Uporabnik:Gaja Velušček

Svoje strani nisem še uredila do konca. (Dopolniti moram zapiske iz Nove pisarije, saj sem si jih oblikovala na papirju, te pa moram še pretipkati.)

Test 12. 2. 2021

--[[Uporabnik:Gajavelušček|Gajavelušček]] (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. Zbrana dela slovenski pesnikov in pisateljev je urejal France Bribernik. France Pribernik.

2. Aldon Warren: Nemirna srca. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. COBISS

3. Shift = dvigovalka.

4. Zaradi zakona o varovanju človekovih pravic se ne smejo slikat obrazi brez izrecnega dovoljenjea.

Test za test

--[[Uporabnik:Gajavelušček|Gajavelušček]] (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)Gajavelušček

1. Aaron Swartz je ameriški programer, ki je bil po krivem obtožen.

--[[Uporabnik:Gajavelušček|Gajavelušček]] (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)Gajavelušček

Domače naloge

F. Buttolo: Čibejevo pojmovanje bistva literature in postmoderna doba (ob stoletnici rojstva dr. Franca Čibeja, 1901-1929)

Franc Čibej je slovenski filozof in k analizi literarnega dela ter k iskanju njenega bistva pristopa na filozofski način. Vprašanje o bistvu umetnosti in novemu pojmovanju sveta razvije v svojem, na žalost pozabljenem, spisu Funkcije pesništva. Članek je razdeljen na tri sklope: Zvračanje »estetike« kot filozofije umetnosti, Večfunkcionalna struktura besedne umetnosti ter »Celovitost« literarnega dela in njegovo umetniško bistvo.

Znotraj prvega sklopa nam avtor pojasni, zakaj Čibej zanika estetiko kot filozofijo umetnosti. Estetika je veda o lepe na sploh in se le v manjšem delu osveti umetnosti. Čibej pravi, da je preveč splošna. K razmišljanju o bistvu literature pa ga je spodbudilo Vebrovo razlikovanje med estetskimi predmeti in umetninami. Med raziskovanjem je Čibej opazil, da se vprašanje o bistvu umetnosti pojavi predvsem pri obči umetnostni vedi (Dessoir, Utitz, Nohl – nanj se Čibej največ sklicuje) in znotraj same literature (osredotoči se na Prousta in njegovega pripovedovalca v ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa), ne pa toliko v literarni vedi (Curtis). Predstavljene so tudi tri umetniške funkcije, ki jih priznavat Čibej in Nohl, ki izvirajo že izza časa Aristotla: mimetična/ funkcija resničnosti, estetska/ funkcija lepote ter etična, ki se deli na izrazno funkcijo, funkcijo tolmačenja življena ter simbolno funkcijo. V spisu Funkcije pesništva je predstavljen tufi Čibejev odnos do nihilističnega temelja novoveške duhovnozgodovinske strukture, iz katere tudi izhaja njegov pogled na bistvo umetnosti. Sklicuje se na nihilistična filozofa Kanta in Nietzscheja ter njun odnos do umetnosti.

V drugem sklopu se avtor ponovno vrne k funkcijam umetnostni, te so med sabo povezane in tvorijo celoto. Opozori pa nas tudi na bistvo literature. Bistvo literature ni le to kar jo povezuje z ostalimi umetnostmi, ampak tudi to kar jo razlikuje in to je jezik.

Znotraj zadnjega sklopa pa je zajeta analiza pripovedovalca v Proustovem romanu ter poudarek na tem, da nam literatura omogoča umetniški doživljaj in ne le estetski. Čibejevo mnenje o bistvu literature se popolnoma razlikuje od esteticističnega novoveškega pojmovanja umetnosti kot se na primer kaže pri Descartesu. Članek temelji na filozofskih terminih in je morda zaradi tega občasno težko razumljiv. Kot bralec se moraš seznaniti z osnovnimi pojmi estetike (filozofije umetnosti), nihilizma in se seznaniti s filozofi (ter njihovimi pogledi), ki so omenjeni v besedilu in na katere se sklicuje Čibej.

Vir: F. Buttolo. Čibejevo pojmovanje bistva literature in postmoderna doba (Ob stoletnici rojstva dr. Franca Čibeja, 1901-1929). Slavistična revija. 49/1-2 (2001). 123-128.

T. Peruško: Slika in zgodba: igra obračanja

Tatjana Peruško v svojem članku analizira pripoved italijanskega pisatelja Antonia Tabuccija ter sliko španskega baročnega slikarja Velazqueza, ki pripoved postavi v okvir. Avtorica se poglobi v pomen vloge vizualne umetnosti v narativnem besedilu ter na kakšen način se pripoved širi s pomočjo slike.

Uvajane slik v besedilo je pogosta Tabuccinijeva praksa, saj slike odpirajo »pomembne hermetične perspektive« (Peruško 2007: 167). V svoji pripovedi Igra obračanja je kot likovni citat uporabil sliko Las Meninas (Spletični). Glede na izbiro slike je bralca, razlagalca spodbudil, da se najprej pozanima in analizira raznovrstne pomene slike, saj Velazquezova slika je okvir Tabuccinijeve pripovedi.

Slika je v pripovedi neposredno omenjena na dveh poglavitnih mestih, na tako imenovanih »pragovih zgodbe« (Peruško 2007: 169). Prvič je omenjena na samem začetku pripovedi, ko izvemo za smrt glavnega lika Marie do Cormo Meneses de Sequeira. Sliko omeni pripovedovalec v povezavi s protagonistkino smrtjo in spominom na njeno interpretacijo slike. To igro obračanja, ki jo oblikuje besedilo lahko beremo oziroma interpretiramo na dva načina: lahko bralca spodbuja, da pripoved bere skozi sliko, ali pa s pomočjo slikovnega okvira želi širiti potencial zgodbe.

