Uporabnik:Jasnabudimlic

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

NOVA PISARIJA
[uredi]


UVOD
[uredi]

- Kar je zanimivo pri Novi pisariji je to, da nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002.
- v 19. stoletju smo se prvič srečali z izrazom slovnica, katerega je kasneje zamenjal izraz pismenost. S tem izrazom danes označujemo digitalno pismenost, informacijsko, medijsko, bralno, kulturno idr.
- Wikimedijina spletišča so namenjena gojenju skupinskega avtorstva, kar se mi zdi zelo spodbujevalno, saj si vključen v sprotno nastajanje, saj kot sam avtor Nove pisarije pravi, da gre za proces "rastoče knjige".

Kam z avtorjem[uredi]

- Definitivno za avtorja Nove pisarije lahko imenujemo Mirana Hladnika.
- Avtor se sooči z dilemo glede datuma izdaje. Datum vpisa v Cobiss je 8. maja 2014, medtem ko so se prva poglavja pojavila že leta 2012, zato se pojavi vprašanje ali bo potreben ponovni vpis v Cobiss, ko bo knjiga dopolnjena.

PISMENOST
[uredi]

- Ob omembi besede pismenost, najprej vsi pomislimo "znati brati in pisati", vendar v Novi pisariji nas avtor seznani z nekoliko bolj zapleteno definicijo - biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za komunikacijo.
- Nekoč so bili pismeni zgolj ljudje, ki so pripadali eliti, vendar z uvedbo obveznega šolanja je pismenost postala nuja za vsakega posameznika.
- Ko že govorimo o pismenosti, ne moremo mimo konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Vsak mlajši državljan se je že soočil s starejšo osebo, ki mu je očitala, da se ne zna izražati oz. da ne zna spraviti skupaj poštenega stavka. Vemo pa da k temu pripomore današnja sodobna komunikacija, kjer si prisiljen se zliti z okolico in podleči spremembam govora, izražanja.
- Danes moraš biti pismen, saj teste pismenosti srečamo na vsakem koraku, npr. pritisk na gumb alarmnega sistema, obvladovanje e-pošte, vklopiti in izklopiti računalnik, znajti se v mestu idr.
- Za današnje čase je pomembno da sprejemamo spremembe in če se že z njimi ne znamo soočiti, jih poskusimo obrniti sebi v prid.

Informacijska družba
[uredi]

- Privrženci natisnjenih knjig še zmeraj vztrajajo, da knjiga ne bo nikoli umrla, vendar se moramo nekako sprijazniti, da bo tehnologija zamenjala vse, kljub temu da branje na zaslonu ni udobno in zdravo.

Wikiji
[uredi]

- Wikiji je žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.
- Med Wikije štejemo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo idr.
- Med zgoraj naštetimi se najbolj uporablja Wikipedija, katero lahko poimenujem "zakladnica informacij". Njene prednosti so, da je zelo lahko dostopna, kooperativna, omogoča tesnejši stik z realnostjo.

AVTOR
[uredi]

- Skozi čas se veda komunikacije, ki je v ospredju spreminja.
- v 60. letih 20. stoletja je bil to avtor. Z naslednjo generacijo pa se je pozornost preusmerila k besedilu, vprašanje "kaj je hotel avtor s tem povedati" je postalo nespodobno.

Motivacija za pisanje
[uredi]

- Pri pisanju moramo biti pozorni iz kje izvira motivacija pisanja, saj pri pisanju ne gre za samo promocijo avtorja ali za manipulacijo rezultatov, zlorabo zainteresirane publike.
- Paziti moramo da smo etični, saj bi bilo zelo nesprejemljivo če bi nekomu drugemu speljali temo in jo objavili kot svojo.

Izbira jezika
[uredi]

- Pri pisanju lahko naletimo na težavo - kateri jezik izbrati. Zato si lahko pomagamo s tem, da definiramo komu bo to besedilo namenjeno. Če je namenjena globalni javnosti, potem izberemo angleščino, če pišemo za domačo publiko potem slovenščino.
- Marsikdo bi se zdaj oglasil, zakaj slovenščina ni primerna za globalno javnost. Moj odgovor na to je, da ni smisel v kakšnem jeziku pišeš, vendar kaj dejansko sporočaš s svojim besedilo. Tudi če bi pisal za domačo publiko v angleščini, ne bi smel biti problem. Se pa popolnoma strinjam, da slovenščino pod nobenim pogojem ne smemo zatirati.

