Študentka slovenistike in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki v sklopu predmeta Uvod v študij slovenske književnosti pod budnim očesom Mirana Hladnika v zimskem semestru 2020/2021 na tej strani kofetka z Novo pisarijo, skrbno opravlja domače naloge in s tipkarijami pridno prispeva za javno in skupno dobro.

Delo za skupno dobro[uredi]

Zaradi profesorjeve pobude sem za prvo domačo nalogo pretipkala in uredila besedilo Ivana Laha z naslovom Silvestrov bazar, poleg tega pa sem se v sklopu projekta Wikivir 2021 lotila tudi dela Jožeta Ambrožiča z naslovom Slika ter dela avtorice Adelheid Wette z naslovom Janko in Metka.

1. izpitni rok[uredi]

Test 29. 1. 2021[uredi]

--Koražija Klara (pogovor) 08:24, 29. januar 2021 (CET)

1. Spomni se imen vsaj dveh slovenskih naratologov. (2)

Miran Štuhec, Matjaž Kmecl, Alojzija Zupan Sosič.

Kako bi bolj po domače rekli naratologom? (1)

Pripovedoslovci; naratologiji lahko drugače rečemo tudi narativika ali pripovedoslovje oz. pripovedna proza.

Morda bodo komu v pomoč njihove fotografije.

2. Pred Narodno in univerzitetno knjižnico stoji kip literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja. Napravil ga je leta 1942 kipar France Gorše, umestil pa ga je tja arhitekt Plečnik. V slovenski Register nepremične kulturne dediščine je vpisan pod številko 9635. Ali ga smem fotografirati in postaviti v Zbirko (Wikimedia Commons)? (1)

Ne.

Utemelji odgovor. (2)

Copyright glede takih del velja za avtorjevo življenje, poleg tega pa še ni minilo 70 let od njegove smrti. Minilo je manj kot 70 let, zato ne smem fotografirati umetnine, saj je tako početje ilegalno. V Sloveniji imamo tudi zakon, ki preprečuje fotografiranje in širjenje na Zbirki kipov.

3. V Cobissu se nahaja tale zapis literarnovedne razprave. Za vsaj slučaj, če bi se link na Cobiss zatikal, je tule kopija osnovnih podatkov o razpravi:

Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana
Perenič, Urška, 1982-
Vrsta gradiva - članek – sestavni del ; neleposlovje za odrasle
Leto - 2018
Jezik - slovenski
COBISS.SI-ID - 67742562
Povezava(-e): Digitalna knjižnica Slovenije (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-X01FY3CN) - dLib.si https://srl.si/ojs/srl/article/view/2018-3-1-1
Avtor Perenič, Urška, 1982-
Teme: Pesjak, Luiza, 1828-1898 | "Beatin dnevnik" | slovenska književnost | slovenske pisateljice | dnevniški roman | fikcionalizirani prostori | geoprostori | prostorska literarna veda | grad Snežnik | Slovene literature | Slovene female writers | diary novel | fictionalized spaces | geo-spaces | spatial literary studies | Snežnik castle
Zaloga po knjižnicah:
Glej vir: Slavistična revija : časopis za jezikoslovje in literarne vede = journal for linguistics and literary studies. ISSN 0350-6894. - Letn. 66, št. 3 (jul.-sep. 2018), str. 251-263

Oblikuj te podatke za seznam literature, po želji, bodisi za oddajo

na papirju ali
na Wikiverzi

Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251–263. COBISS

Točke dobiš za izbor podatkov (1), pravo zaporedje (1), ločila med enotami navedbe (1), za izbiro kurziva (1) in za ustrezno navedbo spletne objave (1).

--Koražija Klara (pogovor) 08:44, 29. januar 2021 (CET)

Pripomočki za test[uredi]

Niz za podpisovanje: --~~~~

Vezaj: -

Pomišljaj: –

Poskusno testiranje[uredi]

Test za test[uredi]

--Koražija Klara (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET)

1. vprašanje

V NP je povzetek žalostne zgodbe Aarona Swartza. Za kaj je že šlo?

V letu 2012 so z denarno tožbo in neavrnostjo dolgega zapora založbe stisnile v kot študenta in internetnega genija Aarona Swartza. Ta je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do njih, zato so mladega entuziasta pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Komaj tak dogodek ozavesti družbo o nuji, da znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino.

--Koražija Klara (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga: Tipkanje[uredi]

Silvestrov bazar

Druga domača naloga: Povzetek prispevka iz Slavistične revije[uredi]

Povzetek prispevka v Slavistični reviji avtorice Bože Krakar Vogel z naslovom Kanonizacija in didaktizacija Prešerna v srednji šoli.

Splošna oznaka

Avtorsko besedilo, ki je sicer za natis prirejena doktorska disertacija avtorja Zorana Božiča z naslovom Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija: Znanstvena monografija, na skupno 522 straneh zajema prva štiri poglavja, ostala tri pa bralcu posredujejo še spremna besedila (tj. seznam virov, seznam sedmih pesniških antologij ter seznam dvajsetih učnih načrtov za srednje šole od leta 1849 do 2008).

Vsebinski oris

Uvodni del, kot je naslov prvemu vsebinskemu poglavju, nam predstavi in ustrezno razpostavi vsebinske spremenljivke v raziskavi, opiše iniciativo za samo raziskavo, prav tako pa nam predstavi značilnosti in namen raziskovanja (ta je sestavljen iz dveh delov – sistematično raziskovanje pojava Prešernove poezije v srednješolskih berilih in z eksperimentom preveriti sprejemanje Prešernove poezije med srednješolci).

Med samo raziskavo, ki je posebej predstavljena v drugem poglavju, se je avtor posluževal tako kvalitativnih kot kvantitativnih metod raziskovanja. Intenzivneje se je posvečal kanonizacijskim dejavnikom Prešernove poezije in njihovo dinamiko skozi čas ter vprašanju didaktizacije. Tekom raziskave se odkrije, da Prešeren torej je kanonski avtor ter da se to posebej izrazito pokaže v jedrih Krsta pri Savici, Sonetnega venca ter pri Sonetih nesreče. Prav tako pa znotraj didaktizacijskega vprašanja ugotovi, da so tako berila avtorjev Bajec, Kolarič, Rupel, Sovre, Šolar iz leta 1935 kot berila današnjega časa (Kos, Krakar, Lah) didaktično dokaj uspešna. Zoran Božič v tem poglavju analizira berila tudi v časovnem sosledju s pomembnejšimi dogodki naše politične zgodovine, kjer jih vsebinsko obogati tudi z navzkrižno primerjavo s pridobljenimi podatki.

V tretjem poglavju, s katerim se začenja drugi vsebinski odsek, se avtor metodološko poslužuje empiričnega pedagoškega raziskovanja, dopolnjuje pa ga z vprašalniki in testi in njihovo kvantitativno analizo ter interpretacijo.

Avtor sistematično in izčrpno izdela in prikaže teoretsko podlago za ustrezno nadaljnje razumevanje poročila o eksperimentu (pojasnitev pojma recepcija in njegovo uporabo, poročila ključnih razprav o bralčevih odzivih, historična utemeljitev mitizacije Prešerna …), saj brez ustreznih didaktičnih pristopov ni mogoče zahtevati in pričakovati primernega razumevanja Prešernovih del (ovire predstavljajo predvsem inverzije, arhaizmi in metaforičnost). Za eksperimentalno preverjanje uspešnosti seznanjanja s klasično poezijo je izbral prozifikacijo, zato v jedru poglavja prikaže vpliv prozifikacije pri dijakih. Božič je eksperiment izvajal celo leto na štirih srednjih šolah v severnoprimorski regiji pri dijakih, ki so brali Prešernove pesmi s pomočjo prozifikacije (kontrolna skupina jih je brala v izvirni obliki), zanimal pa ga je predvsem vpliv prozifikacije na boljše razumevanje, globlje doživljanje in drugačno vrednotenje našega največjega slovenskega pesnika.

Zoran Božič je dokazal, da dijaki, ki so Prešernova dela spoznavali s pomočjo prozifikacije, v vseh pogledih prednjačijo pred kontrolno skupino (boljše trajno znanje, bolj pozitivno vrednotenje Prešernovih del).

Znanstveni prispevki raziskave

1. Prispevek k literarni zgodovini

Avtor se je lotil še neobdelane teme, kjer raziskuje pesnika kot avtorja šolskih besedil ter njegovo zgodovinsko usodo skozi vrsto komunikacije, ki je ključna za splošno prilagoditev v novo kulturno okolje in socializacijo. Preučil in dokazal je, da je šolska Prešernova kanonizacija pričela že z letom 1850 (Macunovo berilo Cvetje slovenskega pesničtva) in ga predstavila kot edinega književnika (poleg Jurčiča in Župančiča), ki je v uporabi v v berilnih sestavih tako na nižji kot na višji stopnji.

2. Prispevek h kulturni zgodovini

Božič zajame slovenski kulturni prostor v njegovem polnem obsegu (zamejska in izseljenska berila in oris razmer nastajanja). Preko raziskovanja vsebine beril lahko sklepamo marsikaj o slovenski kulturni identiteti, odnosu do slovenskega jezika sploh, tradiciji estetskih in spoznavnih vrednot za presojanje literature in razkritju motivov za opredeljevanje Prešerna kot nacionalnega pesnika. Avtor prikaže, da je izbira avtorjev del v berilih skozi vrednostne kriterije ideologije in politike specifičen odraz duha časa in takratnih kulturnih vrednot, prikliče nazaj pozabljene naslove del s področja literarne pedagogike, razmeji pa tudi glavna obdobja politične zgodovine in okoliščine osrednjega prostora ter obrobja.

3. Prispevek k didaktiki književnosti

V prvi vrsti je to najbolj izčrpen historiat slovenskih srednješolskih beril (poleg prikaza didaktizacije Prešernovega pesništva skozi čas), saj so berila prvič obravnavana primerno in pravično. Tekom raziskovanja se je izrisovala in se še vedno izrisuje vrsta neodkritih dejstev iz teoretične in praktične didaktike književnosti v zgodovini ter okoliščine, ki dale pobudo za nastanek novega berilnega sestava (sprememba politične ureditve in učnih načrtov za poučevanje slovenskega jezika, konkurenca …). Avtor je v delu prav tako prikazal podatke o obsegu, številu avtorjev in besedil ter medsebojni odvisnosti med slovensko, svetovno in jugoslovansko književnostjo.

Božič v svoji razpravi med drugim orisuje tudi razgibanost teoretskih obravnav didaktične sestave poučevanja književnosti skozi čas, kjer kot zanimivost izpostavi to, da avtorji literarnopedagoških razprav izražajo dokaj aktualne ozire na pouk književnosti, tj. potrebo po umetniški kakovosti besedil in približevanje učencu. Tudi avtorjevo raziskavo sodobne percepcije Prešerna (tretje poglavje) lahko prištevamo k prispevki k sodobni didaktiki književnosti, ker so dandanes študije v šolskem prostoru poglaviten pogoj, da se lahko sploh prične razprava o preoblikovanju ali spreminjanju didaktične sestave in praktičnih struktur.

Nekaj odprtih vprašanj

Učitelji so bili pretežno celo bolj zadržani do koristnosti do dodatnega gradiva (posebej dodatne prozifikacije) kot njihovi dijaki. Kljub temu da obstajajo raziskave, ki zagovarjajo, da učitelji mnogokrat dojamejo učinke pouka na drugačen način kot dijaki, bi morda vseeno pritrdili v to mnenje vgrajenemu pomisleku o možnosti, da učenci mnogo lažje preskočijo dvojno branje in berejo samo prozifikacijo. Pri tem pa obstaja možnost, da, ob ponudbi celotnega prevoda vnaprej, sploh ne bi prišli v kontakt z izvirnim delom.