Če kot bralec želimo brati skozi sliko ali pa razumeti širjenje zgodbe, menim, da se moramo najprej seznaniti z interpretacijami slike Spletični. Kot poglavitnega interpreta avtorica omeni Johna Searlea, ki sliko opredeli kot metasliko »glede na paradoksni odnos med predpostavljeno umetnikovo točko gledanja, položajem modela, vsebino slike in položajem opazovalca« (Peruško 2007: 170). Naj bi bila slika tudi avtoreferenčna, samokonstitutivna in naj bi platno, ki zaseda velik del slike, prikazovalo sliko, ki jo gledalec gleda. Slika naj bi prikazovala slikarja na delu. Lacan pa je v svoji izjavi rekel, da naj bi slo za slikarjev portret, ki vključuje spletični. Največja pozornost pa je namenjena ogledalu v zadnjem planu slike in odsevu v njem. S pomočjo ogledala slikar širi prostor slike, saj je v njemu prikazan prizor (oziroma liki), ki niso prisotni na sliki (odsotnost). Veliko je polemik o tem, kaj naj bi se zares zrcalilo; ali gre za portretirani par za platnom, ali je odsev lažen, ali je morda slika slikarja. Vzpostavi se odnos med realnostjo (pogledom) in reprezentacijo (sliko). Lahko rečemo, da nematerialni odsev (pa ali je to portretirani par ali slika slikarja) oživi s pomočjo ogledala. Poleg tega pa se vzpostavita tudi dve funkciji ogledala: zrcaljenje kot najbolj vzvišen slikovni izraz in portret idealnega vladarja.

Spletični se širijo v prostor na tri načine: s pomočjo zrcala, s pomočjo slik v ozadju ter s pogledi in telesno mimiko likov, ki ustvarjajo dodaten navidezni prostor, ki pa se širi v prostor gledalcev (pri pogledih likov se tudi poraja vprašanje kakšna je vloga gledalca, ali smo gledani in postanemo del slike ali smo izven pogledov). Znotraj Tabucchijeve pripovedi pa se slika širi še s pomočjo raznih literarnih citatov (Violanta de Cev, Pesso…).

Tabucchi v svoji delih prevzema tri postopke vizualnih medijev: osredotočenost na detajl in širjenje kadra, uvajanje različnih zornih kotov (pogosto protislovnih) ter eliptična ali paraliptična postavitev prizorov. Pripovedi in sliki sta skupna igra pogledov in paralipsa. Vzporednico med sliko in pripovedjo lahko vidimo tudi v skrivnostnem dogajanju v zadnjem planu slike (moški pri zavezi, zrcalo) ter med skrivnostnim likom Marie do Carmo (resnica ostaja bralcu nevidna). Igra obračanja je nerazrešljiva dvoumnost in igra med vidnim in nevidnim.

Vir: T. Peruško. Slika in zgodba: igra obračanja. Primerjalna književnost. 30/1 (2007). 167-180.

Janko Glazer: Ciproš

Spominu sina

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže kdaj se kri.

Pesem je nastala leta 1948. V njej pesnik izpove svojo žalost in bolečino ob izgubi sina med vojno. Svojo bolečino in rane, ki se ne bodo nikoli zacelile predstavi s simboliko ciproša, ki ga povezuje s krvjo in ranami. (Kot zanimivost, bi poleg barven simbolike ciproša, ki je škrlatno rdeče barve, rada izpostavila tudi ime te rastline - navadna krvenka.) Osrednja tematika pesmi je smrt sina, kar je tudi mogoče razbrati iz posvetila, hkrati pa obuja spomine na grozodejstva in nočne more druge svetovne vojne. V pesmi se prepletata kontrast "grdega" in "lepega", "temnega" in "svetlega", kar pripomore k dodatnemu ustvarjanju groze, bolečine. Znotraj prve kitice bi lahko rekla, da pesnik obuja spomine na izgubo, smrt in vzpostavi temačno vzdušje. Temu pa vzpostavi kontrast druga kitica, ki nas popelje v čas radosti, čemur sledi vihar tretje kitice in povzroča nelagodne spremembe, ki prinesejo bolečino in žalost v četrti kitici.

Na kratko o avtorju

Jenko Glazer je pesnik in publicist rojen leta 1893 v Rušah. Po končani gimnaziji je študiral slavistiki in germanistiko na Dunaju, v Gradcu, Zagrebu in Ljubljani ter diplomiral leta 1920. Med časom študija je bil vpoklican v vojsko. Po končanem študiju je delal kot profesor na gimnaziji, bibliotekar ter upravnik študijske knjižnice v Mariboru. Med narodnoosvobodilno borbo se je začasno z družino izselil v Srbijo ter se je po osamosvojitvi ponovno preselil v Maribor. Pisal je impresionistično liriko, v kateri igra močno vlogo domača pokrajina. V svoji zbirki Ob jesenskem ekvinokciju se tematsko in stilno preusmeri ter piše pesmi o vojni in izgnanstvu. Bil je tudi urednik revij in pesniških antologij (npr. Slovenska narodna lirika, 1920). Umrl je leta 1975 v Mariboru. Pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929), Ob jesenskem ekvinokciju (1946), Pesmi in napisi (izbor) (1953, uredil in napisal spremno besedo J. Dolinar), Pohorje (1968)

"Zanimivost"

23. novebra 2015 je Drama SNG Maribor v koprodukciji z revijo Dialogi Maribor priredila bralno uprizoritev Ko ciproš zacveti. Pod okriljem dramaturga in prirejevalca izbora pesmi Vilija Ravnjaka so nastopali Milada Kalezić, Irena Varga, Peter Boštjančič in Bojan Maroševič ob glasbeni spremljavi Žive Krajnc. Predstavili so pesmi mariborskih pesnic in pesnikov od začetka 20. stoletja do danes, ki so leta 2014 izšle pod naslovom Antologija mariborskih pesnikov. V pesniškem večeru je med mnogimi drugimi avtorji bil seveda predstavljen tudi Janko Glazer, po katerem je prireditev tudi nosila naslov.

Zaključila bom z Glazerjevim citatom, ki ga v svojem članku o Glazerju in njegovih pesmih navede Ciril Stani. V citatu, ki ga je Glazer napisal leta 1966, je prikazan njegov pogled na pomen in smisel pesniške umetnost: »Umetnina nastane iz življenja. To ji daje tisto človeško, obče človeško substanco, ki jo napravi človeško dostopno. Brez tega bi je razen avtorja samega nikdo ne mogel dojeti, nikomur bi ne mogla ničesar povedati, za nikogar ne bi imela pomena. To bi bil larpurlartizem v najskrajnejši obliki, pravzaprav že ne več umetnost zaradi umetnosti, ampak zaradi umetnika, zaradi avtorja samega (...). Rekel sem, da mora umetnina nastati iz življenja. A to ne pomeni, da je umetnina samo posnetek življenja. S tem, da umetnik to, kar mu je življenje dalo, izoblikuje v umetnino, je ustvaril nekaj novega, nekaj, česar prej ni bilo in česar v življenju ni.« 

Viri:

• Kamra, Bralna uprizoritev "Ko ciproš zacveti"
• Ciproš
• SNG Maribor: Ko ciproš zacveti
• Ciril Stani. Janko Glazer, pesmi. Sodobnost 42/6/7 (1944). 593-594.
• Frančiška Buttolo et al. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982.

Bo torej Nova Gorica dvojezična?

Prebrskala sem arhiv SlovLit in si med prispevki napisanimi v letu 2001 izbrala prispevek z naslovom Bo torej Nova Gorica dvojezična?, ki ga je 3. 11. 2001 napisala Mojca M. Hočevar. V prispevku avtorica pozanimati o gospe Majdi Baša Kaučič, ki je na slavističnem kongresu v Novi Gorici predstavila rezultate raziskave, ki so jo izvedli slovenski in italijanski raziskovalci, o čezmejnem sodelovanju. Avtorica prispevka se slavističnega kongresa ni morala udeležiti, ampak želi vzpostaviti stik z raziskovalko, saj so jo odzivi pretresli. Članek sem si izbrala, saj me je pritegnil naslov ter kasneje tudi tematika, ki se navezujeta na okolje, kjer tudi sama živim.

Lučka Čehovin

Lučka Čehovin se je rodila 5. januarja 1940 na Barki v Brkinih. V Ljubljani je študirala je slovenščino in srbohrvaščino, kar si je tudi želela poučevati, ampak jo je pot in takratne okoliščine ponesle v svet knjižničarstva. Najprej je v Delavski knjižnici v Ljubljani opravila enomesečno prakso in se seznanila s knjižničarskim delom, leta 1965 pa se je zaposlila in bila imenovana za ravnateljico Kosovelove knjižnice v Sežani. Po njeni zaslugi se je knjižnica posodobila, okrepila ter prirejala kulturne večere, na katerih je gostila pomembne osebnosti kulture in umetnosti. Posledično je knjižnica postala tudi kulturno središče občine. Poleg vodenja knjižnice je sprejela tudi službo tajnice Zveze kulturnih organizacij občine Sežana, kjer je bila zaposlena pet let. V letu 2000 se je knjižnica prenovila in dobila nove prostore. Skupaj z likovniki jo je prelevila v kulturno stavbo, ki preko likovnih vsebin odraža Kosovelov in Černigojev avantgardizem. Prizidek knjižnice pa je popisan s Kosovelovimi citati iz Integralov. Poleg novosti, ki jih je uvedla v knjižnici (npr. mladinski in domoznanski oddelek), je vplivala tudi na razvoj bralne kulture na Krasu. Bila je tudi pisno aktivna, saj je napisala veliko člankov za razne revije. V kar 77-ih člankih pa je pisala predvsem o Srečku Kosovelu in Avgustu Černigoju, o Kosovelovi knjižnici, njenih gostih in drugih knjižničarskih tematikah. Zanimiv je prispevek o Črnigoju, ki ga je objavila v PrimSreč (1986) takoj po njegovi smrti. V isti reviji je objavila tudi dva pomembna prispevka o Kosovelovih (1987, 1991). Za svoje knjižničarsko delo in vpeljane novosti v slovenskem knjižničarstvu je lata 1975 prejela Čopovo diplomo. Poleg knjižničarskih dosežkov, je bila Lučka Čehovin tudi pobudnica za ustanovitev Galerije Avgusta Černigoja v Lipici. Zbirala je dokumentacijo o galeriji ter s pomočjo občine Sežana tudi skrbela zanjo. Umrla je 28. maja 2019 v Sežani.

Glede na razmere, v katerih smo se znašli, imam nekoliko otežen dostop do knjižnice, zato sem se odločila, da prebrskam digitalno knjižnico Slovenije ter si izbrala Čehovinkin članek Mladostno srečanje Karmele Kosovel z Josipom Vidmarjem.

Lučka Čehovin v svojem prispevku obuja spomine na Kosovelove, sploh pa na prijateljevanje s Tončko, Anico in Karmelo. V nadaljevanju se posveti pianistki Karmeli, katero je najmanj videvala, saj je živela v Avstriji in je domov prišla le dvakrat na leto in sicer spomladi in jeseni ob trgatvi. Spominja se, da je Karmela uživala v barvah jeseni. Študirala je na Dunaju, ob diplomi pa ji je profesor Pembam posvetil sliko s posvetilom. Karmela je bila predana glasbi in umetnosti nasploh. S Čehovino sta si pogosto dopisovali ter pravi, da je bila Karmela zelo zainteresirana v njeno delo, knjižnico, literarne večere, ki jih je organizirala ter kulturnike, ki so nastopali. Med vsemi gosti je njeno pozornost še posebej ujel Josip Vidmar ter praznovanje petinosemdesetletnice in razstava njegovih del, ki je je odvijala konec septembra leta 1980. Pregledno razstavo Vidmarjevih del je knjižnica organizirala v sodelovanju z Akademijo znanosti in umetnosti, pogovor pa se je odvijal v avli Srednješolskega centra.

Lučka Čehovin je kasneje izvedela za korespondenco med Karmelo in Vidmarjem. Na njeno željo ji je Karmela pokazala tudi nekaj pisem, ko pa je bila zadnje leto v Tomaju ji je pokazala celotno korespondenco, ki je obsegala 19 pisem in 25 razglednic. Pisma so bila zanimiva za kulturno javnost, zato sta se Lučka in Karmela dogovorili, da Lučka lahko objavi pisma po Karmelini smrti. Čehovinova se je naključno srečala z Vidmarjem ter ga povprašala po pismih, ampak so bila Karmelina pisma Vidmarju med vojno ob hišni preiskavi uničena.

Ob stoletnici Vidmarjevega rojstva je Čehovinova pomislila na pisma ter najprej o tem spregovorila z Vidmarjevo hčerko Živo. Obe sta se strinjali glede objave in tako so pisma bila objavljena pri Cankarjevi založbi. Ob tej priložnosti pa je bil napisan tudi ta članke v reviji Sodobnosti, kateremu je Čehovinova priložila tudi tri pisma.

Viri:

• Minka Pahor. Čehovin, Lučka (1940-2019). Slovenska biografija 23. 11. 2020.

• Peter Štoka. Čehovin, Lučka. Spletni biografski leksikon znanih Primork in Primorcev 12. 5. 2020. Splet.

• Lučka Čehovin. Mladostno srečanje Karmele Kosovel z Josipom Vidmarjem. Sodobnost (1963). 43/10 (1995). 794-795.

Zbrana dela slovenskih penikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenke leposlovne klasike. Zbirka je sestavljena iz umetniških opusov pomembnih pesnikov in pisateljev (od Vodnika dalje). Besedila so opremljena z opombami, viri in dokumenti, ki jih je pesnik/ pisatelj uporabil pri nastanku dela, variante besedil in njihovo recepcijo. Zaključene avtorske opuse dopolnjujejo poglobljene monografije (življenjepis, razvoj, politične in socialne razmere…).

Dosedanja glavna urednika zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev sta bila Anton Ocvirk in France Bernik. Ustanovitelj zbirke, Anton Ocvirk, jo je urejal od leta 1946 vse do njegove smrti, kasneje pa je delo in glavno uredništvo prevzel France Bernik, ki jo je urejal do konca leta 2010. Poleg Zbranega dela, je prvi urednik leta 1955 ustanovil tudi podzbirko Monografije. Do leta 2009 (zbirko prevzame ZRC) je izšlo 233 knjig zbranih del ter 9 monografij.

Prva zbrana dela, ki so izšla v letu 1946 so: Josip Jurčič v devetih zvezkih, Janez Trdina v dvanajstih, Srečko Kosovel v treh ter Anton Aškerc v devetih zvezkih. Nazadnje (v letu 2012) pa sta izšli: Miran Jarc v treh zvezkih in Vladimir Bartol prav tako v treh zvezkih. Med moško večino je v Zbirki prisotna tudi ena pisateljica in sicer Zofka Kveder, ki ima tri zvezke zbranega dela ter tudi monografijo, ki je nastala pod peresom Katje Mihurko Poniž. Če se malo ozrem po številkah zvezkov lahko opazim, da ima Ivan Cankar najobširnejši opus v tridesetih zvezkih. Le po en zvezek pa imajo Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, France Balantič in Ivan Hribovšek.

Viri:

• Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
• SAZU Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o literarnovednih vprašanjih, ki jo je med leti 1979 in 2001 v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede v sodelovanju z DZS.

Pobudo za nastanek je dal literarni zgodovinar, kritik, teoretik, esejist in utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti Anton Ocvirk. Zamislil si ga je kot znanstveno delo, namenjeno problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj. Ohranila se je temeljna zamisel, spremenil pa se je načrt izvedbe, saj je prvotno bila zamišljena manj obsežna obdelava gesel. V končni verziji je bil obseg gesel manjši, a so bila ta podrobneje študijsko obdelana. Izpuščena so bila gesla, ki niso bila tesno povezana s slovensko literaturo oziroma z njenim zgodovinskim razvojem. Leksikon je izhajal v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvih deset je uredil Anton Ocvirk, po njegovi smrti to vlogo prevzame Inštitut.

Obravnavani pojmi so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Poudarek je bil na sprejemu, preobrazbi in vlogi v slovenski literaturi. Študije zajemajo več tematskih sklopov: splošni literarni pojmi, metode, dobe, gibanja, smeri, vrste, zvrsti, oblike, področja, poetika, stil, verz. Obravnava temeljnih gesel je bila obširnejša in natančnejša, za razliko od stranskih, da je lahko več sorodnih študij združenih v eni študiji oziroma objavljenih v enem zvezku. Vsak zvezek pa tudi vsebuje bibliografijo ter stvarno in imensko kazalo.

Pri izdelavi Literarnega leksikona je sodelovalo 24 avtorjev: Anton Ocvirk (1., 9–10., 11., 16.), Janko Kos (2., 6., 15., 20., 28., 31., 34., 39., 43.), Kajetan Gantar (3., 7., 26.), Dušan Ludvik (4., 17.), Darko Dolinar (5., 37.), Majda Stanovnik (8.), Dušan Pirjevec (12.), Niko Kuret (13.), Aleš Berger (14.), Dimitrij Rupel (18.), Vlasta Pacheiner-Klander (19., 46.), Miran Hladnik (21., 36.), Jože Munda (22.), Denis Poniž (23., 33., 42.), Marjeta Vasič (24.), Katarina Bogataj-Gradišnik (25., 38.), Drago Bajt (27.), Andrej Inkret (29.), Lado Kralj (30., 44.), Marko Terseglav (32.), Tomo Virk (35.), Vera Troha (40.), Metka Kordigel (41.), in Marko Juvan (45.). Nastalo je 46 zvezkov.

Viri:

• Literarni leksikon

Nalaganje fotografije v Wikipedijino zbirko

V Wikipedijino zbirko sem naložila hišo v vasi Slapnik. Slapnik je majhna in popolnoma prazna vas v Goriških brdih. Ljudje so se izsiljevali med časom druge svetovne vojne. Kljub temu da vasica propada, lahko v njej najdemo mnogo zanimivih motivov in detajlov, ki tudi nakazujejo na bivanje premožnejših kmetov.

Hiša v Slapniku

Poljubna domača naloga

Roman Polanski: The pianist (filmska recenzija)

• The Pianist
• Francija 2002, barvni, 148'
• Režija: Roman Polanski
• Scenarij: Ronald Harwood, po knjigi Wladyslawa Szpilmana
• Direktor fotografije: Pawel Edelman
• Producent: Roman Polanski, Robert Benmussa, Alain Sarde
• Montažer: Herve de Luze
• Igrajo: Adrien Brody, Thomas Kretschmann, Frank Finlay, Maureen Lipman, Emilia Fox, Ed Stoppard, Julia Rayner, Jessica Kate Meyer, Ronan Vibert, Ruth Platt, Andrew Tiernan, Michal Zebrowski, Roy Smiles, Richard Ridings, Daniel Caltagirone, Valentine Pelka

Roman Polanski je poljski filmski režiser, producent, pisatelj in igralec. Velja za enega izmed redkih resnično mednarodnih ustvarjalcev, deluje na Poljskem, v Veliki Britaniji, Franciji in ZDA. Rodil se je leta 1933 v Parizu. Tri leta pred drugo svetovno vojno pa so se ponovno vrnili na Poljsko. Ker je bila družina judovske krvi, so jih leta 1939 poslali v Krakovski geto. Njegova starša sta kasneje bila poslana v različni taborišči: očeta v Mauthausen, kjer je preživel vojno, mater pa v Auschwitz, kjer je bila umorjena. Romanu je pri sedmih letih uspelo pobegniti iz geta in nato se je pretvarjal, da je rimokatoliški fant. Skrival se je v hlevih, gozdovih in jedel, kar je lahko našel ali ukradel. Ob koncu vojne se je ponovno združil s svojim očetom, ta ga je poslal v tehnično šolo, vendar si je Polanski zaželel drugačne kariere. Pred študijem na filmski šoli Lodz, je leta 1955 igral v filmu Pokolenje Andrzeja Wajda. Njegovi zgodnji kratki filmi, kot so Dwaj ludzie z szafa, Le gros et le maigre in Ssaki, so poznani po njegovem črnem humorju in zanimanju za bizarne človeške odnose. Njegov prvi prvenec Nož v vodi je bil eden prvih poljskih povojni filmov, k niso bili povezani z vojno tematiko. To je bil tudi prvi poljski film, ki je prejel nominacijo na najboljši tujejezični film. V osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja so njegova dela izgubljala svojo pravo obliko. Leta 2002 pa se je s filmom The Pianist Polanski ponovno vrnil v prvotno obliko. S tem filmom je osvojil skoraj vse najpomembnejše filmske nagrade, kot so Oskar za najboljšega režiserja, BAFTA Awards za najboljši film, Cannes film festival in Cesar Awards.

The Pianist je igrani film, ki ga žanrsko opredelimo kot dramo. Temelji na poglobljenih karakterji in čustvenih temah, glavni se je znašel v konfliktu z družbo. Je najširše pojmovni filmski žanr, katerega elemente najdemo tudi v drugih filmskih žanrih. Film je tudi biografski, saj pripoveduje resnično zgodbo glavnega junaka, pianista Wladyslawa Szpilmana (igra ga Adrien Brody), ki je preživel krakovski geto v drugi svetovni vojni.

Scenarij je napisan v obliki biografije in je povzet po resničnih dogodkih pianista Wladyslawa Szpilmana, katere rokopise je v knjižni obliki izdal njegov sin Anderzej Szpilman. Romana Polanskega je knjiga prevzela, saj je tudi on preživel krakovski geto in bombardiranje Varšave in skoraj ni bilo drugega, kar bi lahko napolnilo njegove otroške spomine. Knjiga mu je bila pomembna, zaradi spoštovanja resničnosti in mu je omogočala, da naredi nehollywoodski film. V njegovi knjigi, in prav tako v filmu, spoznamo slabe in dobre Poljake, v enaki meri kot slabe in dobre Jude, slabe in dobre Nemce… Čisto na začetku, v zasnovi (1. dejanje), je dokumentarni posnetek Varšave iz leta 1939. Že po prvi minuti filma naletimo na sprožilni moment, ki pa je bombardiranje na Varšavo leta 1939. Sprožilni moment je prikazan v obliki presenečanja, za katerega protagonist in gledalec ne vesta. Na takšen način tudi ustvarja napetost in filmsko zgodbo.

Po bombardiranju se začne zatiranje Judov, naprej le prepoved obiskov javnih ustanov, kasneje pa popolnoma izolacija. Kot plot point in prehod v zaplet (2. dejanje) je ustvaritev varšavskega geta. Celotno družino Szpilman in ostale judovske prebivalce so zaprli v geto in jih popolnoma ločili z ostalimi prebivalci Varšave. Nadzor nad getom so imeli Nemci, kateri so bili tudi povzročitelji grozodejstev znotraj zidov. V zapletu Nemci razglasijo, da bodo majhen varšavski geto zaprli, in njih bodo premestili na vzhod, razen pod pogojem, če bodo delali za Nemce. Wladyslawu Szpilmanu se s pomočjo prijatelja uspe izogniti premestitvi in začne delati za Nemce kot pomočnik pri gradnji, oskrbnik hrane. Uspe mu pobegniti izpod nemške roke in se zateče k prijateljema. Nekaj časa se tako skriva pred Nemci s pomočjo starih znancev, težave pa ima s hrano in vodo, virom življenja – vrh drugega dejanja, ki je povezan s protagonistovo krizo oziroma brezizhodnim položajem.

Z vsakim mrzlim mesecem bliže koncu krvave vojne je bolj sam in bolj lačen. Ko je bilo v zraku čutiti bližajočo odrešitev in na ulicah opaziti umikanje nemške vojske, je bil komaj še živ. Z zadnjimi močmi se je rešil pred poslednjim uničevanjem nemških čet v do tal porušeni del Varšave in se najde zatočišče v edini še kolikor toliko celi stavbi, v kateri pomenljivo, kot spomin na nekdanje čase, stoji koncertni klavir. V tej stavbi mladi pianist išče karkoli, kar bi mu potešilo lakoto. Ko končno najde konzervo in jo poskuša odpreti se mu ta odkotali pred zloščene škornje nemškega častnika strogega pogleda (plot point). Ta sej je pozanimal, če je Jud in kakšen je njegov poklic, ko izve, da je pianist, mu je rekel, naj mu nekaj zaigra. Po končani skladbi se mu je pomagal skriti pred ostalimi nemškimi oficirji in vojaki, saj so v tej stavbi, v katero se je zatekel, imeli svoje zadnje pisarne. Med njihovim delovanjem, ga je redno obiskoval in ga zalagal s hrano. Pred njihovim odhodom, ki tudi oznanja začetek tretjega dejanja, pa mu ponudi še njegov plašč. Kmalu po njihovem odhodu so prišli poljski vojaki, ki so ponovno zavzeli Varšavo. Prišlo je do rahlega nesporazuma, saj so ga videli v nemškem plašču, a so kmalu za tem spoznali, da gre za enega izmed njihovih (končni preobrat/ climax). Wladyslaw Szpilman je bil rešen vseh muk in trpljenja in je lahko znova zaživel kot pianist na poljskem radiu.

Film je posnet z linearnim montažnim prijemom, kar pomeni, da je pripoved prikazana na enosmeren način in poteka z jasnimi motivacijami vzrokov in učinkov, brez odlogov in ovinkov ali nepotrebnih vrinkov. Za kadre bi lahko rekla, da so v relativno kratki in je med njimi večinoma kot montažno ločilo uporabljen rez. Poleg tega pa lahko opazimo tudi odtemnitev/ zatemnitev, pri kateremu se kader ali postopoma osvetli ali zatemni. V zadnjem prizoru pa so kot montažno ločilo uporabljeni tudi mednapisi, v katerih avtor zapiše nekaj podatkov o življenju Wladyslawa Szpilmana. V filmu pa je tudi uporabljen časovni preskok, ki omogoča režiserju, da skrajša zgodbo in v filmu prikaže le najpomembnejše dogodke.

Pomembno vlogo pa ima tudi glasba, že zgolj zaradi tega ker gre za življenjsko zgodbo pianista. Glasba ga spremlja skozi celo življenje in prav tako tudi spremlja gledalca skozi celoten film. Zelo se zavezuje na protagonistovo občutje in na vzdušje dogajanja. Ene izmed uporabljenih glasbo so npr. Frederic Chopin: Nocturne en ut dičse mineur, Posthume, Ludwig van Beethovn: Sonate au Clair de Lune, Johann Sebastian Bach: Suite no. 1 BWV 1007 za čelo… Kostumografija je bila narejena po modi 30-ih/ 40-ih let, oblečeni so bila v takšna oblačila, kot so jih ljudje nosili v obdobju druge svetovne vojne. Enako je bilo s scenografijo, stanovanja, avtomobile, ulice so bile prikazane takšne kot so bile v tistem času.

Mesto glavne vloge je zasedel ameriški igralec Adrien Brody, ki se je leta 1973 rodil v Brooklynu. Svojo filmsko kariero je začel pri trinajstih letih z njegovim prvim celovečernim filmom Home at last. Leto 1989 pa mu je prineslo njegovo prvo glavno vlogo v filmu New York Stories. Z vlogo v filmu Nothing to Losee pa je požel odlične kritike na festivalu v Sundancu 1996 in takoj zatem je pristal v eni pomenbnejših vlog v vojni drami The thin red line Terrenca Malicka. Z vsako njegovo vlogo je vedno znova dokazoval, da je izjemen igralec in je leta 1998 tudi prejel nagrado spirit za najboljšega igralca. Ena njegovih opaznih vlog pa je tudi v psihološkem trilerju Summer of Sam Spika Leeja ter v Liberty Heights Barryja Levinsona.

Sporočilo filma oziroma zgodbe je to, da kljub vsej grozoti, ki jo doživljaš moraš biti optimističen in se držati upanja. Izjemni glasbenik, katerega je glasba ohranjala pri življenju skozi več kot štiri leta skrivanja, se tudi po vojni ni vdal in je ostal do svoje smrti zvest mestu, v katerem je preživel najlepše in najgrozovitejše dogodke svojega življenja. Pove nam tudi, da ne moremo le glede na stereotipe, vse ljudi dati v isti koš.

Osebno mi je bil film zelo všeč, predvsem zaradi dokumentarne zgodbe in vsebine. Prikazano je dogajanje v drugi svetovni vojni, katerega si mi ne moremo niti predstavljati. Všeč mi je tudi, ker je prikazano tudi veselje in sreča v vsej tej krutosti in preliti krvi. Tudi sama si želim, da bi se lahko včasih tako močno držala optimizma in upanja, kot se ga je Wladyslaw Szpilman. Mislim, da je bil oseba, po kateri bi se lahko marsikdo zgledoval. Všeč pa mi je tudi, da nas je skozi vse vzpone in padce spremljala glasba, ki je imela pomembno vlogo v Szpilmanovem živlenju.

Zapiski Nova Pisarija

Uvod

• pismenost = slovnica (zač. 19. stol. V. Vodnik: Pismenost ali gramatika za prve šole)
• danes - znanje branja in pisanja - znanje, poznavanje (npr. digitalna, kulturna pismenost...)
• "nova" - novi mediji

Kam z avtorjem

• pojemajoča vidnost individualnega avtorja
• vpis avtorja nepotreben - historiat
• izpostavljanje avtorskega izdelka:

1. nevarno v principu (vandalizem)
2. v praksi ne (pričakovanje konstruktivnih posegov in pripomb)

• prosta uporaba, adaptacija zaželeni z navedbo avtorja

Prešernova nova pisarija

• satirična pesnitev Kranjska pisarija - kritika ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot podlaga za slovensko besedno umetnost
• pogovor med učencem in učiteljem, v katerem Prešeren ironizira svoje nasprotnike

Pismenost

• "biti pismen" - obvladati znakovni sistem za pisno komunikacijo
• pismouk; elita pismenih
• uvedba obveznega šolanja - pismenost izgubila status privilegija
• določa prag civiliziranosti
• konflikt med sporazumevalnimi praksami (tradicionalna in sodobna komunikacija)
• PISMENOST:

1. sprejemanje, razumevanje zapisanega
2. sposobnost tvorjenega in posredovanja

• več vrst pismenosti - specialne pismenosti (komunikacija zaokroženih skupin in specifičnih situacij)
• splošna pismenost - vsakdanja komunikacija (danes tudi mobiji in računalniki)
• bralna/ funkcionalna pismenost - pravilno razumevanje sporočil v pripadajoči kulturi
• novodobna elektronska pismenost (nujni sestavni del splošne pismenosti)
• zavzemati se za večji delež pisanja in objavljanja (- višja oblika pismenosti = sposobnost tvorjenja in razširjanja besedil v javnost)

Informacijska družba

• računalniška družba informacijske, digitalne dobe (nadomešča industrijsko družbo)
• pojmovni repertoar: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura
• skrb za tiskano knjigo (starejša oblika komunikacije, simbol nacionalne organizacijske skupnosti)
• konflikt med zagovorniki natisnjene in elektronske knjige
• digitalizacija = razvoj, napredek

Wikiji

• metafora nove družbene paradigme (info. družba, sodobna pismenost, utopična vizija prihodnje družbe)
• prednosti: lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, enciklopedično izražanje
• "wikiji" - žargonski izraz za skupek spletišč; vzorčna oblika sodobne pismenosti
• zajemajo: Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverz...
• kvaliteta člankov - meri vitalnost jezikov, sposobnost preživetja (slovenščina spada med vitalne jezika)
• skupine jezikov: 1. comfort zone; 2. vitalni jeziki; 3. border line; 4. umirajoči/mrtvi
• status člankov - licenca creative commons (cc) - odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja
• pisci prizadevajo za nevtralnost
• Wikipedija - ljudski muzej znanja
• razlika med Wikipedijo in drugimi publikacijskimi možnostmi:

1. ni podprta s strani države oz. mednarodne profitne službe
2. piscem ni za zaščito avtorskih pravic
3. prispeva lahko vsak - odgovornost
4. sodelovanje
5. mednarodno primerljive objave
6. samorefleksivna

Wikiji in šole

• uporaba Wikipedije v šoli - prestop v stokovno komunikacijo, realen svet
• ni nadomestek za spletno učilnico

Avtor

• avtorska biografija - eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje vzgibov, postopkov (npt. I. Prijatelj: Duševni profil slovenskih preporoditeljev)

= pozornost usmerjanja k delu (60. leta 20. stol.)

• pozornost preusmerirla k besedilu - avtonomnost um. besedil (npr. Lirika, epika, dramatika)
• 80. leta - pozornost na bralcu, njegovim interesom - trivialna lit. (lit. za bralca) ≠ elitna lit. (avtorska lit.)

Motivacija za pisanje

• etično spremenljivo pisanje - izvor: zanimanje za temo samo
• avtorski napuh
• v znanosti si pri raziskovanju oglej obe tezi; ta, ki ustreza razmišljanju in ta, ki ga ovrže (priznamo napako)
• neetična motivacija
• bolezenska motivacija - pisanje zaradi pisanja samega → skrajnost: skribomanija, grafonomija
• v knjigi - osredotočeno na znanstveno/ strokovno pisanje
• leposlovje - poudarek na način sporočanje in ne toliko na vsebino
• bralci leposlovja so raznoliki
• Literatenliteratur (nem. izraz, slabšalen) - literatura, ki jo razume ozek krog strokovnjakov (kulturna elita)
• pisanje, ki se ne ozira na bralca je nepotrebno, žaljivo

Izbira jezika

• globalna javnost - angleščina
• domača publika - slovenščina
• ne smemo se omejiti le na slovenščino; spoznanje o slovenističnih rečeh je potrebno preko meje jezika in nacionalne filologije
• Slavistična revija od 1950 objavlja tujejezične povzetke, 1970 se pridružijo še drugojezični izvlečki
• slovenski jezik in lit. težko vzbudijo mednarodno zanimanje
• ang. prevladuje (- znanstvene objave v privilegiranem statusu)
• slovenska Wikipedija - prostor za objavo strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, primerjanje znanja v drugih jezikih

Izbira teme

• pravilne, nepravilne, nerealizirane teme
• določitve tem: asistenti, učitelji - študentom; mentorji - diplomantom; strokovni jubileji - organizatorjem konferenc
• "samorealizacija"
• ljubezen do izbrane teme - posledica raziskovanja in ukvarjanja s temo
• odprtost za premete in teme
• spregledane, zamolčane teme
• pomembnost opredeljujemo na različne načine
• določanje pomembnosti v mednarodnem okolju - teme za katere se zanima več piscev - od slo. tem to ni mogoče pričakovati
• strokovni odnos - ko neka tema ni pod vplivom publicističnega forsiranja s strani drugih tem

Vaje v pisanju

• pisanja se je treba naučiti
• začetek: pisca navaditi orodja - težavnejše: izbira teme in napisati besedilo
• orodje pisca: miška in tipkovnica
• tipkanje, pisanje - haptične oz. tipalne izkušnje (pomembno za razvoj)
• Wikivir od 2006 - skladišče slovenskih literarnih klasik v javni lasti

Usoda avtorstva

• "biti avtor/ avtorica" - del ustvarjalne elite, prinašalo družbeni ugled in osebno zadovoljstvo
• oblikovali in kulturno emancipirali skupnost, legitimirali zahteve po kulturni eksistenci
• redaktorji skušali ohraniti avtentičnost besedil (še posebej pri klasikih)
• dobro besedilo - ni mu potrebno nič odvzeti ali dodati

Soavtorstvo

• posege v besedilo razumeti kot sodelovanje (ne kritiko)
• Wikiknjige odpirajo prostor soavtorstva, sodelovanja
• pravila soavtorstva:

1. delitev dela in zasluge v oklepaju
2. odprtost za spremembe, usklajevanje
3. dobri medsebojni odnosi
4. zaupaj sodelavcu
5. pravica veta na vsebine
6. važna je korist dela (ne avtor)

• teksti soavtorjev označeni z licenco cc

Objavljanje

• pot do objave naporna
• enostavnejša je spletna objava
• nov pomen "postaviti besedilo" - naložiti besedilo na strežnik oz. spletno stran
• objaviti besedilo, da ga čim več ljudi prebere
• o statusu objave besedila odloča avtorjev namen

Množični um ali pametna množica

• različna poimenovanja
• način organizacije znanja v info. družbi
• splošno znanje - produkt dialoga med posamezniki
• informacije razporejene abecedno ali drevesno (ni pomembno - algoritmi iskalnika)
• Jaron Lainer - kritika množičnega uma, Wikipedie
• množica - razmišlja v slikah (blokira kritično mišljenje), s telesom, brez razuma - nevarno, išče vodjo
• postliberalno-demokratično stališče - skupnost posameznikov = sodobna množica - ukvarja s storitvenimi dejavnostmi, delo, red, kolektivna komunikacija, ne potrebuje voditelja
• crowdsourcing (množica prispeva v korist družbi)

Avtorske licence

• tekst kot intelektualna lastnina - zakonodaja copyright oz. avtorske pravice
• ozaveščanje o pravicah avtorja
• creative commons - alternativni pravni koncept za digitalna besedila

Creavite commons

• "ustvarjalna gmajna"
• izhaja iz svobodne kulture (L. Lessing)
• vrste licence cc:

1. priznanje avtorstva
2. deljenje pod istimi pogoji
3. nekomercialno
4. brez predelav

• spremenljive
• med najsodobnejšimi: Creative commons Attribution 4.0 International license (globalna veljavnost) - uporabnik mora navesti avtorja (ohranijo moralne avtorske pravice)

Copyright

• ščiti izvirna avtorska dela
• ščiti pred zlorabo - nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava in objava takega izvedenega dela

Slovarček

• paradigma - vzorec
• uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev
• konzument - potrošnik, porabnik
• defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
• koncipirati - napraviti, zamisliti, izoblikovati
• sublimen - vzvišen, plemenit