Uporabnik:Eva Poljanec

Iz Wikiverza

Prva domača naloga[uredi]

V petek, 13. oktobra 2022, je bila v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova odprta razstava Vuka Ćosića z naslovom Nacija - Kultura. Pri projektu gre za ustvarjanje umetnosti iz sovražnih objav na spletu, in sicer iz objav na spletnem omrežju Twitter. Projekt je nastal s pomočjo umetne inteligence, ki nesramne tvite spremeni v sonet, ki ga nato na Twitterju objavi kot odgovor avtorju. To naj bi nam pomagalo spoznati, kakšni smo Slovenci kot "spletni" narod, in nas spodbuditi k strpnosti in medsebojnemu sodelovanju. Projekt se mi že zgolj iz tega "pacifističnega" vidika zdi vrhunska ideja, kot študentko slovenistike pa me navdušuje tudi posebno nastajanje epistolarne književnosti. Umetnost je namreč pomembna komponenta vsakega naroda in njegove kulture, saj ga duhovno bogati in skrbi za njegovo rast. Podobno vlogo ima torej tudi projekt Nacija - Kultura, ki bo mogoče pomagal utišati ostre jezike (oziroma prste) Slovencev na spletu in tako pripomogel k pozitivni spremembi našega naroda.

Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija je za slovenski jezik ena najpomembnejših revij, saj ga povezuje z ostalimi slovanskimi jeziki. Slovanski narodi imamo skupno zgodovino in razvoj in tudi naši jeziki so bili veliko časa (in še vedno so) tesno povezani. To skupno zavest pa je za moč našega jezika in književnosti ves čas treba ohranjati budno, saj bo slovenščina v širši javnosti le tako dobila neko veljavo. Ker se v Slavistični reviji objavljajo slavistične teme, pri čemer je poudarek na slovenskem jeziku in književnosti, revija pri večanju pomena slovenščine opravlja odlično nalogo.

Druga domača naloga[uredi]

Slika: Prihod novih tehnologij vedno spremlja strah, ki se kmalu izkaže prazen. Kamnotisk iz Blaznikove tiskarne; avtor je J. Seeland. V Prilogi Kmetijskih in rokodelskih novic 19. apr. 1848 je bila objavljena inačica te slike, ki pa je na dLibu žal obrezana.

Slika se besedilu dobro prilega, saj prikazuje, kako smo se ljudje že od nekdaj bali novosti. Tako kot so se ljudje leta 1848 bali železnice, se danes ljudje bojijo spleta in ostalih tehnologij.

Tretja domača naloga[uredi]

TRUBARJEVANJU IN DRUGIM KULTURNIM MAŠAM NA ROB

Članek izpostavlja, kako pomembno je, da v družbi ne vedno sledimo ustaljenim konvencijam, ampak razmišljamo izven okvirjev in poskušamo delati to, kar se nam zdi pomembno za skupnost. Čeprav je to lahko odklonsko, je pomemben izkupiček, ki ga dobimo na dolgi rok.

Trubar je za slovenstvo tako pomemben kot internet. Tako Trubarja kot internet povezuje prelomnost, ki je izboljšala življenje človeka. Trubar je začetnik slovenske književnosti, z internetom pa smo dobili nov način komunikacije. Glavna razlika med njima je v tem, da je Trubar bolj pomemben le za Slovence, medtem ko je interent spremenil življenje vsega sveta.

Četrta domača naloga[uredi]

POPRAVLJALCI SVETA

Na svetu obstajajo ljudje, ki se samo prepuščajo toku življenja, in ljudje, ki želijo svet spremeniti. Že od nekdaj se ljudje iz prve omenjene skupine izkazujejo za neuspešne, saj so preveč pasivni, da bi svoje življenje poizkusili obrniti na bolje, medtem ko so bili pripadniki druge skupine velikokrat povzročitelji prelomnih družbenih in drugih sprememb, ki so izboljšali (včasih pa tudi poslabšale) svet, da je prišel do te stopnje, na kateri je danes. Radovedneži so izumili elektriko in razne druge naprave, ki so nam olajšale življenje, tisti, bolj politično usmerjeni, pa so povzročili razvoj demokracije, kapitalizma in drugih oblik. V današnjem svetu pa moramo kot nekaj revolucionarnega izpostaviti Wikipedijo, ki je odlična spletna stran za izobraževanje današnje družbe. Prednosti Wikipedije so v tem, da nas spodbuja k ustvarjanju, skupinskem delu in odprtosti, poleg tega pa je še zastonj, kar pomeni, da se znanje lahko širi do vsakega, torej tudi do ne preveč premožnih posameznikov.

