Uporabnik:Jansasara

Domače naloge

Čiščenje članka na wikipediji

[popravki]

8. in 9. D. N. Kulturna dediščina v moji okolici ter nalaganje fotografije le te v wikimedijino zbirko

fotografilrala sem Severjevo hišo. ki ima v registru kulturne dediščine EŠD 9914. Povezava na wikimediino zbirko je tukaj

7. D. N. Čiščenje članka na Wikipediji: Breda Kapelj

[popravki 1] [popravki 2] [popravki 3]

Na vsaki povezavi je več kot en popravek, vendar nisem znala narediti linka na vsakega posebej.

6. D. N. Slovenski literati iz moje okolice

Najbližje mojemu domu je na Brišah pri Polhovem Gradcu rojeni Gregor Koritnik (1886), ki ima tudi svoje geslo na Wikipediji. Presenetilo me je, da zanj še nisem slišala, čeprav je rojen tako blizu mene. Ugotovila sem, da je pisal novoromantične pesmi in jih objavljal v takratnih literarnih revijah, poleg tega pa je izdal pesniški zbirki Prebujenje in Mozaik ter zbirko pravljic Ptič Nikdarnič in druge pravljice ter še nekaj drugih del.

Nekoliko dlje stran, v Horjulu pa se je rodila pisateljica Kristina Brenk, ki je najbolj znana po svojem ustvarjanju za otroke in poskrbela, da se mladinska književnost kot svoja smer poučuje na naših šolah in univerzah. Poleg tega je pisala tudi za odrasle, osredotočala se je na življenje po drugi svetovni vojni, in prevajala dela za otroke in odrasle.

5. D. N. Popravljalci sveta: mnenje o prispevku

Popravljalci sveta je prispevek, ki je nastal v okviru predavanj TEDx, za katera vemo, da v javnost prinaašajo mnoga nova spoznanja na dovolj poljuden način, da so primerna za laičnega poslušalca. V tem prispevku avtor govori o popravljanju sveta, ki je v različnih pregovorih in pozitivnih citatih ena izmed človekovih osnovnih nalog. Tega se človeštvo loteva na različne načine, najpogosteje žal z vojno, ki pa svet še bolj pokvari v zameno za majhen košček dobrega, ki ga iz vse te morije izrežejo njeni začetniki. V svetu, ki je vse bolj globaliziran obstaja nevarnost, da se bomo 'popravili' do te mere, da bomo vsi enaki. To naj bi pomagala preprečiti wikipedija s svojim seznamom prednosti, med katere avtor med drugim uvršča pomen sodelovanja, odprtost in neodvisnost.

4. D. N. Trubarju in drugim kulturnim mašam na rob: refleksija prispevka

Članek govori je bil napisan leta 2008 in sicer ob jesenskem 'podaljšanem vikendu', ki ga imamo pripisati dnevu reformacije (31. 10.) in dnevu spomina na mrtve (1. 11). Avtor se v članku spominja Trubarjevih dosežkov in nas opominja, da so bili posledica zoperstavitve takratni verski normi, ki je od Trubarja zahtevala pogum in odločenost. Pravzaprav bi lahko njegovo odločitev za spremembo vzeli za zgled. Avtor kritizira dejstvo, da smo ob takih praznikih vedno zazrti v preteklost, pozabimo pa na pogled v prihodnost in razmislek o tem, kako bi nam bil Trubar lahko zgled pri lastnem spreminjanju družbenih norm v vseh vidikih.

3. D. N. Slavistična revija

O Slavistični reviji, ki smo jo dobili pri predavanju, sem v prvih treh tednih na fakulteti slišala večkrat kot prej v celem življenju (kar ni tako težko, glede na to, da prej zanjo nisem slišala nikoli). Beseda slavistična ne potrebuje dodatne razlage, se mi je pa zato poimenovanje revija zdelo dokaj zavajajoče, saj je bilo do zdaj moje srečanje z revijami v glavnem omejeno na slikovite in dokaj poljudne izdaje revije Naš dom na katero je naročena moja mama. Znanstveni članki v Slavistični reviji se od skandinavsko opremljenih sob vsekakor precej razlikujejo.

V moji številki je predstavljenih veliko člankov, me je pa presenetilo, da je bil zajet le majhen del gradiva, omenjenega v kazalu na prvih straneh, saj članka, katerega naslov me je najbolj pritegnil nisem našla.

2. D. N. Sonet o sonetih projekta Nacija-kultura (oziroma vsaj poskus le-tega)

Mokrocveteče rožce poezije

so slednjič višji svoj namen dosegle

Ko v vrstice svoje réke so vpregle

teh, katerih roka nam prihodnost vije.

Projekt ni zmaga niti zmota,

Vsaj kar se tiče mnenja glave moje,

Prihodnost pa je v tem, da mnenje svoje,

Polagamo v roké robota.

A umetnost je le višja sila,

Ki odsev sveta predstavlja,

In zato bilo brez smisla bi,

Ako nas ne bi premaknila,

Saj probleme nam naslavlja,

Pred katerimi zatiskamo oči.

1. D. N. Korektura podlistka

Povezava do popravljenega na wikiviru: Ta prokleti razbojnik

Izpiski iz učbenika Nova Pisarija

Uvod

• Nova pisarija nadaljuje/dopolnjuje 6 natisov Praktičnega spisovnika zaradi radikalnih sprememb povrzanih s prehodom iz papirja na ekran.
• Beseda pismenost je sprva omenila slovnico, zdaj pa zmožnost branja in pisanja, v mnogih primerih pa tudi znanja česa sploh.
• Pridevnik nova je povezan z novimi, tj. Spletnimi mediji.
• Wikipedija sprotinstaja in raste, zato je primerljiva z 'rastočo knjigo'

Kam z avtorjem

• Glavni avtor je Miran Hladnik, čeprav po njegovem vpis na naslovnico ne bi bil potreben. Zanj se je na koncu med drugim odločil zato, ker brez imena avtorja knjige ne more objaviti.
• Objava na spletnem mestu naj bi bila tvegana, saj lahko kdorkoli poseže vanjo, po drugi strani pa je mogoče (zlonamerne) spremembe hitro odpraviti.

Prešernova Nova pisarija

• Naslov knjige je vzet iz Prešernove satirične pesmi objavljene v Kranjski Čbelici leta 1831.
• V njej se pogovarjata učenec in pisar, njegov učitelj, ki predstavlja konzervativneže takratneega časa.
• Čas okoli leta 1830 je primerljiv s časom okoli 2010, z vidika, da vsakdo že piše in objavlja knjige.

1. Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za jezikovno komunikacijo
• Z uvedbo obveznega šolanja je začela pismenost izgubljati status, danes je biti nepismen sramota.
• Poleg razumevanja zapisanega je pogoj za pismenost tudi tvorjenje.
• V drugih pomenih pismenost, kot je npr. računalniška pismenost je beseda tvorjenje lahko zelo dvoumna, saj tvorimo in dajemo ukaze tudi samo s pritiskom na gumb 'pojdi', čemur pa ne moremo reči računalniška pismetnost.
• Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati
• Slovenski šolarji se slabo odrežejo pri preverjanju bralne pismetnosti, dobro pa pri računalniški.
• Cilj pismetnosti mora biti po mnenju Kena Robinsona kreativnost.
• komunikacija preko telefonov in računalnikov je danes del splošne pismenosti.
• Če bi hoteli pismenosti vrniti status, ki ga je imela v 18. stoletju, bi morali dvigniti prag pismenosti (ki bi lahko bil to, da smo nekje objavili nekaj z literarno ali jezikoslovno vrednostjo), toda po drugi strani je pismenosti nesmiselno vrniti status ekskluzivnosti.
• Nesmiselno se je tudi zgražati nad napredkom na področju elektronike in se upirati modernizaciji, ki nam prinaša veliko dobrega.
• elektronska pismenost tudi širi demokratičnost (med blogerji in blogerkami vlada ravnovesje med spoloma).
• Visoka splošna pismenost kliče po novih in širših oblikah pismenosti, kot je na primer imeti status objavljenega avtorja. Z nekaj truda lahko izračunamo, da je prebivalcev s tem statusom okoli 4%, kar je približno toliko, kolikor je bilo pismenih ljudi pred tristo leti.
• Odstotek je morda tako majhen, ker so pišoči ljudje še vedno videni kot čudaki, ki za plačilo ne pričakujejo denarja.

1.1 Informacijska družba

• Informacijska družba nadomešča industrijsko družbo.
• Nesmiselno je trditi, da bo tiskana knjiga izumrla in da imajo elektronski mediji preveč poudarka na brisanju, saj je to obstajalo in še obstaja tudi v 'oprijemljivejših' načinih objavljanja.

1.2. Wikiji

• Predanost wikipediji in sorodnim spletiščem lahko pripišemo lahko dostopnosti, umiku od želje po kapitalu (volontarizmu), sodelovanju avtorjev in tesnejšemu stiku z realnostjo.
• Wikiji (wiki=skupek spletišč) so nastali leta 2001. so spletna računalniška tehnologija druge generacije.
• Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju, poleg tega pa se s kvaliteto člankov na njej meri vitalnost jezikov (Slovenščina se uvršča v drugo skupino po Kornaijevi kategorizaciji).
• Za raznolikost jezikov si moramo prizadevati, ker vsak jezik po svoje dojema in oblikuje svet. Več kot je jezikov, večje so možnosti za preživetje na svetu.
• Slovenska wikipedija je nastala leta 2002, ima 125.000 uporabnikov, od tega jih 20 ustvari 83% vnosov.
• Wikipedija ima lincenco creative commons, ki pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. Slovenski izraz 'ustvarjalna gmajna' se z referenco na kmečke upore upira copyrightu.
• Wikipedija je kontrast omejujočemu in avtoritativnemu režimu, kjer mora vse imeti lastnika, rodil pa jo je ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij.
• Kredibilnost zagotavljajo ustaljeni recenzijski postopki, za morebitne napačne informacije pa odgovarjajo kar znanstvene discipline same, ker so ignorantne in neaktivne.
• Prizadeva si tudi za nevtralnost, poleg tega pa za njo ne stoji nobena država ali profitna družba, prispeva lahko vsakdo, poudarja pa tudi sodelovanje in je samorefleksivna.
• Wikipedija sloni na prepričanju, da so človekovaa dejnja v glavnem dobronamerna.

1.2.1 Wikiji in šola

• Wikiji so močno pedagoško orodje, kar pa ni bilo očitni že od začetka (prvi študentski wikiprojekti so nastali šele leta 2007
• Nekateri menijo, da bo Wikipedija izgubila svojo privlačnost, če jo bomo preveč povezovali s šolo
• Starejši študentje včasih nočejo sodelovati v skupinskem prisanju, profilirani pisci pa nočejo, da bi drugi posegali v njihovo delo.
• Nekatere pedagoške strukture Wikipedijo celo povsem prepovejo.
• Wikiverza je pripravljalnica za pisanje na ‘pravi’ Wikipediji. Po mnenju avtorja se od drugih ‘šolskih’ orodij loči zato, ker je ni treba montirati v institucionalni strežnik
• Čeprav mnogi trdijo, da je Wikipedija nezanesljiva, ker jo vsakdo spremeni, so nepotrebni dodatki navadno hitro odpravljeni (2 minuti).

1.3 Avtor

• Literarna veda je bila do 1960 usmerjena predvsem v avtorja, nato v golo besedilo, v 80ih letih pa v bralca in njegovo interpretacijo (njegovi interesi, potrebe, teža, ki ima besedilo zanj).
• Meje med temi fazami niso jasno začrtane (isti avtor piše o vseh in se na besedilo obrača iz vseh vidikov), njihovo napredovanje pa kljub temu predvidljivo in logično.

1.3.1 Motivacija za pisanje

• Pisanja se lotimo zaradi sebe, zaradi obravnavanega predmeta ali zaradi katere od socialnih skupin, ki ji pripadamo.
• Etična problematika se na Wikipediji pojavlja v obliki avtorskega napuha (avtorji druge silijo, naj jih citirajo in jih pri tem nadzorujejo ter jih ob morebitni ‘necitiranosti’ namenoma izpustijo iz svojih člankov)
• Pri zbiranju gradiva za naš članek ne smemo izbirati le takega, ki naše domneve potrjuje, to imenujemo znanstvena prevara. Poleg tega je neetično, če zbranega gradiva ne delimo z drugimi ali, če drugemu ukrademo članek.
• SKRIBOMANIJA: Bolezenska obsedenost s pisanjem
• Nesmiselno je pisati tako, da napisano razume samo elita (torej pogosto le avtor sam), saj je bralca sram priznati, da ne razume, s tem pa avor dela škodo skupnosti.
• ’’’Poznamo 4 vrste pismenosti’’’: vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno&znanstveno (zborniki,znanstvene revije, članki, učbeniki, leksikoni…) ter publicistično/novinarsko (časopisi, revije, blogi)

1.3.2 Izbira jezika

• Slovenščina ali drugi, bolj razširjeni jeziki?
• Strah, da bi se slovenistična znanost odvijala v drugih jezikih je pretiran, saj so izvlečki in povzetki v drugih jezikih obstajali od nekdaj (npr. v Slavistični reviji od 1950 naprej).
• Angleščina je resda bolj prisotna, a število objav v drugih jezikih bi lahko povečali z boljšo promocijo (npr. dodali bi povzetek v angleščini, vključili v kazala, dali povezavo na mednarodno stran). To sicer ni zagotovilo za uspeh, je pa pogoj.
• Wikipedija omogoča primerjavo člankov v različnih jezikih.

1.3.3 Izbira teme

• V času z vedno več možnostmi izbiranja velja prepričanje, da so izbire lažne, da nas manipulirajo v občutek samonadzora, zato jim ne zaupamo. Navajeni smo, da imajo vrednost samo realizirane, otipljive izbire.
• Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja, kjer izbira enega navadno ne pomeni prikrajšanje za drugo.
• V različnih situacijah nam izbire narekujejo različni dejavniki (kar je bolj trajnostno, bolj popularno, bolj zaželjeno, bolj ugodno).
• Učenci so spodbujani, naj si izberejo temo, ki jih zanima, kar se obnese, ko je učenec tak, da hitro ‘pade v temo’, tiste, ki te lastnosti nimajo, pa to le še bolj zmede. Naklonjenost temi ni pogoj za ustvarjanje, saj se ta navadno rodi šele skozi raziskovanje.
• Posameznik ne postane osebnost takrat, ko odkrije svoje ‘’skrito bistvo’’ ampak, ko najde svoje mesto v skupnosti, zato je pomembno, da smo odprti za vse teme, namesto da se trmasto držimo te, ki smo je vajeni. (Dobrih in slabih tem ni, ko se zaljubimo v še tako neznano temo, postanemo zanjo advokati in menimo, da bi jo morali poznati vsi).
• v mednarodnem okolju so bolj pomembne tiste teme, ki imajo več piscev, zato tišično slovenske teme pač ne morejo biti zelo predstavljene.
• Ni nam treba pisati samo o temah, ki so pereče, vroče in popularne, saj je the že dovolj

1.3.4 Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, ki se je moramo naučiti, zanjo pa potrbujemo tudi neka osnovna orodja (miško in tipkovnico) na katera se mora pisec navaditi (prav tako kot tudi na pisanje z roko, saj to krepi inteligenco).

1.3.5 Usoda avtorstva

• Avtorstvo je eden najstarejših konceptov, ki je zaščiten tudi z zakonodajo. Včasih je bilo avtorstvo priviligiran položaj (ustvarjalna elita, kreativna smetana skupnosti)
• Danes nekateri avtorji pretirano ščitijo svoja besedila, tudi po tem, ko so že odtopili pravice zanj (npr. hočejo prepovedatidostop nekaterim skupnostim).

1.3.5.1 Soavtorstvo

• Soavtorstvo pomaga preprečiti avtorski napuh. Pravila soavtorstva so na wikijih kar utrjena, izjema so wikiknjige, saj so knjige navadno plod enega /nekaj avtorjev, tukaj pa se pojavi težava pri navajanju avtorjev (lepo je, če se na začetek vključi seznam vseh sodelujočih). Seveda je pomembno, da se o morebitnih spremembah vsi strinjajo.

1.3.6 Objavljanje

• Do objave je nekoč vodila dolga pot, saj je bilo sploh treba najti pot v družbo objavljajočih in utrditi poznanstva. Zdaj lahko objavlja vsak, vprašanje je le še strošek tiska, ki pa tudi postaja vse cenejši.
• Izraz ‘postaviti besedilo’ dobiva drugačen pomen, saj ‘’postaviti’’ pomeni le sestaviti, pripraviti, medtem, ko zdaj v rabo prihaja tudi izraz ‘’objaviti’’, ki pomeni, da je izdelek namenjen branju javnosti.
• O statusu objave določa predvswem avtorjev namen, torej, kaj je mislil napraviti s tem besedilom in komu je namenjeno

1.3.7 Množični um ali pametna množica

• izraz pomeni način organizacije znanja v informacijskih družbah, ki je javno dostopno in sustvarjeno v sodelovanju, poleg tega pa je namenjeno skupnemu dobru.
• znanje naj bi bilo javna dobrina, za razliko od materialnih dobrin mora biti zastonj in wikipedijo lahko razumemo kot poskus zaobjetja vsega svetovnega znanja (kot npr. Aleksandrijska knjižnica ali propadli Babilonski stolp)
• Včasih so bile informacije v enciklopedijah razporejene abecedno ali drevesno. Abecedno urejanje pomeni umik od hierarhične ureditve in asociira na mozaik znanja (Wikipedija znanje gradi od spodaj navzdol)
• Lainer je napisal kritiko Wikipedije v kateri trdi, da se za anonimnimi uporabniki skrivajo manipulativne organizacije, ki ne prispevajo k novim odkritjim (kar ne drži, saj uporabniki niso anonimni).
• Wikipedija predstavlja grožnjo kapitalizmu. Množica se je kot socialna kategorija pojavila šele v začetku demokratizacijskih prizadevanj (18. In 19. St.), vendar so bila vse do zdaj razumljena kot anarhična, neurejena gibanja, ki potrebujejo močnga voditelja.
• Danes množico vidimo kot skupino posameznikov, ki so samostojni in skupaj s samim sabo rrazvijajo tudi skupnost (ima pozitivno konotacijo in pomeni konstruktivno kreativno silo).
• Wikipedija znanje množice uporablja in na njej gradi (t. i. ‘’crowdsurfing’’)

1.3.8 Avtorske licence

• Iz pravnega konteksta je tekst intelektualna lastnina in z njo povezano zakonodajo imenujemo ‘’copyright’’, čeprav so zakoni, oblikovani na tradiconalni intelektualni lastnini težko povezljivi z novimi mediji (glasba, fotografije, filmi, arhitektura…)

1.3.8.1 Creative commons

• Je avtorska licenca, ki ne izhaja iz kulture dovoljevanja amoak iz svobodne kulture, ki ni na preži zlorabam temveč lajša dostop do intelektualnih proizvodov (tekste najprej ponuuja in šele potem pove pod kakšnimi pogoji).
• cc je spremenljiv, avtor lahko licenco po želji tudi zamenja.
• ‘’’4 vrste cc licenc’’’ so priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, Nekomercialjmo in brez predelav.
• Najsodobnejša je ‘’Creative commons attribution 4.0 intrnational license’’, kjer je edibi pogoj navedba avtorja.

1.3.8.2 Copyright

• Ščiti izvirna avtorska dela v kateremkoli mediju (literatura, glasba, drama , film, arhitektura…) pred zlorabo, tj. Nepooblaščeno razmnoževanje in distributiranje, nedovoljena javna izvedba ali pewswlavo dela.
• njena problematičnost je da preveč poudarja avtorja, se slabo prilagaja novim medijem (posebej internetu) in, da javne proizvode obravnava kot lastnino ne dobrino.
• Copyright ne upošteva nematerialne dimenzije informacij (torej, da informacije z naraščanjem števila uporabnikov ni nič manj)
• Copyright ščiti dela, ki so ‘vsaj minimalno kreativna’, torej ne ščiti npr. domačih fotografij, in dela, ki so ‘trajna’, torej ne naših zamisli in teorij.
• Zaščita traja 70 let po smrti avtorja, če je ta neznan pa 70 let po objavi (enako za neobjavljena dela).
• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda/odstopi, če nastanejo v okviru službenih dolžnosti, pripadejo podjetju. Pri skupinskem delu partnerji podpišejo pogodbo. Vsak od njih lahko z delom upravlja z dovoljenjem drugih in ob delitvi morebitnega kapitala.
• Izvedena dela (npr. film po knjigi) so avtorsko zaščitena, če nastanejo z dovoljenjem izvirnega avtorja. Dlealahko razmnožujemo In razpečujemo (distributiramo), če gre za korektno uporabo (fair use).
• Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o razmnoževanju.
• Bralec lahko omejeno uporablja avtorska dela, kadar obstaja soglasje, da avtorju s tem ni bila povzročena nobena škoda in je raba neprofitna. Enako velja za npr. citiranje del v znanstvenih razpravah, kritikah, komentarjih…

1.4 Bralec

1.4.1 Prosti dostop

• V današnji družbi velja prepričanje, da mora biti osnovno znanje prosto dostopno – na ravni šolske izobrazbe, toda pozneje to ni več tako samoumevno. Ne plačujemo namreč samo vsebin, ki so nam v zabavo ampak tudi tiste, s katerimi bi lahko potencialno koristili družbi.
• Internet postopoma krepi pričakovanja lahke dosegljivosti in neplačljivosti znanja, poleg tega pa se trudi ukiniti tipično slovensko prepričanje, da ne smemo zaupati temu, kar ni domače. To se kaže v dejstvu, da na velikem globalnem spletu slovanščina ni diskriminirana, kljub temu pa je slovence strah, da se bo to nekoč obrnilo, da bodo morali plačati za vse Googlove storitve itd. saj je to pogosta praksa v slovenskih spletiščih. Strah pred zunanjimi viri je nesmiseln, saj rešitve od zunaj dobivamo že od Prešernovih časov.
• Dela z literarno vrednostjo, tj. Umetnostna besedila so tradicionalno dostopna pod pogojem plačila (plačaš knjigo, članarino za knjižnico…), pa tudi znanstvena besedila so bila praviloma plačljiva, zato je prosti dostop na the področjih novost, ki se ji stežka prilagajamo, toda danes načeloma velja, mora biti znanstvena revija spletno dostopna in po možnosti zastonj.
• Znotraj EU je zahtevana prosta dostopnost vseh znanstvenih rpojektov, ki jih EU sofinancira.
• Ločiti moramo med ‘’prosto/odprto dostopnostjo’’ (ne smemo posegati v vsebino) in ‘’prosto vsebino’’ (lahko posegamo). Kar se tiče kopiranja je načeloma dovoljeno, če navedemo ime avtorja.
• Objave na Wikipediji spadajo pod ‘’pravi prosti dostop’’, kar pomeni, da do informacije lahko pride kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli.
• ’’’Vrste prostega dostopa’’’ ZELENI: zanj poskrbi avtor, ki uredi samoarhiviranje ali založnik, ki ga postavi v prosto dostopni repozitorij. ZLATI: zagotovi ga založnik. SIVI: spletno dosegljive datoteke, ki jih je težko najti. HIBRIDNI: Poleg brezplačnega spletnega še plačljivi tiskani. ZAKASNJENI: objave, ki dobijo prosti dostop po nekem določenem času. PLATINASTI: Avtorji nimajo stroškov, ker jih pokrije nekdo tretji.
• Pri založbah z znamko OA moramo biti previdni, ker so lahko izkoriščevalske/plenilske, torej v OA postavljajo tudi vsebine sumljive vrednosti.

1.4.1.1 Založbe

• Na Wikipediji pisci nimajo problema s tem, da je nemogoče določiti avtorja, založbe pa obravnavajo bralca kot potrošnika dobrin, ki mu je treba zaračunati.
• Biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Plačljiva informacija ni več samofrjrno boljša od tiste zastonj.
• Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker so tega vajene in ovirajo prehod informacij na brezplačni splet.
• Avtorji vztrajajo pri objavi znanstvenih člankov v knjižnji obliki, ker upajo, da bodo tako lažje pridobili bralce (kar je manj verjetno kot pri leposlovnih delih), poleg tega pa tako pridobijo nek ugled.
• Založbe tudi agresivno postopajo prosti knjižnicam, češ da uničujejo slovenski knjižni trg, ker so zneski nižji kot pri nakupu nove knjige.
• Vedno bolj se pojavljajo tudi t.i. ‘predatorske založbe’, ki pomisleke zbujajo že z na videz komercialnim videzom portalov, poleg tega pa podrobnejši pogled pove, da objavijo slabo ali sploh ne recienzirane članke, navajajo znanstvenike brez njihovega privoljenja, posnemajo videz uveljavljenih revij, nimajo seznama virov itd.

1.4.1.2 Repozitoriji

• Dokaz o vplivnosti svojega strokovnega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti (pomeni, da je članek nekomu prišel prav) in branosti (meri se s številom dostopov strani in številom klikov na objavi)
• meriti se da obisk vsake spletne strani, če nanjo naložimo števec dostopa.
• Na branost, vpliv članka učinkuje prosta dostopnost.
• Nekateri menijo, da bi bilo sprejemljivo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet, ki bi se dovajal na račune avtorjev.
• Namen slovenskih repozitorijev je trenutno arhiviranje diplom, magistertijev in doktoratov, drugi (npr. učitelji in raziskovalci) se namesto repozitorija odločijo za objavo v revijah.
• Večji mednsrodni repozitoriji imajo za uporabnike dela v prostem dostopu, vendar morajo za objavo in vzdrževanje avtorji plačati.
• Pri tiskanih delih mora avtor v pogodbo dodati člen, ki mu dovoljuje objavo na splet.
• Objavljanje na spletu tudi spreminja slog pisanja, saj narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega intersa.
• Avtorji, ki objavljajo na splet dajo svojim objavam licenco cc, vendar se za to avtorji, ki nimajo akademskih služb redko odločajo zaradi prenizkih honorarjev.
• Vse tri slovenske literarne revije pridejo v prosti dostop takoj po izidu, zato bralci vedno bolj posegajo po njem in odpovedujejo naročnino

1.4.2 Varovanje zasebnosti

• Razlogi za nezaupanje v globalna spletna podjetja so različni, pogosto pa gre za strah pred njihovo velikostjo, dejstvo, da prihajajo iz Amerike ali pa strah pred digitalnimi tehnologijam. Vsem je skupno, da mislijo, ad imajo podjetja slabe namene.
• Vsak projekt se lahko ponesreči, vendar je nezaupanje že samo iz tega razloga nesmiselno.
• Z idejo posamičnosti ni nič narobe, paziti pa moramo, da je ne mešamo s privatnim, zasebnim in sebičnim, saj ozaveščenega posametnika ne zanima lastna nedotakljivost in varovanje zasebnosti temveč je zainteresiran za skupno blaginjo.Napake delamo tudi z enačenjem skupnega in javnega.
• Varuhi človekove zasebnosti bi po eni strani radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatki, po drugi pa se bojijo nadzora nas seboj. Nadzor se tako otepajo, češ da nadzorovanost pomeni izgubo osebne svobode, saj vsak ve vse o vsakem.
• Nevarna je politična zloraba osebnih podatkov (siljenje komunikacijskih velikanov v izročitev osebnih zbirk)
• Pretirano varstvo osebnih podatkov je povzročilo zamudo projekta Google Street View, ogrozila panoramske posnetke na spletišču Burger.si, poslabšal se je korpus Nova Beseda (prepoved iskanja po imenih in priimkih), izbrisani rentgenski posnetki na wikimedia commons.
• S pretiranim varstvom osebnih podatkov, ki jim dajemo prednost pred javno blaginjo ovirajo vstop Slovenije v skupino progresivnih nacij

2. Kredibilnost

• Navajeni smo, da je informacija pred objavo bila preverjena zato nam objave, ki jih ni pregledal nekdo za to usposobljen vzbujajo sume glede kredibilnosti. Kljub temu tudi pregledane informacije niso nujno zanesljive, saj nanje vpliva npr. recenzentova starost, spol, verska/politična pripadnost...
• Za prepričanje o kredibilnosti moramo preveriti avtorja, mesto objave, starost, tekste, na katere se sklicuje...
• Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega pisca, čigar stališča s v javnosti poznana. Tudi če se z njim ne strinjamao, mu verjamemo, da je pisal z dobrimi nameni in preverjal informacije.
• Pri starejših predpostavljamo večjo stopnjo modrosti (=večje zaupanje), do mlajših, manj uveljavljenih pa smo bolj nezaupljivi, kar je neupravičeno v obeh primerih. Poleg tega ne smemo zaupati nekomu, ki piše na področje v katerem ni uveljavljen. V vsakem primeru je koristno, da se o avtorju natančneje pozanimamo.

2.1 Aktivizem

• V 80ih so V ameriki trdili, da mora umetnost služiti višjemu namenu – dosegu socialnih ciljev, temu pa je botrovalo tudi prepričanje, da človeških zadev ne moremo objektivno raziskovati, saj ima avtor vedno neke subjektivne predizpozicije.
• S tem spoznanjem se je težko strinjati, saj hromi željo po objektivnem raziskovanju in želi samo popravljati svet.
• Aktivizem povezujemo z levo politično usmerjenostjo, čeprav so aktivistične toudi mnoge konzervativne organizacije, torej ni omejen samo na napredna družbena gibanja
• V znanosti je aktivizem neuporaben, saj se namesto na dejstva opira na čustva. Poleg tega znanost zahteva odmik od predmeta raziskocanja, česar aktivizem ne zmore.
• v izobraževanju je treba misliti s svojo glavo in oblikovati kritično zavest – kar so vse tudi lastnosti aktivizma – ampak ne smemo posplošiti negativnih izkušenj, saj gre aktivizem mnogokrat v politizacijo vsega in išče zarote tudi tam, kjer jih ni.

2.2 Avtorstvo

• Inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo, saj večkrat zavira objavo prelomnih odkritij.
• Ker založbe več objavljajo leposlovna dela, so znanstvena večkrat objavljena v samozaložbi, kar pa pogosto pomeni, da delo ni šlo skozi lekturo/recenzijo, zato je treba podatke preverjati
• Tudi starost dokumenta je treba preveriti, saj ne smemo delu zaupati zgolj zato, ker je staro (lahko se je od takrat kaj spremenilo, na pisanje so vplivale zgodovinske razmere npr. vojna, propaganda)
• Pri senzacionalnih odkritjih je treba preveriti mesto objave, avtorja in datum (npr. če se na prešernov dan odkrije nepoznana pesem to najbrž ni res)
• Wikiji se zanašajo na javno popravljanje, saj ima dandanes laična javnost dovolj kompetenc, da to počne, sploh pri popravljanju politično zaznamovane zgodovine

2.3 Strokovno recenziranje

• Pomeni v znanosti utečen postopek za izbor kredibilnih informacij od nekredibilnih
• recenzenti so kompetentni strokovnjaki, z recenzijo pa vzdržujejo standarde kvalitete. Dober recenzijski postopek je prrvi pogoj za pridobitev statusa znanstvene revije.
• delo v recenziji je lahko sprejeto, zavrnjeno ali pogojno sprejeto (če avtor popravi napake)
• Javno recenziranje je alternativa pregovorno pristranskemu sistemu strokovne recenzije.
• Slepa recenzija je, ko avtor ne ve, kdo je recenzent in recenzent ne, kdo je avtor. Tako ohrani znanstvene standarde (npr. če se ne marata, recenzent bolj išče napake), vendar avtor ne more braniti svojih stališč, o objavi pa tako ali tako odloča urednik, ki se odloči ali bo upošteval recenzijo.
• Besedilo anonimiziramo tako, da na imenu datoteke z desnim klikom odpremo lastnosti dokumenta in jih izbrišemo.
• Revije so dolžne objaviti svojo recenzijsko politiko, avtorji pa morajo vedeti tudi, kako dolgo bo recenzija trajala. vkolikor se odločijo za pogojni sprejem morajo avtorju sporočiti popravke in, če jih ne želi upoštevati, prispevek umakne.

2.4 Pravopis

Če pisec ne upošteva pravopisnih pravil in se slabo izraža, začnemo dvomiti v kredibilnost informacij. Ločila

• Velika problematika v zapisovanju

1. vezaja {-}: dobimo ga na tipkovnici
2. pomišljaja {–}: numerična tipkovnica: ctrl+ -
3. dolgega pomišljaja{—}: numerična tipkovnica: ctrl+alt+ - (uporablja se za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne moremo/ne smemo razbiti na manjše npr. v opobmah. Je nestičen, med povedmi.)

• Pravopis moti tudi okrasna raba velikih začetnic, narekovajev in členjenjem besed z namenom prikaza globljega pomena. Vse troje štejemo pod slogovne efekte
• Slovenščina pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Na wikijih se uporabljajo <»«>. Poznamo tudi dvojne zgoraj/zgoraj < > in dvojne spodaj/zgoraj (,, ). Enojni zgoraj/zgoraj se uporabljajo pri označevanju pomena besed <' '>. Nesmiselno je besedilo postaviti v narekovaje in ležeči tisk »fejl«
• dvopičje je odveč pred naštevalnim nizom je odveč
• tropičje je nestično in pred njim ni vejice
• pri podnapisih slik, grafikonov... na koncu ni pike, razen če so daljši ib imajo stavčno strukturo

2.4.2 Velike začetnice

• Pri tabelah so celice, ki označujejo razdelke (skrajno leva in najvišja) označene z veliko začetnico, v notranjosti pa ne, razen kadar so to stavki/imena.

2.5 Digitalna pismenost

2.5.1 Formati besedil

• txt=golo besedilo: računalniški programi, forumi, ki zahtevajo tako obliko, kodiranje
• doc, docx,rft, odt=obogateno besedilo, ki se ga da popravljati. Rft in odt sta nekomercionalni, zato samo za kratka in enostavna besedila, da se kaj ne zalomi
• pdf= besedilo za tisk: ne da se ga spremeniti, zato primerno samo zakončne verzije
• ne smemo besedil spreminjati v slikovni format, ki se ga ne da kopirati ali iskati.

2.5.3 Vaje v Wikijh

• ko smo začetniki na wikipediji je dobro, da izberemo članek, preverimo zgodovino, pogovor, povezave in kategorije ter uredimo oz. Napiemo, če kaj manjka, lahko pa poiščemo članek, ki je škrbina ali najdemo nalogo na seznamu nalog v Portalu občestva
• Pri pisanju moramo paziti, da ima odsrtavek vsaj 3 povedi, izogibati se moramo mašilom in relativnim frazam, ne smemo neposredno prevesti tujejezičnih besedil ampak jih tudi popraviti, poleg tega pa moramo paziti na slovnično osebo in čas.

2.5.4 Sporočanje popravkov in kometnarjev

• Pripombe avtorju lahko sporočimo ustno, v samostojnem besedilu (recenzija, e-pošta) ali neposredno v besedilu, če imamo do tega dostop.
• besedilo označimo z miško in v pregledu izberemo nov komentar. Če kliknemo sledi spremembam, urejevalnik beleži naše posege v besedilo. Če besedilo ureja več ljudi, urejevalnik sam beleži, kdo je storil kaj.
• če besedilo ureja tretja oseba, mora biti jasno vidno, kaj je treba popraviti, avtor pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je vidno če jih je upošteval ali ne.
• v Wikije popravke vnašamo neposrendno, komentiramo pa lahko na pogovorno stran besedila/avtorja, lahko odpremo celotno novo stran ali besedilo napišemo v kodo tako, da ni vidno drugim.====2.6 Navajanje====
• Najbolj zaželene so najave cenjenih in uveljavljenih avtorjev.
• S citiranjem avtor izkazuje svoje poznavalstvo in razgledanost, saj ljude bolj verjamemo stališem za katerimi stoji več ljudi, poleg tega pa sklicevanje na že poznano zmanjša možnost napačnega/nerazumevanja in je znamenje strokovnega pisanja.
• na wikipediji navajanje sklicev ni več samoumenvo, saj je razšrjeno domnevanje, da je vsako znanje dosežek več kot enega človeka.
• čudno je, da je danes prepovedano fotografirati pesem in jo objaviti, lahko pa jo citiramo, čeprav tudi to ni raba, ki bi jo avtor predvidel.
• Citiranje je neplačljiva raba avtorskih del, saj uporabimo samo manjši del proizvoda (delež citiranega v besedilu naj bi bil največ 20%). Če avtor preveč citira, začnemo dvokmiti v njegovo sposobnost, če citira

premalo pa v njegovo kredibilnost. 2.6.2 Prepisovanje

• PLAGIAT: kadar se tuje znannje uporablja kot lastno, ne da bi navedli vir. Tako početje nima pravnih posledic, razen kadar krši avtorsko zakonodajo (tekst ni v javni lasti)
• Praksa skupinskega pisanja bo morda zmanjšala potrebo po sklicevanju, za kar krivijo Wikipedijo, čeprav administratorji neprestano skrbijo, da do plagiiranja ne pride.
• preverimo najlažje tako, da besedilo z narekovaaji prekopiramo v google, saj so plagiatorji pogosto preleni, da bi spremenili karkoli.
• hujši primeri so intelektualna kleptomanija, paratiziranje tem in tekmovalni/sovražni prevzem teme, saj gre tu navadno za parafraziranje, ki ga je težje odkriti.
• še vedno obstajajo pisci, ki drugim očitajo krajo naslova ali sloga (npr. Moje življenje), vendar tega ni mogoče patentirati

Citatna industrija citatni indeksi

• citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
• Citation indeks izpisuje sklice na predhodne objave, da identificira pomembnejše od manj pomembnih. Obstaja več indeksov kot so science citation index, social sciences citations index in arts and humanities citation index.
• na internetu je brezplačen indeks google schoolar, ki pa beleži tudi neakademske publikacije in je zato manj zanesljiv, vendar ponuja več različnih funkcij a zajema le članke objavljene po 2008
• Slovenske raziskovalce lahko najdemo v Cobissu, WoS in Sicrisu.
• pomisleke vzbuja komercialnost in anglocentričnost citatnih indeksov, ki mnogokrat upoštevajo samo mlajše objave.
• za uvrstitev v večjo podatkovno zbirko mora imeti publikacija recenzijske postopke, mednarodno uredništvo in naročništvo, spletno dostopnost...
• citatne indekse uporabljamo ob zavedanju, da niso 100% zanesljivi in da mormo preveriti tudi drugje.

Faktor vpliva

• tudi IF, impact factor je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti posamezne publikacije. Servis Thomas Reuters ga računa za znanstveni (sci) in družboslovni(SSCI) indeks in sicer tako, da število citatov, ki jih je bila revija deležna v npr. dveh letih deli s številom v tem času objavljenih člankov. Večji kot je faktor, vplivnejša je revija, toda te meritve so kulturno pristranske in ne razlikujejo med članki in (lahko slabo ocenjeno) recenzijo
• uredništva povečujejo IF s forsiranjem preglednih člankov in siljenjem citiranja (tudi kot pogoj za objavo) revije in tako tvegajo izbris iz teh indeksov, znanstvena skupnost pa se raje zavzema za objavljaanje pod cc, enakomerno upoštevanje indeksov in upoštevanje starih objav
• alternativa je googlov Page rank, ki rangira glede na spletne povezave in njihovo kvaliteto, to opravlja Webspider/webcrawler.
• vplivnost se računa tudi na podlagi branj, kar na wikipediji dobimo med podatki o strani

2.6.4 Citatni slogi

• različne znanstvene discipline uporabljajo različne citatne sloge, lahko tudi po več. glavni so:

1. APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
2. MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
3. AMA (medicina, biologija)
4. Čikaški (naravoslovje, splošno)
5. Wikipedijski ...

• V humanistiki se odločajo predvsem med Čikaškim in MLA ali pa nekaj vmes. Čikaški ima letnico izdaje takoj za imenom, MLA pa ime dela v kratkem sklicu. Vsak slog ima dobre in slabe lastnosti, vsi pa preveč vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če ta niso več uporabna, npr. postavljanje priimka pred ime
• Slovenci se pri sklicevanju radi držimo mednarodnih pravil vendar se moramo zavedati, da so to predvsem pravila angleško govorečih institucij

2.6.5 Tehnika citiranja

• citat oz. Navedek je iz dveh delov, navedenega besedila in navedbe vira, kjer smo citat dobili. Navedeni del je od ostalega ločen z narekovaji ali celim odstavkom. Vir pa je lahko v celoti naveden v oklepaju takoj za njim ali pa je tam samo kazalka (opomba(ostalo pod črto) , kratki sklic(ostalo v virih), povezava na vir(link))

2.6.5.1 Opombe

• nekoč smo v opombe pod črto navajali vire, zdaj pa z uvedbo kratkih sklicev in seznama literature v opombe dajemo podatke, ki dopolnjujejo besedilo.
• Eniciklopedični članki opomb ne potrebujejo, ker naj bi strnjevali predhodno vednost, zato zadošča samo seznam na koncu članka. ????? tuki je neki narobe k majo useen opombe sam nevem?????
• tudi dobra gesla na wikipediji imajo na koncu seznam virov in literature ter se zaradi svoje kvalitete že skoraj uvrščajo med znanstvena besedila.
• opombe pomenijo tista dela, iz katerih smo neposredno zajemali, literatura pa tista, ki so še povezanaz obravnavano temo

2.6.5.2 Kratki sklici

• izogibsti e moramo podvajanju: Kot pravi Kolobar (Kolobar, 1987: 65)
• Če večkrat citiramo iz istega vira, priimek, letnico in stran ponovimo, alternative pa so prav tam, op. cit., n.d. ... Avtorji pred oddajo dela sklice poenotijo s preostankom revije.

2.6.5.3 Označevanje navedkov

• Če navedek ni celoten oz. Zaključen stavek, manjkajočo veliko začetnico damo v [O]glate oklepaje, končno ločilo pa zunaj navedka«.

2.6.5.4 Od kod vse citiramo

• iz knjig, poglavij, zavihkov, blogov, revij, časnikov, videov... Največkrat se sklicujemo na besedilo/del besedila včasih pa tudi na sliko, graf, tabelo, posnetek... marsikje med referencami že prevladujejo spletne, prednost pa imajo vedno tise, ki so javno dostopne in lahko preverljive.
• Če se delo pojavlja natisnjeno in spletno navedemo oboje, najprej pa tiskani vir, kadar je mogoče, uporabimo prve/kritične izdaje ali izvirnike, navedemo vedno tisto, ki smo jo uporabili
• iz drugojezičnih virov citiramo v izvirniku, prevod pa damo v opombo, če ni splošno poznan jezik.

2.6.5.5 Viri in literatura

• Nesmiselno je ločevanje virov na spletne, tiskane in arhivske.
• tudi deljenje virov in literature je smiselno le pri dolgih seznamih, kjer je vir to, kar je predmet raziskave (npr. Prešernove Poezije)navadno leposlovje, literatura pa teoretično/metodološko gradivo (npr. Slodnjakove razprave).
• pri delitvi na primarne in sekundarne so primarni rokopisni, tiskani ali tipkani, sekundarni pa v elektronski obliki.

2.6.5.6 Zaslon in papir

• Vedno več strokovnih besedil se seli na splet, kar je ceneje, bolj dostopno in bolj ekološko, a prehod ni tako hiter in saamoumeven, saj tisk postaja cenejši in enostavnejši.
• Spletne strani so drugačne od tiskanih, saj ima ta omejen obseg (do okoli 600 besed), na spletni strani pa tudi do več 100.000 besed. Poleg tega tudi niso oštevilčene, zato pri navajanju ne moremo navesti številke strani, kar pa s funkcijo ctrl+f tudi ni potrebno. Še ena prednost je možnost neposrednih povezav na avtorje, članke in objave.
• Spletno besedilo je bolj naklonjeno uporabi alinej.
• na spletni objavi pri seznamu virov ni potrebno postavljati priimka pred ime in abecednemu urejanju, če imamo povezavo na delo pa lahko navedemo samo ime, naslov, letnico in link, vendar ne navajamo celotnih URL-jev

2.6.6 Zgledi

• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot (polni, ISBD ali CORMAC), vsi pa so preobsežni in se ne ravnajo po slovenskem pravopisu. Najlažje je pri navajanju vzeti CORMAC zapis in ga popraviti, da ustreza pravilom.

2.6.6.1 Knjiga SPLET

• Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)

PAPIR Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Če je knjiga dostopna na spletu in smo to uporabili, moramo narediti povezavo na digitalni vir. SPLET Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive. PAPIR: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org. ali Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu. Knjiga na bralniku

• Raje citirajmo iz wikivira ali dLiba, navedemo pa tudi podatke o tiskani izdaji, ki je bila prilagojena za splet. Strani navedemo samo, če so na bralniku oštevilčene

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Ali, ko imamo ponatise:

Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006. Članek v zborniku

• na Cobissu moramo odpreti dva zapisa in sicer o članku in zborniku (kliknemo glej povezavo)

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Članek, ki je dostopen v obliki predavanja na videu: Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. (COBISS) Videolectures.net. Poglavje

• poglavje citiramo, kadar je knjigo napisalo več različnih avtorjev. Navajamo enako kot članek v zborniku.

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. Ali Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. Razprava v reviji

• Zgledi so v Novi pisariji±

Imena revij krajšamo ( npr. Jis, SR...) kadar so ta namenjena bralcem, ki te revije poznajo in tako tudi kratice zanje. Če bralci revij ne poznajo ali pa gre za manj znano revijo, kratic ene uporabimo. Članek v časniku

• kadar gre za dnevni časopis, letnika in številke ne navajamo, bolj pomembna sta stran in datum. Med naslovom in podnaslovom lahko damo dvopičje ali pomišljaj. Pred datumom ni ločil.
• zgledi!

članek na dLibu

• Obstajata dve vrsti zapisov: posamične objave avtorjev ( ima urejene metapodatke ) in cele številke časopisov,kjer je treba članek še najti.

Na članek, ki metapodatke ima, naredimo sklic po zgledu. če jih nima, se skličemo na celotno številko. ali kar cel letnik, kadar je objava v več številkah.

• ZGLEDI!
• dLib ponuja samo dejen sklic v dveh slogih, ki pa nista uporabna.
• Podatke o straneh in pravilnem zapisu naslova dobimo v besedilu samem,če nimamo avtorjevega imena, ga pogledamo v Cobissa ali pognglamo..
• Spletni naslov dobimo tako, da v URN Ivrstici kliknemo "Kopiraj omesto povezave".

Enciklopedijsko geslo

• navadno je to vir brez urejenih metapodatkov.Pri geslin znotraj Wikipedije pazimo, da so kvalitetna .

in za sklicevanje znotraj nje so dovolj oglati oklepaji,če se na slovenski članek sklicuje tuji wiki pa dodamo .še oznako :sl:

• Wikipedija sama ponuja več možnosti za citiranje članka,če kliknemo "Navedba članka" .Avtorstva ne navajamo, nujni so le naslov gesla, spletišče in datum. Datum znotraj wikijev ni potreben, saj lahko vidimo iz zgodovine. če želimo navesti specifično verzijo članka,povezavo naredimo iz verzije v zgodovini ali pa med orodji izberemo "Trajna povezava"
• ZGLEDI!
• za biografski članke gledamo na portal "Slovenska biografija", ki združuje Slovenski biografski leksi kon, Novi slovenski biografski leksikon in primorski slovenski biografski leksikon,glej ZGLEDE!!!

S.V.= kratica "sub voce" (pod geslom)

• če eno geslo združuje več virov lavtorjev, te lahko izpustimo.
• Enciklopedija Slovenije še ni digitalizirana.
• Gesla so zapisana z malo začetnico, razen, kadar gre za lastna imena. V wikipediji so vsa gesla z veliko, zato to popravimo, razen, kadar gre za sezname.I

Forum

• če je forum manj znan, bi ga lahko kdo zamenjal začasopis, zato na koncu navedka dodamo "Splet."
• ZGLEDI!
• če se naslovi v glavi sporočila in na vrhu strani razlikujejo, izberemo vidnejšega.

Spletni tečaj ZGLED

Blog Blogi so zahtevni za citiranje, ker včasih manjka ime avtorja ali pa ima nejasno uvrščena sporočila in rubrike.

Članek na spletišču

• velikokrat gre za predobjave, ki dobijo natisnjene verzijeali pa so postavljeni na spletno stran revije.,Navedbo moramo dopolniti podatke o natisu. Morebitne spremembe pojasnimo.
• ZGLEDI!

Zapis v podatkovni zbirki

• Če nimamo podatka o avtorju, napišemo imena urednikov, ki jih navedemo za naslov zbirke, smiselno pa je dodati tudi datum dostopa.

Diplomska naloga

• diplomske naloge iz slovenske književnosti na FFLJ najdemo v katalogu na spletu. Če dobimo veliko zadetkov nam ni treba navajati vsakega posebej, lahko se skličemo na vse rezultate iskanja.
• Oznako diplomsko delo dodam le, če tega podatka ni na naslovnici.

Prosojnice, video predavanja, animacija

• Kadar prosojnice spremljajo drug vir (predavanje, video...) podatek o njihovi lokaciji navedemo ob drugih podatkih, povezavi do njih pa dodamo še oznako pptx, ppt, da bralec ve, kaj je tam.

Zemljevid

• Ponavadi so opremljeni s podatkom o viru, ki je takoj pod zemljevidom (ti so bili včasih avtorski izdelek, zdaj pa največkrat inštitucionalni, ki avtorjev ne navajajo)
• Imena avtorjev se pojavijo predvsem pri slojih znotraj zemljevida ali zapisu znotraj sloja., če je tudi tega izdelalo veliko avtorjev.
• Datum ogleda dodamo, če nimamo podatka, kdaj je bila zbirka nazadnje spremenjena.
• ZGLEDI v novi pisairji
• če navajamo wikijev zemljevid (v wikicommons) navedemo naslov uporabljene verzije zemljevida in naslov, kjer ga lahko najdemo in datum zadnje spremembe.

Fotografija

• vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijo, za njihovo zaporedno številko, v natisnjenih delih je pogosto tudi seznam slik, podobno je tudi z grefi in tabelami.
• če je fotografija opremljena s cc avtorja ni treba navesti, enako velja za fotografije, ki prikazujejo platnice knjih, slavno umetnost ali stran knjige, saj je pomembneje navesti avtorja prikazanega dela.
• Kot Foto Ime Priimek navedemo avtorja, če ima njegovo delo umetniško vrednost, to pa nam lahko pove avtorjev namen in družbeni položaj.
• V svoje delo smemo vključiti tiste fotografije, ki so označene s cc
• ZGLEDI!
• Če sta tvorca dva (eden fotografira, drugi čez leta digitalizira) to primerno ubesedimo v viru.
• Ločevati moramo med imenom datoteke in imenom slike, ki sta si lahko skoraj identični ali pa zelo različni
• Če sliko jemljemo iz tujejezičnega vira, slovenski opis damo v oglate oklepaje, ki označujejo naš poseg v delo.
• če je na slikki umetniško delo navedemo najprej ime avtorja prikazane umetnosti, šele na to pa fotografa in lokacijo npr. kipa.
• Če fotografija prikazuje le detajl slike, moramo to omeniti. Tudi imena avtorjev prilagajamo slovenščini: jr--> mlajši
• če domnevamo, da je spletišče trajno, vsebina pa se ne bo spreminjala, datum dostopa ni potreben
• Paziti moramo, da citiramo lokacijo slike v wikicommons in ne v kakšnem članku, ki jo zajema
• SLovenimo naslove glasbene in slikarske klasike.
• pri oddajah, kjer vemo, da je urednik napisan po službeni dolžnosti, večino dela pa je opravil novinar, navedemo tega. vkolikor se nam zdi potrebno, lahko navedemo še dolžino oddaje, imena glavnih igralcev, avtorje glasbe... odvisno od konteksta
• Če je zvrst nejasna, na koncu za piko dopišemo Film, TV oddaja... in v oklepaje Glavni igralec, režiser...

CELO POGLAVJE NAPAKE PRI CITIRANJU NA NOVI PISARIJI

Navajanje na wikipediji

• med viri na navajamo drugih wiki člankov, jih pa lahko polinkamo, ne smemo se sklicevati na lastno delo. WIkipedija sprejema vse stile navajanja, je pa priporočljivo, da je znotraj članka poenoteno.

3. Žanri

• v zadnjem času je pogosto,da se pri žanrih odločimo za manj konvencionalno vrsto, vendar se tudi toleranca do tega veča. če se želimo izogniti nesporazumom, kljub temu ostanimo pri normah.
• Beseda strokovni ima dva pomena: lahko pomeni disciplino, torej stroko ali pa dela, ki so malo pod znanstvenimi
• IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK: prva objava raziskovalnih rezultatov
• PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK: poroča o novih objavah z določenega področja
• STROKOVNI ČLANEK: Predstavi že objavljena spoznanja z namenom uporabnosti in promocije
• POLJUDNI ČLANEK: popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj - nahaja se v revijah namenjenih širši javnosti.
• v humanistiki imajo najuglednejši status knjige, ki se tudi ločijo na znanstvene in strokovne, univerzitetne učbenike, druge učbenike, priročnike... pa tudi diplomska, magistrska in doktorska dela, v vseh naštetih gre za inovativno znanstveno delo.
• Wiki članki nimajo enakega stavka: škrbine imajo do 1500 besed, standardni članki do 3700 in članki v obsegu nad eno avtorsko polo, ki imajo nad 4400 besed.
• V Novi pisariji str. 195 našteti žanri, ki imajo strokovni status.

3.1 Šolsko pisanje

• glavni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti in pridobi naziv, zato je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pirčakovanjem in se držati njihovih navodil. velik poudarek je tudi na izbiri referenc.
• kadar študent piše diplomsko nalogo iz dveh področij ima po enega mentorja iz vsakega, ki si morata porazdeliti delo in priti do kompromisov glede urejanja, da delo ni neentno.

=3.2 Popravljanje

• izraz popravljanje zajema dve dejavnosti: lektoriranje in korigiranje
• LEKTURA: popravljanje besedil drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. odpravi zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti. Avtorji se na lektorje velikokrat jezijo, ker naj bi jim kvarili slog vendar pri znanstvenem pisanju ne gre za ustvarjanje edinstvenega sloga ampak za podajanje odkritij.
• KORIGIRANJE: odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, tj. stavec ali strojno branje, korektor pa naj ne bi popravljal nič drugega kot to, kar so spremenili drugi in mora biti v objavi čimbolj podobno temu, kar je dal iz rok pisatelj.
• Danes besedila lektoriramo v urejevalniku s funkcijo sledi spremembam, pisec/urednik pa popravke sprejme ali zavrne.
• Na wikiviru korektor primerja optično prebrano in zapisano besedilo s fotografijo teksta, ki je bila posneta in popraviti napake, arhaizme pa pusti.
• UREDNIK: oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči za/proti objavi ter postavi pogoje (popravke) za objavo. ko so ti upoštevani, besedilo preda lektorju in korektorju. Poleg tega besedila tudi usklajuje znotraj objave, določa zaporedje in skrbi, da so poenotena.

3.3 Komunikacija v stroki

• Pri strokovni komunikaciji je pomembno, kako so rezultati raziskav podani.
• V stroki akterji komunicirajo v živo ali po e-pošti
• V Novi pisarijji na str. 202 so navodila? za pisanj e- sporočil.
• v vrstico za: damo naslovnikov poštni naslov, V kp: damo prejemnike, ki jih ne nagovarjamo osebno, v skp: tiste, ki jih drugi ne vidijo. Ko odgovarjamo na pisma, moramo paziti, da ne odgovarjamo vsem, če tega ne želimo.
• Na wikipediji se sodelavci tikajo
• Za ženske ne uporabljamo svojilne oblike priimka
• Na obrazcih mora biti naš lastnoročni podpis
• Dokumente poimenujemo kratko, pomenljivo, enolično in različice številčimo, če nam besedilo kdo popravlja, doda svoje začetnice.
• če nismo prepričani, ali tujejezični fraza obstaja, jo v narekovaljih vpišemo v google in pogledamo, ali so zadetki verodostojni. Glede rabe tujih jezikov na dogodkih, se je treba dogovoriti tako, da ne pride do diskriminacije in nesporazumov.

3.3.2. socialna omrežja

• so načini družbene komunikacije,ki poteka dvosmerno, saj tudi uporabnik postaja proizvajalec.
• stroka socialnim medijem ni naklonjena na znanstveni ravni ampak bolj komunikaciji.
• DUNBARJEVO ŠTEVILO: maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik (150)
• znanstveniki na družbenih omrežjih bolj upoštevajo laičnega bralca.
• fb je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih pomembnih informacij.
• Pomembno je, da zaupamo virom, ki so objektivni in se ne trudijo biti zgolj všečni javnosti.
• znanstveniki so premalo javni in to ogroža njihovo verodostojnost. škodljivo bi bilo, če bi znanost sestavljali samo laiki, vendar jih prav tako ne smemo ignorirati → sodelovanje

3.3.2.1. Tvit

• Omejen na 140 znakov,mikrobloganje
• Na prvem mestu zabava, ti. resne teme so slabše zastopane.

3.3.3Zagovor

Med oblike strokovnega pogovarjanja spada zagovor seminarske, diplomske, magisterske in doktorske naloge, ki (razen prve) za kandidata pomeni tudi pridobitev nekega naziva. Glavno vlogo na zagovoru ima preedsednik komisije, ki na začetku pozdravi vse zbrane, predstavi kandidata in prebere povzetek ocen disertacije. Nato ima kandidat pol ure časa, da povzame svoj izdelek (prosojnice so zaželene). Člani komisije mu zastavijo (vsak največ tri) vprašanja, na katera se lahko pripravi ali pa odgovarja takoj, in komentirajo disertacijo. Dogodek se običajno zaključi s tem, da komisija slovesno razglasi, da je zagovor uspel in sporoči, kakšen naslov si je z njim pridobil kandidat.

Literarna kritika

Literarna kritika je besedilo, ki presoja neko literarno delo in ga bodisi priporoča v branje bodisi zavrača. Vedno je subjektivna, vendar mora kritik za svojo opredelitev do teksta navajati argumente, pri presojanju pa tudi upoštevati beročo publiko (ne le strokovne). Kritika naj bi bila jasna, prepričljiva in poučna ter hkrati zabavna, vedno tudi polemična. Vsak pisec tovrstnih besedil pa se mora zavedati, da si lahko nakoplje jezo avtorja. Za razliko od literarne strokovna kritika obravnava strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinsko monografijo, razpravo ipd.). Najdemo jo v strokovnih revijah, medtem ko so literarne kritike objavljene v dnevnem tisku (npr. Književni list Dela).

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki v prvi vrsti zahtevajo jedernatost oz. konciznost in princip leksikalnega sloga. Ne vsebujejo anekdot, predrobnih informacij, ki se nanašajo na kulturna okolja (ker jih uporabnik lahko najde v lokalni Wikipediji), ponavljanja, retoričnih figur in fraz z nizko informativno vrednostjo. Načela, poudarjena pri pisanju za Wikipedijo (skopirano iz Nove pisarije):

• soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

Med literarnovedne biografske članke spadajo gesla o avtorjih, urednikih, literarnih zgodovinarjih, kritikih, mecenih, založnikih ipd. Zgodnejši cilj je bil popis osebnosti, ki so že vključene v literarne leksikone, kasneje (ko je bilo to delo zaključeno) pa se je pojavila potreba po opisih prej neomenjanih ali mlajših osebnosti. Kriterij za uvrstitev literarnega zgodovinarja med "wikivredneže" sta predvsem avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, pridobljena z doktorskim nazivom, lahko pa tudi splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.

Članek o knjigi

Ker vseh knjig enostavno ni mogoče popisati, izbiramo po naslednjih kriterijih: Najprej knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik in polemik, šolskih obravnav, predelav, predstavitev v drugih medijih itd. To pa niso edini kriteriji, ko se literarni zgodovinarji sistematično lotijo nekega področja ali obdobja (npr. popis romanov 60. let 20. stoletja) pridejo v poštev tudi manj znana dela pozabljenih avtorjev.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja (iz Nove pisarije):

• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Učbeniško in znanstveno pisanje se razlikujeta po točkovanju za merjenje akademske odličnosti, pri čemer je učbenik vreden polovico znanstvene monografije. Zaradi tega ločevanja se porajajo vprašanja o potrebnosti učbenikov in očitki na njihov račun, ki so nemalokrat upravičeni (po NP):

• preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
• narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
• informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige,[162] primerne za reprodukcijo na izpitih, kar spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
• prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
• ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
• moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)

Vaje

• Dekameron je zbirka pripovedi, med katerimi je najpomembnejša Novela o sokolu.
• Romane so glede na zgradbo lahko tretjeosebni, kronikalni, pisemski, dnevniški ipd.
• Egipčanska književnost obsega epiko in liriko.
• Vede vsebujejo religiozna nacionalna epa Mahabharata in ramajana.
• Indijska književnost se je razvijala v daljšem časovnem obdobju.
• Dramatičnost je značilnost novele.
• Humanisti v ljudeh vzbujajo čut za lepoto in naravo.
• Renesansa se je razvijala od začetkov zgodnjega kapitalizma, ki ga opredeljujejo nova znanstvena in tehnična odkritja.
• Potek dogajanja v epu je upočasnjen.
• V komedijah tematizira vsakdanje življenje in ostro kritizira politiko, njegove dramske osebe pa so čustvene in ambiciozne.
• Najbolj znani grški pisci tragedij so Sofoklej, Ajshil in Evripid.
• Stara zaveza vsebuje knjigo psalmov.
• Komedija je šaljiva igra.
• Kratke zgodbe so bile zelo priljubljene.
• Komedija se satirično, parodično in polemično odziva na družbeno dogajanje.
• Himna je prežeta z neposrednimi vtisi vsakdanjega življenja.
• V jeziku je precej nemških izposojenk.
• Besedilo je humorno.
• Literarne vrste in zvrsti v renesansi
• Lirika je doživela višek razvoja v zlati dobi rimske književnosti.
• Katere kulture so v antiki živele na naših tleh?
• V klasicizmu je nastajala polliterarna proza.
• V dramatiki so se razvijale klasične tragedije in lahkotne rokokojevske ter druge komedije.
• Obstajata dve vrsti razvoja komedij.
• Sledi atiško ali klasično obdobje v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem.
• Arabska književnost se je razvijala od 6. stoletja do leta 1400.

Strokovni blog

Blog oz. spletnik je skrajšava angleškega izraha weblog oz. spletni dnevnik. Izraz je iz leta 1997, sam pojav je komaj kaj starejši, platforme za množično bloganje pa obstajajo od konca 90. let. Pisci lahko pišejo o različnih ali o eni sami specifični temi, kar je prikladno za neformalno strokovno komunikacijo, seznanjanje širše javnosti z neobjavljenimi spoznanji in njihova popularizacija. Citiranje in navajanje na blogih nista v praksi, prav tako tudi ne arhiviranje. Za pisca je pomemben jasen in živ slog, ažurnost (na področju, o katerem bloga) in komunikacija s sledilci oz. bralci bloga (največkrat preko komentarjev).

Spletni forum

Spletni forum (internet forum) na znanstveno/strokovno temo je pomembno orodje za vzpostavljanje in vzdrževanje strokovne skupnosti. Udeleženci si lahko prek njih izmenjujejo sporočila, argumente o določeni temi, nasvete, vabila ipd. Pojav ima korenine v drugi polovici 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo strokovne korespondence, pred spletom poznane kot elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Od klepetalnic se razlikujejo po možnosti arhiviranja, uporabno pa je tudi možno sledenje temi oz. nitkanje (threading). Bolj znana strokovna foruma (ki prideta v poštev za slovenistične duše) sta Humanist (začetki l. 1987, vanj je včlanjenih blizu 3.000 naročnikov) in še bolj SlovLit (konec 1999, šteje 1650 naročnikov).

4. Slog

Besedila dandanes ne ojemamo več le v povezavi s tiskom, temveč imamo v mislih tudi njegovo naslonsko obliko. Z objavami v dnevniškem formatu se je spremenila smer prikazovanja (posledično pa tudi branja0) sporočil, ki se na forumih in drugih straneh, za katere je značilno sprotno objavljanje, vrstijo od najnovejših do najstarejših. Branje na zaslonu pa zahteva tudi določene prilagoditve, zato obstajajo funkcije, s katerimi besedilo prestavimo v "način za branje" tj. v obliko z ožjo vrstico. Optimalna vrstica je dolga 66 znakov. Na Wikiviru lahko simulacijo knjižnega formata dosežemo s funkcijo "proza", Firefox npr. ponuja tipko za "Odprt bralni pogled", "bralni način" pa omogočajo tudi programi kot je Word.

Sestavni deli

Elementi strokovnih besedil (prepisano iz Nove pisarije) so:

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

    uvod
    teorija/metoda
    gradivo
    analiza
    sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Različna strokovna in znanstvena besedila imajo tudi različna pravila kompozicij, predvsem za eksperimentalne vede (literarna veda večinsko spada k deskriptivnim) pa je uveljavljena kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo lahko prevedli kot UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Literarnovedna besedila pa se ponavadi začnejo s pregledom obstoječih spoznanj in zamejitvijo gradiva, s katerim se bo avtor ukvarjal, nadaljujejo pa se bodisi z novimi rezultati/spoznanji bodisi z obravnavanjem predmeta preučevanja iz novega vidika. Primer: Paulino Pajk so vsak na svoj način obravnavali Anton Slodnjak, Miran Hladnik in Katja Mihurko Poniž. Ob avtorjevem imenu je v strokovnih člankih v revijah zapisana inštitucija, kjer je (ali je bil) zaposlen, pa tudi njegov elektronski kontakt in pogojno univerzalna številka raziskovalca (ORCID).

Naslov

Naslov naj bi bil povzetek bistva našega besedila, torej natančno in jedernato izražati temo. Imeti mora terminološko težo, biti pravopisno brezhiben in brez krajšav ali vprašalne obilke. Pri strokovnem članku je bolje, da je naslov stvaren (ne estetiziran ali ciničen). ne sme biti zapisan z velikimi črkami, če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico. K naslovu članka spada UD-klasifikacija, ki jo na urednikovo prošnjo priskrbijo bibliotekarji. Pri prevodih v angleščino naj se prevajalci ravnajo po angleških pravopisnih značilnostih in tipografskih navadah.

Vaje:

• Dane Zajc in slogovna tendenca v sodobni slovenski poeziji
• Zgodnjesrednjeveška ljudstva in dramska publika
• Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem: interdisciplinarnost prakse in teorije
• Literarni programi v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine
• Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000
• "Cerkovna ordninga" - mesto novo odkrite knjige v času in prostoru (rešitev: Novo odkriti izvod Cerkovne ordninge)
• Dinamika nasilja v žanru kriminalke (rešitev: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki)
• Značilnosti prevodov iz slovenščine v makedonščino s področja migracij in azila
• Pristopi k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu na razvoj jezikovnih zmožnosti
• Zmanjšanje uporabe bralnikov
• Dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni (rešitev: Bralčevo doživljanje bolezni)
• Vrednote, osebnost in psihično stanje nadarjenih pisateljev
• Zadovoljstvo zaporskih delavcev (rešitev: Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev)
• Vpliv daljše izpostavljenosti veliki nadmorski višini (rešitev: Vpliv daljše izpostavljenosti veliki višini na indikatorje vidne pozornosti)
• Vljudnostne govorne strategije v japonščini in slovenščini (rešitev: Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini)
• Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na pacienta z bipolarno motnjo razpoloženja
• Napovedi vrednosti osebnostnih mer za socialno prilagajanje v otroštvu
• Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja
• Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo vrednotenje (rešitev: Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje)
• Dnevni center aktivnosti: Alternativni koncept dejavnega stanja v družbi
• Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih osnosih

Izvleček

Sinopsis/abstrakt je jedernat povzetek vsebine članka, ki ga največkrat zaključuje, pri npr. plačljivem spletnem dostopu pa je bralcem v pomoč pri odločitvi, ali jih tema zanima. Vključuje naj:

• predmet raziskave
• metode
• rezultate
• sklep (oz. implikacije)

izvlečen naj ne bi bil daljši od 10 vrstic (100–500 besed) in naj ne bi vseboval citatov/sklicev. Z izvlečkom načrtovanega prispevka avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah.

Vaja (skrči izvlečka)

• Marja Boršnik je v svojih razpravah podaja stališče, da sta etika in estetika v književnosti pomembnejši od poučnosti. Ukvarja se z depedagogizacijo poljudne književnosti in igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) ter humorjem kot pomembnima sestavini tovrstnega slovstva. Med prvimi je vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

rešitev: Marja Boršnik izreka tezo, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Depedagogizacija poljudne književnosti ter igra in humor sta njeni pomembni sestavini. S tem je med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

• Sestavek orisuje literarnovedne značilnosti umetne pravljice na podlagi vsebinske in metodološke analize izdaj pravljic v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) naprej, pri čemer se opira na ppravljice Hansa Christiana Andersena.

rešitev: Vsebinska in metodološka analiza knjižnih izdaj umetne pravljice v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) dalje s težiščem v pravljicah Hansa Christiana Andersena je prispevek k teoriji tega žanra.

Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja področja, na katera se članek navezuje, in najpomembnejše pojme. Izrazi morajo biti pogosto rabljeni in imeti terminološko težo (npr. empirična sistemska teorija, literarni diskurz ipd.), v poštev pa pridejo tudi priimki avtorjev, ki jih članek obravnava. Izrazi iz naslova naj ne bi bili vključeni med ključne besede, vendar se v praksi to pogosto dogaja.

Kazalo vsebine

Pomembno pri ustvarjanju kazala (za kar lahko uporabimo program):

• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki in slovnično (koliko je možno) poenoteni
• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja (poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno)
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Povezave

Povezave na spletna mesta v veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah. V spletnem formatu jih prepoznamo navadno po modri barvi in podčrtanosti. Povezave lahko vnašamo v besedilo v vsakem formatu in v vsakem urejevalniku (wiki-spletišča, Word, PowerPoint ipd.), kar je tudi priporočljivo, saj omogočajo hiter dostop do dodatnih informacij. Povezave so tudi oblike sklicevanja, paziti pa moramo (zaradi preglednosti in estetskega učinka), da jih naredimo tako, da se tekst le obarva in podčrta (se ne dodajo številke ali celo URL).

Napake

• gostobesednost

Uporaba nepotrebnih fraz, ki tekst le podaljšujejo, ponavljajo že povedano ipd. (poudariti, izpostaviti, predvsem, v glavnem, ...) Naloga (izboljšaj naslednje stavke): 1. V klasicizmu se je razvijala polliterarna proza. 2. Pripovedovali so zgodbe. 3. Snov novel je vzeta s področij ljubezni, kmetstva, vojne in oblasti. 4. Pesem je bogata s pesniškimi figurami. 5. Pritegnila je slikarje in druge umetnike. 6. To kaže na povezanost staroveških kultur. 7. V Novo zavezo spadajo tudi Pridige. 8. V liriki se je zgledoval po Grkih. 9. Izbral si jo je za muzo. 10. Večkrat je bil nagrajen, dobil je tudi Prešernovo nagrado. 11. Realisti pišejo o sodobnih družbenih spremembah. 12. Rokopis je v njegovi zapuščini. 13. Prizadeval si je za ohranitev slovenščine. 14. Delati je začel leta 1828.

• zapletenost, nerazumljivost
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (literarizacija sloga)
• slogovna puščobnost
• pristranskost
• pretirana terminologizacija
• skrivanje za plurali, zadrega s spolom
• mentalno brambovstvo ali servilnost

Govorna prezentacija

Govorjeni jezik se razlikuje od pisanega, kar mora predavatelj pri svojem nastopu upoštevati. Dobro se je izogibati branju, prezapletenim sintagmam in dolgim stavkov, je pa "format" govorne prezentacije nekoliko bolj toleranten do slogovnih posebnosti oz. živosti jezika, anekdot, šal, ekskurzov in komentarjev aktualnih tem v povezavi z obravnavanim področjem. Vendar je treba paziti, da retorična sredstva in performativni učinek ne zasedeta mesta pred vsebino in da si poslušalci zares zapomnijo tisto, kar je pri predavanju pomembno.

• Prosojnice

Prosojnice pomagajo predavatelju pri orientaciji (npr. ga odvračajo, da bi zašel s področja obravnave), poslušalcem pa dajejo dodatne informacije (npr. o zapisu tujih imen, izrazov) in usmerjajo njihovo pozornost. Nevarnost pri tem je, da se publika bolj osredotoča na prosojnice kot na govor in jih jemlje za vir vseh potrebnih informacij (npr. da se študent za izpit pripravlja izključno z njimi), predavatelja pa lahko zavedejo v monotono naštevanje alinej. Prosojnice lahko oblikujemo v PowerPointu, Google Slides, Prezi itd. Predstavljajo seznamsko podajanje informacij in naj bi vsebovale naslove, podnaslove, slike in grafikone, definicije ter pomembne podatke npr. imena oseb, krajev, termine itd. v čim krajši obliki (posamezna alinea naj ne obsega več kot ene vrste). Ob oblilni uporabi postanejo moteče tudi intenzivne barve in posebni učinki, vredno si je zapomniti, da so prosojnice "v službi" predavanja in ne obratno.

Vizualizacija

Alternativne, slikovitejše predstavitve strokovnih tem služijo tako za ponazoritev teme npr. predavanja kot za splošno popularizacijo neke vede.

Fotografije

Poleg verbalnega, matematičnega, kinestetičnega in drugih oblik mišljenja poznamo vizualno-prostorsko mišljenje (mišljenje v mentalnih podobah). Precej časa je bilo obravnavano kot drugorazredno zaradi predpostavke, da informacije v podobi lažje dekodiramo (in se s tem odrečemo lastni zmožnosti predstavljanja), pomen fotografije (in drugih oblik) pa se je povečal šele z digitalizacijo. Za fotografije velja individualnost avtorja, ki jo utrjuje licenca creative commons. Kljub temu pa pod fotografijo ni potrebno navesti avtorja, če se je ta podpisal z vzdevkom ali se sploh ni, pa tudi če gre za "obrtniške posnetke" npr. platnice knjige ali strani v njej, kipa v parku in podobno (pomembneje je, da pri teh posnetkih navedemo avtorja stvaritev na fotografiji). Različnost eksistence fotografije v primerjavi s tekstom se kaže v tem, da fotografija običajno ni objavljena samostojno, temveč v kombinaciji s tekstom ali drugimi slikami, fotograf je vedno nujno en sam in je pod sliko tudi podpisan (za njenim naslovom, obratno kot pri tekstu). Zapovedi v zvezi z uporabo (in izdelavo) fotografij so strogo določene, na kar nakazuje tudi dejstvo, da obstaja wikipedijski članek photography and the law, je pa fotografija kot gradivo tudi zelo razširjena. Predvsem ji je naklonjena publicistika (reportaže, fotoreportaže), pojavlja se na blogih, družabnih omrežjih (Facebook, Instagram, Tumblr) in celo v leposlovju npr. pri izdaji spominov, pričevanja, biografije. Primer, ko je literarna veda uporabila fotografije je recimo l. 1928 izdan Album slovenskih književnikov. Po 1994 se je zavest, da so slike uporaben pripomoček (v literarni vedi) še okrepila (skupaj s tehnološkim razvojem in odpravo nekaterih nevšečnostih npr. pomanjkanju prostora, ki so nastajale v zgodnji dobi interneta), danes pa poteka živa "izmenjava" z literaturo povezanega fotogradiva predvsem preko wiki spletišč (fotografije iz Wikimedijine zbirke so uporabne tudi zato, ker so licencirane in jih tako lahko dodamo k lastnemu delu, seveda z navedkom o viru).

Infografika

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, ki izkorišča sposobnost človeškega vida za prepoznavanje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Prikazuje podatke o kvantiteti, zato se je ne poslužujejo vse smeri literarne vede, temveč predvsem empirična. (tradicionalnih pristopov k literaturi kvantitativne dimenzije lit. ne zanimajo). Za prikaz zbranih podatkov infografija uporablja:

• tabele (razporeditev informacij po celicah na preseku med stolpci in vrsticami)
• grafikone (potrebujejo legendo, podajajo največ informacij, več vrst: histogram, graf raztrosa, diagram, piktogram)
• zemljevidi (v literarni vedi prva uvedla Marja Boršnik, zemljevid krajev iz Tavčarjevih del)
• besedni oblak (ustvarimo ga z omrežnim orodjem Wordle, program Voyant tools pa poleg oblaka izpiše še statistično zanimive podatke)

5. Iskanje

Verjetno je največja sprememba, ki jo je uvedel pojav interneta, dostopnost do informacij. Sposobnost iskanja v današnji dobi ni več tako relevantna kot nekoč, saj nam delo olajšujejo spletni iskalniki ali, če uporabim neprestano rabljeno frazo, vsevedni "stric Google". Zaradi preglednosti se znotraj stroke (tudi na mednarodni ravni) uveljavljajo različni načini beleženja avtorjev. Cobiss npr. dodeli vsakemu avtorju unikatno kodo ozz. številko, soimenjake pa ločuje po letnicah rojstva (zavedeni so recimo trije avtorji z imenom Marko Juvan), na mednarodni ravni pa deluje ORCID (Open Researchers and Contributor ID). ISBN je namenjena identifikaciji knjižničnih objav (publikaciji podeli osrednja nacionalna bibliografska inštitucija), ISSN identifikaciji periodike, DOI pa identifikaciji spletnih objav.

UDK

Številka UDK oz. univerzalna decimalna klasifikacija skrbi za pravilno razvrščenost objave na eno izmed področij človeške dejavnosti: 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 1 Filozofija. Psihologija 2 Teologija. Verstva 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 5 Matematika. Naravoslovje 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 8 Jezik. Književnost 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

DOI

DOI (Digital Object Identifier oz. digitalni identifikator objekta) služi za označevanje spletnih objav z namenom omogočanja lažjega in trajnejšega dostopa do znanstvenih tekstov in s tem prispeva k njihovi vidnosti. Koda s samostojnim sprotnim posodabljanjem URL-naslova poskrbi za sledljivost dokumenta, je pa pridobitev kode plačljiva.

Cobiss ID

S številko COBISS je opremljena vsaka pri nas registrirana objava. Citiranje te številne ni potrebno, je pa priporočljivo na wikijih, kjer lahko bralec s klikom na takšno povezavo neposredno dostopa do Cobissovega bibliografskega zapisa o publikaciji.

Podatki in podatkovne zbirke

Namesto izraza podatek se nekateri zavzemajo za zajemek (capta), kar pomeni, da ni dan sam po sebi, temveč nastane zaradi poterbe po nadaljnji obdelavi. Znanstvene discipline torej hkrati konstruirajo pojave, ki jih nato preučujejo. Informacije so dveh vrst: dokumenti (fizične reprezentacije informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo – v literarni vedi besedilo) in podatki (osnovni elementi informacije, večinoma pridobljeni z meritvami). Podatke shranjujemo v bazah oz. zbirkah, razvrščene glede na njihove lastnosti (npr. področje, na katero se nanašajo). Število podatkovnih zbirk narašča, nekaj takih, ki so uporabni za sloveniste (a seveda ne le za nas), je:

• Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine
• slovarji na spletišču Fran
• Nova beseda
• Gigafida
• Slovenska biografija

Seznami

Namen seznamov je jasnost in preglednost, zato naj alineja ne bo daljša od ene vrstice. Literarni žanri, ki izbirajo seznamsko, naštevalno strukturo so zbirke šal, pustolovski, kolektivni ipd. roman, seznamske narave pa so kar se tiče literarne vede še bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni in enciklopedije. Sezname, ki so vsebinsko vezani na literaturo, (avtorjev, del ipd.) najdemo tudi na Wikimedijinih spletiščih.

6. Digitalna humanistika

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistike. Znotraj te najdeta mesto tako literarna veda (na podpodročju empiričnih študij) kot jezikoslovje (na podpodročju računalniškega jezikoslovja). Izraz digitalna humanistika, ki zaznamuje stik dveh kultur, je bil prvič uporabljen leta 2001 (v slovenščini prvič zapisan 2005), 2005-6 so se pod tem imenom začele povezovati za nove metode zainteresirane organizacije, 2009 pa je bila na konferenci MLA vodilna tema. Današnja digitalna humanistika se ukvarja s problematiko proste dostopnosti objav, njihove neprestane dosegljivosti in tudi vprašanja javnega recenziranja, ki naj bi zamenjalo (ali dopolnjevalo?) strokovno.

Slovarček

• Akumulacija: zbiranje, nabiranje, kopičenje
• Ludisti: pripadniki gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela
• Eklatantno: očitno, jasno
• Neoliberalizem: teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in nasprotuje posegom države v gospodarstvo
• Ciklostiran: razmnoževan
• Eklatantno: očitno, jasno
• Lingua franca: jezik, v katerem se sporazumevajo govorci različnih jezikov
• Pragmatičen: ki se podreja praktični uporabnosti, koristi
• Uzurpacija: nezakonita, nasilna prilastitev
• Diseminacija: razširjenje bolezenskih klic po telesu