Uporabnik:Jure Pakiž

Študent slovenistike in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Domače naloge

Domača naloga 17. 12. 2021: Arhiv Slovlita

Natanko leto dni po mojem rojstvu, 5. februarja 2002, je Bogomir Mihevc poslal obvestilo, da so na začetni strani spletne strani ljubljanske univerze objavljeni prispevki o vprašanjih visokega šolstva, povezani predvsem s skrbjo o kakovosti univerze, poleg tega pa še povezave na posameznike in organizacije, ki se s tem ukvarjajo.

Bogomir Mihevc. Kakovost univerze. SlovLit. 5. 2. 2002. Kakovost univerze.

Domača naloga 10. 12. 2021: Nalaganje fotografije v zbirko

Cerkev sv. Lovrenca v Dolenji vasi pri Cerknici

Cerkev sv. Lovrenca v Dolenji vasi pri Cerknici

Domača naloga 3. 12. 2021: Register kulturne dediščine

V bližini mojega kraja (Dolenja vas pri Cerknici) se nahajajo naslednji objekti iz Registra kulturne dediščine:

• Arheološko območje Sv. Lovrenc
• Cerkev sv. Lovrenca
• Drevored med Podskrajnikom in Cerknico
• Gornikova kašča
• Hiša Dolenja vas 18
• Domačija Dolenja vas 70

Domača naloga 26. 11. 2021: Lektoriranje članka

Popravljal sem napake v wikipedijskem članku PlayStation Vita. Popravil sem različne slovnične napake in odstranil nerazumljive dele besedila. Za ustrezno razumevanje besedila sem preuredil tudi nekatere povedi.

Moji popravki strani PlayStation Vita

Domača naloga 19. 11. 2021: Geopedija

V okolici mojega domačega kraja (Cerknica) sem našel naslednje:

Literarni spomeniki:

• spominska plošča Francetu Balantiču pri osnovni šoli in njegov grob (Grahovo)

Dogajališča zgodovinskih romanov:

• Mimi Malenšek: Inkvizitor
• Dušan Merc: Galilejev lestenec
• Tita Kovač Artemis: Spomini barona Valvasorja

Rojstni kraji zgodovinskih romanopiscev:

• Ivan Matičič (Ivanje selo)

Rojstni kraji slovenskih literatov:

• Jože Udovič
• Mirko Javornik

Poti:

• Velika Krpanova pot

Domača naloga 12. 11. 2021: Slovenski literarni zgodovinarji

Ivan Prijatelj

• rodil se je 23. 12. 1875 v Vinicah pri Sodražici, umrl pa 23. 5. 1937 v Ljubljani
• bil je literarni zgodovinar, prevajalec, teoretik in esejist

Življenje:

• leta 1898 je z odliko končal klasično gimnazijo, vmes se je preživljal z inštrukcijami in literarnim delom
• po maturi se je vpisal na študij medicine na Dunaj, a se je po treh mesecih prepisal na slavistiko in klasično filologijo
• imel je dobro znanje ruščine in poznavanje ruske književnosti
• leta 1902 je doktoriral
• kot štipendist se je v Rusiji posvečal predvsem novejši ruski literarni zgodovini
• živel je tudi v Moskvi, Helsinkih, Varšavi, Berlinu, Dresdnu, Pragi in Parizu
• leta 1905 je dobil službo v dunajski Dvorni knjižnici
• leta 1919 se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur
• v začetku 20. let je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, kasneje je bil redni član društva
• v študijskih letih 1920/1921 in 1932/1933 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani

Področja raziskovanja:

• proučeval je zlasti novejše slovensko kulturno in politično življenje
• pisal je eseje in monografije o ruskih in slovenskih avtorjih
• uvedel je razločevanje med tremi pojmi: slovstvo, književnost, literatura

Domača naloga 5. 11. 2021: Članek iz Slavistične revije

Eva Niklesová: STRIPOVSKA OBRAVNAVA ČEŠKEGA NARODNEGA PRERODA (PROBLEM VÁCLAVA HANKE) (str. 185–193)

Avtorica prihaja iz Češke in je zaposlena na Univerzi Metropolitan v Pragi. Ukvarja se z literarno komparativistiko, medijsko pismenostjo in medijsko vzgojo.

Članek je razdeljen na pet poglavij. Od ostalih člankov v reviji se razlikuje po tem, da je opremljen tudi s slikovnim materialom. Je eden izmed dveh člankov v reviji napisanih s strani tujih, natančneje čeških avtorjev. Prevedel ga je Andrej Perdih.

Študija raziskuje stripovsko knjigo Šifra mistra Hanky (Hankova šifra), poudarek je na deležu dokumentarnih sestavin in fikcije v zgodbi. Usmerjena je v vlogo Václava Hanke in Josefa Dobrovskega. Obravnavana je tudi uporabnost besedila za izobraževalne namene.

