Uporabnik:Kristina Godec

Študentka Slovenistike in Primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Univerzi v Ljubljani.

»V naših najtemnejših trenutkih se moramo osredotočiti, da vidimo svetlobo.« – Aristotel

[podpis: --~~~~]

Test 12. 2. 2021

--Kristina Godec (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET) 1. France Bernik

3. Dvigalka 4. Slovenski zakon o varovanju osebnih podatkov: fotografiranje/deljenje osebnih podatkov je prepovedano brez dovoljenja

Tipkanje

Ferdo Kozak: Sentimentalna romanca

Franc Albreht: Pot v domovino

Domače naloge

Prva domača naloga: tipkanje

Besedilo – Ferdo Kozak: Sentimentalna romanca

Druga domača naloga: članek iz Slavistične revije

Članek Marijana Dovića, objavljen v Slavistični reviji, povzema in vrednoti knjigo Mimesis pisatelja Ericha Auerbacha, ki je izšla leta 1946. V svojem delu je Auerbach zbral dvajset študij o besedilih, ki so po njegovi interpretaciji literarne zgodovine ključne za razvoj literature in literarne teorije. Zajema različna besedila, od tistih, ki so nastala že v antiki in vse do časa njegove sodobnosti, kar je čas med svetovnima vojnama.

Auerbach izpostavi dela v svojih družbenih kontekstih in kontekstih na čas nastanka, primerja sloge in jezik. Njegova raziskovalna metoda je predstavljanje vsakdanje resničnosti, s tem pa je mišljeno, kako literatura posnema družbo svojega časa in življenja ljudi, ki so v tej družbi živeli. To pa se lahko nanaša tako na »fiktivne« dogodke, kot na konkretne dogodke iz dejanske zgodovine.

Članek opisuje, kako je po Auerbachovi interpretaciji vsakdanja resničnost zajeta v literaturi. Pri njegovem zajemanju vsakdanje resničnosti je imel pomembno vlogo antični nauk o legah literarnega prikazovanja, kjer se resnega ne more zajemati iz območja nizkega. To pomeni, da s tega območja dogajanje v delu bralci niso dojemali kot tragično, temveč šaljivo in komično. Vendar pa tako ni bilo povsod, na primer v naturalizmu, kjer je nizkost bila predstavljena tragično, in celo še prej, v srednjem veku.

Vsebina članka Mimesis

V uvodu Mimesis sta predstavljena sva principa interpretiranja resničnosti, eden izhaja iz Homerja, za katerega so značilne povezovanje, enoznačnost in enakomerno osvetljevanje, druga pa izhaja iz Svetega pisma stare zaveze, kjer so pogosti elementi sugestivnega zamolčevanja, raztrgane večznačnosti, psihološki razvoj junakov, brezkrajnost in brezčasnost. Ta dva principa sta se skozi čas prišla v literaturo Zahoda. Nato iz časa antike Auerbach izpostavi še Petronijev Satirikon, za katerega pravi, da je vpeljal indirektno karakterizacijo. Delo sledi načelu, da vsakdanje resničnosti ni mogoče obravnavati resno ali tragično, lahko je le komična. Ta pogled je v popolnem nasprotju z Biblijo, kjer je v popolnoma vsakdanjih osebah in dogodkih lahko izredno globoka osebna tragika.

Srednji vek pa nato izgubi urejenost in perspektivo, kakršno so poznali v rimskem imperiju. V Zgodovini Frankov avtorja Gregorja iz Toursa je resničnost prikazana na popolnoma drugačen način in sicer tako, da se zdi, kot da pisatelj nima več pregleda nad celotnim dogajanjem in piše le o tem, kar sam vidi. Gre za golo zapisovanje dogodkov, poveča se čutna nazornost. Auerbach komentira tudi že skoraj pravljični viteški svet, ki se pojavlja v delih iz istega časa, na primer v delu Yavina katerega avtor je Chretien de Troyes. Tam je svet fevdalizma v celoti izpuščen, s ospredju pa je potovanje zaljubljenih vitezov. Pri takšnih tematsko viteških romanih pa je odmik od realnosti najpopolnejši.

Dantejeva Božanska komedija pa z dramatično zgradbo in bogatimi jezikovno-slogovnimi sredstvi, občutkom za realizem in mnogimi fiktivnimi podobami ostaja v visokem tonu. To je verjetna zato, ker delo izhaja iz Biblije, nastalo pa je pod vplivom Vergila.

Za Auerbacha je Boccaccio avtor v pravem pomenu besede, saj ga opiše kot veščega pripovedovalca, ki dramatizira, osebe pa psihološko karakterizira preko njihovega govora in njihovih dejanj. Pri tem se ne omejuje na posamezni družbeni sloj, dogodki so umeščeni v kraj in čas, kljub temu pa uporablja ironijo, ki so jo že v antiki močno cenili. Uvede celo novo moralo ljubezni in erotike. Za Boccacciovo resničnost je značilna šaljiva lahkotnost, ne pa tragika.

Pojmovanje tragike se s Shakespearom spremeni. V renesansi se tragika pojavlja zaradi junakove notranjosti in specifičnega značaja, za razliko od antike, kjer je tragika izvirala iz zunanjih sil. Človeška resničnost je pri Shakespearu v različnih slogovnih mešanicah, predstavlja tudi raznoterost človeških življenjskih razmer. Spet drugače pa je vsakdanja resničnost predstavljena pri Don Kihotu, kjer se besedilo izogiba dejanskim problemom družbe, tragiko pa zamenja le burkaški humor. Po Auerbachovem mnenju Don Kihot ni prelomno delo, saj v tekstu ni tega, kar bi hoteli videti nekateri kasnejši teoretiki.

V nasprotju s tem pa klasična dramatika ostaja ujeta v slogovne predsodke. V tem času je nastalo veliko tragedij, politično-družbeno neproblemskih zgodb o ljubezni. Značilno je, da opisujejo le najvišje sloje, kralji predstavljajo center odločitev in vladajo z moralnostjo svojih odločitev. V dogajanje niso vključeni staranje, bolezen, ter drugi podobni elementi, kar pa ne velja na primer za antiko. Tako v Molierovi, kot tudi v Voltairovih in Schillerjevih delih so odsotne družbene problematike.

Po Auerbachovem mnenju pa prelom pomenita Stendhal in Balzac. »Rdeče in črno prinaša sodobno in realistično upodobljeno usodo posameznika iz nižjega srednjega sloja, ki je prvič zasnovana tragično«. Pomembna je prisotnost družbenih in političnih okoliščin ter vpetost likov v sodobni čas in prostor. Samo opisovanje dogajanja postaja vedno bolj neizprosno. Na primer Zola se veliko poglablja v rudarje, njihovo življenje in usode pa predstavi kot tragične. V ospredje pridejo težave sodobnih družbenih problemov, še posebej pride do izraza konflikt napredujočega kapitalizma.

Spet drugače je vsakdanja resničnost predstavljena pri modernistih, kot so Joyce, Proust in Woolfova. Za njih bi se lahko reklo, da se skrivajo v ozadju in govorijo skozi miselni tok oseb namesto direktno. Značilno je, da ni objektivnih pozicij opazovanja, zunanje dogajanje je kratko in nepomembno, v ospredju je subjektivno doživljanje dogodkov.

Auerbachu očitajo izbor tekstov, pa tudi odrekanje prelomnosti Don Kihotu ter precenjevanje Zolaja. Poleg tega kritizirajo in problematizirajo tudi nekonsistentnost v terminologiji. Dović pa meni, da očitki niso najbolje utemeljeni: »predvsem smo lahko veseli zato, ker je stik z Auerbachovo erudicijo in osupljivim pregledom nad celoto enkratna izkušnja«.

Tretja domača naloga: literarnovedni članek iz revije

Leta 2006 je kot posebna številka izšla revija Teoretsko-literarni hibridi: O dialogu literature in teorije. V njem se mi je še posebej zdel zanimiv članek O pomenu literarnega diskurza v filozofiji z podnaslovom nekaj pripomb k Platonovi poetiki. Celotna revija obsega približno 185 strani, med drugimi so v njem objavili svoje teorije in ugotovitve tudi Marko Juvan, Marko Uršič, Milan Jesih, Boris A. Novak, Vid Snoj, Vanesa Matajc in Lado Kralj.

Marko Uršič v članku z naslovom O pomenu literarnega diskurza v filozofiji (nekaj pripomb k Platonovi poetiki) raziskuje odnos med literaturo in filozofijo. Pri tem se osredotoči na Platonov opus in ponudi alternativno razlago njegovega pojmovanja pesništva. Avtor izpostavi, da je prepričanje, da je Platon kot filozof v sporu s pesništvom, v resnici napačno in da njegova filozofija o poetiki, še posebej izgon pesnikov iz idealne države, v resnici ni razumljena pravilno. Uršičeva teza je, da se metafizična resnica kaže v prepletu »logosa« in »mitosa«.

O pomenu literarnega diskurza v filozofiji

Med mnogimi slovenskimi filozofi in literarnimi teoretiki velja prepričanje, da sta literatura in filozofija v sporu, v njunem medsebojnem odnosu pa obstajajo štirje stereotipi. Prvi je ta, da je literatura nad filozofijo, tako v slogu kot v spoznavnem pomenu. Drugi stereotip pa je nasproten prvemu, filozofija je nad literaturo. V tretjem stereotipu literatura in filozofija nimata veliko skupnega, sta »mimobežni«, med njima ni vezi. Pri zadnjem stereotipu, pa gre za povezovanje literature in filozofije, o katerem je Uršič napisal: »Vendar pa splošno kulturno ozračje dejansko ni kaj prida naklonjeno tistim, recimo 'četrtim' (med katere se prištevam tudi sam), ki menimo, da sta filozofija in literatura tesno prepleteni.«

V svoji deseti knjigi Države Platon napiše svojo lastno kritiko pesništva, ki se nanaša na »mimesis«, temelji pa na problematičnosti posnemanja. Kritika predpostavlja, da pesnik »posnema čutne stvari in dogodke, ki so že sami posnetki/podobe (eidola) večnih in edino resničnih idej, ter se tako bolj oddalji od resnice kot kak rokodelec«. S tem pa gre za podobo, ki je zelo daleč od resničnosti. Tako slikarji kot pesniki uničujejo misleči del duše, zato v državi zanje ni prostora.

Filozof Plotin v svoji razpravi O umski lepoti izpostavi, da so v naravi posnetki idej, umetnost pa ne posnema le tega, kar vidimo. Ustvarjanje umetnosti si je blizu z načinom razmišljanja, ki izvira iz same narave, s tem pa vsebuje lepoto. Umetniki ne ustvarjajo nujno s čutili, namreč na drugačen način doumejo, kako naj bi nekaj izgledalo. Gre za »stališče do umetnosti kot ustvarjanja čutne lepote, ki posnema nadčutno, božansko lepoto«. Plotin je tako kot avtor članka mnenja, da sta umetnost in filozofija povezani, obe iščeta pot preseganja minljivosti in iščeta nesmrtnost.

Metafizika je opredeljena kot »mišljenje, ki poskuša misliti tisto, kar je 'onstran-fizično', kar je onstran 'narave' kot vsega spreminjajočega se bivanja«. Metafiziko pa lahko enačimo s presežnim mišljenjem, ki pa se zaradi svoje abstraktnosti nikoli ne more opredeliti. Na tem mestu pa dobijo pomen Platonove literarne pasaže:

»Platonov mythos, na primer znamenita prispodoba o votlini, nikakor ni neka zgolj didaktična ponazoritev (raz)umskih, dialektičnih idej, temveč je filozofsko konstitutiven za sámo presežno bistvo platonizma: meta-fizična resnica se »kaže« v prepletu logosa in mythosa.«

V tekstu avtor pravi, da verjame v možnost in prihodnost »hibrida«, ki bi ga lahko imenoval literarizirana filozofija, in je celo prepričan, da se takšen dvoplasten, lahko da tudi večplasten, diskurz brez večjih težav izogne nevarnosti, da bi se ujel v past tako imenovane »tezne« oziroma ideološke fikcije. Pri takšni teoriji je glavno to, da literarni govor omogoča filozofskemu logosu, da postane in ostane tekoč, v pristnem pomenu dialektičen, tudi s pomočjo mythosa in dialoga odprt h, kakor to imenje avtor, presežni resnici.

Zdi se mi presenetljivo, da Marko Uršič nasprotuje mnogim velikim filozofom, hkrati pa se z njegovo tezo strinjam. Članek odpira kompleksna vprašanja glede Platonovega odnosa do pesništva in hkrati dokaže, da odgovori niso tako preprosti, kot se mogoče zdijo nekaterim filozofom.

Četrta domača naloga: Ciproš

Janko Glazer

Avtor pesmi Ciproš (Spominu sina) je Janko Glazer je slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Študiral je slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral. Poučeval je na klasični gimnaziji v Mariboru, nato je bil knjižničar v mariborski Študijski knjižnici. Glazer je bil impresionistični pesnik Pohorja, razpoloženjskih slik, razmišljanj o življenju in neurejenosti sveta ter bolečine zaradi sinove smrti. Med vojno je izdal po vojni pesniški knjigi Ob jesenskem ekvinokciju in Pesmi in napisi. Uredil je več antologij:

Slovenska narodna lirika (1920)
Prešernove nemške poezije (1950)
Župančičeve Izbrane pesmi (1948)
Jaz in ti (1952)
Pesmi za otroke (1963)
Sto pesmi za otroke (1974)

Interpretacija pesmi

Tema pesmi je smrt sina. Ta mu namreč povzroča trpljenje in bolečino. Pisatelj je sam označil, da je njegova pesem "o ciprošu, fratah in še čem", njegova lastna interpretacija pa gre tako:

"Ciproš, ki s svojim rdečim cvetjem spominja na kri, je v pesmi simbol: spomin na sina, ki je padel in je po njem ostala samo še skrita rana - kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš, rdeč kot kri."

Ciproš je cvetje, ki zacveti na posekani gozdni površini, bralec, ki pa tega ne ve, pa ga lahko asociira z rdečo rožo. Brez poznavanja pomena besede ciproš pa je vseeno možno brati in razumeti pesem.

Moja interpretacija pesmi je, da ciproš rdeče barve spominja na kri. Kot sem že omenila, je pesem o smrti sina, zato sklepam, da torej ciproš pomeni bolečino, ki je nastala po smrti. Njegovo smrt pa predstavlja posekan gozd, kjer sam ciproš raste, saj predstavlja izgubo, nekaj kar je včasih bilo, a tega ni več. Nato se avtor v drugi kitici vrne v preteklost, govori o tem, kakšen je bil včasih gozd (zelen, v njem je bilo veliko življenja). V tretji kitici opisuje, da je takrat bil to svet, v katerem je bilo vse. Na koncu pa avtor napiše, da "le ciproš cvete rdeče:/kakor iz rane speče/pokaže kdaj se kri."

Pesem se mi zdi čustvena, ima močne metafore (ciproš, zelen gozd, zbor ptic, vihar, frata, ...), ki dosežejo svoj učinek. Imajo velik emocionalni impakt in z razumevanjem življenja avtorja je možno začutiti njegovo bolečino in z njim sočustvovati. Ciproš je polna tudi drugih slogovnih sredstev, je kratka in jedrnata (ima le štiri kratke kitice).

Peta domača naloga: Forum Slovlit

Na forumu Slovlit sem si ogledala prispevek z naslovom Julijske spletnoliterarne spodbude, ki je bil na forum dodan 5. julija 2000, dva dni po mojem rojstvu. Prispevek najprej opisuje ekskurzijo Po Kekčevih poteh, kjer so se pogovarjali o knjigi Nuna in funkcionar Matjaža Podlogarja. Pogovor je privedel do literarnega vprašanja, ali je za pravično oceno dela res treba poznati podrobnosti iz avtorjeve biografije ter avtorjevo intenco. Takšna vprašanja so se mi zdela zanimiva, da sem nekaj časa še sama razmišljala o tem. Prispevek nato govori o slovenski kulturi na tujem. Postavlja se vprašanje, ali ni skrb za lastno podobo v tujih očeh vsaj na literarnem področju pretirana in neekonomična. Izpostavi tudi, da je od slovenskih besedil v tujini najbolj uspešno tisto, ki o nas sploh ne govori, to je Bartolov Alamut.

Šesta domača naloga: komparativist Janez Vrečko

Janez Vrečko je slovenski komparativist, literarni zgodovinar in teoretik. Je tudi prejemnik zoisove nagrade za izjemne znanstvene dosežke na področju literarne zgodovine. Od leta 1978 je zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Osredotoča se na raziskovanje evropske in slovenske zgodovinske avantgarde. Še posebej velik poudarek daje na Kosovela in ruski konstruktivizem. Poleg tega pa si je blizu tudi z zgodovino epa, tragedije in romana od antike dalje. Literarnoteoretski pojmi, ki so zanj pomembni, so mimesis, inspiracija, katarza ter teorijo in zgodovino moderne evropske lirike od Baudelaira naprej. Poleg tega pa raziskuje tudi problematiko evropskih poetik vse od Aristotela pa do Brechta in Artauda.

Monografije

Med njegove monografije spadajo: Constructivism and Kosovel, Constructivism and Kosovel, Konstruktivizm i Kosovel, Ep in tragedija, Med antiko in avantgardo, Atiška tragedija, Ep in tragedija, Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem. Naslovi delov njegovih monografij so med drugimi Yugoslavia and its republics, Novo branje konsov, From two-dimensionality into infinity by Kosovel, Primerjalna književnost na Slovenskem, Kafka kot Sofoklov predhodnik, Bogomilina vera in Črtomirova mistika, Srečko Kosovel, man in a magic square ter Goethejevo in Aristotelovo pojmovanje posnemanja.

Seznam člankov

Nekateri izmed njegovih člankov so:

Geometrizacija prostora in filozofija narave
Aristotelov posnetek kot posnetek v razliki
Barbarogenij, barbarsko in fašizem
Prešernov Krst pri Savici
Pirjevčevo razumevanje katharsis in mimesis
Prostorskost konsov in Tržaški konstruktivistični ambient / The spatiality of the cons and the Trieste constructivist Cabinet
Kosovel in nadrealizem
Srečko Kosovel kot pesnik in politični bojevnik — tigrovec)
Filozofija predmeta, geometrija in fizika — konstruktivizem
Svetlobno-prostorska modulacija konsov in Moholy-Nagy
Formiranje Kosovelovega konstruktivizma – spopad med kompozicijo in konstrukcijo
Tatlin, El Lisicki in Kosovel
Futurizem, berlinska dada, nadrealizem in manifest Mehanikom
'Gibljiva filozofija' prostora in konsi
Ukinitev subjekta, sentiment in negativni total pri Kosovelu
Predtragični elementi v grški tragediji
Kosovel in ruski literarni center konstruktivistov
Dioniz v Evripidovih Bakhah kot mojster gledališča
Inspiracija, dionizično in apolinično

Pod njegove gledališke liste pa spadajo Tragični jezik epskega heroja Ahila, Agamemnon med nujnostjo in svobodo, Ojdip med sanjami in prerokbo, Evripid kot mojster rituala in gledališča, Tibetanska in grška predtragična drama, Ojdipova kozmična in človeška bitka, Ignoranca preroštva v Kasandri in Sofoklov Filoktet kot tragični Job.

Sedma domača naloga: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

O zbirki

Zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je ustanovil Anton Ocvirk. Velja za najstarejšo in največjo kontinuirano knjižno zbirko v Slovenščini. Glavna urednika zbirke, Anton Ocvirk (od leta 1946 pa vse do svoje smrti 6. januarja 1980) in France Bernik (je postal urednik po Ocvirkovi smrti in ostal na tem položajo do konca leta 2010), sta v njej izdala glavne slovenske literarne klasike. Zbirka ne vsebuje izključno leposlovja, v njo sodijo tudi članki, študije, podlistki in korespondence. Pomembno merilo za to, da se določen avtor uvrsti v zbirko, je njegova kanoniziranost.

Zraven spada tudi podzbirka Monografije, tudi to je zasnoval in začel Anton Ocvirk. Leta 1955 je poleg podzbirke začela izhajati tudi komentirana izdaja Prijateljeve Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine. V okviru glavne zbirke pa spada tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva, ki obsega dela vse od srednjega veka pa do 19. stoletja.

Glede splošnih informacijah lahko povem, da je do leta 2009 izšlo 233 knjig zbranih del in 9 monografij (s tem, da dela, ki so izšla v večih zvezkih, so bila ponatisnjena ali na novo izdana niso všteta).

Interpretacija seznama pisateljev in urednikov

Prva stvar, ki sem jo opazila je skorajšnja odsotnost ženskih imen tako na seznamu pisateljev kot urednikov. Od 39 avtorjev je Zofka Kvader edina avtorica ženskega spola. Na seznamu urednikov pa se sicer pojavljajo ženska imena večkrat, a urednice so le tri (Marja Boršnik se namreč pojavi pri dveh delih). V podzbirki Monografije pa sta izmed 12 avtorjev monografij le dve ženski, o ženski pa je le ena monografija, to je o Zofki Kveder. Zdi se mi zanimivo, da je ravno avtorica monografije Zofke Kveder ženska (Katja Mihurko Poniž).

Največje število zvezkov so dosegli Ivan Cankar (30 zvezkov), nato Fran Saleški Finžgar (15 zvezkov), za njim Juš Kozak (13 zvezkov) in Janez Trdina, Oton Župančič ter Prežihov Voranc (pri vseh treh 12 zvezkov). Pri ostalih jih je izšlo manj, a samo en zvezek je bil le pri štirih, pri ostalih pa več. Prve izdaje so bile leta 1946, takrat so bila izdana dela petih avtorjev, kar je tudi največ v enem letu.

Imena, ki se najbolj pogosto pojavljajo na seznamu urednikov so:

France Pibernik (urednik štirih avtorjev)
Dušan Moravec (urednik štirih avtorjev)
Janko Kos (urednik treh avtorjev)
France Koblar (urednik treh avtorjev)
France Bernik (urednik treh avtorjev)

Glede seznama monografij pa lahko povem, da je prva monografija izšla leta 1990, naslednje pa kar osem let kasneje, torej leta 1998. Do leta 2012 jih je v podzbirki izšlo 12. Med avtorji, ki so napisali več monografij so Dušan Moravec (naslova dveh njegovih monografij sta Ludvik Mrzel in Lojz Kraigher), France Pibernik (naslova monografij sta France Balantič in Anton Vodnik) in France Bernik (naslova sta Ivan Cankar in Simon Jenko). Na splošno so monografije izšle na vsakih nekaj let, le leta 2004 sta izšli dve deli.

Osma domača naloga: Literarni leksikon

Literarni leksikon = zbirka monografskih študij, ki govori o glavnih pojmih in vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 pa vse doleta 2001 jo je izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS.

Največjo vlogo pri nastanku zbirke je imel Anton Ocvirk. Literarni leksikon je nastal po zgledu nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft in namenjeno širši problematiko osrednjih strokovnih vprašanj. Prvi zvezki, to so številke od ena do pet, so izšli na začetku leta 1979, sicer z letnico 1978. Prvih deset zvezkov je uredil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa je Leksikon prevzel uredniški kolegij. Ta je sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.

Avtorji in teme

Na seznamu zvezkov sem opazila, da se med avtorji največkrat pojavljajo naslednja imena:

Anton Ocvirk
Janko Kos
Kajetan Gantar

Več zvezkov so med drugimi izdali Miran Hladnik, Lado Kos, Marko Juvan, Dušan Ludvik in drugi.

Pogoste teme zvezkov:

Literarna teorija - zvezki Trivialna literatura, Literarne tipologije, Intertekstualnost, Teorija, Srednjeveške in staronemške verzne oblike, Pozitivizem v literarni vedi, Evropski verzni sistemi in slovenski verz, Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, Hermenevtika in literarna veda, Staroindijske verzne oblike, Grške lirične oblike in metrični obrazci, ...
Obdobja - zvezki Ekspresionizem, Predromantika, Razsvetljenstvo, Dadaizem. Nadrealizem., Eksistencializem in literatura, Angloameriške smeri v 20. stoletju, Ruski literarni avantgardizem, Postmodernizem, ...
Literarne zvrsti in podvrste - zvezki Drama in gledališče, Teorija drame, Lirika, Sentimentalni roman, Grozljivi roman, Tragedija, Esej, Povest, Ljudsko pesništvo, Konkretna poezija, Roman ...

Deveta domača naloga: nalaganje slike v Zbirko

Objavila sem sliko gradu Boštanj, ki v okolici Grosuplja velja za del kulturne dediščine.

Deseta domača naloga: članek Jurčič-Scott

Draga, Šanda: Jurčič–Scott (Dom in svet 18/2)

Primerjava oseb

Kvas in Lovel: Glavna junaka romanov sta mlada in pametna, veliko premišljujeta, nista pa preveč družabna (to je pri Desetem bratu razvidno na primer, ko se Lovro udeleži poročnega slavja in raje odide iz zabave, pri Starinarju pa avtor izpostavi, da bi Lovel raje zavrnil vabilo na druženje, ko ga povabijo na večerjo). Oba sta povezana z družinsko skrivnostjo, ki pa se na koncu romanov razkrije. Prav tako se zaljubita v dekleti, ki sta obljubljeni nekomu drugemu. Pri obeh se ljubezenska zgodba konča srečno, s poroko.

Martinek Spak in Edie Ochiltree: Oba sta prikazana kot revna postopača in berača, že v videzu si imata veliko skupnega. Oba nosita močno ponošene in umazane obleke ter izgledata starejše, utrujeno. Ljudje v okolici si o njima mislita, da sta vsevedna. Oba imata tudi navado, da se gibljeta na skrivaj in v tišini, nato pa se kar naenkrat pojavita pred osebami. Oba lika to storita večkrat in s tem krepko prestrašita navzoče). Tako Martinek kot Edie z denarjem pomagata odplačati dolg, lahko bi se reklo, da sta nesebična, saj denarja nočeta zase. Pri obeh se zdi, da imata skrivnosti ter sta si blizu z glavnima junakoma romanov, Lovelom in Kvasom.

Piškav in Glenallen: Oba lika veljata za samotarja, živita daleč od drugih ljudi in se poskušata z njimi čim manj srečevati. Večino časa sta bolj temačnega razpoloženja in molčeča. Kar je še pomembnejše, oba imata negativne spomine na preteklost in skrivnosti.

Marjan in Hector: Tako Marjanu kot Hectorju je namenjeno, da se poročita z dekletoma, v katera sta tudi zaljubljena. Zato glava junaka, ki sta vanje prav tako zaljubljena, vidita kot tekmeca in ju celo izzoveta na dvoboj. Pri tem pa tudi oba utrpita resne poškodbe (pri Marjanu je sicer za to kriv Martinek in ne Lovro), a preživita. Obema je skupno, da rada lovita. Kljub temu, da sta nagle jeze pa sta v resnici dobri osebi in ob koncu zgodb se z glavnima likoma vseeno tudi dobro zelo razumeta.

Manica in Isabella: Pri obeh je v naprej določeno, s kom naj bi se poročili, a se obe zaljubita v drugega. Kljub temu pa je obema pomembna očetova volja v povezavi s poroko (Manica ima sicer najprej upanje, da ga bosta starša sprejela, Isabella pa Lovela že takoj zavrne zaradi domnevnih socialnih razlik). Kljub vsemu pa se na koncu obe poročita z glavnima junakoma.

Slemeniški in Wardour: Obema je pomembna družina in to, da se njuni hčerki poročita z nekom, ki je enakega statusa kot njihova družina, z premožnejšim moškim. Zato tudi noben od očetov ne bi podprl poroke z Lovelom in Kvasom (Kvas je domači učitelj, za Lovela pa si Albert misli, da je verjetno nezakonski sin).

Primerjava dogajanja

Pri obeh delih se dogajanje začne s prihodom oseb v neznani kraj, kjer morata vprašati za smer. Lovro potuje z zdravnikom, Lovel pa z Starinarjem. V obeh romanih vrti dogajanje okoli dveh družin (Wardour in Glenallan v Starinarju in Slemeniški in Piškav v Desetem bratu).

Glavna junaka se zaljubita v dekleti iz bogatih rodbin (Lovel v Isabello in Kvas v Manico), dekleti pa jima ljubezen vračata nazaj, a jima nočeta dati preveč upanja zaradi pričakovanja očetov in ker naj bi se poročili z drugim, bolj primernim partnerjem (Marjan in Hector). Slednja sta prav tako zaljubljena v dekleti, zato je pri obeh romanih prisoten motiv ljubezenskega trikotnika (Lovel – Hector – Isabella pri Scottu in Kvas – Manca – Marijan pri Jurčiču). Ravno takšen konflikt pa vodi v prve zaplete pri obeh zgodbah (pri Starinarju se dvoboj med Hectorjem in Lovelom zgodi kmalu po začetku zgodbe). Pri obeh se ljubezenska zgodba konča srečno, glavna junaka se poročita (v obeh primerih se to zgodi čisto na koncu romana, v zadnjem poglavju).

Prav tako so pri obeh romanih, kot že omenjeno, skrivnosti iz nesrečne preteklosti družin Piškav in Glenallen. Ta skrivnost je bil rojeni sin, v Starinarju je šlo dobesedno za skrivnost, saj je služabnica otroka, Lovela, na skrivaj dala v vzgojo otrokovem, Glenallan najde svojega otroka šele v zadnjem poglavju Starinarja. Pri Desetem bratu pa je bila skrivnost, da je Piškav Martinov oče. Ta skrivnostni otrok pa je pri obeh bistven za nadaljnji razvoj zgodbe.

Poleg tega je v zgodbi o preteklosti družin pri obeh pomemben tudi na skrivaj sklenjeni zakon, pri Desetem bratu se je Piškav poročil z Magdaleno (iz koristoljubnih namenov), pri Starinarju pa Glenallan z Evelino (poročila sta se na skrivaj, ker njegova mati ni odobravala poroke). Pri obeh romanih se lahko zdi, da je bila ravno poroka na skrivaj razlog za vso tragedijo, ki je zatem prizadela družino. Pri Jurčiču bi namreč sorodnik preprečil poroko, če ne bi bila skrivna, pri Scottu pa mogoče Glenallanova mati ne bi ustvarila spletke (lažna zgodba o tem, da je Evelina njegova polsestra), če bi vedela, da je par že poročen (saj je lagala ravno zato, da bi poroko preprečila). Posledično pa Evelina ne bi naredila samomora in bi zgodba lahko imela srečen konec. Skupno je tudi do, da oba, Glenallan in Marijan, izvesta resnico šele po smrti krivcev (Piškav pusti Marjanu sporočilo, nato pa naredi samomor, Glenallnu pa služkinja, ki je sodelovala pri laganju, pove resnico takoj po smrti njegove matere).

Pri obeh delih bi se lahko zgodbo razdelilo na dva dela. Na začetku je v ospredju ljubezenska zgodba, skrivnostna zgodovina družin pa ostaja v ozadju. Glavni problem predstavljata sicer uslišana, a nedosegljiva ljubezen in nato tekmeca, ki glavna junaka izzivata na dvoboj (po tem je Lovel odsoten za skoraj polovico časa dogajanja). Nato pa v drugem delu vedno bolj postaja pomembnejša zgodba iz preteklosti, ko postopoma prihaja na plan temačna resnica o družinah Pišav in Glenallen. Ta se postopoma sestavlja iz pripovedovanja večih oseb (pri Desetem bratu najprej Martinek pove svojo zgodbo Kvasu, preostalo pa izvemo iz poslednjega pisma, ki ga je Piškav zapustil Marjanu, pri Starinarju pa naprej skozi pripoved služabnice, nato skrivnost do konca izvemo zaradi pripovedi Glenallena in Lovela). Na koncu se dogajanji iz sedanjosti in preteklosti povežeta v eno zgodbo, kjer se izkaže, da ju povezujeta skupaj ravno glavna junaka.

Obe zgodbi imata srečen, optimističen konec, kjer je dobro nagrajeno, slabo pa kaznovano. Kvas in Lovel sta nagrajena s poroko. Piškav in Glenallenova mati, ki sta sprejemala zelo neetične odločitve z laganjem, izkoriščanjem in zavajanjem, sta oba umrla. Marjan in Hector sta z izzivanjem na dvoboj in napadom (Marjan je bil nasilen do Martineka, Hector se je spravil na Lovela) bila kaznovana, da sta izgubila Manico in Isabello. Martinek pa je skozi dolga leta izsiljeval svojega očeta, nato pa po spopadu z Marjanom kmalu umrl.

Izpiski za učenje

Tipkovnica

Shift – Dvigalka

Backspace – Vračalka

Delete – Brisalka

Insert – Vrivalka

Ecsape – Ubežnica

Space – Preslednica

Control – Krmilka

Alternate – Izmenjalka

Enter – Vnašalka

Področja

Starejša slo. knjiž.: Jože Koruza, Tone Pretnar, Igor Grdina

Sodobna slo. knjiž.: Helga Glušič, Rajko Korošec, Igor Saksida, Marko Juvan, Denis Poniž, Gregor Kocijan, Taras Kermauner

Verzologija: Boris A. Novak, Aleš Bjelčevič, Anton Ocvirk, Peter Svetina

Prešernoslovci: Boris Paternu, France Kidrič, Janko Kos, Marko Juvan, Vlado Nartnik, Henry Cooper, Josip Vidmar, Oton Berkopec, Bratko Kreft

Cankaroslovci: Dušan Pirjevec, Janko Kos, Vlado Nartnik, France Bernik, Jože Krašovec, Franc Zadravc, Josip Vidmar

Natarologija: Miran Šruhec, Marijan Dolgan, Alenka Koron, Matjaž Kmecl

O Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu je univerzitetni učbenik Mirana Hladnika, ki je izšel leta 2014 kot spletna knjiga in nato leta 2016 kot tiskana in spletna knjiga. Splošno povedano govori o pismenosti in strokovnem pisanju.

Delo dopolnjuje priročnik Praktični spiskovnik (ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti). Njegov namen je standardiziranje strokovnega pisanja. Priročnik je bilo potrebno ponoviti zaradi vedno večjega prehajanja iz fizičnih oblik del na splet.

Pismenost je včasih pomenila slovnico (in ne to, kar pomeni "literacy"), danes pa s tem govorijo o znanju branja in pisanja. Bolj natančno pa je s tem mišljena na primer digitalna, informacijska, medijska, čustvena in politična pismenosti.
Pri Novi piseriji se beseda nova nanaša na nove medije, a vseeno ostaja blizu tradicionalnim oblikam. V ospredju je besedilo na zaslonu in morda še dodane slike, ne ukvarja pa se z zvokom, videom in ostalimi lastnosti sodobne multimedije.
"Zaslonska pismenost" je bila hipotetična ideja za naslov, a ni bila ustrezna, ker ji primanjkuje dodatna asociativna teža.

Glavni namen Wikimedijinih spletišč je "gojenje skupnega avtorstva":

1. To je avtorju povzročilo dvome glede odločitve, da naj Novo piserijo objavi v njih, saj je delo še zmeraj avtorsko individualno. Tako pa je možno, da tudi uporabniki dopolnjujejo delo.

2. S tem je možen pogled v zgodovino nastajanja, s čimer bi lahko rekli, da ima spletišče prednost pred ostalimi načini.

3. Omogoča sprotno nastajanje, s tem pa tudi sprotno branje že dokončanih delov knjige. To pa vodi k dobivanju povratnih informacij, k dopolnjevanju in popravljanju. Za Wikiknjige je to značilno, saj jih je treba razumeti kot proces, kot "rastočo knjigo".

4. Možen je eksperiment z genezo besedila, saj se da ogledati spremembe besedila, lahko bi se reklo, da omogoča refleksijo. S svojimi drugačnimi pravili se osvobaja pravil natisnjene knjige.

Kam z avtorjem

Avtor Nove pisarije Miran Hladnik za knjigo nosi odgovornost in spraševal se je, kam to odgovornost vpisati, da bi spominjalo na tradicionalno natiskane knjige. Naslovnica na tem mestu namreč niti ni potrebna, saj je avtorstvo zadostno dokumentirano v historiatu knjige. Avtor pa nad tem ni navdušen, saj je imel v načrtu knjigo tudi natisniti, v tem primeru pa je naslovnica nujna.

Pojavi se vprašanje, ali je takšno objavljanje avtorskega dela lahko nevarno. V teoriji je lahko, saj lahko van posreduje vsak, a v praksi ni. Ker lahko tam do dela dostopa vsak, avtor pričakuje konstruktivne posege in pripombe, nezaželene posege pa se da odpraviti. Poleg avtorstva se pojavljajo dileme z ostalimi lastnostmi tiskane knjige, kot je datum izdaje (na Cobbisu piše, da lahko preverimo v impresumu). Bibliotekarji bodo imeli težko delo, saj so pravila na spletnih oblikah drugačne od natisnjenih knjig.

Prešernova Nova pisarija

Veliko je sklicevanja na Franceta Prešerna, celo sam naslov knjige parazitira pesnitev Kranjska pisarija, ki je bila objavljena v zborniku Kranjska čbelica leta 1831. Z njo je karikiral ideal ljudskega jezika kot podlago za slovensko besedno umetnost. Gre za eno daljših Prešernovih pesmi, ki je zapisana v obliki pogovora med učencem in učiteljem, prvi sprašuje, drugi pa odgovarja.

Prešeren je pogosto ironiziral nasprotnike, kot so Jernej Kopitar, Jurij Paušek in Franc Serafin Metelko. "Spomin na pesnitev je primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja".

Pismenost

Definicija pismenosti: pomeni sposobnost branja in pisanja, lahko bi se reklo, da gre tudi za obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo. Pojem je nastal v času, ko je večina ljudi še ni znala brati in pisati, pismeni pa so spadali pod elito. Zdi se mi zanimivo, da je v tem času izraz pismouk imel negativno konotacijo, saj jim večina nepismenih ni zaupala.

Z obvezno uvedbo šolanja proti koncu 18. stoletja pa se je to spremenilo. Namesto privilegiranosti je postala nujna za vsakega posameznika, situacija je obrnjena, saj je danes status nepismenosti tisti, ki ga označujejo kot slabega. V razvitem svetu je pismena večina ljudi.

Razumevanje pismenosti:

Se spreminja, včasih pomenilo pisanje z roko
Raba tipkovnice bila prej le za profesionalce, tipkanja ni učil nihče
Danes obratno, vedno več je tipkanja in rabe elektronskih naprav, pisanja na roko pa vedno manj

Danes je torej pismenost veliko bolj razvita, spreminjajo se komunikacijske navade, pismenost pa postaja interaktivna. Avtor navede zanimiv primer, ko mladi in stari očitajo en drugemu nepismenost, in to ravno zaradi različnega pojmovanja definicije pismenosti. Prihaja do konfliktov med sporazumevalnimi praksami.

Pismenost = dvojna sposobnost:

1. sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij

2. sposobnost tvorjenja in posredovanja informacij

Obstaja stališče, da pismenost pomeni že samo pritiskanje nekaj gumbov ali izbiranje pri a), b) ali c) odgovorih, vendar raba elektronskih naprav, ki sicer pošlje neko sporočilo, v resnici ni dovolj, da bi ga lahko enačili z informacijsko pismenostjo. Tega namreč ne moremo enačiti z tehničnimi spretnostmi.

Zabavna ponazoritev tega se mi zdi v naslednjem primeru: "Za civilizacijsko nepismeno teslo imamo lahko upravičeno npr. tistega koncertnega obiskovalca, ki je svoj mobi najprej pozabil izklopiti, potem ko mu sredi predstave začne zvoniti, pa panično zardevajoč ne najde tipke za izklop."

Razlika je med enosmerno in dvosmerno komunikacijo - izginja pasivizacija, vedno več je interaktivnosti
Pismenosti je več - obstaja več sporazumevalnih kodov (več jezikov, note v glasbi, raba računalnika)
Zaenkrat nobena od specialnih pismenosti ni obvezna - obvezna pa je splošna pismenost
Testi pismenosti pri nas - šolarji se slabo odrežejo pri bralni pismenosti, v e-pismenosti pa so nad povprečjem
Manjka moment kreativnosti - avtor jo postavlja kot zadnji cilj opismenjevanja

Pojem pismenosti: "Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave ali občevalnike." Prag, ki loči pismene in nepismene je višji, kakor je bil do 18. stoletja - ta prag morda internetno objavljanje. Dobro je, da se pomen pismenosti spreminja in vključuje nove zahteve ter širi krog pismenih.

Zaskrbljujoča ignoranca do elektronske komunikacije (primer DSP), sploh pri tistih, ki skrbijo za opismenjevanje. Razvoju se je nesmiselno upirati, tistih, ki se upirajo je vedno manj. "Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti?" Ne drži, da računalnik olajšuje dela - obratno, saj odpirajo možnosti, ki jih prej ni bilo.

Zelo mi je všeč stavek iz Nove pisarije: " Ideal prostega časa je prazna fantazma, v resnici je človek zadovoljen, kadar smiselno, to je ustvarjalno dela."

Elektronska pismenost širi polje demokratičnega (delež pismenih moških in ženskih enak)
Pismenost skoraj stoodstotna (zaradi obveznega osnovnega šolanja), a je zelo majhna številka ljudi je takih, ki imajo sposobnost tvorjenja in razširjanja informacij v javnosti
Cobbis: ne štejejo tisti pisci sporočil, ki dosežejo interno publiko ali tvorci zasebnih sporočil (SMS, e-pošta) in dela, ki niso bila izposojena v knjižnicah: "Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje."
Ocenjeni delež aktivnih piscev med prebivalstvom ni višji od štirih odstotkov - ni res, da danes piše vsakdo (čeprav je to danes lažje kot prej)
Pisnega ljudje ne cenijo tako kot ustnih informacij
Pojem podjetnost v informacijski družbi se nanaša na produkcijo informacij (kulturno kreativnost), ne v smislu industrijske družbe na materialno produkcijo, akomulacije kapitala, temveč kot znanstveno, umetniško, izobraževalno

"Nezaupanje 97 odstotkov populacije se nanaša na vse, kar prihaja od izobraženih, zato uspevajo napovedovalci sreče, zdravniški šarlatani in mazači in medijski manipulatorji, ki jahajo na tem ljudskem nezaupanju."

Informacijska družba

Informacijska družba = ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (sopomenke: informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba).

Tiskana knjiga predstavlja starejšo obliko komunikacije (opozicija med natisnjeno in elektronsko knjigo)
Predsodki na obeh straneh (primeri: tisk je dražji, branje na zaslonu ni zdravo, …)
»Nostalgično in fetišistično razmerje do natisnjene knjige dokazuje, da se kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom.«

Tiskana knjiga ne bo izumrla, a postaja estetski objekt: »Saj tudi izum tiska ni radikalno pometel s predhodnimi pisnimi praksami: rokopisne novice so namreč še dolgo po izumu tiska konkurirale časopisom.« Humanisti in socialni teoretiki nočejo ugledati priložnosti, ki jih ponuja strmo rastoča krivulja proizvodnje informacij.

Wikiji

Wikipedija = del informacijske družbe (pomembne lastnosti: dostopnost, voluntarizem, kooperativnost). Wikimedijina spletišča zajemajo:

Spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)
Zbirko (za slikovno gradivo)
Wikislovar

Wikije so izbrala za primeren vmesnik tudi druga spletišča, kot so Butalopedija, Wikipeetia: The misspelled encyclopedia (parodična varianta Wikipedije), Koropedija (koroška wikipedija) in Karl-May-Wiki.

Wikiji:

Na wikijih so npr. nekateri oddelki in literarnovedni projekti: English and Comparative Literature Department in Prostor slovenske literarne kulture
Wikiji = spletna računalniška tehnologija druge generacije (zraven blogi, socialna omrežja) – ne samo branje, možnost poseganje bralca v spletišče
»S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja.« – primer: prevodi Biblije
Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina približno na 40. mestu
»V prvi skupini je 16 svetovnih jezikov, t. i. comfort zone, ki se jim ni bati za preživetje, tretjo skupino z imenom border line pa že sestavljajo jeziki, 90 po številu, z nejasno prihodnostjo.«
»Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu.«

»Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright.«

Avtoriteta – ovira kreativnost posameznika, uveljavljanje avtorstva stvar ega in želje po honorarju
Vodilni gesli wikiskupnosti = kreativnost in svoboda
Na vrhu vsake strani so štirje zavihki: Članek (Stran, Preberi), Pogovor (diskusija o uredniških dilemah), Uredi oz. Uredi kodo, Zgodovina
Ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij
Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing)
Spremeni odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti (no potreben doktorat in objavljena monografija)

»Wikipedija je nakopičila več zgodovinskega znanja kot kateri koli drugi medij, skoznjo se uveljavlja popularno razumevanje preteklosti, ki odslikava spremembe v razumevanju preteklosti. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče (nepristranskost, neutral point of view (NPOV)) – nevtralnost je eden od glavnih wikipedijskih principov.«

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost), uveljavlja sodelovanje
Pozitivno vpliva: pomoč, dajanje, prostovoljnost, pluralnost

Kapitalizem: kapital ne bi smel več biti za akumulacijo, temveč za podporo socialnim projektom, umetnosti in kulturi, a zaradi neoliberalizma se je akumulacija nadaljevala – področje intelektualne proizvodnje: podaljšanje obdobja, da delo postane javno po avtorjevi smrti.

Wikiji in šola

»Šola je na naših geografskih koordinatah namreč prostor dolžnosti, muke, družbene prisile, nagrajevanja z ocenami za opravljeno delo, skratka nekakšna vaja za poznejšo službeno eksistenco, ki jo občutimo kot nujno zlo, ki nam omogoča kvalitetno preživljanje prostega časa.«

Problemi: včasih nepripravljenost študentov, da bi sodelovali v skupinskem pisanju člankov in pričakovanje, da študentje spremljajo svoj izdelek
»Vandalizem« oziroma poseganje se da takoj odpraviti s klikom na razveljavi – ne predstavlja težav

Avtor

1. V 60. letih 20. stoletja avtorska biografija: Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk)

2. »Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. Vprašanje »kaj je hotel avtor s tem povedati« je postalo nespodobno in domala prepovedano, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila.«

3. V 80. letih se je (ponovno v povezavi z novo generacijo) pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju – študije o trivialni literaturi, teža besedila se odloča v odnosu do bralca

Motivacija za pisanje

»Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo.«

Etika strokovnega pisanja: etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo (ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike) – Raziskovanje: postane sporno, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov.

Leposlovje: pri leposlovju je večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini sporočila – sporočilo lahko razumemo tako, kot je mislil avtor, ali pa ga interpretiramo sami – »Naš socialni ideal, seveda utopični, je družba kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo tudi s pisanjem (produkcijo informacij).«

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično/novinarsko.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini
Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina
Slavistična revija: tujejezični povzetki

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda. Kulturne izkušnje:

Vedno več možnih izbir (ali je to le iluzija?)
Odločitve tipa ali-ali
»Pravilne izbire nam pomagajo preživeti, nepravilne izbire ogrožajo našo eksistenco, nerealizirane izbire imajo neugledni status kislega grozdja.«

Kritika: »Kdor je zrasel v družini planincev, bi se lotil planinske tematike v literaturi, potterjevci bodo iskali kar koli podobnega fantazijski pripovedi v slovenski književnosti, vedno so popularne tudi kriminalke ali nasilje nasploh, seveda tudi ljubezen/erotika/pornografija ali ženska problematika.«

Lestvice relevantnih tem: danes spremembe pri vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman, feljtonski roman), motivno perspektivo (tematizacija drugega, mitološke teme).

Vaje v pisanju

Čitalniki OCR = optično prepoznavanje črk. Zdaj besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak jih le popravljamo za strojem.

Spletišče Wikivir je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti. Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico.

Usoda avtorstva

Avtorji: Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo samo bralske krožke in forume (npr. Knjižni molji):

»Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.«
Omejevane avtorskega napuha: ne kupujemo ali ponatiskujemo predragih knjig ali tistih, s posebnimi pogoji

Soavtorstvo

»Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje.«

Soavtorji = souredniki

Wikiknjige: deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati

Pravila soavtorstva: vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov, zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same, zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre, …

Objavljanje

»Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem.« Danes je lažje pisati – besedilo se da preprosto objaviti na spletu. A postavitev ni isto kot objava. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi.

Objava: odvisno od avtorjevega namena in ustrezne opremljenosti (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala). Danes ima pravica do zasebnosti prednost pred pravico do informiranosti.

Množični um ali pametna množica

Sinonimi množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, angl. collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, ...

Pri vseh gre za način organizacije znanja v informacijski družbi
Cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti
"Izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je egalitaristična, brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira."
Wikipedija je lahko organizacija vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo le kot prizadevanje človeštva za enciklopedični, globalni, totalni dostop do znanja
Abecedna razporeditev v enciklopedijah

Nekateri kritizirajo množični um, na primer glasbenik Jaron Lanier je mnenja: "Enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki (za njimi se lahko skrivajo organizirani manipulativni nameni, ki potencialno eskalirajo v totalitarizem ekstremno desne ali ekstremno leve usmeritve), so brezbarvne, brez konteksta, konformne in zanje ni nihče osebno odgovoren. Wikipedijo navaja kot primer »vladavine drhali« (mob rule)."

Avtor pa na takšne kritike odgovarja tako: " Kritike bi moralo biti deležno pravzaprav tradicionalno avtorstvo, ki je bolj kot etiki javnega dobra zavezano zaščiti avtorskih privilegijev. Wikipedija je s svojo zastonjkarsko, volontaristično, kooperativno naravo res huda motnja v kapitalističnem sistemu, ki stavi na tekmovalne posameznike in hoče obravnavati znanje (informacije, knjige) na enak način kot čevlje in drugo potrošno prodajno robo, zato ni čudno, da jo zagovorniki obstoječe ureditve zahodnega sveta razumejo kot grožnjo."

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo
Copyright = avtorske pravice
Nasprotno izraz creative commons

Creative commons

Creative commons = ustvarjalna gmajna in pomeni: "avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture)".

Vrste licenc:

Priznanje avtorstva (attribution – BY)
Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)
Nekomercialno (non-commercial – NC)
Brez predelav (no derivative works – ND)

Najsodobnejša med licencami cc in oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license

Copyright

Namen te avtorske zakonodaje je, da ščiti izvirna avtorska dela v katerem koli mediju: literarna (tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, ..., ščiti jih pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje).

Problematičnost (3 neustrezni koncpeti):

1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo)

2. nastala je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega (najslabše pa internetu, ni kompatibilna z informacijsko družbo)

3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino

Lastnik avtorskih pravic je avtor
Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic
Pomembno: "Med ljudmi se napačno domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu. Prosto uporabne so nasprotno samo tiste redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno."

Bralec

Prosti dostop

"Kvalitetno življenje, materialno in kulturno blaginjo namreč zagotavlja pravilno ravnanje, za tako ravnanje pa naj bi se vzgajali (kultivirali) in izobraževali (opremljali z znanjem) v šoli."

Zunaj šole prosti dostop do znanja ni samoumeven
Vloga interneta: internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma omogoča lažjo dostopnost in neplačljivost
Skrivnosti - informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja (vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija) - niso dober zgled
Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) - nanaša se na diseminacijo znanstvenih informacij, "pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija."
Zlati prosti dostop - gold access

Založbe

"Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro."

Založbe = segment kulturne industrije (to je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi)

Nove izbirne možnosti: »predatorske založbe« (predatory open access publishing) - po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je zastonj)

Repozitorij

Dokaz o vplivnosti: številke o citiranosti
Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav
"Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja."
Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji

Varovanje zasebnosti

"Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov."

Pojma javno in zasebno - težave med ločevanjem, pri objavah, poseg v zasebnost, pravniške grožnje, ..., zakon o varovanju zasebnosti

Kredibilnost

"Navajeni smo sveta, v katerem so bolj ali manj kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali informacije pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti."

Avtor - do starejših avtorjev smo bolj zaupljivi kot do mlajših

Aktivizem

Ideologiziranost literarnovednih šol (feministične, črnske, marksistične, dekonstruktivistične, lacanovske, derridajevske, novohistoricistične) so si priznale, da je njihova glavna naloga zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta

Definicija aktivizma: "Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist; med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd."

civilni aktivizem
črno-bel pogled aktivizma
sledenje lastnem interesu
Christian Fuchs - pojem kritičnega mišljenja: biti kritičen = biti nezaupljiv (posledično ohranjanje statusa quo, ni kreativnosti)
politizacija v aktivizmu
socialna omrežja, neprofitna javna spletišča, wikiji

Avtorstvo

Če ni preverjeno s strani inštitucij, ni nujno nezanesljivo
Na spletu sprotno preverjanje podatkov
Pomemben čas izdaje

1. primer: Članek z naslovom Cankarjeva smrt je bila političen umor - navzkrižne informacije

2. primer: oznaka Prešerna kot kranjskega pesnika

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) = je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih

Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
Delo, ki je predmet strokovne presoje recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod določenimi pogoji
Strokovno in javno recenziranje
Anonimizacija recenziranih prispevkov
"Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem."

Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti:

1. članek je primeren za takojšnjo objavo

2. članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk

3. članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe)

4. članek ni primeren za objavo

Pravopis

"Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa."

Ločila

Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—)
Narekovaji: „unarekovajena beseda“, varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed
Dvopičje
Tropičje je nestično ločilo

Velike začetnice

V tabelah po navadi velika začetnica

Drugo

Primer - kaj je prav: Kjer je bil osrednja figura moški ali Kjer je bila osrednja figura moški?

Digitalna pismenost

Formati besedil

Prepoznava po končnicah:

txt pomeni golo besedilo
doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
htm ali html je spletno besedilo
pdf je natisljivo besedilo
besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Raba:

za odstavek pustimo eno vrsto prazno
enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
povezave napravimo z oglatimi oklepaji; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki.
sliko vstavimo preko menija

Vaje v wikijih

Opozorila:

preintenzivno členjenje na odstavke
mašila, ki jih enciklopedični slog ne prenese
prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
dobesedno prevajanje iz drugih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev

Navodila: "Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb."

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Zakaj? - "Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja, ki jo prinašajo s sabo zelo inovativna besedila."

Priznavanje avtorstva
"Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku."

Prepisovanje

"Ker do »pozabljanja« te vrste prihaja prav ob lahkotnem sklicevanju na Wikipedijo, ki je zgled skupinskega pisanja, se zdi za rahljanje potreb po sklicevanju najlažje okriviti Wikipedijo. Najlažje da, ne pa tudi pravično, saj administratorji na Wikipediji bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti veliko bolj pozorno kot mentorji diplomskih nalog in brez zadržka izbrišejo prepisano besedilo, piscem pa zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti."

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih
Google učenjak
Znanstvene revije - kriteriji: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost

Faktor vpliva

Faktor vpliva = številka, ki kaže stopnjo uglednosti, vplivnosti znanstvene revije

sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'

Slovenske znanstvene revije

Primerjalna književnost
Slavistična revija
Dve domovini
Jezik in slovstvo
Razprave SAZU
Studia mythologica Slavica
Knjižnica
Phainomena
Acta Neophilologica
Traditiones
Slavia Centralis (Maribor)
Verba Hispanica

Citatni slogi

Glavni citatni stili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
AMA (medicina, biologija)
čikaški (naravoslovje, splošno)
wikipedijski
drugi: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, ...

"Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

avtor
naslov

potem pa glede na vrsto objave še:

ime spletišča in datum pri spletni objavi
kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku"

Tehnika citiranja

Opombe
Kratki sklici - primer: (Žnideršič 1999: 85).
Označevanje navedkov:

1. narekovaji

2. odstavek in drugačen črkovni rez

3. izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

Zaslon in papir

Razlike na primeru:

Zaslon: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBBIS)

Papir: [alineja] Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Zgledi

Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

polni
ISBD
COMARC

Citiranje:

Knjiga - primer: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)

Knjiga na bralniku - primer: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku - primer: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Poglavje - primer: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda - primer: Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)

Razprava v reviji - primer: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. (COBISS)

Članek v časniku - primer: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu - primer: Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Žanri

Obstajajo publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi žanri. V humanistiki imajo najvišji ugled monografske publikacije. Žanri, ki imajo status strokovnega pisanja, so:

poročilo o dogodku

povzetek

podatkovna zbirka

članek (nagovor, glosa, intervju, komentar)

kritika

enciklopedijsko geslo

esej

predavanje

kritična izdaja

priročnik, učbenik, navodila, razprava

znanstvena razprava, ki je pregledna in razprava, ki je izvirna

strokovna recenzija

Šolsko pisanje: referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Literarna kritika

1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.

2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.

3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.

4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.

5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.

6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.

7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.

8. Kritika naj tudi zabava.

9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.

10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja so: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov, privlačna tipografija (barve, okvirčki, ozadja, ilustracije), skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu in povezovanje učbenikov v serije

Slog

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

Avtorjevo ime

Naslov

Izvleček

Ključne besede

Povezave

Kazalo

Telo besedila: uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza in sklep

Literatura

Priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Napake

Najpogostejše napake: gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje), nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila), pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«), slogovna puščobnost, pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila), nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Iskanje

UDK: Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost objave na strokovno področje. DOI: DOI je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in hitrejšemu dostopu do znanstvenih podatkov ter prispeva k njihovi večji vidnosti.

Digitalna humanistika

Ravnanja s podatki na področju digitalne humanistike so ravnanja s podatki:

1. Zajem (podatkovno rudarjenje, data mining) 2. Obogatitev 3. Analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov) 4. Interpretacija (pripisovanje pomena) 5. Razpečevanje in hranjenje 6. Kolaboracija 7. Meta DH-dejavnosti

Empirične metode: programi, projekti, revije, računalniško jezikoslovje, orodja in korpusi.

Slovar

Sem sem dodala besede, na katere sem naletela ob branju Nove pisarije in jih nisem poznala, ali pa nisem bila prepričana, kaj točno pomenijo. Večine definicij so iz Frana, nekatere pa kar iz Nove pisarije.

Slovar neznanih besed

Atavizem = ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

Avtodidakt = kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol; samouk

Benigen = nenevaren, neškodljiv

Defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

Eksaminator = izpraševalec

Enumeracija = naštevanje

Etatiizem = sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju

Faktor vpliva = je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, vplivnosti znanstvene revije (IF impact factor)

Grafomanija = bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju

Kapriciozno = muhasto

Kondukter = uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu

Merkantilizem = političnoekonomski nauk od 16. do 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na zunanji trgovini in obilju žlahtnih kovin

Nepotizem = preferiranje prijav prijateljev in sorodnikov.

Paradigma = vzorec, primer

Revidirati = pregledati kak dokument, besedilo, da se ugotovi pravilnost, ustreznost

Strokovno recenziranje = v znanosti utečen postopek za selekcioniranje (angl. peer reviewing) kredibilnih informacij od nekredibilnih

Slovar tujih besed

Copyright = avtorske pravice

Creative commons = ustvarjalna gmajna

Crowdsourcing = množičenje

Digital Object Identifier = digitalni identifikator objekta

Hive mind = množična pamet

Impact factor = faktor vpliva

Multimedia = multimedija

Nomen est omen = ime je pomenljivo

Open access = prosti dostop

Open data = odprti podatki

Open review = javno recenziranje

Participatory society = participativna kultura

Peer reviewing = strokovno recenziranje

Proofreading = korektura ali korigiranje

Social media = družbeni mediji

Social networks = družbena omrežja