Uporabnik:Jana Zorko

Iz Wikiverza

Sem študentka slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Domače naloge[uredi]

Slovlit[uredi]

Rodila sem se 18. 5. 2002, vendar v arhivu Slovlita ni mogoče najti nobenega prispevka, objavljenega na ta dan (ali na moj god, 27. 12. 2002). Našla sem pa prispevek, ki je bill objavljen 18. 5. 2005, in sicer gre za prispevek J. A. Mooij - predavanje o literaturi in umetnosti. Napisal ga je Marijan Dovic, gre pa za vabilo na predavanje iz primerjalne estetike, ki ga je izvedel dr. Jan Johann A. Mooij, profesor emeritus primerjalne književnosti na Univerzi v Groningenu 19. maja 2005.

Register kulturne dediščine: nalaganje fotografije[uredi]

Lenart v Slovenskih goricah - hiša Ptujska 13

Lenart v Slovenskih goricah - Hiša Ptujska 13

Register kulturne dediščine[uredi]

V Registru kulturne dediščine so v bližini kraja Lenart v Slovenskih goricah naslednji spomeniki:

Cerkev sv. Lenarta

Šola Trg osvoboditve 12

Spomenik NOB

Kapela sv. Marije

Hiša Mariborska 1 (Stari špital, Trški špital)

Villa rustica (arheološko najdišče)

Poslopje Jurovska 1a (zgrajeno okoli leta 1830)

Hiša Jurovska 3 (po 1850)

Hiša Jurovska 1 (kamnit portal z letnico 1831)

Hiša Trg osvoboditve 1 (prva polovica 19. stoletja)

Hiša Trg osvoboditve 3 (prva polovica 19. stoletja)

Hiša Trg osvoboditve 5 (rotovž)

Hiša Trg osvoboditve 8 (1818)

Hiša Trg osvoboditve 9 (19. stoletje)

Hiša Trg osvoboditve 13 (župnišče, stavba domnevno zgrajena v 16. stoletju)

Hiša Ptujska 13 (podeželsko klasicistično stanovanje, sredina 19. stoletja)

Črni križ

Grad Hrastovec

Članki, ki potrebujejo lekturo[uredi]

Jabolčni sok

Pelikani

Rakičan

Geopedija[uredi]

Prihajam iz Lenarta v Slovenskih goricah. Gre za manjši kraj, v katerem ni mogoče najti prav velikega števila spomenikov. Na Geopediji sem odkrila nekaj partizanskih spomenikov, v glavnem gre za razne spominske plošče. Omeniti pa je treba Lenart in okolico v povezavi dogajališč slovenskega romana, v tem primeru gre za roman (po nekaterih podatkih gre za zgodovinsko povest) z naslovom Črni Križ pri Hrastovcu. Avtor romana je Ožbalt Ilaunig, prvič je bil natisnjen leta 1928. Opisuje zgodbo o Črnem Križu, ki se je ohranila po ustnem izročilu. V povezavi z vsebino povesti se vsako leto organizirajo tudi različni kulturni dogodki.

Slovenski literarni zgodovinar[uredi]

Franc Zadravec[uredi]

Franc Zadravec je slovenski literarni zgodovinar, ki je živel od 1925 do 2016. Študiral slovenistiko in rusistiko na Filozofski Fakulteti in diplomiral leta 1952.

Ukvarjal se je z zgodovino novejše slovenske književnosti od naturalizma in simbolizma dalje. Obravnaval je Cankarja, Murna, Župančiča, Gradnika, Gruma, Kosovela itd. Obravnaval je tudi slovensko koroško književnost in slovenski roman 20. stoletja.

Leta 1984 je prejel Kidričevo nagrado.

Slavistična revija: članek[uredi]

Sodobna slovenska poezija v Italiji[uredi]

Avtorica Vilma Purič (sodobna tržaška pesnica in učiteljica slovenščine na nižji srednji šoli v Trstu) v članku spregovori o razvoju sodobnega pesništva v Italiji v drugi polovici 20. stoletja na meji med slovenski in italijansko književnostjo. V tem obdobju lahko govorimo o štirih generacijah pesnikov. Najstarejša se je izoblikovala že med vojno in ustvarjala tudi skozi prvo povojno desetletje. Njihove stvaritve temeljijo na opisovanju fašistične travme in vojnih izkušenj, pesmi služijo tudi kot posredovalke zgodovinskih dejstev. Druga generacija se je začela leta 1961 z izidom pesniške zbirke Moja pomlad Brune Marihe Pertot. Za to generacijo so značilni odkloni kolektiva in poudarek intime ter osebne izpovedi. Nova generacija pesnikov deluje v sedemdesetih in osemdesetih letih, njen temelj je »relativizacija kateregakoli vedenja in spoznanja, ki zaznamuje napeto in utesnjeno razmerje subjekta do resničnosti«. Za najsodobnejše pesnike štejemo tiste, ki so bili rojeni po šestdesetih in jih lahko označimo za t. i. neointimiste.

Slavistična revija[uredi]

V Slavistični reviji najdemo članke z različnih področij v slovanskih jezikih. Opremljeni so tudi z angleškimi povzetki, kar posameznikom, ki ne govorijo jezika, v katerem so članki napisani, omogoča razumevanje. Ponekod so prisotni celo slovenski povzetki. Prisoten je raznovrsten nabor tem, res pa je, da gre za nekoliko zahtevnejše branje, zato je potrebno poznavanje terminologije.

Popravljalci sveta[uredi]

Osrednja tema predavanja je t. i. popravljanje sveta. Omenjenih je več načinov delitve ljudi, med drugim delitev na tiste, ki so s svetom zadovoljni, in tiste, ki to niso, ti bi naj veljali za posameznike, ki si prizadevajo za izboljšanje sveta. Dandanes je še posebej pomembno popravljanje sveta na kulturnem področju, za ta proces pa je zelo pomemben jezik. Presenetilo me je dejstvo, da slovenščina spada med velike jezike, kar v bistvu pomeni samo to, da ima več kot milijon govorcev.