Peta domača naloga[uredi]

Geopedija se mi zdi zelo zanimiva in priročna, saj lahko z njeno pomočjo odkrijemo podatke o avtorjih, za katere prej nismo vedeli, da so delovali v naši bližini. Tako se lahko zbližamo s svojimi koreninami in se poglobimo v svojo preteklost. V bližini mojega kraja je deloval Srečko Kosovel, kar sem sicer vedela že prej, a me, odkar študiram v Ljubljani, to dejstvo prav navdušuje, saj spoznavam, v kakšni bližini mojega kraja je deloval eden najboljših slovenskih književnikov. Srečko Kosovel se je rodil v Sežani, kasneje pa se je z družino preselil v Tomaj, kjer še danes stoji njegova domačija. Kljub mnogo prezgodnji smrti pa je Kosovel ustvaril mnoga dela, ki so pomembna za razvoj slovenske književnosti. Bil je namreč predstavnik impresionizma, ekspresionizma in konstruktivizma, kjer se že kaže nastajanje sodobnejše književnosti.

Šesta domača naloga[uredi]

Jaron Lanier je ameriški filozofski računalniški publicist, programer, vizualni umetnik in skladatelj klasične glasbe. Znan je potem, da je ustvairl Web 2.0m ki pa ga zdaj kritizira in spletna omrežja imenuje digitalni maoizem. Spletne platforme naj bi bile orodje za sledenje ljudem. Splet naj bi bil povod za uničenje družbo, saj naj bi se tako sesul ves ekonomski sistem, politični diskurz in integriteta ljudi.

Aaron Swartz je bil ameriški programer, pisec in internetni aktivist. Za računalništvo in spletno kulturo se je zanimal že od otroštva. Pri štirinajstih je bil del ekipe, ki je postavila standard RSS 1.0, kmalu pa se je posvetil tudi spletnim socialnim omrežjem in drugim načinom izmenjevanja informacij prek interneta. Med drugim je ustanovil podjetje za razvoj omrežja Infogami, ki se je kasneje združilo s podjetjem, ki upravlja socialno omrežje Reddit. Po končani srednji šoli je vpisal študij sociologije na Univerzi Stanford, kjer pa se je dolgočasil, zato ga je opustil po enem letu. Postal je aktiven na področju problematike avtorskih pravic, dostopa do informacij in zasebnosti na spletu; kot študent etike na Univerzi Harvard je sodeloval s pravnikom in aktivistom Lawrenceom Lessigom na več projektih, kot je Creative Commons. Med drugim je soustanovil skupino Demand Progress, ki je bila ena od vidnejših skupin nasprotnikov spornega predloga zakona Stop Online Piracy Act. V prizadevanju za prosti dostop do informacij je kot del skupine aktivistov pridobil 20 milijonov dokumentov iz sistema Pacer za elektronski dostop do arhivov ameriških zveznih sodišč, ki je sicer uporabnikom zaračunaval dostop, in jih objavil brezplačno na spletu. Zaradi tega dejanja je bil časovno omejen brezplačni dostop do Pacerja ukinjen, skupino pa je preiskovala celo FBI, vendar jim niso mogli pripisati nezakonitega početja. Swartzeva naslednja poteza je bila pridobitev več milijonov znanstvenih člankov iz plačljive baze JSTOR preko omrežja Tehnološkega inštituta Massachusettsa (MIT). Po lastnih besedah je to storil zaradi nestrinjanja s politiko JSTOR, ki deli prihodek od prodaje dostopa do del z založniki namesto z avtorji. Kljub temu, da dokumentov ni objavil, ga je začelo sodno preganjati tožilstvo zvezne države Massachusetts pod vodstvom Carmen M. Ortiz. Vodstvo MIT se ni želelo vpletati v spor, z JSTOR se je v civilni tožbi pogodil, tožilka pa ni opustila primera, zato mu je grozila do 35-letna zaporna kazen in denarna kazen skoraj milijon USD.

