govorna izvedba tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorca in jih dopušča v večji meri kot pisna. Kljub temu menim, da mora govorec paziti na svoj govor in se ne sklicevati na to, da je v govoru dovoljeno vse, ker ponavadi poteka prosto in je povedi težje oblikovati pravilno. Avtor odsvetuje branje predstavitve, prav tako odsvetuje, da se besedilo dobesedno naučimo na pamet, kajti to povzroči monotonost. Kot uporaben pripomoček navaja prosojnico oz. powerpoint, ki pa ima tako dobre kot slabe plati. Na njem so napisane glavne točke, s katerimi si govorec olajša svoj nastop. Poleg tega pa lahko pride do branja teh točk, kar pa na nastop ne vpliva dobro.

Iskanje[uredi]

Zanimiva se mi zdi teza, da je iskanje ena izmed najpomembnejših mentalnih dejavnosti, ki nam jih omogoča računalnik. Metod iskanja je danes mnogo in poznavanje oziroma uporabo le teh na olajšujejo posebni sistemi. Številka UDK na primer poskrbi za umeščenost neke objave ali nekega dela na določeno strokovno področje oziroma na eno izmed področij človekove dejavnosti. Preglednejša od te klasifikacije je le klasifikacija FOS.

Pritegnil me je še odlomek o seznamih. Zdi se mi, da so seznami pregleden zapis informacij in pri iskanju tudi dokaj koristen. Seznamsko organizacijo pa je sprožila količina informacij, ki smo jih deležni dandanes.

Digitalna humanistika[uredi]

Digitalna humanistika je na nek način področja, na katerem se povežeta dve kulturi, in sicer kultura znanosti in kultura humanistike. Izraz je prvič uporabljen leta 2001, v letih 2005 in 2006 pa so začele nastajati nove organizacije z novimi metodami dela in raziskovanja. Digitalno humanistiko danes med drugim obvladujejo proste dostopnosti objav, objave javnega strokovnega mnenja oziroma sodbe o znanstvenem ali umetniškem delu glede na kakovost, popularizacija znanost ter neprekinjena dosegljivost objav, torej odprtost za javnost.

Značilnost tradicionalne humanistike je ta, da je nacionalno zaprta in samozadostna, medtem ko digitalni humanisti med seboj sodelujejo na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav. Tradicionalna humanistika pa ni zadovoljna z njihovim načinom dela, saj se s humanističnimi vsebinami ukvarjajo empirično, torej z raznimi opazovanji. Raziskovalci digitalne humanistike pa jim ne ostajajo dolžni, saj pravijo, da iščejo probleme tam, kjer jih ni, namesto, da bi se posvetili resnejšim težavam. Obe humanstiki torej živita ločena druga od druge.

Empirično raziskovanje je v literarno vedo prišlo iz nehumanističnih ved, iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter celo iz jezikoslovja. Pri empiričnosti gre predvsem za pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem (z eksperimenti se ukvarja predvsem naravoslovje), merjenje podatkov ter preverljivost dobljenih meritev.

Epošta[uredi]

Slovarček[uredi]

  • Korespondenca: vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje
  • Kurziv:tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
  • Ekspertiza: izvedensko mnenje, poročilo
  • koncipirati napraviti, sestaviti koncept, osnutek
  • kalkirati dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze

Komentar[uredi]

Poglavje o E-pošti se mi je zdel zelo poučen in primeren za bralce vseh starosti, saj se čedalje bolj vse generacije srečujejo tudi s komunikacijo prek elektronske pošte. Menim, da je besedilo primerno za vsakogar, saj vključuje veliko stvari, za katere smo bili prepričani da smo z njimi seznanjeni, pa izvemo da temu ni tako. To pa nam da zagon v vsakodnevno učenje.

Članek Nova pisarija do Wikiji in šola[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • vademekum - knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
  • arhaizem - jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku
  • impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
  • utilitaren - uporabnosten, koristnosten
  • analfabet - kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • eklatanten - očiten, jasen, prepričljiv
  • kataklizma - dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
  • revidiranje - pregledovanje poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni; spreminjanje kakega dokumenta, besedila ali uveljavljanje novih pogledov na določen pojav
  • apel - javen poziv, klic

Komentar o prebranem[uredi]

Menim, da je članek zelo poučen, saj izvemo veliko novih stvari o pisanju in o novostih v tehnologiji itd. Potrebno je slediti tehnologiji, da lahko v tem svetu "normalno" funkcioniramo. Avtor nam predstavi tudi Wikipedijo in pisanje ter relavantne podatke o teh. Menim, da je zelo pohvalno od avtorja, da tudi nas spodbuja k soustvarjanju Wikipedije.