Domača naloga 29. 10. 2021: Slavistična revija

Slavistično revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije, odgovorni urednik je Miran Hladnik. Prva izdaja revije je bila v letu 1948. Moja izdaja je izšla v Ljubljani v letu 2014 (letnik 62/številka 2), s stranmi med 147 in 270, ki zajema obdobje od aprila do junija 2014. V reviji je sedem razprav slovenskih in tujih avtorjev. Razprave so napisane v slovenščini, povzetki pa so napisani v angleščini.

Domača naloga 22. 10. 2021: Popravljalci sveta

• ljudi lahko delimo na tiste, ki so z življenjem zadovoljni in na tiste, ki želijo izboljšati svet
• slovenščina je velik jezik, saj ima več kot milijon govorcev; taki so le okoli 3 % svetovnih jezikov
• Wikipedija je prostor na katerega dajemo, ne pa jemljemo, ne zahteva finančne podpore, ljudem nudi informacije zastonj
• v Wikipedijo lahko povsega vsak, kar pomeni, da pride tudi do vandalizma, ki pa je hitro odpravljen

Domača naloga 15. 10. 2021: Utopija

SSKJ besedo definira kot 'načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv'. Nasprotje utopiji je distopija.

Domača naloga 8. 10. 2021: Korekture podlistkov

Moja korektura: Savomira Kvedrova: V Pozdrav

Študij Nove pisarije

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje natise literarnovednega priročnika Praktični spisovnik.

Kam z avtorjem

Glavni avtor knjige je Miran Hladnik. V njegovo delo lahko posega kdorkoli, avtor pa pričakuje konstruktivne posege in pripombe.

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige parazitira na naslovu Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.

Pismenost

Ustrezna definicija pismenosti je obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pismenost določa prag civiliziranosti, t. i. razviti svet ima okoli 100 % pismenost. Razumevanje pismenosti se spreminja skozi čas, nekoč je pisati pomenilo pisati z roko, danes je v večini prisotno tipkanje. Po tradiciji pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, in sicer sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ne obstaja brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Spretnost uporabe elektronskih naprav ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti. Pismenost ni ena sama, ampak jih je več (glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna …). Samoumevna in obvezna je samo splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je zato že del splošne pismenosti. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Tehnologijo je treba obrniti sebi v prid in tako doseči bolj kompleksno in učinkovito pismenost, vendar je navdušenje za informacijsko družbo in njeno elektronsko podporo treba trezno omejiti. Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti. Sporočilo mora imeti bralca, brez njega namreč ne šteje. Ocenjeni delež aktivno pišočih med prebivalstvom ni dosti višji od štirih odstotkov.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Skrb za tiskano knjigo se je pokazala skozi opozicije med natisnjeno in elektronsko knjigo. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom.

Wikiji

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, na svojo pobudo, brez želje po zaslužku. Wikimedijina spletišča zajemajo spletno enciklopedijo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar in vrsto ostalih spletišč. Wikipedija v prvem planu ni spletišče kot vir informacij, temveč možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče. Na Wikipedijo ne gremo samo zato, da bi si pomagali s tam zbranimi informacijami, ampak zato, da bomo tja tudi kaj prispevali. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju. Na Wikipediji je 290 jezikov, obsegajo 30 mio gesel. Slovenska Wikipedija, ki obstaja od leta 2002, je leta 2016 presegla 150.000 gesel. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. Objave na Wikipediji kontrolirajo posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja. Za morebitne slabe informacije na Wikipediji so odgovorne nacionalne znanstvene discipline same s svojo ignoranco in z neaktivnostjo. Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic; prispeva lahko vsakdo; uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti; objave so neposredno mednarodno primerljive.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje.

Avtor

Literarni zgodovinarji glede na čas svojo pozornost posvečajo različnim členom komunikacije. Do 60. let 20. stoletja je bila veda večinoma usmerjena k avtorju. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu, katerega avtonomnost je bila v prvem planu. V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Ni več pomembno besedilo »kot tako«, ampak njegovo razmerje do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami je včasih težko razlikovati. V splošnem velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Meja med strokovnim in znanstvenim se izvede glede na prostor objave in glede na namembnika. Za znanstvene se štejejo objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli, v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd. štejejo med publicistična besedila.

Izbira jezika

Najbolj smiselno je izbiro jezika utemeljiti pragmatično s principom maksimalnega upoštevanja namembnika. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, prav uspešno pa prizadevanje za vidnost v mednarodnem prostoru ni. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru nista zagotovilo za dejansko vplivanje objav v prostoru zunaj domače stroke in jezika, sta pa pogoj zanj.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema. Ni dobrih in slabih tem. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva. Samostojna izbira seminarskih, diplomskih in magistrskih ter včasih tudi doktorskih tem vodi v odločanje za že raziskane in neoriginalne teme. Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih. Pomembnost opredeljujejo na zelo različne načine in v različnih časih drugače, tako da ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za določitev tega pojma. V vsakdanjem življenju stroke je z maksimalno relevantnostjo označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Prvotno je treba pisca navaditi na orodje.

Usoda avtorstva

Avtorstvo je eden starejših konceptov. Avtorji imajo svojo razraščajočo zakonodajo. Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.

Soavtorstvo

Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, predvidevajo nekje na začetku seznam vseh sodelujočih ali vsaj najplodovitejših sodelavcev. Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena.

Objavljanje

Koncept avtorstva ni toliko povezan s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjev namen.

Množični um ali pametna množica

Splošno znanje je rezultat dialoga med posamezniki. Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju. Masovnost je nevarna, ker brezglava množica brez zmožnosti samorefleksije ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Vodja artikulira skupne želje množice in jo drži skupaj. Postliberalno-demokratično stališče do množice je veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega. Množice ne prezira in verjame, da se razsvetljeni avtonomni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje. Sodobna samoregulirana množica za razliko od tradicionalne, ki je zgolj zasledovala svoje želje, prisega na red. Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev. Množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo. Wikipedija dokazuje, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo. Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega vidika pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna. Težave povzroča v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in seveda tudi pri besedilih v digitalni obliki. Nova pisarija ima med drugim namen odpraviti zastarelo avtorsko zakonodajo.

Creative commons

Creative commons (slovensko - 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Ta je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji. Poznamo štiri vrste cc licenc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav. Wikipedija sprejema le dela prvih dveh vrst. Kulturna korist z objavo na Wikipediji je večja od finančne prikrajšanosti.

Copyright

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Avtorska zakonodaja ne dovoljuje preprečevanja dostopa do objav. Uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno. Avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic (to je takrat, kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo). Avtorski pravici očitamo, da izhaja iz trojih neustreznih konceptov: 1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino. Specifični status informacij danes kliče po radikalno drugačni zakonodaji. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Pri skupinskem delu se morajo z morebitno objavo strinjati vsi avtorji. Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod. Izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Sestavljavcem spletnih učbenikov se svetuje, da izbiro besedil in slik za učbenik že skraja omejijo na prosto dostopne izdelke, bodisi take, ki so dovolj stari, da so že v javni lasti, ali take, ki so jih avtorji opremili z licenco proste dostopnosti.

Bralec

Prosti dostop

K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov. Knjige, do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«, torej zastonj. Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Najblažja oblika oviranja poti do informacije je zahteva nekaterih upravnikov spletišč, da se uporabniki registrirajo in prijavijo. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati. O zlatem prostem dostopu govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem pa, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij.

Založbe

Vse, kar je napisano v Wikipedijo takoj postane javna last. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Manj pomembne so številke o branosti objave. Kriterij branosti nekoč ni bil pomemben, danes, ko je treba skrbeti za nadaljnje financiranje razikav, pa ni več zanemarljiv. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno. Meriti se da obisk vsake spletne strani. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti in večjemu vplivu. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Domače akademske inštitucije z ustanavljanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo. Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in Slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Varovanje zasebnosti

V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje in ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti, to velja tako za tiskane kot spletne objave. Če je nekdo mojster za eno področje, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju. V vsakem primeru je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima.

Aktivizem

Aktivizem ne pomeni nujno opravka z naprednimi družbenimi gibanji.

Avtorstvo

Starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Letnica objave usmerja bralčevo branje.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. Nevtralna in pravična presoja se skuša zagotoviti z anonimizacijo postopka. Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev (srednje (»«), zgoraj/zgoraj (") in vejične spodaj/zgoraj) in več oblik enojnih. Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”). Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto'). Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč. Odveč je tudi, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam. Tropičje je nestično ločilo in pred njim ni vejice. Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih. Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.

Velike začetnice

V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Drugo

Spol se po pravilu veže na osebek, lahko pa pride do dvoumnosti.

Digitalna pismenost

Brez računalnika danes ne gre.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt pomeni golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
• htm ali html je spletno besedilo
• pdf je natisljivo besedilo
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Popravke vnašamo neposredno v doc, docx ali rtf-format, in šele ko smo prepričani, da popravkov ne bo več, lahko tekst spravimo in odpošljemo v formatu pdf. Do pdf-ja pridemo tako, da pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in tu med izbirnimi možnostmi najdemo pdf.

Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike, za osnovno oblikovanje pa potrebujemo zelo malo znanja. Oblikovanja besedil na wikijih se je najbolj preprosto učiti ob zgledih.

Vaje v wikijih

Med možne vaje spadajo poprava pravopisa in sloga v naključnem članku, označevanje potencialnih gesel s [[ ]], dodajanje povezav v Cobiss, poenotenje citiranja v članku, pisanje samostojnega članka …

Sporočanje popravkov in komentarjev

Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija odpremo okence za vnos pripomb. Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne. Avtorji in uredniki naj ne uporabljajo za vnos popravkov formata pdf, saj ne omogoča udobnega popravljanja besedil (razen če nimamo kupljive profesionalne verzije pdf-urejevalnika) in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

Navajanje

Citat je reprodukcija plus navedba vira. Prihrani nam trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja.

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo … Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek. Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. 70-letna zapora velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni. Pri piscih, ki jim ne gre za stvar sámo, ampak samó za objavo, akademsko sklicevanje na zveneča imena v stroki utegne izgubiti status argumenta in dobiti zgolj vlogo ornamenta.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Administratorji na Wikipediji za razliko od elektronsko slabo pismenih mentorjev plagiate odkrivajo lažje in hitreje. Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega. Naslovov in sloga ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji sta upoštevana splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science. Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki pa ji očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. IF se zelo razlikuje od področja do področja, tudi citati znotraj revije so zelo neenakomerno porazdeljeni med članki. K natančnosti in k objektivnosti bi prispevalo, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti. V ukaznem nizu sl pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.

Slovenske znanstvene revije

Nekaj slovenskih znanstvenih revij, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Dve domovini, Razprave SAZU, Knjižnica.

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde. Glavni citatni stili naj bi bili: APA, MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA, čikaški, wikipedijski. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje. Taka zahteva je npr., da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom namesto z imenom, kakor bi moralo biti po večini evropskih pravopisov. Čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se je potrebno odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek. Oba sloga forsirata rabo narekovajev, ki so obremenjeni že z drugimi funkcijami, pa tudi MLA-jevi kratki sklici s prvo besedo naslova med tekstom niso prav simpatični. Slovenske humanistične revije imajo vsaka svoj način citiranja; Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, slovenistični reviji pa sta bližje čikaškemu slogu. Na wikijih je priporočeno takole citiranje:

• Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46. COBISS dLib

(Posamezni del bibliografske navedbe lahko, če nikjer drugje za to ni bilo priložnosti, tudi polinkamo, npr. avtorja, naslov revije, literarnoteoretski pojem.)

Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

• avtor
• naslov

potem pa glede na vrsto objave še:

• ime spletišča in datum pri spletni objavi
• kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
• naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki
   • opombe
   • kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)
   • neposredne povezave na vir

Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

Včasih je ločevanje navajanja literature v kratkih sklicih in opombah smiselno, npr. kadar se v opombah sklicujemo na literaturo, ki je v seznamu iz kakšnega razloga ne želimo navajati, v glavnem pa skušamo citiranje poenostaviti in torej opombe prihranimo za nebibliografske informacije. Kolikor spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja pravzaprav ne potrebujejo, kakor tudi ne dobesednega navajanja izjav. Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla. Boljši članki na Wikipediji obilno posegajo po možnostih natančnega pripisovanja izjav, dobesednih ali povzetih, in s tem preraščajo status strokovnih publikacij in se spogledujejo z znanstvenimi oziroma že spadajo mednje. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano. Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

V praksi se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja. Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije.

Označevanje navedkov

• narekovaji
• odstavek in drugačen črkovni rez
• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov. Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

Zaslon in papir

Domnevamo lahko, da bo pri koncipiranju strokovnih besedil postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni. Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. Specifična prednost spletno dostopnih besedil so neposredne povezave na avtorje, fakte in objave, na katere se sklicujemo. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev.

Nove besede

A

• arbiter: oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče
• anahronizem: pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
• analfabetizem: neznanje branja in pisanja
• arhaizem: jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku

B

• brezpriziven: ki ne dopušča priziva, ugovora

D

• deklarativen: ki temelji na besedah, ne na dejanjih

F

• famulus: služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

G

• garniranti: okrasiti, olepšati

H

• habilitacija: pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

• imponirati: vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

K

• konciznost: jedrnatost, zgoščenost
• koncipirati: napraviti, sestaviti koncept, osnutek
• kompilirati: izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih

L

• ludist: pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela

M

• modus: način

O

• ornament: likovni element, namenjen olepšavi, okrasek
• obskuren: nepomemben, zakoten

P

• parazitizem: pojav, da kdo živi od dela drugega, na škodo drugega, zajedavstvo
• piratizirati: nezakonito si prisvajati, razmnoževati izdelke elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo
• prezentirati: predstaviti, pokazati
• pregnanten: jedrnat, zgoščen
• pasivizirati: spraviti v nedejavnost, nedelavnost
• pasant: mimoidoči
• paginirati: oštevilčiti (strani)

S

• sublimen: vzvišen, plemenit
• srenja: ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

T

• tempo: hitrost poteka, dogajanja