Uporabnik:KramarM

Študij Nove pisarije

UVOD

• dopolnjuje literarnovedni priročnik Praktični spisovnik
• pismenost se je v 19. stoletju nanašala na poznavanje slovnice
• v današnjem času pismenost pomeni poznavanje nečesa
• namen Wikimedije je gojenje skupnega avtorstva

Posebnosti objav v Wikijih:

• neposredni posegi
• historiat nastajanja
• bralce spodbudi k sooblikovanju (popravljanje, dopolnjevanje), rastoča knjiga

Kam z avtorjem

• odgovornost za knjigo nosi glavni avtor Miran Hladnik
• omenjanje avtorja na strani ni potrebno (vse spremembe vidne v historiatu)
• v primeru kontraproduktivnih sprememb odgovornost nosi avtor
• dileme se pojavljajo tudi pri določanju datuma izdaje

Prešernova Nova pisarija

• sprva objavljena v Kranjski čbelci
• objava v Poezijah 1847
• pesem je kritika nekontroliranih, količinsko neobvladljivih objav

PISMENOST

• biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za pisno komunikacijo
• spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami
• pismenost je po tradiciji dvojna sposobnost: sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
• pismenosti je več
• vprašanje zahtev splošne pismenosti
• Ken Robinson pravi, da kreativnost ni v opoziciji pismeosti, ampak je zadnji cilj opismenjevanja
• pismenosti kmalu ne bom več povezovali z ročnimi spretnostmi
• potrebno je zvišati prag, ki ločuje pismene od nepismenih (ločnica bi morda bila lahko prav internetno publiciranje)
• DISTRIBUIRANA KOOPERATIVNA OMREŽNA PRODUKCIJA ZNANJA-sociološki opis specifike novodobne pisne dejavnosti
• višja oblika pismenosti je ta, ki ne računa le na razumevanje, temveč tudi na sposobnost tvorjenja in razširjanja javnosti
• humanisti bi se morali zavzemati, da je kreativen čimvečji del populacije, torej da čimveč ljudi piše in objavlja

Informacijska družba

• nasledila industrijsko revolucijo
• parcipativna kultura, družbeni medij, družabna omrežja, fanovska kultura
• umik tiskane knjige (nostalgičen in fetišističen pogled na knjigo)
• pomislek enostavnega brisanja (nekoč zažigali knjige)
• težavno je ohranjanje tiska s ciljem lastnega preživetja
• zaradi digitalizacije so družbenoemancipacijske priložnosti številnejšene

WIKIJI

Prednosti Wikipedije:

• lahka dostopnost
• volontarizem
• kooperativnost
• enciklopedično (jasno, jedernato) izražanje
• možnost primerjanja gradiva v različnih jezikih
• večji dostop do znanstvenih informacij
• historiat
• trajna (zasebna mesta pogosto izginejo)
• pogovorna stran (omogoča komentiranje člankov)

Wikiji so vir informacij in prostor, kjer lahko oblikujemo in objavljamo ter sodelujemo z drugimi. Wikiji so tudi vmesniki nekaterih drugih spletišč (npr. Butalopedia, Koropedija) in prostor nekaterih oddelkov. Uvrščamo jih v tehnologijo 2. generacije, saj jo uporabnik lahko posega v informacije. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 in trenutno obsega 150.000 gesel. Obiskovanje strani na Wikipediji se spreminja glede na dogajanje v svetu. Zaradi Wikipedije se spreminja odnos do strokovne verodostojnosti, ki temelji na argumentiranih stališčih. Verodostojnost podarkov preverjajo zavzeti posamezniki, ki napake in vandalizem hitro odprvijo.

Wikimedijina spletišča:

• Wikipedija
• Wikivir
• Wikiknjige
• Wikiverza
• Zbirka
• Wikislovar

Wikiji in šola

Wikiji so prostor nekaterih oddelkov. Kljub temu ne služijo kot sletna učilnica, saj zaradi odprtosti niso primerni za ocenjevanje. Študentom pogosto ni všeč, da so njihovi izdelki spremenjlivi. Nekatere moti tudi obveza, ki sili avtorja k nenehnemu spremljanju svojega besedila, kar večinoma ni običajna praksa v izobraževalnih ustanovah.

Avtor

V 60. Letih 20. Stoletja je biografija veljala za eminenten literarnovedni žanr. V povezavi s tem je bilo pri branju tekstov pomembno vprašanje “kaj je hotel avtor s tem povedati?” Slednje vprašanje je skoraj popolnoma izgubilo pomen s naslednjo generacijo, ki je svojo pozornost usmerjala k avtonomnosti besedili. V tretjem obdobju se pozornost znova preusmeri. Tokrat se preusmeri k bralcu (njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju). Težo besedila se določa v ratzmerju do bralca.

Motivacija za pisanje

• Pisanje za katero od socialnih skupin ali zase.
• Pišemo o predmetu, ki je vreden ubesedovanja.
• Znanost je iskanje primerne teorije, ki nam pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik oblikuje predvidevanja, ki jih nato preveri (opazovanje, eksperiment). V primeru zmote pri predvidevanju, mora raziskovalec premisliti in popisati, kako je do nesporazuma prišlo.
• Neetično je speljati temo in objavljanje članka, ki temelji na gradivu, ki ga je izbral nekdo drug. Znanstveno pisanje predpostavlja močen interes pisca besedila za predmet, o katerem piše (in skuša zatreti moteče druge pobude za pisanje?).
• Pri leposlovju je poudarek na načinu opisovanja nečesa in ne toliko na vsebini poročila. Poleg tega ni natančno določen krog bralcev (razen izjemoma).
• Pri znanstvenih besedilih so bralci pripadniki ožjega kroga strokovnjakov.
• Pomembno je, da se pisec besedila ozira na ciljnega bralca, saj le tako sporočilo doseže svoj cilj.

Pismeni smo lahko na štirih področjih (v skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika):

• vsakdanje sporazumevanje,
• leposlovno,
• strokovno in znanstveno,
• publicistično.

• Znanstvene objave: objavljeno v revijah, zbornikih, spletiščih, ki imajo status znanstvene publikacije.
• Strokovno: Znanstvene objave popularizirajo (objave v leksikonih, slovarjih, enciklopedijah).

Izbira jezika

• Pomembno je širiti spoznanja in vednosti o slovenističnih rečeh preko meja, vendar obstaja nevarnost izkoriščanja s strani tujih založb.
• Strah pred izginjanjem slovenščine je odveč; angleščine je sicer vedno več, vendar s procentualnega vidika narašča sorazmerno z drugimi jeziki.
• Tujejezični izvlečki so norma za državno financiranje. Kljub temu, da so se sprva izvlečki in povzetki pogosto pisali tudi v ruskem in nemškem jeziku, se zadnjih nekaj let večinoma pišejo v angleščini.
• Slavistična revija v mednarodnem prostoru ni več del zbirke AHCI, saj ni bila opažena ali citirana.

Vzroki za nevidnost objav v tujini:

• nezadostna promocija,
• povzetki niso v angleščini,
• avtorji člankov ne poskrbijo, da bi se članki pojavili v kazalih tujejezičnih publikacij.

Poleg omenjenega bi moral avtorji svoje izdelke širiti s povabilom tujih akterjev na domačo sceno, prijavo na različne mednarodne konference in se potruditi za objavo v tujih revijah. Objavljanje v tujih jezikih je finančni zalogaj, vendar je širjenje olajšano s spletišči kot je Wikipedij, ki omogoča vnašanje sklicev, spreminjanje besedil, primerjanje gesel v različnih jezikih. Vzrok za izginjanje je lahko jezikovna in kulturna ignoranca.

Izbira teme

• V akademskem okolju pogosto narekovana.
• V šolstvu učenci pogosto sami izbirajo temo. Slednje je obremenjujoče, saj znanstvenih tem večinoma ne poznajo. Resno zanimanje se razvije šele po raziskovanju teme. Slednje se občasno zdijo na prvi pogled dolgočasne, po nekajdnevnem raziskovanju pa v njih uvidimo dodano vrednost.
• Kadar temo izbiramo sami, se pogosto odločimo za poznane teme, ki so nemalokrat povezane z našimi začetnimi bralniki izkušnjami. Teme se med mladimi zato pogosto ponavljajo.
• Pomembna izbira teme. V vsakem obdobju so nekatere teme bolj zaželjene (trenutno so to ženske teme, moti na perspektiva, žanrska perspektiva idr.
• Javno mnenje vedno izpostavlja določene teme, vendar s tem ob strani pušča ostale pomembne teme. Že zako so te teme poudarjene ob npr. Kulturnih praznikih.

Vaje v pisanju

Pisanja se moramo naučiti. Navaditi se na orodja itd. Pomembna je digitalizacija besedil, nato pa tudi dostopnost teh besedil na internetu. Da bi bilo na internetu dostopnih čim več besedil, se pri predmetu študenti posvečajo digitalizacijo nekaterih besedil. Avtor v učbeniku navaja tudi to kako začeti s pisanjem.

Usoda avtorstva

• Včasih je avtorstvo pomenilo vstop v izobraženo elito.
• Avtorstvo je ključ do nedotakljivosti besedila.

Soavtorstvo

• Ne gre za kritiko besedila, ampak za sodelovanje.
• Pri Wikiknjigah avtorjev relativno malo, zato so večinoma napisani na začetku besedila.

Pravila soavtorstva:

• zasluge ya delo so postavljene v oklepaj,
• bodi odprt ya spremembe in usklajevanje načrtov,
• zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same,
• zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi,
• soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo,
• ne poizveduj za avtorjem posega, saj slednji ni pomemben, pomembna je vsebina.

Soavtorstvo preprečuje napuh. Večinoma so opremljeni z licenco cc.

Objavljanje

Edina dela, ki štejejo so objave. Štejejo ne niti objave, ki so namenjene le objemu krogu ljudi, saj se lahko slednje razširijo le če uidejo iz nadzora. Danes je objavljanje v književni obliki dostopnejše za vse pisce, še enostavnejše pa je objavljanje na spletu. Nov izraz: “postaviti besedilo”, kar pomeni naložiti besedilo (oz. Uploadati). Če gre za objavo na strani, ki služi kot občilo, govorimo tudi o objavi (zadošča že uvrstitev besedila v razna kazala). Glej navodila za skrivanje člankov (str.: 56) Wikiverza je namenjena lokalni, razredni rabi. Postavitev (ni enako kot objava): nanj naletimo naključno ali celo z vdorom na strežnik. Sivo polje so objave na socialnih omrežjih, ki so načeloma namenjena ožjemu krogu sledilcev, vendar občasno doživijo prodor v javnost.

Množični um ali pametna množica

• Način organizacije znanja v informacijski družbi, ki ga je mogoče opaziti v novi pismenosti. Znanje je javno dostopno, besedila pa lahko izpopolnjujejo anonimni posamezniki (primer: Wikipedija). Wikipedija je nekakšna naslednica tradicionalne želje po združitvi vsega znanja sveta, kar je bila v preteklosti intenca številnih piscev. Wikipedija celo presega jezikovne ovire, saj je članke mogoče ED seboj primerjati.
• Danes so gesla urejena preko dveh poglavji: kategorizacija Kategorija (hierarhična umestitev), Glej tudi (asociativni princip).
• Množica v sodobni družbi pomeni konstruktivno kreativno silo. Na Wikipediji vzpostavlja repozitorji vsega človeškega znanja in je pismena v kreativnem pomenu besede.
• Crowdsourcing (množičenje): posameznik deluje v skupno korist

Avtorske licence

Razlike v pojmovanju besedila. S pravnega vidika je tekst intelektualna lastnina okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom Copyright.

Creative commons

• izhaja iz svobodne kulture
• namenjena lajšanju dostopa domintelektualnih proizvodov
• Creative commons contribution: edini pogoj uporabe je navajanje avtorja
• glej str. 63 za navodila za ustvarjanja cc

Copyright

Težave Copyright-a:

• preveč poudarja tvorca dela,
• slabo prilagajanje ne pisnim medijem,
• intelelektulni proizvod v prvi vrsti lastnina in ne javna dobrina.

Danes dostopnost informacij večja kot nekoč, vendar se zdi, da je zaradi zakonodaje pretok informacij manj pomemben, kot navajanje avtorja ali plačila za informacije. Nekoč je bil pretok informacij drugačen, saj so bile informacije zgolj v knjižni obliki, zato je bila izposoja omejena na število izvodov. Na spletu pa lahko do njih dostopa na tisoče uporabnikov hkrati.

Nosilec avtorskih pravic je načeloma avtor, dokler jih ne proda. Če je nekaj izdelano v sklopu inštitucije je nosilka avtorskih pravic ta inštitucija. Distribucija dela je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani … Vse to je dovoljeno, če gre za pošteno uporabo oz. fair use.

Založbe skušajo kupiti avtorske pravice. Če jih avtor želi obdržati mora sam dodati člen v pogodbo. Bralec kot kupec knjige tudi ne sme reproducirati dela, niti ga ne sme uporabiti kot osrednjo os pri svojem delu s tem, da se na kupljeno knjigo naslanja. Poštena raba je neprofitna raba. Dovoljeni so le kratki citati kot del znanstvene razprave.

Slike, ki jih avtorji uporabijo v delu je smiselno uporabiti tiste, pri katerih ni več veljavnih avtorskih pravic (so bo javni lasti), ali takšne, ki jih avtorji opremijo z licenco proste dostopnosti.

Bralec

Prosti dostop

Danes države težijo k temu, da bi imele čim bolj izobraženo prebivalstvo. Prvi korak k temu so zastonj in prosto dostopni učbeniki. Vse kar je brezplačno torej dokazuje, da je tistemu, ki nam to brezplačno nudi do teg, da nas o neki stvari izobrazi. Tako je bilo v 80. po hotelih mogoče brati sveto pismo, ki je bilo povsod na voljo, v ZDA so bili povsod priročniki za vožnjo, dnevnoinformativne oddaje je mogoče gledati brezplačno itd. Glede vsega tega so bile sprva zgled razvite države na zahodu. Danes je nemalokrat treba plačevati za izobraževanje, ki je izven šolskih inštitucij (članarina z knjižnico, vstopnina za galerijo, kino, gledališko predstavo itd.), četudi pogosto s pridobljenim znanjem blagodejno vplivamo na skupnost.

Internet je prostor, kjer se informacije širijo brezplačno. Pred googlovimi zemljevidi je Geodetski inštitut Slovenije zaračunaval za karte, četudi so bili narejeni z davkoplačevalskim denarjem. Vendar so bila vsa civilizacijsko prelomna dejanja narejena brez pomoči državne blagajne, saj so jo brez zahteve po plačilu omogočile druge korporacije (npr. prevod operacijskega sistema Okna, vsi Wikipedijski prispevki itd.)

Prosta dostopnost informacij ruši staro slovensko izkušnjo o nezaupljivosti do vsega kar prihaja od zunaj. Pri tem avtor poudarja, da velike korporacije kot je na primer Google, slovenščine ne izključujejo. Slednje dokazujejo Googlovi dudli.

Pogosto so prisotni očitki o tem, da danes nič več ni brezplačno in se nedvomno nekje nahaja zanka, kjer bo vsaka brezplačna stvar postala plačljiva. Slednje se res potrjuje skozi nekatere lokalne prakse (npr. dLib, ki je omejil, sklicujoč se na avtorsko zakonodajo, zaračunavanje časopisnih novic in nedosotop do nepremičninskih podatkov). Vendar so tovrstna ravnanja obsojena na propad. Plačljiva Britanica je propadla, sorodna brezplačna Wikipedija živi.

• Googlove digital. knjige so dostopne na spletnih mestih: Digital Public Library of America in HathiTrust. V evropi je soroden vir Europeana.
• Številne koristne dobrine in stvari so prišli k nam iz tujine (npr. krompir), zato je nezaupanje v tuje vire odveč. Ljudje bi morali odvrniti prepričanje, da je domače večvredno, ker je domače in bi morali posegati po tistih inf., servisih, ki bodo lažje dostopni.
• Informacije si lahko deli več ljudi, ne da bi s tem kdo od njih bil na slabšem.
• Besedna umetnost je zadržana glede dostopnosti. Večinoma so knjige na spletu plačljive (vsaj članarina za knjižnice je in in prvih 70 let po avtorjevi smrti; tedaj dobijo licenco cc), prav tako vstopnice za predstave itd.
• Znanstvene objave nekoč večinoma plačljive, saj se je avtorjem s tem plačal honorar. Ker pa ima dandanes večina atorjev akademsko kariero in so plačani na projekt je trend plačevanja honorarjev zamrl. Kljub vsemu številne objave plačljive. Tega bi se lahko otresli le tako, da bi članke nehali kupovati.
• EU zahteva prost dostop znanstvenim objavam umetniškim pa ne. Zakaj? Umetnost le razvedrilo? Tega si mora državljan plačati sam. Manj vredna od znan. objav?
• PROST DOSTOP: Poseganje v vsebino ni dovoljeno.
• PROSTA VSEBINA: Vsak lahko posega tudi v vsebino.
• ODPRTI PODATKI: Podatki na internetu, podrejeni restriktivnemu copyrightu.
• ODPRT DOSTOP: Kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih informacij.
• PROSTA VSEBINA: Kako doseči splošno dosegljivost virov.
• PROSTO ZNANJE: Podobno kot odprti podatki, vendar širše.
• PROSTO IZOBRAŽEVANJE
• ODPRTA KODA: Nanaša programsko opremo in takšno licenciranje, ki omogoča prosto širjenje.
• ODPRTO RAZISKOVANJE
• ODPRTA ZNANOST: Poleg podatkov vsebuje tudi metode in orodja.
• Razpoložljivost besedila in njegovo manipulabilnost definira licenca cc.
• Ločevanje prost in odprt. S tem ukvarja Open Access Slovenia. Prost dostop pomeni brezplačno dostopnost besedila, avtor materialne pravice preda založbi, opremljeno z licenco copyright. Prost dostop pomeni, da so inf. odstopne kjerkoli in kadarli komurkoli. Odprt dostop pomeni, da ima materialne pravice avtor, besedilo opremljeno z licenco creative commons, v primeru objave v reviji slednje omeji revija.
• Oviranje dostopa: zahteva, da se bralec prijavi, onemogočeno kopiranje inf. (npr.: fotografije strani ipd.).
• Zlati prosti dostop: Dostop zagotovi založba.
• Zeleni prosti dostop: Dostop zagotovi avtor ali inštitucija pri kateri je avtor zaposlen.
• Sivi prosti dostop: Dostop do težko dosegljivega gradiva (doktorske disertacije, diplome ipd.)
• Hibridni dostop: Dostopno tako v tiskani različici kot tudi spletni. Slednja je ustvarjena s ciljem večje uporabnosti.
• Zakasnjeni prosti dostop: Objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga.
• Platinasti dostop: Publikacije s katerimi avtor nima stroškov, saj jih je kril nekdo tretji.
• Prost dostop znanstvenih objav je v interesu akademikov, izobr. inš., ne pa tudi založb, ki s plačljivim dostopom in arhiviranje besedil avtorjev dobro služijo, četudi so stroški, čas in znanje za vse to minimalni.
• Revije prosto dostpne v Directory of Open Access Journals, Googlovega Učenjaka.
• Težava prostega dostopa: spletna mesta storitve zaračunavajo avtorjem, so izkoriščevalske. Zanje uporablja izraz: ad hoc založbe.

Založbe

• Težava Wikipedije je, da je veliko ljudi (npr. študentov) ne prepoznava kot vira, ki bi ga bilo vredno zapisati. Avtor upa, da v prihodnosti intelektualnih kraj ne bo, ker znanje ne bo več lastina fizičnih oseb, ampak javno dobro.
• Zahtevati inf. zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Plačljivost kvalitetnih informacij ni več samoumevno in nam zgolj oteži dostop do inf. ter vzbuja nejevoljo.
• Zakaj objavljanje preko založb? Založbe pripomorejo k poti do bralcev (resnica pri leposlovju), predsodki do samozaložbe, založbe imajo renome za katerega avtorji mislijo, da jim bo pomagal pri širjenju njihovega besedila.
• Založbe pogosto promovirajo prodajo atlasov, zemljevidov ipd., tj. publikacij, ki so veliko bolj primerne za na zaslon, zato je njihovo ravnanje kontraproduktivno.
• Predatorske založbe (npr. Science Publishing Goroup) so založbe, ki objavljajo znanstvene članke, ki so za bralca brezplačni, stroške objave pa krije avtor članka. Avtorje založba privabi z nizko ceno za objavo in dejstvom, da se ta besedila pojavljajo na številnih spletnih mestih, ter so tako bolj brana. Na uredniška mesta tovrstne založbe vabijo renomirane znanstvene pisce in jim v zameno za njihovo sodelovanje ponuja dve brezplačni objavi letno. Reklame na straneh vzbujajo dvom o verodostojnost (vendar te strani pač zgolj niso subvencionirane s strani države), nekatere moti slaba angleščina, ki se občasno pojavlja (ali je objava na takšnem mestu sploh smiselna).

Repozitoriji

• O kvaliteti članka priča njegova citiranost, saj nakazuje na njegovo uporabnost. Slednje je pomembno zlasti za pisce, ki se z objavami vzpenjajo po akademski lestvici. Pri pismih, katerih cilj je velik vpliv na skupnost, je pa dober pokazatelj branost članka.
• str. 82 (preberi zadnji odstavek)
• Akademske spise je možno naložiti na Pedagoški fakulteti UL (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM) in na univerzi v Novi Gorici.
• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.
• Primer mednarodnega repozitorija je DRYAD.
• Z založniki pogosto dogovor, da lahko avtor znanstvene objave članek objavi tudi v svoji spletni bibliografiji. Nekoč je to pomenilo, da je na svojo stran zgolj objavil link spletnega arhiva, v katerem se članek nahaja v digitalni odl., danes pa zaradi plačljivosti virov to ni več mogoče. S časom bodo časopisi v obliki, kot jo poznamo izginili. Objave se bodo preselile na splet, tiskana različica pa bo izšla le po potrebi po principu tiska na zahtevo (print on demand).
• S selitvijo na splet se bo spremenil tudi slog, ki bo postal poljudnejši in s tem vzdrževal bralčev interes.
• Individuane spletne objave so pod licenco creative commons.
• Nižanje honorarjev avtorjev, ki mnogokrat celo krijejo tisk.
• Slavistična revija, Primerjalna književnost in Jezik in slovstvo dostopne na spletu: dLib, Slavistična revija tudi na ProQuest.
• SlovLit je portal odprtega značaja, kjer so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig. Goji princip skupnega dela in komunikacije.
• Dostopnost in odprtost tudi na Wikipediji.

Varovanje zasebnosti

• Težava je nezaupanje v tehnologijo. Nujno je zavedanje, da nam tehnologija lajša vsakdan, omogoča kvalitetno osnovno izobrazbo, zmanjšuje neenakost med spoloma, se zavzema za zmanjševanje revščine ipd.
• Nezaupanje v tehnologijo ni v sozvočju s siceršnjim poveličevanjem višjega sloja v litaraturi (v ospredju so izobraženi liki, ki se potegujejo za večjo blaginjo: Učitelj v Hlapcih, duhovnik pri Preglju. Lit. 19. stoletja je celo osredotočena na večanje blaginje posameznikov in okolja.
• Za javno dobro lahko pogosto posameznik naredi več od inštitucij.
• Strah pred izgubo osebne svobode, ki pa ni stvar dejanskih podatkovnih zbirk, temveč pravne ureditve.
• Javno: mediji in strokovno javno (objavljeno v specijalnih publikacijah, strukovnih institucija, društev, forumov).
• Zbiranje podatkov lajša naše življenje, zato je čas za prilagoditev zakonodaje.
• Zakon o varovanju osobnih podatkov: onemogočal Googlov Street View, zahteva zabrisanem obrazov na spletni strani Burger.si, ki je skoraj propadel.
• Prepoved iskanja po imenih in priimkih: pohabili korpus Nova beseda.
• Privatizacija gre v nasprotno smer kot civilizacijski cilji, ki so nagnjeni proti čim lažji dostopnosti informacij.

Kredibilnost

• Danes lažje objavljanje.
• Vsak lahko brez (večjih) finančnih stroškov prosto objavlja.
• Možno objavljanje brez predhodnih recenzij, vendar v takšne objave običajno podvomimo.

Kaj preverjamo?

• avtor
• inštitucija oz. medij znotraj katerega je informacija objavljena
• starost dokumenta
• odmev v javnosti
• dejstva
• avtorji, teksti, na katere se sklicuje

Avtor

• najbolj zaupamo uveljaljenemu strokovnjaku, čigar stališča so v javnosti poznana
• status pisca lahko preverimo na spletišču Sicris
• Pozorni smo, na katerem področju deluje pisec. Včasih izkušeni pisci, ki vrsto let delujejo na nekem področju, s pišejo objavo o temi, ki jim ni domača.
• Če pisec v stroki, o kateri piše, ni doma, mu pravimo amater ali diletant.
• mljaši avtorji so bolje teoretično podkovani, znajo učinkoviteje priti do informacij
• Piscem, ki so vključeni v raznih aktivističnih skupin, ne moremo pripisovati objektivnosti, saj jim gre za socialni aktivizem, čemur podredijo celotno besedilo.

Aktivizem

• objektivno znanstveno pisanje ni mogoče, saj ga zmoti raziskovalčev interes
• aktivist priznavajo da je njihov cilj kritika konkurenčnih ideologij: prepoznamo po piscih, ki delajo na drugih strokah
• tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak ne pa tudi za njihovo reševanje; sledje je naloga drugih družbenih sistemov in ne znanosti
• kljub običajnemu prepričanju aktivizem ni povezan le z levo usmerjenimi nazori, temveč je aktivizem prisoten tudi med tistimi, ki so desno usmerjeni; torej aktivizem ni nujno napreden
• težava aktivistov: egoistično sledijo parcialnemu interesu in ne upoštevajo pomislekov, naslanja se na čustva in ne na razum, posploševanje dejstev, ne mara statističnih podatkov, saj jih je mogoče prirediti
• zato je pri znanosti pomembno vzpostaviti kritično distanco in ne biti slepo zaverovan v svoje prepričanje
• kritično mišljenje: Christian Fuchs -- mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči
• kritično mišljenje se lahko hitro sprevrže v ohranjanje trenutnega stanja, s čemer pa ne prispevamo k razvoju (primer so socialna omrežja, ki načeloma vzpostavljajo večjo demokratičnost, ljudje pa jim očitajo idealizem in utopizem
• skrb za nedotakljivost lastnega dela je socialna zavist, ki jo je mogoče zaznati tudi pri socialnem aktivizmu

Avtorstvo

• vezanost avtorja na inštitucijo: manj samovolje, manjša odprtost za nove pristope, hkrati mu daje kredibilnost
• samozaložba: ne gre skozi recenzijski postopek, zato je podatke treba preveriti
• zanesljivost že dolgo obstoječih spisov, lahko novejši podatki, zato preverjamo njihovo veljavo na straneh, ki se nenehno obnavljajo, npr. Wikipedija (na takih mestih so veljavne, saj so nastale na tiskanih podatkih, in so bile ob primerjav virov že preverjene)
• letnica nastanka usmerja bralčevo branje, saj so vsako obd. zaznamovali neki drugi dogodki, npr. politično dogajanje
• nepravilna in senzacionalna odkritja večinoma lahko izločimo že s pregledom mesta objave, poleg tega se večinoma tovrstne objave večinoma ne sklicujejo na literarne zgodovinarje; oziroma se noben od njih ni oglasil
• Wikiji: javno preverjanje, ki je učinkovitejše od akadenske srenje, ki se na alternativne interpretacije odziva počasi
• težava so teorije zarote, npr. prepričanje, da želijo lititerni zgodovinarji in zgodovinarji ljudje zavajati. Ni smiselno; zakaj bi želeli manipulirati s preteklostjo.
• informacije lahko širimo tako, da objavljamo na mestih, kjer vsi iščejo informacije in tako širimo vednost; primer je Wikipedija
• sum vzbujajo pravopisne napake
• naj vsak piše o temah s tistega področja na katerem je strokovnjak

Strokovno recenziranje

• selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
• vzdržuje standarde kvalitete
• recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
• preprečevanje objavljanja nepravilnih in nedomišljenih razprav, oz. takšnih, ki ne dosegajo srokovnih standardov
• Postopek ni imun na nepravilne presoje, zato se iščejo alterantive strokovnemu presojanju, primer je javno recenziranje oz. javno strokovno presojanje, kakršnega zasledimo pri Wikipediji.
• smiselno je tudi nevtralno recenziranje, tj. zagotovitev anonimizacijo postopka
• slepa recenzija: avtor ne ve, kdo ocenjuje izdelek
• dvojna slepa recenzija: tudi recenzent ne ve, kdo je avtor članka; če je znanstvena skupnost majhna, lahko to razbere glede na izbrano temo, slog pisanja itd.
• če so recenzenti različnih mnenj ali če je recenzent pristranski, mora urednik priskrbeti dodatno preverjanje oz. odloči na podlagi lastne ocene
• glavna vloga recenzije: pomagati spisom do oblike, ki je sprejemliva za objavo

Kako anomiziramo dokument? Desni klik, lastnosti dokumenta, Briši lastnosti dokumenta. Recenzijske popravke anonimiziramo tako, da besedilo shranimo v formatu rtf. Če komentarje vnaša več recenzentov in so posamezni komentarji različnih barv, to storimo tako, da izbišemo določila desno od nizov atnid in atnautor.

• recenzenti: strokovnjaki, ki jim je bila priznana kompetenca recenziranje
• merila za presojo: stopnja inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološka neoporečnost, mednarodna primerljivost.
• trije možni izidi: sprejem članka, zavrnitev, pogojni sprejem.
• občasno revije od avtorja zahtevajo zagotovilo, da je članek v recenziji le pri njih
• članek popravijo in avtor, v primeru, da se s popravki strinja, popravljno različico pošlje nazaj, če na popravke ne pristane, članek umakne.
• obrazci za fomuliranje recenzijskega postopka (glej učbenik)

Pravopis

Nepravilno izražanje in slabo poznavanje pravopisa vzbuja dvom.

Ločila

• razlika med vezajem, pomišljajem in dolgim polišlajem (za členitev dolgih odstavkov, med povedmi in ne znotraj njih)
• dolgi pomišljaj dobimo z ukazom: <Ctrl> + <Alt> + <->
• zamenjava besede tale z le-ta, ki je primeren zgolj za pisna besedila, s čimer večamo razpoko med pisnim in govorjenim besedilom
• filozofi: ekscesna raba velike začetnice, vezjev, s čimer opozarjajo na pozabljeno etimologijo, raba narekovajev, ki priča o pomenski niansiranosti uporabljenih besed
• narekovaji: slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev
• dvojni narekovaji zgoraj: v Wikijih uporabljamo za opremljanje povezav na zunanja spletna mesta
• narekovaj spodaj zgotraj so značilni za tradicionalne tiske in nemški pravopis
• enojni narekovaji: označevanje pomenov besed
• tuji citatni stili: narekovaj za označevanje naslovov člankov (odveč, saj so zapisani ležeče)
• odveč tudi podvajanje označevanja citatov (ležeče in v narekovajih)
• dvopičje: v Cobissu je nestično ločilo, pred naštevanje je odveč
• odve je sočasna raba npr. in itd., ipd.
• tropičj je elternativa vezniku itd., pred njim ni vejice
• vprašajev in klicajev je v strokovnem pisanju manj
• podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, nekoč so ga postavljali na koncu alineje, vendar danes so ločila na tem mestu odsvetovana
• kratki podnapisi k slikam, grafom in tabelam nimajo pik, daljši podnapisi jo imajo
• pravopis se spreminja in kaže na strost pisca

Velika začetnica

• naslovi kolon in vrstic se pišejo z veliko začetnico, celice z malo
• velike začenice pri alinejah, kadar te obsegajo dalje besedilo

Drugo

• spol veže na osebek
• množinski samostalnik določi obliko povedka (npr. To mesto so Jesenice.)

• garnirati: okraševati (kulinarika)

Digitalna pismenost

Formati besedil

• txt pomeni golo besedilo (forumi, ki zahtevajo tako obliko, npr. Slovlit, pisanje računalniških programov)
• doc, docx, rtf, odt slednja dva uredniki pogosto želijo prejeti članke
• htm, html je spletno besedilo
• pdf: ni možnosti spreminjanja in zlorabe besedila, namenjen oddajo v tiskarno, v fazi recenziranja je ta format odsvetovan
• besdila na raznih spletiščih (Wikiji, Academia.edu itd. nimajo končnic)
• slikovni format je nedopustljiv, saj onemogoča označevanje z miško

Besedilo v wikijih

• zavihek Uredi
• za odstavek pustimo vrstico
• z zvezdico (*) označimo alinejo
• naslovi, podnaslovi se zapisujejo med enačaji
• ležeči tisk: dva apostorfa
• krepki tisk: trije apostrofi
• povezava: oglati oklepaji
• slika: preko menija
• Cobissova številka: COBISS
• okvirček za avtorja:
• okvirček za knjigo s predlogo:
• razprti tisk:
• oštevilčeni seznami začnejo z (#)
• okvirček z besedilom: presledek na začetku vrstice
• prelom vrstice, vodoravna črta, cntriranje besedila, pesniško besedilo (glej učbenik)

Najpogostejša opozorila začetnikom:

• preveč odstavkov
• mašila
• prehajanje med tretjo in prvo osebo ter preteklikom in sedanjikom
• dobesedno prevajanje iz drugih jezikov
• težave z odstavki (glej slikovno gradivo)
• brisanje podatkov in nadomeščanje izbrsanih s svojimi podatki
• pisanje v wikijev je v skupinsko

Sporočanje popravkov in komentarjev

• najbolj enostavno je v urejevalnikih, ki omogočajo komentiranje
• del, ki ga želimo komentirati označimo z miško, z desnim klikom pridemo do okvirčka za vnos pripomb
• Sledi spremembam: sledenje dopolnikom, zamenjavam, črtanju
• skupno urejanje (npr. Google Drive): označevanje popravkov ni potrebno, saj se spremembe arhivirajo samodejno in si jih lahko ogledamo: Datoteka > Prikaži zgodovino različic
• popravljene različice preimenujemo
• pdf ne omogoča udobnega popravljanja besedil

Popravljanje v wikijih:

• pogovorna stran besedila
• pogovorna stran avtorja
• diskurzi na Wikiverzi (seminarji)
• besedila v obliki teksta (glej označo)
• predloga za komeniranje (glej ukaz)

Navajanje

Srce humanistične znanosti je citat, ki je osrednja oblika kulturnega spominjanja.

Čemu sploh citiramo

• strokovni pisec brez sklicevanja na druge ne more
• pisec s citiranjem ustvarja krog, v katerem so: on sam, citirana osebnost in bralec
• citat umešča besedilo v kontekst (olajša razumevanje in poveča njegov učinek)
• znanstveno besedilo=prispevek novega znanja v skladišče vednosti
• človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, temveč je stvar zavzetih množic oz. bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic
• “teorija genija” Boris Paternu
• priznavanje avtorstva je ena najobčutljivejših točk sodobne civilizacije
• prizadevanje za izboljšavo meritev (odbor do merjenja je nareč odpor do znastvenega pristopa)
• manipulativna konstrukcija podobe znastvene relevance
• bibliometrične števileke so samo eden od kazalcev znanstvene teže

OZNAKE: grafični poudarek-narekovaji ali celo samostojni odstavek, v oklepaju ali na dnu strani identifikacija vira, na koncu dela navedba vseh virov po abecednem redu priimkov avtorjev.

TUJE BESEDE

fantazma-halucinacija, privid, blodnja paradigma-vzorec, primer

DOMAČE NALOGE

2: Slavistična revija

Pregledala sem Slavistično revijo letnik 68, št. 1 (2021). Najprej sem opazila, da so članki v večih jezikih, kar me je malo prestrašilo, vendar po svoje deluje spodbudno, da bi se človek še kaj naučil. Bolj potrobno sem prebrala članek BESEDOTVORNI VZOREC TIPA VINAR – VINARSTVO OZ. STROJAR – STROJARSTVO V SLOVENŠČINI V KONTEKSTU SREDNJEEVROPSKEGA JEZIKOVNEGA AREALA Mateja Šeklija in OD SVETOKRETA DO TANKA: ZENITIZEM NA SLOVENSKEM (1921–1927), Marjana Dovića. Oba sta govorila o področjih slovenskega jezika in književnosti, ki jih ne poznam.

3: Nacija-Kultura

Razstava me je navdušila predvsem konceptualno. Ideja kombinacije velepodatkov in umetne inteligence s poezijo in twiterjem se mi zdi inovativna in unikatna. Vsaka komponenta razstave ima svojstven učinek. Sama sem najprej opazila pisavo, ki je bila ustvarjena prav za ta projekt po vzoru pisave Prešernovega soneta, ki pa ga z razstavo povezuje tudi forma razstavljenih pesnitev. Prešeren deluje, kot simbol Slovenstva, morda celo ideja nekoga, čigar kvaliteto del v današnjih časih ne postavljamo več pod vprašaj, kar deluje ironično glede na vsebino napisanih sonetov, katerih vsebinsko izhodišče so vsebinsko vprašljivi tviti. Vprašanje o kvaliteti vsebine pa ni edino vprašanje, ki ga je v meni zbudila razstava. Predvsem sem začutila ogorčenje nad neskončnostjo, ki so jo socialni mediji dali javnemu diskurzu, v kakšna poplavi mnenj se gibljemo. Zadnja stvar o kateri se prej tudi nisem spraševala, pa je digitalna kulturna dediščina, nov koncept, ki bo gotovo čedalje pomembnejši.

4: Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Poguma, na vseh področjih. Mislim, da je pomembno ravnotežje med tradicijo in novitetami. Ne samo pri jeziku temveč nasplošno. Prešeren in Trubar nista pomembna, ker sta izumila nekaj povsem novega, temveč ker sta uspešno ocenila, kaj od prvotnega jezika obdržati in kaj opustiti. Te odločitve se danes zdijo vehmentne in pogumne. Dejstvo pa je, da jezik najbolj intenzivno snujejo in oblikujejo uporabniki. Bralci in govorci 16. stoletja so se odločali, kaj Trubarjevega bodo uzeli za svoje in kaj bodo opustili. In po svoje tudi mi danes vplivamo na arhaizme 22. stoletja in razvoj slovenščine.

5: Popravljalci svet

Slovenščina je veliki jezik, ker ima več kot milijon govorcev, se pa vitalnost meri tudi v kvaliteti in številu člankov (na medmrežju, Wikipediji). Wikipedija je nova paradigma sodobnega sveta. Njene posebnosti so, da uporabnik jemlje in daje, ni odvisna od nobene ideologije, državnih financ ipd., pa vendar je vseeno zastonj. Sodeluje lahko kdorkoli.

6: Literatka iz mojega kraja

Literatka, ki je tako, kot jaz rojena v Novem mestu je Ilka Vašte. Presenetilo me je dejstvo, da se je v prostem času učila slikanja pri Ivani Kobilici. Sicer pa se moram resno zavzeti in končno prebrati enega njenih romanov.

7: Poprava wikipedijskega članka

Lotila sem se popravila članka Oroslav Caf. Predvsem sem brisala nesmiselne povezave obarvane rdeče (učbenik, skromnost ipd.). Slog pisanja je neeseističen, vendar sem bila pri popravkih vseeno nekoliko zadržana.

8: Wikimedia commons

Objavila sem Fotografijo notranjosti cerkve Marijinega vnebovzetja v Smolenji vasi

SEMINAR

Ferdo Godina, KO SO CVETELE MARELICE (1981)

To je roman o življenju žensk na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Prvo osebna pripovedovalka je partizanka Ana, ki zgodbo začne svojim odhodom s Krima v Ljubljano. Tja odhaja, ker je noseča in ji je svetovano, da je tako zanjo kot za otroka najbolje, da rodi v Ljubljani. To pa pomeni, da bo v ilegali, kar ji predstavlja preglavice na vsakem koraku, ob vsaki preglavici pa se pojavi roka, ki ji pomaga prebroditi to težko pot. Naprej živi pri družini partizana Naceta, ko pride v Ljubljano, se naprej zateče h krojaču Jerebicu. Tam spozna obveščevalko Heleno, h kateri se preseli in postaneta trdni zaveznici. Ko pri Heleni postane prenevarno, se preseli k Helenini teti Joži in potem naprej k Sibilini družini na Vodnikovo, kjer tudi rodi. Poleg naštetih ljudi jo spremljajo tudi prijateljice, ki jih je imela, preden je šla k partizanom: Francka in Henrika. Obiskujejo jo partizanke, ki so se znašle nazaj v civilizaciji. Dekleta se poleg obvestil iz ulice vojnih razmerah pogovarjajo tudi o ljubezni, o odnosih, ki jih tkejo krutosti časa navkljub. Knjiga opisuje toliko dobrih in predanih ljudi, ki so dobrotno pomagali Ani v njeni izjemno zahtevni situaciji. Ana si dopisuje z možem Darkom, ki ga je spoznala v partizanih in z njim zanosila. On je še vedno v gozdovih. Misel nanj in na njuno družinsko življenje po vojni Ano drži pokonci. Dneve pred porodnom skozi okno svoje sobe na Vodnikovi ulici opazuje cvetočo marelico. Tako sredi aprila v velikem pričakovanju dobi sina Darka, ki je kljub okoliščinam nosečnosti krepak in zdrav. Vendar preglavic še ni konec. Njuna nastanitev zopet postane nevarna, zato se morata preseliti nazaj k teti Joži, tam pa so razmere slabše in mali Darko začne bolehati. Ana nima dovolj mleka, tako ji dekleta pomagajo najti Štefko, ki potem hodi dojiti Darka. Potem pa čez noč nastopi kapitulacija Italije, kar pomeni nevarnost za ilegalce v Ljubljani. Ana mora it nazaj v hribe, v gozd k partizanom in otrok ne more z njo. Pusti ga v Ljubljani, kjer otrok zdaj sam potuje od družine do družine, vendar nanj pazi mreža Aninih zaveznic. Medtem ko se ona po letih oddaljenosti sreča z očetom njenga otroka, možem Darkom. Njun odnos ni več enak, kot je bil leta razdvojenosti in vojne so naredila svoje. Ana ima občutek, da je njegov pogled na rojstvo otroka drugačen, da se ne zaveda, čez kaj vse je šla. Edina stvar, ki ju zbližuje, so redke vesti o malem Darku, ki jih je pošiljala Ziherliva mami gospa, ki je skrbela za ilegalčke. Ana s dobrimi novicami o Darku in njegovo fotografijo odpotuje na Vis in potem še v Beograd. Na koncu knjige je bralec priča ganljivemu povratkov staršev k svojemu otroku, ki je zdaj že deček, ki govori, hodi in poje. Združeni obiščejo kraj rojstva in Ana z njima deli spomine.