Sedma domača naloga[uredi]

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pretty_Little_Liars&diff=5839749&oldid=5746254

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pretty_Little_Liars&diff=5839750&oldid=5839749

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pretty_Little_Liars&diff=5839752&oldid=5839750

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pretty_Little_Liars&diff=5839753&oldid=5839752

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pretty_Little_Liars&diff=5839754&oldid=5839753

O Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

  • Nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik.
  • Pridevnik nova se nanaša na nove medije, a se hkrati omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti.
  • Naslov se hkrati sklicuje na satirično pesnitev Franceta Prešerna s prvotnim naslovom Kranjska pisarija.

Pismenost[uredi]

  • Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
  • Izvor pojma teži na odlikovanju posameznikov, ki so za razliko od večine znali razlagati tudi tekste.
  • Z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja pismenost postane nuja za vsakega posameznika in ne zgolj privilegij posameznikov.
  • V današnji družbi pa pomeni biti nepismen nekaj sramotnega in družba nepismenih kot taka velja za nerazvito.
  • Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.
  • Specialna pismenost je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih institucijah. Specialne pismenosti so npr.: poznavanje različnih jezikov, glasbena pismenost, kartografska pismenost, računalniška pismenost, urbana pismenost, strokovna pismenost.
  • Specialna pismenost za razliko od splošne pismenosti ni obvezna.
  • Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni izurjenost za pravilno razumevanje sporočil (in njihovo upoštevanje) v kulturi, ki ji pripadamo.

Informacijska družba[uredi]

  • Je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.
  • Koncepti: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura, potrošniške kulture ipd.
  • Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom.

Wikiji[uredi]

  • Wikipedija in sestrska spletišča so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba, sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe.
  • Razlogi za predanost tem spletiščem so: lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo.
  • Wikiji = žargosnki izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. So spletna računalniška tehnologija druge generacije.
  • Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovaar in mnogo drugih spletišč.
  • Treba se je zavzemati za čim večje število jezikov, saj vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu.
  • Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (licenca ustvarjalnega ljudstva), za katero se upa, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo copyright.
  • V historiatu besedil je mogoče avtorsko identificirati vsako vejico.
  • Objavljanje na wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani imamo štiri zavihke: Članek (Stran, Preberi), Pogovor (diskusija o uredniških dilemah), Uredi oz. Uredi kodo in Zgodovina.
  • Verodostojnost znanstvenih objav zagotavljajo recenzijski postopki.
  • Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče, ki je eden od glavnik wikipedijskih principov.
  • Wikipedija se od ostalih publikacijskih možnosti razlikuje, ker za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje, so objave neposredno mednarodno primerljive, je samorefleksivna.

Wikiji in šola[uredi]

  • Wikipedija in sestrska spletišča, so močno pedagoško orodje.
  • Razloga za zavračanje dela na Wikipediji pa sta dva in sicer profilirani pisci nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom in drugi razlog je pričakovanje, da študentje spremljajo svoj izdelek.
  • Vandalizem

Avtor[uredi]

  • Do nastopa interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju.
  • Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu.
  • V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju.
  • Meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje[uredi]

  • Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin.
  • Pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira je neprofesionalno in nepotrebno. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.
  • V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.
  • Za znanstvene se štejejo objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.
  • nZa strokovne objave veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli, enciklopedijah, leksikonih in slovarjih.
  • Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc pa se štejejo med publicistična besedila.

Izbira jezika[uredi]

  • Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini.
  • Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina.
  • Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tuijih jezikih, je pretiran. Angleščine je vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov nič ne raste.
  • Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju, zaradi tega marsikdaj spregledamo kakšno relevantno objavo v drugem jeziku.
  • Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnem poseganju.
  • Razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu, ki ga monopolno obvladuje angleščina, pripisujejo tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme[uredi]

  • V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izid pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda.
  • Včasih je bilo potrebno izbiro raziskovalne, šolske ali kulturne teme utemeljevati v socialnih idealih enakosti, bratstva in enotnosti, izgradnje socialističnega človeka, pozneje z nacionalnim interesom in evropskimi kategorijami, danes z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, ekološko občutljivostjo in željo po boljšem razumevanju.
  • Študent naj si izbere temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitiven čustveni odnos

Vaje v pisanju[uredi]