Sklep

»Monografija Zorana Božiča je kljub tem pomislekom izjemna. Na prvi pogled po obsegu, pri bralni poglobitvi vanjo pa po kakovosti. Je neizčrpen vir novih in za številna področja humanistike in družboslovja pomembnih informacij, tehtno zbranih in izbranih, znanstveno utemeljenih z relevantnimi domačimi in tujimi viri iz preteklosti in sodobnosti ter smiselno opremljenih z avtorjevimi tehtnimi interpretacijami. Za doktorsko delo in za monografsko objavo bi bila dovolj polovica te jezikovno zgledne in oblikovno urejene razprave. A potem bi druga polovica informacij ostala še dolgo neznana, marsikatera metodološka inovacija, vpeljana v empirično raziskovanje književnega pouka še dolgo nerazvita. Kajti tako potrpežljivega, temeljitega, prodornega iskalca, analitika in interpreta pisnega in empiričnega gradiva iz preteklosti in sodobnosti rerum literarum, ki ima poleg tega še žlahtno, v praksi šolano pedagoško intuicijo za relevantnost problemov, zlepa ne bi več našli.« (Krakar Vogel 2011: 5)

Vir

Boža Krakar Vogel. Kanonizacija in didaktizacija Prešerna v srednji šoli. Slavistična revija 59/1 (2011). 1–5.

Tretja domača naloga: Kratek opis literarnovednega članka[uredi]

Kratek opis prispevka v slovenski znanstveni reviji Primerjalna književnost avtorice Lilijane Burcar z naslovom Disneyjeve priredbe literarnih besedil na presečišču družbenospolnega in neorasističnega diskurza.

Članek, na temeljih prepletanja postkolonialne literarne vede in feministične literarne teorije, razčlenjuje Disneyjeve priredbe kanoniziranih literarnih del (npr. Aladin, Pokahonta in Mala morska deklica). Njihova značilnost je predvsem preobrazba starih kolonialnih diskurzov v aktualizirane neokolonialne izpeljanke, kamor vnašajo idejo multikulturne pluralnosti in navidezno profeminističnega govora o enakopravnosti žensk.

Avtorica se sicer ukvarja predvsem s feministično teorijo in študijami spola, postkolonialno teorijo in neokolonialnimi študijami, socialistično miselnostjo in bojem proti kapitalistični družbi izkoriščanja.

Bralcu se skozi branje prispevka na izjemno zanimiv in nazoren način orišejo in približajo omenjena literarna dela ter njihovo globlje in subtilno sporočilo, na katera po branju celotnega prispevka gleda v popolnoma drugačni luči.

Četrta domača naloga: »Ko ciproš zacveti«[uredi]

Avtor

Janko Glazer (rojen leta 1893) je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar in knjižničar. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru in med drugim prav takrat (v zadnjem letniku - leta 1909) objavil svojo prvo pesem Spomenik v Ljubljanskem zvonu. Z letom 1913 je pričel s študijem slavistike, germanistike in filozofije v Gradcu, od koder se je prepisal najprej na študij prirodoslovja in kemije, nato pa se je po prvi svetovni vojni vrnil in ponovno posvetil slavistiki in germanistiki. Z letom 1922 je tako na ljubljanski univerzi diplomiral. Že od jeseni leta 1920 dalje (med časom študija) je poučeval na gimnaziji v Mariboru kot profesor slovenščine in nemščine, kasneje pa je leta 1931 postal tudi ravnatelj mariborske Študijske knjižnice. Med letoma 1941 in 1945 je bil za čas druge svetovne vojne izgnan v Srbijo, od koder pa se je ponovno vrnil v knjižnico, kjer je današnji mariborski Univerzitetni knjižnici postavil trdne temelje. Bil je poročen z Marijo Robnik, kmečkim dekletom s Pohorja, s katero je imel sina Matijo in hčer Alenka Glazer. Upokojil se je leta 1959, umrl pa leta 1975 na svojem domu.

Za časa svojega delovanja je izdal tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Napisal je tudi precej razprav iz literature, ocene leposlovnih del ter uredil več antologij: Slovenska narodna lirika (1920), Prešernove nemške poezije (1950), Župančičeve Izbrane pesmi (1948), Jaz in ti (1952) idr. Leta 1968 pa je postal tudi prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Objave in odmev

Glazerjeva pesem Ciproš je nastala leta 1948 (v spomin na smrt njegovega sina, ki je padel v bojih pri Brčkem) in bila objavljena leta 1953 v delu Pesmi in napisi. Leta 2014 so pesem natisnili v Antologiji mariborskih pesnikov (izbral in uredil Robert Titan Felix). Leta 2015 so člani igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Maribor pesmi bralno uprizorili pod naslovom Ko ciproš zacveti.

Pesem Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem - nad krilatih -
je zbor brezskrben pel;

kjer bučal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar - :

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže kdaj se kri.

Analiza

Pesem je sestavljena iz štirih kvartin, rima v njej pa je oklepajoča (oblika ABBA).

Gre predvsem za lirsko izpoved čustvene bolečine in trpljenja ob izgubi sina skozi impresijo iz narave. Glavno temo torej predstavlja smrt, ki je v delu izražena z motivi narave, krvi in predvsem rastline ciproš.

Prva kitica: Ciproš kot cvetje rdeče barve simbolizira kri in posledično spomin na smrt svojega sina. Močna bolečina je pri avtorju vedno prisotna, saj ob poseku gozda, na njegovem mestu vzcveti samo ciproš.

Druga kitica: Predstavlja impresijo narave, saj si skozi opisovanje ptičjega petja predstavljamo gozdno življenje, kjer se narava prebuja, ko vse cveti. V tej kitici avtor apelira na preminulo živahno in mlado življenje svojega sina kot primerjavo človekove minljivosti v nasprotju z večnostjo narave.

Tretja kitica: Opisuje preobrat, kjer nastopi uničujoč vihar, ki z močnim prodiranjem skozi gozdne veje nadomesti milino narave. Metaforično predstavlja nepričakovan dogodek, s katerim označuje usodo kot napoved sinovega odhoda.

Zadnja kitica: Njen koncept je podoben prvi kitici. Prostor, kjer je bil včasih gozd, je zdaj popolnoma preraščen s ciprošem; s tem naznanja na tegobo in trpljenje, ki v pesnikovem srcu nadomeščata prostor, kjer je nekoč bil prostor ljubezni, radosti in veselja. Ostajajo mu samo rane in bolečina ob izgubi.

Viri

Vsi viri so bili uporabljeni 10. 11. 2020.

Janko Glazer. Wikipedija.
Janko Glazer. Wikivir.
Ko ciproš zacveti. SNG MB.
Ognjišče, Janko Glazer. Ognjišče.

Peta domača naloga: Forum Slovlit[uredi]

Po arhivu portala Slovlit sem sprva, kot mi je bilo naročeno, med objavami brskala z željo, da bi našla, kaj zanimivega se je na tem forumu dogajalo na dan mojega rojstva, vendar sem s težkim srcem vendarle obupala. Izkazalo se je namreč, da so tisto nedeljo, 21. maja, slavisti, ki so sicer prav v letu 2000 pričeli z aktivno uporabo te strani, prespali. Zato sem se podala na lov na sporočila, ki bi me pritegnila zaradi njihovega edinstvenega in izstopajočega naslova.

Mislim, da mi je uspelo! Našla sem namreč sporočilo, objavljeno 12. julija 2010, z udarnim naslovom Čefurji raus. Avtor sporočila je Damjan Huber, strokovni sodelavec 46. SSJLK (seminar slovenskega jezika, literature in kulture).

Sporočilo bi uvrstila v kategorijo vabil, saj je v njem avtor namreč pozval k udeležbi na 46. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, ki je potekal dan za tem na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Napovedal je, da bo udeležence seminarja obiskal pisatelj romana, katerega naslov nosi tudi naslov omenjenega sporočila, Goran Vojnović. Z njim bo torej pogovor tekel najprej po izpopolnjevalnih skupinah (od 11. do 12. ure v predavalnici 2), nato pa se bo skupaj z ostalimi udeležil predavanja dr. Đurđe Strsoglavec z naslovom Še sreča, da je slovenščina (južno)slovanski jezik o prevodih romana Čefurji raus s pričetkom ob 13.45 v predavalnici 34.

Šesta domača naloga: Kratka predstavitev Bože Krakar Vogel[uredi]

Božidara Krakar Vogel, slovenska literarna zgodovinarka in strokovnjakinja za didaktiko književnosti, se je rodila 14. maja 1950 na Jesenicah.

Svojo študijsko pot je začela leta 1969 z vpisom na Filozofsko fakulteto v Ljubljani - smer francoščina in ruščina, leta 1971 pa je kot dodatni predmet vpisala še slovenski jezik s književnostjo. Na smeri francoski in ruski jezik je diplomirala leta 1974, iz slovenščine pa leta 1977.

Med leti 1977 in 1986 je opravljala delo profesorice slovenščine na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani, leta 1986 pa je postala asistentka za književno didaktiko na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tako je dobila zeleno luč za prehod na doktorski študij in tako leta 1993, pod mentorstvom Helge Glušič, doktorirala z disertacijo z naslovom Novejši slovenski pogledi na pouk književnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih smotrov, metod in vsebin. Leta 1994 je postala docentka in predstojnica Katedre za didaktiko slovenskega jezika in književnosti, leta 1999 izredna profesorica in leta 2004 pa tudi redna profesorica.

Posveča se predvsem didaktiki književnosti, ki jo je razvila do stopnje visokošolskega predmeta na ravni dodiplomskega in podiplomskega študija. Leta 2002 in 2003 je opravljala nalogo predsednice SSJLK, jeseni 2006 pa je bila predsednica 25. mednarodnega znanstvenega simpozija Obdobja z naslovom Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode.

Kot predavateljica se udejstvuje tudi na tujih univerzah, znanje, pridobljeno s številnimi opravljenimi znanstvenimi raziskavami, pa pri svojem delu uporablja tudi kot članica Predmetne maturitetne komisije za slovenščino, kot članica Predmetne kurikularne komisije za slovenščino ter kot recenzentka in soavtorica številnih učbenikov in ostalega učnega gradiva za pouk književnosti, npr. srednješolskega učbenika Branja. Vse te njene izkušnje in ugotovitve predstavljajo odlično podlago za teoretično in praktično usposabljanje profesorjev slovenščine na številnih delavnicah in okroglih mizah.

Leta 2003 je bila za svoje delo na področju didaktike književnosti nagrajena s Sokratovim odličjem SOVA, ki ga podeljuje Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko. Leta 2006 pa je prejela Nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za najvišje dosežke v znanstvenem delu v vzgoji in izobraževanju.

Sedma domača naloga: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša ter največja kontinuirana knjižna zbirka v slovenskem jeziku. Predstavlja jedro znanstvenokritičnega izdajanja slovenske leposlovne klasike. Zbirka zajema leposlovje, članke, korespondence, članke in podlistke. Besedila naj bi bila ohranjena brez uredniških sprememb - torej v zadnji avtorjevi redakciji. V 60. letih je bilo natisnjenih okoli 250 knjig 39 različnih avtorjev. Zaključene zbirke posameznega avtorja dopolnjujejo še monografije, ki poleg življenjepisa obsegajo tudi študije o njemu (njegovemu značaju in razvoju) ter o času njegovega delovanja (značilnosti tedanje dobe; značilne politične in socialne poteze tistega časa ter odnos avtorja do njih). Od leta 2016 pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva - obsega dela od srednjega veka do 19. stoletja.

Ustanovitelj in prvi urednik zbirke je Anton Ocvirk, utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti, pod vodstvom katerega je le-ta začela izhajati v letu 1964. Po njegovi smrti leta 1980 je uredništvo prevzel France Bernik. Sedanji glavni urednik je Matija Ogrin - ki zbirko ureja s pomočjo uredniškega zbora - zbirka pa izhaja pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Prve izdaje zbirke v letu 1946 so bili zvezki izpod peresa avtorjev:

Josip Jurčič -> 9 zvezkov; urednik Mirko Rupel
Janez Trdina -> 12 zvezkov; urednik Janez Logar
Srečko Kosovel -> 3 zvezki; urednik Anton Ocvirk
Anton Aškerc -> 9 zvezkov; uredniki Marja Boršnik idr.

V zbirki so objavljeni še sledeči avtorji: Ivan Cankar, čigar opus obsega kar 30 knjig (uredniki Janez Logar, France Bernik, Dušan Voglar), Simon Gregorčič, (uredil France Koblar, Janko Kersnik (6 zvezkov, urednika Anton Ocvirk in France Bernik). Fran Levstik z 11 knjigami, Dragotin Kette, Anton Tomaž Linhart, Ivan Tavčar, Josip Stritar z desetimi knjigami, Josip Murn, Oton Župančič z 12 knjigami, Janez Mencinger, Prežihov Voranc, France Prešeren z dvema knjigama, Alojz Kraigher z desetimi knjigami, Slavko Grum, Fran Saleški Finžgar s 15 knjigami, Alojz Gradnik s petimi knjigami (urednika Miran Hladnik in Tone Pretnar), Simon Jenko, Valentin Vodnik, Anton Leskovec, Edvard Kocbek, Juš Kozak s 13 knjigami, Anton Vodnik, Jože Udovič, Ivan Pregelj, Primož Kozak, Dominik Smole, Ludvik Mrzel, France Balantič, Ivan Hribovšek, Vladimir Truhlar, Miran Jarc in Vladimir Bartol. Prva in zaenkrat edina navedena ženska avtorica v tej zbirki je Zofka Kveder.

Viri

Osma domača naloga: Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon je zbirka literarnovednih študij. Izhajal je 22 let, med leti 1979 in 2001, v okviru Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. V nadaljevanju pa je Literarni leksikon nadomestila zbirka Studia litteraria. Pobudo za nastanek je dal Anton Ocvirk. Zamislil si ga je po vzoru nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft kot znanstveno delo namenjeno širši obravnavi osrednjih literarnovednih vprašanj.

Zbirko sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Zvezkov je 46 in so značilne rumene barve. Avtorji in avtorice so bili specializirani vsak za svoje področje, a kljub temu je nastanek enega zvezka zahteval več let dela.

Pojmi so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Poudarek je na njihovem sprejemu, preobrazbi in vlogi v slovenski literaturi. Študije se delijo v več tematskih skupin:

splošni literarni pojmi,
metode (dobe, gibanja),
smeri (vrste, zvrsti, oblike),
področja (poetika, stil, verz).

V vsakem zvezku so dodani še: bibliografija, stvarno kazalo (navaja omenjene termine) in imensko kazalo (zajema imena avtorjev, ki so navedena v posameznem zvezku).

Seznam zvezkov

Zvezkov je 46, avtorjev pa zgolj 24 (18 avtorjev in 6 avtoric).

Anton Ocvirk: Literarna teorija
Janko Kos: Literatura
Kajetan Gantar: Helenizem
Dušan Ludvik: Srednjeveške in staronemške verzne oblike
Darko Dolinar: Pozitivizem v literarni vedi
Janko Kos: Romantika
Kajetan Gantar: Grške lirične oblike in metrični obrazci
Majda Stanovnik: Angloameriške smeri v 20. stoletju
Anton Ocvirk: Evropski verzni sistemi in slovenski verz
-II-
Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva
Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika
Niko Kuret: Duhovna drama
Aleš Berger: Dadaizem. Nadrealizem.
Janko Kos: Morfologija literarnega dela
Anton Ocvirk: Pesniška podoba
Dušan Ludvik: Aliteracija in aliteracijski verz
Dimitrij Rupel: Literarna sociologija
Vlasta Pacheiner - Klander: Staroindijska poetika
Janko Kos: Roman
Miran Hladnik: Trivialna literatura
Jože Munda: Knjiga
Denis Poniž: Konkretna poezija
Marjeta Vasič: Eksistencializem in literatura
Katarina Bogataj - Gradišnik: Sentimentalni roman
Kajetan Gantar: Antična poetika
Drago Bajt: Ruski literarni avantgardizem
Janko Kos: Razsvetljenstvo
Andrej Inkret: Drama in gledališče
Lado Kralj: Ekspresionizem
Janko Kos: Predromantika
Marko Terseglav: Ljudsko pesništvo
Denis Poniž: Esej
Janko Kos: Literarne tipologije
Tomo Virk: Duhovna zgodovina
Miran Hladnik: Povest
Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda
Katarina Bogataj - Gradišnik: Grozljivi roman
Janko Kos: Lirika
Vera Troha: Futurizem
Metka Kordigel: Znanstvena fantastika
Denis Poniž: Tragedija
Janko Kos: Postmodernizem
Lado Kralj: Teorija drame
Marko Juvan: Intertekstualnost
Vlasta Pacheiner - Klander: Staroindijske verzne oblike

Deveta domača naloga: Nalaganje fotografije v Wikimedijino Zbirko[uredi]

V Zbirko sem naložila fotografijo spominske plošče, posvečene blaženemu Antonu Martinu Slomšku, ki je bila postavljena ob stoletnici njegovega rojstva s strani njegovih rojakov. Nahaja se na Slomškovem trgu na Ponikvi v bližini župnijske cerkve Sv. Martina. Poleg tega pa sem na Wikimedia Commons postavila tudi novo kategorijo Slomškovega trga na Ponikvi, v katero sem prav tako uvrstila svoj prispevek.

Deseta domača naloga: Prosto po Prešernu[uredi]

Med opravljanjem zadnje domače naloge pri tem predmetu, moram priznati, da se skorajda z malce nostalgije oziram nazaj na petkova jutra v tem semestru, ko mi je budilka zacingljala ob 7.09 zjutraj in se je bilo treba skobacati na drugo stran postelje, v roke vzeti prenosnik ter se izpod tople odeje ob 7.10 priključiti na Zoom meeting našega profesorja Mirana Hladnika. Kljub začetnemu pritoževanju nad zgodnjo uro petkovih predavanj, se je kmalu izkazalo, da se je zanje vredno predramiti in jim pozorno prisluhniti. Vsakič znova sem namreč gumb "Leave meeting" ob koncu predavanja pritisnila z nekim popolnoma novim spoznanjem, bodisi je šlo za dodaten priliv v naš kozarček vedenja na račun gromozanskega soda znanja našega profesorja bodisi pa zgolj s kakšno nenavadno in zanimivo prigodo, ki jo je podelil z nami.

Ker pa je zadnja domača naloga tokrat po lastnem izboru oz. "prosto po Prešernu", poleg tega pa v resnici predstavlja preverbo, "ali je bil od naukov na predavanjih in v Novi pisariji kak hasek", sem se odločila, da si želim tudi v prihodnje slediti "naukom", ki nam jih je želel priučiti naš profesor - delati za skupno dobro. Zato sem se že vpisala v letošnji seznam sodelavcev v projektu Wikivir 2021, ki ga financira Ministrstvo za kulturo. Čeprav se mi zaenkrat še ni uspelo lotiti nobenega teksta, upam, da bom kmalu lahko rekla, morda pa tudi semkaj zapisala, drugače.

O Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik.

Kam z avtorjem[uredi]

Največje zasluge za »rojstvo« Nove pisarije pripisujemo njenemu avtorju, Miranu Hladniku.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Pridevnik «nova« se nanaša na nove medije, a se hkrati omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti.
Naslov se sklicuje na satirično pesnitev Franceta Prešerna s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (objavljena leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelica), obenem pa karikira ideal nabožnega pisanja in ljudskega jezika kot primerno podlago za slovensko besedno umetnost.

Pismenost[uredi]

Pismenost je izraz obvladovanje znakovnega sistema za (pisno) komunikacijo oz. sposobnost sprejemanja in tvorjenja novih informacij.
Z uvedbo obveznega šolanja v 18. stoletju pismenost postane nuja za vsakega posameznika in ne zgolj privilegij posameznikov.
Specialna pismenost je izraz za sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih institucijah (kot npr.: poznavanje različnih jezikov, glasbena pismenost, kartografska pismenost, računalniška pismenost, urbana pismenost, strokovna pismenost ...), ki pa za razliko od splošne pismenosti ni obveza v današnji družbi.
Dandanes se razumevanje pismenosti v družbi spreminja, saj se vsakodnevno spreminjajo tudi komunikacijske navade (internet, mobilni telefoni, ...) - pismenost postaja interaktivna.

Informacijska družba[uredi]

Poimenovanje za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo z družabnimi omrežji, družbenimi mediji in potrošniško kulturo.
Kultura tiskane knjige se vedno bolj umika drugim informacijskim kanalom.

Wikiji[uredi]

WIKIJI - žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001, so vzorna oblika sodobne pismenosti, spletna računalniška tehnologija druge generacije, preko katere lahko tudi oblikujemo in objavljamo in ne samo pregledujemo.
V WIKI družino spadajo:

WIKIPEDIJA, ki je spletna enciklopedija (popis avtorjev, besedil, dogodkov, inštitucij)
WIKIVIR, kjer so objavljena stara besedila v javni lasti
WIKIKNJIGE - naše knjige in priročniki
WIKIVERZA - seminarji, projekti, predavanja
ZBIRKA - slikovno gradivo
WIKIMEDIJA - skupek Wikijev

Wikiji in šola[uredi]

Wikiverza, Wikipedija (in ostala WIKI spletišča) predstavljajo močno pedagoško okolje.
Kljub temu da Wikipedija predstavlja šoli velik izziv s svojo maksimalno odprtostjo (izstop iz varnega zavetja šole in vstop v svet realne strokovne komunikacije - soočanje z realnim svetom), ni nadomestek za spletno učilnico (ni primerna za ocenjevanje študentskih izdelkov). Le to pa bi lahko bila Wikiverza, ki bi ji lahko pripisali lastnosti vedno zahtevnejše Wikipedije.
Na angleški Wikipediji je povprečni čas trajanja vandalskih posegov dobri dve minuti. Tako početje je popolnoma brez pomena, saj je mogoče le z nekaj kliki rešiti vsako zagato in izbrisano delo "obuditi od mrtvih".

Avtor[uredi]

Do 60. let 20.stoletja (do interpretacijske šole) je bila literarna zgodovina večinoma usmerjena k avtorju.
Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev se je preusmerila k besedilu (vprašanje "Kaj je hotel avtor s tem povedati?" postane nepomembno).
V 80. letih se je pozornost ponovno usmerila k bralcu ter njegovim kulturnim interesom in potrebam (od tod izvirajo študije o literaturi za bralca - TRIVIALNI LITERATURI).

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, tudi za nacionalno skupnost (ali za narodov blagor, kot bi rekel Ivan Cankar).
Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo - ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, avtorskega napuha, manipulacije rezultatov itd.
Upravičeni smo si izbrati orodja, ki so za nas najbolj primerna za uspešno obdelavo gradiva. Sporno postane, ko zanemarimo metode raziskovanja, ki bi nas utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov - ZNANSTVENI DILETANTIZEM.
S stališča "visoke kulture" je pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko neprimerno (prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu).
Pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira je neprofesionalno in nepotrebno (privoščijo si ga le veliki avtorji, da bi utrdili svoj položaj brezprizivnih avtoritet, kar pa je žaljivo do bralca). Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.
V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

za vsakdanje sporazumevanje,
leposlovno,
strokovno in znanstveno,
publicistično oz. novinarsko.

Poljudnoznanstvena besedila lahko uvrščamo tako strokovno kot tudi v publicistično področje, saj se meja med enim in drugim določa glede na namembnika in prostor objave.
Med znanstvene objave uvrščamo objave, objavljene v:

revijah,
zbornikih,
knjigah in
spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.

Med strokovne objave sodijo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. Mednje uvrščamo:

učbenike,
enciklopedije,
leksikone in
slovarje.

Med publicistična besedila pa štejemo objave v:

dnevnem časopisu,
zabavni periodiki,
blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd.

Izbira jezika[uredi]

Izbira jezika se utemelji z upoštevanjem namembnika:

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini,
Če pa pišemo za domačo publiko, jo bomo nagovorili v slovenščini.

Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina.
Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, je pretiran (Slavistična revija je namreč objavljala tujejezične povzetke že od leta 1950 dalje).
Angleščina kot privilegiran jezik, in posledično tudi objave v angleškem jeziku, je mnogokrat razlog, da spregledamo kakšne relevantne objave v drugem jeziku, ki pa jih je sicer res občutno manj (vzporedno dvojezično objavljanje stane, požira čas ter avtorjem in uredništvom povzroča frustracije).

Prizadevati si moramo za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju.

Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnem poseganju.
Razloge za neenakopravno vlogo jezikov v svetu, kjer nedvomno prevladuje angleščina, med drugim pripisujejo predvsem jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme[uredi]

Kot posledica kapitalistično ekonomskega sistema v družbi v današnjem svetu število možnih izbir raste do te mere, da ni mogoče realizirati vsega, kar svet ponuja.
- Težnja k interdisciplinarnosti.
Nezadovoljstvo z velikim številom izbir izvira iz tega, da imajo resnično vrednost samo realizirane izbire.
- Izbiranje že poznanih tematik v današnjem svetu prednjači pred odprtostjo za nove, še neraziskane predmete raziskovanja.
Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.
V akademskem svetu izbiro teme narekujejo "nadrejeni" (učitelji, asistenti, profesorji, mentorji ...).
Naklonjenost temi ni nujno izhodišče in pogoj za dobro raziskovalno delo.
Posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti.
Več energije posameznik vlaga v temo, bolj intenzivno se posameznik ukvarja z njo, bolj mu tematika postaja blizu.
Relevantnosti teme se spreminja glede na okolje, čas in posameznika.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina in spretnost, ki se je je treba priučiti. Pisec se mora namreč navaditi in osvojiti orodje, s katerim piše - danes to orodje predstavlja računalnik.
Tipkanje in ročno pisanje sta tipalni oz. haptični izkušnji, ki sta razvojno izjemno pomembni in predstavljata ročno spretnost, ki krepi inteligenco.
Pisanje z roko pomaga tudi pri pomnjenju grafemov, tako smo v osnovnih šolah s prepisovanjem besed v zvezek iz nekega besedila, pomnili črke in se jih sproti še bolje naučili.
Čitalnik OCR nam ponuja možnost, da nam več ni treba v celoti pretipkavati, ampak le popravimo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo.
Slovenščina je v tem trenutku eden od 114 jezikov s to spletno digitalno knjižnico – Wikivir.
Napotki za delovanje na Wikiviru:
- Registracija na začetni strani in prijava z izbranim imenom in geslom; isto ime kot na Wikiviru velja še na Wikipediji, Wikiverzi idr.
- Vpis s svojim uporabniškim imenom k eni izmed naloga seznamu, pripravljenem za razred.
  - Primer: [[Uporabnik:Anita Mega|Besna Strojepiska]]
- V primeru neklikljivega naslova domače naloge (napis v navadni pisavi namesto v rdeči ali modri), ustvari, da bo - dodaj dvojne oglate oklepaje.
- Besedilo, na katerega kaže povezava na koncu alineje (izvor: najpogosteje dLib ali Internet Archive) s funkcijo <Ctrl> + <c> spraviš v spomin, skočiš na Wikivir in ga odložiš s <Ctrl> + <v>.
- Odpri okno z nekim drugim lepo urejenim besedilom na Wikiviru (npr. revija Vigred), klikni zavihek Uredi in prekopiraj iz njega v svoj tekst glavo.
- V glavi zamenjaj prekopirane podatke s tistimi, ki so primerni za besedilo v delu.
- Loti se popravljanja napak, ki jih je zagrešil stroj (OCR) v prekopiranem besedilu:
  - Odstavek napraviš s prazno vrstico; pomembni so samo odstavki, ne pa tudi prehodi v novo vrstico, ki so v izvirniku drugačni, kot bodo na zaslonu, tudi če so v urejevalnem načinu zvesto reproducirani.
  - Deljenje odpravi.
  - Ne popravljaj avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj to ni lektura, ampak korektura.
  - V primeru očitne tiskarske napake, jo popravi takole: popravljena beseda, kar na zaslonu dá: popravljena beseda.
  - V dilemi si oglej napotke na pogovorni strani popravljanja klasikov na Wikiviru, v smernicah projekta in na forumu ali na pogovorni strani predmeta postavi vprašanje oz. predlog.
- Na dnu dodaj kategorije, npr.,, kategorijo z imenom avtorja (če je poznan), žanrom (npr. potopis), temo (npr. Borovnica).
- Ni prepovedano potešiti radovednosti o avtorju s klikom na njegovo ime na Wikipediji ali poguglati temo.
- Uspešno zaključena naloga je droben prispevek k slovenski kulturni dediščini in vaja v kreativni udeležbi v kulturi.

Usoda avtorstva[uredi]

Včasih je biti avtor/avtorica nekaj pomenilo (v smislu, ali nekdo »že objavlja«); pripadanje ustvarjalni eliti, prinaša družbeni ugled. Visok ugled avtorskih besedil se danes odraža skozi avtorjeve zahteve do lektorjev in urednikov (čim manj poseganja).
Širša kot je avtorjeva publika, večji vpliv ima in toliko večjo odgovornost nosi za zapisano.
Novi koncept avtorstva je čim bolj dostopno besedilo.

Objavljanje[uredi]

Oblike kolektivnega pisanja naj bi nas odprle za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja, torej tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, temveč kot sodelovanje (med avtorji).
Pravila pri oblikovanju besedil (če je avtorjev več):
- odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov,
- vprašanje delitve dela in zaslug za delo ni pomembno,
- dobro je zatreti ego v korist dobrih medsebojnih odnosov,
- zaupanje sodelavcem,
- pravica veto na vsebine, s katerimi se soavtor ne strinja,
- poizvedovanje za avtorjem posega je nenujno in nepriporočljivo.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Množični um predstavlja način organizacije javno dostopnega in stalno izpopolnjujočega znanja v informacijski družbi, pri katerem v procesu produkcije sodelujejo številni, pogosto anonimni, posamezniki, čigar cilj prizadevanja je korist vsakemu posameznemu članu skupnosti.
Zaskrbljujoče je dejstvo, da se namesto o »pravični porazdelitvi« znanja, vse družbene skrbi kopičijo ob dilemi »pravične razporeditve« materialnih dobrin.
Jaron Lanier: Odpiranje možnosti, da vsak slehernik lahko sodeluje pri oblikovanju enciklopedičnih informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, saj so sledeče informacije »brezbarvne, brez konteksta, konformne in zanje ni nihče osebno odgovoren«.
Množice niso sposobne vladati same sebi, ker mislijo v slikah, so brez kontrole razuma in blokirajo kritično mišljenje ter so v iskanju avtoritete (t. i. močnega voditelja za podreditev).

Avtorske licence[uredi]

Iz pravnega zornega kota so besedila intelektualna lastnina, za katero se je zasnovala svojevrstna zakonodaja (t. i. avtorske pravice).
Creative commons
- »Ustvarjalna gmajna« (sl. prevod) je avtorska licenca, ki je namenjena predvsem lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov (določeno delo najprej ponudi, šele nato navede, pod kakšnimi pogoji)
- Vrste licenc »cc« (prekopirano iz spletne Nove pisarije) uvrščamo med:

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Copyright
- Avtorska zakonodaja (copyright) ščiti avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela).
- V družbi velja nepravilna domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu; prosto uporabne so namreč samo tiste določene vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, raba vseh ostalih pa je prepovedana in v primeru neupoštevanja tudi sankcionirana.
- Lastnik avtorskih pravic je avtor, razen v primeru, če od njih odstopi ali jih proda; takrat o njegovem razmnoževanju ne odloča več.
- Problematičnost avtorske pravice izhaja iz trojih neustreznih konceptov:

Pri intelektualnih proizvodih se preveč poudarja njihovega tvorca.
»Zrasla« je iz tiskanih objav, zato ni kompatibilna z informacijsko družbo.
Namesto, da bi intelektualne proizvode videla kot javno dobrino, jih obravnava predvsem kot lastnino.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

V ospredju je bralčeva zahteva za prosti dostop informacij z vseh možnih področij.
Zgled za marsikatere zastonj storitve in predmete so bile (v času socialistične Jugoslavije) države na Zahodu z višjo stopnjo blaginje.
Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna (vstopnina za muzeje in galerije, članarina za knjižnico itd.).
Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, prav tako postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.
Neutemeljena in krivična je nezaupljivost do informacijske družbe, saj Slovenci ideje in novosti od nekdaj dobivamo od zunaj (tako je tudi to tuji »izum«).
Znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj.
EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, vendar se EU ni odločila za promocijo proste dostopnosti.
Promocija proste umetnosti pa ne obstaja - je znanost več vredna, kot umetnost?
Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij - geslo današnjega časa.
Vsebino, ki je označena kot prosta (free content) lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.
- Pridevnik open:
- open data: podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu,
- open access: svobona dosegljivost informacij in znanstvenih publikacij,
- open content: svobodna dosegljivost virov, ki zanimajo splošno publiko (literatura, video ...),
- open knowledge: podobno kot open data; pojem razširi še na znanstvene, geografske, zgodovinske, vladne in druge upravne informacije; film, glasbo,
- open education,
- open source: t.i odprta koda omogoča svobodno razširjanje programske opreme,
- open research,
- open science: poleg svobodno dosegljivih informacij vključuje metode in orodja za transparentno raziskovanje.
Opec Access Slovenia: prosti dostop ali free OA pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo, na spletu, odprti dostop ali libre OA pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice.
Dokumenti, brezplačno dostopni na internetu, so v konzum lahko dani na različne načine:
- zlati prosti dostop: prosti dostop zagotovi založnik (npr. recenzirani revijalni članki),
- green OA: prosti dostop zagotovi avtor ali njegov delodajalec s postavitvijo besedila (npr. predobjave/poobjave),
- sivi dostop: spletna dosegljivost publikacij, ki jih je sicer težko pridobiti (npr. doktorati, diplome ...),
- hibridni dostop: poleg zastonj spletne verzije obstaja tudi plačljiva tiskana verzija,
- zakasnjeni prosti dostop: v prosti dostop pridejo po določenem času (po objavi),
- platinasti prosti dostop: publikacije, s katerimi avtor nima stroškov, saj ga nekdo financira (npr. slovenske znanstvene objave na spletu).
Pobudniki proste dostopnosti znanstvenih objav so akademski učitelji, raziskovalci, univerzitetne knjižnice, znanstvena ministrstva.
- Ključnega pomena je tudi ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč.
Založbe
- Vse, kar je zapisano na Wikipediji, takoj postane javna last.
- Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti, tj. družbi samostojnih kreativnih posameznikov.
- Založbe in knjigarne knjige dojemajo kot tržno blago, so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti.
- Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.
- Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, češ da te uničujejo slovenski knjižni trg.
- Izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb«, ki ogroža ali celo ukinja monopol založniških korporacij in problematizira njihovo ekskluzivno indeksiranje.
- Predatorske založbe: princip zlatega prostega dostopa; namesto uredniškega honorarja ponuja dve zastonj objavi, urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah, poskrbi za vidnost objav, stroški za Slovenijo npr. 370 $ na objavo.
Repozitoriji
- Dokaz o vplivnosti članka nam povejo številke o citiranosti in o branosti.
  - Tak pregled omogočajo števci dostopa, kot je na primer Google analytics.
- Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, bolj živi izmenjavi znanja - ima večji vpliv.
- Problem nastane ob vprašanju financiranja:
  - Lahko bi spletne objave financirali uporabniki v okviru naročnine na internet.
  - Subvencioniranje (predvsem inštitucij kot so univerze, ki bi skrbele za repozitorije).
- Kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo:
  - odprtokodni programi (OJS - open journal system) za izdajanje serijskih publikacij,
- OCS (open conference system) za organiziranje konferenc,
- OMP (open monograph press) za izdajanje monografij,
- OHS (open harvest system) za indeksiranje.
- Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti:
  - PeFprints, Digitalna knjižnica UM, Univerza v Novi Gorici, Repozitorij UL
  - Naloga pa je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
- Objavljanje na spletu lahko vpliva tudi na slog.
  - Bralcu želi biti všečen, dostopen.
  - To si lahko privoščijo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo.
- Vse tri slovenske literarnovedne revije so v prostem dostopu takoj po izidu.
  - Zaenkrat avtorji za objave niso plačevali - državne subvencije.
- Spletni forum SlovLit (1999-) je grajen na principu skupnega dela in komunikacije.
  - Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike

Varovanje zasebnosti[uredi]

Splet vzbuja nezaupljivost zaradi svoje velikosti in splošnega nezaupanja v dobre namere.

Kritiki vnaprej vidijo možnosti zlorabe.

Razmerje javno : zasebno:

Zavest o slednjih pojmih se oblikuje pozno v odraščanju.
Deljeni osebni podatki prinašajo mnoge ugodnosti; hkrati pa so povezani s strahom nad nadzorom in njihovo manipulacijo.

Skrb je absurna glede na intimnost objav na socialnih omrežjih.

Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov - Urad informacijskega pooblaščenca:

V času Nataše Musar Pirc se je razvijal zelo agresivno:

prepoved fotografiranja brez privolitve,
prepoved iskanja po imenih in priimkih (škoda se pozna na korpusu Nova beseda).

Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, ki omejuje pretok informacij.

S tem dajejo prednost posameznikovi zasebnosti - škoda javni blaginji.

Kredibilnost[uredi]

Objaviti delo je danes precej lažje kot v preteklosti. Na oviro naletimo le, če želimo delo objaviti na osrednjih oziroma bolj branih mestih. Nastalo veliko število objav pa nas sili k presoji o njihovi verodostojnosti. Zaupati smemo le tistim avtorjem, ki so uveljavljeni strokovnjaki, a tudi zaupanje mlajšim avtorjem ni napačno; le-ti imajo namreč veliko teoretičnega znanja, četudi manj življenjskih izkušenj. Sicer pa lahko o kompetencah avtorja beremo v njegovi bibliografiji (npr. na Cobissu).
Pred objavo (ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu) preverimo:
- avtorja,
- inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena,
- starost dokumenta, njegov odmev v javnosti,
- dejstva,
- avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Aktivizem[uredi]

Prepričanje, da znanost izvira iz golega zanimanja, je v 80. letih zamenjala pragmatična znanstvena ideja Amerike, ki trdi, da je znanost smiselna, če ima plemenit socialni cilj.
K spremembi dojemanja znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje v družboslovju ni mogoče - vedno nosi raziskovalčev interes.
V slovenskem prostoru se tovrstna ideologija blago kaže v aktivističnem slogu diplomskih nalog; kontaminira znanost in njene inštitucije, saj je pričakovano, da vsi jasno izražamo svoje nazore.
Problemi aktivizma v znanosti:

posploševanje dejstev in selekcija zgolj tistih, ki ustrezajo tendenci,
zanemarjanje statistik (češ, da jih je lahko izrabiti),
aktivizem se ponaša s kritično refleksijo, kar je paradoksalno - kritična refleksija zahteva odmik od predmeta opazovanja; aktivizem pa si tovrstnega odmika ne more privoščiti.

Izobraževanje naj bi bilo deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.
Socialna omrežja ustvarjajo prostor javnega diskurza za ceno osebnih podatkov, ki pa hkrati pomagajo pri ustvarjanju oglasov in spletnega okolja po meri posameznika).

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorjev je po eni strani pozitivna, saj ogromno pripomore k njihovi kredibilnosti, po drugi pa negativna, saj inštitucije pogosto zavirajo objave prelomnih odkritij.
Spričo spleta postajajo vedno pogostejše samozaložbe, ki niso več nujno a priori znak nezanesljivosti spričo pomanjkanja recenzije. Avtorji se samoložbe morda poslužujejo zaradi svoje neučakanosti, da bi svetu predstavili svoje ugotovitve.
Starost objav ima prav tako pozitivno in negativno plat; prva je, da so starejše zanesljivejše, že presojene informacije, druga pa, da so starejše informacije podvržene nekritičnemu prepisovanju in seveda napakam.
Pri prebiranju je potrebno uporabiti kritično presojo, poseči oziroma pregledati druge, predvsem znanstvene vire.
Wikiji odpirajo akademski prostor v smer javnega preverjanja, kar je definitivno pozitivno, saj so akademiki pogosto lenobni in se ne odzivajo na druge interpretacije dovolj hitro.
- inštitucionalna vezanost avtorja - podatek z dvojno valenco - po eni strani legitimnost, po drugi strani inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet
- revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza - alternativni kanali za publiciranje
- samozaložba (leposlovje)
- starost dokumenta - dobre in slabe strani (prestali kritične presoje, vendar bi bilo narobe če bijim zaupali zgolj, ker so stari)
- historiat člankov - spremljamo spreminjanje, preoblikovanje člankov

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje ali peer reviewing je postopek za selekcijo med verodostojnimi in neverodostojnimi objavami. **Poznamo več vrst recenzije: slepo, javno ...
Recenzentova vloga ni uničenje avtorjevega besedila, temveč narediti besedilo sprejemljivo in najbolj primerno za objavo. *Postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali najpogostejšo vmesno pot - sprejem članka pod pogojem, da se vnesejo določeni popravki.
O končnem dejanju glede objave članka se odloči avtor sam.
- Če se odloči za objavo, dobi pred natisom v roke postavljeno besedilo, namenjeni zadnji korekturi.

Pravopis[uredi]

Pravopisne napake oziroma neznanje pravopisa vodi v dvom avtorjeve kredibilnosti.

Ločila[uredi]

Najbolj problematična je razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Čeprav se vsakega izmed slednjih uporablja v različnih okoliščinah, večina piscev posega po vezaju, saj ga je najlažje in najhitreje najti na tipkovnici. Težave pri teh treh ločilih se porajajo tudi zaradi pogostega spreminjanja pravopisnih pravil glede njihovega zapisa.
- Wikiji: zgornja menijska vrstica; pod oknom za urejanje
- pomišljaj: <Ctrl> in <-> (numerični)
- dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (numerični)
- le-ta (značilen samo za pisna besedila) : tale
- dolg pomišljaj pride redko v poštev - le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (v opombah) - samo med povedmi, ne pa znotraj povedi
Filozofi se pogostokrat poslužujejo pravopisnih napak, denimo napačne uporabe velike začetnice, da bi ustvarili navidezno prestižno vrednost.
Ločimo več vrst narekovajev, denimo enojne in dvojne; za slovenski pisateljski prostor je neprimerna uporaba tujih narekovajev, denimo angleških.
- sl. Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«) (v orodjarni med simboli)
- na tipkovnici: narekovaj zgoraj/zgoraj (")
- vejični narekovaji spodaj/zgoraj, zančilni za tradicionalne tiske, pozna jih tudi nemški pravopis (v slovenske urejevalnike niso vgrajeni)
Težavo predstavlja tudi sledenje tujim citatnim slogom, saj ima prednost domači citatni slog.
Uporabo dvopičja je zapletel sistem Cobiss, ki znamenje kot separator uporablja nestično, čeprav je dvopičje levostično ločilo. Slednjega se ne uporablja pred naštevanjem elementov.
- dvopičje - Cobiss uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo (Kranj : Gorenjski tisk, 1999 > Kranj: Gorenjski tisk, 1999)
- pred naštevalnim nizom večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika,)
- odveč tudi, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled
V znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do pretirane rabe tripičja, klicaja in vprašaja; slednji se morajo pojavljati manjkrat kot v vsakodnevnih sporočilih.
V znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do dilem glede uporabe podpičja in pike.
Ker se pravopisna pravila skupaj z jezikom spreminjajo, se lahko glede na pravopis sklepa o avtorjevi starosti.
- tripičje ali tropičje - alternativa vezniku itd., pred njim ni vejice! je nestično ločilo!
- vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih
- podpičje: pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka

Velike začetnice[uredi]

Za naslove kolon in vrstic v tabelah se uporablja velika, za celice tabel pa mala začetnica, če se v celico ne vpisuje stavka ali imena.
V filozofskih terminih tipa "živalski Drugi" je raba velike začetnice v drugi besedi nepravilna.
- alineje z veliko le takrat, ko gre za daljše in stavčno oblikovano besedilo (potem morajo biti vse take, sicer podpičje)

Drugo[uredi]

Spol se po pravilu veže na osebek.
Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice.
V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]

Končnice računalniških formatov besedil:

txt: golo besedilo (pri pošiljanju pošte na forumu; pri pisanju računalniških programov)
doc, docx, rtf, odt:obogateno besedilo (besedila v fazi recenziranja; omogočene so opombe in popravki)
htm: spletno besedilo
pdf: natisljivo besedilo (ob oddaji v tiskarno)
končnic nimajo besedila na wikijih, v repozitoriju Academia.edu.

Besedilo v wikijih[uredi]

Osnovno oblikovanje je zelo enostavno.
Besedilo lahko nepsredno tipkamo v okno (zavihek Uredi) ali pa ga prekopiramo iz urejevalnika (kot je Word).
Osnove wiki pisanja:

ddstavek = prazna vrsta
zvezdica (*) = enota v seznamu (alineja)
dva enačaja ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.) = naslov
ležeči tisk = dva apostrofa ’’xxxx’’; Krepki = trije apostrofi ’’’xxxx’’’
povezave = oglati oklepaji [[Ljubljana
sliko vstavimo preko menija
v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s { {COBISS|ID=nnnnnnn} },[113] okvirček za avtorja s predlogo { {infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo { {infopolje knjiga} }, razprti tisk z { {razprto | aaaaaaa} }, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
grabljice (#) = oštevilčeni seznam
presledek na začetku vrstice = okvirček z besedilom.
V wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila.
< poem> uvaja pesemsko besedilo, < /poem> pa ga zaključuje.

Vaje v wikijih[uredi]

Napotki za ustvarjanje na Wikipedijo so denimo registracija, pregled zgodovine, dodajanje Cobiss povezav, ...
Začetniške pisateljske napake v Wikipedijskem članku so preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehod iz tretje na prvo glagolsko osebo, prehod iz preteklika v sedanjik in dobesedni prevodi besedil iz drugih jezikov.
- prijavi se na Wikipedijo
- preglej Zgodovino strani (prej), Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
- popravi slog in pravopis naključnega članka
- s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
- dodaj povezave v Cobiss
- popravi škrbine (članki, potrebni popravljanja)
- poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)
- napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš, in povezavo vpiši v čim več kazal
- opozorila:
  - preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej)
  - mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...),
  - prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
  - dobesedno prevajanje
- odstavčni razmik : odstavčni umik : prehod v novo vrsto
- razveljavi
- zahvala

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja (označi besedilo > desni klik > Pregled > Nov komentar).
Možno je beleženje posegov v besedilo: funkcija Sledi spremembam.
Komentiranje wikibesedil:

na pogovorni strani besedila
na pogovorni strani avtorja
če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
s predlogo: beseda s popravljeno napako.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti.
Sklicevanje in citiranje je nujen del znanstvenega pisanja.

Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, temveč zavzetih množic.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del.

Prepisovanje[uredi]

Plagiat je uporaba tujega znanja kot lastnega, brez navajanja virov. Čeprav ta dandanes v akademskem svetu pojenja, je statistika plagiatorstva precej zastrašujoča.
Wikipedija naj bi rahljala zahtevo po sklicevanju, vendar je slednja trditev nepravična, saj administratorji spletne enciklopedije budno bedijo nad njenimi članki v iskanju morebitnih prekopiranih tekstov.
- Največja težava prepisovanja je, če njegov povod ni lenoba, ampak načrtna strategija, tudi intelektualna kleptomanija.
- Slednja je težko dokazljiva, saj znanstveniki pogosto parafrazirajo tuje znanje. Postmoderna s citatomanijo rahlja preveliko občutljivost glede avtorskega lastništva.
- Pravni problem postane, če še ni minilo 70 let od avtorjeve smrti.

Citatna industrija[uredi]

Citiranost je pomembna za oblikovanje hierarhije v stroki. Citatni indeks je bibliografska zbirka, ki iz znanstvenih revij zbira sklice na predhodne objave z namenom pridobiti širši pregled nad povezanostjo razprav in identifikacijo pomembnejših, tj. pogosteje citiranih, objav. Sestavljen je iz algoritmov, ki merijo znanstveno vplivnost, a tega ne smemo razumeti preveč dobesedno. Nekaj citatnih indeksov: zastonj Google Scholar, Science Citation Index, Scorpus, Sicris.
Faktor vpliva imajo revije in pomeni njihovo stopnjo uglednosti. Pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji kot je njen faktor vpliva, več je vredna objava v reviji in višji je znanstveni ugled avtorjev, ki so prav tam članek objavili. A to ni bil prvotni namen IF. IF je bil namreč vpeljan z namenom, knjižnicam pokazati najbolj odmevne revije posamezne stroke.
Slovenske znanstvene revije: Primerjalna književnost, Jezik in slovstvo, Slavistična revija, Dve domovini, Razprave SAZU, Knjižnica, Slovene studies, Slavistika (Zagreb) ...

Citatni slogi[uredi]

Citatni slogi:
- APA
- MLA (npr. revija PK)
- AMA
- čikaški citatni stil (npr. Slavistična revija)
- wikipedijski citatni stil
Najpomembnejši deli bibliografske enote so:

avtor
naslov
ime spletišča in datum
kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani
naslov revije, letnik, številko, letnico in strani
naslov časnika, datum in strani.

Tehnika citiranja[uredi]

Citat je zgrajen iz navedenega besedila in navedbe vira.
Dobesedni navedek se od ostalega besedila loči preko grafične ločitve s samostojnim odstavkom ali z narekovaji.
Vir se lahko navaja v oklepaju na koncu besedila, opombi, kratkem sklicu ali neposredni povezavi na vir.

Zgledi[uredi]

Podatke, ki jih potrebujemo za navajanje virov, izpisujemo iz Cobissa, ne več iz kolofona. Pozorni moramo biti na natančen prepis, pri katerem moramo spremeniti nekatera ločila, npr. dvopičje moramo napraviti levostično. Najboljši format za prepis je ISBD. Rubriko ali nadnaslov napišemo pri citiranju "kot podnaslov članku". Naslednji zgledi so ta tisk; v spletno citiranje dodajamo namreč hiperpovezave.

Zgledi citiranja:

- KNJIGA: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. +Cobiss/nič
- KNJIGA NA WIKIVIRU: Janez Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). +Cobiss Wikivir./nič
- ČLANEK V ZBORNIKU: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski žanrski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.
- POGLAVJE IZ KNJIGE: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
- RAZPRAVA V REVIJI: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365-82. +Cobiss/nič (lahko dodamo še dLib povezavo, če je članek arhiviran na dLibu, ali pa napišemo Tudi na spletu.)
- ČLANEK V ČASNIKU: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. +Cobiss
- ENCIKLOPEDIJSKO GESLO: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012 (URL-ja ne navedemo, namesto njega damo v geslo v imenovalniku hiperpovezavo)
- SLOVENSKA BIOGRAFIJA: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831-1887). Slovenska biografija. (V zadregi, ko ne vemo, kdo točno je avtor citiranega dela, lahko avtorja celo izpustimo.)
- GESLO IZ SSKJ: Naturalizem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
- FORUM/BLOG: Marko Juvan. Zgrešena teza o "prešernovski strukturi". SlovLit 10. jan. 2013.
  - Katja 10. re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.
- ČLANEK NA SPLETU: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. g(G)ore in ljudje.net 7. jun. 2007. (Če končnice .net ni, lahko dodamo Splet.) Za komentar k članku navedemo najprej avtorja, nato naslov članka v oglatih oklepajih, nato pa mesto in datum objave komentarja.
- DIPLOMSKA NALOGA: Darja Lavrenčič: Pripovedna proza Ivana Potrča(: Diplomsko delo). Ljubljana, 1992. Navedemo lahko tudi unikatno knjižnico hrambe diplomskega dela in mentorja.
- ZEMLJEVID: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014. (Po potrebi dopišemo še Topografski pogled/Ortofoto.) in Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.
- FOTOGRAFIJA: Vire fotografij, grafikonov, preglednic navajamo direktno pod fotografije same, in sicer za njihovo zaporedno številko Slika 1 ... Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se podnje podpisujejo, citiramo z navedbo avtorja, enako tudi tiste, za katere določimo, da sodijo med dela umetniške kreativnosti. Kadar pa je avtor fotografije podpisan z vzdevkom, vzdevka ne navajamo. Na slovensko Wikipedijo nalagamo samo fotografije v javni lasti (freeware na spletiščih Flickr, Instagram, Wikimedijina Zbirka) ali smo jih posneli sami. Svoja pojasnila lahko zapišemo v oglatih oklepajih.
  - Zofka Kveder - Demetrović. Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. +Cobiss
  - Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. (Enako na Wikimedijinih spletiščih, le da tam na koncu dodamo Wikimedia Commons.)
  - Michelangelo: Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Firencah, 1509. Wikimedia Commons. (= fotografija poslikave)
- GLASBENO DELO: Naslov dela slovenimo.
- TV-ODDAJA: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC. Če imamo občutek, da je film primerljiv s knjižnim delom, ga napišemo ležeče. Ko iz konteksta ni jasno, za katero vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ..., za manj poznanimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.
Glej tudi napake pri citiranju.

Žanri[uredi]

Na spletu obstaja več možnosti oblikovanja pisnih sporočil, zato ločimo različne žanre.
Žanri (enako kot v tisku): sporazumevalno, publicistično, umetnostno ali znanstveno besedilo.
Dilema pri razlikovanju med pojmi: znanstveno, strokovno, poljudnoznanstveno pisanje.

Izvirni znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
Pregledni znanstveni članek: sintetično in kritično poroča o objavah z določenega področja (lahko tudi nadgrajuje z novimi stališči).
Strokovni članek: vsebuje že objavljena spoznanja; objavljen v strokovni (npr. Otrok in knjiga) ali znanstveni reviji (npr. Primerjalna književnost).
Poljudni članki: popularizacija raziskovalnih spoznanj; objavljeni v časnikih in nespecializiranih revijah.

Dilema pri razlikovanju med besedama: stroka ali strokovni.

Stroka (kot disciplina) poimenuje znanstvena področja.
Pridevnik strokovni pa se (v akademskem svetu) uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu - strokovno je tisto, kar ni znanstveno.

Strokovni so na primer slovarji, učbeniki, priročniki, antologije ...

Med znanstvene prispevke upoštevamo tudi objavljene prispevke iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene, predgovore ali spremne besede, intervjuje ...

Za plezanje po akademski lestvici so pomembne le znanstvene objave in podatek, kje so objavljene.

V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije (torej knjige) - inovativno znanstveno delo.

Ločimo: znanstvene, strokovne, univerzitetne (in druge) učbenike, učno gradivo ...

Šolsko pisanje[uredi]

Ima glavni namen, ustreči pričakovanjem in zahtevam/navodilom mentorja.
Namen pisanja ni ustvarjalnost sama po sebi ali želja, prispevati svoj dežel novega znanstvenega spoznanja k skupnosti, ampak se kaže v izpolnitvi študijske obveznosti.
Ustreza točno določenim vzorcem: taka besedila so pogostokrat izrazito šolska in se ravno po tej značilnosti razlikujejo od pravih znanstvenih besedil.

Popravljanje[uredi]

Popravljanja smo naučeni že z Wikiverze.
- Popravljanje pomeni bodisi lektoriranje bodisi korigiranje besedila.
  - Lektura je popravljanje slovničnih, pravopisnih in slogovnih napak pisca z namenom, da bi bilo besedilo bralcem karseda razumljivo in sporočilno. Onemogoča, da bi prišlo do kakšnega komunikacijskega nesporazuma. Drži pa, da marsikateri avtor napade lektorja s pripombami, ki jih ima na njegovo delo - češ da mu uničuje izvirnost njegovega lastnega sloga in poenostavlja besedilo. Lekturo opravimo s pomočjo urejevalnikove funkcije Sledi spremembam.
  - Korektura pa je zadnji pregled besedila po njegovi stavi za tisk, preden se ga v tisk dejansko pošlje. Namenjeno je le manjšim popravkom (popraviti to, kar se je "ponesrečilo" pri stavi besedila za tisk) - avtorjem se lahko želeni dodatni večji popravki tudi zaračunajo. Korekturo opravimo z opombami, ki jih vnašamo v orodno vrstico pdf-dokumenta. Uredništvo pregleduje in ureja besedila, ki so jih napisali drugi. Urednik (pri založbi) besedilo prebere in se odloči, ali bo sprejeto v objavo ali ne, in če bo, pod kakšnimi pogoji. Morda je treba besedilo skrajšati, preoblikovati, mu spremeniti slog, obliko ipd. ali pa besedilo ne ustreza tistemu, kar se zdaj pri tej založbi prodaja in bere - tedaj ga urednik zavrne.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Izumljena leta 1961 na MIT za potrebe znanstvene komunikacije (globalna uporaba šele v 80. letih).
Vrstice e-komunikacije:

Za: (To:) naslovnikov poštni naslov
Kp: ('kopija' oz. Cc:) pošiljanje v vednost
Skp: ('skrita kopija oz. Bcc:) skrit seznam prejemnikov

Daljša sporočila naj so strukturirana v odstavkih za boljšo preglednost.
Začetek komunikacije o strokovnih zadevah:

forum: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi
nagovor starejših od pišočega: Spoštovani + nazivi
nevtralno: Spoštovani/Dragi ...
vrstniki v stroki (zasebno) se lahko naslavljajo poimensko
ločili sta lahko , ali ! (vpliva na začetnico v jedru besedila)
nagovor lahko izpustimo pri redni korespondenci.

Zaključek pisma s frazami:

Lepo vas/te pozdravljam
"S spoštovanjem"

Oblike podpisov:

ime + priimek
na forumu: --klara (uporablja se ime ali kratica)
Wikiji: --Koražija Klara (pogovor) 01:01, 29. januar 2021 (CET) (torej zapišemo 2 vezaja in 4 tilde)
lahko pa vgradimo ročni podpis: [ [File: signature.svg|__ px] ] (brez presledkov med oglatimi oklepaji).

Skupinska komunikacija je olajšana s programi kot je Google Groups.
Poimenovanje dokumentov naj bo kratko, pomenljivo in enolično.

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja predstavljajo način družbene komunikacije, ki ga je prinesla informacijska družba s svojo kulturo nujnosti udeleževanja posameznika v družbi.
Namenjena so večinoma vsakdanji komunikaciji in druženju, če že znanosti, pa predvsem v poljudnoznanstvenem smislu. **Facebook se je pojavil leta 2004 za potrebe komunikacije med profesorjem in študenti, danes pa je namenjen vzdrževanju skupnosti.
- Youtube je namenjen izmenjavi videoposnetkov, Blogspot pisanju dnevnikov, wikiji pa vsem, ki nimajo avtorskega napuha in želijo prispevati k delu brezplačne ljudske intelektualne lastnine.
- Twitter je namenjen objavi kratkih mnenj in komentarjev (do 140 znakov). Namenjen je predvsem širjenju vplivnosti med mladimi znanstveniki, služi promociji strokovnih objav in odzivanju nanje.
- LinkedIn pa je pomemben zaradi objavljenih razpisov za službe in projekte predvsem za novopečene raziskovalce.

Zagovor[uredi]

Nekega dela je potrditev avtorjeve verodostojnosti tega dela in njegov uradni sprejem v stroko ter podelitev licence za opravljanje določenega strokovnega dela.
Tradicionalno poteka po vnaprej določenem postopku.

Literarna kritika[uredi]

Je poznana samo v demokratičnem sistemu.
Vedno je subjektivna, bodisi pozitivna, negativne, najboljše pa je oboje. Mora biti jasna, razumljiva.
Največkrat ima status publicističnega besedila.

Enciklopedični članek[uredi]

Od drugih vrst strokovnega pisanja se ločijo po svoji jedrnatosti.

Ni anekdotičnosti, ni prepodrobnih informacij, ni ponavljanj ali retoričnih figur, ki ne prispevajo k posredovanju informacije.

Biografski članek

Kriteriji za enciklopedični vpis:

Ime se pojavlja v drugih enciklopedičnih geslih
Uvrstitev na raznih seznamih (npr. prešernoslovec, verzolog, didaktik ...)

Članek o knjigi

Projekt popisa knjig na Wikipediji z naslovom Romani
Podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga

Učbenik[uredi]

Je primer didaktičnega strokovnega pisanja.
Značilnosti: dialoškost (razdelki na Vaje in Naloge), povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in lahko zapomljivih definicij, privlačna tipografija (barve, okvirčki, tabele, sheme), skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije, pogosti ponatisi, saj morajo učbeniki stalno slediti spreminjajočemu se učnemu načrtu, ključ za uporabo učbenika ...
Moteči so v učbenikih že izrabljeni izrazi, kot so: velja za, najpomembnejši predstavniki, temeljno delo, značilno, štejemo, umeščamo, uvrščamo, delimo na, poznamo itn. Takim formulaičnim strukturam se je dobro izogibati.

Strokovni blog[uredi]

Strokovni blog (skrajšano weblog) je spletni dnevnik neke osebe.
Značilnosti: odsotnost selekcije napisanega, velja - najprej napiši, potem filtriraj; pomembna ažurnost, anonimnost objav, avtorjev narcizem, teženje k popularnosti in prepoznavnost v svetu in medijih, postavljanje s slogom.
Ker blogi niso recenzirani, nimajo znanstvenega statusa.
Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja manj formalnih objav, piše pa jih lahko prav vsak.
Njihov glavni dosežek je večja živost znanstvene skupnosti. Z blogom znanost prodre med množico. Na spletu se njihova vidnost razporeja po principu page ranking - bolj brani in iskani naprej.
Primer bloga je WordPress.

Spletni forum[uredi]

Je namenjeno vzdrževanju strokovne in znanstvene skupnosti in poziva k sprotni objavi aktualnih tem ter k diskurzu nanje. *Komunikacijo na spletnih forumih je mogoče omejevati, npr. z registracijo.
Težava spletnih forumov je, da se prevečkrat na njih znajdejo osebe s premočnim aktivističnim nabojem.
Forumi so namenjeni tudi klepetu med znanstveniki. Primera spletnega foruma sta SlovLit in Humanist Discussion Group.

Slog[uredi]

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard - besedilo je neposredno povezano z zaslonom, zato mu mora ugajati (npr. pokončna postavitev).
Na spletu se aktualne pisne novosti dodajajo na začetku spletnega besedila, kar v tisku ni bilo možno. O zgodovini urejanja strani se je možno na wikijih prepričati v historiatu. Oblika besedila na papirju je pokončna (več stolpcev po 50 do 70 znakov je kvečjemu izboljšalo preglednost in omogočilo hitrejše branje besedila), zaslon pa narekuje svojo, ki je navadno tudi stolpec, na levi in desni strani zapolnjen z drugimi temami ali opombami k besedilu, reklamami ipd.

Sestavni deli[uredi]

Naslov[uredi]

Je tisti del besedila, ki pritegne bralca oziroma vzpostavi z njim stik.
Je radikalni povzetek teksta in skrči njegovo vsebino na nekaj besed. Od ključnih besed se razlikuje po tem, da ima stavčnosemantično vrednost, ključne besede pa so zgolj nanizane druga poleg druge.
- Poleg tega morajo biti izbrane smiselno; so tiste besede, po katerih bodo drugi naš članek iskali.
- To so največkrat termini, katerih pravilnost preverimo v jezikovnih korpusih, ne pa tudi besede iz naslova.
Značilnosti naslova: do 10 besed, ni krajšav, pravopisno brezhiben, ni stavek ali vprašanje, ne vsebuje narekovajev in samih verzalk; podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslovja. V naslovu, prevedenem v angleščino, se lahko začne vsaka beseda z veliko začetnico.

Izvleček[uredi]

Je krajša oblika povzetka, ki napoveduje temo članka.
Bralcem znanstvenih revij se najprej v branje ponudi ravno ta sinopsis, na podlaga katerega se odločijo, ali bodo naročniki revije ali ne, ali jih obravnavana snov zanima.
Njegove enote naj v grobem ustrezajo sestavnim enotam članka (= informativni izvleček), le naslov Sinopsis ali Abstrakt ni potreben.
Izvleček naj bo kratek in jedrnat, ne dolgovezen.
Z izvlečkom avtorji se avtorji potegujejo za sodelovanje na seminarjih.
Zgolj naštevanju obravnavanih problemov se v izvlečku izogibajmo (t. i. deskriptivni izvleček).

Ključne besede[uredi]

Ključne besede zaznamujejo poimenovanje ožjih predmetnih področij. Kot ključne besede se uporablja frekventne izraze s terminološko težo, redko pa se uporabljajo neologizmi.
Uporaba izrazov iz naslova kot ključnih besed je korektna.
- nekoliko spominjajo na izbiro kategorij na Wikipediji
- kategorije - širša predmetna področja : ključne besede - ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek

Kazalo vsebine[uredi]

Značilnosti kazala vsebine: oblikovano naj bo s programom, saj se tako laže izognemo tipkarskim idr. napakam, naslovi naj bodo smiselno razporejeni in, če se da, v ednini ter naj se čim manj ponavljajo, naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki in pomenljivi, kratka besedila pa naj ne bod pretirano členjena na poglavja (ena sama poved še ni svoje poglavje).

Povezave[uredi]

Ločujejo med tiskanim in spletnim besedilo, med tekstom in hipertekstom.
So klikljive in nas pripeljejo na neko novo spletno stran.
Prepoznamo jih po modri barvi in podčrtanosti, rdeča barva pa nas posredno nagovarja k temu, da geslo v povezavi sami ustvarimo (tako na wikijih).
Povezave ne spadajo v naslove poglavij, opuščaje za ležeči tisk ali krepki tisk pa na wikijih uporabimo znotraj povezave.

Napake[uredi]

Gostobesednost[uredi]

Naloga lektorja je odpraviti balast, ki ne doprinese k prenosu informacij.
Primeri odvečnih besed, ki jih radi kopičimo: tudi, še, takratni, poleg tega, nato, izpostaviti, poudariti, predvsem, večinoma, običajno, nedvomno, razmeroma, relativno, okrog, razni, specifičen...

Nerazumljivost[uredi]

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.
Mnogi jezik namerno otežijo - s tem naj bi utemeljevali zapletenost obravnavane teme.
Sodobna zahteva: znanstveno delo naj bo predstavljeno preprosto, razumljivo (množico je treba prepričati, da je vlaganje v znanost smiselno).

Pomanjkanje konteksta[uredi]

Pri pisanju lahko pozabimo na tezo in izgubimo rdečo nit - besedilo na koncu ni koherentno, ne odkrije nič novega.
Cilj bi moral biti najti informacije in jih postaviti v smiseln kontekst.
Nevarno je tudi pretirano posploševanje.
Že in šele lahko najpogosteje izpustimo; podobno z besedama celó, samó, saj z njimi nereflektirano vrednotimo.

Manierizem[uredi]

Besedilo naj bo sklenjeno - stavki se lepo navezujejo en na drugega.
V ospredje besedila ne sme stopiti retorika, ki jo prepoznamo po ekspresivnih izrazih, ponavljanju in vzročno-posledičnih besedah (npr. torej, potemtakem).
Izogibamo se papirnatim izrazom in arhaizmom (zategadelj, nemara, bržkone, tolikanj ...).

Slogovna ubornost[uredi]

Izraz pomeni neprestano ponavljanje izrazov.
Tipične fraze: Iz pregleda/grafikona vidimo/razberemo, da ...
V literarnovednem pisanju sta sitni besedi predstavnik, predstavljati.

Pristranskost[uredi]

Znanstveno pisanje naj bi stremelo k objektivnosti in nepristranskosti.
- Nedolžna pristranskost: pretirana ljubezen pisca do teme
- Nevarna pristranskost: ideologija (izraža se z ironičnimi narekovaji, močnimi prepričanji in gnevom)

Terminologija[uredi]

Termini kot začetni pogoj za vplivnost in potencialno institualizacijo.
Zavedati se moramo, da so poimenovanja stvar družbenega dogovora in prakse - danes je na primer vprašljivo slovenjenje računalniških izrazov ali izrazov iz socialnih medijev, ki jih v vsakdanu nihče ne uporablja (vmesniki, krmilniki, všečki ...).
Terminologija je nujna za sodelovanje v razpravah določene smeri ali šole (paziti pa moramo, da termini ne postanejo ortodoksna ovira).
Moti tudi ignoranca terminologije kot npr.: dramski/dramatski/dramatični.

Spol in število[uredi]

Nekdaj: raba moškega spola za nevtralnost.
Feminizem zahteva odpravo spolno krivičnega jezika.
Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.
Majestetični plural = znanstvena množina, ki deluje potujevalno in objektivizirajoče.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Občutljivo razmerje med domačin in tujim (nazorskega značaja - izbira virov, izrazov).
V strokah, kot je slovenistika, je zavzetost za domače samoumevno - borba za ohranitev eksistence.
Servilnost: slovenska literarna veda se poskuša prilagajati trendom; želi vmeščati slovenske avtorje v širši, evropski kontekst ali pa podpirati ideje skupne identitete (npr. evropske).

Govorna prezentacija[uredi]

V primerjavi s pisno ima krajše in manj zapleteno zložene povedi, mašila, ekskurze, mnenja, ponavljanja, zato dober predavatelj ni nujno tudi dober pisec člankov (in obratno).
Predavanje lahko naredimo zabavnejše s kakšno šalo, aktualnim citatom, parafrazo. A žal se prepogosto pozablja pravo vsebino; ljudje postajajo vedno bolj pozorni le na telesno držo, glas, obleko ipd. predavatelja. Nasprotno mora biti govornik zavzet za svojo temo in mora imeti jasno tendenco, uspešno in razumljivo predstaviti jo poslušalcem.

Prosojnice[uredi]

Na prosojnicah naj bo napisano le bistveno, sicer predstavljajo prosojnice zgolj čtivo, zaradi katerega slušatelji izgubijo nit predavanja.
Namenjene so kvečjemu naštevanju, saj nam je to ponujeno že kot privzeto.
- Narejene naj bodo zanimivo, pritegujoče, vendar ne kičasto.

Vizualizacija[uredi]

Danes je lahka in poceni: objava slikovnega gradiva na spletu je zastonj, v knjigi pa je bil zaradi slik tisk dražji.

Fotografije[uredi]

Svet se poenostavlja s fotografijami.
- S fotografij beremo hitreje in tudi videti so okusnejše od več strani dolgega monotonega besedila.
- Fotografije (ne pa tudi print-screen) so še vedno avtorsko delo in zahtevajo navedbo avtorja, razen če se oni podpiše z vzdevkom.
- Ime fotografa zapišemo za naslovom fotografije.
- Fotografije so v literaturi pogoste kvečjemu v publicistiki in praktično-strokovnih besedilih: fotoreportaže, biografije, spomini; kuharski recepti, navodila za uporabo sesalnika …
- Za literarno vedo so smiselne kvečjemu fotografije avtorjem lit. del, njihovih rojstnih hiš in krajev, naslovnic lit. del in revij, portreti ipd.
- Na splet shranjujemo slike v nižji kakovosti, skrčene.
  - Zaradi licence cc so najuporabnejše fotografije iz Wikimedijine Zbirke, druge fotografije s spleta pa lahko služijo samo našim osebnim namenom.
  - Ni dovoljena objava kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev, objava fotografij stavb, kipov na javnih mestih, razen če je njihov avtor že 70 let pokojen.
- Posnetke platnic je dovoljeno objavljati v zmanjšani ločljivosti.
Za nalaganje fotografij na wikije je treba izpolniti obrazec, naložene fotografije pa je treba opremiti s kategorijami (npr. opis, viri, licenca), sicer jih administratorji izbrišejo.

Inografika[uredi]

Pod infografiko, tj. vizualno predstavitev podatkov, ki je preglednejša od tekstovne, sodijo tabele, grafikoni (razlikuj med pojmi grafikon - diagram - kartogram - shema - piktogram), zemljevidi, besedni oblaki (Wordle, Voyant Tools).
Spodbudila so jo računalniška orodja, s katerimi je na lahek način mogoče obvladati velike količine (ne)povezanih podatkov.

Iskanje[uredi]

Iskanje nam na spletu olajšajo spletni iskalniki. Njihov razvoj se spreminja z naraščanjem števila informacij; pospešuje se.
Ker je pišočih in objavljajočih veliko, obstaja pri Cobissu koda, identifikacijska številka avtorja, ki poskrbi, da se jih med seboj ne bi zamešalo.
- Podobno vlogo ima tudi letnica ob avtorjevem imen.
- K temu pripomore tudi sistem OCRID (Open Research and Contributor ID) - ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen, v katerega se lahko avtorji včlanijo in izločijo med objavami pod njihovim imenom tiste, ki jih niso napisali, ampak jih je denimo napisal njihov soimenjak.
Kratice:
- identifikacija knjižnih objav: ISBN
- identifikacija periodike: ISSN
- identifikacija spletnih objav: DOI

UDK[uredi]

Razlaga kratice: Univerzalna decimalna klasifikacija
Skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije loči 7 raziskovalnih področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika (literarna veda ima številko 6.07), interdisciplinarne raziskave.
Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS): humanistične vede, družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede.
Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) loči 47 področij.

Od tega so literarna področja:

klasika
literarna teorija in kritika
literarni pregledi
književnost
afriška, avstralska in kanadska književnost
ameriška književnost
književnost Britanskega otočja
nemška, nizozemska in skandinavska književnost
romanska književnost
slovanska književnost
poezija.

Enciklopedične klasifikacije delijo znanost na družboslovje in naravoslovje.
Po UDK ima slovenska književnost začetno številko 886.3.

DOI[uredi]

Razlaga kratice: Digital Object Identifier = Digitalni identifikator objekta
Standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.
Za humanistiko sta primerni registracijski agenciji: mEDRA in CrossRef.

COBISS ID[uredi]

Številka za identifikacijo publikacij v Sloveniji.
Začetna stran ponuja tudi osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev (na Web of Science in na Scopusu).
Ponuja tudi seznam najbolj branih knjig in bazo podatkov z letno statistiko izposoje (Knjižnično nadomestilo).

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Podatke v kontekstu znanstvenega raziskovanja bi bilo bolje imenovati zajemki, saj niso nekaj samo po sebi nastalega, temveč jih je nekdo ustvaril ali vsaj zbral.
Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo v podatkovnih bazah, ki jih dandanes najdemo na računalniku.
- Informacije so bodisi dokumenti bodisi podatki; dokument je fizična predstavitev podatkov z namenom komunikacije, ima torej neko funkcijo.
Dokument predstavlja računalniško datoteko v besedilnem, zvočnem, slikovnem ali filmskem formatu. Podatki pa so osnovni elementi informacije, ki so bili pridobljeni na znanstveni način: z meritvami, eksperimentom in prikazani s pomočjo zbirnika podatkov (grafikona, tabele) ali zbrani v podatkovni zbirki.
Podatkovne zbirke: Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, Slovenska kmečka povest, Slovenski zgodovinski roman, Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF od leta 1950 idr.

Iskanje po dLibu[uredi]

Navodila za iskanje (alineje prekopirane iz spletne verzije pripočnika Nova Pisarija - dodan je krepki tisk):
- kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
- kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
- postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
- pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
- preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu
Ali na kratko:
- 1. možnost: iskanje po avtorju ali naslovu
- 2. možnost: iskanje po celotnem besedilu (v iskalnem polju)
- zadetkov je preveč: iskanje z izrazi, ki jih tekst baje vsebuje

Seznami[uredi]

Smiselni, kadar želimo našteti serijo elementov čim bolj razločno, pregledno.
Na wikijih ločimo oštevilčene (#) in neoštevilčene (*) sezname.
Na Wikipediji se gesla razvrščajo v sezname prek kategoriziranja (npr. seznam slovenskih pesnikov, seznam literarnih zgodovinarjev, seznam romanov ...).

Digitalna humanistika[uredi]

Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja.
Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur, znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike.
V okvirju digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in se nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.
Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Njeno osnovno orodje je Googlov Ngram Viewer.
Digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk (zato se ponovno loteva arhivskih virov), njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti, s katero želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek med čim širšo publiko.
Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN.

Empirične metode[uredi]

Empiričen = podatki pridobljeni z opazovanjem, eksperimentom.
Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.
- Merjenje podatkov.

Pomembna je preverljivost meritev.

Pristopi privzeti:

iz nehumanističnih ved, npr. matematike
iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij
preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
preko tržnih raziskav knjige
iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi.

V literarni vedi se empirične metode uveljavljajo od leta 2001 (preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina).
Cobiss, Nova beseda, Gigafida, SSKJ (portal Fran), Slovenski biografski leksikon, Geopedija, Sicris

Programi[uredi]

Zajem podatkov: Weka, data mining software
Analiza besedil: Gephi (risanje grafov), Bookworm(vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah), MONK Project (odkrivanje vzorcev v besedilu), Wordle (besedni oblaki)
Anketiranje: Survey Monkey, ProProfs Survey Maker
Anotiranje in popravljanje: FromThePage, Scripto, Proofread Page
Bibliografija: Bibliopedia ...
Blog: WordPress, Blogger
Citiranje: Publish or Perish, Google Scholar Citations
Knjižnice: WorldCat, Google Books
Kolaborativno pisanje: Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige
Komunikacija: Google+, Prezi ...
Konverzija datotek: PDFmyURL ...
Možgansko viharjenje: Text 2 Mind Map ...
Objavljanje na spletu: Academia.edu, Dropbox, Google Docs
Prezentacija: Prezi, WebSliders ...
Skupna raba dokumentov: Viewshare, Google Drive ...
Slike:Image Map Tool, Picasa ...
Vizualizacija: Ngram Viewer
Zbirke: MySQL, R, OpenRefine
Zemljevidi: GeoCommons, Google Maps, GPS Visualizer

Projekti, revije[uredi]

Naslednje povezave so prekopirane iz spletne Nove pisarije, da so dostopni klikljivi linki:
- Glottometrics. RAM-Verlag: Quantitative linguistics, 2001-.
- Empirical Text- and Culture Research. RAM-Verlag: Quantitative linguistics.
- German historical novel. Uni Innsbruck. Ur. Kurt Habitzel in Günter Mühlberger, 1997.
- Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.
- Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.
- TextGrid – virtualno raziskovalno okolje na univerzi v Göttingenu.
- TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.
- Teresah: Tools E-Registry for E-Social science, Arts and Humanities.
- DiRT – Digital research tools Directory.
- TAPoR – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.
- Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).
- Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).
- OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).
- Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).

Računalniško jezikoslovje[uredi]

Terimn: uporaba računalnika v jezikoslovju (CL)
Ukvarja se s/z:

sskanjem po leposlovju
povzemanjem zgodb
razlikovanjem med literaturo in drugimi pisavami
analizo žanrov
slogovnim razvrščanjem besedil in popisovanjem avtorstva
analizo odzivov bralcev
računalnipkim modeliranjem pripovedi; rač. naratologija in folkloristika
generiranjem literarnih pripovedi, dialoga, poezije
oblikovanjem priporočilnih seznamov.

Orodja in korpusi

Prevajalni sistem Amebis Presis
Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
Sintetizator govora Amebis Govorec
Pregibnik podjetja Amebis
Avtomatska lektorica podjetja Amebis
(Oblikoslovni) označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
(Skladenjski) razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca, IJS
NoSketch Engine konkordančnik Tomaža Erjavca, IJS
Pisni korpus Gigafida
Govorni korpus Gos

Slovarček[uredi]

analfabet – nepismen človek
analfabetizem – neznanje branja in pisanja; nepismenost
altruizem – ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
apelirati – sklicevati se na nekaj
atavizem – ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
avtentičnost – pristnost, verodostojnost
brezpriziven – ki ne dopušča priziva, ugovora
defetizem – mnenje, da je neko delo, malodušno, brez veljave
diletantizem začetništvo; nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
diseminacija – razširjen bolezenski klic po telesu
distribucija – organizacija razdeljevanja surovin, blaga
egalitaristična – nazor da so ljudje enaki, enakopravnost
eklatanten – očiten, jasen
emulacija – posnemanje
fair use – razpečevanje ali distribucija
fantazma – privid, halucinacija
fit based – profitno usmerjeno objavljanje
garnirati – okrasiti, olepšati
globalna relevanca – znanstvena odločitev
grafomanija – obsesija s pisanjem
hermetizem – lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
hervardi – slovensko nacionalistično združenje (vodja andrej šiško)
historiat – potek, opis kakega dogajanja
humanistični postulat – vera v naturno usmerjenost človeka k dobremu in njegova zmožnost doseganja višjih kulturnih ciljev
imponirati – vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja
inertne državne institucije – vztrajanje v mirovanju, nedejavne institucije
inerten – ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven
inertnost – lenobnost, nedelavnost
kalejdoskop – krpanka
kanoniziran – uzakoniti
kataklizma – dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe
kliktivizem – slabšalni izraz za uspehe socialnih omrežji na politični sceni
kompilirati – izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
koncipirati – napraviti, sestaviti koncept, osnutek
koncizen – jasen, natančno izoblikovan
konfiscirati – zapleniti
konsenzualno usklajevanje – soglasno
konstituiranje – narediti, da nekaj nastane in prevzame določene funkcije
konstitutivna logika – bistveno, pomembno
korifeja – prvak, veličina
lamentacija – tožba, tarnanje
larpurlartizem – nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
legalizem – pismouštvo
legitimiteta – upravičenost, ki temelji na pravni podlagi
lukrativen – donosen, dobičkonosen
margalizirana vloga –
ocr – optično prepoznavanje črk
metuzalemski – zelo star
niansirati – narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih
pasant – mimoidoči
pasiviziran – nedejaven, nedelaven
pasus – odlomek, del
pedant – zelo natančen človek
pismouk – razlagalec svetih spisov, učenjak ali slabšalno učenjak
predatory open access publishing – predatorske založbe
repozitoriji – prostor na strežniku za shreanjevanje dokumentov
revidiranje – brisanje
sintagma – besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
srenja – ljudje, ki jih povezujejo skupne dejavnosti, interesi ...
strokovna ekspertiza – strokovno, izvedensko mnenje
tavtologija – opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje
ubornost – revnost, siromašnost
uzurpacija – nezakonita, nasilna prilastitev
valenca – psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost / lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost