Test 12. 2. 2021[uredi]

--Kristjan Rakar (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

France Bernik in France Pibernik. Slednji se je ukvarjal z romanom, modernizmom in avantgardo pa tudi s pisateljem Janezom Jalnom.
Rasta Radešček-Rakar. Moj otrok ima vročino: kaj jo povzročja in kako ukrepamo. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2016.
Shift ali dvigalka
Zakon o varstvu osebnih podatkov.

Domače naloge[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Prebral sem članek v Slavistični reviji letnik 41, št. 1-2. Spisal ga je Miran Štuhec, naslovljen pa je Dve idejni strukturi v slovenski krajši pripovedi po letu 1980.

Polemizira predvsem s perspektivičnostjo posameznih junakov v delih Andreja Blatnika, Draga Jančarja, Rudija Šeliga, Marjana Tomšiča ter Marka Kravosa. Opaža, da se le ta deli na dve veji: optimistično in pesimistično ali raje nihilistično. Vzrok za ta pojav išče v kolektivu, zgodovini ter tujih literarnih vplivih.

Čeprav se mi je tema sprva zdela zanimiva, pa me članek ni zares prepričal. Čeprav slogovno precej hermetično napisano, se mi tak stil ni zdel upravičen. Pod zapletenimi stavki sem lahko odkril le nadvse preproste teze, paragrafi pa so bili včasih le razvlečene besede. Morda sem kakšno sporočilo zgrešil.

Primerjalna književnost[uredi]

Za drugo nalogo sem prebral razpravo Janeza Vrečka v prvi številki revije Primerjalna književnost letnika 32 (2009) z naslovom Tatlin, El Lisicki in Kosovel.

Razprava povzema snov, ki smo jo obravnavali pri predmetu Zgodovina avantgard in je precej splošne narave. Loteva se oblikovanja konstruktivizma, njegovega mednarodnega (ne)uspeha predvsem v Nemčiji, pa tudi na Hrvaškem, v Sloveniji, v Švici. Komentira širjenje tega novega umetnostnega gibanja, išče analogije v njegovih raznolikih percepcijah. Poudarja pomembno vlogo Srečka Kosovela v tej smeri in to argumentira z značilnostmi njegovega ustvarjanja, ki se razvija povsem vzporedno in enakovredno evropskemu konstruktivizmu, nekje pa ga celo prehiteva.

V naslednjem delu se razprava osredotoči na razmerje med Kosovelom in ruskim konstruktivizmom, katerega voditelja sta bila Tatlin in El Lisicki. Kosovel je njune ideje natančno poznal, čeprav je tedaj po celini krožilo veliko napačnih interpretacij. S to novo filozofijo se je povsem poistovetil in tako ustvarjal nadvse moderno poezijo, ki Slovenijo še danes postavlja na zemljevid evropske umetnosti.

Ko ciproš zacveti[uredi]

V sklopu tretje naloge sem raziskal katera pesem se začne s tem verzom. Naslov pesmi je Ciproš, njen avtor pa je Janko Glazer (1893–1975). Gre za impresionističnega pesnika, literarnega zgodovinarja, knjižničarja in urednika iz Ruš. Izdal je pesniški knjigi Ob jesenskem ekvinokciju (1946) in Pesmi in napisi (1953), urejal pa je tudi več antologij o Prešernu, Župančiču ter Časopis za zgodovino in narodopisje in Nova obzorja.

Pesem vključuje temo narave ter raznolike z njo povezane motive, implicitno pa se ukvarja tudi s človeškim odnosom do nje, izpostavlja namreč kontrast med živahno in bučno naravo ter krvavo poseko. Hkrati lahko interpretiramo globlje in razmišljamo o napredku tehnologije, kam nas vodi, kaj so naše prioritete in kaj je za človeka zares važno.

Viri[uredi]

Kamra, Bralna uprizoritev "Ko ciproš zacveti"
Wikipedija, Janko Glazer
Wikivir, Ciproš

SlovLit[uredi]

Kri mi zavre

Gre za izjavo tedna, ki jo je objavil prof. Miran Hladnik, njena avtorica pa je Andreja Rihter, bivša ministrica za kulturo. V njej izjavlja, da vsako leto bere Iliado in Odisejo, da ju nadvse spoštuje.

Janez Rotar[uredi]

Janez Rotar (1931–2013), je bil priznan slovenski literarni zgodovinar in teoretik ter univerzitetni profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani in Mariboru ter na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani ter drugod. Bil je mednarodno uveljavljen, predvsem v slavističnih krogih. Njegova prva objava je bila Socialna in politična misel Podlimbarskega(1969) COBISS, zadnja pa Naš jezik danes (2000). Eno izmed njegovih objav sem našel tudi na dLibu z naslovom Zapis ob šestdesetletnici [1]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Za nalogo sem pregledal Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Zbirka je začela izhajati leta 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka, kasneje Franceta Bernika. Obsega skoraj 250 knjig 38-ih avtorjev in ene avtorice (Zofka Kveder).

Sodelujoči uredniki in urednici so bili naslednji:

Mirko Rupel
Janez Logar
Anton Ocvirk
Marja Boršnik
Vlado Novak
Dušan Moravec
France Bernik
France Koblar
Anton Slodnjak
Alfonz Gspan
Dušan Pirjevec
Joža Mahnič
Drago Druskovič
Jože Koruza
Janko Kos
Dušan Voglar
Lado Kralj
Jože Šifrer
Miran Hladnik
Tone Pretnar
Andrej Inkret
Mihael Glavan
Jože Munda
France Pibernik
Janez Dolenc
Dušan Voglar
Katja Mihurko Poniž
Goran Schmidt
Drago Bajt
Tomo Virk

Najmlajša od objav je o Božu Vodušku (COBISS), najstarejša pa o Josipu Jurčiču (COBISS, COBISS).

Literarni leksikon[uredi]

Gre za zbirko monografskih študij o različnih literarnih temah, ki je izhajala v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Obravnavane teme so nadvse raznolike, lotevajo se posameznih obdobij, literarnih vrst, tudi zvrsti ter ostalimi relevantnimi pojmi.

Med avtorji monografij so na primer Anton Ocvirk, Janko Kos, Drago Bajt, Miran Hladnik, Lado Kralj in Tomo Virk – uveljavljeni slovenski literarni zgodovinarji in teoretiki. Prva objava v zbirki je bila Anton Ocvirk: Literarna teorija (COBISS), zadnja pa Vlasta Pacheiner-Klander: Staroindijske verzne oblike (COBISS).

Slika na Wikimedia Commons[uredi]

Na stran Wikimedia Commons sem naložil sliki vojaškega bunkerja ter cerkve (EŠD: 2665).

Poljubna naloga[uredi]

Za poljubno nalogo sem prebral članek Lada Kralja z naslovom Aktantski modeli. Objavljen je bil v prvi številki enaindvajsetega letnika revije Primerjalna književnost. Članek je dostopen tudi na tej povezavi. Priporočen nam je bil tudi na komparativističnem oddelku, vsebina pa se mi je zdela praktična in uporabna.

Če povzamem, članek opisuje razvoj tako imenovanega aktantskega modela skozi zgodovino, navede tudi nekaj njegovih predhodnikov, nato pa razloži smisel njegove uporabe in kako si z njim v praksi pomagamo tudi danes.

Aktantski model označi kot model globinske strukture, ki pa na površinski strukturi pridobi neke poljubne nosilce. Globinska struktura predstavlja osnovne ideje in vodila dela, katere imenujemo tudi aktanti, udejanijo pa se v površinskih akterjih, ki so konkretne osebe ali celo predmeti, pojmi ... Najvidnejši predhodnik takega posploševanja zgodb do njihove osnove je za kralja komedija dell'arte, kjer so dramski igralci improvizirali po zapisanem osnutku. Danes se uporablja aktantski model Anne Ubersfeld, ki je prirejen po Greimasovem. Shematično predstavlja implicitni stavek, ki ga zapiše Kralj: "Subjekt, ki ga vodi pošiljatelj, išče objekt v korist ali po volji konkretnega ali abstraktnega prejemnika in pri tem mu pomaga pomočnik, ovira pa nasprotnik."

Lada Kralja (roj. 1938) sicer poznamo kot pisatelja, literarnega kritika in literarnega zgodovinarja. Med letoma 1987 in 2005 je služboval kot profesor primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je avtor večih monografij, po upokojitvi z mesta profesorja pa se je lotil tudi leposlovnega pisanja.

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

V uvodu je obrazložena zgodovina učbenika, kako je nastajal, kaj je njegov namen. Njegova posebnost je, da je nastajal na Wikimedijinemu spletišču, tako da je nastajal s pomočjo zainteresirane javnosti, večinski delež pa je prispeval Miran Hladnik. Sam naslov Nove pisarije pa se nanaša na istoimensko satirično pesnitev Franceta Prešerna, ki karikira tedanje jezikoslovje.

Pismenost[uredi]

Poglavje problematizira dojemanje pojma pismenosti ter njegov razvoj skozi zgodovino. Če je včasih pomenil le sposobnost (ročnega) pisanja ter branja, danes vključuje okretnost na spletu, poznavanje kompleksnejšega besedišča, spretnost pri različnih vrstah besedil, sposobnost iskanja informacij, ki so prosto dostopne, a zaradi razpoložljive količine bolj "skrite". Kriterij pismenosti se je v razvijajoči se družbi pač dvignil. Izpostavljen je tudi izraz "specialna pismenost", ki ima seveda ožji pomen in je osredotočena v določeno področje.

V nadaljevanju je kritizirana ignoranca tradicionalističnih intelektualcev in drugih konzervativnih posameznikov, ki se novih medijev ogibajo, bojijo. Premaganje navezanosti na brezsmiselne navade je nujna za splošni napredek informacijske družbe. Argumenti teh nasprotnikov so predstavljeni in zavrženi. Izpostavljen je tudi vpliv založniškega lobija, ki je v učbeniku še večkrat omenjen, in ki zavira ta napredek iz lastnih interesov. V tem kontekstu je predstavljen sociološki pojem "množični um", tak proizvodni proces pa se imenuje "crowdsourcing".

Posledica ali pa vzrok sprememb zadnjega pol stoletja so na primer Wikiji, spletišča, zasnovana za javno upravljanje z znanjem. Javnost lahko torej sestavlja, spreminja, korigira raznovrstne članke, ki so tudi vsem dostopni. Predstavlja alternativo zastaranemu avtorskemu pravu in optimističen pogled na prihodnost. Da je ambiciozni projekt uspešen in koristen dokazuje konsistentno povečevanje količine člankov, ki se pišejo v večini nacionalnih jezikov, čeprav še vedno ostaja dominantna angleščina.

Piše se tudi o usodi avtorstva, kaj je na tej ideji dobrega, naravnega, kako se je razvijala in kakšno vlogo ima danes, s kakšnimi težavami se sooča in zakaj. Predstavljeni sta ključni avtorski licenci, to sta:

Creative commons,
Copyright.

Prvo delimo še na priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav.

Druga, pri nas znana kot "Zakon o avtorski in sorodnih pravicah", preprečuje nepooblaščeno razmnoževanje in distributiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Upoštevati moramo ti. pošteno uporabo (fair use)

Nasproten avtorskim licencam je prosti dostop, ki se ga pri nas poslužujejo na primer Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost in forum SlovLit.

Kredibilnost[uredi]

Poglavje zadeva prezentacijo avtorja, pisca, ki lahko vpliva na bralčevo interpretacijo še pred (zaključenim) branjem. Obnovljena je znana prevara Alana Sokala, ki razkriva tendence in grešne operativne postopke sodobne stroke.

Sprva je govora o aktivizmu, ki da izvira iz napačnega razumevanja ali pa celo motivacij. Omenjeni aktivizem ima preozko perspektivo na svet, zato ga pelje na napačen tir. Primer so torej razna ideološka doumevanja problemov. če torej bralca kaj takega pri avtorju zazna, bo ta takoj izgubil nekaj kredibilnosti.

Določeno spoštovanje lahko brez vsebine vzbuja že inštitucionalna vezanost avtorja, ki je z neko institucijo v nekakšni simbiotični izmenjavi legitimnosti, celo starost avtorja ali dokumenta (vpliv je lahko tudi negativen). Pravopisna korektnost je medtem v javnih besedilih kar pričakovana in zato težko rečemo, da ima pozitiven vpliv na avtorjevo prezenco, kvečjemu ji lahko škodi, če pravopisu ni zadoščeno.

V izogib takim neprijetnostim se avtorji, uredniki radi poslužujejo recenziranja in lektoriranja. Strokovno lektoriranje je zapleten postopek, za katerega je nujna potrpežljivost, razumevanje, dobra komunikacija in natančnost. Deluje kot nekakšna ocena, če je članek vreden objavitve, tako vsebinsko kot slogovno. Postopek se je s časom anonimiziral, kar funkcionira kot varnostna zapora za recenzente, ki bi sicer lahko bili tarče ogorčenih avtorjev, ki se z njihovim delom ne strinjajo. Založbe so se dodatno zavarovale tako, da svojih odločitev ne pojasnjujejo in tako ne omogočajo konfliktov, res pa je, da lahko to pisce frustrira. Učinkovite recenzije tako ohranjajo določen standard kvalitete objave in s tem vnaprej zagotavljajo kredibilnost.

V tem sklopu je krajše popisano tudi pisanje v Wikijih, posebni računalniški ukazi, ki se pri tem uporabljajo in drugi podobni napotki, zatem pa še navajanje, citiranje, ki je koristno predvsem v akademskih krogih – po dokumentih lahko tako brskamo preko podatkovne zbirke Google Učenjak (Google Scholar). Poznamo več citatnih slogov, npr.:

APA,
MLA,
AMA,
čikaški,
wikipedijski.

Žanri[uredi]

Izbrani žanri so tisti, ki so bolj značilni za spletno, akademsko, strokovno pisanje, ne gre torej za literarne, umetnostne in podobne žanre. Razlog je verjetno v tem, da so redkeje obravnavani, slabše poznani in zato tudi slabše pisani, čeprav se jim ni mogoče ogniti. Navedeni primeri so:

podatkovna zbirka
poročilo
povzetek
članek
kritika
enciklopedijsko geslo
esej
predavanje
kritična izdaja
učbenik
priročnik
navodila
razprava
pregledna znanstvena razprava
izvirna znanstvena razprava
strokovna recenzija

V šolskem pisanju najpogosteje srečamo referat, esej in diplomsko nalogo, v katero štejmo tudi magisterij in doktorat. Namen takega pisanja primarno pravzaprav ni vplivati z vsebino, temveč zadostiti, ugoditi nekim pogojem ocenjevanja, četudi se to ne govori na glas.

Nadalje je definiranih še nekaj izrazov: lektoriranje, korigiranje in uredništvo. Pojmi se zdijo pomensko precej blizu, so sorodni. Prva dva označujeta postopek vnašanja pravopisnih popravkov v besedilo, medtem ko se "korigiranje" nanaša na neavtorske napake, npr. strojnega branja. Uredništvo pa je postopek, ki vključuje odločanje o objavi, potencialno postavljanje pogojev avtorju, ki jih lahko potem upošteva.

Predstavljena je strokovna komunikacija, ki najpogosteje poteke preko e-pošte. V postopku obstaja določen bonton obnašanja, kar se veže tudi z že omenjeno kredibilnostjo avtorja. Paziti je treba na vljudnost, pravopisno primernost in celo določeno obrednost s primernimi pozdravi. Komunikacija pa lahko poteka tudi preko raznih socialnih omrežij, kar pa ima tudi svoje specifike.

Slog[uredi]

Strokovnost zahteva svojo jedrnatost in jasnost, kar deloma dosežemo že z zgoraj omenjenimi postopki, pomagamo pa si lahko tudi na ravni strukture s primernim kazalom vsebine, ključnimi besedami, povzetkom, tudi naslovom. Greh je tudi gostobesednost, kopičenje fraz, ponavljanje ipd., ki besedilu ne dodaja pomena, zapleta pa njegovo razumevanje.

Jasno je tudi, da se moramo ogibati pristranskosti in stremeti k objektivnem poročanju, sklepanju, s čimer zagotovimo, da bo besedilo interpretirano enako pri čim več ljudeh. Izogibamo se tudi uporabi spolno specifičnih zaimkov, možna je tudi uporaba generičnega spola, v krajših besedilih pa lahko uporabljamo na primer podčrtaj.

Posebnih pravil se moramo prav tako držati pri govorni prezentaciji tekstov, kar lahko obogatimo s prosojnicami, slikovnim gradivom in podobno. V primeru uporabe fotografij, kjer pa upoštevamo njihove licence in jih adekvatno označimo. Tu izpostavimo še "svobodo panorame," ki pa v Sloveniji ne obstaja!

Iskanje[uredi]

Važno je predvsem, da si zapomnimo kaj je številka UDK, kar je kratica za univerzalno decimalno klasifikascijo. Za razliko od podobnih klasifikacij (ISBN) umešča dela še v strokovno področje. Pri tem upoštevamo:

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

številka nam lahko pride prav tudi ob brskanju po COBISS.

Druga pomembna številka je DOI (Digital Object Identifier), ki pa je značilna za spletna mesta. Slednje mora za pridobitev kode plačati. Pri nas poznamo tudi COBISS ID, ki se najpogosteje uporablja prav na wikijih.

Digitalna humanistika[uredi]

Krajše poglavje govori o najsodobnejših premikih, spremembah v humanistiki, ki se postopoma seli na splet. Spoznamo nekaj novih pojmov, uporabnih programov, revij in korpusov.

Slovar[uredi]

Vir razlag besed je fran.si.

A–D[uredi]

atavističen - dedovan

brašno - hrana za na pot

ciklostil - stroj za razmnoževanje odtisov z matric

čerkeska - suknja

črnina - vino

defetizem - malodušje

diaboličen - ki ima lastnosti hudiča

dren - grm

E–I[uredi]

erar - država kot lastnik premoženja

homilija - govor z razlago Biblije

impresum - kolofon

intendant - vojni oskrbovalec

J–N[uredi]

junker - podčastnik plemenitega rodu

klika - izkoriščevalska skupina

kokarda - znak z državnimi barvami

kolona - kamnit, obokan vhod

komat - pri konjski vpregi

koncipiran - zasnovan

konvergenca - zbliževanje

kordona - varnostni pas

korifeja - prvak

lafeta - podstavek artilerije

lat - del rastline s semeni

lingua franca - skupni jezik za tujce

listnica - za nošenje bankovcev

litanije - molitev z vzlkiki duhovnika in vernikov

loza - gozd

mirozov - zvočni znak za počitek

možnar - artilerijsko orožje

mužik - ruski kmet pred oktobrsko revolucijo

naratologija - pripovedologija

O–Š[uredi]

pan - gospod

paradigma - vzorec/primer

pratež - pomožna enota za oskrbo

pukanica - natrgane niti platna za na rano

razkolnik - pripadnik odcepljene Cerkve

repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje dokumentov

robača - srajca

safian - kozje usnje

smotka - cigara

smrdljivec - tobak

spisovnik - priročnik z vzorci spisov

T–Ž[uredi]

vademekum - priročnik

zuava - pumparice