Razvitost jezika lahko do neke mere pokaže tudi število člankov na Wikipediji, ki je tudi nekakšno orodje za popravljanje sveta. Mnogi še vedno gledajo na Wikipedijo kot na "nezanesljiv vir", čeprav je proces urejanja prispevkov do današnjega dne napredoval do te mere, da se nekateri vandalizmi odpravijo že v nekaj minutah. Wikipedija je revolucionarno spletišče iz večih razlogov: ponuja možnost za kreativno udeležbo, informacije lahko tudi prispevami, ne samo jemljemo, neodvisna je od ideologij in državnih institucij, prispeva lahko kdorkoli. Pomemben je pojem soavtorstva, kot njegovo posledico pa lahko izpostavimo višanje kvalitete člankov (dopolnjevanje, popravljanje napak ...). Vse to po mojem mnenju ustvarja veliko skupnost posameznikov, ki si prizadevajo prispevanje informacij (ipd.) za skupno dobro.

Utopija[uredi]

Besedo utopija naj bi prvič uporabil Thomas More v naslovu svoje satire Utopija, ki je izšla v dveh knjigah v letih 1515 in 1516. V pripovedi zasledimo »otok Utopija« z najidealnejšo državno ureditvijo. Pojem utopija tudi danes dojemamo kot idejo idealne družbene ureditve v prihodnosti, kar pa je žal neuresničljivo. Na podlagi te besede se je oblikovalo mnogo drugi besed in besednih zvez, med drugim antiutopija (distopija), ki pomeni ravno nasprotno kot utopija. Ravno pojem distopija je v literaturi bolj pogost, lahko bi rekli tudi bolj priljubljen kot utopija.

Nova Pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

  • prehod od papirja na zaslon (zaslonska pismenost)
  • prenove arhaizmov

Wikimedijina spletišča (razen Wikivir): skupinsko avtorstvo

Citiranje: Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige.

France Prešeren: Nova pisarija[uredi]

  • satirična pesnitev, sprva Kranjska pisarija
  • 1831 (2. zvezek Krajnske čbelice)
  • karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost
  • dialog med učencem in pisarjem → pisar je ironizacija nasprotnikov Prešernove poetike (Kopitar, Metelko, Ravnikar, Paušek)

Pismenost[uredi]

»Biti pismen« = obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo - odnos do elit (sprva religiozni teksti, pismouk – »razlagalec svetih spisov«, »učenjak«; nezaupljiva distanca nepismene večine)

- uvedba obveznega šolanja (zadnja četrtina 18. stol.), pismenost izgublja status privilegiranih, postaja nuja vsakega posameznika

- pismenost določa prag civiliziranosti (imenovanje razvitega sveta, odstotek pismenosti)

- spremembe komunikacijskih navad → konflikti med sporazumevalnimi praksami (razlike med generacijami)


Po tradiciji: pismenost kot dvojna sposobnosti: sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij + sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja

- aktivna udeležba v komunikaciji

- spretnost rokovanja z napravami ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti

- samoumevne tehnične spretnosti: napolniti baterije, vklop in izklop, se znajti na računalnikih in v različnih programih, zaščita pred virusi, brisanje sporočil …

- primer slabe elektronske pismenosti: npr. pisanje e-poštnih sporočil z velikimi črkami


Več specialnih pismenosti (obvladovanje več sporazumevalnih kodov): znanje jezikov, branje not (glasbena pismenost), kartografska pismenost, računalniška pismenost, urbana pismenost, strokovna pismenost …

specialne pismenosti = sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah

- (niso obvezne!)

- suverenost


Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje).

- testi pismenosti, raba interneta, naprav v Sloveniji …

- spreminjanje pojma pismenosti (v prohodnosti morda več mne bo povezave z ročnimi spretnostmi)


- zavračanje sodobnih metod komunikacije (ipd.) problematično (DSP, SAZU, amiši, ludisti …)


Novodobna elektronska pismenost: nujni sestavni del splošne pismenosti

Skupnosti t. i. razvitega sveta: pismenost blizu stoodstotno oz. delež analfabetov primerljiv z deležem umsko prikrajšanih

Visoka pismenost: rezultat obveznega šolanja, eden od dokumentov civiliziranosti


»Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje.«

Aktivno pismeni (manjšina), aktivno pišoči (ok. 4%)

»Zakaj je tako, čeprav udeležba pri besedilni (tj. informacijski) produkciji prinese prestiž in užitek? Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom, po eni plati jih potrebujejo in spoštujejo, cenijo pa njihovega dela ne enako kot fizično. Za nekoga, ki pride popravit pralni stroj ali pripelje drva, je samoumevno, da zasluži plačilo, pri popravljanju diplomskih nalog, prevajanju ali sestavljanju pogrebnega govora pa to ni samoumevno in se naročniki skušajo najprej oddolžiti drugače. Pisnega kanala v komunikaciji v resnici ne cenijo toliko kot ustnih informacij: navodil za računalnik ne bo šel brat nihče, ampak bo raje poklical koga, ki mu bo pokazal in razložil, kako stvari funkcionirajo, branje receptov je med neizobraženimi ljudmi deležno zgražanja, češ a bo recept skuhala. Nezaupanje 97 odstotkov populacije se nanaša na vse, kar prihaja od izobraženih (iz mesta, iz knjige), zato uspevajo napovedovalci sreče, zdravniški šarlatani in mazači in medijski manipulatorji, ki jahajo na tem ljudskem nezaupanju.«

3.1 Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) = ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society)

- participativna kultura

- družbeni mediji

- družbena omrežja

- fanovska kultura

- …

→ »skrb za tiskano knjigo« (starejše oblike komunikacije), artikulira se skozi rivalstvo med tiskano in elektronsko

Prava knjiga je le tiskana knjiga, ker na njej sloni naša kultura.

Natisnjena knjiga je le stranski proizvod procesa, ki ne potrebuje papirja.

Tisk je najzanesljivejši način ohranjanja informacij.

Tisk ni optimalen način za širjenje informacij.

Branje na zaslonu ni udobno in ni zdravo.

Branje starih tiskovin je zdravstveno škodljivo, povzroča vnetje oči; črk na papirju ni mogoče povečati.

Elektronske naprave so težko razgradljive in onesnažujejo okolje.

Tisk je neekološki (e-knjiga = eko-knjiga).

Tisk je dražji.

Ne, tisk se z medijsko konkurenco cení, draga je le elektronska infrastruktura.

Verodostojna informacija je le tiskana informacija.

V eksistenco in verodostojnost tistega, česar ne najdemo na internetu, lahko resno dvomimo.

Tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, od bralca pričakuje spoštljiv odnos.

Avtorska avtoriteta hromi kreativno recepcijo.

Če že druge publikacije ne, so pa vsaj leposlovne užitne samo v knjižni obliki.

Ne drži: v 16. stoletju so se knjige bolj poslušale kot brale, v 19. stoletju je bila standardna revialna objava in ne knjižna.


- umikanje tiskane knjige drugačnim informacijskim kanalom

- civilizacijska vloga natisnjene knjige marginalizirana (postaja »butični estetski objekt in zbirateljski artikel«)

- cobiss: izposoja obveznih beril 1/3 (2/3 na zaslonu?)

- elektrika: »ohranjanje civilizacije«

- argumenti za tiskano knjigo: ljudje, ki od tiskane knjige živijo (založniki, tiskarji …) – gre jim predvsem za preživetje na knjižnem trgu

- primerjava s proizvodnjo avtomobilov: obstajajo čistejše tehnologije, proizvodnja avtomobilov na fosilna goriva se nadaljuje (strah pred izgubo zaslužka … → proizvajalcem ne gre za človeško dobrobit)

- humanisti, socialni teoretiki nočejo ugledati družbenoempacipacijskih priložnosti (proizvodnja informacij)

- »Tehnološke spremembe in govorjenje o novih družbenih paradigmah, ki jih prinašajo, imajo za slepilo in za indikator oblastne manipulacije.«


3.2 Berilo[uredi]

Miran Hladnik. Od branja k pisanju. Wikiverza marec 2017.

Miran Hladnik. Ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic 23. aprila 2010.

Miran Hladnik. Za elektronsko knjigo. Šolska knjižnica 19/2–3 (2009). 126–33.


3.3 Wikiji[uredi]

- neprofitna organizacija Wikimedia

- metafora za nove družbene paradigme pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti, »pozitivne utopične vizije prihodnje družbe«


Razlogi za predanost Wikipediji (ipd.):

- lahka dostopnost (na vrhu zadetkov)

- voluntarizem (tešenje radovednosti, profit ni glavna motivacija)

- kooperativnost (globalna povezanost, brez individualnih objav, strokovne samozadostnosti, avtorjevega napuha …)

- tesnejši stik z realnostjo (interesi, jedrnato enciklopedično izražanje, brez dolgovezenja)

Wikiji = (žargonski izraz) skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001, vzročna oblika sodobne pismenosti

- lastna pobuda, brez želje po zaslužku, sodelovanje z drugimi, zunaj inštitucij


Wikimedijina spletišča zajemajo


spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)

Wikivir (za stara besedila v javni lasti)

Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)

Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)

Zbirko (za slikovno gradivo)

Wikislovar

in vrsto drugih špecialnih spletišč.

Wikije so izbrala za primeren vmesnik tudi druga spletišča, npr.

- Butalopedija

- Wikipeetia: The misspelled encyclopedia. (parodična varianta Wikipedije)

- Koropedija (koroška wikipedija)

- Karl-May-Wiki


Na wikijih so npr. nekateri oddelki in literarnovedni projekti:

- English and Comparative Literature Department

- Prostor slovenske literarne kulture


Govoro Wikipediji: v prvem planu ni spletišče kot vir informacij, ampak možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče. »Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.« 2014 slovenska Wikipedija zaseda 39. mesto na lestvici Wikipedij


Kvaliteta člankov – vitalnost jezikov, sposobnost preživetja

16. stoletje: lestvica kulturnih nacij se oblikuje glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku (slovenščina leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija)

19. stoletje: »premore epsko pesnitev« (1836 Krst pri Savici)

Konec 20. stol.: v svojem jeziku operacijski sistem Okna (1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so prevedeni »windowsi«), danes prevedena v več kot 56 jezikov, 137 ima jezikovne pripomočke

Lestvica jezikov na wikipediji


Wikiji in šola[uredi]

- Močno pedagoško orodje (zlasti Wikiverza!!!)

- Nepripravljenost starejših študentov, da bi sodelovali v skupinskem pisanju člankov

- »nedotakljivost avtorskega besedila«

- Ni nadomestek za spletno učilnico (razen mogoče Wikiverza, lažja za uporabo, ne zahteva montaže programa …)

- Vandalizmi

- »benigne sorte«?

Avtor[uredi]

Motivacija za pisanje[uredi]

- Cankar: »za narodov blagor«

- »etično sprejemljivo pisanje«: izvor iz zanimanja za temo

- Etičnost v humanistiki

- »avtorski napuh«: samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare, izumljanje terminov

- Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta.

- Izbira gradiva (le tisto, ki bo potrdilo našo tezo? Lahko je sporno)

- Neetične motivacije, pisanje zaradi pisanja samega

- Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija)

- Leposlovje?

- Literatenliteratur – »očitek neberljivosti (delo, ki ga lahko razume malo št. Ljudi, leposlovje sicer berejo vse generacije) → potreba po samopotrjevanju (v splošnem je to neprofesionalno)

- Pisanje za splošno publiko naj bi s tega stališča pomenilo nekaj slabega.

- Višanje kriterija aktivne pismenosti


Teorija funkcijskih zvrsti jezika: Pismeni smo lahko na 4 področjih:

- Vsakdanje sporazumevanje

- Leposlovno

- Strokovno in znanstveno

- Publicistično oz. novinarsko


- Težave pri ločevanju med strokovnim in publicističnim (kam sodijo poljudnoznanstvena besedila?) → meja: prostor objave, namembnik

- Znanstvene: objavljene v znanstvenih publikacijah

- Učbeniki: strokovne knjige (posredovanje znanstvenih spoznanj, populariziranje), tudi leksikoni, enciklopedije, slovarji …


Izbira jezika

- Jezik znanstvenih objav (maksimalno upoštevanje namembnika)

- Za globalno javnost: lingua franca (angleščina)

- Domača publika: slovenščina

- Razprave o slovenski književnosti: nevtralni jezik slovenščina (vseeno pomembno širjenje izven slo.)

- Izvlečki v tujih jezikih (kriterij za državno financiranje, Slavistična revija od 1950 dalje …)

- V zananstvenem jeziku so objave v angleščini v privilegairanem položaju


Izbira teme[uredi]

Vaje v pisanju[uredi]

Wikivir, Slovenska leposlovna klasika (tu so navodila za »korekture podlistkov«)

Usoda avtorstva[uredi]

- Avtor – eden starejših konceptov

- Vpliv avtorjev, zakonodaja, združevanje v skupnosti (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija)

- Bralci: bralski krožki, forumi (npr. Knjižni molji)

- Pravo: vloga zavore, ne skrbi najbolj za fleksibilnost kulturnega sistema

- »Biti avtor_ica je včasih nekaj pomenilo« (ustvarjalna elita, dr. ugled, osebno zadovoljstvo)

- Zahteva po »neposeganju« lektorjev, urednikov …

- Onemogočevanje dostopnosti publiki, potem ko je besedilo postalo javno dostopno

- Neprilagodljivost avtorja na nove koncepte avtorstva

- Omejevanje avtorskega napuha: »da ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagirali predragih knjig, ne bomo posegali po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu ali napisali in prevedli svoja«


Soavtorstvo

- Tuji posegi v besedila: sodelovanje, ne kritika

- Wikiknjige (drugače), tradicija individualnega avtorja (v humanistiki knjiga praviloma produkt enega avtorja)

- Pravila avtorskega sodelovanje v Wikiknjigah niso določena


Pravila soavtorstva:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj

2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov

3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same

4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre


Objavljanje[uredi]
  • prebiti skozi selekcije, ki omogočijo objavo (v reviji, knjigi ipd.)
  • aktualno objavljanje na spletu
  • pomen objavljanja: doseganje širše množice oz. tiste skupine ljudi, ki jim je besedilo namenjeno
  • pomoč: promocija v revijah, medijih...
Množični um ali pametna množica[uredi]
  • način organizacije znanja v informacijski družbi
  • javno dostopno, se stalno dopolnjuje in ga kreirajo neposvečeni posamzeniki
  • cilj: korist za čim večji krog ljudi
  • Jaron Lanier: kritika
  • informacije brez konteksta, konformne, nihče ni odgovoren
  • temelj nelagodja: nezaupanje množici
  • crowdsourcing
Avtorske licence[uredi]

Besedilo ima vlogo intelektualne lastnine, ki jo pred potencialno krajo ščitijo avtorske pravice (copyright).

Creative commons[uredi]
  • 'ustvarjalna gmajna'
  • alternativen pravni koncept, ki je bolj primeren za obravnavo besedil v digitalni dobi
  • cc izhaja iz svobodne kulture (free culture) - Lawrence Lessing
  • tekste najprej ponuja, šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji
  • copyright: iz kulture dovoljevanja (permissions culture)
  • samo določena raba, vse druge prepovedane
  • vrste cc licenc:
  • priznanje avtorstva (attribution – BY) → delo se lahko uporabi (kopiranje, razširjanje, prikazovanje in izvajanje) ob priznavanju avtorstva
  • deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) → razširja se lahko le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft)
  • nekomercialno (non-commercial – NC) → uporaba (kopiranje, razširjanje, prikazovanje in izvajanje) v nekomercialnem namenu; Wikipedija takšnih del ne sprejema
  • brez predelav (no derivative works – ND) → dovoljena uporaba (kopiranje, razširjanje, prikazovanje in izvajnje), predelava ni dovoljena; Wikipedija takšnih del ne sprejema
  • najsodobnejša med licencami cc: Creative Commons Attribution 4.0 International license → dela so prostodostopna, pod pogojem navedbe avtorja
Copyright[uredi]
  • zakon o avtorskih in sorodnih pravicah → ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje, distributiranje...)
  • v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna...
  • problematičnost:
  1. pretirano poudarjanje avtorja
  2. ni ujemajoče z informacijsko družbo (vzrok: nastanek v času tiskanih objav)
  3. intelektualne proizvode dojema kot lastnino, ne pa kot (javno) dobrino
  • ne upošteva lastnosti produktov človeškega uma → njegovo nematerialno dimenzijo
  • materialna dimenzija je v ozadju (npr. predmetnost tiskane knjige)
  • avtorska zaščita traja za časa življenja avtorja + 70 let (velja tudi za neobjavljena dela)
  • lastnik: avtor, dokler se jim ne odreče/proda
  • delo se sme razmnoževati (fair use) → uporaba v dobri veri, neprofitna raba
  • anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi
  • neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena
  • izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi
  • izvedena dela: film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod
  • nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela: status originalnega in avtorsko zaščitenega dela
  • prodaja dela vs. prodaja avtorskih pravic (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela)

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]
  • knjige pred internetom glavni vir znanja, zunaj šole niso bile zastonj
  • če želi oseba pridobiti določeno vrsto znanja, mora pot do njega plačati (članarina v knjižnici, vstopnina v muzeje, galerije in gledališča...) → vendar pa ljudje ne plačujemo le informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili povratno, tj. kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti
  • internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti
  • Googlove digitalizirane knjige, tiste ki so v javni lasti → ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj
  • za evropske knjižnice: Europeana
  • prosta ali odprta dostopnost (OA open access):
  • od 90. let 20. stoletja dalje je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij
  • zadeva vse oblike informacij (revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke...)
  • v praksi pomeni časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost → do informacije lahko pristopi kdor koli, kjer koli, kadar koli
  • prosta vsebina (free content) → vsebino (informacije, besedila) lahko poljubno spreminjamo
  • izrazi iz družine odprti:
  • odprti podatki (open data)
  • odprti dostop (open access)
  • prosta vsebina (open content)
  • prosto znanje (open knowledge)
  • prosto izobraževanje (open education)
  • odprta koda (open source)
  • odprto raziskovanje (open research)
  • odprta znanost (open science)
  • dostopi druge vrste: zlati, zeleni, sivi, hibridni, zakasnjeni, platinasti...
  • prostodostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka
  • akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies)
Založbe[uredi]
  • Aaron Swartz (z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do njih)
  • plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov
  • založbe so segment kulturne industrije → bralca se obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin
  • plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj
  • ni biti informniran ena osnovnih človekovih pravic?
  • založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg
  • predatorske založbe (predatory open access publishing)
  • ogroža/ukinja monopol založniških korporacij
  • postavljanje revij na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj)
Repozitorji[uredi]
  • najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti
  • obisk vsake spletne strani namen (vgrajeni števci dostopa)
  • prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav...
  • vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju
  • odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-) skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti
  • popolno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih
Varovanje zasebnosti[uredi]
  • razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni
  • nekatere je strah njihove velikosti (koncern, korporacija, multinacionalka, trust)
  • nevšečnost, da prihajajo iz Amerike → pomenijo premočno konkurenco lenobnejšim domačim podjetjem te vrste
  • nekateri se bojijo digitalnih tehnologij vobče (»IT-opijanjeni knjižnični funkcionarji«)
  • rdeča nit strahu: nezaupanje v dobre namere takega početja
  • Google → simbolni sovražnik

Kredibilnost[uredi]

  • danes je objavljanje (na papir ali na splet) lažje kot nekoč
  • bralci gojijo večjo mero zaupanja do starejših avtorjev, češ da so bolj izkušeni
  • neopravičeno nezaupanje do mlajših avtojev: imajo manj življenjskih izkušenj, so pa teoretično bolj podkovani

Aktivizem[uredi]

  • aktizivem = socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist
  • med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu
  • splošni pomen: 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju'
  • velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj«
  • z razvojem civilne družbe → ta segment javnega delovanja se krepi in kontaminira tudi znanost ter njene inštitucije
  • prva (slepa) asociacija: povezava z levimi in liberarnimi nazori
  • izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja:

  • inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam - inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo → inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, sodelovanjem izkazali
  • alternativni kanali za publiciranje: revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza...

Pri starosti dokumenta ne smemo domnevati, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva, saj je vse to delo človeških rok. Človek pa je že od nekdaj zmotljivo bitje. Zato naj gre za stare ali novejše podatke, je pomembno, da nanje vržemo oko in jih preverimo še na sekundarnem viru.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

  • Podvrženi so mu:
  • avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji,
  • referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci,
  • pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij,
  • raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru,
  • pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi)
  • recenzenti = strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled
  • Sokalova potegavščina
  • strokovno recenziranje = oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
  • recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami
  • alternativa strokovnemu recenziranju: javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review)
  • slepa recenzija = avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
  • dvojno slepa recenzija = recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje
  • anonimizacija recenziranih prispevkov - obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev in v zlonamernost ocenjevalcev

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila[uredi]

1. indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično

2. indikator so narekovaji, saj slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih

3. indikator je poznavanje dvopičja, tropičja, vprašajev, klicajev in vejic (!)

Velike začetnice[uredi]

Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah (z veliko ali z malo začetnico)? Priporočilo gre v smer velike začetnice. Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Digitana pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt - golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt - obogateno besedilo
  • htm ali html - spletno besedilo
  • pdf - natisljivo besedilo (vanj ne more nihče posegat)
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike.

Osnovne informacije:

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
  • sliko vstavimo preko menija

Napredne informacije:

  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, okvirček za avtorja s predlogo {{infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo {{infopolje knjiga}}, razprti tisk z {{razprto|aaaaaaa}}, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
  • <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja (v leposlovju tega ni). V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev in niti pomislimo ne, da bi citate mogoče lahko identificirali kako drugače, recimo po naslovih del ali po ključnih besedah. Priimki citiranih avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre.

Prepisovanje[uredi]
  • plagiat = uporaba tujega znanja kot lastnega (ne navedemo od kod je informacija vzeta)
  • 2009 manifest digitalne humanistike napoveduje preobrat v strokovnem bontonu
  • najbolj nekorektna in nekolegialna oblika prepisovanja: akademska (kraja teme, ideje, naslova ...)
  • zahteva po izvirnosti bremeni literarno vedo in odnose na literarni sceni
  • občutljivost avtorjev ob modebitnem citiranju ali posnemanju
  • postmoderna je razrahljala preveliko občutljivost za avtorsko lastništvo
Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]
  • (citation index) = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave (s tem ustvari pregled medsebojne povezanosti ter hrakti loči bolj od manj pomembnih besedil)
  • citatni indeksi za znanstvena področja:
  • SCI (Science Citation Index)
  • SSCI (Social Sciences Citation Index)
  • AHCI (Arts and Humanities Citation Index)
  • V Sloveniji: Scorpus in Web of Science (WoS)
  • neplačljiva Googlova citatna podatkovna zbirka: Google Učenjak (Google Scholar):
  • pregled nad citatnostjo, izračun h-indeksa (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeksa (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane)
  • tradicionalna humanistika ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti (komercialnost inštitucij...)
  • nasprotovanje merjenju je nesmiselno → zavračanje znanstvenih načel in (večji meri) objektivnosti
  • problematilnost bibliometričnih števil → vpliv na splošen ugled publikacije ali revije (npr. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij (SSCI in AHCI))
Faktor vpliva[uredi]
  • IF (impact factor) je števlika, ki kaže stopnjo uglednosti (posledično vplivnosti) znanstvene revije
  • bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih
  • število citatov (v drugih pomembnih revijah v zadnjih dveh letih) : število objavljenih člankov (v tem času) = povprečje citiranosti na članek
  • kulturna pristranskost meritev → neločevanje članka in recenzije
  • narava indeksa je podvržena manipulaciji → dogaja se prisilno citiranje (pogoj za objavo v reviji je citiranje njenih prejšnjih člankov)
  • dvomi v faktor vpliva (kot merilo kvalitete člankov) so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov → štetje povezav preko webspider-ja
  • na Wikipediji lahko branost preverimo v zavihku Podatki o strani
Slovenske znanstvene revije[uredi]

Slovenske revije:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Jezik in slovstvo
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica...

Za posamezna področja so relevantne tudi Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi...

Tuje revije s slovenskimi prispevki:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Slavistika (Beograd)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana) ...
Citatni slogi[uredi]

Glavni citatni stili:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski

Poznani so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver...

Najpomembnejši deli bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov
  • ime spletišča in datum
  • kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani
  • naslov časnika, datum in strani
Tehnika citiranja[uredi]
  • citat ali navedek je iz dveh delov:
  1. dobesedni navedek → loči se ga z narekovaji ali s samostojnim, zamaknjenim odstavkom (pri daljših citatih)
  2. vir citata v oklepaju na koncu citiranega besedila (opomba, kratki sklic, neposredna povezava na vir)
  • kratki sklici so zapisani v oklepaju neposredno za povzetim besedilom
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)
  • navedke označujemo na tri načine:
  • z narekovaji
  • s svojim odstavkom
  • z narekovaji in oglatimi oklepaji, ki označujejo del izpuščenega besedila ali vrivanje drugega besedila v navedek
Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih:

  • viri = gradivo, ki je predmet raziskave
  • literatura = teoretični ali metodološki pripomočki (orodja) za raziskavo
Zaslon in papir[uredi]
  • selitev časopisov (in vseh informacij) na splet → naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov
  • tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate)
  • navajanje celotnih URL-jev na papir ne pride v poštev!
  • so preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni (nihče jih ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu)
  • spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi
  • bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati:
  • na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi,
  • prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica
  • nekateri drugi programi listanje pospremijo s šelestenjem papirja
  • upajmo, da ne bodo izumili še elektronskega vonja knjige, saj bi to lahko hitro vodilo v propad tiskovine
Zgledi[uredi]

Knjiga

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku

Silvija Borovnik. simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.
Članek, ki je dostopen v obliki predavanja na videu:
Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. COBISS Videolectures.net.

Poglavje

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS
Spremno besedilo na zavihku knjige:
Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS
Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib
Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Enciklopedijsko geslo

[[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]]
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.
Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.
Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.

Forum

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.
ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

[Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.]]

Fotografija

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.
Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

Risba

Glasbeno delo

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.
Napake pri citiranju:[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Posebnosti pri navajanju virov:

  • med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  • Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri[uredi]

  • v akademskem svetu se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
  • včasih so za zgled strokovnih objav veljali: slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije...
  • izvirni znanstveni članek = prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
  • pregledni znanstveni članek = sintetično in kritično poročanje o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja in nadgrajevanje z avtorjevimi stališči
  • strokovni članek = že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo
  • objavljeni so v strokovni (na literarnovednem področju npr. Otrok in knjiga) ali znanstveni reviji (npr. Primerjalna književnost)
  • po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij
  • poljudni članek = namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj
  • od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave (časniki, nespecializirane revije za najširšo publiko)
  • v humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije (knjige)
  • znanstvene in strokovne knjige, univerzitetni učbeniki, drugi šolski učbeniki, učno gradivo, priročniki...
  • Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije → v principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila (tutorial)
  • razprava
  • pregledna znanstvena razprava
  • izvirna znanstvena razprava
  • strokovna recenzija

Šolsko pisanje[uredi]

V žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo:

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje.

Popravljanje[uredi]

  • priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov od njihovega zasnutka do prezentacije

Popravljanje → izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje

  • lektura = popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno
  • angleški prevod besede lektoriranje je 'copy editing' in se nanaša na popravljanje forme besedila, med tem ko si Slovenci z domačo besedo predstavljamo slovenista jezikoslovca, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila
  • korektura ali korigiranje (proofreading) = odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje
  • korektura in lektura se včasih pomešata

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.

  • skupne točke: skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje (CSCW Computer-supported cooperative work)

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah:

  • Facebook in LinkedIn → zasebna komunikacija in vzdrževanje skupnosti
  • YouTube → spletišče za izmenjavo vsebin
  • Blogspot in WordPress → pisanje dnevnikov
  • wikiji → za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje.

Tvit[uredi]

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja oz. mikrobloganje.

Zagovor[uredi]

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov...

Literarna kritika[uredi]

Ilustracija lastnosti literarnih kritik:

  1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  8. Kritika naj tudi zabava.
  9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlike med literarno in strokovno kritiko:

  • literarna kritika
  • predmet je literarno delo (pesniška zbirka, roman)
  • status publicističnih besedil
  • najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah
  • strokovna kritika
  • predmet je strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije)
  • status strokovnih besedil
  • najdemo v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji)

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost.

Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

  • soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)
Biografski članek[uredi]

Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih

  • literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu
  • kriteriji "koga izbrati za vpis" → spreminjanje s časom
  • zgodnejši cilj spletnih enciklopedij: popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije
Članek o knjigi[uredi]

Učbenik[uredi]

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek...)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo
  • povezovanje v serije

Strokovni blog[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Strokovni nameni so vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.

Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos

Primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, za estradnike, javne osebnosti...

Spletni forum[uredi]

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase...

Spletni forum oz. spletna oglasna deska je pojav konca 90. let 20. st. in nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva (v času pred spletom pa za kombinacijo e-pošte in novičarskega arhiva). Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki je v slovenščini dobila ime nitkanje (threading).

Moderirani forumi:

  • tematsko strožji in bolje organizirani
  • daljša življenska doba
  • lahko postane podoben spletnemu časopisu

Nemoderirani forumi:

  • preveč izpostavljeni spletnemu aktivizmu motenih posameznikov, ki z vztrajnim in nadležnim politiziranjem, podžiganjem in žaljivostjo odvračajo druge od branja in sodelovanja

Humanist:

  • začetek: 1987 v obliki poštnega seznama
  • urednik: Willard McCarty

SlovLit:

  • teme akademskega izobraževanja in raziskovanja, društvenega in inštitucionalnega življenja, metod, dogodkov in publikacij, ki se jim da pritakniti pridevnik digitalni
  • člani objavijo več kot 800 sporočil letno: razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, polemike...
  • osrednja informacijska točka za našteta področja.

Slog[uredi]

Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko.

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Nimajo vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov, kratki članki katerega od elementov lahko tudi pogrešajo. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, pa tej kompoziciji ne sledijo.

Naslov[uredi]

Priporočila za oblikovanje naslovov strokovnih in znanstvenih spisov:

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Izvleček[uredi]

Izvleček (sinopsis, abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. V večini izvleček obsega 10 vrstic oz. 100-500 besed.

Sestavni deli izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultati
  • sklep oz. implikacije
Ključne besede[uredi]

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek kjer v kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig.

Kazalo vsebine[uredi]

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.

Nasveti za tvorjenje:

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
  • pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja
Povezave[uredi]
  • ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta

Napake (strokovnega pisanja)[uredi]

  • Gostobesednost: odvečne besede in besedne zveze: tudi, še, pa, relativno, nedvomno, približno, prav gotovo...
  • Nerazumljivost
  • Pomanjkanje konteksta
  • Manierizem: koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno.
  • Slogovna ubornost: nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja.
  • Pristranskost: pristranskost ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo. Bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj domača nam postaja, bolj nam prirašča k srcu.
  • Terminologizacija
  • Spol in število
  • Mentalno brambovstvo in servilnost: občutljivo razmerje med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja in je pravzaprav nazorskega značaja.

Govorna prezentacija[uredi]

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu. Standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali v govornih medijih, na splet. Objave so tudi bibliografsko registrirane. Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni.

Prosojnice[uredi]

Prosojnice pridejo prav tako govorcu kot tudi poslušalcu. So koncipirane za seznamsko podajanje informacij, saj sestavljavcu ponudijo seznam kot privzeto obliko besedila.

Orodja za izdelovanje prosojnic: PowerPoint, Google Slides, Prezi, Google Docs...

Vizualizacija[uredi]

Fotografije[uredi]

Fotografija z rastočim deležem v sferi strokovnega sporočanja podpira trditve o paradigmatičnem civilizacijskem zasuku. Licenca creative commons ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«.

Album slovenskih književnikov iz leta 1928 je namenjen fotografijam pisateljev.

Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži. V leposlovju je fotografija omejena na naslovnice ali zavihke knjig, kjer najdemo portret avtorja, in na tiste žanre, ki se spogledujejo z dokumentarno literaturo, npr. spomini, pričevanja, biografije, lokalnozgodovinski roman. Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman (angl. fotonovela). Med žanri vsakdanjega sporočanja se fotografija pojavlja v blogih, na Facebooku in drugih socialnih omrežjih. Pričakujemo jo v nekaterih strokovnih žanrih: navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah. Popularne publikacije te vrste so kuharske knjige, zdravstveni priročniki, potopisna in vodniška literatura.

Mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo (pa tudi zasebnih): Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si...

Licenciranje fotografij[uredi]

Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let.

Na Wikimedijinih spletiščih so prepovedane:

  • objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev ter knjižnih ilustracij (izjema: ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let)
  • objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov (katerih avtorjeva smrt še ni zabeležila 70 let)

Z zalogo javno uporabnih fotografij bi postopoma vzpostavili okolje svobodne kulturne izmenjave (free culture movement), v katerem bi avtorski napuh, avtorska zaščita, komercializacija intelektualnih proizvodov in trgovanje z njimi izgubili svoj pomen

Fotografije kulturnih dediščin[uredi]
Nalaganje na wikije[uredi]

Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati. Enako velja, kadar nalagamo sliko samó na slovensko Wikipedijo. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo {{ovl}}, ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika[uredi]

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Zanimanje za infografiko so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja, ta pa so nastala zaradi strmega naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati.

Spletni zemljevidi: Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View – spletišča spadajo v skupino programskih orodij GIS geografski informacijski sistemi → in jih prilagajati svojim potrebam

Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih vsa znanstvena področja in publicistika. Podatkovne zbirke niso značilne kar za vso literarno vedo, ampak samo za le metode v literarni vedi.

Tabele[uredi]

Včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele (table, table (information)), kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami.

V wikijih bomo tabelo oblikovali takole:


{| class="wikitable"
|-
!
! FR do 1900
! FR 1900–1918
|-
| slovenski
| 12 %
| 29 %
|-
| slovanski
| 44 %
| 19 %
|-
| svetovni
| 44 %
| 52 %
|}

in dobili na zaslon naslednjo preglednico jezikov, iz katerih so prevajali feljtonske romane (FR) v slovenščino:

FR do 1900 FR 1900–1918
slovenski 12 % 29 %
slovanski 44 % 19 %
svetovni 44 % 52 %

Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, ker to povzroča grde praznine med besedami. Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se po možnosti začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni[uredi]

Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov:

  • grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (tudi korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije
  • diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov
  • kartogram, shema, piktogram
Zemljevidi[uredi]

Marja Boršnik je v prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. Prikazuje 60 domačij, »katerih prebivalci se [...] omenjajo v zvezi s Tavčarjevim delom« (376), z nekdanjimi in novimi hišnimi številkami.

Zemljevidom je posvečeno veliko prostora v knjigi Urške Perenič Empirija v literarni vedi (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014), zato tule zadoščajo navedene povezave na spletna mesta in na navodila študentom za vnos literarnih točk, poti ali prostorov na Geopedijo

Besedni oblak[uredi]

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje[uredi]

Za red si z oblikovanjem standardov popisa in podeljevanjem edinstvenih številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.

V mednarodnih okvirih je možnosti pripisovanja del napačnim avtorjem še veliko več. Disambigvaciji (razločitvi pomenov) naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.

Tudi Wikimedijina spletišča si pomagajo z identifikacijskimi oznakami, ki naj služijo pri iskanju in mednarodni primerljivosti enciklopedičnih tem. Člankom postopoma dodajajo predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK[uredi]

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede. Področij in podpodročij je tu še več (550), delež humanističnih je med njimi 20 %, slaba polovica tega je filoloških disciplin.

Klasifikacija FOS 2007 ima 47 področji (in je najpreglednejša): naravoslovne vede, inženirske in tehnološke vede, medicinske in zdravstvene vede, kmetijske vede, družbene vede, humanistične vede. Jeziki in književnost imajo znotraj humanistike šifro 6.2; zraven so še zgodovina in arheologija, filozofija, religija in etika, umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) in druge humanistične vede. Humanistika ima tu nekako 13-odstotni delež.

Bolj so v javni zavesti enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje. Še drugačna je razdelitev na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti (matematika, logika). Pa delitev na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti. Prepletanje raziskovalnih področij kliče po ustanovitvi posebnega segmenta interdisciplinarnih raziskav, samorefleksija pa po osamosvojitvi filozofije in zgodovine znanosti. Ameriška klasifikacija znanstvenih področij se razlikuje od evropske: čemur se v Evropi reče medicina in agrarne vede, dobi v ZDA ime znanosti o življenju (life sciences). »Trde vede« v angleško govorečem svetu propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.<ref>Carlos Monroy. 27.971 humanities. Humanist Discussion Group 15. apr. 2014.

Evropska klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) ali frascatijski lestvici,<ref>Frascati je mesto v Italiji, kjer so sprejemali metodologijo statističnih raziskav pri OECD (Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj), zato lestvico slovenimo po zgledu bolonjskega, schengenskega, osimskega sporazuma in ne morebiti kot Frascatijevo lestvico, ki natančneje našteva literarnovedna področja:

  • Klasika
  • Literarna teorija in kritika
  • Literarni pregledi
  • Književnost
  • Afriška, avstralska in kanadska književnost
  • Ameriška književnost
  • Književnost Britanskega otočja
  • Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
  • Romanska književnost
  • Slovanska književnost
  • Poezija

Ko ta seznam primerjamo s seznamom literarnih panog v tistem delu UDK-jevega predalčka pod št. 8, ki zadeva literarno vedo (tj. št. 82), se potrdi občutek, da so klasifikacije zelo spremenljive in arbitrarne.

886.3.0/.09 Podpoglavja te rubrike so: snovi, prevodi in stilistika, študije po obdobjih, študije po avtorjih in po zvrsteh in primerjalne študije.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). Če smo raje samostojni, pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik.

DOI[uredi]

  • DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
  • URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo
  • pridobitev registracijske kode DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki

Oblika kode DOI: doi:10.7771/1481-4374.2064

  • številka pred poševnico pomeni založnika
  • številka za poševnico pa je številka publikacije
  • po vnosu v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo

COBISS ID[uredi]

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici. Cobissova začetna stran poleg iskalnega okenca, ki je od vseh servisov gotovo najbolj v uporabi, iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki.

  • dokument → fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo. Neobjavljenim besedilom se je včasih reklo rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format.
  • podatki → osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta.
Iskanje po dLibu[uredi]

Seznami[uredi]

Literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo zbirke šal, pustolovski, kolektivni, pornografski roman, od besedilnih zvrsti, povezanih z raziskovanjem leposlovja, pa so seznamske narave bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije.

Digitalna humanistika[uredi]

literarnovedni segment digitalne humanistike = empirična literarna veda s pomočjo računalnika

  • računalniško obdelavo humanističnih podatkov → njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo
  • digitalno humanistiko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike
  • zajema tudi novo vedo kulturomiko → osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer, ki s statistično obdelavo baze 5 milijonov digitaliziranih knjig detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki:

  1. zajem (podatkovno rudarjenje, data mining)
    • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
    • optično prepoznavanje (OCR)
    • pisanje v katerem od urejevalnikov
    • konverzije med digitalnimi formati
    • programiranje
    • izdelava spletnih strani
    • iskanje informacij
    • izdelava seznamov
  2. obogatitev
    • dodajanje metapodatkov
    • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
    • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
    • modeliranje
    • urejanje
    • kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
  3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
    • stilometrija
    • modeliranje tem
    • analiza socialnih omrežij
    • vizualizacija
    • analiza čustvenega odziva
    • pridobivanje podatkov (information retrieval)
    • strojno učenje
    • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (Pattern recognition|pattern recognition), statistična analiza
  4. interpretacija (pripisovanje pomena)
    • kontekstualizacija
    • modeliranje
    • povzemanje, konceptualiziranje
  5. razpečevanje in hranjenje
    • publiciranje
    • identifikacija (DOI)
    • urejanje dostopa (OA)
    • razporejanje
    • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
    • arhiviranje, licenciranje
  6. kolaboracija
    • komunikacija
    • participacija (sharing)
    • komentiranje
    • množičenje (crowdsourcing)
  7. meta DH-dejavnosti
    • propagiranje DH-principov
    • strokovno ocenjevanje
    • poučevanje
    • sodelovanje oz. vodenje projektov
    • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)
    • financiranje, teoretiziranje...

Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN.

Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.


Empirične metode[uredi]

'empiričen' = podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom

Empiričnost: pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija) in preverljivost meritev

Empirični pristopi so v literarno vedo prišli:

  • iz nehumanističnih ved, npr. matematike
  • iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij (vpliva IKT nekateri ne razumejo kot mostu med disciplinami, ampak kot poskus sovražnega prevzema)
  • preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
  • preko tržnih raziskav knjige
  • iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi

Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki (1991, zametek 1987), spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Seveda, tudi Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, ki iz raziskovalčevih objav do dveh decimalk natančno izračuna njegov rang med kolegi, spada v DH, v njen bibliografski del. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi[uredi]

Programi z zelo obsežnega seznama TAPoR (spletišče za besedilno analizo):

  • Weka, data mining software (zajem podatkov)
  • Graphviz (risanje grafov)
  • Wordle (besedni oblaki)
  • knjižnice (WorldCat, Google Books)
  • možgansko viharjenje (Text 2 Mind Map, popplet)
  • ...
Projekti,revije[uredi]
Računalniško jezikoslovje[uredi]

Terminološko teža kot izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju. Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi:

  • iskanje po leposlovju
  • povzemanje zgodb
  • razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
  • identifikacija in analiza literarnih žanrov
  • slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
  • analiza bralčevih čustvenih odzivov[307]
  • analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
  • računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika
  • generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije[308]
  • oblikovanje priporočilnih seznamov
Orodja in korpusi[uredi]

V okviru ZRC SAZU deluje lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik – programa Primoža Jakopina. Jezikovna orodja podjetja Amebis so v glavnem plačljiva, korpusi in orodja v okviru spletišča www.slovenščina.eu, ki ga podpira država, so v veliki meri v prostem dostopu, tako tudi jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan.

Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida (1,2 milijarde besed), uravnoteženega korpusa Kres (100 mio besed), govornega korpusa Gos (1 mio besed). Omenimo še manjši korpus Šolar (šolski pisni izdelki), korpus Lektor in program Igra besed Zavoda za uporabno slovenistiko trojína. Na Inštitutu Jožef Stefan je korpus starejše slovenščine (IMP language resources for historical Slovene).


5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo

6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

Slovarček[uredi]

  • inêrcija = stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija
  • koncíznost = jasnost, natančna izoblikovanost: manjka mu predvsem stilistične konciznosti 2. jedrnatost, zgoščenost: pesnikova konciznost je največja v prvem sonetu
  • konsénz = redko soglasje, privolitev: konsenz strokovnjakov
  • pasánt = mimoidoči: opazoval je obraze pasantov
  • redigírati = delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati: redigirati radijska poročila; redigirati zbornik 2. delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spreminjati, popravljati: redigirati govor, pogodbo; Prešeren je redigiral nekaj ljudskih pesmi / redigirati jezik, ločila
  • metúzalem =zelo star človek, zlasti moški: od tega metuzalema res ne moreš zahtevati takih naporov

// žival, ki živi zelo dolgo: želve so pravi metuzalemi

  • vademékum = knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič: izdati, napisati vademekum / filmski, turistični vademekum; vademekum o zdravilih / ekspr. ta knjiga je vademekum za vsakega izobraženca
  • bibliofil = ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih
  • defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • amalgamirati = združiti, spojiti se
  • anafalbet = kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • revidiranje = brisanje
  • disambigvacija = razločitev pomenov
  • eklatanten = očiten, jasen, prepričljiv
  • kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe
  • eklatanten = jasen, prepričljiv
  • diletantizem = začetništvo
  • grafomanija = obsesija s pisanjem
  • stavec = kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje
  • korifeja = prvak, veličina
  • tavtologija: opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje
  • nepotizem = dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom