Uporabnik:Iva Popovič

Izza peči

Izza peči

Domače naloge

1. DOMAČA NALOGA

REVIJA SODOBNOST

Pri reviji Sodobnost me je najbolj pritegnil članek z naslovom "Etičnost kot predsodek", kjer piše da v Stari zavezi dobro življenje pomeni življenje po božjih zapovedih. Idejo, da božje zapovedi v enaki meri veljajo za vse ljudi, so dobili kristjani. V univerzalnem vplivu krščanstva je videti približevanje judovski veri, kar pa je bil v bistvu korak nazaj. Če neko pravilo zavezuje vse, je torej vsako življenje, ki se ne ravna po njem, grešno. O etiki je smiselno razmišljati kot o zakonih, če je to-tako kot v Stari zavezi-poseben, uzakonjen način življenja. Po branju članka sem se spraševala kakšen smisel imajo zakoni, ki veljajo za vse, in ali ni taka predstava o etičnosti le grd predsodek.

2. DOMAČA NALOGA

- Primerjava izkušenj s strokovno in leposlovno revijo:

V strokovni reviji sem naletela na veliko terminov, ki sem si jih razložila tako, da sem pokukala v slovenski terminološki slovar. Stavki in njihova sporočila so bili jasni, natančni ter razumljivi. V reviji so bili na objektiven način predstavljeni poteki raznih strokovnih raziskav, česar za revijo Sodobnost ne morem trditi, saj sem tam naletela zgolj na subjektivne članke in pesmi, katere sem tudi lažje razumela, saj niso vsebovale nobenih strokovnih izrazov.

3. DOMAČA NALOGA

Že tretja revija ki smo jo dobili za prebrati. Po resnici povedano se mi je res ni ljubilo odpreti, ker me nobena prej ni navdušila, zato sem se jo tudi spravila brati tik pred zdajci. V reviji Franc Zadravec govori o povezanosti slovenske in srbske moderne ter kako so srbski modernisti (Jovan Dučić, Milan Rakić, Milan Čurčin, Simo Pandurović,…) sprejemali slovenske (Oton Zupančič, Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar). Slovenci so radi pisali o srbskemu Vuku Karađiću, o srbski ljudski epiki in liriki, srbi pa o Francetu Prešernu, Franu Levstiku ter Antonu Aškercu. Srbi in Slovenci so si med seboj izmenjavali literarne revije.

4. DOMAČA NALOGA

[SlovLit] Kranjcev prvi poet -- Bela knjiga o prevajanju -- Copyright Tor Apr 16 16:40:42 CEST 2019

Za 4. domačo nalogo sem odprla stran SlovLit in poiskala članek s svojim rojstnim datumom. Govori o Beli knjigi prevajanja (2018), ki je prvi in doslej edini celovit dokument o položaju prevajalcev, tolmačev, podnaslavljalcev in lektorjev v Sloveniji, ki predstavlja analizo stanja, sistemske in posamezne izzive ter primere dobre prakse. Pri pripravi so sodelovala vsa slovenska strokovna društva, 40 avtorjev, vse slovenske univerze in nekatere nevladne organizacije. Namenjena je vsem praktikom s tega področja, uporabnikom storitev in odločevalcem.

Nova pisarija

UVOD

Nova pisarija je nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik. Pri Pleteršnikovem slovarju pismenost pomeni slovnico, danes pa jo označujemo kot znanje branja in pisanja. Človek je lahko pismen na več področjih: digitalnem, ekološkem, plavalnem, prometnem, političnem, kulturnem ...Pomen knjige je razširjanje obzorij o t.i. zaslonski pismenosti. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira (vsaj kar zadeva slovensko prakso) namenjena gojenju skupinskega avtorstva. Glavni avtor knjige je Miran Hladnik. Avtorjevo ime je na naslovnici zaradi potrebe po tisku knjige in ohranjanja avtorskega napuha. V Cobissu ni napisana letnica 2012, ampak 8.maj 2014. Nova pisarija pa je tudi Prešernova satirična pesnitev, s katero je pesnik karikiral takratno prepričanje, da sta ljudski jezik in nabožno utilitarno pisanje idealna podlaga za slovensko besedno umetnost.

PISMENOST

Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost, saj je z ljudmi ki so bolj pismeni težje manipulirati. Komunikacijske navade ljudi so se spremenile. Včasih se je informacije posredovalo prek pergamenta in papirja, danes pa prek elektronskih naprav. Obstaja sloj ljudi, ki skrbi za opismenjevanje ljudstva, vendar z novodobno elektronsko komunikacijo nočejo imeti opravka. Ljudje, ki se dandanes ukvarjajo s pisanjem so v družbi pogosto "manjvredni", saj so fizična dela veliko bolj cenjena (npr. veliko ljudi ne bere navodil kako se uporabljajo različne elektronske naprave, ampak raje pokličejo nekoga, ki jim razloži kako stvar funkcionira, ali pa jim sami pridejo pomagat na dom).

INFORMACIJSKA DRUŽBA

Informacijska družba je družba, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Obstaja vse več razlik med ljudmi ki bodisi zagovarjajo tiskane knjige, bodisi elektronske knjige. Zagovorniki tiskanih knjig pravijo, da je tiskana knjiga prava, saj na njej sloni naša kultura, in da je tisk najzanesljivejši način ohranjanja informacij, poleg tega pa ohranja avtorjevo avtoriteto, ki od bralca zahteva spoštljiv odnos. Nasprotniki tiskanih knjig, pravijo, da tisk ni optimalen za širjenje informacij in da je branje starih tiskovin je zdravstveno škodljivo, povzroča vnetje oči; črk na papirju ni mogoče povečati

WIKIJI

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. Wikimedijina spletišča zajemajospletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.), Wikivir (za stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja), Zbirko (za slikovno gradivo), Wikislovar in brsto drugih specialnih spletišč. Na Wikipediji je 290 jezikov, od tega še vedno prednjači angleška. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu, zato ne bi bilo pametno, če bi vsi ljudje na svetu govorili isti jezik. Objavljanje na prosto dostopnih wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki: Članek (stran, preberi), pogovor (diskusija o uredniških dilemah), uredi oz. uredi kodo, zgodovina. Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo,uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti, objave so neposredno mednarodno primerljive, je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel ipd. Wikipedija ponuja novi generaciji možnost samostojne presoje, ali so zapisane trditve resnične.

WIKIJI IN ŠOLA

Če šola uporablja Wikipedijo, pomeni, da je izstopila iz t.i. 'cone udobja' in se je pripravljena soočiti s svetom in strokovno komunikacijo. Učitelj je potemtakem 'prisiljen' v potrjevanje svoje avtoritete zaradi odgovornega odnosa do družbe. Nekateri učitelji prezirajo Wikipedijo zaradi nepreverljivosti podatkov in ne zaupajo študentom. Na Wikipediji se vandalizem redko pojavlja, če pa se je najbolje ponovno dodati članek v redakcijo.

AVTORJI

Literarni zgodovinarji so v preteklosti svojo pozornost večinoma usmerjali k avtorjem, kasneje na besedilo, v osemdesetih letih pa tudi na bralca, njegove kilturne interese, obzorja in potrebe.

MOTIVACIJA ZA PISANJE

Pišemo zaradi ubesedovanja vrednega predmeta, samega sebe ali socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. 'za narodov blagor', kot je rekel Ivan Cankar. Napačno je razmišljanje, da brez etike ni humanistike, češ da je etika lastnost humanizma. Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare);

IZBIRA JEZIKA

Avtor besedil mora svoj jezik izbrati upoštevaje namembnika. Tako so članki, namenjeni globalni javnosti, napisani v angleščini, članki, namenjeni domači publiki, pa v slovenščini. Če se torej razpravlja o slovenski književnosti, bo besedilo tvorjeno v slovenščini, saj slednja tematika ni ravno interes globalne javnosti. Vseeno je vitalnega pomena, da se slovenistične vede širijo izven meja države. Tako denimo v upanju, da bi dosegla čim širši spekter bralcev, Slavistična revija že vrsto let objavlja dvojezične članke. Wikipedijski članki, katerih jezik razpravljanja ni privilegirana angleščina, so bolj ali manj obsojeni na nevidnost, proti čemur se lahko bori edino z angleškimi povzetki na koncu besedila, s čimer bi slednje postalo del obsežnejših kazal na Wikipediji. Fiormonte ugotavlja, da prevlada angleščine kot občega znanstvenega jezika povzroča jezikovno in kulturno ignoranco ter predsodke angleško govorečih (pisočih) avtorjev.

IZBIRA TEME

Dandanašnji svet je svet ogromno možnosti izbir. Čeprav se slednje dojema kot prednost, je dejstvo, da ljudi neprestano skrbi, če so se odločili napačno ali ne. In če je včasih pravilnost izbire imela vpliv na človekovo eksistenco, ima danes pretežno samo na človeški užitek. Glede na humanistični odnos do sveta človek svoje neizkoriščene možnosti privošči drugim. Večina ljudi se ob izbiranju teme, ki jo nameravajo raziskovati, opira na predhodno ljubezen oziroma naklonjenost do posamezne tematike; vendar se pogosto zgodi, da temo se resnično vzljubi šele, ko se z njo intenzivno ukvarja, četudi spočetka ni bila nič kaj privlačna. Tako bi se morali odločati za nove, "še neprivlačne" teme, namesto da se zateka k starim, poznanim, varnim. Pomembnost posamezne tematike se določa glede na posebne kriterije - prvih deset romanopiscev, prvih deset romantičnih pesnikov, prvih deset jezikoslovcev ... Včasih so bile nadvse pomembne tematike, ki so se dotikale samostojne nacionalne eksistence, danes pa so tiste, okoli katerih se zbere največ piscev. Relevantnost teme pa ni povezana zgolj z globalno slavo, številom piscev ali številom del posamezne književnosti. Res je, da je globalna relevanca zgolj ena, vendar se ne sme prezreti avtorjev, ki so kulturnozgodovinsko pomembni zgolj in samo zaradi svoje popularnosti. Odnos do tematike je strokoven šele tedaj, ko ni pod vplivom neprestanega publicističnega forsiranja vedno novih tem.

VAJE V PISANJU

Tako kot se mora električar naučiti pravilno zvezati žice v stikalu, tako se mora vajenec izučiti za pisca. Pisec potrebuje le dve orodji, ki sta tipkovnica in miš, na kateri se mora najprej navaditi. Danes bi že prvošolčke morali učiti o uporabi teh dveh sredstev. Malček se mora seveda naučiti tudi pisanja z roko, saj vpliva na njegovo inteligenco, ampak nič manj kot računalniško znanje; tako tipkanje kot pisanje sta t.i. haptični ali tipalni izkušnji, pomembni za razvoj. Digitalizacija in poprava besedila sta ključni, saj bo tako besedilo dostopno še čez desetletja. Slovenščina je ena od 114 jezikov, ki imajo Wikivir, t.i. spletno digitalno knjižnico.

USODA AVTORSTVA

Pri avtorstvu gre za enega od starejših razvojnih sistemov. Avtorji imajo svojo zakonodajo. V primerjavi avtorjev in bralcev, so avtorji vplivnejši, ker se združujejo v društva, kot je Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija, a bralci samo v krožke/forume, kot je društvo Knjižnih moljev. 'Biti avtor' je včasih pomenilo imeti ugled, spadati v krog elite; avtorji tistega časa so kulturno osamosvajali skupnost, legitimirali so zahteve po njenem samostojno kulturnem obstoju. Uredniki se do avtorjev obnašajo spoštljivo in se trudijo v čim manjši meri popraviti besedilo, da ne bi izgubilo svojega namena. Dragoceno je, ko avtorji obiskujejo debate o sporočilnosti, oblikovanju besedil, a nič kaj pohvalno, ko prepovejo kroženje besedila med publiko, objavo le-tega v učbenikih, kroženje po spletu; to storijo, ker se jim je publika zamerila. Težka dosegljivost knjige pripomore k pozabi javnosti na avtorja. S takim početjem hoče marsikateri avtor pritegniti pozornost, povzročiti škandal in tako pridobiti kupce.

SOAVTORSTVO

Wikiji pomagajo posamezniku preseči vase zagledanost in ga podprejo v sodelovanju z drugimi avtorji za skupni cilj, zato tujih korektur ne razumimo kot grajo, ampak kot sodelovanje. Pri Wikiknjigah gre za individualno ustvarjanje, vendar podpirajo sodelovanje avtorjev in se ne ukvarjajo z vprašanjem avtorstva. Pravila za oblikovanje besedila skupaj z drugimi: v oklepaj vprašanja delitve dela in zaslug za delo, odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov, potrpežljivost s soavtorji, zaupanje sodelavcem, soavtorji imajo pravico odkloniti predlog, ni važno, kdo spremeni napisano, o tem se ne poizveduje. Učitelji preganjajo napuh s spodbujanjem soavtorstva. Pisec, ki piše za dobrobit skupnosti, ne skuša prikazati svoje odličnosti, večvrednosti, ampak se zna uskladiti z drugimi.Avtorski napuh povzroči pisanje za lastno dobrobit in ignoranco do tistih, ki se mu zdijo manjvredni. Besedila soavtorstva so označena s kratico cc, ki ne podpira napuha.

OBJAVLJANJE

Koncept avtorstva je zelo povezan z objavljanjem. Na poti do objave nastopi veliko ovir: izbor potencialnega avtorja, izbran avtor mora najti družbo objavljajočih, medse ga morajo sprejeti uredniški in založniški krožki, ki so pravi naslov za končni cilj. Danes so stroški do objave v reviji ali knjigi majhni, še lažje je objavljati na medmrežju. Internet je ustvaril nov izraz 'postaviti besedilo', kar so nekoč počeli stavci v tiskarni, ki so v stavni stroj pretipkali besedilo iz rokopisov; oblast je večkrat zaplenila celo številko revije. Jožef Žemlja je leta 1842 sklenil, da ne bo plačal svoje knjige Sedem sinov v Zagrebu, ker je bilo preveč napak; knjigo so uničili in bi izumrla, če se ne bi v nacionalni knjižnici ohranil še en izvod. Leta 1963 je bila v Ljubljani natisnjena Balantičeva Muževna steblika, ki je šla v razrez zaradi politične spornosti pesnika.

MNOŽIČNI UM ALI PAMETNA MNOŽICA

Množični um je kritiziral tudi ameriški pisatelj, računalničar in glasbenik Jaron Lanier, ki je civilizacijsko paradigmo označil kot digitalni maoizem, češ da sodelovanje posameznika pri oblikovanju informacij ogroža zahodno civilizacijo, ki slavi po intelektualnih dosežkih in na reprezentativni demokraciji. Wikipedijo imenuje kot 'vladavina drhali', trdi, da je množična pamet neumna, da se anonimni uredniki norčujejo iz strokovnjakov, urejajo le obstoječe znanje in ne novih vsebin.Malomarnost pisanja res drži, ampak pisci niso anonimni, dokler imajo svoje vzdevke. Wikipedijo 'zahodnjaki' razumejo kot grožnjo, saj je s svojim zastonjkarstvom motnja v kapitalističnem sistemu, ker obravnava znanje, tako kot materialne dobrine. Lanierjevo 'sovraštvo' izvira iz socialne teorije, ki množici ne zaupa, zaupa le nadpovprečnim posameznikom in le njim dovoli družbeno spreminjanje. Podoben izraz so uporabili tudi Ivan Cankar (Gsindl - 'drhal'), Taras Kermauner ('lumpenproletariat'), danes pa 'multitude'. Pomen množice šele v 18., 19. stol. v demokratizacijskih prizadevanjih, ki so se v 20. stol. previla v totalitarne režime in birokracijo. V taki družbi je oblast določala meje, pravilnosti vedenja in kazni za nepravilno vedenje; veljalo je prepričanje, da množice niso sposobne vladati sebi (njeno slikovno razmišljanje blokira kritično mišljenje). Množica išče nove voditelje, katerim se lahko podredi, izobraženi posamezniki lahko postanejo vodje in držijo množico skupaj, češ da ni sposobna sama odločati; intelektualci razumejo množično energijo kot patološko, divjaško, nesposobno razvoja. V nasprotju z razsvetljenskim/kantovskim stališčem do množice, ima postliberalno-demokratična smer milejši pristop do množice, saj je ne prezira in verjame v razvoj posameznika kot člana v skupnosti in ne njenemu nasprotovanju. Kolektivna komunikacija družbe je temeljna oblika postmoderne ekonomije. Sodobna množica prisega na red in ne potrebuje več tiranskih diktatorjev. Danes ima množica pozitiven prizvok - ni več neizobražena, neodgovorna drhal, nesposobna sama preživeti, ampak ravno nasprotno. Množica, ki se je odločila izobraževati na Wikipediji, t.i. pametna množica, je kreativno-pismena. Majhni prispevki tvorijo veliko skupnost|ang. crowdsourcing, slo. množičenje. Množica rešuje probleme bolje kot njeni posamezniki.

AVTORSKE LICENCE

Ko pišemo, napišemo besedilo, ki je: za jezikoslovje oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega kota je besedilo intelektualna lastnina, okrog katere je zbrana zakonodaja, t.i. copyright/avtorske pravice. Pravni kontekst si prizadeva za posebne pravice, ki pripadajo avtorjem nekega besedila. Koncept cc (creative commons) je primeren za promet z besedili.

CREATIVE COMMONS

Creative commons ali 'ustvarjalna gmajna', je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture in ne iz kulture dovoljevanja, iz katere izhaja copyright. Medtem ko copyright bralcu dovoljuje le določeno rabo, vse ostale prepoveduje, creative commons bralcu besedila najprej ponudi in šele kasneje doda pod kakšnimi pogoji. Vrste licenc cc: priznanje avtorstva (attribution BY) |delo se lahko kopira, razširja, prikazuje, izvaja, če se navede avtorstvo na določen način, deljenje pod istimi pogoji (share-alike SA) |t.i. derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je enaka licenci dela (copyleft), nekomercialno (non-commercial NC) |delo se razmnožuje, prikazuje, je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; takih del Wikipedija ne sprejema, brez predelav (no derivative works ND) |delo se lahko razmnožuje, izvaja, a ni dovoljena njegova predelava; Wikipedija teh del ne podpira. Licence cc so spremenljive; Licence cc redno uporablja Bela hiša, medijske hiše (Al Jazeera, PLOS - Public Library of Science), spletišča (Videolectures, Culture.si), opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij revij DOAJ, ki vsebuje tudi Slavistično revijo. Najsodobnejša med cc licencami ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno vrednost; dela, ki so z njo opremljena, imajo prost dostop le, če uporabnik navede avtorja dela. Če se odločimo, da uporabnikom dovolimo spreminjanje našega avtorskega dela, odkljukamo Da, če uporabniki ponujajo predelave drugim pod istimi pogoji, gre za licenco 'svobodne kulture'. Če uporabnikom ne dovolimo spreminjanja, odkljukamo Ne. Lahko dovoljujemo ali ne dovoljujemo tudi komercialno rabo; s klikom Da gre za licenco 'svobodne kulture', klik Ne doda logu krožec s prečrtanim simbolom evra. Nato izpolnimo obrazec s podatki o delu: naslov, ime avtorja, URL, format objave (slika, besedilo ...). Sproti se oblikuje skript, s katerim na koncu opremimo svoje delo.

COPYRIGHT

Copyright (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) - avtorska zakonodaja, ki pred zlorabo ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju. Preganja kršitve materialnih avtorskih pravic (kadar lastniki utrpijo finančno škodo zaradi početja kršitelja). Bralec knjige lahko kopira ali predeluje, vendar se te kopije ali predelave ne smejo znajti v javnosti brez izrecnega avtorjevega dovoljenja. Problematičnost avtorskih pravic: pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja avtorstvo, ni kompatibilna z informacijsko družbo, intelektualne proizvode obravnava kot lastnino in ne kot javno dobrino. Informacije imajo svojo materialno dimenzijo, vendar je ta v ozadju in njen delež se v razmerju do nematerialne »vsebine« zmanjšuje. Po avtorski zakonodaji izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti. Avtorska zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let, anonimna in psevdonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi; izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler teh ne proda ali odstopi. Lastništvo dela, ustvarjenega v okviru človekovih službenih obveznosti, pripada inštituciji. Šole si seminarskih in diplomskih nalog študentov ne lastijo, temveč za objavo na spletnih straneh priskrbijo študentovo soglasje. Skupinsko delo - z morebitno objavo se morajo strinjati vsi avtorji skupinskega dela. Javne predstavitve in razstave (branje besedila, projiciranje na steno, ogled teksta na zaslonih v računalniški učilnici) - ni treba prositi za dovoljenje, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten (dovoljenje pa je potrebno pri učenju na daljavo). Izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o razmnoževanju tega dela.