Uporabnik:Indira Biščević

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Sem dvopredmetna študentka sociologije in slovenistike.

Domače naloge[uredi]

1.DOMAČA NALOGA- Slavistična revija:[uredi]

Članek: Kriminalkina uganka

Slovensko kriminalko devetdesetih let na način razreševanja identitete uganke delimo na klasično in sodobno kriminalko. "Neklasična" sodobna kriminalka se od klasične razlikuje najbolj v suspenzu, saj detektiv v prvi ne išče samo "ključev", zato se z zgodbene ravnine problem identitete prenaša na raven pripovednih postopkov. Sodobna kriminalka se poleg "kdo je zločinec",sprašuje tudi "kaj je kriminalka". Čeprav je še vedno temeljni vzvod pripovedi, zločin formalni med besedilni postopki navezovanja na literarno in filmsko kriminalno tradicijo obarvajo ironično ali humorno. Identitetna uganka, iskanje storilca, se je v sodobni slovenski kriminalki raztegnila na zasledovanje lastnih indicev

2.DOMAČA NALOGA:[uredi]

Med branjem revije Sodobnost mi je v oči najprej padel članek Hvalnica pisanju, ki ga je napisala Helene Koder. Besede, s katerimi avtorica zaključi svoj članek, so v meni vzbudile nek poseben občutek, ki me je obdajal še nekaj ur po branju revije.: »… In ko končujem, se vame vrača spokojnost. Hvala vsem, ki so me učili pisati. Hvala pisanju.«

3.DOMAČA NALOGA:[uredi]

Najti smo morali pesem, ki se začne z verzom "Ko ciproš zacveti" in narediti zapiske o avtorju, objavah, temi, odmevu, uporabi, ozadju, interpretaciji... ter na dnu svojega izdelka po alinejah napisati najdene vire, natisnjene in spletne.

PESEM:

Ko ciproš zacveti,

so naše frate rdeče:

tako iz rane speče

kdaj se pokaže kri.


Kjer rastel, zelenel

je gozd dreves košatih

in ptic v njem - nad krilatih -

je zbor brezskrben pel;


kjer bučal je vihar

skoz veje in vrhove

in poln moči njegove

bil svet je, vsaka stvar - :


tam frata zdaj leži;

le ciproš cvete rdeče:

kakor iz rane speče

pokaže kdaj se kri.


O AVTORJU:Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik, ki se je rodil 21. marec 1893 v Rušah in 2. februar 1975 v Rušah. Študiral je slovenistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral. Med letoma je poučeval na klasični gimnaziji.Bil je tudi knjižničar v Študijski knjižnici v Mariboru in bil tudi njen ravnatelj med leti 1931 do 1959. V drugem največjem mestu v Sloveniji je izoblikoval eno najvidnejših slovenskih knjižnic. Med vojno je bil pregnan v Srbijo. 1945.leta je po vrnitvi v Maribor obnovil knjižnice.

Imel je hčerko, ki je bila pesnica, literarna zgodovinarke, prevajalke in urednice Alenke Glazer.

Njegovo delo obsega tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal večinoma v Časopisu za zgodovino in narodopisje, življenjepise. Uredil je tudi več antologij: Slovenska narodna lirika (1920), Prešernove nemške poezije (1950), Župančičeve Izbrane pesmi (1948), Jaz in ti (1952), Pesmi za otroke (1963) in Sto pesmi za otroke (1974). Leta 1953 je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi. Leta 1968 je ista založba spet izdala nov izbor z naslovom Pohorje.


TEMA PESMI: Tema je smrt pesnikovega sina, ki mu povzroči trpljenje.Bolečino, ki se pojavlja čez celotno pesem, jo Glazer opisuje, kot rano, ki se zaceli, vendar se ponovno odpira. Pesem govori tudi grozotah 2. svetovne vojne v kateri je bilo ubitih veliko ljudi.


ANALIZA PESMI: Pesem je sestavljena iz štirih KVARTIN; rima je vseskozi oklepajoča. Gre za lirsko pesem, ki preko impresionističnih podob narave in simbolike barv izraža avtorjevo trpljenje ob izgubi sina. Smrt sina je izražena z motivi narave, cvetenja, krvi in predvsem rastline ciproš. Z kontrastom med večnim prebujanjem narave in minljivosti človeka je izražena povezanost med linearnostjo življenja in cikličnostjo narave. Pesnikova bolečina, ki jo izrazi kot bolečino, ki se večno celi, je izražena v zadnjih dveh verzih prve in četrte kitice.

V prvi kitici avtor uporabi metaforo "ciproš", ki je rastlina rdeče barve. Metafora pomeni rdečo barvo in kri. V drugi kitici je izražena impresija narave oz. gozda. Ker pesnik piše o petju ptic si bralec lahko predstavlja, da gre za pomlad, v kateri začne vse cveteti. Lahko bi rekli da je celotna kitica metafora za mladost, ki kaže na smrt sina. Hkrati pa bi lahko tudi rekli, da gre za kontrast med večnostjo narave in minljivostjo človeka. Med drugo in tretjo kitico je motivna povezanost. Predzadnja kitica tako predstavlja nek preobrat, vihar odnese milino narave. Bralci lahko to razumejo kot vzrok ali napoved smri pesnikovega sina. Pri zadnji kitici, gre za skorajšnjo ponovitev prve. Pravi, da je nekdani gozd preraščen s ciprošem, kar pomeni nekdanje življenje, ki ga preraščata tegoba in izguba sina. V tej kitici pa se tudi znova metafora bolečine, ki mu jo zadaja rana.


OBJAVE IN ODMEV PESMI: Pesem je nastala tri leta po smrti pesnikovega sina, torej leta 1948, ki se je boril in izgubil življenje v bojih pri Brčkem. Pesem je bila objavljena v antologiji mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa Ko ciproš zacveti (2014). Člani igralskega ansambla SNG Maribor so pesem bralno uprizorili leta 2015.


MNENJE: Čeprav avtorjevo delo prej nisem obravnavala pri pouku in za avtorja nikoli nisem slišala, se mi zdi avtorjev način pisanja zanimiv. Všeč so mi metafore, ki jih je avtor v pesmi uporabil. Sama pesem je bogata s slogovnimi sredstvi. S pomočjo metafor avtor razkrije vsa svoja čustva. Metafore spremlja narava kot kulisa in pesmi doda barvo in razlago poezije.


VIRI:

4.DOMAČA NALOGA- Slovit:[uredi]

Dne 1. februarja 2017 so bile na forumu objavili:

Opozorjeno je bilo na oddajo Jezikovni pogovori z radia Ars, katere tema je bila dan prej nastajanje SSKJ3.

Najavljeno je bilo predavanje profesorja Morettija iz Stanforda, ki je predaval o tem, kako je digitalizacija spremenila raziskovanje literarne zgodovine.

Sledilo je vabilo na predstavitev v lanskem letu najdenih Prešernovih rokopisov, ki jih ima v lasti ameriški Slovenec Evgen Favetti. Predstavitev se je vršila v Kranju, vodil pa jo je dr. Miran Hladnik.

Za zaključek je bilo poročilo o razpravi o jezikovnih virih in tehnologijah, ki se je dva dni prej zgodila na Ministrstvu za kulturo. Govorilo se je predvsem o selitvi slovenske književnosti in drugih virov na splet.

5.DOMAČA NALOGA-Predstavitev avtorice; Marja Boršnik:[uredi]

Življenjepis:[uredi]

Marja Boršnik je slovenska literarna zgodovinarka. Rodila se je 24.1.1906 v Borovnici. Umrla pa je 10.8. 1982 v Mijetu. Leta 1985 je maturirala na realni gimnaziji v Ljubljani in se vpisala na FF prav tako v Ljubljani. 2. julija 1929 je diplomirala iz zgodovine slovenske književnosti z južnoslovanskimi književnostmi, primerjalne književnosti s teorijo književnosti in zgodovine slovenskega jezika, narodne zgodovine in nemškega jezika s književnostjo.

Med letoma 1930 in 1942 je poučevala na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani,Leskovcu,Srbiji, Celju in spet v Ljubljani. 1932. leta je opravila profesorski izpit na FF , kasneje pa je tam promovirala z disertacijo Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi

Leta 1942, torej med 2. svetovno vojno, je bila aretirana in obsojena na 12 let zapora zaradi sodelovanja v OF. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so jo izpustili skupaj s hčerko edinko Francko Premk, na katero je bila v življenju najbolj ponosna.

Po vojni je med drugimi deli bila tudi inšpektorica za srednje in visoke šole, strokovna inšpektorica pri ministrstvu za prosveto LRS in referentka za učbenike na oddelku za šolstvo. Organizirala je delo pri srednješolskih slavističnih učbenikih in bila v uredniškem zboru Klasje. V letih 1947- 1950, 1959 in 1969 je predsedovala Slavističnemu društvu Slovenije in bila sprejeta med njegove častne člane.

Septembra 1948 je bila imenovana za docentko oddelka za slavistiko ljubljanske FF. Podedovala je tematiko, ki sta predavala Ivan Prijatelj in Anton Ocvirk, torej književnost druge polovice 19. stoletja in slovenske moderne ter novejšo slovensko književnost.

Upokojila se je leta 1959, vendar pa je 2. februarja 1959 postala redna profesorica za zgodovino slovenske književnosti.

Napisala je ogromno člankov in znanstvenih monografij s področja slovenske literarne zgodovine, bila pa je tudi urednica Slavistične revije in revije Jezik in slovstvo. Na lastno željo se je 1.1.1964 upokojila, ker je želela odstopiti mesto mlajšim slavistom. Od upokojitve se je popolnoma posvetila znanstvenemu delu.

1976. leta je prejela Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine. Leta 1977 pa je bila izvoljena za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in imenovana za zaslužno profesorico FF.

Umrla je na Mijetu, pokopana pa je v rodnem kraju Borovnici. Učenci in učenke OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica urejajo njen grob.

Znanstveno delo:[uredi]

Prvo študijo o Ernestini Jelovšek je objavila leta 1926. V naslednjih nekaj letih je objavila številne književne ocene in strokovne študije, s katerimi je zaradi svojih naprednih nazorov velikokrat dvigovala prah.

Njeno prvo temeljno znanstveno delo je biloAškerc, življenje in delo(1939) z obsežno bibliografijo v posebni knjigi (1936). Sočasno kot je začela študirati delo Aškerca, je pri Ženski založbi Belomodre knjižnice uredila izbrano delo Vide Jerajeve (1935) in izbrano delo Zofke Kveder (1938-1940), slednje skupaj z Elonoro Kernc. Temu sta sledila Pregled slovenskega slovstva in Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva. S tema dvema deloma je zapolnila vrzel preglednega priročnika za poučevanje slovenske književnosti za srednješolce in visokošolce. Zaradi uvrstitev avtoric in avtorjev, ki so bili v nemilosti takratnega režima, je imela ob izidu kar nekaj težav, pregleda pa nista bila ponatisnjena kljub razprodanim izvodom.

Leta 1957 je izšel prevod monografije o Antonu Aškercu pri elitni beograjski založbi Nolit. 1962.leta so v Beogradu pri založbi Rad izšle še manjše knjižice o Antonu Aškercu, Janku Kresniku, Otonu Župančiču in Franu Levstiku v latinici in cirilici. Prav tako pa so vse doživele ponatis. Prav tako je napisala monografijo o delu Frana Celestina in prvi del monografije o Ivanu Tavčarju. Objavila je Pogovore s pesnikom Gradnikom, ki so leta 1954 izšle v knjižni izdaji. V tem delu je na nekaj individualnih in generacijah ritmih slovenskih avtoric in avtorjev predstavila znanstveno metodo, ki temelji na raziskavi ustvarjalnega ritma, v katerem se razberejo časovne ciklične faze. Ni pa se samo ukvarjala z realizmom vendar pa tudi z avtorji naturalizma in moderne, posebno pozornost pa je namenjala pisateljicam in pesnicam. Poleg izbranih del Vide Jeraj, Zofke Kveder in Stanka Majcna je uredila tudi zbrana dela Antona Aškerca in Ivana Tavčarja. Skupaj s svoji študenti je uredila in izdala Prežihov zbornik.

