Uporabnik:Ivona Andres

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga[uredi]

Druga domača naloga: Prebiranje Slavistične revije[uredi]

Na začetnih urah smo pri profesorju Hladniku v roke dobili Slavistično revijo. O tej reviji še nisem bila seznanjena in me je zanimalo kaj vsebuje. Po prvem prebiranju revije me je pozitivno presenetila z urejenostjo in izvirnostjo. Sprva mislila, da revija ni tako obširna in jo lahko hitro preletimo. O tem pa sem se motila, saj so nekateri članki res zahtevni in bi jih za branje priporočala le tistim, ki dobro poznajo področje. Kljub temu, da so avtorji člankov večinoma slovensko govoreči, pa lahko prebiramo tudi članke v drugih slovanskih jezikih. Revija se mi zdi zanimiva, sploh pa uporabna za študente.

Tretja domača naloga: Tipkanje Nepremagljive Suzane[uredi]

Tipkanje?

Na predavanju v začetku oktobra sem za tipkanje in urejanje del za spletišče Wikivir slišala prvič. Zaradi mojega neznanja na področju računalništva se mi je zazdelo, da delo ne bo ravno enostavno.

Začela sem z delom in sprva imela nekaj težav ob kopiranju besedila v Word, saj se je veliko besed izgubilo ali pa so dobile dodatne črke. Nato pa je šlo zlahka. Tipkanje se mi je zdelo zanimivo. Glede na to, da vedno več ljudi literarna dela prebira na internetu se mi tipkanje zdi koristno. Delo je dokaj zamudno, vendar nenaporno.

Četrta domača naloga: Literatura v mojem vsakdanjiku[uredi]

Kot študentki slovenistike literatura zavzema veliko časa v vsakdanjem življenju. Med študijem posegam po obvezni literaturi, ki predstavlja večji del mojega dneva. Trudim pa se najti čas še za knjige iz ostalih področij, ki me zanimajo. Zanimam se tudi za dogodke v knjižnicah, katerih se bom začela udeleževati bolj redno, ko najdem več prostega časa.

Na poti do predavanj na avtobusu berem knjigo. Opažati sem začela vedno več ljudi, ki prav tako berejo. To mi nariše nasmeh na obraz. Ljudje se še vedno zanimajo za tiskano literaturo in jo z užitkom prebirajo kjerkoli.

Peta domača naloga: Sprehod po objavah na forumu Slovlit[uredi]

Najprej sem se vprašala ali je to še ena Wikiverzi podobna spletna stran. Ne, je bolj zapletena in te ob prvem pogledu nanjo res zmede. In potem sem si postavila še eno vprašanje, kdo se sploh znajde in kako lahko prebira članke na taki strani?

Slovlit sem si malo ogledala in ugotovila, da je njegov namen obveščanje o dogodkih, predstavitvah, prireditvah in tako dalje. Nudi nam informacije o različnih temah povezanih z literaturo. Stran za uporabo ni toliko zapletena kot se zdi na prvi pogled. Prijava je zelo hitra in ob potrditvi elektronskega naslova že lahko raziskujemo dogodke in teme, ki nas zanimajo.

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Pismenost v začetku 19. stoletja pomenila slovnico (v naslovu Vodnikove knjige), prešla je v izraz znanje branja in pisanja. Wikimedijska spletišča z izjemo Wikivira so namenjena gojenju skupnega avtorstva. Naslov knjige se naslanja na satirično pesnitev Franceta Prešerna z naslovom Kranjska pisarija (objavljena v 2. zvezku zbornika Kranjska Čbelica). Monografije v slovenščini leta 1830 – 50 , leta 2010 pa 30.000

Pismenost[uredi]

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. V 18. stoletju se je z obveznim šolstvom začela pismenost spreminjati iz privilegija v nujnost. Danes jo razumemo kot dvojno spretnost: sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij. In sposobnost tvorjenja in posredovanja. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule. Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Št. Publicistov v Slo – 16.000-18.000, blogerjev 46.000.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). Pojmovni repertorar za njeno utemeljevanje: participativna kultura (participatory society), družbeni mediji (social media), družabna omrežja (social networks), fanovska kultura, ki so v opoziciji s starejšimi koncepti Gutenbergove galaksije, knjižne kulture Tisk knjige postaja čedalje bolj nostalgičen, umika se informacijskim kanalom. Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe.

Wikiji in šola[uredi]

Močna pedagoška orodja.

Avtor[uredi]

Je ustvarjalec, ki ustvarja umetnostna besedila, tekst, poezijo, verze. Ni pomembno besedilo, temveč njegovo razmerje do bralca.

Motivacija in pisanje[uredi]

Motivacija je želja do pisanja, etika o predavanju znanja drugim, svojevrstna razlaga, množično oblikovanje mnenja. pomembno je na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovje, strokovno in znanstveno, publicistično in novinarsko.

Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost uporabimo angleščino, če le za domačo publiko pa slovenščino.

Izbira teme[uredi]

Nešteto možnosti kaže na visoko razvitost in visok življenski standard. Ne obstajajo slabe teme, le tisto, ki izberemo se nam zdi najpomembnejša , saj vanjo vlagamo največ truda. Pojem spregledanih tem – zaradi omejenosti človeških spominskih kapacitet nima možnosti za enakopravno usmeritev. Spremebe na lestvici relativnih tem so spolni filter, žanrstvo(humor), motivna perspektiva.

Pisanje[uredi]

Osnovno orodje za pisanje sta miška in tipkovnica. Pisanje z roko bolj pripomore k pomnjenju črk in krepi inteligenco, kot pa tipkanje.

Avtorstvo[uredi]

Avtor je pomenilo pripadati ustvarjalni etiki, kreativni skupnosti in osebno zadovoljstvo. Pravila soavtorstva: vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov, zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same, zaupaj sodelavcem, soavtor pravico veta za vsebine, s katerimi se ne strinjajo , ne išči soavtorja, važno je kake spremembe prispeva. Avtorski napuh – avtorji razmišljajo prvo o zasebni lastnini napisanega (dostop le uradnim osebam in plačnikom).

Objave[uredi]

Postaviti besedilo - naložiti besedilo na strežnik oz. spletno mesto (če je to mesto del medijev je to tudi objava). Directory liting - indeksiranje map Web Crawlers - spletni roboti

Dostopnost besedila s hiperpovezavami (vpeto v ključne besede), močno obiskovano mesto (spletni časopisi), blog, forum. Status objave določa avtor, v objavi z določenimi ključnimi besedami v glavi, linki, vključenost kazala, reklamiranje na forumu. Množični um - pametna množica (collective consciousness/intelligence) organizacija znanja v informacijski družbi, proti hierarhiji na javno dostopnih mestih. Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v kategorijah (določa mesto v hierarhiji znanja) in glej tudi (naniza sorodna gesla po asociativnem principu)

Digitalni maoizem (Jairon Lanier) je možnost za dostop do spletnih informacij ogroža razvoj zahodnih civilizacij. Crawdsourcing - množičenje (delovanje v korist skupnosti)

Avtorske licence[uredi]

Besedilo definirajo in opisujejo stroke različno: Jezikoslovje z jezikoslovnimi komunikacijami in leposlovje z berljivostjo. Pravno pa je tekst intelektualna lastnina – copyright.

Creative commons (ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki se za razliko od kulturnega delovanja, ki temelji na avtorskih pravicah izhaja iz svobodne kulture. Free culture – kutlura dovoljevanja. Permissions culture – svoboda kulture

Vrste licence so: 1. Priznavanje avtorstva delo se lahko kopira, izvaja, razširja, izdelava del, če je navedeno avtorstvo izhodišča. (attribution – BY) 2. Deljenje pod istimi pogoji (shere-alike-SA) 3. Nekomercialno (non-commercial-NC) 4. Brez predelav (no derivative works-ND)

Copyright[uredi]

Avtorske pravice so avtorska zakonodaja pri nas zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, ki ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo. (nepooblaščeno razmnoževanje) Trije ne ustrezni koncepti so pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja avtor, zrasla iz primera tiskanja ali obravnava kot lastnino in ne javno dobrino.

Bralec prosti dostop[uredi]

Praktično pričakovanje o zastojno z prosto dostopnih informacijah za osnovno znanje, ki ga dobimo v OŠ,srednji in višji šoli (zastonj učbeniki,…) – Digital public library of America, HathiZtrust, European - digitalizirane googlove knjige v javni lasti OA open acces - prosta dostopnost.

Free content – prosta vsebina Open data – odprti podatki Open Knowledge - prosto znanje Open Education – prosto izobraževanje Open source - odprta koda Open research - odprto raziskovanje Open science - odprta znanost

Založbe[uredi]

Založbe so segment kulturne industrije. Bralec je potrošnik kulturnih dobrin, ki pridobiva informacije zastonj kot osnovno človekovo pravico. Založbam je sta ciljni skupini otroci in starejši, ki niso vešči internetnega iskanja. Pripravljajo publikacijo in distribucijo. Tisk poteka, ko avtor zagotovi sredstva, leposlovja so zanimiva.

Izposojne knjižnice so sredina med založbami in knjižnicami (lending library) Predatory open access publishing – predatorske založbe ukinjajo monopol založniških koropracij - Elsevier, Thomsor Reuters.

Repozitorji[uredi]

Vrednost članka je ocenjen po številu citiranja. Branost se meri po številu dostopa na strani in klikov na objavi. Google Analytics – google analizia profila s prosto dostopnpstjo do večjih vplivov in izmenjave spoznanj. Odprta družba je proti komercializaciji znanstvenih objav. Slovenska literarna zgodovina objavlja na Pedagoški fakulteti (PeF prints) univerza MB (digitalna knjižnica UM) univerza NG, repozitorji univerze v LJ. Vsi ti so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti z nalogo arhiviranja diplom, magistratov in referatov. Tisk – avtor mora v pogodbo z založnikom vpisati člen - dovoljenje spletnega objavljanja - print o demand (tisk na zahtevo) Objave – za bralčev interes, slog in poljubnejši slog.

Slovenske spletne strani, revije, časopisi...[uredi]

Slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost Kazala vseh objav so na revijinih spletiščih. Na splet jih postavlja dLib, bibliografski servis PrQuest (ta jih zaračunava). SlovLit (1999) – spletni forum, ki objavi 800 informacij letno – skrb za strokovno komunikacijo. Ima 1650 članov slovenske literarnovedne in jezikoslovne skupnosti. Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike itd.) prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volonterska je tudi redakcija (izbor, združevanje, krajšanje in preformatiranje) sporočil. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije. Lociran na strežniku raziskovalnega inštituta Jožefa Štefana.

Varovanje zasebnosti[uredi]

1. Slovenska avtorska zakonodaja 2. Zakon o varstvu osebnih podatkov

Kredibilnost[uredi]

Pred objavo preverimo: ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu, preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Aktivizem[uredi]

Aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja. Aktivizem skratka ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda pozor: ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Cristian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, info, javno mnenje, vrednote,… Simpatična razsežnost kritične teorije (to je tista oblika kritičnega mišljenja, ki se sklicuje na Karla Marxa) je njeno zavzemanje za pravično družbo. Biti kritičen pomeni biti nezaupljiv, mišljenje je pesimistično in dvomi v človeške zmožnosti in izboljšave.

Avtorstvo[uredi]

Znanstveno verodostojne so le tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Prevedba se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov in v obliki znanstvene polemike v znanstvenih revijah, zbornikih, na konferencah in forumih. Wikiji so namreč prostor, ki akademski prostor, na katerega se tule sklicujemo kot na merilo zanesljivosti, razpirajo v smer javnega preverjanja in prav je tako, saj se akademska srenja zaradi svoje inertnosti pogosto res prepočasi odziva na alternativne interpretacije.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standardne kvalitete. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov. Prvi pogoj za pridobitev status znanstvene revije je Formaliziran recencijski postopek. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami. Znanstvena skupnost išče strokovne recenzorije, ki ne bi delali nehotenih napak strokovno recenziranje.

Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. Recenzentske popravke in komentarje v besedilu anonimizira urednik tako, da besedilo shrani v formatu rtf, ga odpre kot golo besedilo v editorju, poišče moteča osebna imena recenzentov in jih nadomesti z nevtralnimi, namen je ohraniti takó zaupanje podjetnega avtorja kot pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in zraven vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev, pogojni sprejem (avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva)

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Tu je predvideno, da:

- določijo tip članka (izvirna ali pregledna razprava, kratka strokovna ocena, poglobljena strokovna ocena, gradivski članek, polemika, poročilo) - njegovo tematsko področje (v Slavistični reviji je npr. pomembno vedeti, ali je razprava slovenistična, slavistična, jezikoslovna, literarnovedna, kulturnozgodovinska ali drugačna) - presodijo ustreznost naslova (dolžina, skladnost z vsebino, terminologija) - poročajo o obsegu članka v znakih (skupaj s presledki, opombami, seznamom literature, ključnimi besedami, izvlečkom v jeziku razprave in v tujem jeziku) in predlagajo njegovo krajšanje, če presega uredniško določeno zgornjo mejo - ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka (avtorjevo ime in inštitucija, e-naslov, izvleček, povzetek, ključne besede, prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed, seznam literature) - pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu - označijo jezikovno plat članka (korektna, potrebna drobne lekture, potrebna obsežnejše lekture, jezikovno nesprejemljiva) in v tekstu po možnosti nakažejo potrebne popravke - pregledajo članek po tehnični plati (ali so citati in reference po navodilih, uporaba narekovajev, pomišljajev, kapitelk, ležečega in krepkega tiska, odstavkov ipd.) - recenzenti skrbno pregledajo reference (na katere objave se avtor sklicuje, se drži samo ene avtoritete in je zato pristranski ali je razgledan tudi po alternativnih referencah) - naštejejo morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti

Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Vezaj (je že na tipkovnici), pomišljaj (<ctrl> in <->), dolgi pomišljaj (<ctrl> <alt> in <-> ), za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne smemo razbiti na manjše (nestični je samo med povedmi ne znotraj povedi). Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih je treba najti v orodjarni med simboli.

Dvopičje: ločila v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss, ki dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. Zato preprosto kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi.

Formati besedila[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov: txt pomeni golo besedilo (pri pošiljanju pošte na forum, pisanje računalniških programov, koga spetne strani), docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo (objava za urednike, v tem formatu spreminjamo in popravljamo besedilo), htm ali html je spletno besedilo, pdf je natisljivo besedilo (ko imamo strah za spremembe in zlorabo besedila), besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Besedilo v Wikijih[uredi]

Pišemo na prostor v wikiju (pod tipko uredi), v urejevalnik in ga nato prenesemo na wikistran. Osnovno oblikovanje: za odstavek pustimo eno vrsto prazno, enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*), naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.), ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’.

Vaje v Wikijih[uredi]

Preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran (najprej se prijaviš na Wikipedijo) - na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo - popravi pravopis in slog v naključnem članku - s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme), dodaj povezave v Cobiss - napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš, npr. o prebrani knjigi.

Najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji[uredi]

- preintenzivno členjenje na odstavke - mašila - prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom - dobesedno prevajanje iz drugih jezikov - vsi odstavki v wikijih naj imajo enako obliko

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Uredniki, drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil) ali neposredno v besedilu. Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Avtor se nato sam odloči ali bo popravek upošteval ali ne. Posege v besedilo je potrebno jasno označiti, pisec pa se mora na to odzvazi tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval. Popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3. Če v naslov dokumenta, v katerem smo kot recenzenti puščali svoje sledove, dodamo kratice svojega imena (npr. Hladnikov članek za SSJLK_UP.docx za članek, v katerem so pripombe U[rške] P[erenič]), bomo pomagali uredniku, da se lažje znajde med verzijami dveh ali treh recenzentov, ki jih mora združiti. V mapi jih razporedimo po datumih nastanka in izberemo zadnjo.

Slovar[uredi]

  • Kapricioznost: -i ž (ọ̑)

knjiž. lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost: kapricioznost mestnih žensk; kapricioznost in razdražljivost / to dejanje je izraz njene kapricioznosti / ustregel je vsem kapricioznostim kapricam // nenavadnost, presenetljivost: kapricioznost sloga

  • Analfabet: -a m (ẹ̑)

kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

  • Adorácija -e ž (á)

rel. češčenje Boga: pobožna adoracija