Izbira teme
[uredi]

- Pri izbiri teme naj bi bil avtor svoboden. Vendar se lahko vprašamo, ali je to dejansko res? Na svetu smo različni ljudje, z različnim okusom, kaj je zanimivo in kaj ne, zato pridemo do točke, da je avtor dejansko omejen, saj pri izbiri teme moraš misliti na publiko. To nekako poruši stavek, da je avtor svoboden. Avtor piše za druge, če mu je pri tem tema všeč, še toliko bolje.

Vaje v pisanju
[uredi]

- Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
- Če pisec želi napredovati in izpolniti pisanje, ga je treba že na začetku navaditi na orodje, bodisi ali je to svinčnik, pero, računalnik idr.

Usoda avtorstva
[uredi]

- Številni avtorji se združujejo v skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo idr.
- Besedila prvotnih avtorjev bi se morala ohranjati. Vsako besedilo jasno mora čez pregled pri lektorji in urednikih, vendar jim ne bi smeli pripisovati tolikšnih zaslug in jim dovoliti da posegajo v avtentičnost besedil.
- Pravila avtorskega sodelovanja niso določena, vendar moramo upoštevati nekaj iztočnic:

  • vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
  • bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
  • zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
  • zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
  • soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  • ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

Objavljanje[uredi]

- Koncept avtorstva ni povezano toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. Potencialni avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi somu pomagali do urednikov, založnikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne.
- Danes je objava besedil precej lažja. S spletom je danes možno vse. Svoj izdelek preprosto naložiš na kak strežnik oz. na kako spletno stran. Lahko ga objaviš za širšo javnost ali pa omejiš na zasebno publiko.

Množični um ali pametna množica[uredi]

- Kombinacije množice in pameti lahko poimenujemo s številnimi izrazi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest. Vsem pa je skupen način organiziranja znanja v informacijski družbi.

Avtorske licence[uredi]

- Rezultat pisanja je besedilo. Slednje lahko definiramo kot intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznan kot copyright oz. avtorske pravice.
- Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če jih zlorablja.

BRALEC[uredi]

Prosti dostop
[uredi]

- Dostop do osnovnega znanja nam zagotovijo že v osnovni šoli, srednji šoli in v nadaljnjem šolanju, če se za to odločimo.
- Prvotno so bile knjige, glavni vir znanja, kasneje z razvojem informacijske tehnologije, kot dostopen vir znanja nastopi splet.

Založbe
[uredi]

- Kot pisci člankov za Wikipedijo, vemo, da vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last. Za pisce knjig, revij ne moremo trditi isto, saj ko svoj delež opravijo - napišejo besedilo, gre to besedilo do urednikov, mecenov, založb, ki se odločijo na podlagi nekih pravil, ali je to delo primerno za objavo oz. promoviranje.

Repozitorji
[uredi]

- Najočitnejši dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Če je članek kdo citiral, pomeni, da mu je prišel prav, da je vplival, da ima odmev. Manj pomembne so, nikakor pa ne zanemarljive, številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi.
- Meriti se da obisk vsake spletne strani.
- Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah dobro honorirano, s časom so to ukinili. Zato so avtorji tisti, ki založbam pomagajo z denarjem, da pokrijejo stroške natisa.

Varovanje zasebnosti
[uredi]

- Literatura, ki je v 19. stoletju zrasla iz liberalskih idealov gradi na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika in danes zaradi vpliva globalnih digitalizacijskih podjetij, številni člani ogrožene skupnosti se strnejo, odpovedujejo se svoji individualnosti in se s skupnostjo zlijejo v eno.
- Ali javno hkrati pomeni tudi dobro? Javna dela lahko enačimo z dobrim, vendar za poseganje v zasebnost, kot je to storil Google s projektom Street View, ki je javen, ne moremo trditi. Še bolj čudaško je bilo leta 2013, ko so objavljali rentgenske posnetke ljudi, kjer gre za dejanski poseg v zasebnost. Da se začnejo zavedati kaj počnejo, mora priti do pravniškega pregona.
- Številni bi se morali zavedati razlike med zasebnim in javnim, in tudi kaj lahko štejemo pod javno in da je hkrati dobro. Včasih moramo stopiti korak nazaj, da bi imeli pregled nad vsem.

KREDIBILNOST[uredi]

- Trdimo lahko, da lahko vsakdo objavi vse.
- Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o tem kaj je primerno objaviti.
- Če je nekdo mojster za neko področje, še ne pomeni, da lahko popolnoma zaupamo njegovemu stališču. O tem govori Sokalova potegavščina.

Aktivizem[uredi]

- Aktivizem lahko definiramo kot politično delovanje med ljudstvom.

- Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente.

Avtorstvo[uredi]

- Inštitucije ne zaposljujejo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, lojalnostjo, sodelovanjem dokazali.

- Vse več se jih odloča za samozaložbo, kar v bralcih prebudi dvome, ali je objavljenjo besedilo znak slabe kvalitete.

- Starost dokumenta ne pomeni vedno tudi zanesljivost.

Strokovno recenziranje[uredi]

- Prikaz strokovnega mnjena, sodbe o znanstvenem ali umetniškemu delu, zlasti glede na kakovost; ocena.

- Recenzenti večkrat anonimizirajo prispevke, da bi se obvarovali pred jezo užaljenih avtorjev

- Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Tu je predvideno, da

  • določijo tip članka
  • določijo tematsko področje
  • presodijo ustreznost naslova
  • ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka

Pravopis[uredi]

- Indikator piščeve kompetence je ali pozna razliko med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem in, kdaj jih zapisujemo stično oz. nestično.

- Kot drugi indikator lahko navedmo narekovaje. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih.

- Problem se pojavi tudi pri rabi dvopičja. Pravopis uči, da je dvopičje levostično ločilo, medtem ko ga Cobiss uporablja kot separator in ga uporablja kot nestičnega.

- Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca.

Digitalna pismenost[uredi]

- Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam, kar brez računalnika ne bo šlo, saj je danes računalnik "edino" sredstvo za pisanje.

- Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil (txt, doc, html, pdf).

- Pri besedilih v wikijih pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi.

- Uredniki, menotrji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu ali pa kar neposredno v besedilu.

Navajanje[uredi]

- Za citiranje se odločimo, ker želimo besedilo napraviti čim bolj prepričljivejše. Največkrat se odločimo za izjave splošno poznanih in cenjenih avtoritet.

-Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku.

- O plagiatu (prepisovanje, plonkanje) govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

Citatna industrija[uredi]

-Citatni indeks je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili predled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih.

- Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi (SCI-Science Citation Index, SSCI-Social Sciences Citation Index, AHCI-Arts and Humanities Citation Index), na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS).

- Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnost znanstvene revije. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem je izgubila na svojem ugledu.

Citatni slogi[uredi]

- Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde. Glavni citatni stili naj bi bil APA (psihologija, vzgoja), MLA (jezikoslovje, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški in wikipedijski.

- Ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, je dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote kot sta avtor in naslov, potem pa glede na vrsto objave še ime spletišča in datum pri spletni objavi; kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi; naslov zbornika, kraj založbo, letnico in stran pri članku v zborniku...

Tehnika citiranja[uredi]

-Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega, ki ga označimo z narekovaji in grafično preoblikujemo, ter iz navedbe vira citata, ki je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

- Opombe so svojčas služile za navajanje literature, danes pa opombe prihranimo za nebibilografske informacije.

- Citiramo lahko iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, iz zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku... Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon.

- Delitev na vire in literaturo je smiselna na dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo.

- Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. Najbrž je odveč poudarjati, da gre za javno dostopna besedila, ne glede na format: html, doc, txt, pdf, wiki itd., kar je skoraj enako, kot bi rekli spletno dostopna besedila. Njihova specifična prednost so neposredne povezave na avtorje, fakte in objave, na katere se sklicujemo. Močno prispeva k našim predstavam o zglednem načinu spletnega citiranja izkušnja z Wikimedijinimi spletišči.

Zgledi[uredi]

- Podatke o publikacijah, ki smo jih navajali, smo nekoč prepisovali z naslovnic in iz kolofona, s tem zgrešimo manj napak.

- Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot; polni, ISBD in COMARC.

- Vsi so preobširni in prenatančni, kar najbolj zmoti pa je uporaba ločil, ki niso ustrezna slovenskemu pravopisu.

- Po navadi je že iz oblike zapisa in vsebine vidno za kaj gre, zato ni potrebno navajati ali gre za tisk, splet, CD…

Knjiga[uredi]

- Kako citirati knjigo na spletu: izpustiš glavo zapisa v krepkem tisku, ker se ime avtorja v zapisu ponovi, izpustiš vezaje, ki ločujejo polja zapisa. Izbrišeš podatke o kraju in imenu tiskarne, obseg strani, o ovitku, o formatu, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji. Lebdeča dvopičja postanejo levostična. Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo še povezavo zanjo.

Knjige na bralniku[uredi]

- Če želimo citirati knjigo iz bralnika, je bolje da citiramo raje z dLiba ali Wikivira, saj izdaja, iz katere je vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana.

Članek v zborniku[uredi]

- Pri člankih v zbornikih je potrebno v Cobissu odpreti dva zapisa, in sicer zapis o članku in zapis o zborniku.

- Povezavo na spletno objavo članka lahko dodamo tudi na koncu, kot smo to storili pri knjigi.

Poglavje[uredi]

- Navajanj poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku, zato citiramo.

Razprava v reviji[uredi]

- Pri reviji uporabimo enkrat polni naslov, drugič uveljavljeno kratico revije.

- Če je bralec iz stroke, potem uporabimo kratice, če pa je to neka druga publika, mogoče tujci, potem raje zapišemo polni naslov.

Članek v časniku[uredi]

- Pri člankih iz časopisov letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

- Med naslovoma lahko postavimo ali dvopičje ali pomišljaj.

- Pred datumom ni ločil.

Članek na dLibu[uredi]

- Obstajata dve vrsti zapisov; taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu.

- Prva vrsta zapisa že ima urejene metapodatke, medtem ko druga nima, zato jih moramo najprej najti.

Enciklopedijsko geslo[uredi]

- Pri navajanju enciklopedijskih gesel so viri, ki jih večinoma v Cobissu ali na dLibu ni, torej so to viri brez urejenih metapodatkov.

- Večinoma si dijaki, študentje poslužujejo s citiranjem člankov na Wikipediji, kar je vsakemu učitelju to še zmeraj trn v peti.

- Ko se že odločimo za citiranje člankov, je najlažje narediti sklic na geslo. To narediš tako da postaviš oglate oklepaje okrog naslov, ki smo ga prej postavili v imenovalnik.

- Avtorstva po navadi ne navajamo, ker gre za stran, kjer vsakdo lahko dopolnjuje oz. spreminja.

- Tudi datuma ni potrebno navajati, saj vsak lahko iz zgodovine strani natančno razberemo, kdaj je citat nastal.

- Kolikor je le možno se pri navajanju izogibamo URL-jev.

Blog[uredi]

- Blogi so zelo zahtevni za citranje, ker včasih manjka ime avtorja, pojavljajo se vrinjenja sporočila in naslovi rubrik.

Članek na spletišču[uredi]

- Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost.

- Po navadi so to pred objave, ki kasneje dobijo tudi natisnjeno verzijo. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

- Podatke o lokaciji navedemo ob drugih podatkih.

- Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice itd., ki bralca pred klikom opozori za kakšne vrste dokument gre.

Zemljevid[uredi]

- Zemljevidi so opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom

- Ker so del inštitucionalnega kolektivnega dela, navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev.

Fotografija[uredi]

- Vire literature navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko slika 1, slika 2 itd.

- Pri natisnjeni verzijah je po navadi objavljen še seznam vseh fotografij, s podatkom o strani v knjigi.

- Enako je tudi z grafikoni ali tabelami.

- Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji.

Risba[uredi]

- Opis slike je predlog, zato ga ne navajamo, razen če bi s tem dopolnili slovensko pojasnilo vsebine, potemtakem ga dodamo v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Glasbeno delo[uredi]

- Naslove glasbene klasike navedemo tako kot bi navajali naslove del klasičnega slikarstva

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

- Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je to, da se podatki o njihovih tvorcih pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisali, zato so velikokrat pomanjkljivi.

- Do podatkov lahko pridemo v napovednih programih, ali v spletnem arhivu medijske hiše.

Napake pri citiranju[uredi]

- Nepoznavanje temeljnih referenc

- Samocitiranje

- Navajanje dolgih, odvečnih http-jev

Navajanje na Wikipediji[uredi]

- Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004.

ŽANRI[uredi]

- Vsakdan se odločamo med publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi žanri, ko želimo oblikovati neko sporočilo.

- Velikokrat je meja med temi žanri nedoločljiva, kar vodi do nesporazuma pri komunikaciji.

- Da bolje razumemo izraz strokovni, so včasih za zgled veljali slovarji, bibliografije, kazala, učbeniki, itd.

- Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja, ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.

- Ko želimo razvrstiti knjige, se te ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, priročnike ipd. Cobiss zraven našteva tudi diplome, magisterije in disertacije.

- Najlažje prepoznamo ali se nek tekst klasificira kot znanstven, tako da preverimo mesto objave. Če je ta objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem zagotovo vemo da gre za znanstveni članek.


Šolsko pisanje[uredi]

- Med žanre strokovnega pisanja spadajo referat, esej ter diplomska naloga (magisterij, doktorat)

- Pri šolskem pisanju gre predvsem za to, da pisec izpolni študijske obveznosti, zato se v veliki meri osredotoča le na oceno oz. doseg naziva, kar učitelji poskušajo spremeniti. Pravijo, da bi pred očmi morali imeti raje predmet raziskave in opisovanja.


Popravljanje[uredi]

- Ko se spravimo k popravljanju, je dobro da si pomagamo s priročniki strokovnega pisanja, v katerih učijo oblikovanja strokovnih spisov vse od njihovega zasnutka pa do prezentacije.

- Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Predvsem gre za popravljanje pravopisnih napak, slogovnih pomanjkljivosti…

- Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, po navadi stavec ali strojno branje. Gre zgolj za popravljanje tujih posegov v avtorsko delo.

- Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in s odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Lahko ga sprejme takšnega kot je, ali pa avtorju postavi neke pogoje, npr. skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe itd. Če pa besedilo ne ustreza konceptu revije ali knjižne zbirke, ga urednik vljudno zavrne.

Komunikacija v stroki[uredi]
E-pošta[uredi]

- Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta ter telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na Tehnološkem inštitutu Massachusetta leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

- Danes se e-pošti ne more izogniti nihče, študentje jo uporabljajo pri dopisovanju s profesorji, delavcem nekega podjetja je tako lahko posredovan urnik delovnega časa. Po pošti dobivamo številne reklame trgovin, prodajne oglase itd.


- Kako začeti pisati pismo o strokovnih zadevah? Osredotočimo se na formalno obliko. Najprej nagovor, lahko napišemo Spoštovani gospod profesor, Spoštovana gospa Repinc. Ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, nato pa nadaljujemo z besedilom lahko že v isti vrsti ali pa naredimo odstavek. Strokovno formalno pismo zaključimo ali S spoštovanjem, Lepo vas pozdravljam, tudi kratic Lp se uporablja. Na dnu sporočila pa pustimo svoj podpis, ime in priimek, v nekaterih primerih pa tudi ročni podpis.

Socialna omrežja[uredi]

- Je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla socialna paradigma tj. informacijska družba.

- Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah, Facebook in Linkedln služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji pa so za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju.

- Pri socialnih omrežjih gre za kombinacijo internete tehnologije, pošte, spletne strani, slike, video…


- Najpopularnejše omrežje je zagotovo Facebook, z 1,2 milijarde uporabnikov, sledi mu YouTube, nato Google+, Twitter, Instagram itd.

Tvit

- Tvit (angl. tweet) je sporočilo v socialnem omrežju Twitter.

- Omejeno je na 140 znakov

- Vsebinsko je na prvem mestu zabava (glasba, zmenki ipd.)

Zagovor

- Med strokovno pogovarjanje spadajo zagovori akademskih spisov: referati, seminarske naloge, diplome, magisteriji, doktorati.

Literarna kritika[uredi]

- Ločimo literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (nova številka znanstvene revije).

- Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, medtem ko strokovne pa status strokovnih besedil, če so ustrezno obsežne pa celo status znanstvenih besedil. Enciklopedični članek - Od drugi strokovnih pisanj se enciklopedični članki razlikujejo po zahtevi za večjo jedrnatost.

- Ti članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije itd.

Biografski članek[uredi]

- Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih gesel. Prepriča tudi njihova uvrstitev na različne sezname npr. prešernoslovcev, didaktikov ipd.

Članek o knjigi[uredi]

- Če bi hoteli popisat vse knjige, ki so izšle bi potrebovali celo večno, saj samo v slovenščini izide 5000 na leto.

- Zato bojo prej na vrsto prišle tiste knjige, katerih avtorji so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek.

Učbenik[uredi]

- Specifike učbeniškega pisanja so:

  • Dialoškost, ki se kaže v formatu delovnega zvezka
  • Povzemanje in ponavljanje
  • Poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • Privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadje, ilustracije
Strokovni blog[uredi]

- Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'

- Spletni dnevniki so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila, spletno stran šolskega predmeta…


- Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.

Spletni forum[uredi]

- Spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti.

- Člani foruma objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd.

- Nekateri forumi če želiš biti vključen vanje zahtevajo predhodno prijavo, nekateri pa dostopa ne omejujejo, zgolj omejujejo ali je objava primerna ali ne.

SLOG[uredi]

Sestavni deli[uredi]

- Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedil (teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep)
  • literatura
  • priloge
Naslov[uredi]

- Je prva točka stika strokovne informacije z bralcem.

- Naslov mora zadeti vsebino, mora pa tudi pritegniti bralca.

Izvleček[uredi]

- Gre za krajšo obliko povzetka.

- Bralec se ob njem odloči ali bo nadaljeval z branjem, kupil revijo…

Ključne besede[uredi]

- Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni.

- Izrazi morajo biti frekventni in da imajo terminološko težo.

- Po navadi so to že utrjeni têrmini.

Kazalo vsebine[uredi]

- Kazalo oblikujemo le če ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.

Napake[uredi]

- Med napake lahko štejemo gostobesednost, nerazumljivost, pomankanje konteksta…

Gostobesednost[uredi]

- Veliko dela imajo s črtanjem odvečnih besed in besednih zvez

- Kaj po navadi prečrtamo? Izpostaviti, poudariti, tudi, še, poleg tega, razmeroma, dokaj, precej, določen, …

- Vse te navede besede niso napačne, gre za to da se nehote rade kopičijo.

Nerazumljivost[uredi]

- Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka, na to opozarjajo številni učitelji.

- Ni samo posledica površnosti pri pisanju, gre za hoteno napako, saj želimo izpasti nekdo, ki ima bogat besedni zaklad in stlačimo vse v en stavek.

Pomankanje konteksta[uredi]

- Pozabljamo na rdečo nit članka.

- Nasilno posplošujemo temo.

- Pretirana raba vrednostnih izrazov; celo, kar, samo

Manierizem[uredi]

- Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega.

- Ko se spravimo pisati, imamo predstavo da besedilom biti drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo, zato v tekstu uporabljamo arhaizme in papirnate izraze, katere v spontanem pogovoru ne bi nikoli.

Slogovna ubornost[uredi]

- Pretiranem ponavljanju se poskušajmo izogniti.

Spol in število[uredi]

- Med pisanjem po navadi moški spol uporabljamo za oba spola.

- Feminizem je zato postavil zahtevo, da se besedila popravijo in se vzporedno uporabljata tako moška kot ženska oblika.

Govorna prezentacija[uredi]

- Standardni način prezentacije je objavljanje (strokovni časopisi, monografije, zborniki, radio, televizija in splet).

- Prezentacija, ki nima vedno status objave, je predavanje v razredu, študentska predstavitev referata, diplome…

- Neposredni zapis govorjenje ne pride v poštev, saj so razlike med govorjenjem in pisanim tekstom prevelike.

- Danes se predavatelji trudijo, da pritegnejo pozornost publike s številnimi retoričnimi prijemi.

- Govorec se mora pripraviti na predavanje, saj publiko res noče dolgočasiti.

Prosojnice[uredi]

- Lahko so precej zasajujoče, predavatelj prebira alineje na prosojnicah, poslušalci pa se osredotočajo tekstu in zato ne poslušajo govorni izvedbi, ki je po navadi nadgradnja napisanega.

- Prosojnice služijo kot povzetki v obliki naštevalnih seznamov.

Vizualizacija[uredi]

Fotografije[uredi]

- Fotografije so namenjene za boljšo predstavo napisanega.

- Avtorstvo fotografij je še vedno strogo individualno. Avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki zajeme fotografijo.

Infografika[uredi]

- Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov.

- Navadili smo se uporabljati spletne zemljevide in jih prilagajati svojim potrebam.

- Med osnovne spretnosti elektronske pismenosti spada postavljanje in oblikovanje fotografij, socialna omrežja, iskalniki…

Tabele[uredi]

- Podatki so razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami.

Grafikoni[uredi]

- Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov: Grafikon (histogram, črtni, stolpčni, tortni…), diagram (časovni, drevesni, omrežni…), kartogram, shema, piktogram.

Besedni oblak[uredi]

- Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo.

ISKANJE[uredi]

- Za red pri standardnih popisih, npr. Cobiss podeli številsko identifikacijo vsakemu avtorju, saj tako ne pride do zamenjav.

- ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.


- Identifikacija knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN (International Standard Book Number), identifikaciji periodiki ISSN (Internation Standard Serial Number), identifikacija spletnih objav pa DOI (Digital Object Identifier).

UDK[uredi]

- Univerzalna decimalna klasifikacija

- Je nasprotje od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd.

- Poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.

DOI[uredi]

- Standard za označevanje spletnih objav

COBISS ID[uredi]

- Številka, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij.

DIGITALNA HUMANISTIKA[uredi]

- Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur, znanosti in humanistike.

- Seznam dejavnosti kako ravnamo s podatki: zajem (digitalizacija, iskanje informacij, izdelava seznamov…), obogatitev (modeliranje, anotiranje, urejanje…), analiza (silometrija, vizualizacija, strojno učenje…), interpretacija (kontekstualizacija, povzemanje…),razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, razporejanje…), kolaboracija (komunikacija, participacija…), meta DH-dejavnosti (poučevanje, strokovno ocenjevanje, obveščanje…).

Empirične metode[uredi]

- Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom.


SLAVISTIČNA REVIJA[uredi]

Ob omembi Slavistične revije, sem najprej pomislila na revije, ki jih beremo pri frizerju, le da je ta bolj slovenistično usmerjena. Dejansko gre za knjigo, v kateri najdeš marsikaj za študij. Ne gre samo za navajanje podatkov, v njih najdeš tudi raziskave študentov, kar je pa še bolj zanimivo, je to da niso članki samo v slovenščini. Zares je primerna za vsakogar.

Razmerje osebek proti osebkov odvisnik v slovenskih povedih[uredi]

Ta članek sem si najbolj zapomnila, saj kot študentu slovenistike ravno ta tema pride najbolj prav. Avtorica najprej pojasni razliko med osebo in osebkom, nato pa osebek predstavi in sicer njegovo udeležensko vlogo, osebkov odvisnik ter vlogo zaimkov kdor, kar, ta, to, tisti, tisto.

13. JUNIJ[uredi]

Dogodki[uredi]

  • 2004; Slovenija prvič sodeluje na volitvah v Evropski parlament
  • 2010: na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju kardinal Tarcisio Bertone beatificira Lojzeta Grozdeta

Rojstva[uredi]

  • 1899: Anton Slodnjak, slovenski književni zgodovinar († 1983)

SlovLit[uredi]

Ponedeljek, 13.junij 2016 (Kako se pri vas reče? - Tukaj počiva - Književnost in nacionalna zgodovina)

G.Klinar piše v povazavi s projektom zbiranja hišnih imen, ki ga izvajajo na Gorenjskem od leta 2009. Pravi, da si želi razširiti projekot na druge pokrajine po Sloveniji in, da je ideja med ljudmi odlično sprejeta. Postopek v Register žive kulturne dediščine Slovenije že poteka, s čimer bodo hišna imena tudi uradno priznana kot del slovenske kulturne dediščine.

Literarnovedni dogodek[uredi]

Preteklo leto je bilo zaznamovano s 100. obletnico izida prve slovenske slikanice, Martin Krpan. December pa je bil pester še posebej za ilustratorko, akademsko slikarko Marlenko Stupica. Namreč, praznovala je svoj 90. rojstni dan. Marlinka sicer ni v popolnosti ilustrirala Martina Krpana, lahko pa zagotovo trdimo, da je imela "prste vmes" pri ilustriranju.

V svoji bogati življenjski karieri se lahko pohvali s Prešernovo nagrado za življenjsko delo iz leta 2013. Prejela je tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1972, in sicer za dosežke na področju mladinske ilustracije. Kar šestkrat pa je prejela Levstikovo nagrado.

Dogodek, na katerem je bila prisotna ga. Stupica in še njene sopotnice ter prijateljice, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič in Jelka Reichman, smo lahko poslušali na srečanju 20. decembra 2017 v Knjigarni in papirnici Konzorcij v Ljubljani.