Poimenovanja, nagrade in počastitve:[uredi]

Občinski svet Občine Borovnica je septembra 1996 sprejel sklep o preimenovanju Ljudske knjižnice v Knjižnico dr. Marje Boršnik. Po njej je imenovan tudi ulica v ljubljanskih Novih Jaršah. Leta 2003 je bila v organizaciji Slavističnega društva, Eve Premk in OŠ Orehek odkrita spominska plošča na njeni delovni hišici na Špiku na Drulovki pri Kranju. Na Bledu je v organizaciji Slavističnega društva Slovenije oktobra 2003 potekal Simpozij o Marji Boršnik. 23.9.2006 je v Borovnici ob 100-letnici rojstva potekala kulturna prireditev, ki se je zaključila z odkritjem spominske plošče ob vhodnih vratih Košutove hiše. Le to sta odkrila župan Alojz Močnik ter Francka Premk. 2014 so v Mestni knjižnici v Kranju odprli razstavo o tej "prvi dami slovenske slovenistike". 2015 je na Drulovki ena od tabel Proti Jeprškega učitelja ob kanjonu Zarica postavljena v spomin na Boršnikovo in njen Špik.

Dela:[uredi]

  • Aškerc: življenje in delo (1939). COBISS.
  • Pregled slovenskega slovstva (1948). COBISS.
  • Fran Celestin (1951). COBISS.
  • Pogovori s pesnikom Gradnikom (1954). COBISS.
  • Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva (1955). COBISS.
  • Prežihov zbornik (1957). COBISS
  • Študije in fragmenti (1962). COBISS.
  • Ivan Tavčar: leposlovni ustvarjalec (1973). COBISS.

Obnova njenega dela: PRISPEVEK K ZGODOVINI ORGANIZACIJE SLOVENISTIČNEGA INŠTITUTA :[uredi]

Marja Boršnik je delo Prispevek k zgodovini organizacije slovenističnega inštituta napisala skupaj z Borisom Paternom. Uvodne besede namenita Univerzitetnemu svetu v Ljubljani. Tako v uvodu navedeta razloge za ustanovitev znanstvenega Inštituta za slovensko literarno zgodovino pri Ljubljanski univerzi. Za to sta se zavzemala v imenu slovenskih ustvarjalcev na področju literarne vede, včlanjenih v Slavističnem društvu. Ker omenita kar 9 razlogov za to. bom jaz povzela tiste, ki so se mi zdeli najbolj zanimivi. Eden izmed razlogov je bil, da bi uresničitev tega Inštituta ustrezala tudi potrebam šolstva, univerze, lektoratov v tujini in družbi, kjer naj bi bilo delo oteženo prav zaradi pomanjkanja modernih sintetičnih študij, znanstveno kritično opremljenih antoloških izborov. Drugi izmed razlogov naj bi bil, da bi njihovo delo rastlo z organiziranim kadrom iz njihove osrednje, strokovne in preizkušene generacije, ter z mladimi talenti, ki naj bi se po njihovem šolali kot podiplomanti in se uveljavljali s strokovnim delom. Tako se naj ne bi mladi kadri porazgubili in usahnili. Poleg tega pa so si želeli pritegniti slovenistične strokovnjake zunaj slovenske države, ki jim drugače prej ali slej preti izkoreninjenost. To reševanje vseh strokovno ustvarjalnih slovenističnih knjižnih talentov jim je omogočala njihova slavistična organizacija in univerzitetno šolanje, manjkal pa jim je sistem, skupnega dela. Zanj je bil pogoj skupna matica oz. znanstveni inštitut. Še eden izmed razlogov za ustanovitev tega inštituta je bila želja po čimprejšnji povezanosti njihovega dela z delom ostalih jugoslovanskih narodov. Menila sta, da je podobne stike in vplive potrebno ugotavljati tudi v zvezi z ostalimi slovanskimi in vsemi ostalimi narodi, zaradi česar je bila nujno potrebna pritegnitev vseh ostalih slavističnih in komparativističnih strokovnjakov. Hkrati pa naj bi bila potrebna tudi pritegnitev literarnih teoretikov, prav tako pa tudi povezava z muzikologi, likovnimi in drugimi kulturnimi ter družbenopolitičnimi zgodovinarji pa tudi s strokovnjaki za zgodovino gledališča in filozofije.

To vlogo je Marja Boršnik poslala Odboru slavističnega društva s prošnjo da jo podpre, 3.3.1962. 20. marca pa je prejela odgovor Odbora. Odgovor se je glasil, da si na zadnji njihovi seji dne 14.3.1962 ravno razpravljali o njeni prošnji za ustanovitev inštituta za slovensko književnost. Odbor je bil mnenja, da bi moral vlogo vložiti Slavistični oddelek pri univerzitetnemu svetu. Odbor je bil prepričan, da je takšen inštitut za razvoj njihove stroke v resnici potreben.

V nadaljevanju besedila sledi, da naj bi imel Inštitut za slovensko literarno zgodovino že začrtan program z nastopom Marje Boršnik na univerzi, torej od leta 1948. Kateder za slovensko literarno zgodovino naj bi že od takrat po tem programu deloval, vendar je bilo to v javnosti komaj vidno in zelo počasi. Pomanjkanje denarja in delovnih kadrov naj bi povzročilo to, da dela niso mogla hitreje od rok.

Literarna zgodovinarka je vršila to dolžnost z znanstveno pedagoško funkcijo na univerzi zunaj delovne obveznosti s prostovoljnim šolanjem mladega znanstvenega naraščaja. Ta pa naj bi ji bil v relativno pomoč samo do konca njegovega šolanja. Kljub tej situaciji pa je kolektivno prizadevanje doseglo nekaj rezultatov.

Do takrat se je na slavističnem oddelku v okviru slovenske literarnozgodovinske katedre že poldrugo desetletje zbiralo naslednje našteto dokumentacijsko gradivo. To so bile bibliografske kartoteke posameznih literarnih revij; kartoteke del posameznih slovenskih književnikov; kartoteke korespondence, rokopisov, ustnih izjav in literature o posameznih slovenskih književnikih; topografsko gradivo portretov, krajev idr.; v okviru celotnega oddelka teksti na magnetofonskih trakih, gramofonske plošče idr. in v okviru organiziranega kolektivnega dela o slovenski povojni književnosti.

Med zbiranjem bibliografskega gradiva za posamezne revije in časopise se je sprožila tako ideja kot pobuda za izdajo Bibliografskega kazala Ljubljanskega zvona, ki je bila njihova najpomembnejša publikacija te vrste in precizen vzgled za nadaljnjo obravnavo ostalega njihovega časopisja.

Ob njihovem preučevanju posameznih slovenskih književnikov so nastale številne študije in tudi bibliografske kartoteke, ki so se ob sodelovanju vseh članov njihove katedre poleg drugega gradiva hranili na slavističnem oddelku kot gradivo za bodoči inštitut. Poleg nekaterih manjših publikacij je rezultat skupnega dela zlasti Prežihov zbornik, ki je bil posledica organiziranega prizadevanja mladih slovenističnih moči.

Marja Boršnik je na fakultetnih sejah in na sejah slavističnega oddelka več let naglašala potrebo po tretji stopnji fakultetnega pouka,ki bi omogočila nadaljnje šolanje sposobnega kadra.

Statut Filozofske fakultete v Ljubljani omogoča študij slovenske književnosti na tretji stopnji, vendar pa se do takrat, ko je avtorica to pisala ni pojavil še noben kandidat, ker za to niso imeli ustreznih pogojev. Tak študij bi bil lahko dostopen vsaj nekaterim diplomiranim slavistom s honorarno zaposlitvijo na inštitutu. Takrat so pomembni talenti odhajali v Beograd in Zagreb, kjer je tretja stopnja funkcionirala in so imeli delovnih mest dovolj.

V nadaljevanju je zapisano, da je Marja Boršek zgornje omenjeni kader vzgajala in pozna njegove sposobnosti. Želela si ga je vključiti v skupno delo, da bi se organizacijsko povezali. Zdelo pa si je tudi pomembno povezati tudi vse delujoče zgodovinarje takratnega časa, da bi delo potekalo manj stihiljsko.

Takrat so med vsem tem nastali inštituti za zbiranje dokumentacijskega gradiva in raziskavo, ki naj bi omogočili skupno delo, ko se bodo povezali med sabo. Delo za SBL na SAZU, za bibliografijo v NUK za zbiranje rokopisov v NUK, fotografskega gradiva idr. je takrat redno teklo in se vključevalo v prizadevanje na univerzi.

Namen inštituta naj bi bil koordinacija in v medsebojnem dopolnjevanju sil, hkrati pa precizno organizirano nadaljevanje začetega načrta. Samo sebi pa ni bilo namen dela za zbiranje navedene dokumentacije.

Kakor je bilo že do takrat le podlaga za razne študije tako mora biti tudi od tedaj estetsko-stilno in ideološko izdano in ovrednoteno v posameznih antoloških izborih kot predpriprava za bodočo literarno zgodovino, ki naj bi se nenehno doponjevala. Pod to štejemo tudi monografske študije k posameznim problemom idr.

Organizacija inštituta je bila zamišljena rasti iz začetne osrednje celice v širino,postavljena pa naj bi bila tako široko, da bi inštitut kot strokovni organ lahko sprejemal prijave delovnih skupin ali posameznikov, ki so se odločili za obravnavo kakršnihkoli tehtnih problemov s področja slovenske literarne zgodovine.Inštitut naj bi deloval kot zavod s samostojnim financiranjem. Univerza naj bi ga ustanovila kot univeritetni inštitut. Razlog za to naj bi bil ta, da je bila le-ta na inštitutu kot osrednjem znanstveno-pedagoškem telesu najbolj zainterisirana in je bil sam inštitut navezan na delo katedre za zgodovino slovenske književnosti ter hkrati tako najtesneje povezan s sorodnimi strokami. Tako se lahko tudi najlažje organizira tudi pretok znanstveno-strokovnega kadra.

Da bi bil inštitut kar se da najbolje organiziran, naj bi bila nujno potrebna minimalna finančna sredstva, ki naj bi bila namenjena nastavitvi poklicnih sodelavcev in administrativne moči, za honorar pogodbenih znanstvenih sodelavcev, za odkup znanstvenega gradiva, za nabavo nekaterih nujno potrebnih knjig, zlasti bibliografskih, ter za najosnovnejše investicije. Zasilen prostor naj bi za nekaj časa nudil Slavistični oddelek na filozofki fakulteti.

Na koncu te prošnje avtorja prosita za nujno formalno odobritev te vloge. Napišeta še, da lahko začetna finančna sredstva odobri univerzitetni svet oz. rektorat iz rezervnih sredstev za nove znanstvene kadre, ker naj bi bilo takšno investiranje za nove znanstvene delavce hkrati zanesljiva baza za oblikovanje novih univerzitetnih učiteljev.

O NOVI PISARIJI[uredi]

V nadaljevanju sledi povzetek in ključni podatki iz priročnika Nova pisarija [3], avtorja Mirana Hladnika.

OPOMBE K NATISNJENI VERZIJI:[uredi]

Za tisk med učbeniki FF UL je bila knjiga končana 4.maja 2016. Od izvirnika na Wikiknjigah se natisnjena različica Nove pisarije razlikuje.

UVOD:[uredi]

Delo Nova pisarija je nadaljevanje in dopolnitev literarnega priročnika Praktični spisovnik, katerega namen je bil standardizacija strokovnega pisanja. Slednje je zaradi digitalizacije doživelo veliko sprememb, več, kakor bi jih lahko dodali k ponatisu, zato je bila izdaja novega priročnika potrebna. Avtor Miran Hladnik je sprva razmišljal, da bi delo poimenoval Nova pismenost in se tako asociativno navezoval na Vodnikova slovnična dela. Spisovnik, ki je del naslova prejšnjega priročnika pa nas miselno poveže na popularne priročnike za pisanje pisem in opravljanje različnih poklicev. Pismenost namreč včasih ni pomenila to, kar danes - znanje branja in pisanja, temveč je pojem označeval slovnico. Četudi se navedena definicija umika iz vsakdanje rabe in danes označuje znanje in poznavanje česarkoli: računalnikov - računalniška pismenost, financ - finančna pismenost ... Pridevnik nova v naslovu pa opozarja na uporabo novih medijev, predvsem medijev na zaslonu in ne tistih, ki se povezujejo med seboj, torej multimedijev - z zvokom, sliko; večpredstavnostni mediji.

KAM Z AVTORJEM:[uredi]

Glavni avtor dela je Miran Hladnik.

Javna objava na spletnem mestu kakršno je Wikipedija bi v principu lahko bila nevarna, v praksi pa ne, ker avtor pričakuje le pozitivne kritike in pripombe, vandalizmi pa so lahko hitro odpravljeni. Slednji se tudi zaveda "sitnosti", ki jih bodo imeli knjižničarji, ko bodo Novo pisarijo skušali vpisati v Cobiss, saj zaradi razmeroma novega mesta objave na dan prihajajo vprašanja, k jih ne bo mogla rešiti ustaljena praksa vpisovanja besedil.

PREŠERNOVA NOVA PISARIJA:[uredi]

Avtor se z naslovom dela sklicuje tudi na Prešerna, ki je v svoji pesmi, satiri Nova pisarija, sprva naslovljeni Kranjska pisarija, ironiziral svoje nasprotnike in izpostavil problematiko, da lahko na Kranjskem piše čisto vsak, ki je po avtorjevo med Slovenci aktualna tudi danes, kljub različnima deležema pismenosti. Obstajala naj bi tudi publikacija z naslovom Pred tremi leti in druge, ki naj bi bila tretji zvezek zbirke Nova pisarija, četudi prvi, drugi in morda nadalni v Cobissu niso zabeleženi.

PISMENOST:[uredi]

Definicija: obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Sprva je ta ločevala manjšino od večine, slednja se je sporazumevala zgolj ustno, pismeni pa so lahko oblikovali in razlgali napisano, sprva religiozne tekste. Večina je do pismenih razvila distanco, kar potrjuje dejstvo, da ima izraz pismouk ("razlagalec svetih spisov", učenjak) slabšalni podton. Z uvedbo obveznega šolstva v zadnji četrtini 18. stoletja pa je pismenost postala nuja. Danes družba z majhnim odstotkom nepismenih velja za nerazvito, v razvitem svetu pa se odstotki pismenih vrtijo blizu sto. Nekoč je pismenost pomenila znanje pisanja z roko, danes pa tega ne počne skoraj nihče več, saj se raje poslužujemo elektronskih naprav in jih uporabljamo v ta namen. Spremembe komunikacijskih navad pa so privedle do konfliktov med generacijami (eni drugim očitajo, da so nepismeni; ne znajo uporabljati računalnika, drugi pa ne znajo tvoriti lepih povedi).

Pismenost je dvojna sposobnost - sprejemanja in tvorjenja, posredovanja informacij, pomembna je tudi udeležba v komunikaciji. Pismenost ni ena sama, ampak je pismenosti več (strokovna, kartografska, glasbena, računalniška ...). Specialna pismenost je torej sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna, samoumevna je le splošna pismenost - vključuje spretnosti, potrebne, da se lahko znajdemo v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in je z njimi težje manipulirati. Testi pismenosti so v Sloveniji deležni veliko (medijske) pozornosti. Kažejo, da so naši šolarji slabo bralno, ampak nadpovprečno računalniško pismeni.

Bralna/funkcionalna pismenost - izurjeni smo za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo.

Ken Robinson - prizadevanje za kreativnost je pomembnejše od opismenjevanja. Miran Hladnik pa kreativnosti ne bi postavil v nasprotje pismenosti, temveč kot zadnji del opismenjeanja.

Komunikacija preko mobijev in računalnikov je v Sloveniji del splošne pismenosti, saj projekt Raba interneta v Sloveniji navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov tega. Pojem pismenost pa se bo v prihodnje predvidoma še zelo spreminjal - predvidene so zabrisane meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave (po Borisu Grabnarju občevalnike). Pismenosti morda kmalu več ne bomo povezovali z ročnimi spretnostmi.

Pismenost je imela naziv ekskluzivnega znanja do začetka 18. stoletja. Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati, bolje jo je obrniti sebi v prid, da nam utre pot do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti.

Elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega - delež žensk, ki pišejo blog, je enak deležu moških. A je žensk pri objavih publikacij zgolj dobra tretjina, avtoric romanov pa je 42%.

INFORMACIJSKA DRUŽBA:[uredi]

Informacijska družba/informacijska doba/digitalna doba/računalniška družba = socialna paradigma današnjega časa, ki nadomešča industrijsko družbo. Civilizacijska vloga knjige bo/je s pojavom elektronskih medijev potisnjena na rob, a ta ne bo izginila.

WIKIJI:[uredi]

Wikipedia in druga sestrska spletišča so pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia. So lahko dostopna, kdor objavlja, ne objavlja zaradi zaslužka, ampak za skupno dobro, vsak lahko kaj dodaja objavam - ni strogega avtorstva, ter je pisanje jedrnato, bistveno. Wikiji je skupni izraz za skupek spletišč, ki se razvijajo od leta 2001. Pod spletišča spadajo: Wikipedia, Wikiknjige, Wikiverza, Wikislovar, zbirko za slikovno gradivo,... Na Wiki spletiščih se najdejo tudi literarni projekti. To računalniška spletišča druge generacije, sem spadajo tudi blogi, socialna omrežja,... Na Wikipediji se meri tudi vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Jezik obstaja če so čanki v tem jeziku na Wikipediji. Včasih je bilo to merilo Biblija ali epska pesnitev. Na Wikipediji je slovenščina okoli 40.mesta in spada v 2.skupino, kjer so jeziki, ki ji napovedujejo preživetje. Več kot je jezikov na svetu, več je kultur, več je možnosti za preživetje. Članki na Wikipediji imajo cc (creative commons) licenco, to je licenca "ustvarjalnega ljudstva, občestva". Slovenski članki so povprečno 14-krat urejeni, avtorjev na članek je manj. Spodbuja se kreativnost, svoboda, enotnost in bratstvo. Uporaba Wikijev ni težka. Historiat omogoča vračanje na prejšnje verzije strani, so tudi povezave na drugojezične strani, ki omogočajo primerjanje, Wiki rezultati se znajdejo v iskalniku precej visoko. Ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Recenzentski postopki držijo nivo kakovosti, kredibilnosti in točnosti. Z razvojem teh spletišč, se bodo tudi recenzije specifičnih strok razvile do visoke mere. Wikipedija je nevtralna. Na voljo so pogovori, kjer se lahko vnamejo diskusije. Vsakršno delo na Wikinih spletiščih je "pro bono". Wikipedijina spletišča so zgrajena na optimističnosti, prepričanju da bodo dejanja na tej platformi dobronamerna, za izboljšanje sveta.

WIKIJI IN ŠOLA:[uredi]

Wikijina spletišča so lahko močno pedagoško orodje. Kdo bo pisal na internetu o literaturi, če ne študenti književnosti? Povezovanje Wikija s šolo je lahko tresk z realnostjo, saj mora mentor konstantno dokazovati svojo kredibilnost. Učenec pa lahko spozna, da je znanje dobro za širšo skupnost, ne le za ocene in starše. Velik strah je možnost, da se kdorkoli vtakne v tvoj tekst. Zaman, zadevo se da vedno še izboljšati, povedati na nov način. Ni pa to nadomestek za spletno učilnico. Negativnih izkušenj s tem medijem med študenti praktično ni.

AVTOR:[uredi]

Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju. Avtorska biografija je bila zato eminenten literarnovedni žanr (primer: Levstikov duševni obraz, Anton Ocvirk). 2. generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo — pomembna je bila avtonomnost umetniškega besedila in ne sporočilo avtorja. V 80. letih 20. stoletja pa so pozornost preusmerili k bralcu in njegovim interesom — od tod številne študije o trivialni literaturi, tj. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi. Pomembno je kakšno razmerje ima besedilo do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Poudariti pa moramo, da meje med fazami niso strogo začrtane, so večkrat zabrisane.

MOTIVACIJA ZA PISANJE:[uredi]

»Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor.« »V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno.« Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje med 4 vrstami pismenosti, in sicer splošno oziroma vsakdanjo, leposlovno, strokovno oziroma znanstveno ter publicistično. Težave se pojavijo pri razlikovanju med strokovnim in znanstvenim (npr. kam spada poljudnoznanstveni članek?). V revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij so znanstvene objave. Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja delijo s širšo publiko (npr. učbeniki v šolah).

IZBIRA JEZIKA:[uredi]

Izbira jezika, v katerem bomo pisali, je odvisna od naše ciljne publike (globalna javnost --> angleščina; domača publika --> slovenščina). Spoznanja in vednost o jeziku je treba širiti izven meja države. Pomembno je, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja. (a vse ima svoje meje!-ne pustimo se izkoristiti). Angleščine (ki je trenutno lingua franca) je res vedno več, a njen delež v primerjavi z drugimi jeziki ne narašča - strah pred popolno prevlado angleščine je (vsaj trenutno) neupravičen. Slavistična revija je primer publikacije z izvlečki in povzetki v tujih jezikih. A čeprav se s tem trudi približati delo mednarodni javnosti, le-ta ne kaže pretiranega zanimanja zanj. Angleške razprave so v znanstvenem svetu trenutno v privilegiranem položaju (razlogi: malomarnost bralcev, nezadostna promocija ...). K lastni promociji bi pripomogli z objavljanjem izvlečkov, povzetkov v angleščini. Pomembno je, da si prizadevamo za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij (vsaj na lastnem strokovnem področju) - tako doma kot v tujini. V slovenščini je Wikipedija zaživela in se še naprej vsakodnevno razvija.

IZBIRA TEME:[uredi]

Svet nam ponuja ogromno možnosti – izbir. Več možnosti, kot imamo, bolj kvalitetno naj bi bilo naše življenje. Ker nas s tem bombardirajo vsak dan, imamo občutek, kot da je večina teh izbir lažnih, zato se ne moremo oziroma nočemo odločiti, saj bi neprevilna izbira ogrozila naš obstoj. Pedagogi nam narekujejo, da si izberemo temo, do katere gojimo čustven odnos, Hadnik pa pravi, da ni dobrih in slabih tem.

VAJE V PISANJU:[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se jo je treba naučiti. dandanes sta orodji, ki ju moramo znati obvladati miška in tipkovnica. S tem se tvorec odloča med ponujenimi možnostimi za oblikovanje besedila. Moramo tu pa tam pisati tudi na roko: preko pisanja na roko se zvišuje inteligenca ter pride bolje do pomnenja črk. Za vajo bomo pretipkavali besedila pomembna za literaturno, nacionalno zgodovino, ki jih moramo digitilizirati, sicer ne bodo več berljiva in dosegljiva. Morajo biti tudi javno dostopna. Za to je primeren Wikivir, ki od 2006 hrani slovenske literaturne dosežke v javni lasti (nacionalna, literarna digitalna knjižnica). 114 jezikov ima takšno digitalno knjižnico.

USODA AVTORSTVA:[uredi]

Avtorstvo je starejši koncept. Besedila nimajo svojega zakona, zastopnika, ki bi urejalo ravnanje z njimi. Imajo pa avtorji svojo zakonodajo, združujejo se v društva, skupnosti,...Bralci pa imajo bloge, forume in bralne krožke. Biti avtor je včasih nekaj pomenilo: pripadanje eliti, kreativni smetani ljudi, družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorskih besedil je še danes izražen, ko avtor zahteva, da se ne posega vanje oz. čim manj. Nekateri avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko prodajo ali odstopijo pravice. Problematično postane, ko avtor preprečuje širitev dela med publiko, ki se mu je zamerila z navito ceno, s prepovedjo širjenja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih. Taka dejanja ne prispevajo k večanju zaželenosti ali vrednosti dela.

SOAVTORSTVO:[uredi]

Wikiji in podobni sistemi pomagajo odpirati pisce za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v delo, ne vzamemo kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Wikiknjige odpirajo možnosti sodelovanja več avtorjev, skupinskemu pisanju za isti cilj, z avtorskimi pravicami se ne ubadajo. Pravila avtorstev na Wikiknjigah niso določena. Kot humanisti, nevajeni sodelovanj, moramo nekaj pravil upoštevati: vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov, zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same, zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre, soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo, ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu. Na tak način se izognemo napuhu. Ko pišeš v večih, ne pišeš, da dokažeš, da si najboljši, ampak pišeš za širše dobro. Zaradi avtorskega napuha nekateri avtorji vidijo svoje delo kot zasebno lastnino in kontrolirajo dostop do njega. Teksti skupinskega avtorstva so opremljeni z licenco cc.

OBJAVLJANJE:[uredi]

Avtorstvo je povezano predvsem z objavljanjem, ne toliko s priložnostjo pisanja. Pri klasikih so pomembne tudi neobjavljene stvari, sicer pa je pomembno samo objavljeno. Včasih je bilo priti do objave težko, danes je do objave v revijah, časopisih ravno tako. Je pa strošek tiska veliko manjši in si ga lahko privošči marsikdo. Najlažje in najceneje je pa objavljati na spletu. Internet je prinesel nov pomen izrazi "postaviti besedilo". Včasih so besedilo postavljali ljudje v tiskarni in ga lahko tudi cenzurirali, če se jim je zdelo preveč sporno za množico ali za oblastnike. Danes "postavljamo besedila" na spletne strani, strežnike. Za objavljeno besedilo lahko jemljemo besedilo, ki pride do čim več bralcev, saj je samo dano besedilo na splet zelo težko najdeno. Če nočemo, da je naše besedilo "objavljeno": v glavi uporabiti vrstico <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">. Če želimo pred indeksiranjem skriti ves direktorij, postavimo vanj datoteko z naslovom robot.txt, v kateri naj robot najde samo naslednji dve vrstici: User-agent: *Disallow: / (oz. Disallow: /ime direktorija/, če hočemo iz »objave« izključiti samo ta direktorij). Postaviti besedilo na splet pomeni dati dokument na solet z namenom, da ga vidi čim več ljudi. Za to skrbijo cela podjetja. za pravo objavo se je treba potruditi. pomembna je postavitev besedila na vidno, pomembno mesto; na močan medij, na bran blog, forum, hiperpovezave v besedilu. Wikipedija in Wikivir primera strani, kjer so besedila objavljena in vidna. Wikiverza pa, čeprav je javno dostopna in vidna vsakomur, je bolj lokalne narave in vtikanja v besedila na njej, z namenom za večjo vidnost tekstov, se smatrajo kot zloraba. Če ima besedilo na spletu status objave najprej odloča avtorjev namen. Če je besedilo napisal zato, da ga vidi čim več ljudi in se je v to smer tudi pripravil, je to zagotovo objava. Če pa se je besedilo na spletu znašlo pomotoma, nenamenoma to ni objava. Dandanes je problematično tudi "javno objavljanje" predvsem zardi družbenih omrežjih. Objave na Fb, Twiterju so namenjene nekemu ožjemu krogu, a vseeno lahko postanejo javne, če pritegnejo pozornost množice. Praksa reguliranja objavljanja na spletu, ne more biti enaka kot tista za tiskane medije!

MNOŽIČNI UM:[uredi]

Množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest,... gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, namenjenega vsakemu članu družbe. Koncept skupnega znanja gradi na prepričanju, da mora biti znanje zastonj. Splošno znanje nastaja kot dialog med posamezniki. To naj bi simbolizirala Wikipedia. Skozi zgodovino je že bilo več takih poskusov zajetja vsega znanja. Metafora Babilonskega stolpa. Pri debatah nepravičnega razporeda dobrin po svetu se znanja ne omenja. Ali znanje ni dobrina? Kulturni spomeniki- predmet javnega zanimanja-kdaj? V enciklopedijah so bile informacije razvrščene po abecedi ali drevesno. Wikipedija ima algoritem za iskanje. Jaron Lanier- hudo kritiziral, češ, da tak pristop grozi zahodni civilizaciji, ki je oblikovana na osnovi intelektualnih dosežkih posameznika. Anonimni vnosi na Wikipedijo so lahko zmanipulirani s strani političnih strank in zanje nihče ni osebno odgovoren. Wikipedia je "vladavina drhali", anonimni uredniki se norčujejo iz strokovnih urednikov. Množična pamet je dolgočasna in neumna, Wikipedia ne objavlja novih vsebin, le pogreva stare. Nekaj kritike je na mestu. Vendar: pisci so pod vzdevki, niso anonimni. Wikipedia je trn v peti kapitalizmu, ki slavi posameznika in tekmovalnost, ki vidi znanje kot materialno dobrino. Kritika izhaja iz socialne teorije, ki ima nezaupanje do množice. Množica se je v socioloških teorijah pojavila šele v 18. in 19. stoletju, v 20. stoletju se je pojavil totalitarizem in birokratizem. Izhajanje iz tega je, da množice niso možne vladati sebi, se obvladovati. Masovnost je nevarna, ker vedno išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Voditelj jo drži skupaj in zastopa skupne želje. Intelektualci, ki so težko prišli do visokega položaja, prevzamejo vlogo voditelja take množice, in na to množico gledajo kot na neumno, patološko, nezmožno samostojnega odločanja. Postliberalno-demokratično stališče je bolj razsvetljensko usmerjeno: množic ne prezira, skupnost je skupnost posameznikov. je zgolj reprezentativna. Sodobna množica je sublimna, ker jo določa drugačna vrsta dela. Ne več zgolj fizično, ampak tudi s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Deluje zavestno. Prisega na red. Ne potrebuje več avtoritete. Množica ima dandanes pozitivno konotacijo. Je konstruktivna ustvarjalna sila. Razne inštitucije so tam za samoorganizacijo. Tako moramo razumeti pomen pametne množice. Wikipedia izrablja znanje/pamet množice, vsak posameznik s svojim delčkom dodaja nekaj h koristi skupnosti. Je dokaz trditve, da v določenih situacijah množica opravi naloge bolje, kot sam posameznik znotraj nje.

AVTORSKE LICENCE:[uredi]

Besedilo je iz pravnega vidika inteektualna astnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji, danes, ko pa imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.

CREATIVE COMMONS:[uredi]

Creative commons oziroma »ustvarjalna gmajna« je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bolj kot morebitnim zlorabam, je namenjena lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.

COPYRIGHT:[uredi]

Avtorska zakonodaja ščiti dela v katerem koli mediju (npr. literarna, dramska, glasbena dela) pred zlorabo. Posamezniki lahko ravnajo z deli kakorkoli želijo, lahko jih tudi prekopirajo itd., dokler ostaja v sferi zasebnega. Če pa pride delo, ki je bilo nepoobaščeno razmnoženo v javnost, pa je to zloraba. Cilj poglavja o copyrightu je v tem, da predstavi, zakaj ni več ustrezno za sodobna dela. Pri intelektualnih delih preveč poudarja avtorja, zaradi začetka v tiskani knjigi se ne prilagaja najbolje novejšim medijem kot je internet, poleg tega pa obravnava delo kot lastnino in ne kot javno dobrino. Danes ni več tako pomembna materialna vrednost del, kot je bila nekoč. Včasih je namreč eno knjigo ahko bral samo en čovek naenkrat, danes pa je dostopnost širša, saj si lahko delo pridobimo na spletu, kjer lahko naenkrat bere več tisoč ljudi. Tu je največji problem copyrighta, saj ne upošteva nematerialno dimenzijo intelektualnih del. Zakonodaja se namreč bolj osredotoča na zlorabe, namesto, da bi zagotavljali nemoten dostop do informacij. Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Tisti, ki pa so pa njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi. Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati. Največji problem v zakonodajnem pravu se nanaša na filme, ki so posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevodi itd. Izvedeno delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le in samo, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Pomembno je poudariti pošteno uporabo, saj lahko tudi v primeru, da nismo lastniki avtorskih pravic, delo kjub temu tiskamo, fotokopiramo, citiramo, digitaliziramo, nalagamo s strežnika itd. Poštena raba je neprofitna raba. Ločiti moramo med prodajo dela ter prodajo dela in avtorskih pravic, saj se s slednjim odrečejo pravici do odločanja o razmnoževanju in distribuciji. Bralec, ki kupi knjigo nima skoraj nobene svobode razpolaganja z delom, saj ga ne sme razmnoževati ali celo vzeti del, ga preoblikovati in uporabiti po svojih željah. To lahko naredi samo z dovoljenjem avtorja (proti plačilu). Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev. Vrste licenc cc so naslednje: Priznanje avtorstva: Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno. Deljenje pod istimi pogoji: Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela Nekomercialno: Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema. Brez predelav: Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema. Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.

BRALEC:[uredi]

PROSTI DOSTOP:[uredi]

Danes je v veljavi prepričanje, da mora biti dostop do informacij za vse omogočen in zastonj. S tem imamo v mislih osnovno, srednjo in visoko šolo ter učbenike. V preteklosti je bil tak dostop do informacij onemogočen, saj so bile edini vir znanja knjige. Šola naj bi ponujala brezplačno izobraževanje, a nikoli ne omenimo vseh raznoraznih članarin, vstopnin za muzeje, izposojnin za filme, naročnin za revije ... Ravno obratno pa nam internet omogoča vse boljši dostop do vseh informacij, ki jih potrebujemo za zabavo ali življenjske obveznosti. Slovenci živimo v prepričanju, da ne smemo zaupati ničemur, kar pride od zunaj ali zastonj, saj morda ni resnično ali pa bo čez nekaj tednov prišel račun, ki ga bomo morali plačati. Avtor se v tem podpoglavju sprašuje tudi o dostopu do umetnosti, saj je le-ta dostopna samo, če zanjo plačamo ali v obliki denarja, vstopnine ali članarine. Umetnost postane dostopna le takrat, kadar je avtor že nekaj časa mrtev, ali pa ima cc-licenco. Od leta 1990 obstaja Prosta ali odprta dostopnost, ki pa se nanaša na znanstvene informacije - tukaj moramo ločiti prosti dostop in prosto vsebino, ki pa nam omogoča spreminjanje le-te in poseganje vanjo.

ZALOŽBE:[uredi]

Kakor že vemo, je vsaka objava v Wikipediji javna, torej je avtorja tako rekoč nemogoče določiti. Včasih se študentje srečajo s problemom, da v svojih nalogah ne navedejo Wikipedije kot vir, saj se jim zdi kot neko splošno znanje. Znanje ne bi smelo biti last nekih točno določenih oseb, ampak javno dobro. Za primer lahko vzamemo študenta Aarona Swartza, ki je omogočil brezplačen dostop do plačljivih znanstvenih člankov in mu je bilo zaradi tega sojeno na sodišču, vse pa se je končalo z njegovim samomorom. Založbe so primer tega, saj vsakega človeka obravnavajo kot potrošnika njegovih dobrin in znajo obravnavati samo tržno blago. Dandanes se ljudje zavedamo, da je lahko tudi informacija, do katere pridemo zastonj, boljša kakor tiste, za katere bi morali plačati. Problem založb je to, da zavračajo širjenje informacij na kakršenkoli drugačen način kot pa v knjižni obliki. Za založbe je značilno, da investirajo v produkcijo in nastanek publikacij in potem od tega pobirajo profit.

REPOZITORJI:[uredi]

Glavni namen repozitorijev je arhiviranje diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi. Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti. Kriterij branosti pomemben. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno (vgradimo lahko Google Analytics).Odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in plačati. Slog pisanja se spreminja z objavami na spletu.

VAROVANJE ZASEBNOSTI:[uredi]

Sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. Nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja. Napako z enačenjem skupnega in javnega. Poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov.

KREDIBILNOST:[uredi]

Ljudje smo navajeni zaupati tistim založbam, ki vsako delo pred objavo prefiltrirajo. Velikokrat smo tudi sami dolžni presoditi o kredibilnosti nekega dela, saj vsak zdrav razum to zmore sam. Avtorju zaupamo, če je ta uveljavljen strokovnjak in so njegova mnenja v publiki cenjena in znana. Sicer imamo pravico do nestrinjanja z njim, vendar ne moremo trditi, da njegove informacije niso verodostojne. Največkrat zaupamo že izkušenim, starejšim avtorjem, kar pa ni vedno pravično, saj so mlajši avtorji bolj teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu.

AKTIVIZEM:[uredi]

Aktivizem pomeni dejavnost, delovanje. Je socialni koncept, ki ga lahko povežemo s pridevniki mladinski, partijski, kulturni, sindikalni. Med drugo svetovno vojno so za aktiviste označevali politične delavce Osvobodilne fronte. Dandanes je na svetu ogromno aktivistov, ki politično delujejo med ljudstvom, to so feministi, ekološki aktivisti, mirovniki, humanitarci in tako dalje. Ker družba napreduje, napredujejo tudi tovrstna združenja.

AVTORSTVO:[uredi]

Inštitucije avtorjem in njihovim delom dajejo upravičenost, ki temelji na pravni podlagi, hkrati pa tudi zavira objavo prelomnih odkritij in novosti. Ljudje postanemo sumničavi, ko za objavo ne stoji nobena inštitucija, kar pa ni nujno, da to pomeni, da je ta objava slabe kvalitete ali neverodostojnih informacij. Ljudje tudi zelo radi hitro sklepamo, da le je nek dokument star, da je ta zanesljivejši, toda tudi stare dokumente moramo pri prepisovanju kritično oceniti in preveriti.

STROKOVNO RECENZIRANJE:[uredi]

To je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Strokovnjaki, ki to delo opravljajo so recenzenti, na primer uredniki pri časopisih, knjigah. Recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih, s porastom objav in številom nepoznanih piscev. Velikokrat se lahko zgodi, da recenzent spregleda pomemben prispevek mladega raziskovalca in s tem zavrne kvaliteten članek. Da bi se temu izognili, znanstvena skupnost uvaja javno recenziranje. Recenzijski postopek pomeni, da lahko članek sprejme, ga zavrne ali pogojno sprejme - za tega se odločajo najpogosteje, saj uredniki tako avtorja prosijo, da upošteva njihove pripombe, dopolnila in komentarje. Recenziranje naj bi preprečilo objavo nepreverjenih in neverodostojnih člankov in razprav.

PRAVOPIS:[uredi]

O zanesljivosti nekega vira nam sporoča že pravopis, kako dobro se avtor zna izražati. Takoj se nam porodi dvom o neki informaciji, če že na prvi pogled vidimo, da pisec ne pozna pravopisa.

LOČILA:[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je poznavanje uporabe vezaja, pomišljaja in dolgega pomišljaja. Pomembno je tudi, da ve, kdaj jih mora uporabljati stično ali nestično. Pomembni indikator so tudi narekovaji. Slovenska Wikipedija priporoča uporabo slednjih narekovajev (»«), ki jih najdemo v orodjarni s simboli. Velikokrat tudi pride do napake pri uporabi tropičja, ki je nujno nestično ločilo, torej pred njim ni vejice. Podpičje uporabljamo kadar želimo poved pojasniti ter se nam zdi pika premočna, vejica pa prešibka.

vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—) Pomišljaj dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice. Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi. Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje, Anton Umek – Okiški, Ada Vidovič-Muha


VELIKE ZAČETNICE:[uredi]

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

DRUGO:[uredi]

Primer pravopisnega ocvirka: Kjer je bila osrednja figura moški : Kjer je bil osrednja figura moški. Spol se po pravilu veže na osebek, vendar je tu odločitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

DIGITALNA PISMENOST:[uredi]

Kar se dandanes od avtorja pričakuje, da zna besedilo pripraviti sam, je torej za pisca nujno potreben računalnik.

FORMATI BESEDIL:[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov: txt pomeni golo besedilo; doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo; htm ali html je spletno besedilo; pdf je natisljivo besedilo in besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

BESEDILO V WIKIJIH:[uredi]

Vedeti je treba, da: za odstavek pustimo eno vrsto prazno; enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica; naslove obdamo z dvema enačajema (podnaslove s tremi itd.);ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’; povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani. Sliko vstavimo preko menija. Oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#). Presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom.

VAJE V WIKIJIH:[uredi]

Pri pisanju se moramo izogibati odstavkom, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto. Če pomotoma naredimo napako, jo zlahka odpravimo s klikom na možnost razveljavi, hvaležnost za tuje posege pa izrazimo s klikom na možnost zahvala.

SPOROČANJE POPRAVKOV IN KOMENTARJEV:[uredi]

Pripombe lahko avtorju sporočimo ustno, preko e-pošte, v opombah svojih besedil ali v neposrednem besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Lektorji, uredniki ali mentorji morajo svoje posege v besedilo jasno označiti, pisec pa se je dolžan nanje odzivati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katerih ne. Besedil izpostavljenih skupinskemu urejanju pa ni potrebno posebej označevati, saj se spremembe avtomatsko shranijo.

NAVAJANJE:[uredi]

Citiranje je osrednja oblika kulturnega spomina in srce humanistične znanosti.

ČEMU SPLOH CITIRAMO:[uredi]

Citiramo z namenom narediti besedilo čim prepričljivejše. Ponavadi navajamo izjave splošno znanih in ugednih avtoritet. S tem dobi pisec krog zaupnikov, ki ga tvorijo ugledne osebe, katere v svojih delih navaja ter bralci, v katerih vzbudi občudovanje. Ti krogi se razikujejo glede na stroko, temo, starost itd. Neko besedilo dobi oznako znanstveno, če prinaša neko novo znanje. Zato je sklicevanje pomembno, saj večja razumljivost informacij. Je tudi ena od glavnih komponent, po katerih prepoznamo znanstven tekst. Navajanje je že standardizirano, viri pa so urejeni po abecednem vrstnem redu. »Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje [ ... ], da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.« Priznavanje avtorstva posameznikom je ena delikatnejših zadev v današnji družbi. V opoziciji množici, ki čedalje bolj pogosto »podarja« svoje znanje javnosti s prostim dostopom, so posamezni avtorji, katerim se gre poleg financ tudi za družbeni ugled. »Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.« Odnos do avtorskih proizvodov bi nam morala narekovati zdrava kmečka pamet, saj je avtorsko delo v javnosti zato, da je na razpolago morebitnim intresentom. Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Pri pisanju moramo najti pravo mero citiranja in sklicevanja na druge avtorje.

PREPISOVANJE:[uredi]

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno pripisali ali povzeli izjave. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Kopija izvira iz besede copia, ki pomeni obilje, blagostanje. Plonkanje se včasih dogaja med akademskimi kolegi (na primer sovražno prevzemanje teme) in ga je težko dokazati, saj tuje znanje uporabljajo v parafrazah in ga preoblikujejo po svoje. Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig. Udobneje jim je stisniti copy paste s spleta in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede zamenjali z drugimi. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

CITATNA INDUSTRIJA:[uredi]

CITATNI INDEKSI:[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim. Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

FAKTOR VPLIVA:[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami; pri slednjih gre lahko za kritiko citiranih objav, kar je daleč od vplivnosti, pa se kljub temu razume kot citat in kritiziranemu članku priskrbi višji status.

SLO. ZNANSTVENE REVIJE:[uredi]

S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost; Slavistična revija; Dve domovini; Jezik in slovstvo; Razprave SAZU in Studia mythologica Slavica, itd.

CITATNI SLOGI:[uredi]

V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes - čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje. Ker Slovence bremeni pogosto upravičeno nezaupanje v lastno zmožnost trezne presoje, se radi sklicujejo na pravila obnašanja, ki naj bi imela mednarodno veljavo.

TEHNIKA CITIRANJA:[uredi]

Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali.

OPOMBE:[uredi]

Tradicionalna opomba (Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«. Aleksander Bjelčevič, Verz in proza, vmes pa nič, JiS 50/1 (2014), 1–5) Opomba s kratkim sklicem (Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«) Kratki sklic namesto opombe (Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo« (Bjelčevič 2014: 5)

KRATKI SKLICI:[uredi]

Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo. Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije. Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

OZNAČEVANJE NAVEDKOV:[uredi]

Označujemo jih z narekovaji; odstavek in drugačen črkovni rez; izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje in navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami.

OD KOD VSE CITIRAMO:[uredi]

Iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa pač najbolj utrjen in ker se nam zdi, da je natisnjeni tekst trajnejši.

VIRI IN LITERATURA:[uredi]

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

ZASLON IN PAPIR:[uredi]

Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi.

ZGLEDI:[uredi]

Najzanesljivejši medij prepisovanja podatkov je danes Cobiss, ki ponuja 3 različne zapise – polnega, ISBD in COMARC. Najboljši zapis za naše potrebe je v formatu ISDB.

KNJIGA:[uredi]

Na spletu bi knjižne podatke zapisali takole: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS Na Wikijih: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS Na papirju: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. Če je delo dostopno tudi na spletu (če pa zapišemo na papir, na koncu zapišemo kje je še dostopno): Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

KNJIGA NA BRALNIKU:[uredi]

Izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. Zato raje citirajmo z dLiba ali Wikivira kot s Kindla in drugih bralnikov. Elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, zato je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo, ker besedila niso pagirana.

ČLANEK V ZBORNIKU:[uredi]

Pri člankih v zborniku je potrebno v Cobissu odpreti dva zapisa: zapis o članku in zapis o zborniku. Do zapisa v zborniku pridemo s klikom na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku. Povezave na spletno objavo članka v zborniku ni ustrezno navajati. Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

POGLAVJE:[uredi]

Ko je avtorjev več, za naslovom knjige naredimo vejico ter napišemo številko in naslov poglavja: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

SPREMNA BESEDA:[uredi]
  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. COBISS

Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS
RAZPRAVA V REVIJI:[uredi]

Primer:

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe:

  • Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib
ČLANEK V ČASNIKU:[uredi]

Primer:

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, tu pa smo se odločili zapisati jih kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil! Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov.

ČLANEK NA dLibu:[uredi]

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Članek, ki je vpisan v Digitalno knjižnico s svojimi metapodatki, citiramo takole:

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko). Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu pa ga ni, ker revija še ni bibliografsko popisana. Zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samodejno generirana citatna sloga. Pri popisu ju spremenimo:

  • izpustimo letnico začetka izhajanja revije
  • izpustimo založbo
  • izpustimo št. Cobiss, ki ne pripelje na vpis članka, ampak na zapis o *celotni reviji, ampak na zapis o celotni reviji
  • izpustimo besedi letnik in številka
  • v oklepaju je letnica
  • zadnji številčni podatek so strani

Da smo dobili podatke o straneh, na katerih je natisnjena kritika, in podatke o velikih začetnicah ter ločilih v naslovu, je bilo treba odpreti dokument v pdf-obliki. Za polno avtorjevo ime smo pokukali v Cobiss (horvat + zidar), če tam ne bi našli, bi pomagalo detektivsko guglanje. Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben. Najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S <Ctrl> + <v> potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo. Pri digitaliziranih publikacijah smo v skušnjavi, da bi povezavo nanje napravili kar preko naslova in ne šele na koncu običajnih bibliografskih podatkov za tiskano predlogo. Domislica ni dobra iz dveh razlogov: najprej je tu naslov, katerega besede bi mogoče želeli povezati z enciklopedičnimi informacijami, v zgornjem npr. Jože Horvat, Pavle Zidar in Izlet v mrak, in bi jih v tem primeru ne mogli, izpustili pa bi tudi priložnost za razločno oznako spletišča, v okviru katerega je bilo besedilo digitalizirano, v našem primeru dLib. Če bi se odpovedali povezovanju na številke strani 555–57, bi izgubili podatek, da gre za povezavo samo na ta članek, ne pa kar na celotno številko.

ENCIKLOPEDIJSKO GESLO:[uredi]

Najlažji je sklic na wikipedijsko geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova v imenovalniku. Sklicevanje na npr. slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl: (planinsko povest)

Wikipedija ponuja dovolj zgledov za sklicevanje zunaj Wikipedije. Najdemo jih pod zavihkom Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX.

Ne navajamo avtorja! Prav tako ga ne zamenjamo s Sodelavci Wikipedije. Nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval. Datum je zabeležen na dnu člank (npr. «čas zadnje spremembe: 09:23, 24. nov. 2016.»). Iz tega zapisa uporabimo samo dan, mesec (v nominativu/genitivu/okrajšanega) in leto. Tri možnosti navajanja naslova: «WikipedijA: Prosta encikopedija», «Iz Wikipedije, proste enciklopedije» ali «Wikipedija» Pojasnila, da gre za internet niso potrebna (kot to zahteva slog MLA: Web, slov. Splet). Odveč je tudi navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...).

Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije je brez pike pred naslovom spleitšča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov. Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest

Zapisi spletišča na papirju:

  • Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
  • Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
  • Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Povezavo na verzijo spreminjajočega se gesla, ki smo jo uporabili pri pisanju članka dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije in potem povezavo iz ukazne vrstice vgradimo pod naslov gesla v našem spisu. Lahko pa z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla.

3 pomembni viri za biografske članke:

  • Slovesnki biografski leksikon
  • Primorski slovenski biografski leksikon
  • Novi slovenski biografski leksikon
  • vsi našteti bodo združeni na portalu Slovenska biografija (ZRC SAZU). V prihodnje se bomo sklicevali samo nanj:
  • Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.

Ali, kadar želimo izrecno pokazati na relevantni vir podatkov znotraj SB:

  • Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.

Poglejmo si, kako citirati v SB popisanega primorskega avtorja Andreja Budala. Podatke o tem v katerem zvezku se nahaja članek, kdaj in na katerih straneh je izšel bomo izpustili, ker po leksikonih iščemo po abecedi in ne po strani v kazalu. Avtor je podpisan na dnu članka s kratico Jem, ki jo kazalo kratic razveže v Martin Jevnikar. Pdf-ji zvezkov so na portalu Sistory: Zgodovina Slovenije.

  • Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.

Še en primer:

  • Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.

Kadar nočemo biti tako natančni, podatke o izvirni objavi umaknemo, pojavijo pa se nove dileme. SB združuje zelo kratko nepodpisano geslo iz SBL, geslo iz NSBL, ki ga je podpisal Andrej Vovko, in geslo iz PSBL, ki smo ga pravkar citirali. Vseh avtorjev ne bomo navajali, pri odločitvi za samo enega, prvega, pa smo v zadregi, kdo je to, zato mislim, da si v takih primerih lahko privoščimo izpust avtorja: Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.

Enciklopedija Slovenije še ni digitalizirana. Gesla v njej so avtorsko podpisana. Ne navajamo podatkov o mestu gesla v enciklopediji. Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Leksikona Slovenska književnost in Literatura navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo.

  • Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].

Izraz Leksikoni je zapisan samo na platnicah zvezka v seriji leksikonov Cankarjeve založbe, ki pa ga v kolofonu ni, zato ga postavimo v oglati oklepaj na koncu.

Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico. V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

FORUM:[uredi]

V kolikor forum navajamo v tisku in obstaja možnost, da bi bralec portal lahko zamenjal za časopis, navedku dodamo pripis Splet, pri navajanju na zaslonu pa to ni potrebno, saj je razvidno iz dodane povezave. Zelo relevanten slovenistični vir je SlovLit. Če se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani med seboj razlikujeta, po lastni presoji izberemo, katerega bomo navedli.

Primer: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Primer iz SlovLita: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

SPLETNI TEČAJ:[uredi]
  • J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.
BLOG:[uredi]

Datuma ni potrebno navajati, če ni verjetno, da bi se stran spreminjala, dobro pa je poiskati ime avtorja iz drugih virov, v kolikor ni zapisano (če je to mogoče).

  • Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.
ČLANEK NA SPLETIŠČU:[uredi]

Na spletu so ponavadi objavljene predobjave, ki potem dobijo svojo natisnjeno verzijo. V tem primeru navedek naknadno dopolnimo s podatki o tisku, če so spremembe med člankoma velike, pa to v opombi pojasnimo. Nekaj primerov:

  • 1. Primer: Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS
  • 2. Primer: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
  • V tisku: :Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

Če ne bi bilo končnice .net, ki jasno kaže na internetno objavo, bi dodali pripis: Splet.

ZAPIS V PODATKOVNI ZBIRKI:[uredi]

Če na strani z zadetkom ni nobenega imena, namesto njega zapišemo ime urednika (oz. urednikov), ki je vidno na dnu strani. Dodamo letnico postavitve in, ker se zbirke spreminajo, tudi datum ogleda. Datacijo strani sicer lahko razberemo iz izvirne kode in jo zapišemo v oglatih oklepajih, v wikijih, kjer ti služijo drugemu namenu pa datacijo izpustimo.

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
DIPLOMSKA NALOGA:[uredi]
  • Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

(Sklic na vseh 19 diplomskih nalog v zvezi z Ivanom Potrčem)

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

(Sklic na posamezno nalogo, če bi obstajal zapis v Cobissu, bi dodali še sklic nanj.)

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

(Podatki o mentorju so včasih pomembni, zato jih lahko dodamo, prav tako tudi mesto, kjer se delo, ki je unikat, nahaja.)

PROSOJNICE, VIDEO PREDAVANJA,ANIMACIJA:[uredi]

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

  • Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
  • András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
  • Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

V zadnjem primeru smo izpustili podatek o avtorju, saj ta ne razkriva svoje identitete.

ZEMLJEVID:[uredi]

Podatke o zemljevidu v našem besedilu navajamo kar pod njim, kakor pri slikah. Avtorjev ni treba pisati, saj so dandanes večinoma produkt inštitucij, torej neke ekipe. Ni potrebno navajati, v katerem uporabniškem formatu je zemljevid (Lite, Pro), moramo pa upoštevati razlike v imenu in http naslovu spletišča.

Primer navedbe sloja Literarni spomeniki, ki smo ga ustvarili na Geopediji (kakor bi zapisali pod sliko zemljevida): Zemljevid 1: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Primer navedka tega zemljevida v seznamu literature: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Možnost sklica na posamezni spomenik v sloju: Zemljevid 3: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014. (1. primer)

ali Zemljevid 4: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014. (2. primer)

FOTOGRAFIJA:[uredi]

Vire navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko, v natisnjenih monografijah pa je nakoncu še seznam fotografij, opremljen s številkami strani. Podoben status imajo tudi tabele in grafikoni. Wikiri slik ne številčijo. Zakonodaja o navajanju fotografij, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, obvezno zahteva navedbo avtorja, kar pa je nekoliko nelogično. Nesmiselno je namreč npr. navajati avtorja posnetka zaslona, slike naslovnice knjige ali njenih strani, informacijskih tabel, slik, kipov itd. Če se je avtor podpisal z vzdevkom, bi bilo poiskati in objaviti njegovo pravo ime celo narobe, saj tega očitno sam ni želel. Ime torej navajamo le, ko je razvidno, da je imel avtor tak namen oz. je fotografija očitno avtorsko/umetniško delo.

  • Zgled z dLiba: Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib
  • Zgled z dLiba 2: Slika 3: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. (COBISS) Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib
  • Zgled iz strani v fotoalubmu: Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
  • Ko sta avtorja dva: Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.
  • Navajanje fotografskih reprodukcij umetniških del: Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

Splošno načelo je, da navedemo čim več informacij, če je treba, tudi opisno. Glede navedbe datuma ogleda sami presodimo (glede na spremenljivost spletišča), ali je potrebna ali ne. Oglate oklepaje uporabljamo za svoje dodatke ali komentarje.

RISBA:[uredi]
  • Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Opis slike ni potreben, če moramo dodati kratko pojasnilo v slovenščini, to storimo v oglatih oklepajih takoj za naslovom.

  • Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart. 11. marca 2007, obiskano 2. 12. 2013.

Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

GLASBENO DELO:[uredi]

Ravnamo se po praksi z radija, naslove glasbene klasike slovenimo, kakor to počnemo tudi pri slikarstvu.

RADIJSKA,TELEVIZIJSKA ODDAJA IN FILM:[uredi]

Pri navajanju oddaj in filmov je podatkov včasih preveč, včasih premalo, velikokrat pa se pred našimi očmi odvrtijo prehitro, da bi jih lahko zapisali, zato se moramo znajti iz napovednikov programa ali informacij v spletnih arhivih.

  • Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Kot tvorca oddaje navedemo urednico, sledi naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, nato pa še mesto in čas predvajanja ter spletno lokacijo, kjer je oddaja arhivirana.

  • Film: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.
NAPAKE PRI CITIRANJU:[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.

navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij

  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča


NAVAJANJE NA WIKIPEDIJI:[uredi]

Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo kar 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje, ki so znanje črpali iz obsežnega članka v angleščini (sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redakcijami in ima 85.000 ogledov na mesec). Wikipedija nima svoje metode citiranja, sprejema pa vse obstoječe standarde in si prizadeva le za poenotenost znotraj posameznega članka. Pomembna poudarka sta še prepoved lastnega raziskovanja in sklicevanja nanj ter "pravilo", da se med viri ne navajajo drugi članki iz Wikipedije (nanje lahko v samem besedilu usmerjamo s hiperpovezavami). Slovenski napotki za razliko od globalnih postavljajo založbo pred kraj in uveljavljajo še nekatera načela, ki bi jih bilo s časoma bolje odpraviti, a v splošnem vendarje sledijo duhu wiki spletišč.

ŽANRI:[uredi]

Žanri: vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni, strokovni. Pisci jih pogosto mešajo. Strokovno pisanje je tisto, ki ne dosega visokih kriterijev znanstvenega (take objave niso recenzirane, nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja).

Žanri:izvirni znanstveni članek – prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji pregledni znanstveni članek – sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.

kratki znanstveni prispevki – ločijo jih bibliotekkarji in so nižje točkovani strokovni članek – predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo (objavljeni v strokovni ali znanstveni reviji, po zahtevnosti in slogu pa so prilagojeni bralcem teh revij) poljudni članki – popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj (časniki in nespecializirane ravije za najširšo publiko) Specifične prezentacijske oblike in priložnosti: vabljeno predavanje, objavljeni prispevek na konferenci, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju itd.

V humanistiki imajo največji status knjige (monografske publikacije):

  • znanstvene
  • strokovne
  • univerzitetni učbeniki
  • drugi šolski učbeniki
  • učno gradivo
  • priročniki ipd.

Cobiss med monografskimi publikacijami našteva tudi diplome, magisterije in disertacije (gre za znanstvena dela). Disertacije praviloma izidejo še v knjižni obliki (objavljene tudi na spletu). Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo zanstvene objave (ne pa časopisni članki, predavnja ipd.). Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave (znanstvene revije). Akademski pisci mislijo, da spadajo vsa gesla v Wikipediji med strokovne članke. Članki na Wikipediji se razlikujejo že po dolžini (škrbine, standardni članki vredni 4 točk in članki v obsegu nad eno avtrosko polo z 9 točkami, ki jim pripisujemo status preglednih znanstvenih razprav. Zahteva po enciklopedičnosti ne pomeni več zahteve po kratkosti člankov, ampak le zahtevo po konciznem, jedrnatem izražanju. Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila (tutorial)
  • razprava
  • pregledna znanstvena razprava
  • izvirna znanstvena razprava
  • strokovna recenzija

ŠOLSKO PISANJE:[uredi]

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Prvi namen je izpolniti študijske obveznosti, za oceno in dosega naziva. Mentor se mora prepričati, da je kandidat preštudiral vso relevantno literaturo, od tod večji poudarek izbiri referenc in njihovega upoštevanja. Pri pisanju kombiniranih (interdisciplinarne) diplomskih nalog vedno znova prihaja do nesporazumov: kateri citatni slog naj upošteva kandidat, kateri del diplome pripada kateri stroki, kdaj in v čigavem seminarju naj bo predstavitev diplome, kakšna bo ocena itd. Potrebno je soglasje mentorjev, ki naj kolikor je mogoče enakomerno razporedita svoj angažma.

Navodila glede oblikovanja so namenjena sama sebi oz. vzpostavljanju mentorske ali uredniške avtoritete.

POPRAVLJANJE:[uredi]

Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Zato se večino časa ukvarjamo z že napisanimi besedili, ki jih popravljmao, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo. Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, slogovno poenotenje, dopolnjevanje, čiščenje).Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni postavljanju besedil.

Popravljanje je zbirni izraz za lektoriranje in korigiranje (strokovni dejavnosti). Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. Potrebno je odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.

Najbližji prevod lektoriranja v angleščino je copy editing, kar pa poimenuje dejavnost urednika, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo (skrb za format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd.), z besedilom ima tehnične opravke in ga ne pravopisno ureja.

Zgodnje literarne kritike v slovenskem pisanju so se sukale okrog presoje primernosti jezikovnega izraza v leposlovju (literarni programi). Avtorji neredko slovenščine niso obvladali, saj so se šolali v italijanščini ali nemščini ali pa niso bili zadosti opismenjeni (Alojz Gradnik, Lojze Kovačič, Tone Svetina). Avtorji so na lektorje včasih hudi, češ da jim pačijo slog, ga nivelizirajo, ukalupljajo. Nesprejemljivi so takšni protesti strokovnih piscev, saj je cilj njihovih besedil razumljivo in prepričljivo podajanje informacij, osebni slog je v drugem planu. Korektora ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilo povzročil stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena na objavo. Besedilo mora biti po korektorjevi korekturi čim bolj podobno tistemu, ki ga je dal avtor iz rok. Včasih se lektura in korektura pomešata.

Besedila lektoriramo v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtro ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta. Korekture besedila uredniki ali pa tiskarne pošiljajo v formatu pdf (ni najbolj primeren, saj je v njem možno samo označiti problematične dele besedila in dodati komentar, popravke, pa morajo v tiskarni prepisati v postavljeno besedilo).

Na Wikiviru korektor primerja fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil. Formulacije, ki se ne skladajo z današnjim pravopisom in tiskarske napake program ohranja.

Uredništvo – urednik gre prvi skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme takega, kot mu je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Šele potem da besedilo najprej lektorju, nato pa korektorju.

KOMUNIKACIJA V STROKI:[uredi]

E-POŠTA:[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta ter telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na Tehnološkem inštitutu Massachusetta leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Danes se e-pošti ne more izogniti nihče, študentje jo uporabljajo pri dopisovanju s profesorji, delavcem nekega podjetja je tako lahko posredovan urnik delovnega časa. Po pošti dobivamo številne reklame trgovin, prodajne oglase itd.

Kako začeti pisati pismo o strokovnih zadevah? Osredotočimo se na formalno obliko. Najprej nagovor, lahko napišemo Spoštovani gospod profesor, Spoštovana gospa Repinc. Ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, nato pa nadaljujemo z besedilom lahko že v isti vrsti ali pa naredimo odstavek. Strokovno formalno pismo zaključimo ali S spoštovanjem, Lepo vas pozdravljam, tudi kratic Lp se uporablja. Na dnu sporočila pa pustimo svoj podpis, ime in priimek, v nekaterih primerih pa tudi ročni podpis.

SOCIALNA OMREŽJA:[uredi]

Je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla socialna paradigma tj. informacijska družba.

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah, Facebook in Linkedln služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji pa so za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Pri socialnih omrežjih gre za kombinacijo internete tehnologije, pošte, spletne strani, slike, video…

Najpopularnejše omrežje je zagotovo Facebook, z 1,2 milijarde uporabnikov, sledi mu YouTube, nato Google+, Twitter, Instagram itd.

TVIT:[uredi]

Je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač). Nastalo je leta 2006 in je omejeno na 140 znakov ter jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, «SMS interneta». Večinski promet s tviti obsega retvite (RT@, tj. nekakšno tvitarsko všečkanje) in komentarje. Ima status profitne organizacije in služi s prodajo naslovov interesnih skupnosti oglaševalcem. Razširjen je med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti.

Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo in da svojemu tvitu ustrezno ime, npr. @romani, na Twitter prijavi svojo akademsko inštitucijo ali časopis, ki ga ureja. Uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami, #THATCamp npr. združuje tvite na temo letnih srečanj digitalnih humanistov (The Humanities and Technology Camp). Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje, naslove priporočljivega berila itd., tvitanje služi torej v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

DRUGO:[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn (tam so objavljeni tudi razpisi za akademske službe in projekte). Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne.

ZAGOVOR:[uredi]

Med strokovno pisanje spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev in doktoratov.

LITERARNA KRITIKA:[uredi]

Lastnosti:Institucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.Kritika naj tudi zabava. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Predmet literarne kritike je literarno delo, strokovne pa strokovno ali znanstveno delo. Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa znanstvenih. Prve najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah, druge pa v strokovnih revijah. Spletna objava kritike rahlja žanrska pravila.

ENCIKLOPEDIČNI ČLANEK:[uredi]

Zahtevajo večjo jedrnatost oz. konciznost. Pisanje enciklopedičnih člankov je vzorčna oblika strokovnega pisanja. Enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja (lokalne Wikipedije),črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vednostjo in retorične figure.

Wikepedijska načela:

  • soglasnost, sodelovanje, strpnost
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in *so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)
BIOGRAFSKI ČLANEK:[uredi]

Literarnovedne narave so gesla o akterjih v literarnem sistemu. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela včasih težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv (ali pa splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju). Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavijo v drugih geslih (hiperpovezava) ali pa njihova uvrstitev na različne sezname (prešernoslovci, verzologi, didaktiki ipd.). Povprečen obseg biografskih gesel raste.

ČLANEK O KNJIGI:[uredi]

Za članke o knjigah pridejo prej na vrsto avtorji, ki so napisali že več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmeti kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge mediji ipd.

Na Wikipediji teče projekt popisa knjig z naslovom -romani. Podatki o knjigah so formalizirani v infipolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah pa so razložene v navodilih:

  • naslov gesla je tudi naslov knjige, brez podnaslova
  • zelo dolge naslove skrajšamo
  • kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
  • glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: naslov (krepko), avtor, letnica, žanr
  • infopolje: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss (poimenujemo medsebojna razmerja med osebami, npr.. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim)
  • povzetek dogajanja kratek in jedrnat (največ 500 besed, kdo so akterji, kje in kdaj se dogaja, zakaj in s kakšnim izidom se junakova akcija konč; če gre za realna dogajališča/osebe/dogodke/pojme jih opremimo s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla)
  • v infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
  • fotografija naslovnice
  • v infopolje navedemo ilustratorja, če ima knjiga posvetilo ipd.
  • določimo žanr, temo, ključne besede
  • v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave in iz njih citiramo

Uporabljamo Cobiss, dLib, natisnjene literarne zgodovine, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, zbirke diplomskih nalog itd. Literarne kritike so v veliki meri izpisane v Kazala strokovnih knjig pri projektu Romani (ta je podrejenem imeniku Wikipedije, najdemo jih tako, da naslov romana vtipkamo v Napredni pogled).

Najti je potrebno še druga wikipedijska gesla, ki omenjajo ta roman in omembe povezati z našim člankom (v Napredni pogled vtipkamo naslov romana). Da povežemo članke v različnih jezikih, kliknemo na Uredi povezave pod izbiro V drugih jezikih na dnu stolpca levo in vpisati podatke.

UČBENIK:[uredi]

Ideal strokovnega pisanja je znanstveni članek, čeprav večji del strokovne populacije ne objavlja znanstvenih razprav, pač pa druge vrste pisne udeležbe, npr. pisanje učbenikov.

Specifike učbeniškega pisanja:

  • dialoškost
  • povzemanje in ponavljanje
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Pisec učbenika mora izbrati relavantne tekste, ki bodo v času, ki ga dodeljuje učni načrt optimalno funkcionalni (pri čemer pogosto uveljavi osebni interes). Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen (donosen) segment založniške dejavnosti. Dogajajo se površnosti, zto morata šolska in akademska sfera delati za izključitev komercialnih založb in izdaje pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov.

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije (po točkovanju za merjenje akademske odličnosti).

Očitki na račun učbenika:

  • kaže na svoj izvor v pripravah na predavanja (enourna ali dvourna)
  • narobe je, če hoče biti učbenik pomanjšana/poenostavljena oblika zanstvene monografije (ne upošteva specifičnega namembnika)
  • zaradi narave učbeniškega pisanja zapomnljivost informacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
  • prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
  • ker stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipom, klišejem
  • prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja.

Nova pisarija ima status učbenika, kljub temu da ugovarja nekaterim zgornjim značilnostmim, a je hkrati učbeniško nazorna in poučna.

STROKOVNI BLOG:[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana obilka besede weblog 'spletni dnevnik'. Programi za bloge so uporabni tudi za oblikovanje osebnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta. Za strokovni namen so vabljivi področni blogi, blog na določeno temo ali pa osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.

Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja, k majnjšemu število formaliziranih objav in demitizaciji «publiciranega avtorja». Blizu so publicističnim in žurnalističnim žanrom. Podobni so si v ritmu izhajanja, loči jih odstotnost selekcije. Blogarji se, v nasprotju s pici znanstvenih objav, odzivajo instantno, pomembna je ažurnost. Za razliko od zanosti je za bloganje značilna anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom. Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Ta je pomemben, ker krepi možnost povratnih informacij in beza znanstvenike iz slonokoščenega stolpa. Ne prinaša pa točk za akedemsko napredovanje in je tako primerljivo s predavanji.

Blogarske objave seizgobija intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa. Blogi delujejo po principu objavi, potem filtriraj (ravno nasprotno kot tiskane revije), selekcijo pa opravijo komentatorji. Pisec sporočila se mora zato potruditi za širšo razumljivost tega. Večja branost mu priskrbi na spletu večjo vidnost (page ranking). Glavni namen blogov je večja povezanost in večja živost zanstvene skupnosti.

SPLETNI FORUM:[uredi]

Spletni forum (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko je pomeben za nastajanje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Objave: strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti, komentarji ipd. Akademske skupnosti z zajamčenim financiranjem nimajo potrebe po forumski komunikaciji (namesto te polžja pošta), za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, pa je promocije lastne dejavnossti preko spletnih forumov pomembna. Je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Prav arhiviranje spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Zaradi enostavnosti arhiviranja se nekateri forumi oklepajo golobesedilnega formata sporočil. Ponujajo tudi možnost sledenja temi (nitkanje, po ang. threading).

Nekatere skupnosti zahtevajo predhodno prijavo za vpogled v debato, druge registracijo samo od tistih, ki hočejo v debati sodelovati, tretji pa dostopa ne omejujejo (moderator presoja, ali je sporočilo primerno za objavo na forumu). Moderirani forumi so prostro za aktivizem motenih posameznikov. Moderirani so tematsko strožji in bole organizirani. Z moderatorjem forum lahko postane preveč podoben spletnemu časopisu v rokah samovoljnega urednika ali da srenja od njega pričakuje, da bo kot novinar redno skrbel za njeno obveščenost. Vsebino določajo prispevki naročnikov oz. članov foruma in ne moderator.

Spletni forum Humanist: začel se je leta 1987 v obliki poštnega seznama, vanj je včlanjenih ok. 3000 naročnikov, ureja pa ga Willard McCarty; osredinja se na digitalnohumanistične teme.

Spletni forum SlovLit: se zgleduje po zgornjem, začel se je 1999, šteje 1650 naročnikov, ureja ga Miran Hladnik; sprav je hotel pokrivati teme študija, raziskav in akademskega poučevanja slovenske književnosti, zdaj pa pokriva tudi literarno zgodovino in jezikoslovje; člani objavijo več kot 800 sporočil na leto: razpise, dogodke, kritike, diskusije itd.

SLOG[uredi]

Besedila dandanes ne ojemamo več le v povezavi s tiskom, temveč imamo v mislih tudi njegovo naslonsko obliko. Z objavami v dnevniškem formatu se je spremenila smer prikazovanja (posledično pa tudi branja0) sporočil, ki se na forumih in drugih straneh, za katere je značilno sprotno objavljanje, vrstijo od najnovejših do najstarejših. Branje na zaslonu pa zahteva tudi določene prilagoditve, zato obstajajo funkcije, s katerimi besedilo prestavimo v "način za branje" tj. v obliko z ožjo vrstico. Optimalna vrstica je dolga 66 znakov. Na Wikiviru lahko simulacijo knjižnega formata dosežemo s funkcijo "proza", Firefox npr. ponuja tipko za "Odprt bralni pogled", "bralni način" pa omogočajo tudi programi kot je Word.

SESTAVNI DELI:[uredi]

Elementi strokovnih besedil (prepisano iz Nove pisarije) so:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
    uvod
    teorija/metoda
    gradivo
    analiza
    sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Različna strokovna in znanstvena besedila imajo tudi različna pravila kompozicij, predvsem za eksperimentalne vede (literarna veda večinsko spada k deskriptivnim) pa je uveljavljena kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo lahko prevedli kot UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Literarnovedna besedila pa se ponavadi začnejo s pregledom obstoječih spoznanj in zamejitvijo gradiva, s katerim se bo avtor ukvarjal, nadaljujejo pa se bodisi z novimi rezultati/spoznanji bodisi z obravnavanjem predmeta preučevanja iz novega vidika. Primer: Paulino Pajk so vsak na svoj način obravnavali Anton Slodnjak, Miran Hladnik in Katja Mihurko Poniž. Ob avtorjevem imenu je v strokovnih člankih v revijah zapisana inštitucija, kjer je (ali je bil) zaposlen, pa tudi njegov elektronski kontakt in pogojno univerzalna številka raziskovalca (ORCID).

NASLOV:[uredi]

Naslov naj bi bil povzetek bistva našega besedila, torej natančno in jedernato izražati temo. Imeti mora terminološko težo, biti pravopisno brezhiben in brez krajšav ali vprašalne obilke. Pri strokovnem članku je bolje, da je naslov stvaren (ne estetiziran ali ciničen). ne sme biti zapisan z velikimi črkami, če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico. K naslovu članka spada UD-klasifikacija, ki jo na urednikovo prošnjo priskrbijo bibliotekarji. Pri prevodih v angleščino naj se prevajalci ravnajo po angleških pravopisnih značilnostih in tipografskih navadah.

Vaje:

  • Dane Zajc in slogovna tendenca v sodobni slovenski poeziji
  • Zgodnjesrednjeveška ljudstva in dramska publika
  • Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem: interdisciplinarnost prakse in teorije
  • Literarni programi v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine
  • Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000
  • "Cerkovna ordninga" - mesto novo odkrite knjige v času in prostoru (rešitev: Novo odkriti izvod Cerkovne ordninge)
  • Dinamika nasilja v žanru kriminalke (rešitev: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki)
  • Značilnosti prevodov iz slovenščine v makedonščino s področja migracij in azila
  • Pristopi k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu na razvoj jezikovnih zmožnosti
  • Zmanjšanje uporabe bralnikov
  • Dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni (rešitev: Bralčevo doživljanje bolezni)
  • Vrednote, osebnost in psihično stanje nadarjenih pisateljev
  • Zadovoljstvo zaporskih delavcev (rešitev: Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev)
  • Vpliv daljše izpostavljenosti veliki nadmorski višini (rešitev: Vpliv daljše izpostavljenosti veliki višini na indikatorje vidne pozornosti)
  • Vljudnostne govorne strategije v japonščini in slovenščini (rešitev: Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini)
  • Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na pacienta z bipolarno motnjo razpoloženja
  • Napovedi vrednosti osebnostnih mer za socialno prilagajanje v otroštvu
  • Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja
  • Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo vrednotenje (rešitev: Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje)
  • Dnevni center aktivnosti: Alternativni koncept dejavnega stanja v družbi
  • Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih osnosih

IZVLEČEK:[uredi]

Sinopsis/abstrakt je jedernat povzetek vsebine članka, ki ga največkrat zaključuje, pri npr. plačljivem spletnem dostopu pa je bralcem v pomoč pri odločitvi, ali jih tema zanima. Vključuje naj:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultate
  • sklep (oz. implikacije)

izvlečen naj ne bi bil daljši od 10 vrstic (100–500 besed) in naj ne bi vseboval citatov/sklicev. Z izvlečkom načrtovanega prispevka avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah.

Vaja (skrči izvlečka)

  • Marja Boršnik je v svojih razpravah podaja stališče, da sta etika in estetika v književnosti pomembnejši od poučnosti. Ukvarja se z depedagogizacijo poljudne književnosti in igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) ter humorjem kot pomembnima sestavini tovrstnega slovstva. Med prvimi je vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

rešitev: Marja Boršnik izreka tezo, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Depedagogizacija poljudne književnosti ter igra in humor sta njeni pomembni sestavini. S tem je med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

  • Sestavek orisuje literarnovedne značilnosti umetne pravljice na podlagi vsebinske in metodološke analize izdaj pravljic v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) naprej, pri čemer se opira na ppravljice Hansa Christiana Andersena.

rešitev: Vsebinska in metodološka analiza knjižnih izdaj umetne pravljice v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) dalje s težiščem v pravljicah Hansa Christiana Andersena je prispevek k teoriji tega žanra.

KLJUČNE BESEDE:[uredi]

S ključnimi besedami poimenujemo ožja področja, na katera se članek navezuje, in najpomembnejše pojme. Izrazi morajo biti pogosto rabljeni in imeti terminološko težo (npr. empirična sistemska teorija, literarni diskurz ipd.), v poštev pa pridejo tudi priimki avtorjev, ki jih članek obravnava. Izrazi iz naslova naj ne bi bili vključeni med ključne besede, vendar se v praksi to pogosto dogaja.

KAZALO VSEBINE:[uredi]

Pomembno pri ustvarjanju kazala (za kar lahko uporabimo program):

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki in slovnično (koliko je možno) poenoteni
  • pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja (poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno)
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

POVEZAVE:[uredi]

Povezave na spletna mesta v veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah. V spletnem formatu jih prepoznamo navadno po modri barvi in podčrtanosti. Povezave lahko vnašamo v besedilo v vsakem formatu in v vsakem urejevalniku (wiki-spletišča, Word, PowerPoint ipd.), kar je tudi priporočljivo, saj omogočajo hiter dostop do dodatnih informacij. Povezave so tudi oblike sklicevanja, paziti pa moramo (zaradi preglednosti in estetskega učinka), da jih naredimo tako, da se tekst le obarva in podčrta (se ne dodajo številke ali celo URL).

NAPAKE:[uredi]

GOSTOLJUBNOST:[uredi]

NERAZUMLJIVOST:[uredi]

POMANJKANJE KONTEKSTA:[uredi]

MANIERIZEM:[uredi]

SLOGOVNA UBORNOST:[uredi]

PRISTRANSKOST:[uredi]

TERMINOLOGIZACIJA:[uredi]

SPOL IN ŠTEVILO:[uredi]

MENTALNO BRAMBOVSTVO IN SERVILNOST:[uredi]

GOVORNA PREZENTACIJA:[uredi]

PROSOJNICE:[uredi]

VIZUALIZACIJA:[uredi]

FOTOGRAFIJE:[uredi]

LICENCIRANJE FOTOGRAFIJ:[uredi]

FOTOGRAFIJE KULTURNE DEDIŠČINE:[uredi]

NALAGANJE NA WIKIJE:[uredi]

INOGRAFIKA:[uredi]

TABELE:[uredi]

GRAFIKONI:[uredi]

ZEMLJEVIDI:[uredi]

BESEDNI OBLAK:[uredi]

LITERARNOVEDNA IGRA?:[uredi]

ISKANJE:[uredi]

UDK:[uredi]

DOI:[uredi]

COBISS ID:[uredi]

PODATKI IN PODATKOVNE ZBIRKE:[uredi]

ISKANJE PO dLibu:[uredi]

DIGITALNA HUMANISTIKA:[uredi]

PROGRAMI:[uredi]

PROJEKTI, REVIJE:[uredi]

RAČUNALNIŠKO JEZIKOSLOVJE:[uredi]

DODATNO BRANJE:[uredi]

OPOMBE:[uredi]

Slovarček:[uredi]

A - D[uredi]

ARTIKULAICJA - lingv. oblikovanje glasov z govorilnimi organi; izgovorjava

ANALFABET - kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

APEL - javen klic, poziv

APRIOREN - dan neodvisno od izkustva (brez utemeljitve, preverjanja)

AVTODIDAKT - samouk

DARVINIST - pristaš darvinizma

DARVINIZEM - teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst

DEFETIZEM - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo oz. prizadevanje brezuspešno; malodušje

E - I[uredi]

EKSAMINATOR - izpraševalec (pri izpitu)

EKLATANTEN - očiten, jasen, prepričljiv

ETATIZEM - sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju

FANTAZMA - podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije; fantazmagorija

FAMULUS - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

FLUIDNOST - spremenljivost, nestalnost

FELJTON - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva; podlistek

GRAFOMANIJA - obsesivno pisanje oz. rezultat takega pisanja.

HISTORIAT - potek, opis kakega dogajanja

HERMETIZEM - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

HIVE MIND - množična pamet

IMPRESUM - tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

INERTNOST - lenobnost, nedelavnost

INFERIORNOST - manjvrednost

INTENCA - težnja, nagnjenje, usmerjenost

J - N[uredi]

KONCIPIRATI - napraviti, sestaviti koncept, osnutek

KONZUMENT - potrošnik, porabnik

KORIFEJA - prvak, veličina

KONFISCIRATI - odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari, prepovedati razširjanje; zaseči

MALIKOVALEC - kdor ima kaj za najvišji vzor, ideal

O - Š[uredi]

PARADIGMA - vzorec, primer

SKEPSA - odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom

SKRIBOMANIJA - neutolažljiva strast do pisanja, velika pisateljska plodnost

SUBLIMEN - žlahten, vzvišen, plemenit

SINTAGMA - lingv. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

T - Ž[uredi]

TAVTOLOGIJA - lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena; istorečje VADEMEKUM - knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič