Uporabnik:Kralj Anita

DOMAČE NALOGE

17. 12. 2021, 11. domača naloga

V arhivu Slovita sem poiskala obvestilo, razposlano na mesec svojega rojstva. Našla sem sporočilo, ki ga je poslal Aleksander Bjelčevič. Sporočilo je bilo razposlano 1. julija 2021. Sporočilo je profesor naslovil Kekčeve poti 10. julija. Objavljeno je na SlovLitu. Vsebina sporočila govori o pohodu na Klek.

Link na objavo: [1]

10. 12. 2021, 9. in 10. domača naloga

V državnem Registru kulturne dediščine sem poiskala najdišče v bližini svojega kraja. V Stražišču se tako nahaja arheološko najdišče, imenovano Gomile v Torklji. Ob vznožju Šmarjetne gore je gomilno grobišče, okoli 10 gomil iz stare železne dobe. Grobišče se povezuje z naselbino na Šmarjetni gori. Na celotnem arheološkem območju Šmarjetne gore najdemo še naselbino iz železne dobe, razvaline gradu, cerkev sv. Marjete, kapelo sv. Petra, sitarsko hišo, Šempetrsko graščino itd.

Šempetrska graščina je enonadstropno poslopje s priključenim stranskim traktom, zgrajeno v 16. stoletju. V pritličju sta ohranjena renesančni strop in portal iz tufa z grbovno ploščo.

Na Wikimedia Commons sem objavila sliko kapelice sv. Petra: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Kapelica_Svetega_Petra.jpg

3. 12. 2021, 8. domača naloga

Na Wikipediji sem poiskala članek, ki potrebuje lekturo. Članek ima naslov El País. Dvopičje sem nadomestila z oklepajem, saj je bil za koncem besede že prej naveden zaklepaj. Odstranila sem vejico med besedama izdaje in glede. Pri besedi Selviljo sem odtranila črko l (pravilno: Seviljo). Pred in vejice ni, zato sem jo odstranila. V besedilu sem našla veliko napak v povezavi z rabo vejic, zato sem jih popravila. Ker nekaterih delov vsebine ne poznam, nisem znala presoditi, ali gre za napake, zato se nisem čutila odgovorno, da jih popravim.

• oklepaj namesto dvopičja
• brez vejice
• tipkarska napaka
• vejica pred in
• Twitter namesto tviter

25. 11. 2021, 7.domača naloga

Na Geopediji sem poiskala literaren spomenik v bližini svojega kraja. V Kranju se nahaja nagrobni spomenik Simona Jenka. Nahaja se v Prešernovem gaju v Kranju. Kreator spomenika je radovljiški kamnosek Vurnik. Kip je bil postavljen leta 1875. Na spomeniku je besedilo, posvečeno Simonu Jenku: Ko jaz v gomili črni bom počival, / i zelen mah poraste nad menoj, / veselih časov srečo bo užival, / imel bo jasne dneve narod moj.

12. 11. 2021

Poišči literarnega zgodovinarja, čigar priimek se začne na isto črko kot tvoj priimek. Za literarne zgodovinarje sem naredila poseben razdelek, ki se nahaja na koncu strani.

5. 11. 2021, 5. domača naloga

Iz SR izberi literarnovedni članek, povej kaj o obliki, vsebini, avtorju. 

Izbrala sem si članek z naslovom Slovenske dramatičarke v 21. stoletju: med teorijo, prakso in inovativno pisavo. Avtorica članka je Mateja Pezdirc Bartol. Članek vsebuje uvod, ključne besede, členjen je na več poglavij. Na koncu članka najdemo tudi vire in literaturo.

O čem članek sploh govori? Na kratko bom obnovila vsako poglavje članka.

Slovenske dramatičarke skozi čas

Začetki dramskega pisanja segajo že k prvim slovenskim pisateljicam, Luizi Pesjak in Zofki Kveder. Luiza Pesjak je avtorica prve slovenske biografske drame France Prešerin (1871), pesnika je namreč poznala še iz mladosti. Napisala je tudi dramski prizor Na koprivniku itd. Zofka Kveder je vodilna slovenska dramatičarka na prelomu 19. v 20. stoletje. Napisala je več enodejank (Ljubezen, Zimsko popoldne, Pijanec itd.) ter štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). Poznana je tudi njena zbirka Ljubezen (1901).

Poleg Luize in Zofke so poznane še Marija Kmet, Manica Koman, Silva Trdina, Marije Fele itd. Vsega skupaj je znanih le 15 dramatičark v celotni zgodovini slovenske književnosti do leta 2000. Po drugi svetovni vojni izstopa dramsko pisanje Mire Mihelič, v dramah Svet brez sovraštva, Ogenj in pepel, Operacija prikazuje čas vojne in propadanje meščanskega sveta, v kasnejših komedijah pa jo zanimajo odnos med spoloma in položaj žensk v različnih časih (Dan žena). Leta 1950 je prejela Prešernovo nagrado za Ogenj in pepel. Je edina Prešernova nagrajenka za dramatiko. V 80. letih je znana Alenka Goljevšček, v svojih delih problematizira usmerjeno izobraževanje in vloge žensk v socialistični družbi ( Pod Prešernovo glavo, Lepa Vida 1986 ali Otrok, družina, družba).

Po letu 2000 se je zgodil prodor dramatičark. Leta 2007 je Grumovo nagrado dobila Dragica Potočnjak za dramsko besedilo Za naše mlade dame. Leta 2009 sta nagrado dobili Simona Semenič in Žanina Mirčevska. Gledališča so bila sprva zadržana. Drame dramatičark uprizarjajo tudi v tujini.

Slovenske dramatičarke danes

Dramatiko pričnejo pisati Saša Pavček, Desa Muck in Žanina Mirčevska, kasneje pa sledijo še Martina Šiler, Kim Komlanec, Simona Semenič, Tamara Matev itd. Vse slovenske dramatičarke so povezane z gledališčem, vse so tudi študirale. V preteklosti so bile značilne slovenske ženske revije Slovenka, Ženski svet itd. Dramsko pisanje e šele z bolonjsko reformo postalo del študijskega programa na AGRFT. Za ustvarjanje dramatičark sta poleg izobrazbe pomembna dva dejavnika: interes gledališč in družbeni položaj ustvarjalk.

Slovenska gledališča so bila na prelomu 20. v 21. stoletje precej nezaupljiva do slovenske dramatike. Prednost dobijo tuji avtorji in že uveljavljeni slovenski dramatiki. Velik problem ostaja neobjavljanje dramskih besedil, izbori dram v knjižni obliki so redki.

Nastali so tudi festivali, ki spodbujajo ustvarjalnost žensk (Mesto žensk). Kasneje lahko na žalost dramsko pisanje postane le prostočasna dejavnost.

Med intimo in družbeno kritičnostjo

Sodobne slovenske dramatičarke prikazujejo medčloveške odnose v sodobnem svetu. Gre za prikaz disfunkcionalnih družin. V ospredju je zlati odnos med materjo in hčerjo večkrat prikazan kot boleč in konflikten. Dragica Potočnjak to razmerje tematizira v delu Slepe miši. Podobno je storila tudi Saša Rakef v Zatočišču. Zapletene odnose med ženskami različnih generacij prikazuje Dragica Potočnjak v delu Alisa, Alica ter v socialni drami Kalea.

Večinoma gre za dramske osebe, ki so poklicno in družbeno uspešne, a čustveno pohabljene in izpraznjene, zanje pa so značilni vztrajanje v brezperspektivnih zvezah, prešuštvo in osamljenost. To je značilno tudi za para v 24UR Simone Semenič.

Desa Muck je znana po monokomedijah, v katerih raziskuje partnerske odnose in razgrajuje številne stereotipe. Družina zrcali vrednote skupnosti, v kateri živi. Za pisanje dramatičark je značilna tudi vpetost v družbeno stvarnost sodobnega sveta. Dramska besedila vzpostavljajo angažiran odnos do sveta.

Dragico Potočnjak odlikuje čut za zaznavanje socialnih razlik in prizadetost nad usodami nemočnih. Osrednja tema njenih dram so stiske, ki ostajajo skrite. Dramatičarke prikazujejo nasilje v sodobnem svetu.

Iskanje formalno in jezikovno izvirnega izraza

Dve ključni vprašanji današnjih dramatikov sta vprašanje dramske forme in vprašanje naslovnika oziroma recepcije. V dramah je ves čas prisotna zavest o krizi dramske forme, dramatičarke problematizirajo status drame in raziskujejo nekonvencionalne oblike dramske pisave. . Zato lahko znotraj opusa iste avtorice določeno besedilo še vedno izhaja iz tradicionalne drame. V ospredju je fragmentarna dramaturgija. Dramska besedila spreminjajo svojo grafično podobo. Didaskalije nekje preraščajo v scenske napotke (vse to je močno značilno dramatiko Simone Simonič. Avtorice z rabo različnih strategij zahtevajo večjo vključenost bralca ali gledalca

Zaključek

Avtorica v zaključku na kratko povzame tisto, kar je izpostavila v svojem članku.

29. 10. 2021, 4. domača naloga

Napiši kaj o Slavistični reviji.

Slavistična revija, ki sem jo dobila, nosi podnaslov Časopis za jezikoslovce in literarne vede. Gre za tretjo številko revije, izdane septembra, oktobra 2016. Odgovorni urednik revije je profesor Miran Hladnik. Izdajatelj revije je Slavistično društvo Slovenije.

22. 10. 2021, 3. domača naloga

Predavanje o popravljanju sveta

POPRAVLJALCI SVETA (MIRAN HLADNIK)

• več načinov za izboljševanje sveta, najbolj učinkovit način je bil vojna
• delitev ljudi na tiste, ki so s svojim življenjem zadovoljni (carpe diem) in na tiste, ki so nergači in s svojim življenjem nezadovoljni
• Prešeren poudarjal, da je treba stvari tujcev podomačiti (prevzel eminentne pesemske forme in jih vpeljal v slovenščino, slovenščino je postavil na kulturni zemljevid sveta)
• popravljanje materialnega sveta nesmiselno, smiselno popravljanje sveta na kulturnem področju
• sodimo v 1. skupino velikih jezikov (veliki jeziki tisti, ki imajo več kot milijon govorcev)
• vitalni jeziki: imajo vsa možna kulturna orodja za prihodnjo eksistenco
• Wikipedija stran, na kateri iščemo in dajemo informacije
• jeziki na Wikipediji razdeljeni po številu člankov
• Wikipedija v nasprotju s pričakovanjem drugih (jemljemo in dajemo)
• Wikipedija je zastonj in funkcionira brez državne podpore (pišejo jo lahko vsak)
• kljub temu vandalizem na Wikipediji, vse dokumentirano

15. 10. 2021, 2. domača naloga

Kaj o utopičnem

Utopija je načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv (lahko je izhodišče za poznejše družbene spremembe) Hkrati je utopija lahko pripovedno delo, v katerem je podana opisana taka družbena ureditev (načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč). Lahko pa gre tudi za predstavo, podobo česa, ki ni osnovana na resničnosti.

Thomas More (pisatelj in filozof) je leta 1516 napisal knjigo, katere naslov je bil "Zlata knjiga". Imenovali so jo Utopija. Knjiga ima dva dela in lahko daje bežen vpogled v alternative: velja za podobo sveta, ki ga še ni, a je drugačen, boljši od sveta, v katerem bivamo zdaj. Utopija nam kaže sliko realnega sveta brez revščine, trpljenja (v prihodnosti je to zelo malo verjetno).

Sama rada berem utopična dela, a menim da v nas zbujajo čustva in občutke (tudi mišljenja), po katerih hrepenimo in so za nas nedosegljiva tako v sedanjosti kot prihodnosti. Menimo, da bo takšno (kot je v utopičnih delih) tudi naše življenje v resničnem svetu.

   8. 10. 2021, 1. domača naloga 

naredi zapiske Nove pisarije od Uvoda do poglavja Avtor

Uvod

Nova pisarija dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik. Ti natisi so izhajali med letoma 1990 in 2002 in prispevali k standardiziranju strokovnega pisanja med slovenisti, humanisti itd. Pismenost je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomenila slovnico. Današnji slovarji na prvem mestu navajajo "znanje branja in pisanja" ki pa se tudi že umika sodobnemu širšemu pomenu 'znanje, poznavanje česa sploh'(digitalna pismenost, medijska, ekološka, plavalna, funkcionalna pismenost ...). Knjiga se ukvarja z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih pa tudi s sliko.

Kam z avtorjem

Avtor knjige je Miran Hladnik. Izpostavljanje avtorskega izdelka je na javnem mestu lahko nevarno, saj se vanj lahko vtakne vsakdo, v praksi pa ne, ker kraja in prevzem izdelka nista mogoča, prosta uporaba ali adaptacija pa nista samo mogoči, ampak celo zelo zaželeni, seveda z navedbo avtorjevega imena, kakor to narekuje licenca cc na dnu knjige.

Prešernova nova pisarija

Naslov knjige temelji na Prešernovi satirični pesnitvi s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831, s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. Prešernova pesnitev obsega 47 tercin (141+1 verz). Gre za pogovor med učencem in učiteljem, ki odgovarja. Prešeren ironizira nasprotnike svoje poetike, Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja in cenzorja Jurija Pauška. Čas okrog 1830 je primerljiv s časom okrog 2010, kljub temu da sta delež pismenosti in njun značaj zelo drugačna.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Večina se je sporazumevala ustno, zato se je izoblikoval pojem pismenosti- da bi posamezniki znali oblikovati in razlagati tudi napisane stvari, sprva religiozne tekste. S tem se je razvila nezaupljiva distanca, z uvedbo obveznega šolanja, je pisemnost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in pričela postajati nuja za posameznika. Bti nepismen ali polpismen je danes sramotno. Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko. Najprej s svinčnikom, nato peresnikom in kaj kmalu tudi z nalivko. Tipkovnica je bila namenjena profesionalcem. Starejši državljani radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati. Starejši ne obvladajo osnov sodobne komunikacije. Dandanašnji še službe ne bi dobili, saj je brez računalniških spretnosti ne dobijo niti skladiščnik, šofer in prodajalec. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost- sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. za pismenega označimo že vsakogar, ki se je naučil pritiskati na tipke »naprej«, »hitro naprej«, »na začetek«, »snemaj«, »razveljavi« itd., oziroma se je naučil sprehajati po menijih na zaslonu in se s pritiskom na enter odločati med ponujenimi možnostmi. Možnost preživetja na dolgi rok imajo le časopisi, ki široko odpirajo vrata bralskim komentarjem, spletna enciklopedija je v celoti delo bralcev oz. uporabnikov, ki jim je bila nekdaj določena pasivna vloga. Pismenosti je več, obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Specialna pismenost je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Specialna pismenost ni obvezna, obvezna in samoumevna je namreč le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za vsakdanjo komunikacijo. Pismeni ljudje so bolj suvereni, z njimi je težje manipulirati. Šolarji se slabo odrežejo pri bralni pismenosti, rezultati slovenske e-pismenosti pa so nadpovprečni. Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo. Komunikacija preko mobijev in računalnikov je zato že del splošne pismenosti. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo spreminjal. Prihaja do zabrisa mej med pisanjem in tipkanjem, Morda nekoč pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi. Razvoju komunikacijske pismenosti se je nesmiselno upirati. Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo. Človek je zadovoljen, kadar smiselno, ustvarjalno dela. Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega. Med pisci blogov je prvič delež žensk enak deležu moških. Za skupnosti tretjega sveta velja, da imajo pismenost blizu stoodstotno. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti. Pismenosti je drugje v kulturnem svetu precej manj. Delež objavljajočih v populaciji narašča po zaslugi družabnih omrežij na spletu. Profesor Hladnik pravi: "Komentirajmo najprej število publicistov. Zajema ljudi, ki so se potrudili do monografske publikacije. Lahko bi domnevali, da je piscev člankov v časopise še neprimerno več. Poskusil sem z dvema piscema v rubriko Pisma bralcev v časopisu Delo (Ernestino Rožman in Hermanom Grabrom) in z Martinom Pogačnikom, za katerega vem, da je sestavljal reklamna besedila in pesmi za domači ansambel. Njihova časopisna in druga kreativna pisna dejavnost v Cobissu res ni registrirana, so pa tam vsak s svojo monografsko publikacijo, z diplomsko nalogo ali glasbenim CD-jem. Seveda ni bibliografsko registrirana kar vsaka objava (avtor, ki nima založnika, mora sam obvestiti bibliografsko inštitucijo o svoji objavi), toda ker pisanje ni čisto naključna dejavnost, lahko domnevamo, da redno pišoči slej ko prej dobi svoj vpis v Cobiss. Marsikdo verjetno tudi ne, ampak spregledani se nekako izravnajo s tistimi, ki nastopajo v več vlogah, ki so npr. blogarji in publicisti hkrati. Pisce sporočil, ki dosežejo samo interno publiko (v šoli, v podjetju, krajevni skupnosti, društvu, na Facebooku, v vpisni knjigi na vrhu gore) ali pa je njihovo pisno sporočanje čisto zasebne narave (SMS, e-pošta), sem izpustil, tako kot si je Cobiss dovolil izmed avtorjev izpustiti tiste, katerih dela v tekočem letu niso bila nikoli izposojena. Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje." Bibliografija zajema spominskodokumentarno knjigo, brošuro ob smučarskem tekmovanju, pesniško zbirko in cedejko, literarni prevod, monografske publikacije in članke s strokovnih področij vojska, strojništvo, literarna veda in jezikoslovje. Tudi če je pisanje neprimerno lažje kot nekdaj, saj so za majhen denar ali zastonj (v knjižnicah) na voljo orodja za pisanje, prostor za objavo pa je zastonj, se tega posla loti redko kdo. Ljudje vlogo pišočega povezujejo s čudaštvom, kljub temu da jih potrebujejo in spoštujejo, njihovega dela ne cenijo enako kot fizično. S pisanjem se tako ali drugače ukvarja zelo majhen del populacije, kar ustreza specializaciji na drugih področjih: v proizvodnji hrane, gradbeništvu, zdravstvu, šolstvu ipd. Pred nastopom obveznega šolanja so bili ljudje, ki so se znali podpisati, manjšina. Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile. Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo. Profesor Hladnik pravi: "V času, ko je družba v dilemi glede poti, ki naj jo izbere za naprej, se je treba izreči o pojmu podjetnost. Socialni teoretiki ga pripenjajo na prevladujočo ekonomsko rabo (kot da bi pomenil isto kot podjetništvo) in se do njega opredeljujejo, odvisno od svoje nazorske pozicije, izrazito naklonjeno ali izrazito odklonilno. V informacijski družbi naj bi se podjetnost prednostno nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na vsakršno kulturno kreativnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno, rekreativno, ne pa v smislu industrijske družbe na materialno produkcijo z namenom prodaje/potrošnje, akumulacije kapitala in družbenega ugleda. Če podjetnost razumemo kot sinonim kreativnosti, potem bi nam kot humanistom moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večji del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja."

Informacijska družba

Informacijska družba - ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo za njeno utemeljevanje in refleksijo uporabljamo koncepte, kot so npr. participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, ipd. Tiskana knjiga je reprezentirala starejše oblike komunikacije in obenem simbolizirala nacionalno organizacijo skupnosti. Artikuliralo se je skozi rivalske opozicije med natisnjeno in elektronsko knjigo. Najpogostejša vzajemna očitanja in predsodki pa so: Prava knjiga je le tiskana knjiga, ker na njej sloni naša kultura. Natisnjena knjiga je le stranski proizvod procesa, ki ne potrebuje papirja. Tisk je najzanesljivejši način ohranjanja informacij. Tisk ni optimalen način za širjenje informacij. Branje na zaslonu ni udobno in ni zdravo. Branje starih tiskovin je zdravstveno škodljivo, povzroča vnetje oči; črk na papirju ni mogoče povečati. Elektronske naprave so težko razgradljive in onesnažujejo okolje. Tisk je neekološki (e-knjiga = eko-knjiga). Tisk je dražji. Draga je le elektronska infrastruktura. Verodostojna informacija je le tiskana informacija. V eksistenco in verodostojnost tistega, česar ne najdemo na internetu, lahko resno dvomimo. Tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, od bralca pričakuje spoštljiv odnos. Avtorska avtoriteta hromi kreativno recepcijo. Če že druge publikacije ne, so pa vsaj leposlovne užitne samo v knjižni obliki. Ne drži: v 16. stoletju so se knjige bolj poslušale kot brale, v 19. stoletju je bila standardna revialna objava in ne knjižna. Kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom. Ljubitelji trdijo, da knjiga vendarle ne bo nikoli umrla in tudi ne bo. Vendar je njena civilizacijska vloga marginalizirana. Tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel.

Wikiji

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, enciklopedičnemu izražanju. Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) - žargonski izraz za skupek spletišč, so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo. Wikiji - spletna računalniška tehnologija druge generacije. slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija. V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino. Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje oblikuje. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Uredniška politika in mehanizmi odločanja so namenjeni: -ohranjanju in spodbujanju kreativnosti in svobode Objavljanje na prosto dostopnih wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki: • Članek (Stran, Preberi) • Pogovor (diskusija o uredniških dilemah) • Uredi oz. Uredi kodo • Zgodovina Namen Wikipedije je zmožnost svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker • za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega • piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic • prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost) • uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti • so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično) • je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel Tudi za Slovence je promocija naštetega kulturno blagodejna.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. . Šolska uporabnost wikijev ni bila očitna od samega začetka, kasneje se je pojavila potreba po popisu skupinskih projektov, prav tako pa so jo začeli porabljati na fakultetnih seminarjih. Šolo občutimo kot nujno zlo, ki nam omogoča kvalitetno preživljanje prostega časa. Wikipedija predstavlja šoli hud izziv in ni nadomestek za spletno učilnico. To je lahko kvečjemu le Wikiverza.

Avtor

Do nastopa interpretacijske šole v 60. letih 20. stol. je bila veda večine del usmerjena k avtorju. Od tod avtorska biografija kot eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov. Ilustrativen naslov raziskave iz te faze je Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk). Sem spadajo še projekti kot SBL, zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih, njihove korespondence, na popularni ravni pa slavljenje avtorskih jubilejev, postavljanje spomenikov ipd.

Pozornost se je v naslednjih generacijah preselila z avtorja k besedilu.

• knjiga Lirika, epika dramatika (napisali Matjaž Kmecl, helga Glušič, Franc Zadravec ...)
• serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige
• ideal nepotvorjenega besedila (Tone Pretnar) opozarja na avtonomnost in nemanipulabilnost (nedotakljivost) tega člena komuniikacije

V 80. letih se pozornost ponovno preusmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom in potrebam. Besedilo samo po sebi ni več pomembno, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Sprememba je povezana z demokratičnimi procesi v tem delu sveta, ki so v prvi plan postavili posameznika in njegove pravice.

Meje med fazami niso natančno določene. Profesor Hladnik pravi: "Vseskozi izhajajo razpravne knjige prvega, drugega ali tretjega tipa, isti literarni zgodovinar piše zdaj v okviru ene literarnozgodovinske paradigme, drugič v okviru druge, pod črto pa je mogoče vendarle skleniti, da táko prehajanje ni naključno, ampak da je razvojno razložljivo in v določeni meri predvidljivo."

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi zaradi nekega predmeta, vrednega ubesedovanja, zaradi samega sebe ali za katero izmed socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami pa je včasih težko razlikovati.

Etično sprejemljivo je pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja in zlorabe zainteresirane publike.

• odpor do izpostavljanja etične problematike v humanistiki

Etična problematika je skorajda samoumevni spremljevalec vse naše strokovne dejavnosti. Imenuje se avtorski napuh, kaže se v samopoveličevanju, hotenih nehotenih znanstvenih prevarah... Avtorski napuh nas vodi, da gremo v člankih kolegov v seznam literature pogledat ali so upoštevali naše delo in nas citirali. Neetično ravnamo, kadar se odločimo kolega, ki nas je po nemarnem spregledal, maščevalno ignorirati.

Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri. Če so ta predvidevanja potrjena, potem teorija deluje. Upravičeni smo izbrati orodja, ki so kar najbolj primerna za obdelavo gradiva.

• bolezenska motivacija: pisanje zaradi pisanja samega
• obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija): skranja, bolezenska oblika pisanja

Tudi leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o nečem poročati, a je vseeno večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini sporočila. Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je s stališča visoke kulture nekaj slabega, ker naj bi pomenilo "prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu." V splošnem (tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Pisanje, ki se dela, da ga publika ne zanima, je žaljivo do bralca, zaverovano je v lastno veličino in nezmotljivost. Prav tako veliko bralcev misli, da se je treba pri branju truditi in da so sami krivi, če besedila ne razumejo. Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

• za vsakdanje sporazumevanje
• leposlovno
• strokovno
• znanstevno, publicistično oz. novinarsko

• težave z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim
• znanstvene objave: objave v revijah, zbornikih, knjigah, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij
• strokovne objave: objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji)
• publicistična besedila: dnevni časopis, zabavna periodika, blogi avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd.

Izbira jezika

Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina.

• za domačo publiko pišemo v slovenščini, za tujo pa v angleščini
• zadeve slovenskega jezika in literature ne vzbudijo veliko mednarodnega zanimanja
• prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okvirju pogoj, da so objave lahko vplivne izven domačega jezika in stroke
• slovenska Wikipedija: strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev

Izbira teme

• število možnih izbir raste
• resnično vrednost imajo samo realizirane izbire
• izbira enega ne pomeni prikrajšanja drugega
• v akademskem svetu izbiro teme narekujejo npr. študentom profesorji itd.
• naklonjenost temi pa ni pogoj za dobro raziskovalno delo
• ko posameznik najde svojo mesto v skupnosti, postane osebnost
• relevantnost teme se spreminja glede na okolje, čas, posameznika

Vaje v pisanju

• pisanje je veščina, spretnost, katere se je treba naučiti
• napotki na Wikiverzi (glej Nova pisarija, poglavje Vaje v pisanju)
• avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak ne popravljamo, ker to ni lektura, ampak korektura

Usoda avtorstva

• avtorstvo eden izmed starejših konceptov
• biti avtor včasih nekaj pomenilo (ustvarjalna elita, družbeni ugled, osebno zadovoljstvo)
• avtorjeve zahteve, naj lektorji ne posegajo v njegovo delo
• težja dosegljivost publikacije redko prispeva k njeni večji zaželenosti in vrednosti

Soavtorstvo

• tuji posegi v besedilo niso kritika, ampak sodelovanje
• pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena
• pravila, ki jih je potrebno upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

• pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti
• avtorski napuh: pisec o svojem pisanju razmišlja kot o zasebni lastnini
• licenca cc: teksti skupinskega avtorstva

Objavljanje

• koncept avtorstva povezan bolj z objavljanjem kot pa s priložnostjo za pisanje
• večinoma štejejo le objave
• stroške tiska si lahko privošči skoraj vsak
• objavljanje na spletu še lažje
• z internetom se je rodil nov pomen izraza "postaviti besedilo"
• včasih besedila pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, nato so šla v tisk in med bralce
• danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti besedilo na strežnik ali neko spletno mesto
• objaviti besedilo v spletnem okolju: namen, da ga najde in prebere čim več ljudi
• Wikiverza sklop učilnic, teksti namenjeni lokalni, razredni rabi
• avtorjeva intenca odloča o tem, ali ima besedilo na spletu status objave (na splet objavljeno z namenom in ustrezno opremljeno-kazalo, linki itd.)
• sivo polje: težko opredeliti status besedil (Facebook, Twitter)
• pravna praksa danes daje prednost pravici do zasebnosti, pravica do informiranosti pa je v ozadju

Množični um ali pametna množica

• več vrst izrazov za poimenovanje množice in pameti (nekateri termini, nekateri sinonimi): množični um, kolektivna pamet, angl. hive mind, group mind itd.
• cilj: korist za vsakega člana skupnosti
• izmenjava množične vednosti je samokreativna in se sama promovira
• sv. Avguštin: znanje naj bo za razliko od dobrin zastonj
• splošno znanje produkt dialoga med posamezniki
• metafora babilonskega stolpa: nezmožnost dosege veličastnih načrtov, razlog komunikacijske težave, ki so posledica množice udeleženih jezikov
• v enciklopedijah informacije razporejene po abecedi ali drevesno
• abecedna razporeditev: osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja, spominjala na mozaik (logo Wikipedije)
• abecedna razporeditev na Wikipediji ni več pomembna (iskanje prepustimo algoritmom iskalnika)
• kategorizacija v KATEGORIJAH: mesto informacij v hierarhiji znanja
• poglavje GLEJ TUDI: sorodna gesla po asociativnem principu
• Jaron Lanier: "digitalni maoizem"
• enciklopedične informacije so brez konteksta, producirajo jih anonimni posamezniki (Lanier), trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna, ne podpira se produkcije novih vsebin
• demokratizacijska prizadevanja v 20. stoletju preidejo v totalitarizem in birokratizem
• masivnost nevarna, množica išče voditelja, da se mu podredi
• množica danes deluje zavestno in dobiva status subjekta, prisega na red
• množica: konstruktivna kreativna sila
• pametna množica v obliki Wikipedije
• Wikipedija: vsak s svojim prispevkom deluje v korist skupnosti
• socialne institucije: samoregulacija družbe

Avtorske licence

• rezultat pisanja je besedilo (različno opisan in definiran)
• besedilo v pomenu za jezikoslovje: oblika jezikovne komunikacije
• besedilo za literarno vedo: nekaj berljivega
• iz pravnega zornega kota: tekst intelektualna lastnina, okrog katere oblikovala zakonodaja, imenovana avtorske pravice
• pravni koncept intelektualne lastnine: ozaveščanje o posebnih pravicah in izkoriščanje teh pravic
• zakonodaja v informacijski družbi vedno težje uporabna (težave v glasbi, filmu, digitalni obliki itd.)

Creative commons

• avtorska licenca, izhaja iz svobodne kulture
• namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov
• tekste najprej ponuja, šele nato dodaja, pod kakšnimi pogoji
• copyright dovoljuje samo določeno rabo, vse druge prepoveduje in grozi s sankcijami
• licence cc so spremenljive, avtor lahko svojo licenco spremeni
• licence cc uporablja PLOS, Bela hiša, Videolectures, DOAJ (Slavistična revija)
• Creative Commons Attribution 4.0 International license ima globalno veljavnost (najsodobnejša); dela dostopna samo, če uporabnik navede njihovega avtorja
• vzorčna avtorska pogodba: avtor besedila pogodbe prosi, da ga pri uporabi njegovega besedila citiramo (licenca cc 4.0, ohranijo moralne avtorske pravice)

Copyright

• avtorska zakonodaja, ščiti izvirna avtorska dela (literarna, glasbena, dramska, arhitekturna)
• ščiti pred zlorabo, predelavo dela
• bralec lahko z avtorskim delom počne marsikaj, če je to početje zasebno
• v javnosti ne sme biti kopij ali predelav knjig, če avtor tega ne dovoli
• trije neustrezni koncepti avtorskih pravic: preveč poudarja tvorca (avtorja); zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami, drugim medijem slabše prilagaja, ni kompatibilna z informacijsko družbo; intelektualne proizvode obravnava kot lastnino
• z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj, niti nič manj dosegljiva
• izvirno delo-minimalna količina kreativnosti

Bralec

Prosti dostop

• prosta dostopnost šolskega znanja so zastonj učbeniki (prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov)
• knjig pred internetom glavni vir znanja, zunaj šole redko zastonj
• zunaj šole prosta dostopnost znanja manj samoumevna (vstopnine v muzejih in galerijah, članarina v knjižnicah)
• ne plačujemo samo informacij, ki so nam v zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili obogatiti življenje skupnosti.
• internet razširil prostor svobodnega pretoka informacij
• SSKJ včasih bilo mogoče dobiti na zgoščenki samo za denar
• tuje korporacije ponudile zastonj dostop do informacij
• država s svojimi institucijami in zakonodajo na določenih področjih prej ovira dostop do znanja, kot pa ga omogoča
• velika mednarodna spletišča ne diskriminirajo slovenščine (simbolizirajo jo pri Googlu)
• Googlove digitalizirane knjige ponuja Digital Public Library of America, zastonj (Europeana pa za evropske knjižnice); znanje se odpira
• Prešernov Črtomir: rešitve za Slovence v obliki sovražnega krščanstva, uvoženega protestantizma, uvoženega krompirja, uvoženih prestižnih pesniških form itd.; nezaupljivost do informacijske družbe zato krivična
• najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja: vera, vojska, trgovina, uradovanje, industrija; najpogosteje pojavljajo v povezavi z besedo skrivnost; po njih se ne bi smeli zgledovati
• industrijska družba in vojska prakticirata tekmovalne odnose med ljudmi; informacijska družba lahko privošči le kooperativnost
• "besedna umetnost" predmet strokovne komunikacije, internetne prakse vanjo vstopajo zadržano in z zamudo; dostopnejša le, kadar gre za učbeniško ali šolsko gradivo, kadar so avtorji mrtvi že 70 let itd.
• znanstvene in strokovne objave bile praviloma kupljive; prestižni status imele objave v monografijah
• znanstvene objave v zadnjem desetljetu 20. stoletja nehali honorirati (zaradi drugačnega socialnega statusa avtorjev : literarni avtorji honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji imeli večinoma akademske službe ali bili plačani iz projektov, njihova objava razumela kot zadnja avtorjeva obveza v okviru financirane raziskovalne dejavnosti
• znanstvena revija mora biti spletno dostopna in zastonj
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena
• "prosta ali odprta dostopnost" (open access) geslo današnjega časa, pojem, ki se nanaša diseminacijo znanstvenih informacij (informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila itd.)
• razlika prosti dostop in prosta vsebina: vsebino, ki je označena kot prosta, lahko spreminjamo, prosti dostop pa poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje
• odprti podatki: podatki na internetu, niso podrejeni coprightu
• odprti dostop: kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu
• odprta vsebina: kako doseči svobodno dosegljivost virov, ki zanimajo splošno publiko
• prosto znanje; podobno kot odprti podatki, vendar širše
• odprta koda: programska oprema, licenciranje, ki omogoča njeno svobodno razširjanje
• odprto raziskovanje, odprta znanost
• Open Access Slovenia: prosti dostop pomeni brezplačno dostopnost besedila, avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco c; odprti dostop pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu, avtor obdržal materialne pravice, besedilo opremljeno z eno od licenc creative commons
• prosti dostop časovno in krajevno neomejena brezpogojna spletna dostopnost
• ovira do informacij: registracija in prijava, slabo narejen vmesnik, omejitev uporabnosti
• status proste dostopnosti se izgubi, če moramo za uporabo dokumenta plačati
• zlat prosti dostop: prosti dostop zagotovi založnik (revijalni članki)
• zelen prosti dostop: avtor samoarhivira objave/njegov delodajalec postavi v prosto dostopni repozitorij (predobjave, poobjave)
• prvo desetletje 21. stol. prosti dostop narašča
• sivi dostop: diplome, doktorati itd.
• hibridni dostop: zastonj spletni dostop in plačljiva tiskana verzija
• zakasnjeni prosti dostop: objave, ki pridejo v prosti dostop z zamikom
• platinasti prosti dostop: publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, kril jih je nekdo drug
• pobudniki za prosto dostopnost znanstvenih objav: akademski učitelji, univerzitetne knjižnice itd.; ovirajo: založniške hiše
• zmanjševanje stroškov bo privedlo do ukinitve tiska
• prostodostopne revije: DOAJ, Google Učenjak (OA in ad hoc založbe izkoriščevalske)
• seznam ROARMAP: delovanje v duhu prostega dostopa

Založbe

• spletna enciklopedija: javna last
• glavnega avtorja nemogoče določiti
• Aaron Swartz: omogočil zastonj dostop do prej plačljivih znanstvenih člankov (kasneje samomor zaradi pritiskov agencij, založb itd.)
• založbe in knjigarne knjige obravnavajo kot tržno blago
• založbe segment kulturne industrije: bralca obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti
• biti informiran ena izmed osnovnih človekovih pravic
• založbe ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet
• izraz založba: finančna in organizacijska udeleženost pri produkciji publikacij (za nastanek publikacij založile denar, investirale v izdaje)
• založbe znanstvenih objav ne zalagajo več (knjige tiskajo samo v primeru, le če jim avtor/inštitucija zagotovita sredstva za tisk, knjige prej oskrbi izdajatelj)
• znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, ne pa založb
• Slavistična revija (1991): založniškega posredništva znebile že pred desetletji
• založbe proti knjižnicam (uničujejo slovenski knjižni trg)
• 19. stoletje izposojene knjižnice običajen način širjenja popularnih knjig
• avtorji na strani založb
• pojav "predatorskih založb": način znanstvenega objavljanja, ogroža ali ukinja monopol založniških korporacij, problematizira ekskluzivno indeksiranje
• spletna stran International Journal of Language and Linguistics: altuane teme, avtorji/uredniki so znanstveniki, zaposleni na univerzah, članki opremljeni z DOI

Repozitoriji

• branost se meri s številom dostopov na stran, lahko tudi s številom klikov na objavi
• kriterij branosti danes ni več zanemarljiv
• repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno
• prosta dostopnost vodi k večji branosti, večjemu vplivu objav itd.
• odprta družba zavrača komercializacijo znanstvenega objavljanja
• slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Lj, Univerzi v Mb, univerzi v Novi Gorici
• Univerza v Lj repozitorij vzpostavila med zadnjimi
• Nacionalni portal odprte znanosti: združeni slovenski akademski repozitoriji
• glavni namen repozitorijev: arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov
• mednarodni repozitoriji (npr. DRYAD): objave za uporabnika v prostem dostopu; avtorji, uredništva, založniki morajo plačati)
• besedila, ki jih avtor da v tisk: avtorska pogodba
• objavljanje na spletu spreminja slog pisanja
• licenca cc: avtorji dopisujejo pod spletne objave, tekste, impresum knjižnih objav itd.
• v SLO včasih objavljanje znanstvenih revij dobro honorirano
• Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost: prosti dostop, tudi na papirju
• bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revij
• stroške prevajanja pri Slavistični reviji krijejo avtorji
• SlovLit: spletni forum, princip skupnostnega dela in komunikacije
• maksimalna odprtost in dostopnost: Wikipedija

Varovanje zasebnosti

• nezaupanja v globalna digitalizacijska podjetja
• Google naj bi predstavljal nevarnost: možnosti zlorabe; nezaupanje v mednarodne organizacije
• literatura iz 19. stoletja gradi na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika
• ozaveščen posameznik zainteresiran za skupno blaginjo
• kot javno razbiramo sprva tisto, kar nam ponujajo mediji, šele kasneje ugotovimo, da poleg splošno javnega obstaja še posebno/strokovno javno (artikulirano preko specialnih publikacij, društev itd.)
• varuhi človekove zasebnosti: želijo vse ugodnosti, ki jih prinašajo osebni podatki, po drugi strani menijo, da nadzorovanost pomeni izgubo osebne svobode in da lahko prehitro pride do njihove zlorabe
• najbolj nevarna politična zloraba osebnih podatkov
• zlorabe nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja (str. 89)
• Fran Levec: urednik Ljubljanskega zvona, literarni zgodovinar
• urad ovira pretok informacij
• v slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje itd.

Kredibilnost

Aktivizem

• raziskovanje redkega jezika smiselno le, kadar se hkrati zavzame za kulturno preživetje skupnosti njegovih govorcev
• naloga literarnovednih šol: kritika konkurenčnih ideologij in spreminjanje sveta
• aktivizem: socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist;
• današnji aktivisti: feministični, ekološki, mirovniki itd.
• z razvojem civilne družbe se krepi segment javnega delovanja in kontaminira znanost in njene inštitucije
• kritična refleksija: odmik od predmeta opazovanja, aktivizem si tega ne sme privoščiti (v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv)
• kritično mišljenje (Christian Fuchs): mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči in kdo ima od tega korist
• kritično mišljenje pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše
• očitanje idealizma in utopizma socialnim omrežjem (kliktivizem)
• aktivizem gre v smer politizacije vsega, išče/razkriva oblike kapitalistične dominacije in izkoriščanja

Avtorstvo

• inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco
• inštitucija podeljuje legitimiteto avtorjevim objavam, po drugi strani pa rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov
• alternativni kanali za publiciranje: revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti itd.
• samozaložbe
• pojav digitalnega tiska: samozaložba postaja običajna oblika objave
• starost dokumentov: dobre in slabe strani; stare dokumente nujno primerjati s tistimi objavami, informacijami na spletu (Wikipedija); splošne enciklopedične informacije bolj zaupanja vredne od natisnjenih
• historiat člankov: dan, ura, minuta nastanka vsake izjave skozi leta
• letnica objave usmerja bralčevo branje
• izločitev nepreverjenih senzacionalnih odkritij (preveriti mesto objave)
• literarni zgodovinar France Kidrič
• primer preverjanja in filtriranja literarnovednih informacij (Nova pisarija str. 101 naprej podrobno opisano)
• znanstveno verodostojne tiste informacije , ki so bile v znanstveni srenji preverjene (v uredništvih znanstvenih časopisov, zbornikih, forumih itd.)
• Hervardi: "slovensko nacionalistično gibanje"; vodja združenja Andrej Šiško (ne moremo pričakovati nevtralnih informacij)
• zgodovinarji in literarni zgodovinarji naj bi prikrivali resnico o zgodovini in z njo manipulirali

Strokovno recenziranje

• strokovno recenziranje v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih (avtorji, referenti raziskovalci itd.)
• recenzenti pogosto uredniki časopisov, zbornikov, knjig
• strokovno recenziranje oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete (pred njim je o kvaliteti prispevkov prispevkov v reviji odločal samo urednik)
• formaliziran recenzijski postopek prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije (o objavi odloča urednik in ne recenzent)
• recenzenti delo sprejmejo ali zavrnejo, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami
• recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljavih razprav
• javno recenziranje
• anomizacija postopka: nevtralna in pravična presoja
• slepa recenzija: avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
• dvojna slepa recenzija: tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave
• včasih avtor nima možnosti argumentirati, braniti svojih stališč
• recenzentova vloga: pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo
• anomiziranje besedila: gremo na ime datoteke, izberemo Briši lastnost dokumenta
• revije dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh (tam razložijo tudi merila za presojo; glej Nova pisarija str. 107)
• avtorji morajo vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve
• slovenske revije naj bi dajale prednost slovenščini
• recenzijski postopek ima tri možne izide. sprejem članka, njegovo zavrnitev, pogojni sprejem
• uredniki pogosto odločajo za pogojni sprejem; v kolikor se avtor s pripombami strinja, bo popravljeni članek poslal uredništvu ponovno; kasneje dobi avtor v roke postavljeno besedilo, ki ga mora v roku nekaj dni korigirati in potrditi njegovo primernost za natis
• nekje recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec (glej Nova pisarija str. 107), na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti o primernosti članka za objavo, nato avtorju sporočijo svoj sklep in pripombe

Pravopis

Ločila

• indikator piščeve kompetence: poznati razliko med vezajem in pomišljajem, vedeti, kdaj se pišeta stično/nestično
• wikiji: orodjarna ločil, kliknemo na znamenje ali pa kopiramo iz Worda
• kako narediti pomišljaj: <Ctrl> in <->
• dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (za členitev dolgih odstavkov, nestični dolgi pomišljaj samo med povedmi, ne pa znotraj povedi)
• med dvema priimkoma človeka stoji nestični vezaj (? nekateri ja/ne)
• filozofi: ekscesna raba velikih začetnic, narekovajev, garniranje besed z vezaji
• narekovaji: Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih in več oblik enojnih narekovajev; Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«); ("); tretja oblika vejični narekovaji
• enojni narekovaji uporabljajo za označevanje pomenov besed
• kratica t.i. opustimo narekovaje
• dvopičje: pravopis uči, da je dvopičje levostično ločilo; Cobiss dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega založnega zapisa, piše ga nestično
• pred naštevalnim nizom dvopičje odveč, enako velja za npr. in itd.
• tripičje: alternativa vezniku itd.; pred tropičjem ni vejice, tropičje je nestično ločilo;
• vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj
• podpičje: uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se nam zdi bolje od pike ali vejice;
• pika: včasih tudi na koncu naslovov; manj ustaljena rabe pike na koncu podnapisov k slikam, tabelam itd.; kraki podnapisi nimajo pike

Velike začetnice

• pisanje naslovov kolon ali vrstic v tabelah z veliko začetnico
• celice znotraj tabele z malo začetnico (izjema celi stavki in imena)
• alineje pri navpičnem naštevalnem seznamu: velika začetnica le, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo
• filozofski termini z veliko začetnico (kršenje pravopisa)

Drugo

• spol po pravilu veže na osebek (določitev osebka dvoumna)
• če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka
• v dvomu izbira moškega spola nevtralnejša

Digitalna pismenost

Formati besedil

• razlike med računalniškimi formati besedil: končnice v naslovih dokumentov; txt pomeni golo besedilo, doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo, htm, html je spletno besedilo, pdf je natisljivo besedilo; besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu nimajo končnic
• golo besedilo: pri pošiljanju pošte na SlovLit, računalniški programi
• uredniki avtorjem naročajo naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt (sprejemljivo pri kratkih besedilih)
• format pdf namenjen oddaji v tiskarno
• razpošiljanje besedil v slikovnem formatu nedopustljivo

Besedilo v wikijih

• pišemo neposredno v okno, pritisk na zavihek Uredi
• tabele, matematične formule, grafi, slike
• za odstavek ena vrsta prazna
• zvezdica napove enoto v seznamu
• naslovi obdani z dvema enačajema
• ležeči tisk naredimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji
• sliko vstavimo preko menija
• dva zavita oklepaja: predloge, okvirček za knjigo s predlogom, razprti tisk itd. (Nova pisarija str. 116)
• oštevilčeni seznami začenjajo z grabljicami (#)

Vaje v wikijih

• prijava na Wikipedijo
• pregled Zgodovine strani, pogovorne strani itd.
• dodaj povezave v Cobiss itd. (več Nova pisarija str. 116)
• besedila v wikijih v privzetem formatu
• napaka v zgodovini strani s klikom na Razveljavi na koncu vrstice
• tuj prispevek: možnost zahvala

Sporočanje popravkov in komentarjev

• ustno, v samostojnem besedilu ali neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo
• urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja (meni Pregled, Nov komentar)
• menijska izbira Sledi spremembam: beleženje našega poseganja v besedilo
• skupinsko urejanje (Google Drive): popravki arhivirajo samodejno (lahko jih tudi razveljavimo)
• naloga lektorja, urednika, mentorja: označiti svoje posege v besedilo
• popravljene verzije besedila preimenujemo
• verzije uredimo po datumih nastanka
• za vnos popravkov se ne uporablja format pdf
• v wikibesedila popravke vnašamo neposredno
• komentiranje: na pogovorni strani besedila; na pogovorni strani avtorja; samostojna stran na Wikiverzi; znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden (damo med lomljene oklepaje); s predlogo

Navajanje

• reprodukcija pomaga usmeriti pozornost na predmet študija
• citat omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja
• citiranje ob povzemanji in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina

Čemu sploh citiramo

• ustaljene zveze "kakor trdi", "kot je zapisal" itd.: namen napraviti besedilo čim prepričljivejšega
• garniranje besedil z referencami: oblikovanje referenčnih krogov, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo itd. ; avtor izkazuje svojo poznavalstvo
• pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti (če besedilo ne prinaša novega znanja, potem ne sodi v znanost)
• sklicevanje na druge pisce manj pogosto in formalizirano
• v vsakdanji govorici sklicevanja veliko (sklici nedokumentirani)
• strokovni spisi: sklici poudarjeni z narekovaji, morda celo v samostojnem odstavku z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani)
• viri urejeni po priimkih avtorjev
• priimki citiranih avtorjev poudarjeni z razprtim tiskom
• najvišji družbeni cilj oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno kreativnih, uspešnih in zadovoljnih posameznikov
• 80. leta 20. stol. avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti (kasneje prosta uporaba 70 let po avtorjevi smrti)
• 2014: odprtje opusa Josipa Vandota za javni dostop, 70 let po avtorjevi smrti

(velja za dela ki 29. 4. 1995 še niso bila v javni lasti)

• princip proste dostopnosti znanja: copyright (fokusirana na avtorja)
• citiranje neplačljiva uporaba avtorskih del (uporabimo samo del avtorskega proizvoda, ne pa celega)
• akademsko pisanje: velja, naj delež citatov ne bo večji od 20%
• pretirano citiranje strokovno in etično sporno, ne pa kaznivo

Prepisovanje

• plagiat: kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, brez navedbe, od kje je vzeto in prepisano
• pravno sankcioniranje plagiata le, ko gre za kršenje avtorske zakonodaje (kadar tekst ni v javni lasti)
• danes krivec Wikipedija (plagiati odkriti lažje in hitreje)
• plonkanje včasih načrtna strategija (sistematično prilaščanje tujega): intelektualna kleptomanija itd.
• prevzem tujega naslova, teme, ideje ni kraja, ni pa strokovno korekten
• zahteva po izvirnosti
• naslovov in sloga ni mogoče patentirati
• plagiatorstvo zlorabijo ljudje, ki želijo dikvalificirati svojega strokovnega kolega
• plagiatorstvo težko dokazljivo: očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi

Citatna industrija

Citatni indeksi

• citiranost pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
• citation index: bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše od manj pomembnih
• ločeni citatni indeksi: SCI, SSCI, AHCI
• na Slovenskem upoštevanje splošnega citatnega indeksa Scopus in indeksa Web of Science
• WoS: bazi SSCI in AHCI (poleg citatov indeksirata še izvlečke)
• Google Učenjak citatna podatkovna zbirka
• citatne publikacije niso vedno dostopne na klik
• citiranost slovenskih raziskovalcev: povezava Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu
• segment slo literarne vede nekaj čez 200 raziskovalcev
• odpor do merjenja odpor do znanstvenega pristopa nasploh
• nezaupanje do rezultatov meritev lahko tudi znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki
• znanstvene revije zainteresirane za indeksiranje (kriteriji: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.)
• na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo
• revije spodbujajo vzajemno citiranje (višji faktor vpliva)
• Slavistična revija zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI

Faktor vpliva

• faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti (vplivnost znanstvene revije)
• bibliografski servis Thomson Reuters IF izračunava za omejeno število revij v SCI in SSCI
• številko dobijo tako, da število citatov delijo s številom objavljenih člankov (v dveh letih); povprečje citiranosti na članek
• višji faktor vpliva, več vredna objava, višji ugled avtorjev
• merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah
• Scoupusova podatkovna baza ima dve vrsti časopisne metrike: SJR in SNIP
• SNIP meri vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na določenem področju, tako da je citatu s področja, kjer je teh manj, pripisana večja teža
• SJR omogoča primerjavo med sorodnimi revijami
• slaba stran meritev kulturna pristranskost: skoraj vse revije z angleškega govornega območja; ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami
• citiranje v vsaki disciplini drugačno
• sistem ORCID
• moralno sporno uredniško pogojevanje objav z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji
• IF razlikuje od področja do področja
• znanstvena skupnost zavzema za prosto dostopnost objav na spletu pod licenco cc
• predlog zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (kombinacija obeh algoritmov)
• algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje (štetje povezav avtomatsko, opravlja ga Googlov spletni pajek)
• članki na Wikipediji: podatek o branosti (Podatki o strani)
• ukazni nizi: sl pomeni slovenski, v Wikivera, b Wikiknjige, s pa Wikivir

Slovenske znanstvene revije

• revije, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena itd.
• tuje revije z razpravo o slovenski književnosti, Slovene Studies, Philological studies, Slavistika itd.
• Slavistična revija v naslednjih bibliografskih zbirkah: AHCI, SSCI, BL itd.

Citatni slogi

• glavni citatni slogi: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikpedijski
• humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA
• čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA pa po naslovih del v kratkih sklicih (ogled slogov Nova pisarija str. 133)
• največja težava vseh citatnih slogov tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere spremenile
• primerjalna književnost slog MLA
• Slovenistična revija in Jezik in slovstvo čikaški slog
• kratki navedek usmerja na polne bibliografske podatke o Božičevi publikaciji v seznamu literature
• navedemo: avtorja; naslov; ime spletišča in datum pri spletni objavi; kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku; naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji; naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja

• citat ali navedek iz dveh delov. iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata
• dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v drugačen odstavek
• vir citata lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila, lahko pa je na koncu samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica, neposredne povezave na vir
• opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani
• oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila
• medbesedilna povezava bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano

Opombe

• razlike med tradicionalno opombo in kratkim sklicem namesto opombe (primer Nova pisarija str. 137)
• naloga enciklopedičnih zapisov povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način
• slog navajanja drugačen: seznam literature uvajajo alinejske pike, priimki avtorjev so na prvem mestu, opombe uvajajo zaporedne številke
• Spisovnik, poglavje Opombe: prepoved mešanja zaporedja opomb, prepoved nanašanja več opomb na eno mesto
• Nova pisarija: opombe čisto na koncu

Kratki sklici

• kratki sklici prilagajajo besedilu: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
• uveljavljeno izpuščanje končne pike znotraj oklepaja: »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)
• ob zaporednem ponovnem sklicevanju na isto delo v oklepaju samo številka strani
• besede ibidem, prav tam, op.cit, n. d. v izogib ponavljanju, danes to opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo

Označevanje navedkov

• narekovaji, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
• navedka ne začenjamo in končujemo s končnim ločilom zunaj navedka
• odstavčno ločenega navedka ni treba opremljati z narekovaji

Od kod vse citiramo

• citiramo iz knjig, poglavij v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, članka v reviji, članka v časniku itd.
• največkrat sklicujemo na besedilo oz. del besedila, tudi na sliko, grafikon, rokopis itd.
• v humanistiki imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga
• med referencami prevladujejo spletne
• namen citiranja tudi omogočanje preverjanja prepisanih informacij (prednost tiste, ki so javno dostopne in preverljive)
• navada navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega
• kadar možno, posežemo po izvirnikih, prvih objavah, kritičnih izdajah; navedemo tisto izdajo, iz katere smo prekopirali besedilo
• citiranje citatov le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv
• iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike
• citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov neprimerno

Viri in literatura

• nesmiselno ločeno navajanje virov (posebej iz arhivov, natisov in spleta)
• delitev na vire in literaturo smiselna pri dolgih seznamih (viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo)
• kratkih seznamov s sklici ni smiselno deliti na dva dela
• v literarni vedi med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja
• kadar je predmet razpravljanja literarnozgodovinska knjiga, sodi med vire
• citiranje, opozicija primarni : sekundarni, enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa (primarni: rokopisni, tiskani, shranjeni v arhivih; sekundarni: elektronska oblika, preslikano arhivsko gradivo)
• odsvetovano citiranje iz druge roke, preko sekundarnega vira, razen, ko nam je primarni vir nedostopen ( če gre za rokopis ali redko knjigo itd.); npr: (Kidrič 1947: 15; po Koruza 1980: 115) > kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)

Zaslon in papir

• slovenski literarni zgodovinar lahko toče pričakuje šele za natisnjeno objavo
• študentje: diplomske naloge, magisteriji in doktorati v trdo vezanem iztisu
• strokovni časopisi se selijo na splet (gibanje podpira Open Access)
• naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo, tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov
• Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu
• tehnologijo CTF je nadomestila tehnologija CTP
• spletne strani zelo drugačne od natisnjenih
• natisnjena stran ima omejen obseg: lahko je prazna, če je na njen natisnjen naslov ali kratka pesem, na primer trivrstični haiku, obsega vsega nekaj besed, če gre za gosto stavljeni romani, pa okoli 600 besed, dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji
• praznih strani na spletu ni
• arhivska stran SlovLit obsega strokovno komunikacijo literarnih zgodovinarjev in jezikoslovcev, dolga npr. 1.600.000 besed in se dolgo nalaga na zaslon
• program Calaméo: na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica
• spletne strani niso paginirane
• branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu vpliva na citiranje in navajanje virov
• javno dostopna besedila ne glede na format: html, doc, txt, pdf, wiki itd.
• primer navedbe knjige na zaslonu in papirju Nova pisarija str. 143
• spletno besedilo bolj kot natisnjeno besedilo naklonjeno naštevanju
• če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem
• ni potrebno slediti abecednemu zaporedju avtorjev; možnosti se odpirajo o št. sklicev, po pomembnosti, kronološko itd.
• navajanje URL-jev ne pride v poštev (v tisku jih nadomešča dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu) (Nova pisarija str. 144)

Zgledi

• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC (uporaba ločil se ne ravna po slovenskem pravopisu)
• ločila v Cobissu potrebno razumeti kot separatorje med podatkovnimi polji v zapisu
• najkrajši zapis v formatu ISBD
• kadar gre za dvom o tipu objave, izrecno navedemo vrsto medija

Knjiga

• primer Nova pisarija str. 146
• na papirju: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
• na zaslonu: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS
• če je knjiga v celoti dostopna na spletu, naredimo povezavo na digitalizirano verzijo
• kodo DOI vpišemo, če obstaja (z njo opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije)
• na papirju navedek brez alinejske začetne pike in povezav: namesto njih samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org. ali Josip Kostanjevec. Življenja trneva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

• nujno navesti podatke o natisu
• pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo
• če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, ni paginirano, podatka o straneh v kratkem sklicu ni, npr. (Kostanjevec 1907)
• Kindle: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku

• Cobiss: dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, link na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku
• primeri Nova pisarija str. 149 in 150

Poglavje

• potreba po citiranju poglavja iz knjige takrat, kadar je avtorev knjige več
• navajanje poglavja enega od avtorjev enako navajanju članka v zborniku
• bolj zapleteno navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje (slovenske literarne zgodovine)

Razprava v reviji

• primeri Nova pisarija str. 152, 153
• če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe
• pri revijah enkrat polni naslov drugič uveljavljena kratica revije; odločitev glede na bralca (če gre za publiko v tujini, raje napišemo polni naslov)
• avtorji naj izbrano obliko uveljavijo v celotnem članku, uredniki pa naj pisanje naslova revije poenotijo po celi reviji, zborniku ali knjigi
• Primerjalna književnost: članki nimajo vsak svoje spletne lokacije, v pdf-formatu dostopna celotna številka revija, povezava narejena nanjo
• članki ki gredo v tisk, primer: Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

• Nova pisarija str. 154, 155
• pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran
• pred datumom ni ločil
• nadnaslov napišemo kot da gre za podnaslov
• če članek poleg nadnaslova vsebuje tudi podnaslov, naslovne nize smiselno razporedimo (v oglatem oklepaju, ki označuje našo interpretacijo, dodamo pojasnilo, za kaj gre)

Članek na dLibu

• na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu (prvi imajo urejene metapodatke, drugi pa ne in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti)
• primer citiranja članka, vpisanega v Digitalno knjižnico Nova pisarija str. 155
• za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa, primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali celoten letnik revije
• na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga ni

Enciklopedijsko geslo

• viri brez urejenih metapodatkov
• sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo 8 oglati oklepaji okrog naslova, ki smo ga postavili v imenovalnik)
• primer sklicevanja na slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij, Wikimedijinih spletišč: v oglatih oklepajih nujna predpona :w:sl:
• sklicevanje zunaj Wikipedije: klik na izbiro Navedba članka
• avtorstva ne navajamo
• nujni podatki: naslov gesla, naslov spletišča, datum
• datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben
• zunaj wikijev datacija včasih potrebna, najdemo jo na dnu članka (uporabimo samo dan, mesec in leto)
• naslov spletišča zapisan na dva načina: v stolpcu levo od članka "Wikipedija: Prosta enciklopedija", pod naslovom članka pa "Iz Wikipedije, proste enciklopedije"
• kadar gre za domače teme, brez podnaslova: "Wikipedija"
• odveč navajanje spletne lokacije
• navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo: npr. Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
• ne navajamo URL-jev
• na papirju: Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012./ Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012./ Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
• biografski članki: Slovenski biografski leksikon, Primorski biografski leksikon, Novi slovenski biografski leksikon ; zdaj združeni na portalu Slovenska biografija
• Slodnjakov članek izšel v 4. zvezku 1. knjige leta 1932
• Pdf-ji zvezkov na portalu Sistory: Zgodovina Slovenije
• primeri Nova pisarija str. 161, 162
• Enciklopedija Slovenije: gesla avtorsko podpisana; primer Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.
• gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo (pri geslih v Literaturi avtor ni podpisan in ga ne navajamo)
• citat vedno začne z avtorjem in naslovom gesla
• če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico
• v Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature

Forum

• forum MedOverNet: navedku na koncu dodamo podatek Splet (ni potrebno, kadar spletišče navajamo v spletni objavi)
• SlovLit pomemben vir slovenističnih informacij (sporočilo poiščemo v arhivu); pomembno sporočilo ima lahko več naslovov
• Nova pisarija str. 165
• včasih se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani razlikujeta

Spletni tečaj

• primer Nova pisarija str. 166
• spletišče Coursera in edX: prosto dostopna predavanja

Blog

• blogi včasih zahtevni za citiranje, ker manjka ime avtorja(postavimo v oglati oklepaj, če vemo zanj iz drugih virov), zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik
• datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana
• primeri Nova pisarija str. 166

Članek na spletišču

• strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, redkost
• predobjave, ki dobijo svojo natisnjeno verzijo: navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu (če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to pojasnimo v opombi)
• poznana spletišča: obvezna navedba njihovih imen
• primeri Nova pisarija str. 167-169
• če v tisku ni popolnoma jasno, da gre za navedbo spletnega vira, dodamo na koncu še Na spletu

Zapis v podatkovni zbirki

• če je na dnu začetne strani podatek o urednikih: njuni imeni dodamo za naslov zbirke, na koncu smiselno navesti še datum dostopa
• primer Nova pisarija str. 172

Diplomska naloga

• katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Lj
• primer Nova pisarija str. 174
• če je diplomska naloga vpisana v Cobiss, dodamo sklic nanj
• če se vrstna oznaka Diplomsko delo nahaja na platnicah, oglati oklepaji niso potrebni
• podatek o mentorju včasih potreben

Prosojnice, video predavanja, animacije

• kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih
• povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice itd.
• primeri Nova pisarija str. 174

Zemljevid

• zemljevidi podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom
• v zadnjem času so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, navajanje avtorjev/urednikov ne pride v poštev
• avtorska imena/imena urednikov najdemo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja
• primeri Nova pisarija str. 175-177
• datum ogleda navedemo, kadar ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. bila nazadnje ažurirana
• avtorstvo podobno kot na Wikipediji (avtorjev zaradi množice redakcij ne navajamo)
• vprašljivo navajanje spletišča Wikimedia Commons kot vira slike, kadar sliko objavimo na katerem od Wikimedijinih spletišč (navedbo spletišča smiselno ohraniti. kadar bi se utegnili pojaviti dvomi o izvoru slike)
• če na zemljevid v Zbirki pripelje klik na sličico, potem dodata povezava v napisu pod zemljevidom ni potrebna

Fotografija

• vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami za njihovo zaporedno številko (v natisnjenih monografijah še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi)
• wikiji slik ne številčijo samodejno
• podobno tudi grafikoni in tabele (virov ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi)
• avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in označena z licenco cc, nujno navesti
• fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če menimo, da je fotografija avtorski izdelek
• fotografije poznanih avtorejv opremimo z imeni (izpustimo, če se fotograf podpiše z vzdevkom)
• pri tekstih na Wikipediji, Wikislovarju avtorstva ne navajamo, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa
• objavimo lahko le tisto, kar posnamemo sami ali pa je označeno kot javna last
• fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware so na spletiščih Flickr, Indtagram, Panoramio, Wikimedijina Zbirka itd.
• primerni Nova pisarija str. 178-187
• bolj zapleteno navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del
• ko citiramo samo fotografijo kipa, so podatki o izvirnem delu na prvem mestu
• Wikimedijino spletišče: opis slike v jeziku, v katerem je bila slika postavljena v Zbirko, še bolje, če prevedemo v slovenščino
• kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji
• neredko fotografija prikazuje detajl slike, v naslovu označimo: Detajl
• fotografij ne naslavljamo z imenom datotek
• kadar slika nima naslova: naslov ohranimo samo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih
• tistih, ki se ne podpisujejo, pri navedbi izpustimo
• za vsebine na spletiščih, na katerih se vsebina ne spreminja, datum dostopa ni potreben
• oglate oklepaje uporabimo za svoje dodatke in komentarje

Risba

• primer Nova pisarija str. 187, 188
• npr.: Slika 15: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Glasbeno delo

• primeri Nova pisarija str. 188
• naslove glasbene klasike slovenimo (tako kot klasično slikarstvo)

Radijska, televizijska oddaja in film

• na prvem mestu ne navedemo režiserja
• kot tvorca oddaje navedemo urednika, potem naslov oddaje, serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana
• pri oddaja, kjer je v ospredju novinar, njegovo besedilo in uredništvo, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime
• primeri Nova pisarija str. 189, 190
• pri filmih, ki niso "avtorski" ime režiserja na prvem mestu izpustimo in navedemo med ostalimi sodelavci
• kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja, TV-oddaja, v oklepaju za imeni pa režiser, urednik, novinar itd.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

• med viri ne navajamo drugih člankov iz Wikipedije
• prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
• citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri

• izraz stroka v pomenu disciplina poimenuje posamezna znanstvena področja
• v akademskem svetu izraz stroka: uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
• včasih zgled strokovnih objav bibliografije, kazala, učbeniki, priročniki itd.
• znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
• pregledni znanstveni članek sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah in jih nadgrajuje s svojimi stališči
• strokovni članek: že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo (objavljeni v strokovni ali znanstveni reviji)
• strokovna revija npr. Otrok in knjiga, znanstvena revija npr. Primerjalna književnost
• poljudni članki: namen popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj (od strokovnih razlikujejo po mestu objave; najdemo v časnikih itd.)
• knjige ločimo na znanstvene, strokovne, univerzitetne učbenike, učno gradivo, priročnike itd.
• monografske publikacije: diplome, magisteriji in disertacije (gre za znanstveno delo)
• pod knjige štejemo tudi na spletu objavljene monografije
• če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem gre za znanstveni članek
• članki na Wikipediji se razlikujejo po dolžini (najmanj štejejo škrbine)
• žanri, ki imajo status strokovnega pisanja (Nova pisarija str. 195, 196)

Šolsko pisanje

• žanri šolskega strokovnega pisanja: referat, esej, diplomska naloga, magisterij, doktorat
• namen šolskega ali akademskega pisanja: izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva (pisec zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem)
• kombinirana diplomska naloga; soglasje mentorjev

Popravljanje

• priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov od njihovega zasnutka do prezentacije
• vzpostavitev reda pogoj za delovno učinkovitost, urejena besedila pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje
• Wikipedija: že postavljena besedila
• Študentski projekti na Wikiviru namenjeni popravljanju besedil
• popravljanje zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje
• popravljanje ni strokovni žanr, je samo prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti
• lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno
• skozi lekturo so šla besedila pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti
• lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč
• lektorianje=copy editing
• Alojz Gradnik, Lojze Kovačič, Tone Svetina
• lektor popravlja strokovna besedila v skrbi za sporočilo samo
• korektura (korigiranje; proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug (stavec, strojno branje)
• korigirajo se besedila, pripravljena za objavo
• zahtevna besedila gredo skozi več korektur
• danes besedila lektoriramo v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam
• danes v formatu pdf
• na Wikiviru korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom (OCR-program)
• Uredništvo: vrsta kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi
• Urednik: oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo dal v objavo; šele potem gre besedilo naprej do lektorja in korektorja
• urednikovanje znanstveno dejavnost

Komunikacija v stroki

E-pošta

• spremna komunikacija se dogaja v živo ( spremljajo dokumenti, vabilo, dnevni red itd.)
• elektronska pošta ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov (izumili l. 1961 na MIT, za globalno dopisovanje postala uporabna od 80. dalje)
• neodzivanje na pošto nedopustno (izjema okrožnice, serijska pošta, spam, reklamna pošta itd.)
• nevljudno, če se na prejet odgovor ne zahvalimo (s tem potrdimo prejem)
• pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte
• na pošto priporočljivo odgovarjati takoj
• za strokovno komunikacijo uporabljamo standardno slovenščino
• uporaba samih velikih črk nezaželena
• preverimo naslovnike
• izogibamo se obsežnim priponkam (raje jih postavimo na splet in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov)
• datoteke v priponkah v splošno poznanih formatih (doc, jpg)
• vrstica Za: vnesemo naslovnikov poštni naslov
• vrstica Kp (kopija, carbon copy): navedemo tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno
• vrstca Skp (skrita kopija, blind carbon copy): vnesemo prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov
• kako začnemo, končamo strokovno pismo, se podpišemo: primeri Nova pisarija str. 205, 206, 207
• na obrazcih, ki se z njimi prijavljamo na štipendije, študentska potovanja itd., zahtevajo uradniki še lastnoročni podpis
• naslavljanje dokumentov: ime naj bo kratko, pomenljivo, enolično, brez strešic in velikih začetnic itd.
• kadar odpošljemo izpolnjen obrazec uredniku, naj bo na začetku imena tudi priimek

Socialna omrežja

• socialna omrežja: načini družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba
• spreminjanje iz enosmerne komunikacije v dvosmerno
• ključne besede: skupnost, kooperativnost, kolaboracija (vse to omogočajo računalniki; CSCW)
• najpopularnejše omrežje Facebook
• socialna omrežja namenjena človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji
• aktualno slovensko literarno vedo oblikuje okoli 150 akterjev (Dunbarjevo število: maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih posameznik lahko vzdržuje)
• facebook pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških informacij

Tvit

• tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (omejeno na 140 znakov)
• oblika bloganja
• vsebinsko na prvem mestu
• podjetje ima status profitne organizacije
• razširjen med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti (humanisti s statusom javnega intelektualca )
• tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov itd.
• služi promociji in diseminaciji strokovnih objav
• tvit citiramo v celoti, vir je takoj za citatom (primer Nova pisarija str. 212)
• zbornik Defining Digital Humanities 2013

Drugo

• daljša strokovna sporočila na družabnem omrežju Linkedin
• komentatorske rubrike ne spadajo v strokovno in v publicistično pisanje
• Amazon: recenzije prodajanih knjig

Zagovor

• zagovori akademskih spisov: referati, seminarske naloge, diplome, magisteriji itd.
• nekoč pri zagovoru doktorata na humanističnih oddelkih glavna vloga pripadala mentorju; danes to vlogo prevzame najstarejši, najuglednejši član komisije
• zagovor manj kot dve uri
• scenarija zagovora Nova pisarija str. 214

Literarna kritika

• 1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• 2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• 3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• 4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• 5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
• 6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• 7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
• 8. Kritika naj tudi zabava.
• 9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
• 10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.
• razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet literarne kritike je literarno delo, druge pa strokovno ali znanstveno delo; literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa status strokovnih besedil; literarne kritike najdemo v dnevnem tisku, v literarnih in kulturnih revijah, strokovne pa v strokovnih revijah (Slavistična revija)

Enciklopedični članek

• enciklopedični članki od drugega strokovnega pisanja razlikujejo po zahtevi za večjo jedrnatost
• enciklopedična jedrnatost v razpravah in referatih
• odpovedujejo se anekdotičnosti, prepodrobnim informacijam itd.
• Wikipedija, upoštevanje načel: soglasnost, strpnost drugih piscev in vrednostna nevtralnost

Biografski članek

• literarnovedne narave gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, lit. zgodovinarjih itd.
• izbira novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo: dva kriterija: avtorstvo strokovne/znanstvene monografije in znanstvena kompetenca
• navodila študentom Nova pisarija str. 219

Članek o knjigi

• Wikipedija: projekt popisa knjig z naslovom Romani; podatki o knjigah formalizirani v infopolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah razložene v navodilih
• gesla o romanih seznam Nova pisarija str. 222
• Napredni pogled
• kako med seboj povežemo članke v različnih jezikih: klik na Uredi povezave pod izbiro V drugih jezikih, vpišemo podatke

Učbenik

• 12. 2. 1866: v kranjskem deželnem zboru pride do vprašanja smiselnosti izobraževanja v slovenščini in smiselnosti samostojne slovenske kulturne eksistence
• specifike učbeniškega pisanja: dialoškost (poglavje Vaje ali Naloge), povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo, povezovanje učbenikov v serije
• izdajanje učbenikov zaradi visokih naklad lukrativen segment založniške dejavnosti
• učbenik vreden polovico znanstvene monografije
• Nova pisarija ima status učbenika
• učbenik Praktični spisovnik

Strokovni blog

• Blog: skrajšana oblika angleške besede weblog (spletni dnevnik)
• področni blog, blog na določeno temo, osebni blog humanista, raziskovalca, pedagoga itd.
• blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos
• blog primerna zvrst za politično diskusijo, publiciste, estradnike itd.
• Aljoša Harlamov edini izmed slovenskih literarnih zgodovinarjev, ki ima svoj blog
• blogi prispevali k porastu objavljanja
• podobni publicističnim, žurnalističnim žanrom
• pogosta anonimnost objav, avtorjev narcizem itd.
• za bloge velja avtorska zaščita (nujno citiranje avtorjev)
• blogi primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki
• Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa (niso podvržene recenziranju)
• glavni dosežek blogov: večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti

Spletni forum

• spletni forum (internet forum) pomembno orodje za konstruiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
• pojav druge polovice 90. let 20. stoletja (pred tem elektronska oglasna deska ali poštni seznam: kombinacija e-pošte in spletnega arhiva)
• arhiviranje sporočil spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room)
• moderirani forumi tematsko strožji in bolj organizirani, daljša življenjska doba od nemoderiranih forumov
• vsebino diskusijskega foruma določajo prispevki naročnikov oz. članov foruma
• spletni forum Humanist (začel leta 1987 v obliki poštnega seznama): zgled domačemu spletnemu forumu SlovLit (1650 naročnikov)
• SlovLit pokriva literarno zgodovino in jezikoslovje (več kot 800 sporočil letno)

Slog

• SlovLit: sporočila si sledijo od zgoraj dol, letna kazala pa v obratni smeri
• včasih izraz "besedilo" pomenil besedilo, natisnjeno na papir, danes se povezuje z zasloni (telefon, tablice, računalniki itd.)
• zaslon besedilu narekuje obliko; stran besedila na zaslonu večinoma ležeča
• na zaslonu v vrstici 120 do 150 znakov
• zaslonsko besedilo prepoznavno po menijskih izbirah in povezavah

Sestavni deli

• kompozicijski elementi strokovnih besedil: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge (slike, tabele, grafikoni opombe)
• IMRAD oziroma UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep): v veljavi za eksperimentalne vede
• razprava mora biti komponirana sklenjeno
• Praktični spisovnik posveča sestavnim delom
• v revijalnih člankih ob avtorjevem imenu še ime akademske inštitucije in avtorjev e-mail (lahko tudi piščeva osebna spletna stran)
• humanistični članki največkrat izdelek zgolj enega avtorja
• krajši strokovni članki imajo avtorjevo ime na dnu
• kolaborativno pisanje gesel za Wikipedijo nima avtorjevega imena ne v glavni ne na dnu, vse lahko razberemo v zgodovini članka ali med statističnimi podatki o članku

Naslov

• naslov najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed
• naslov od seznama ključnih besed razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga zraven druge
• naslov: izraža temo natančno in jedrnato, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim, ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, podnaslov naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico, podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova
• UD-klasifikacija sodi k naslovu
• naslove prevajamo v angleščino (polnopomenske besede so lahko vse z veliko začetnico)

Izvleček

• izvleček (sinopsis, abstrakt) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.
• Praktični spisovnik: izvleček naj poroča samo o rezultatih razprave
• sestavni deli izvlečkov: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije
• izvlečki ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb
• natisnjeni z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmakom
• avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah z izvlečkom načrtovanega prispevka
• glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost ter uvodi tipa V pričujočem prispevku si avtor prizadeva

Ključne besede

• s ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek
• pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek
• pri izberi besed pazimo, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo
• utrjenost terminov preverimo v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig
• vodilo jedrnatost in kračina
• več o tem v Praktičnem spisovniku

Kazalo vsebine

• kazalo vsebine oblikuje program za pisanje sam
• v wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, tako ko to doseže štiri poglavja (skrijemo ga s klikom na Skrij
• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
• pri standardnih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja
• poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja
• poglavja naj si sledijo v logičnem zaporedju
• kazalo, ki se razteza čez več strani, ni pregledno

Povezave

• povezave ločujejo besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta
• nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah
• iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine, tudi seznam literature
• povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku nekoliko drugače
• wikiji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojni članek; enojni oglati oklepaji so za povezovanje na lokacije zunaj wikijev
• povezave so blike sklicevanja
• wikimedijina spletišča: kliknemo Kaj se povezuje sem, odpre se seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega poizvedujemo

Napake

• hibe humanističnega pisanja:

                              * gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
                              * nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
                              * pomanjkanje konteksta
                              * slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
                              * slogovna puščobnost
                              * pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
                              * nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
                              * skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
                              * mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost

• Kaj vse v tekstu črtamo? primeri Nova pisarija str. 252

Nerazumljivost

• sporočilno nejasna besedila zavajajo

Pomanjkanje konteksta

• pogosta napaka v humanističnih strokah je nasilno posploševanje (brez ustreznega pojasnila se uporabljata besedi že in šele)
• odsvetovana raba izrazov celo, kar, samo (so znak piščevega vrednotenja stvari)

Manierizem

• besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno (ni potrebno pri seznamih ali naštevalnih opisih)
• primeri nepotrebnega podaljševanja članka Nova pisarija str. 258
• izrecno sklicevanje na uglednost reference je strokovno nesprejemljiva oblika argumentiranja
• ponavljanje: pisec članek zgradi okrog pesnikovega stavka ali sintagme, jo da v narekovaje ali zapiše ležeče in ponavlja na ključnih mestih razprave
• hiperkorektnost: pravopisna napaka npr. izbira zaimka kateri namesto ki
• raba redkih in zastarelih besed v veliki meri nezavedna (v enciklopedičnem pisanju pogost izraz list za časnik ali glasilo)

Slogovna ubornost

• pretirano ponavljanje posameznih izrazov (pri povzemanju strokovnih del; izrazi avtor ugotavlja, opozarja, trdi, navaja, citira itd.)
• variiranje izrazov; raje zapišemo neposredno
• z direktnim poimenovanjem avtorja izjave se zmanjša možnost napačnega pripisovanja izjav, kadar so v enem odstavku nanizane ugotovitve več piscev
• moteče ponavljajoče strukture: se da sklepati, lahko razberemo, vidimo; raje jih izpustimo
• razvade ustnega izražanja
• v literarnovednem pisanju moteče razširjena uporaba besed predstavljati in predstavnik
• šolsko izražanje beseda prisoten

Pristranskost

• bolj ko se poglabljamo v strokovno temo, bolj domača nam postaja
• ljubeče nagovarjanje avtoric z osebnim imenom pogostejše in nadležno
• pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos
• pristranskosti ideološke narave v literarni vedi (ekspresivne, ironično zaznamovane besede, ki ne sodijo v besedilo)
• ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil prepoznavni po intenzivni uporabi narekovajev, s katerimi pisci opremljajo besede, ki jim želijo dati ironičen pomen ali pa povedati ravno nasprotno od tistega, kar piše v slovarju
• bralec zaupa bolj strokovnim besedilom kot publicističnim

Terminologizacija

• slovstvena folklora si prizadeva za ločitev od tradicionalnega predmeta ustno slovstvo
• v tujini digitalna humanistika, ki ji je tradicionalna humanistika odpovedala gostoljubje
• imena so arbitrarna, so posledica družbenega dogovora in prakse
• imena in termini lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo biti vnaprej pravi ali napačni
• terminološke diskusije (glavna oseba ali junak, avtor ali lirski subjekt ...) izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom
• nezaupanje bralcev v pisca, če ta v besedilo nameče izraze, kakor mu boljše zvenijo (potrebno poenotiti njihovo rabo ali pa nekje v opombi na kratko pojasni svoje stališče do terminoloških alternativ)

Spol in število

• feminizem prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika
• dosledna vzporedna uporaba moškega in ženske oblike (nenaravno in pismouško nasilno; študenti in študentke)
• spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine ali pa s pretvorbo v sedanjik
• komplicirana raba ednine, dvojine, množine
• množina v strokovnih besedilih zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti (majestetični plural/znanstveni plural deluje potujevalno in objektivizirajoče

Mentalno brambovstvo in servilnost

• razmerje med domačim in tujim na več nivojih strokovnega pisanja
• gre za vprašanja, iz katerih virov bomo črpali, katero terminologijo bomo uporabljali itd.
• zavzetost za lokalno, domače, regionalno, nacionalno, je v strokah (npr. slovenistika) samoumevno, privzeto
• servilnost druga skrajna drža slovenske literarne vede

Govorna prezentacija

• standardni način prezentacije strokovnih informacij: objavljanje (v strokovnih časopisih, monografijah, zbornikih)
• standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali govornih medijih, na spletu
• objave so bibliografsko registrirane
• status objav: posneto in shranjeno ter vpisano v Cobiss itd. (npr. komentarji in replike)
• podlaga za predavanje pogosto predhodna objava
• pisana besedila niso najbolj primerna za govorno reprodukcijo
• stavki krajši kot v zapisanem besedilu, diskurz, komentarji, odzivi publike
• govorna izvedba tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna
• danes moteče pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z uborno vsebino
• publika si zapomni samo anekdotične podrobnosti, s katerimi je predavatelj želel pritegniti zanimanje, prava vsebina je spregledana
• govorec se mora na predavanje pripraviti
• zaželena uporaba prosojnic

Prosojnice

• sinonim za prosojnice: PowerPoint
• druga orodja: Google Slides, Prezi, Google Docs
• prezentacijski programi lahko predavatelja zavedejo, saj ta lahko ves čas bere iz prosojnic , poslušalci pa sledijo tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje
• seznamsko podajanje informacij: prosojnice sestavljavcu ponudijo seznam kot privzeto obliko besedila
• prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, grafikone, citate, ne pa daljših besedil
• do daljših tekstov naj vodijo povezave (tudi videi in zvočni posnetki)
• pechakucha: nastal za potrebe kratkih, šest minut dolgih prezentacij z 20 prosojnicami, ki si slede v ritmu 20 sekund
• predhodna pretvorba v format pdf
• elektronska tabla (interactive whiteboard)

Vizualizacija

• prosojnice ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij (vizualizacija govorjenega)
• na prosojnicah z z barvo poudarjamo dele besedila, dodajamo slikovno gradivo, tabele itd.
• besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil
• slikovitost na papirju: kvalitetne fotografije zahtevale dražji papir, barve so tisk dodatno podražile
• na spletu: zastonj, članki so lahko razkošneje opremljeni

Fotografije

• današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno
• pojav filma na začetku 20. stoletja dojet kot nenaraven; preganjanja v šoli je bil deležen strip
• prevlada strokovne informacije naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav, prispevala naj bi k duhovni pasivnosti in odvisnosti
• za razmah zaslužna digitalizacija (slikamo s telefonom, tablico itd.)
• program za prepoznavanje obrazov
• avtomatsko opremljanje fotografij z oznako motivov
• pri besedilih se individualno avtorstvo umika skupinskemu (npr. gesla za Wikipedijo)
• avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno
• licenca cc: atribut by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu 8navesti potrebno ime tvorca)
• ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom
• ime navajamo po vzorcu Foto Srečko Meglič, kadar gre za umetniški oziroma profesionalni izdelek
• fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom, fotograf je večinoma en sam, fotograf je praviloma podpisan pod sliko (za njenim naslovom; pri tekstih je avtor zapisan pred naslovom)
• geslo photography and the law: angleški wikipedijski članek o fotografiji
• med besedilnimi zvrstmi fotografiji najbolj naklonjeni publicistika in reportaže
• fotoreportaža: kadar delež fotografije prevladuje
• v leposlovju fotografija omejena na naslovnice ali zavihke knjig, kjer najdemo portret avtorja
• fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman
• v literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni
• bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi, več fotografskega gradiva vsebuje
• literarna veda: fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, spominskih plošč
• hramba fotografij: Picasa Web Albums, Instagram itd.
• najuporabnejše fotografije v Wikimedijini zbirki

Licenciranje fotografij

• prepovedana objava fotografij avtorjev, ki še niso 70 let mrtvi
• posnetkov slovenskih kipov na Wikipediji ni
• izjema posnetki knjižnih ovitkov (niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic)
• prosto dostopne so fotografije pred 1. 1. 1970
• na Wikipediji naredimo povezavo na fotografije umetnostnih izdelkov

Fotografije kulturne dediščine

• Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika
• Wikimedijina zbirka s tem zakonom ni omejena (zanjo velja zakonodaja ZDA)
• kot spomenik kulturne dediščine je opredeljeno: dediščina, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja
• primer Spomenika rudarja, Tivoli: ni dovoljeno kopirati v Wikimedijino Zbirko
• poštena raba oz. fair use: za namene citiranja se smejo uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic (z nekaj omejitvami)
• Na Youtubu si lahko ogledamo celotne filme iz dvajsetih in tridesetih let 20. stol., čeprav še ni minilo 70 let od smrti njihovih tvorcev (slovenskih filmov iz tega obdobja pa ne moremo gledati)

Nalaganje na wikije

• nalaganje na Wikiverzo in Wikiknjige včasih preko menijskih izbir: Naloži datoteko, privzeta licenca je bila cc
• danes se skoraj vse nalaganje dogaja na Zbirki, kjer je potrebno izpolniti obrazec
• sliko potrebno opremiti s ključnimi besedami in jo dobro opisati

Infografika

• informacijska grafika oz. infographic je oblika vizualizacije podatkov, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih
• naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način
• grafični prikazi so izum iz konca 18. stol.
• v začetku 20. stol. so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes vsa znanstvena področja in publicistika
• vsebino (statistični podatki) zajema grafika iz podatkovnih zbirk
• podatkovne zbirke značilne za metode empirične literarne vede

Tabele

• podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami
• primer oblikovanja tabele v wikijih Nova pisarija str. 287
• besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano
• naslovna okenca naj se začnejo z veliko začetnico

Grafikoni

• za razumevanje potrebna legenda
• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpični, palični, tortni, graf funkcije itd.
• diagram (graph): časovni ali kronološki, drevesni ali dendrogramitd.
• kartogram, shema, piktogram
• za objavo grafikona v članku naslov postavimo nad njim oz. pod njim
• za spletne objave graf vgradimo v članek kot sliko ali pa nanj naredimo povezavo

Zemljevidi

• Marja Boršnik prva začutila potrebo po zemljevidu
• kasneje so se zemljevidi za namene literarne vede risali sporadično
• interaktivne karte: Geopedija
• Urška Perenič: Empirija v literarni vedi

Besedni oblak

• Wordle: na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo
• Voyant tools: o besedilu pove še kaj drugega statistično zanimivega

Iskanje

• ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje
• ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen
• identifikaciji knjižnih objav od leta 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI

UDK

• številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• Slovenija z UD-vrstilcem opremi vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji
• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero raziskovalnih področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave (členjena na 260 področij)
• literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07
• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS)
• preglednejša klasifikacija FOS 2007 s 47 področji
• bolj v javni zavesti enciklopedične klasifikacije: družbene vede in naravoslovje
• več o FOS 2007 v Novi pisariji str. 296, 297, 298
• 886.3.0/.09: teorija, književna kritika in študije o slovenski književnosti
• Spletni splošni geslovnik
• z UDK opremljeni članki v Slavistični reviji

DOI

• DOI (Digital Object Identifer; digitalni identifikator objekta) je standard za označevanje spletnih objav (lažji in trajnejši dostop do znanstvenih podatkov, večja vidnost člankov)
• DOI poskrbi za sledljivost dokumenta
• pridobitev DOI ni zastonj
• področje humanistike: mEDRA, CrossRef
• številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije

COBISS ID

• klik na COBISS bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji
• ukazno iskanje
• Cobissova začetna stran iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev, bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu itd.
• baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo

Podatki in podatkovne zbirke

• zajemki podatki v kontekstu znanstvenega raziskovanja (nastanejo zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi)
• informacije dveh vrst: dokumenti in podatki
• dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; v literarni vedi dokument drugo ime za besedilo
• včasih neobjavljenim besedilom reklo rokopis
• danes dokument enačimo z računalniško datoteko
• podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov
• zbirka Nova besede Primoža Jakopina
• naslov Diplomske naloge na Wikiverzi
• javno dostopna podatkovna zbirka Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine
• slovarji za slovensko literarno vedo
• zbirka Slovenska kmečka povest
• Slovensko leposlovje na spletu
• podatkovna zbirka dogajališč slovenskega zgodovinskega romana prosto dostopna na Geopediji

Iskanje po dLibu

• možnost išči tudi po celotnem besedilu
• omejevanje virov v levem stolpcu

Seznami

• seznamske alineje uporabimo takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način
• dolgi seznami s kratkimi alinejami v dveh ali več stolpcih
• osnovni obliki neoštevilčeni seznam in oštevilčeni seznam
• na konceptualno težo seznamov opozarja Umberto Eco v knjigi Vrtinec seznamov
• seznam pojave definira z naštevanjem njihovih lastnosti
• retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija in enumeracija
• gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama

Digitalna humanistika

• literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja
• v okvirju digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije
• izraz prvič uporabljen 2001
• zajema tudi nov vedo kulturomiko
• vprašanja proste dostopnosti objav, vprašanje javnega recenziranja
• Nova pisarija str 313, 314: seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov na področju humanistike (zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta HD-dejavnosti
• digitalna humanistika temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk
• digitalna humanistika organizirana na globalni ravni v ADHO
• Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN
• prva slovenska digitalnohumanistična podjetja : oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi
• leposlovje na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil
• danes na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije
• popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja v zbirki Slovensko leposlovje na spletu

Empirične metode

• empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentiranjem
• javno dostopne empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju
• Projekt "Historischer Roman"
• leta 1977 nastal Prešernov konkordančni slovar
• prvi javno dostopni računalniški zbirki sta bili zbirki slovenskega literarnega romana in kmečke povesti
• empirična preštevanja dolžine pripovednih besedil in njihovih vrstnih oznak so bila osnova za enciklopedično obravnavo slovenske povesti
• korpusno jezikoslovje

Programi

• analiza besedil in drugih podatkov
• anketiranje
• anotiranje in popravljanje
• bibliografija
• blog
• citiranje
• knjižnice itd.
• več Nova pisarija str. 322, 323

Projekti, revije

• DTapor
• Europeana
• Gutenberg
• Open Library
• več Nova pisarija str. 323

Računalniško jezikoslovje

• iskanje po leposlovju
• povzemanje zgodb
• razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
• identifikacija in analiza literarnih žanrov
• slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
• analiza bralčevih čustvenih odzivov
• analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
• računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika
• generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije
• oblikovanje priporočilnih seznamov

Orodja in korpusi

• korpus Nova beseda na ZRC SAZU
• lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik
• več Nova pisarija str. 324, 325

SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINARJI

Vladimir Kralj

Na samem začetku najdemo poglavje Življenje in delo Vladimirja Kralja. Na desni strani vidimo okvirček, v katerem je njegova slika, rojstvo, smrt, državljanstvo in poklic. Takoj za poglavjem Življenje in delo najdemo še poglavje Bibliografija, kjer je zbranih nekaj Vladimirjevih del. Navedena bibliografija nas preko linkov vodi do spletne strani Cobiss. Stran je bila nazadnje spremenjena 20. decembra 2020.

• slovenski literarni in gledališki kritik, dramski teoretik in pripovednik
• rojstvo: 16. avgust 1901, Celje ; smrt: 29. marec 1969, Ljubljana
• študij slavistike in germanistike v Ljubljani in na Dunaju
• l. 1925 na ljubljanski univerzi doktoriral s tezo Simon Jenko: Študija o njegovi pesniški individualnosti
• med letoma 1926 in 1927 v Pragi s Cirilom Zlobcem urejal literarno revijo Razgled
• od l. 1928 do vojne učiteljeval na realni gimnaziji in trgovski akademiji v Mariboru
• med vojno živel v izgnanstvu v Ljubljani, zaradi sodelovanja z OF večkrat zaprt, l. 1944 odpeljan v taborišče DACHAU
• po vojni učiteljeval na ljubljanski trgovski akademiji
• l. 1950 postal profesor za teoretično dramaturgijo na AGRFT, Lj
• utemeljitelj dramaturgije kot posebne discipline v okviru visokošolskega gledališkega študija
• v časopisu Jutro objavljal kritike mariborskega gledališča
• objavljal tudi v Piramidi in v Obzorjih, kasneje sodeloval tudi z Novim svetom, Našo sodobnostjo, Novimi obzorji itd.
• osredotočal na formalno-estetska vprašanja, idejno analizo in deskripcijo dramaturške problematike
• analiziral moderne in avantgardne pojave v sodobni in ameriški dramatiki
• knjiga Pogledi na dramo: članki in študije o pomembnih dramah (antična tragedija, slovenska dramatika), oprl na Heglovo estetiko
• prva sistematizirana dramska teorija na Slovenskem: Dramaturški vademekum
• ukvarjal tudi s kritiko slovenskega filma
• zbirka novel Mož, ki je strigel z ušesi: opiše svoje izkušnje iz koncentracijskega taborišča
• prevajal iz nemškega, srbskega in hrvaškega jezika
• dela: Pogledi na dramo, Dramaturški vademekum itd.