Uporabnik:Katra Bergant

Iz Wikiverza

Predstavitev[uredi]

Sem Katra Bergant, študentka primerjalne književnosti in literatne teorije ter slovenistike.:)

Domače naloge[uredi]

Sprehod skozi Sodobnost[uredi]

Ko naključno listam po Sodobnosti in premišljujem, kaj vse moram še postoriti, zagledam na strani 725 zapis: „Zdej pa rec, da življenje ni lepo.“ Polistam še malo dlje in naletim na razne odlomke iz najrazličnejših romanov, poglavja o likovnem forumu, sodobni slovenski prozi in poeziji. Prežeta z mešanimi vtisi se vrnem na prvotno odprto mesto in na dnu strani zapazim vzklik: „Življenje je lepo!“

Postavitev članka na Wikivir[uredi]

Izza peči

Slavistična revija in poezija Stanka Majcna[uredi]

Ta teden mi vožnjo z vlakom pestri razprava o poeziji in raznolikosti opusa Stanka Majcna v Slavistični reviji. Popelje nas skozi široko paleto avtorjevega literarnega ustvarjanja, vse od začetkov v pripovedni prozi, skozi vmesne faze eksistencializma, pa vse do zrele metaforike. V svojih mladostnih pesmih se je naslanjal predvsem na ljudsko pesništvo, kasneje pa je pisal tudi simbolistične, čustvenorazpoloženjske pesmi, torej smo tekom razprave priča tudi pesnikovemu razvoju.

Priznati moram, da mi je bila prejšna petkova vožnja domov prijetnejša, pa ne samo zaradi toplejšega in bolj sončnega vremena, temveč tudi zaradi leposlovne revije Sodobnost. Njen jezik je spevnejši in bi zato revijo raje (pa tudi pogosteje) vzela v roke kot današnjo sopotnico. Da pa bo volk sit in koza cela (oziroma da ne napravim krivice strokovnim revijam), iskreno priznam, da je Slavistična revija na nek način poučnejša, četudi je branje na momente rahlo mukotrpno.

Separat Franca Zadravca[uredi]

Petkovo vzdušje mi ta teden pesti slovenski literarni zgodovinar Franc Zadravec s svojim separatom o položaju slovanskih, romanski in germanskih literatur pri Slovencih v obdobju med 1918 in 1941. Sklenila sem, da nekaj pozornosti namenim tudi avtorju, literarnemu zgodovinarju Francu Zadravcu.

Bolj kot suhoparnim, a ne nepomembnim, podatkom o rojstvu in smrti sem se poglobila v njegovo delo. Ukvarjal se je z zgodovino novejše slovenske književnosti od naturalizma in simbolizma dalje. Njegovo zanimanje sta vzpodbudili Župančičeva in Murnova lirika, posvečal pa se je tudi delu Srečka Kosovela, Josipa Vidmarja, Ivana Preglja in Franceta Bevka. Današnjo paleto znanja pa je obogatil tudi z študijami o slovenskem romanu 20.stoletja in slovenski koroški književnosti. Za svoje delo je prejel tudi Kidričevo nagrado leta 1984.

Da pa njegovo trud ne bi šel v pozabo, je napisano veliko gradiva na to temo (npr. Zadravčeva monografija avtorja Mirana Hladnika).

Slovlit in povzetek literarnovednega besedila iz arhiva[uredi]

Med brskanjem po arhivu strokovnega foruma Slovlita sem naletela na vabljiv naslov Morala sem biti zelo lepa, ki več kot očitno kar kriči po pozornosti. Gre za naslov članka, objavljenega v Delu 15. januarja 2019, avtorica te mikave stvaritve pa je Urška Perenič. Prejšni teden sem ravno zaključila z branjem romana Luize Pesjak: Beatin dnevnik, o katerem teče tudi beseda v članku, zato sem sklenila svoje znanje še dodatno poglobiti in utrditi.

Bolj kot samemu romanu se avtorica, mimogrede po navedbah wikipedije tudi literarna zgodovinarka in teoretičarka, bolj kot romanu posveča življenju Luize Pesjak. Poznana je tudi pod imenom Luiza Crobath, bil pa je hči Prešernovega odvetniškega mentorja Blaža Crobatha. Žalostno je, da je njeno ime največkrat omenjeno prav v povezavi z znanimi Slovenci, skoraj nikoli pa se ne omeni, da je bila „eno prvih ženskih peres slovenske književnosti“, kot je zapisala avtorica. Že v mladostnih letih je kazala izjemen talent, bistroumnost in omikanost, danes pa se ji lahko zahvalimo tudi za vpeljevanje inovacije, dnevniškga romana v slovensko književnost.

Zapiski Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

  • Pismenost je v 19.st. pomenila slovnico (v naslovu Vodnikovih knjig, Pismenost ali gramatika za prve šole)
  • vsak lahko kaj doda k wikiknjigam (ampak kaj konstruktivnega)
  • Zmanjšuje avtorski napuh

Pismenost[uredi]

  • Pismenost določa prag civiliziranosti.
  • Umskega dela ljudje ne sodijo enako kot fizičnega.
  • Informacijska družba je sodobni pojav, ki nadomešča indrustrijsko družbo.
  • Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki med drugim prispevajo k medsebojnemu sodelovanju.
  • Slovenska wikipedija obstaja od leta 2012 (1 leto za angleško).
  • Glede na predmet proučevanja izbiramo primeren jezik.
  • Wikiverza in peskovnik služita kot odlična vadnica za nove prispevke, saj je za pisanje najprej potrebno obvladati orodje.
  • Danes tudi lektorji in uredniki zelo previdno posegajo v avtorjevo delo, saj skušajo ohraniti avtentičnost.
  • Znanja v družbi pogosto ne cenimo kot dobrine.
  • Imamo dve pomembni veji avtorskih pravic: copyright in creative commons
  • Znanstvene objave bi morale biti prosto dostopne širši javnosti.
  • Založbe so včasih založile stroške nastajanja publikacij (od tod tudi ime), danes pa te funkcije ne opravljajo več.
  • predatorske založbe
  • repozitorji in varovanje osebnosti

Kredibilnost[uredi]

  • Danes lahko objavlja kdorkoli in karkoli, zato je naša lastna presoja o verodostojnosti informacij izrednega pomena.
  • Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.
  • kritična refleksija in aktivizem
  • starost dokumenta in spletišče
  • Strokovno recenziranje je postopek za ločevanje med kredibilnimi in nekredibilnimi podatki.
  • Recenzirane prispevke lahko anonimiziramo.
  • Pravopis: narekovaji (3 vrste), pomišljaj, vezaj, dolgi pomišljaj
  • V tabelah se načeloma ne uporablja velike začetnice, razen v primeru stavkov in lastnih imen.
  • Popravki in komentarji morajo biti jasno označeni, avtor pa jih lahko z enim klikom sprejme ali zbriše.
  • Kredibilnost znanstvenih revij se ocenjuje tudi po faktorju vpliva, čeprav to ne pomeni, da revije z nižjim faktorjem niso zanesljive.
  • Kratki sklici so izpodrinili opombe.
  • Virov in literature najpogosteje ni smiselno ločevati.
  • Citiranje nam pri pisanju v digitalni obliki ne povzroča toliko težav, saj namesto navajanja spletnega mesta napravimo kar direktno povezavo nanj.
  • Imamo različna pravila navajanja virov za: knjigo, članek (v zborniku, v časniku, na dLibu, na spletišču), spremna beseda, poglavje, razpravo v reviji, enciklopedično geslo, forum, spletni tečaj, blog...), diplomsko nalogo, zapis v podatkovni bazi, fotografije in zemljevide, prosojnice, video predavanja in animacije, risbe, glasbeno delo, televizijsko ali radijsko oddajo ter film.
  • Danes večina literarnih zgodovinarjev sicer res pogosteje tipka kot piše na roke, vendar je njihov cilj vseeno nekoč izdati natisnjeno verzijo, saj jim to prinaša dobiček.
  • Vzporedno z objavljanjem na spletu pa je padla tudi cena tiska.
  • Pri citiranju se pojavlja tudi mnogo napak, najpogostejše med njimi pa so: namerno nenavajanje avtorjev in avtoric, ki nam niso ljubi; navajanje zgolj http linka brez podatkov o avtorju, spletišču ipd.
  • Navajanje na Wikipediji ima enaka pravila kot navajanje drugod, paziti moramo le na nekatere posebnosti.

Žanri[uredi]

  • znanstveno, strokovno in poljudnoznanstveno pisanje
  • Kazalec znanstvenosti je tudi mesto objave
  • Cobiss v okvir monografskih publikacij šteje tudi diplome, magisterije in disertacije, čeprav gre za bolj strokovne prispevke.
  • Status strokovnega pisanja imajo na primer naslednji žanri: poročilo, razprava, učbenik, esej, predavanje, enciklopedijsko geslo...
  • Namen pisanja je tisti, ki šolsko (akademsko) pisanje ločuje od strokovnega pisanja v pravem pomenu besede. Velik del pozornosti namreč posvečamo tudi zadostitvi želja in kriterijev našega mentorja
  • Lektoriranje in korigiranje se danes pogosto prepletata
  • Poleg osebne komunikacije je danes izrednega pomena tudi e-pošta, ki jo za globalno dopisovanje uporabljamo od 80. let dalje.
  • Na e-pošto vedno odgovorimo, se tako zahvalimo in potrdimo njen prejem, uporabljamo pa standardno slovenščino v skladu s pravopisom
  • Tudi strokovno pisana besedila imajo posebno formo (ustrezen nagovor in zaključek)
  • Čeprav socialna omrežja najpogosteje povezujemo z zabavo in preživljanjem prostega časa, so marsikdaj tudi mesto kreiranja nove strokovne prakse (Facebook, Youtube, Blogspot in WordPress ...)
  • Pod strokovno pogovarjanje uvrščamo tudi zagovor
  • Literarne kritike obravnavajo literarno delo in jih najpogostejemo srečujemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska, strokovne kritike pa najdemo v strokovnih revijah (krajše tudi v rubrikah dnevnega tiska)
  • Enciklopedični članki veljajo zaradi jedrnatosti in konciznosti za zgled strokovnega pisanja
  • Osebe, o katerih pišemo v biografskih člankih, izbiramo po različnik kriterijih
  • Konkurenčnost in tekmovanje med učbeniškimi (založniškimi) skladi bi lahko nadziralo šolsko ministrstvo s podpiranjem prosto dostopnih elektronskih učbenikov

Slog[uredi]

  • Sestavni deli strokovnih besedil so: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, literatura, priloge.
  • Pri pomnenju kompozicije znanstvenega prispevka nam pomaga kratica IMRAD
  • Naslovi naj bodo kratki in naj povzamejo bistvo
  • UD-klasifikacijo naslovom priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo
  • Izvleček povzema in sklepa objavo. Paziti moramo, da v izvlečki nismo dolgovezni.
  • Ključne besede označujejo širša besedna polja, kamor uvrščamo naš članek.
  • Povezave nam omogočajo hiter dostop do željenega mesta. So klikljivi deli besedil.
  • Najpogostejše napake humanističnega pisanja so: gostobesednost, nerazumljivost sporočila, pomanjkanje konteksta, reven slog, slogovna puščobnost, pristranskost, pretirano ali pomankljivo terminloško izražanje, zadrege s spolom, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost
  • Govorne prezentacije so najpogosteje namenjene širši publiki (npr. predavanje), zato si lahko za boljšo in učinkovitejšo predstavitev pomagamo tudi s prosojnicami.
  • Vizualizacija je tudi eden od načinov predstavitve strokovnih informacij.
  • Da bi bil učinek predavanja (ali katerekoli predstavitve večji), se pogosto poslužujemo tudi slikovnega gradiva, fotografij. Tu pa naletimo na vprašanje javne dostopnosti oziroma kršenja avtorskih pravic. Včasih (po jugoslovanskem zakonu) so avtorske pravice potekle po petindvajsetih letih, od 1995 dalje pa po sedemdesetih letih.
  • Oblika vizualne prezentacije podatkov je tudi infografika (informacijska grafika).
  • Z obliko besedil se lahko tudi poigravamo, kar nam omogoča omrežno orodje Wordle in Voyant tools, tako da nastane besedni oblak.

Iskanje[uredi]