Uporabnik:Katja Brodarič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

NOVA PISARIJA[uredi]

Nova pisarija je nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik. Ukvarja se predvsem z besedilom na zaslonu.

Omenimo lahko tudi istoimensko Novo Pisarijo Franceta Prešerna. Gre za daljšo satirično pesnitev, ki je bila objavljena v Kranjski čbelici v drugem zvezku. Prešeren je hotel predstaviti ljudski jezik kot ideal in primerno podlago za slovensko besedno umetnost. V pesnitvi gre za pogovor med učencem in učiteljem. Prešeren je s podobo nesimpatičnega pisarja hotel prikazati vse tiste, ki so nasprotovali njegovim delom. Med njimi so bili Jernej Kopitar, Franc S. Metelko, Matevž Ravnikar in Jurij Paušek.

Zanimiva avtorjeva dejstva[uredi]

  • Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje.
  • Kot posebna jezikovna entiteta obstajamo le, če obstajamo na Wikipediji.
  • Sicer pa kaj govorim, saj drugačnega pisanja, kot je pisanje na računalnik, tako rekoč ni.
  • Kar je za enega napaka, pomeni drugemu slogovno poslastico.
  • Sam teste na slovenistiki sestavljam z mislijo na večinskega ženskega študenta :) in torej z ženskimi nagovornimi formami. (Hvala!)

Ključne besede[uredi]

Besede si sledijo po vrsti (po poglavjih).

  • pismenost znanje branja in pisanja / znanje, poznanje česa nasploh (SSKJ)
  • wikiknjiga nekakšne rastoče knjige
  • interaktivnost stopnja, do katere komunikacijska tehnologija ustvarja okolje, ki uporabnikom omogoča medsebojno komunikacijo
  • informacijska družba socialni vzorec današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo
  • stroka, strokovni kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
  • creative commons (CC) licenca, ki zahteva priznavanje avtorstva
  • avtorski napuh somopoveličevanje, želja po znanstvenem prestižu
  • avtorske pravice ang. copyright; zakon, ki bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami
  • kredibilnost zanesljivost
  • diletant amater
  • recenzent strokovnjak, ki mu je priznana kompetenca za področje recenziranja
  • plagiat ko se tuje znanje uporablja kot lastno, brez navedbe vira
  • lektura popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno
  • korektura odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug
  • informacijska grafika oblika vizualizacije podatkov
  • dLib Digitalna knjižnica Slovenije
  • empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom

Kam z avtorjem?[uredi]

Izpostavljanje avtorja lahko avtorja bremeni, saj ljudje kažejo nanj ob vsaki nepravilnosti. Kljub temu pa se ne pričakuje veliko pritožb, saj le-te pridejo večinoma s strani resnih kritikov. Vpis avtorja na Wikimedijinih spletiščih ni potreben, saj se lahko to preveri v zgodovini knjige. To je tudi ena od dobrih strani wikiknjig. Poleg možnega vpogleda v to, kdo in kaj je urejal, se mi zdi, da je zelo praktično, da obstaja možnost gradiva nenehno obnavljati, saj smo s tem vedno na tekočem z novostmi, poleg tega pa so podatki osveženi in aktualni.

Pismenost[uredi]

Pismenost je v SSKJ opisana kot znanje branja in pisanja in kot znanje, poznanje česa sploh. Takšnega poimenovanja včasih niso poznali, pač je so za pismenost uporabljali izraz slovnica. Biti pismen pomeni, da obvladaš znakovni sistem za pisno komunikacijo. Temu pravimo splošna pismenost in le-ta se od posameznika v sodobni družbi pričakuje, saj se z njo znajdemo v vsakdanji komunikaciji. Zanimivo se mi zdi dejstvo, kako se je skozi čas spremenilo vrednotenje pismenosti. Danes je biti pismen nekaj povsem pričakovanega in večinskega pri ljudeh. Danes se norčujemo iz tistih, ki niso pismeni, včasih pa smo se norčevali iz tistih redkih posameznikov, ki so znali napisati svoje ime in ga ne le izreči.

Pomemben del pismenosti je dejstvo, da gre za dvosmerni proces. Če avtor nekaj napiše, pa ni nikogar, ki bi to prebral, njegovo pisanje ne bo imelo nobene vrednosti za ostale. Pri pismenosti je torej pomembno tvorjenje in posredovanje, na drugi strani pa oseba, ki to sprejme in razume. S tem smo ljudje komunikativni.

Informacijska družba[uredi]

Ko govorimo o informacijski družbi, govorimo o socialnem vzorcu današnjega časa, ki nadomešča starejšo družbo.

Značilno je, da danes e-knjiga (zanimivo: eko-knjiga; manj onesnaževanja okolja zaradi manj porabe papirja) izpodriva tiskano različico knjige. Kaj torej izbrati: tiskano knjigo in biti staromoden ali e-knjigo in upati, da ne ostanemo brez elektrike, računalnika, interneta?

Wikiji[uredi]

Gre za žargonski izraz za skupek spletišč, ki danes predstavljajo vzorčno obliko sodobne pismenosti. Takšna spletišča so: Wikipedija (spletna enciklopedija), Wikiwir (za stara besedila), Wikiknjige (za knjige in priročnike), Wikiverza (seminarji, projekti, predavanja), Zbirka (slikovno gradivo), Wikislovar ...

Slovenščina spada med vitalne jezike tj. jezike, ki jim je omogočena nadaljnja eksistenca. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002.

Članki na Wikipediji so urejeni z licenco creative commons (CC)".

Avtor[uredi]

Prva misel, ki se mora prebuditi pri avtorju, ko začne s svojim pisanjem, je misel na bralca. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. Če pišemo za domačo publiko, jo bomo nagovorili v slovenščini, če pa pišemo za globalno publiko, pa jo bomo nagovorili v angleščini. Če avtor postavi besedilo v objavo z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, potem mora biti tudi temu primerno opremljeno, npr. s ključnimi besedami v glavi, z linki, z vključenostjo v kazala ...

Bralec[uredi]

Bralec strmi k prosti dostopnosti, saj je plačevanje izobraževanja, informacij in znanja zanj ovira, ki jo premaguje tako, da strmi tam, kjer te ovire ni. Čisto preprosto. Zakaj bi nekdo iskal informacijo tam, kjer bo denarno oškodovan, če se lahko preusmeri nekam, kjer ne bo imel podobnih problemov? Prosta dostopnost privede do večje branosti, večjemu vplivu objav ter bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Kredibilnost[uredi]

O zanesljivosti objav v današnjem času lahko velikokrat podvomimo. Prevečkrat. Razlog je v tem, da danes lahko že vsak zastonj piše objave na splet. Zaradi tega je posebej pomembno, da preverjamo avtorja, inštitucije, starost dokumenta, odmev besedila v javnosti ... Avtorju smemo zaupati, če je uveljavljen strokovnjak v javnosti. Domnevamo lahko, da si takšni avtorji ne morejo privoščiti zavajanja bralcev. Lahko ga tudi preverimo v različnih literaturah, bibliografijah ... Če pisec v stroki ni doma na profesionalen način, mu pravimo amater.

Aktivizem[uredi]

Z aktivizmom se ukvarja oseba imenovana aktivist, ki aktivno sodeluje v nekem društvu ali gibanju. To pa ne pomeni nujno, da gre za napredna družbena gibanja.

Strokovno recenziranje[uredi]

Gre za postopek, pri katerem se selekcionira kredibilne tj. zanesljive informacije od nekredibilnih. Za to skrbijo recenzenti, ki kot strokovnjaki v javnosti večinoma uživajo ugled. Postopek recenziranja naj bi preprečeval objavljanje nepreverjenih besedil, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Konča se lahko s sprejemom članka, zavrnitvijo članka ali s pogojnim sprejemom članka. Zlasti pri zavrnitvi se lahko pojavi napad avtorjev na recenzente, češ da imajo sami prav in da recenzenti v resnici niso strokovnjaki za tovrstno selekcioniranje. Za zaščito recenzentov zato obstaja anonimizacija prispevkov.

Pravopis[uredi]

Pravopis je pomemben pogoj za kredibilnost. Kdo namreč ne bi podvomil v zanesljivost besedila in avtorja, če le-ta besedila ne piše v knjižnem jeziku ali pa so v njem druge knjižne napake? Torej, pravopis v roke!

Digitalna pismenost[uredi]

Ko predelamo pravopis (in ga tudi upoštevamo), je dobro obvladati še tehnično plat pismenosti. Od avtorja se praktično zahteva, da besedilo od začetka do konca pripravi sam, na računalnik seveda.

Pri digitalni pismenosti gre za različne formate besedil (txt, doc, docx, html ...), urejanje besedila (odstavki, krepko/ležeče, naslovi) idr.

Navajanje[uredi]

Namen citiranja je zmanjševanje dolžine teksta, ki bi ga sicer napisali sami, z namenom da povemo to, kar pove citat. Pri tem se lahko hitro zapletemo v besede citata in "naše" besedilo postane plagiat.

Različne znanstvene discipline imajo različne pristope k citiranju. Nekateri od slogov citiranja so APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski ... Naštete štejemo pod glavne citatne sloge.

Citat ni le navedba besedila samega, pač pa obvezno tudi navedba vira citata! Pri tem je navedek besedila ločen z narekovaji ali v posamičnem, samostojnem, grafično drugačnem odstavkom. Vir citata pa je lahko naveden na koncu besedila v oklepaju ali pa s povezavo.

Žanri[uredi]

Poznamo vsakdanje sporazumevanje, publicistične, umetnostne in strokovne/znanstvene žanre. Za strokovne objave so včasih veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ... Če hočemo splezati po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki se poslužujejo objav svojih rezultatov, intervjujev, časopisnih člankov, predavanj ali prezentacij, ampak resnično velik pomen jim prinesejo objave, ki jim je mogoče dodeliti nalepko znanstvene. Med strokovno pisanje štejemo naslednje žanre: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje[uredi]

Pri šolskem pisanju med strokovno pisanje štejemo referat, esej in diplomsko nalogo. Glavna razlika med šolskim in resnim strokovnim pisanjem je v namenu; študentom je prvi cilj izpolniti študijske obveznosti. To pa je po moje žalostno; da šola danes več ne pomeni pridobivanje znanja temveč pridobivanje tem boljših ocen. Žalostno!

Popravljanje[uredi]

Naloga lektorja je odpraviti zatipkane, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki ovirajo sporočilo besedila. Pri tem se same vsebine ne dotikajo. Kot proti recenzentom se lahko pojavi tudi protest proti lektorjem (s strani avtorja). Korektor pa je oseba, ki ne bi smel popravljati nič drugega, kot posege drugih v tekst. Pri tem pa mora paziti, da ohranja besedilo čim bolj izvirno. Delo obeh se velikokrat združuje ali pomeša. Poznamo še urednika, ki pa se na koncu odloči, ali bo naredil objavo besedila ali ne.

Komunikacija v e-pošti[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika. V začetku leta sem v enem od člankov na internetu zasledila objavo o statistiki za leto 2016 in sicer kaj se zgodi na internetu v eni minuti. V tako kratkem času naj bi se napisalo in poslalo čez 150 milijonov e-pisem. Pri pisanju e-pošte moramo biti pozorni na izgled besedila (ločila, odstavki), vikanje/tikanje, nagovor, pozdrav, dolžino besedila idr.

Poleg e-pošte ljudje izmenjujejo mnenja, si sporočajo ali se kažejo na kakšen drugačen način tudi prek socialnih omrežij. Ta se razlikujejo po namenu (npr. osebna komunikacija, izmenjava vsebin, pisanje dnevnikov). Spomnim se še, da je na YouTube v eni minuti prek 2 milijona ogledov videoposnetkov ter na Facebooku (ki je najpopularnejše omrežje) prek 700 tisoč prijav. Poznamo še druga socialna omrežja: WhatsApp, Twitter, Instagraam, Linkedin idr. Lahko bi rekli, da gre za način komunikacije in izoblikovanje človekove socialne podobe v 21. stoletju (med pisanjem tega stavka slišim svojo babico omenjati žogo in druženje ob paši krav).

Literarna kritika[uredi]

Avtor Nove pisarije se z njo v tem poglavju ne ukvarja obsežno. Izpisala bi le en stavek in sicer: Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča. S tem stavkom se namreč popolnoma strinjam.

Enciklopedični članek[uredi]

Pisanje takšne vrste članka je zahtevno. Zahteva namreč večjo pozornost in znanje pri pisanju. Od avtorja zahteva jedrnatost, strokovnost, ustrezen slog. Avtor se mora izogibati anekdotičnosti, informacije morajo biti jasne in čim krajše (vendar ne pomanjkljive).

Učbenik[uredi]

Pisanje učbenika po eni strani zahteva precej dela. Učbenik mora biti ustrezno grajen s poglavji (pomni, povzetek, ponavljanje snovi itn.), mora biti grafično privlačen, avtorji se morajo med samo dopolnjevati, sodelovati. Po drugi strani pa je veliko učbenikov takšnih, ki so napisani na hitro, površno in le pobirajo denar. Avtor Nove pisarije v primer daje maturitetne učbenike, pri katerih različni avtorji med seboj dobesedno tekmujejo, kdo bo učbenik napisal prej in ga prej tudi prodal.

Strokovni blog[uredi]

Strokovni blog je namenjen za politično diskusijo, za publiciste, za estradnike in ostale javne osebe. Pisci blogov strmijo k rednem objavljanju besedil, s tem je bolj viden, privabi več bralcev, to pa mu omogoča širjenje svojega mnenja, pogledov, raziskav. Strokovni blogi niso recenzirani, kar pomeni, da nimajo znanstvenega statusa. Namenjeni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznav in za komunikacijo med znanstveniki.

Spletni forum[uredi]

Spletni forum lahko hitro enačimo s spletno klepetalnico. Od le-te pa ga loči arhiviranje besedil. Ponujajo tudi možnost sledenja temi. Če je forum moderiran, lahko od njega pričakujemo več resnosti in manj posameznikov, ki s svojo žaljivostjo ali nadležnostjo odvračajo druge od branja in pisanja.

Slog[uredi]

Sestavni deli[uredi]

Strokovno besedilo naj bo opremljeno s/z: avtorjevim imenom, naslovom, izvlečkom, ključnimi besedami, povezavami, kazalom, telesom besedila (uvodom, teorijo/metodo, gradivom, analizo, sklepom), literaturo in prilogami (slike, tabele, grafikoni, opombe).

Napake[uredi]

Lektorji se pri popravljanju napak (karkoli že to pomeni) največkrat srečujejo z gostobesednostjo (privede do črtanja odvečnih besed in besednih zvez), z nerazumljivostjo (prof. Hladnik poudarja: zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka), s pomanjkanjem konteksta (manjka rdeča nit, nič ni novega povedanega, odkritega, nobena stara trditev ni posodobljena ipd.), s slogovno ubornostjo (pretirano pojavljanje posameznih izrazov), s pristranskostjo (strokovne znanstvene objave morajo strmeti k objektivnosti in s tem izogibanju sodb, ki jih narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali ostali osebni pogledi/zahteve), z nepravilno/pomanjkljivo rabo terminov, z nepravilno rabo spola idr.

Govorna prezentacija[uredi]

Prof. Hladnik odsvetuje predavateljem, da napisano predavanje pred publiko preberejo in si s tem olajšajo delo. Predavatelj naj ne bo dolgočasen in naj nemoteče pritegne publiko. Pri predavanjih gre več kot le stati pred publiko in govoriti; pazljivi moramo biti na mimiko telesa in obraza, na ton, s katerim nagovarjamo publiko, na jezik itn. Pri tem moramo biti pazljivi, da nismo preveč očitni z vsemi priučenimi gibi in strategijami nastopanja, saj lahko publika na koncu dobi napačno sliko predavanja in si zapomni le tisto, kar je govorcu omogočilo pozornost publike, torej nepomembne stvari.

Pri nastopu si lahko pomagamo s prosojnicami, ki nam pomagajo zajeti vse pomembne točke in preprečijo, da bi zašli v napačno smer. Pri tem moramo biti še posebej pozorni na to, da ne začnemo čez čas iz prosojnic brati - s tem namreč poslušalci več ne sledijo nam, temveč tekstu.

Vizualizacija[uredi]

Avtor podrobno opiše dva načina vizualne predstavitve strokovnih informacij: prosojnice in fotografije. Omeni tudi zemljevide in besedni oblak (pri slednjem program Voyant tools).

Iskanje[uredi]

  • UDK: poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oz. eno od področij človeške dejavnosti
  • DOI: standard za označevanje spletnih objav; omogoča lažje in trajnejše dostopanje do znanstvenih podatkov, prispeva k večji vidnosti podatkov
  • COBISS ID: vsaka registrirana objava pri nas je opremljena s COBISS številko; klik na COBISS številko bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji

Poznamo dve vrsti informacij: dokumente (fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo) in podatke (dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša). V dLib se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih podatkov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi. S klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument.

Seznami[uredi]

Namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alineje takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način.

Digitalna humanistika[uredi]

Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo.

Empirične metode[uredi]

Empirija se ukvarja s pridobivanjem materialnih podatkov z eksperimentiranjem in opazovanjem, z merjenjem podatkov in s preverljivostjo podatkov. Javno dostopne so samo tiste raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju.

Primer empiričnega spoznanja je na primer, da kratka poglavja občutno pripomorejo, da bralec knjigo prebere do konca. S tem bi se strinjala.

PRVI STIK S SLAVISTIČNO REVIJO[uredi]

Na misel mi pride vprašanje, ki mi ga je zastavilo že veliko ljudi: "Kakšen je tvoj kriterij pri izbiranju knjig na knjižni polici?" Moj odgovor je vedno enak: "Knjiga mi enostavno pade v oko." Rdeča monotona platnica verjetno ni nekaj, kar človeku pade v oko. Preden sem revijo sploh odprla, sem pričakovala neurejeno, nepregledno vsebino, ki bo polna okrajšav, neznanih besed in drobnega tiska. Ko pa sem jo na hitro prelistala, sem opazila, da je lepo, sistematično urejena, torej iskanje v njej ne bi smel biti problem.

Izražanje prostora v slovenski frazeologiji[uredi]

Ker prihajam iz Bele krajine, se v Ljubljani velikokrat srečujem s tem, da moji sogovorci ne razumejo kakšne besede ali besedne zveze, ki mi uide pri pogovoru. Zato sem zadnje čase nekoliko bolj pozorna na narečja, sleng, frazeme, pokrajinske jezike ... Moje zanimanje v Slavistični reviji je najbolj pritegnil članek o frazemih z naslovom Izražanje prostora v slovenski frazologiji.

Članek je napisano z veliko znanstvenimi besedami, termini in z veliko splošno razgledanostjo o jezikoslovju. Zanimivi frazemi so se mi zdeli: trebuh mesta (tržnica), kamor gre še cesar peš (na stranišče, stranišče), kjer ti lisica lahko noč vošči (na doseku rok, pri roki, z ramo ob rami), iti v franže" (biti uničen, prenehati delovati).

Po branju članka se mi zdi zanimivo, da sem za veliko frazemov v svoji glavi vedela, kaj pomenijo. Ko pa sem prebrala njihov zapisan pomen, sem ugotovila, da bi mi dejansko opisovanje z besedami oz. projeciranje tega, kar si mislim, da frazem pomeni, v besede, velikokrat delalo težave.

PREBIRANJE ARHIVA SLOVIT[uredi]

V spletnem arhivu Slovit sem poiskala besedilo, ki govori o izidu druge številke Slovenščine v šoli. Besedilo je bilo objavljeno 22. 5. 2000. V njem so poimensko predstavljene osebe, ki v Slovenščini v šoli pišejo o določenih temah, kot so npr. povezovanje likovne vzgoje s pomočjo stripa, obravnava neumetnostnega besedila v OŠ, prenova pouka slovenščine, srednješolska metodika, kako poučevati književnost. Dodana je tudi cena ter popusti na naročila.