  • Tipkanje in pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.
  • Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo.
  • Spletišče Wikivir smo dobili leta 2006 in je od takrat postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti. Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s tako spletno digitalno knjižnico. Na Wikiviru teče tudi veliko projektov kot na primer projekt Slovenska leposlovna klasika.
  • Predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource
  • Pazi, da ne popravljaš avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj to ni lektura, ampak korektura
  • kadar naletiš v predlogi na očitno tiskarsko napako, jo popraviš takole: popravljena beseda

Usoda avtorstva[uredi]

  • Prava ne moremo šteti med mehanizme, ki bi skrbeli za fleksibilnost kulturnega sistema, ampak ima vlogo zavore.
  • K omejevanju avtorskega napuha in samovolje prispevamo tako, da kupujemo, propagiramo predragih knjig, ne posegamo po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu.
  • Avtorjev s premočnim egom prosimo, naj odstopijo svoja besedila za objavo na Wikiviru, saj preradi ob prvi slabi volji priložnost zlorabijo za umik teksta.

Soavtorstvo[uredi]

  • Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi za doseganje skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo pa ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje.
  • Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.
  • Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah pa niso določena, saj naj bi šlo za soglasno usklajevanje.

Pravila, ki jih moramo upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

  1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
  2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
  3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
  4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
  5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu
  • S spodbujanjem soavtorstva preganjamo napuh. Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc.

Objavljanje[uredi]

  • Stroški tiska so danes vedno manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak. Najlažje pa je objavljanje kar na spletu. Edina možna ovira je elektronska nepismenost.
  • Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Včasih so besedila postavili stavci v tiskarni, kar pomeni, da so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk in naprej med bralce.
  • Redko se je zgodilo, da postavljeno besedilo ni prišlo med bralce, npr. če je bilo pred natisom cenzurirano in se je v časniku na mestu besedila bleščal prazen stolpec. Ko je bilo natisnjeno, je oblast sklenila konfiscirati (zapleniti) celo številko, kar se je dogajalo v politično napetih obdobjih.
  • Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti.
  • Ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno, potem gre za objavo. Če pa takega namena ni bilo in smo nanj naleteli povsem naključno ali celo z nelegalnim vdorom na strežnik ali se je v javnem obtoku znašlo po avtorjevi nespretnosti, potem je bilo na splet samo postavljeno, ne pa tudi objavljeno.
  • O potrebi natančnejšega določanja statusa objave priča nelogična sintagma »javno objaviti«: včasih je bilo dovolj reči samo objaviti 'postaviti pred javnost', 'uradno sporočiti javnosti', danes pa se marsikomu zaradi različnih stadijev priobčanja zdi primerno pretiravati z nerodno sintagmo, ki pomeni pravzaprav 'javno postaviti pred javnost'.

Množični um ali pametna množica[uredi]

  • Wikipedija je po eni strani metafora novodobne, nikoli prej videne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo le kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja.
  • Metafora babilonskega stolpa govori o nemožnosti doseganja takih veličastnih načrtov in kot razlog navaja komunikacijske težave, ki so posledica množice udeleženih jezikov. Wikipedija z 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.
  • Množični um je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.
  • Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti. Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.

Avtorske licence: Creative Commons, Copyright[uredi]

  • Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.
  • Creative commons ('ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture). Ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.
  • Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.
  • Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Posameznim avtorjem ali založbam se zdi, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav, kar pa ni res. Bralec ali kateri koli drug uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno.
  • Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd. Kadar gre za izdelke, ki jih je naročila vlada ali podobna javna inštitucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, ni pa to nujno. Zakon velja tudi za dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.
  • Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.
  • Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela) in avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi; njegov honorar zna biti tedaj seveda nižji.
Attribution Priznanje avtorstva (attribution – BY) Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
Share-alike Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
Non-commercial
Non-commercial-euro
Nekomercialno (non-commercial – NC) Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
Non-derivative Brez predelav (no derivative works – ND) Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Bralec[uredi]

Prosti dostop: Založbe, Reprezitoriji[uredi]

  • EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila.
  • Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo.
  • Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.
  • prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.
  • Sivi dostop poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov.
  • Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.
  • Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.
  • Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; (slovenske znanstvene objave na spletu).
  • Aaron Swartz je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in omogočil zastonj dostop do njih, so mladega entuziasta pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Šele tak dogodek je ozavestil družbo o nuji, da znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino.
  • Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe.
  • Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji, Slavistična revija npr. leta 1991.
  • Bibliotekar Jeffrey Beall je založbo uvrstil na svoj privatni seznam predatorskih založb, ki naj bi v prizadevanju za zaslužek kršila osnovna pravila akademskega obnašanja z objavo slabo ali nič recenziranih člankov in znanstvenih potegavščin, z nekorektnim zaračunavanjem objav, z navajanjem uglednih znanstvenih osebnosti med uredniki brez njihove vednosti in pristanka, z navajanjem lažnih faktorjev vpliva, s posnemanjem videza renomiranih revij, z netransparentnim impresumom ipd.
  • Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM) in na univerzi v Novi Gorici. Univerza v Ljubljani je z repozitorijem grdo zamujala in ga je vzpostavila med zadnjimi (Repozitorij Univerze v Ljubljani), na enostavno nalaganje diplomskih nalog, doktoratov in drugih publikacij vanj še čakamo.
  • Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.
  • Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
  • Avtorji, ki bi želeli prestopiti ozke okvire svoje stroke, imajo od pojava spleta sredi 90. let 20. stoletja dalje možnost postavljati svoje tekste na svojo osebno stran, v svojo spletno bibliografijo, bodisi v okviru svoje inštitucije, svojega internetnega ponudnika (Siol, Arnes, Gmail) ali na drugih zastonjskih popularnih lokacijah, vendar se za to odločajo redki.
  • Indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav.
  • Licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence (SA share-alike). Nekateri avtorji dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila (NC non commercial), vendar slednje onemogoči uporabo na Wikipediji, zaradi česar se je temu dodatku, če nam gre za prisotnost na Wikipediji, treba izogniti.
  • Posamezni avtorji založbam že pomagajo z denarjem, ki so ga za natis pridobili v okviru svojega raziskovalnega projekta, kar pravzaprav že sodi v princip zlatega OA (»avtor plača«).
  • Slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost. So v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja.
  • Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.

Varovanje zasebnosti[uredi]

  • Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.
  • Kot javno razbiramo samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji (RTV, estrada, žurnalizem). Šele na fakulteti ugotovimo, da poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov, kar ima neprimerljivo manjši odmev, vendar ni zaradi tega nič manj pomembno
  • S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev.

Kredibilnost[uredi]

  • Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.

Avtorstvo[uredi]

  • Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo: inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali. Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov.

Strokovno recenziranje[uredi]

  • Strokovno recenziranje ( peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
  • Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov.
  • Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta.

Pravopis[uredi]

Ločila[uredi]

  • Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično.
  • Pomišljaj dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice.
  • Zaimek le-ta raje izpustimo, če ne želimo večati razpoke med govorjenim in zapisanim sporočilom.
  • Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje
  • Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih je treba najti v orodjarni med simboli.
  • Pri enojnih narekovajih se varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').
  • Rabo dvopičja pa je zakompliciral Cobiss, ki dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. Zato preprosto kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi.
  • Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč. Odveč je tudi, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam.
  • Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo! Word pogosto tropičje samodejno zapiše kot en znak in ko besedilo prekopiramo v wikije, ta status ohrani. Videz na zaslonu se ne bo spremenil, zato poskrbimo za zamenjavo takih tropičij z navadnimi tremi zaporednimi pikami.
  • Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.

Velike začetnice[uredi]

  • Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Digitalna pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]

  • txt pomeni golo besedilo. Format golega besedila uporabimo pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), ali pri pisanju računalniških programov. Ko si ogledujemo kodo spletne strani ali kodo wikistrani, se nam v ogledovalniku ali v editorju kaže v obliki golega besedila.
  • doc, docx, rtf, odt je obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • besedila na wikijih v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih[uredi]

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
  • sliko vstavimo preko menija
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge Cobissovo številko vnesemo npr. s {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, okvirček za avtorja s predlogo {{infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo {{infopolje knjiga}}, razprti tisk z {{razprto|aaaaaaa}}, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
  • <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
  • sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.

Vaje v wikijih[uredi]

Paziti je potrebno na:

  • preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej)
  • mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
  • dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih pasusov, ki jih prevajalec ne razume (prevode prevajalnikov je treba pred objavo preveriti in popraviti)

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

  • Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.
  • Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.
  • Znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
  • S predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje[uredi]

Prepisovanje[uredi]

  • O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.
  • Prevzem tujega naslova, teme ali ideje ni kraja, ni pa strokovno korekten, kaj šele kolegialen.
  • Naslovov in sloga ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati.

Citatna industrija: Citatni indeksi, Faktor vpliva, Slovenske znanstvene revije[uredi]

  • Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih.
  • Faktor vpliva (IF) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.
  • Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani, za članke na drugih Wikimedijinih spletiščih pa ga trenutno dobimo z modifikacijo naslovne vrstice v brskalniku.

Žanri[uredi]

  • Strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.
  • Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.
  • Namen poljudnih člankov je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.
  • Monografske publikacije se ločijo na znanstvene, in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. Med monografskimi publikacijami Cobiss dodaja tudi diplome, magisterije in disertacije.
  • Knjižna oblika ne pomeni več izključno natisnjene in v platnice vezane knjige, ampak se kot knjige štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije.
  • Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom.
  • Status strokovnega pisanja imajo: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, forumski in novičarski prispevek, blog), kritika (strokovna ocena), esej, predavanje, kritična izdaja (uredništvo, redakcija), učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje[uredi]

  • Pod šolsko strokovno pisanje spadajo: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat).
  • Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil.

Popravljanje[uredi]

  • Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.
  • Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor v principu ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo.
  • Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

  • Daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih potem prekopiramo v okno za novo pošto. Pri tem se zgodi, da namesto ene prazne vrstice za odstavek dobimo na zaslonu tri in podobne grdobije, ki sicer niso usodne, so pa grde in se zato spodobi, da jih pred pošiljanjem odpravimo.
  • Kadar kopiramo v nasprotno smer, iz poštnega sporočila v urejevalnik, pa se namesto odstavkov znajdejo na zaslonu samo prelomi vrstice, ki pri nadaljnjem urejanju povzročajo težave; s preprosto serijsko zamenjavo znaka za prelom vrstice (^|) s presledkom in dveh zaporednih prelomov vrstice z znakom za odstavek (^p) rešimo težavo. Te sicer nevidne znake na zaslonu pa moramo najprej videti, kar dosežemo z ustrezno izbiro v meniju.
  • na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika, kar na zaslonu napravi dva vezaja in štiri tilde, lahko jih natipkamo tudi ročno, tildo dobimo s kombinacijo <Alt> + <126> na numeričnem delu tipkovnice), ko pa spravimo, se nam nariše ime, s katerim smo prijavljeni, in datum.

Socialna omrežja[uredi]

  • Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.

Tvit[uredi]

  • Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, reče se mu tudi »SMS interneta«.

Zagovor[uredi]

  • Med oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti.

Literarna kritika[uredi]

  • Poudariti velja razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet strokovne kritike pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije).
  • Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih lahko uvrstimo tudi med znanstvena besedila.
  • Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji), v manj stremljivem obsegu pa tudi v dnevnem tisku.

Enciklopedični članek[uredi]

  • Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost.

Biografski članek[uredi]

  • Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu.
  • Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv; v posameznih primerih je bil manjkajoči kriterij nadomeščen s kakšnim drugim pomembnim razlogom: splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.

Članek o knjigi[uredi]

  • Najprej pridejo na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd.

Učbenik[uredi]

  • Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zaradi česar se lepi nanj načelno nezaupanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. Neredko so očitki na račun učbenika tudi upravičeni.

Strokovni blog[uredi]

  • Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'.
  • Od številnih vsebinskih možnosti so za strokovni namen vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga.
  • Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.
  • Izraz blog je iz leta 1997, pojav spletnih dnevnikov je komaj kaj starejši, platforme za množično bloganje pa so iz konca 90. let.
  • Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki.
  • Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.

Spletni forum[uredi]

  • Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti.
  • Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd.
  • Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic.
  • Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki je v slovenščini dobila ime nitkanje.
  • SlovLit je domač pletni forum, ki datira v konec 1999 in šteje 1650 naročnikov.
  • SlovLit je najprej nameraval pokrivati samo teme študija, raziskav in akademskega poučevanja slovenske književnosti, vendar se je zelo hitro prilagodil interesni sferi začetnih naročnikov in pokriva literarno zgodovino in jezikoslovje, zlasti slovenistično. V ta krog spadajo tudi teme akademskega izobraževanja in raziskovanja, društvenega in inštitucionalnega življenja, metod, dogodkov in publikacij, ki se jim da pritakniti pridevnik digitalni. Člani objavijo več kot 800 sporočil letno: razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, itd.

Slog[uredi]

Sestavni deli[uredi]

  • Avtorjevo ime, avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe.
  • Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je v uporabi kratica UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura.
  • V revijalnih člankih se ob imenu avtorja pojavlja ime (akademske) inštitucije, na kateri je avtor zaposlen, in njegov elektronski kontakt v obliki e-naslova, včasih tudi z univerzalno številko raziskovalca (ORCID) ali piščevo osebno stranjo na spletu.

Naslov[uredi]

  • Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. Gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed.
  • K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.
  • Odveč so izrazi brez terminološke teže z nizko informativno vrednostjo: analiza, sinteza, primerjava, proces, povezanost, vpetost, vpliv, razširjenost, dinamika, dimenzije, dejavniki ...

Izvleček[uredi]

  • Izvleček (sinopsis) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.
  • Sestavni deli izvlečkov: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije
  • Vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic (100–500 besed). Taka dolžina ni primerna za odstavčno členjenje, izvlečki tudi ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb.

Ključne besede[uredi]

  • S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.

Kazalo vsebine[uredi]

  • Kazalo oblikuje program za pisanje sam, pod pogojem, da ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podanslovov poglavij.
  • Če kazala nočemo zapišemo __NOTOC__;
  • Kadar bi želeli kazalo pri zgolj dveh poglavjih ali bi ga želeli na drugem mestu, kot je privzeto, tam zapišemo __TOC__.

Povezave[uredi]

  • Povezave so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta.
  • V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek ali naj bi ga imele nekoč v prihodnosti.
  • Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Napake[uredi]

Gostobesednost[uredi]

  • Z izbrisanimi izrazi ni pravzaprav nič narobe, njihova slaba lastnost je samo ta, da jih nehote radi kopičimo, pri čemer se razkrije sporočilna pogrešljivost.

Nerazumljivost[uredi]

  • Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo.
  • Znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni sposobnost zapletenega izražanja.

Pomanjkanje konteksta[uredi]

  • Izpuščamo besedi že in šele.

Manierizem[uredi]

  • Prekomerno poseganje po retoričnih sredstvih.
  • Tekste, v katerih je v prvi plan stopila retorika, prepoznamo po besedah, ki poudarjajo vzročno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker, posledično, tj.) ali jih sporočilno zaokrožajo (seveda, jasno, nedvomno, vsekakor, brez zadrege, očitno, sklenemo).

Slogovna ubornost[uredi]

  • Gre za pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja.

Pristranskost[uredi]

  • Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi. Strokovnim besedilom bralec v principu zaupa bolj kot publicističnim, v katerih je ideološko zavzemanje take ali drugačne vrste običajno, zato so strokovna besedila še kako zanimiva za ideološko obsedene pisce.

Terminologija[uredi]

  • Moti nas nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacije ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem in tudi piščeva ignoranca terminologije.

Spol in število[uredi]

  • Včasih je veljalo, da takrat, ko mislimo na oba spola, običajno uporabimo moškega. Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika.
  • Spolnemu opredeljevanju se lahko izognemo z izbiro množine ali s pretvorbo v sedanjih.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

  • Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj, bomo dokazovali avtohtonost slovenske literature in literarne vede ali njeno vpetost v globalno sceno.

Govorna prezentacija[uredi]

  • Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj, bomo dokazovali avtohtonost slovenske literature in literarne vede ali njeno vpetost v globalno sceno.

Prosojnice[uredi]

  • Prosojnice pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa predavatelja disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme.
  • Imajo pa tudi slabe plati, da predavatelja zavedejo in predavanje postane prebiranje alinej na prosojnicah. Možno je tudi, da poslušalci začenjo brati zgolj alineje in ne poslušajo več predavatelja.

Vizualizacija[uredi]

  • Prosojnice so že ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega.

Fotografije: Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje na wikije[uredi]

  • Prepoznavanje obrazov na fotografijah deluje dobro in spada med priročna orodja neprofesionalnega uporabnika, medtem ko prepoznavanje teksta (OCR) zanima precej manj ljudi in pri besedilih z akcenti ali s slabim odtisom še vedno deluje slabo.
  • Avtorstvo fotografij je še vedno strogo individualno.
  • Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca.
  • Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži.
  • Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman.
  • Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije. Tu je Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, zbirka fotografij prve svetovne vojne, zbirka fotografa Frana Vesela, zbirka Ljube Prenner itd.
  • Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige ...), ne glede na jezik.
  • Na Wikimedijinih spletiščih mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški. Ne dovoli nam objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. Prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let pod rušo.
  • Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika.
  • Uporabniki, ki so državljani Slovenije, so sami odgovorni za vsako kršitev lokalnih zakonov.
  • Wikipedija lahko reproducira slovensko kulturno dediščino samo zato, ker so njeni strežniki v ZDA, kjer niso podvrženi slovenski zakonodaji.

Infografika: Tabele, Grafikoni, Zemljevidi, Besedni oblak[uredi]

  • Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih.
  • Grafikon: histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija, graf funkcije
  • Diagram: časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoški, Vennov
  • Kartogram, shema, piktogram

Iskanje[uredi]

  • Prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID) deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.
  • Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.

UDK[uredi]

  • Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.
  • Univerzalno decimalno klasifikacijo obvladajo le izurjeni bibliografi, ki z vrstilci opremljajo vpise bibliografskih enot v Cobiss. Laičnemu uporabniku pa je bližje intuitivno iskanje s ključnimi besedami.

DOI[uredi]

  • DOI ('digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.
  • Pridobitev registracijske kode DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki.

COBISS ID[uredi]

  • Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN.
  • Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom COBISS, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

  • Podatek je »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«, v množini in s pridevnikom (npr. demografski podatki, statistični podatki) pa »določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati«.
  • Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo, pridevniki pa izpričujejo, da gre za pojem iz znanstvenega sveta, zlasti v zvezi z računalniško obdelavo.
  • Namesto izraza podatek se uporablja tudi izraz zajemek.
  • Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo.
  • Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati, včasih pa jim tudi kaj dodajati narašča. Ena takih je tudi Razvezan jezik: prosti slovar žive slovenščine. V poštev pridejo slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika in drugi slovarji na spletišču Fran, besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije …)

Iskanje po dLibu[uredi]

Seznami[uredi]

  • Na koncu alineje lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, treba pa ni. Na koncu alineje lahko ločilo tudi manjka.
  • V html-kodi prvega napoveduje niz <ul>, drugega pa <ol>, alineje pa uvaja <li>.
  • V wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če jo uvaja zvezdica (ta na zaslonu nariše modro piko) ali grabljice (ki se na zaslonu spremenijo v številko).
  • Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje).

Digitalna humanistika[uredi]

  • Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja.
  • Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur, znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike.
  • V okvirju digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in se nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.
  • Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Njeno osnovno orodje je Googlov Ngram Viewer.
  • Digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk (zato se ponovno loteva arhivskih virov), njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti, s katero želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek med čim širšo publiko.
  • Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN.

Empirične metode[uredi]

  • Empiričen = podatki pridobljeni z opazovanjem, eksperimentom.
  • Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi[uredi]

  • Zajem podatkov: Weka, data mining software
  • Analiza besedil: Gephi (risanje grafov), Bookworm(vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah), MONK Project (odkrivanje vzorcev v besedilu), Wordle (besedni oblaki)
  • Anketiranje: Survey Monkey, ProProfs Survey Maker
  • Anotiranje in popravljanje: FromThePage, Scripto, Proofread Page
  • Bibliografija: Bibliopedia ...
  • Blog: WordPress, Blogger
  • Citiranje: Publish or Perish, Google Scholar Citations
  • Knjižnice: WorldCat, Google Books
  • Kolaborativno pisanje: Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige
  • Komunikacija: Google+, Prezi ...
  • Konverzija datotek: PDFmyURL ...
  • Možgansko viharjenje: Text 2 Mind Map ...
  • Objavljanje na spletu: Academia.edu, Dropbox, Google Docs
  • Prezentacija: Prezi, WebSliders ...
  • Skupna raba dokumentov: Viewshare, Google Drive ...
  • Slike:Image Map Tool, Picasa ...
  • Vizualizacija: Ngram Viewer
  • Zbirke: MySQL, R, OpenRefine
  • Zemljevidi: GeoCommons, Google Maps, GPS Visualizer

Projetki, revije[uredi]

Računalniško jezikoslovje[uredi]

Orodja in korpusi