Uporabnik:Jkrecic

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Za začetek in nadaljevanje[uredi]

Piše se 25. januar 2016 (vem, tega mi ne bi bilo treba napisati, Wikipedija to dobro ve) in ponovno se lotevam branja Nove pisarije. Čez nekaj dni me čaka izpit in ker sem v nekaterih pogledih konzervativka, sem si učbenik natisnila (oz. natisnila sta mi ga sestrična Daša Kogoj in njen mož. Iz srca hvala.). Velika zahvala gre tudi avtorju, ki mi je s postavitvijo učbenika na splet omogočil prihranek - sedaj si bom lahko privoščila kosilo na bone v restavraciji Z DOPLAČILOM.

Samohvala je ena izmed človeških lastnosti, ki jih najbolj grajam, pa vendar si moram priznati, da se tokrat učbenika lotevam veliko bolj zrelo in premišljeno. Ker je do izpita res samo še nekaj dni, vseh (pametnejših) misli verjetno ne bom uspela napisati (oz. dopolniti) na to mojo Wikiverzino stran (ki mi je, mimogrede, res prirasla k srcu), pa vendar morda nekoč najdem čas tudi za to.

Slovarček novih besed[uredi]

  • segment - del, odsek
  • frankirati - nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
  • korespondenca - dopisovanje, vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov
  • emotikon - simbol, ki izraža čustvo, navadno v el. besedilnih sporočilih
  • egalitarizem - nazor, da so ljudje enakopravni
  • koncipirati - sestaviti koncept, osnutek
  • vademekum - knjiga, publikacija, z osnovnimi pojasnili o čem, vodič
  • parazitirati - živeti kot zajedavec
  • utilitaren - poudarjati uporabnost, koristnost
  • eksaminator - izpraševalec pri izpitu
  • habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli
  • konzument - porabnik
  • marginaliziran - odrivan, potiskan na rob
  • kataklizma - dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini
  • hemetičen - neprodušen
  • eklatanten - očiten, jasen
  • uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev
  • postulat - zahteva, nujnost
  • angažma - angažiranost
  • kontaminirati - združiti
  • profilirati - prikazati bistvene značilnosti nečesa
  • hermetizem - značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • brezpriziven - tak, ki ne dopušča ugovora
  • inferiornost - manjvrednost
  • altruizem - nesebičnost
  • defitizem - mnenje, da je kako delo brezuspešno
  • iniciacija - začetek kake dejavnosti
  • emancipirati se - pridobiti si enakopraven položaj
  • kapriciozen - muhast
  • deklarativen - temelji na besedah, ne dejanjih
  • ekspertiza - izvedensko mnenje
  • arbitur - razsodnik
  • atavizem - ponovitev lastnosti prednikov na potomce
  • obscen - nespodoben, opolzek
  • eskalirati - postopno se širiti
  • sublimen - vzvišen, plemenit
  • anahronizem - pojav, ki ni v skladu s časom/razmerami, v katerih nastopa
  • diseminacija - razširjanje bolezenskih klic po telesu
  • transparenten - prosojen
  • fantazma - privid
  • recenzirati - izraziti strokovno mnenje o znanstvenem ali umetnostnem delu, oceniti
  • embargo - prepoved (omejitev) trgovine s kako državo, trgovinska zapora
  • promotor - kdor pospešuje delovanje
  • inercija - lenobnost
  • renomiran - znan, slovit
  • statut - pravni akt, ki določa osnovno ureditev organizacije združenega dela
  • sabotaža - namerno prikrito dejanje, s katerim se zlasti iz političnih vzrokov povzroča gospodarska škoda
  • diletant - amater
  • Humboldt - nemški jezikoslovec, naravoslovec
  • uzurpacija - nasilna prilastitev
  • kontaminirati - združiti / okužiti / poškodovati
  • apoliničen - skladen, umirjen
  • renome - ugled, sloves
  • pavšalen - posplošen, približen
  • pasus - odlomek, del
  • patina - starinski videz
  • imponirati - vzbujati občudovanje
  • garniranje - okraševanje
  • pasant - mimoidoči
  • obskuren - tak, ki nasprotuje svobodi, napredku
  • kompilirati - sestaviti književno delo, razpravo po tujih ugotovitvah, dognanjih
  • redundanten - tak, kki prenaša določeno obvestilo z vel zanki kot je potrebno
  • paginiran - oštevilčen
  • paberkovati - nabirati sadove, ki ostanejo na požeti njivi
  • enigmatičen - skrivnosten, nenavaden
  • antologija - zbornik najboljših (leposlovnih) stvaritev
  • elaborat - strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
  • koncizen - jedrnat
  • nivelizirati - izenačevati
  • renomiran - priznan, slovit
  • ekspertiza - izvedensko, strokovno mnenje, poročilo
  • rezoniranje - razmišljanje, razglabljanje
  • lukrativen - dobičkonosen
  • neologizem - beseda ali besedna zveza, ki še ni splošno uveljavljena
  • metastazirati - razširjati se iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu in začeti enako bolezen
  • lacanovec - privrženec Lacanovih nazorov
  • majestetičen - veličasten, mogočen
  • ekskurz - oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi
  • konciznost - jedrnatost, jasnost
  • asketizem - stroga vzdržnost
  • legalistično - vedenje človeka, ki pretirano poudarja pomembnost poštenosti, pravičnosti
  • restriktiven - omejevalen
  • alfanumeričen - črkovno-številčen
  • arbitraren - prepuščen svobodnemu odločanju, poljuben
  • enumeracija - naštevanje
  • pleonazem - besedno preobilje
  • konkordanca - prikaz iskane besede/besedne zveze v sobesedilu
  • konstelacija - medsebojni odnos, položaj, stanje, razporeditev

E- pošta[uredi]

Komentar na prebrano[uredi]

Elektronska pošta je v zadnjih letih postala najhitrejše, najučinkovitejše in zato tudi najpopularnejše komunikacijsko sredstvo. Kljub temu pa moram poudariti, da je med mladimi v večini popularnejši Facebook, družabno omrežje, kjer informacije dosežejo pošiljatelja veliko hitreje, kot po elektronski pošti. Facebook daje ogromno možnosti komunikacije, med drugim tudi povezovanje ljudi v različne skupine. Organizacija kakšnih dogodkov, izmenjava mnenj, datotek in nasploh različna dogovarjanja, so veliko preprostejša, in sicer iz ključnega razloga. Facebook mladi preverjamo pogosteje kot elektronsko pošto. Vendar dejstvo je, da profesorjem, staršem, vzgojiteljem in drugim starejšim ljudem, do katerih imamo spoštovanje, ne bomo pisali preko Facebooka (četudi so, tako kot mi, lastniki svojega 'FB profila'), pač pa preko elektronske pošte. Ta je vsakodnevno v uporabi, zato se mi zdi prav, da se glede bontona, načina pisanja, napak, nekorektnosti in navad pri pisanju elektronskega sporočila, govori. Poleg tega pa bi rada poudarila, da mladi, ki smo vešči tovrstnih naprav in načinov komunikacije, radi izobražujemo starejše, ki v svoji mladosti niso imeli možnosti posegati po takih vrstah medijev, in hkrati ohranjamo tradicijo navadne pošte, (ang. 'snail mail' ali 'smail') ki, vsaj mene osebno, veliko bolj razveseli, kot piskanje mobilnega telefona.

Uvod v Novo pisarijo in tipkanje[uredi]

Komentar na prebrano[uredi]

Priznam, da redko berem uvode. Pa naj bo to uvod v knjigi, učbeniku, morda uvodnik urednika revije. Navadno imam občutek, da je uvod (ali uvodnik) le ubesedeno kazalo (ki ga, mimogrede, tudi nikoli ne preberem, (razen, če kaj iščem) saj se mi zdi, da bom že ob pravem času izvedela za vse naslove in teme). Vendar sem vesela, da sem uvod v Novo pisarijo prof. Hladnika vseeno prebrala, saj ta ni kazalo v tekstovni obliki, ampak osnovni napotki ob branju, razlaga pomena ter nastanka knjige in še marsikaj. Tako sem, na primer, izvedela veliko novega o pismenosti. Zanimiva se mi je zdela razlaga razvoja pismenosti in neverjetno hiter dvig nivoja. Danes pismenost ne razumemo le kot znanje pisanja in branja, temveč neko splošno držo, razgledanost, ki naj bi jo imel razvit, odrasel človek na več nivojih. Poleg tega sem prebrala veliko zanimivega tudi o Wikipediji. Poleg vseh statističnih podatkov in drugih dejstev me je najbolj nagovorilo to, da Wikipedija podpira idejo subjektivnega sveta, sveta, ki ni možen le iz ene perspektive. Hkrati lahko to prenesemo tudi nase, na svoje zamisli in poglede, ki jih povemo svetu, pa jih ta ne sprejme, ker jih ne razume, ker se zdi, da je pravilen odgovor eden, ki je absoluten in svet. Hkrati pa se z zbiranjem podatkov učimo tudi kritičnega pogleda, ki nam v dandanašnji poplavi informacij pride še presneto prav.

Komentar na tipkanje[uredi]

Ker spadam tudi sama med študente brez časa in denarja sem srečna, ko najdem zastonj wi-fi v kakšnem ljubljanskem lokalu, se usedem ob kavi in začnem prebirati obvezno študijsko branje kar iz računalnika. Zavedam se pomena in prednosti elektronskih virov, zato se mi zdi prav, da vsak, ki zmore in zna, prispeva svoj delček. Moja tipkarska naloga je bila Helena Rada Murnika. Na videz dolgočasno delo mi je bilo v užitek, minilo je hitro, saj mi je bil izbrani tekst zelo všeč.

Od "Wikijev in šola" do "Vaja v pisanju" in izbira študija[uredi]

Komentar na prebrano[uredi]

Avtor nam podaja mnoge razloge, zakaj je Wikipedija tudi odlično sredstvo za učenje. Učenci smo navajeni prebrati snov iz učbenika, vsemu napisanemu verjeti, in se to tudi naučiti. In zdrdrati, ko stojimo pred tablo. Če pa bi pogledali širše, bi videli, da zapisano ni ena in edina teorija. Marsikdo o isti temi meni drugače, jo vidi na drug način. Sprijazniti se moramo, da svet v katerem živimo, ni črno-bel. Ne živimo vsi na enak način, ne ljubimo enakega, ne mislimo enako. Obstaja neskončno možnosti. Vseh seveda ne moremo (s)poznati, prav pa je, da imamo ves čas v zavesti, da so, da obstajajo. Wikipedija je tako spodbuda za vse, da delijo svoja mnenja in poglede z drugimi, in hkrati tudi znajo sprejeti morebitne kritike.

Zanimivo je tudi razmišljanje o "globalnem" poznavanju slovenščine in izbiri tematike pisanja. Strinjam se, da tema postane zanimiva šele, ko se poglobiš vanjo in o njej bereš, razmišljaš. Zato je prav kdaj izbrati temo, ki je ne poznamo, ali pa temo, ki je na prvi pogled ne bi nikoli, z vero, da nam bo postala prijetna in zanimiva. Prav tako je izbira še nepoznanih tem včasih naporna (o njej je malo napisanega), ampak prav poznavanje nekanoniziranih del (če govorimo o literaturi) nas lahko spodbudi k lastnemu ustvarjanju brez skrbi, da je o tem že "preveč" napisanega.

Izbira študija[uredi]

Moja zgodba (če se temu lahko sploh tako reče) je verjetno podobna zgodbi marsikateremu zasanjanemu maturantu. O tem mi, priznam, ni prijetno govoriti (pisati), saj me (neuspešno) skriti odzivi ljudi, ko jim pripovedujem o tem, bolijo. Pa ne, ker se mi zdi, da jaz pa sem resna kandidatka, ne le zasanjana najstnica, ki pride tja zaradi otroške želje. Tudi sebe ne prepričujem o tem. Vem, kje sem, kaj me zanima, kaj mi manjka in kako se je vse skupaj zgodilo. Ne vem, če ste uganili kam merim, pa vendar. Da, tudi jaz sem ena tistih "faliranih" igralk, ki se je po neuspešnem sprejemnem preizkusu na AGRFT (že ta kratica me plaši) vpisala na študij slovenistike. Biti odslovljen ni prijetno. Ravno zadnjič sem ugotovila, da se je meni to pravzaprav v življenju že velikokrat zgodilo (vendar vem, da dokler nisi odslovljen od ljudi, ki jih imaš rad, je še vse v redu). Moj 'projekt AGRFT', kot ga sama imenujem, je v tistem obdobju bil del mene. Svoje tekste sem dobro pripravila in bila tudi sprejeta v naslednji krog. Kje se je zalomilo ni pomembno, vem le, da sem zelo "smotan" tip človeka, katerega splošna naravnanost je neodločenost. Rečem lahko le: če to niste, bodite srečni. In tako je bilo tudi tam in ostaja tudi zdaj. Ne vem, kaj si želim in kam bi pravzaprav rada, da me življenje popelje. Vem le, da sem zdaj tu, na slovenistiki, "back-up planu", ki ga ne jemljem več tako. Všeč mi je tu in vedno bolj ugotavljam, da bi študij tudi rada končala. Kaj pa v resnici je moj cilj, ne vem. Za zdaj mi ostane "le", da to končno ugotovim.

Od "Vaja v pisanju" do "Bralec" in prvi stik s Slavistično revijo[uredi]

Komentar na prebrano[uredi]

Ob branju poglavij v Novi pisariji sem predvsem ozavestila pomen digitalnih knjig in virov. Razlogov za postavljanje besedil na splet je več, čisto banalen je ta, da nam na morje ni treba vzeti posebnega kovčka, polnega knjig, avtor pa navede tudi mnogo drugih. Študiranje (in učenje na splošno) je ob obilju elektronskih virov, do katerih pridemo s parimi kliki (seveda moramo biti računalniško pismeni) občutno enostavnejše kot je bilo pred leti. Ker do kakšnih podatkov lahko pridemo na tako enostaven način, (posebej zdaj, ko imamo ves čas pri sebi tudi t.i. pametne telefone) se včasih zdi "piflanje" nekih številk za šolski test nesmiselno. In mnogokrat, vsaj po mojem mnenju, tudi je. Svet se spreminja, zato enostavno ni dovolj, (in včasih tudi ni potrebno) da se učimo enakih reči kot pred 20 leti. Tako je za današnjo izobrazbo nujno, da se otroci naučijo npr. tipkanja in iskanja informacij po spletu.

Veliko je napisanega tudi o avtorskih pravicah in besedilih, ki so objavljene na spletu, torej za kogarkoli, ki bi ga to zanimalo. Mnenja se krešejo tudi glede popravljanja, dodajanja, spreminjanja in kritiziranja nekega izdelka s strani bralcev. Iz vsega tega lahko trdim, da je resnično malo stvari, ki jih počnemo v življenju namenjeno izključno nam samim. Takoj, ko naš izdelek dobi kdorkoli v roke, je izpostavljen kritiki (tako pozitivni, kot negativni). Pa naj bo ta kritika sestavljena le v bralčevi glavi, ali pa izgovorjena na glas, morda celo napisana v časopisu, objavljena na spletu. Naše delovanje je povezano z ljudmi, ki nas obkrožajo, zato je ustrezno sprejemanje kritike, sodelovanje in prilagajanje nujno za uspešno delo. Delati v skupini ni ravno lahko. Ljudje smo si preveč različni, da bi se lahko strinjali kar v vsem. Ker je naše življenje sestavljeno prav iz tovrstnih sodelovanj, je nujno, da se tega začnemo učiti že od malih nog. Zato močno spodbujam skupinske seminarske naloge, skupinske projekte, itd., čeprav je včasih najlažje, da vse postorimo sami. Kljub vsemu pa je vsak odrasel človek gospodar svojega dela in smo mu dolžni pustiti pri izbiri prosto pot, vse dokler ne ogroža nas ali naših bližnjih.

Prvi stik s Slavistično revijo[uredi]

Ker mi čas včasih ne dovoli, da bi mi uspelo narediti vse, kar si želim, in moram svoje delovanje zreducirati na način s čimbolj ugodnimi posledicami, sem tudi pri branju Slavistične revije morala narediti selekcijo. Izbrala sem si nekaj člankov s tematiko, ki mi je bližja.

Priznam, da mi pisanje in branje o specifični temi na strokoven način še ni blizu. Zdi se mi, da ni v skladu z mojo naravo, ki vedno "leti" iz področja do področja, ki me zanima. Biti splošno razgledan in dober na več področjih sigurno ni slaba lastnost, vendar ko te ta nenehna želja po spreminjanju in "nefiksiranju" na le eno stvar ovira pri kvalitetnem delu, lahko postane težavna. Verjetno še nisem dovolj zrela, morda se tudi nisem še čisto našla v tem, kar počnem, morda je razlog kje drugje. Vem pa, da je prebiranje tovrstnih strokovnih člankov za kvaliteten študij nujno in se ga bom prej ali slej morala navaditi. Občudujem ljudi, ki jih pišejo, posebej, ker gre za res visok nivo pisanja, nisem pa prepričana, da bom kdaj sama dovolj sposobna za tovrstno početje, in niti ne vem, ali si tega tudi želim.


O avtoju

Tomaž Toporišič se je rodil 27. decembra 1962 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika in literature. Leta 2003 je na isti fakulteti magistriral, leta 2006 pa doktoriral. Je slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, prevajalec in publicist. Je dramaturg Slovenskega mladinskega gledališča, docent na Fakulteti za humanistične študije (UP FHŠ) Koper Univerze na Primorskem ter generalni sekretar slovenskega centra Mednarodnega inštituta mediteranskega gledališča (IITM). Soustanovil je festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos. Kot dramaturg je sodeloval z režiserji, kot so Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Diego de Brea, Eduard Miler, Meta Hočevar, Oliver Frljić, Borut Šeparović, Barbara Novakovič, Jan Decorte, Damjan Kozole, Branko Potočan, Silvan Omerzu in Zdravko Haderlap. (vir: Tomaž Toporišič. Wikipedija 5. januar 2015)

Bibliografska navedba enega od člankov

Od "Bralec" do "Aktivizem"[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Dejstvo je, da je danes objavljanje in pridobivanje informacij znatno lažje, kot je bilo nekoč. Avtor v prebranih poglavij opisuje različne načine enega in drugega. Vedno večja dostopnost informacij je seveda navdušujoča, posebej tistih, ki so na spletu zastonj. Kljub mnogim prosto dostopnim gradivom, je veliko tudi plačljivega. A ta odstotek se iz dneva v dan manjša. Hvaležni smo lahko, da je miselnost o razširjanju znanja, ki naj bo v čim večjem obsegu dostopen čim več ljudem, vedno bolj prisotna. A zavedati se moramo, da vsi žal svojega znanja ne p(r)odajajo zgolj v pedagoške namene, ampak predvsem zaradi denarja. Vendar če odmislimo zaslužek, kako pa bo naše znanje (posebej če smo inovatorji in izumitelji česa novega) sploh preživelo, če se o njem ne bo mogel nihče poučiti? Vendar to seveda ni tako preprosto. Prosta dostopnost ni samoumevna, predvsem zaradi stroškov, ki nastanejo ob objavi. Avtor omenja nekaj rešitev glede čim večje proste dostopnosti, vendar žal ne pokriva vsega.

Zdi se, da dandanes lahko na internet vsakdo objavi karkoli mu pride na misel. Zato so spletne strani lahko polne slabo napisanih in nekvalitetnih tekstov. Vendar prav to nas (predvsem mlade) uči kritičnega razmišljanja in vrednotenja, ki je tudi za kasnejše življenjske situacije nujno potrebno.

Od "Aktivizem" do "Navajanje"[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Avtor nas opozori na različne poglede glede aktivizma, o katerih na tak način še nisem premišljevala. V nadaljevanju se mi zdi pomembna spodbuda, da (se) učimo preverjati informacije, ki jih zasledimo, predvsem na spletu. Avtor opozarja, da moramo biti pozorni tako na samega pisca članka, iz katerega želimo črpati informacije, na mesto objave, pa tudi na slovnične napake. Prav te nam lahko dajo misliti, če so dejstva, ki jih navaja pisec, resnična. Zanimiva sta se mi zdela primera, ki pričata o nepotrebnem škandalu v javnosti prav zaradi tovrstnih lažnih informacij.

Izvedela sem tudi marsikaj novega glede recenziranja in dela urednikov. Vedela sem, da je to delo zelo pomembno in odgovorno, vendar njegove razsežnosti si nisem predstavljala. Dobila sem dober vpogled v to, kaj mora pisec vse upoštevati preden se njegovo delo objavi.

Avtor navaja tudi zelo koristna pravopisna pravila in najpogostejše napake, (vezaji, pomišljaji, narekovaji, dvopičje, podpičje, tropičje, velike začetnice ...) ki se pojavljajo v javnem pisanju. Ker se v veliki večini piše na računalnik, je pomembno spet poudariti digitalno pismenost, zato v tem poglavju izvemo tudi o različnih načinih shranjevanja datotek ipd. Koristno se mi je zdelo tudi, da sem skozi branje ponovila nekatere ukaze pri pisanju na Wikipediji, in se hkrati naučila tudi kakšnega novega.

Od "Navajanje" do "Zgledi"[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Ena od stvari, ki me je od prebranega najbolj presenetila, je bila absurdnost odločitve pravnikov glede "kopiranja" in navajanja Menartovih verzov. Vendar sem se kmalu po tem v mislih udarila po glavi in se spomnila, da me to ne bi smelo tako šokirati in, da moram končno odrasti in se začeti zavedati, da bo moje življenje (pre)kmalu preplavljeno s tovrstnimi absurdi. Verjetno je najboljša reakcija ignoriranje, če veš, da nimaš moči, da bi kaj ukrenil.

Vprašanje, ki se mi prav tako zdi absurdno, (pa mogoče sploh ni tako zelo) je vprašanje o "preveč pocitiranih" delih. Zdi se mi, da je to, kot tudi plagiatorstvo samo, večplasten problem, ki ne bo rešen le z enim samim korakom. Največja pomanjkljivost je težka dokazljivost, da je neko domnevno plagiatorstvo res slabo namerno ali ne.

Zanimivo mi je bilo branje o različnih in tako zelo številčnih organizacijah, ki se ukvarjajo s tovrstno tematiko. Nisem vedela, da je to tako poglobljeno raziskovano, predvsem glede štetja citatov določenih revij, knjig, itd. Zdi se mi, da tovrstno početje lahko prevečkrat prinese nepošteno delanje reklam za neka literarna dela in zapostavljanje drugih. Avtor omeni tudi kulturno pristranskost. Ne morem si pomagati, da na tem mestu ne bi (spet) pomislila na zgrešenost današnje družbe, ki v vsem vidi zgolj in samo zaslužek. Pa če govorimo o avtorskih pravicah, slogih citiranja ali o čemurkoli drugem.

Od "Zgledi" do "Žanri", opis kompozicije Wiki člankov o komparativistih in obnova enega od njih[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Prebrana poglavja mi bodo (in so mi že) zelo koristila pri vsakodnevnem delu. Vsebujejo koristne informacije za vsak medij posebej. Že večkrat sem pokukala vanje, ko sem prišla do dileme pri delanju raznih seminarskih nalog. Težavo sem imela le pri navajanju spletne strani, ki ne vsebuje posebnega članka, ampak so mi koristile splošne informacije, ki jih je vsebovala. (npr. spletna stran http://www.uszs.gov.si/). Sicer pa avtor zelo natančno razdela in razloži vse pomembne poudarke pri navajanju virov in literature. Zelo mi je bilo všeč, da dopušča "zdravo pamet" in upoštevanje okoliščin. Tako recimo izpuščamo podatek, da se nekaj nahaja na spletu, če je to že prej jasno razvidno, ali pa opuščamo nesmiselne vzdevke ljudi, ki so npr. posnetek postavili na splet, ipd.

Kompozicija Wiki članka[uredi]

Večina člankov ima stalna poglavja, ki so: življenjepis, delo, glej tudi, viri in zunanje povezave. Pri nekaterih sta prvi dve navedeni poglavji združeni, drugje je med njima tudi posebno poglavje z avtorjevimi nagradami in priznanji. Včasih besedilo dopolnjujejo tudi opombe. Začetek članka vsebuje kratek stavek z imenom, priimkom, poklicem in datumom in krajem rojstva (smrti). Na desni strani je fotografija in njegovi/njeni osebni podatki. Članki niso dolgi, napisani so le bistveni podatki. Žal sem naletela na dva, ki jih Wikipedija označuje kot "škrbino", kar pomeni, da o komparativistu ni napisano skoraj nič.

Obnova članka o Janezu Vrečku[uredi]

Janez Vrečko se je rodil 9. aprila 1946 v Ljubljani. Leta 1996 se je vpisal na primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je 1974 diplomiral in za svoje delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Sočasno je študiral tudi dramaturgijo na AGRFT. Po magisteriju se je leta 1978 zaposlil kot asistent zaposlil na oddelku za primerjalno književnost in lietarno teorijo na FF. Od 2002 je tam zaposlen kot redni profesor. Raziskuje predvsem slovensko zgodovinsko avantgardo (največ Kosovela) v razmerju do futurizma, konstruktivizma in zenitizma, teorijo in zgodovino moderne lirike od Baudelaira naprej, teorijo tragedije in tragičnega (posebej ob antični tragediji in epu). Prav tako se je posvetil tudi vprašanju mesta kritičnih ocen literarnih del v literarnem razvoju ter problematiki evropskih poetik od Aristotela do Brechta.

Od "Žanri" do "Slogi" in rojstnodnevni Slovlitov članek[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Na začetku poglavja se lahko poučimo o koristnih nasvetih glede šolskega pisanja, ki mi bodo v kasnejših letih študija prišli zelo prav. Izvedela sem tudi veliko novega o različnih vlogah v literarnem sistemu. Ob prebranem se mi zdi, da je krivec za nesporazume in težave pri npr. nasilnem lektoriranju, predvsem komunikacija, oziroma njeno pomanjkanje. Ne zavedamo se, kako močno vplivajo medosebni odnosi tudi na tovrstne reči. Prijaznost, kritika, povezovanje, komunikacija, sodelovanje so zelo pomembni dejavniki, ki privedejo do uspešnega izdelka.

V tem poglavju lahko preberemo tudi več nasvetov glede komunikacije v stroki, mdr. tudi na družabnih omrežjih. V zvezi s tem pojmom se mnogokrat izpostavljajo negativni učinki uporabe le-teh. Vendar (tako kot nobena stvar na tem svetu) imajo tudi ti obe strani. Velik plus se mi zdi hitra izmenjava mnenj, konstruktivnih kritik, sprotno izboljšavanje in spreminjanje. Skoraj vse, kar nam nudi tudi Wikipedija.

Kje so meje nacionalizma?[uredi]

Zoran Božič, 10.09.2013 Članek je komentar oz. misel, ki se je piscu porodila ob branju sodobnega hrvaškega srednješolskega berila za ekonomske šole, ko je naletel na pesem Ljudevita Gaja.

Od "Slog" do "Iskanje" in naloga[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Dolgovezenje sem vedno povezovala z dolgočasnostjo učitelja v šoli, čeprav je bila razlog takega mišljenja verjetno predvsem moja nezainteresiranost za učiteljevo temo. V resnici sem se malokrat soočila s pravim znanstvenim tekstom in z njegovo obdelavo. Zavedam se, da je zelo pomembno na kakšen način je strokovna tema predstavljena. (Pre)dolgi teksti so zelo naporni za branje, pa tudi na našo psiho ne delujejo pozitivno. Daje nam občutek, da je do konca teksta še celo večnost. Poleg tega pa je oteženo tudi njihovo povzemanje in navajanje. Citati, ki bi jih radi vključili v raziskavo, so naenkrat dolgi več vrstic, čeprav bi lahko temeljno idejo skrčili v le nekaj besed.

Blizu mi je mišljenje, da se zapletena znanstvena tematika piše na čimbolj preprost način. Na živce mi grejo ljudje, ki v svoje tekste vključujejo tujke in "učene" izraze, da bi delovali pametnejši (verjetno je tako početje plod nesamozavesti). Tudi glede retorike imam podobno mnenje. Sama sovražim učenje (neumetnostnega) teksta na pamet. Pri predstavitvah v razredu si vedno dovolim toliko svobode, da sem reaktivna na dražljaje in energijo iz razreda, na moje trenutno počutje, na čustva, občutke, ki jih gojim do obravnavane teme. Retorične sposobnosti so seveda zelo pomembne, vendar naučene in zato nenaravne reakcije pri občinstvo navadno niso odobravane. Zato je potrebno vedno poslušati samega sebe.

Naloga[uredi]

1. Marja Boršnik je v svojih razpravah med drugim pisala tudi o slovenski poljudni književnosti, pri čemer velja izpostaviti njeno stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Literarna zgodovinarka v teh svojih člankih zasleduje predvsem dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor kot pomembni sestavini tovrstnega slovstva. Z zagovarjanjem umetniške vrednosti literarnega dela pred poučno uporabnostjo je Marja Boršnik med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes. (Besedilo je izmišljeno. — Op. pis.) — Rešitev.[217]

Moj popravek: Maja Boršnik je pisala iz stališča, da sta v kakovostni slovenski poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. V člankih zasleduje predvsem depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor, ki sta njeni pomembni sestavini. Z zagovarjanjem tega stališča je Marja Boršič med prvimi vzpostavila še danes veljaven standard vrednotenja poljudne književnosti.

2. Pričujoči sestavek hoče opozoriti na bistvene literarnovedne značilnosti umetne pravljice in vsaj skicirati njeno literarnovedno podobo. To poskuša na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic, ki jih je med 1900 in 1950 izšlo kar lepo število, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929). Največkrat gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez vsestranskega upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti. (Besedilo je izmišljeno. — Op. pis.) — Rešitev.[218]

Moj popravek: Z razčlenjevanje vsebine in metodologije samostojnih književnih izdaj pravljic med leti 1900 in 1950, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenar (1929), avtor opozarja na bistvene literarnovedne značilnosti in skicira literarnovedno podobo umetne pravljice. Njene sodobne teorije ne bi bilo brez upoštevanja mnogih del Hansa Christiana Andersena.

Od "Iskanje" do "Digitalna humanistika" in literarnovedni dogodek[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Moram priznati, da si nisem mislila kako natančno je popisano vsako delo. Sploh ne gre le za avtorja in približno tematiko. Predvsem članki so vsebinsko zelo opredeljeni. Ne predstavljam si mukotrpnega dela ljudi, ki so vse to spravili do take stopnje. Verjetno zato ne, ker sem po karakterju nepotrpežljiv človek in bi me občutek o neskončnosti še neopravljenega dela pokopal. Zato sem hvaležna za storjeno in prav je, da ne jemljemo tega samoumevno. Pohvalno se mi zdi, da tudi študentje in drugi, ki se ukvarjajo s tem, po svojih močeh prispevajo za kakršnokoli lajšanje iskanja gradiva. Eden takih projektov je npr. kazalo Kermaunerjevih knjig, ipd.

Zanimivo se mi zdi tudi razmišljanje o seznamskem dojemanju sveta. Ta je, po mojem mnenju, odsev današnjega razmišljanja. Vse mora biti kar se da hitro, ekonomično, za najmanj časa, denarja in truda. Nimamo časa za dolge zgodbe, romane, koncerte. Povej, kar misliš in pojdi. Uporabi in odvrži. To z Mcdonalds vrečko še gre, žalost je, ko začnemo tako delati tudi z ljudmi, posebej s tistimi, ki so nam blizu. Zlajnano je govorjenje o hitrem načinu življenja, meni gre že malo na živce. Ampak žal je resnično. Raje kot da bi živeli si pišemo sezname in zgolj kljukamo.

Literarnovedni dogodek[uredi]

Dnevniški zapiski Ane Frank po novem na razpolago znanstvenim objavam

Sodišče v Amsterdamu je več kot 70 let po smrti avtorice dnevniških zapiskov iz podstrešja v Amsterdamu dovolilo, da se zapisi lahko objavljajo in razmnožujejo v znanstvene namene. Dnevniški zapiski Ane Frank so sicer v lasti Švice, ta pa jih je dolgoročno posodila skladu Ane Frank.

vir: P.G. Dnevniški zapiski Ane Frank po novem na razpolago znanstvenim objavam. rtvslo.si 1. januar 2016.

Od "Digitalna humanistika" do konca in iskanje kritik[uredi]

Komentar o prebranem[uredi]

Svetovno gledano je pojem digitalne humanistike in empirične znanosti zelo razširjen in razvit, v Sloveniji (seveda) manj, pa vendar. Branje mi je bilo zanimivo, a morda manj kot sicer, saj zelo težko berem alineje, ki pa jih je v tem poglavju veliko.

Kritike romana Maks (1883) Dimitrija Rupla[uredi]

  • Drago Bajt. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. 93. COBISS
  • Stanko Janež. Poglavitna dela slovenske književnosti. Maribor: Obzorja, 1992. COBISS
  • Franc Zadravec. Slovenski roman 20. stoletja, 3. knjiga. Murska Sobota: Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc d.o.o., Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2005. 92–99. COBISS

Kje najti napotke za iskanje kritik knjig, izdanih pred drugo svetovno vojno?[uredi]

"Ocene del do druge vojne bomo dobili v zagrebški Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova, 1–2 COBISS (pogledati je treba v indeks obravnavanih avtorjev v obeh zvezkih!), ocene del po vojni pa v Slovenski bibliografiji ali v nekaterih katalogih, tudi v NUK-u, in seveda v Cobissu." (Hladnik 2002)

Kritike romana Mlada Breda (1913) Ivana Preglja[uredi]

  • France Vodnik. Ideja in kvaliteta: Kritike in eseji. Maribor: Obzorja, 1964. 80–83. COBISS
  • Jože Debevec. Mlada Breda; Povest. Dom in svet 26/11 (1913). 435–437. dLib.