Članek Nova pisarija: od Wikiji in šola do vaje v pisanju[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev
  • postulat - zahteva, nujnost
  • refleksija - premišljevanje, razglabljanje
  • integracija - povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje
  • kontaminirati - onesnažiti, okužiti
  • okoreti - postati nesposoben za sprejemanje novosti
  • naratologija - veda o pripovedovanju, pripovedi
  • hermetizem - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • inferniornost - manjvrednost
  • intenca - težnja, nagnjenje, usmerjenost
  • antologija - zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih

Moje izkušnje s tipkanjem[uredi]

Sprva sploh nisem vesela kaj početi, šele kasneje sem ugotovila, da moram popravljati slovnične napake. Napak je bilo veliko, veliko je manjkalo presledkov, nekatere črke so bile sredi besede napisane z veliko začetnico, nekatere besede pa so bile napisane v takem jeziku oz. starinsko, da nisem razumela kaj pomeni, zato jih nisem znala popravit oziroma spremenit. Tipkanje oziroma popravljanje teh slovničnih napak v besedilu se mi je zdelo še kar zabavno.

Jaz in slovenistika[uredi]

Slovenščino že od nekdaj obožujem. Zahvala za to gre v veliki meri moji učiteljici iz osnovne šole, ki nam je slovenščino prikazala kot nekaj tako zanimivega in zabavnega, da se nisi moral upreti in ne delati bralne značke. To se je vse le še stopnjevalo z vstopom v srednjo šolo, kjer se je profesorica samo zamenjala, stras do slovenščine pa samo še povečala. Predvsem imam rada književnost, od vsega pa najraje pišem pesmi ter eseje. To sem počela že od malega. Rime sem zlagala na papir prav tako hitro kakor hitro je moj brat sestavljal lego kocke. In to rada počnem še danes. Od pesmi za rojstne dneve, do ljubezenskih, do smešnih in zabavnih verzov, navsezadnje sem spesnila in naredila priredbo skladbe 20 ljubic od Adija Smolarja, ki smo ga pokazali na maturantskem plesu kot predstavitev razreda. Poželi smo ogromen aplavz, in to mi je dalo le še večji zagon in potrdilo, da je moja izbira študija pravilna. Moj cilj je postati učiteljica slovenščine, saj obožujem delo z otroki ( pred dvemi leti sem postala trenerka športnega plezanja in to delo mi je pisano na kožo). Želim jih naučiti pomena slovenskega knjižnjega jezika, predvsem pa me mika poučevanje v kakšnih srednjih šolah (npr. lesna ali strojna), kjer vem, da je za fante slovenščina "španska vas" in bi jim želela ta šolski predmet polešpati in ga narediti bolj zanimivega. Seveda me vsi moji prijatelji sprašujejo, če sem "padla na glavo", ko sem vpisala slovenistiko, vendar menim, da je moja izbira pravilna, kajti ko spustiš kakšno žurko z namenom, da bi prebral knjigo do konca, veš, da si na pravi poti k uspehu.


Prebiranje Slavistične revije[uredi]

  • Andreja Žele. Avtor, junak in sporočilnost v zgodnji kratki prozi Vladimirja Bartola. Slavistična revija 62/3 (2014). 321−30. 559-67

O avtorju[uredi]

Andreja Žele je slovenska slavistka. Rodila se je 7. avgusta 1963 v Postojni. Leta 1982 se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala slovenščino in ruščino s književnostjo. Leta 1987 JE diplomirala. Udeleževala se je tudi poletnih jezikovnih šol v Brnu in Bratislavi. Po diplomi je pet let učila na osnovni in srednji šoli v Ljubljani, septembra 1992 pa se je kot raziskovalka zaposlila na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V raziskavah se ukvarja z vprašanjem glagolske vezljivosti. Na Radiu Slovenija je imela več jezikovnih predavanj. V krajih v okolici Pivke je zbrala pripovedno ljudsko izročilo, ki ga je izdala v knjigi Primorski slovenski biografski leksikon. Trenutno njena bibliografija obsega 123 zapisov.

Ključne besede[uredi]

  • Vladimir Bartol
  • kratka proza
  • tendenčnost
  • avtor
  • literarni junak
  • sporočilnost

Komentar članka Avtor, junak in sporočilnost v zgodnji kratki prozi Vladimirja Bartola[uredi]

Članek se ukvarja z razmerjem med avtorjem in njegovimi liki na primeru zgodnje kratke proze Vladimirja Bartola. Sprejem Alamuta v strokovnih krogih Bartola ni navdušil, kar pa me je zelo presenetilo, saj sem sama prebrala to knjigo in je bila za moje pojme odlična. Da lahko razumemo njegovo kratko prozo, moramo poznati Bartolovo življenje, značaj in njegov pogled na svet. Njegovi junaki niso bili vedno le izmišljeni, pač pa je v zgodbe vključeval tudi lastno besedo, največkrat parodijo in ironijo. Sporočilo oziroma pomen njegovih besedil pa ni teza, temveč mnogovrsten preplet različnih sporočilnih možnosti.


Biografski članek[uredi]