E-pošta[uredi]

Slovarček manj znanih besed:

rafálen -lna -o prid. -nanašajoč se na rafal: rafalno streljanje
avténtičen - ki se ujema z originalom; natančen, točen: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod

Komentar in vtisi

Strinjam se, da je e-pošta do danes že skoraj popolnoma izrinila tradicionalne poštne pošiljke. To ni nič nenavadnega, saj nam uporaba e-pošte omogoča hitrejše pošiljanje želenega ter povratnih informacij prejemnika. Besedilo se dotika tudi vsakdanjih problemov pri komunikaciji z e-pošto. Čeprav je e-pošta precej olajšala in predvsem pospešila komunikacijo med ljudmi, pa je sčasoma prišlo do nižanja ravni ustreznega jezika. Članek poudarja, da moramo ob uporabi e-pošte še vedno slediti ustreznim jezikovnim pravilom ter biti vljudni in spoštljivi do prejemnika. Navedene probleme lahko potrdim, saj se z njimi srečujem vsak dan.

Pismenost[uredi]

Slovarček manj znanih besed:

parameter- publ. kar se uporablja za vrednotenje, merjenje.
kolofón - tiskani podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu.
fantázma - knjiž., redko fantazmagorija: fantazme in halucinacije.
kataklízma - knjiž. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju: uničenje vsega živega v strahotni kataklizmi.
uzurpacija-knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev: uzurpacija oblasti, vladanja / uzurpacija kraljestva
angažma- nastavitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju: dobiti, sprejeti angažma v operi; ponudili so mu stalni angažma / drama je sklenila z njo angažma dogovor, pogodbo o zaposlitvi.
eminenten- znamenit, odličen.
naratolóški -a - ki se nanaša na naratologijo: V romanu se, z uporabo naratološkega trika, odvije pripoved v nasprotni smeri, v smeri od junakove smrti k njegovemu rojstvu.

Slavistična revija[uredi]

Mihurko Poniž Katja. Odkrivanje in osvajanje prostorov svobode v delih zgodnjih slovenskih literarnih ustvarjalk. Slavistična revija 61/4 (2013). 575-89. COBISS

Ta teden smo vsi študentje dobili v dar izvod Slavistične revije. Naša naloga je bila, da jo prelistamo in napišemo kratek komentar. Sama sem prejela dokaj novo izdajo in sicer številko 4 iz leta 2013. Slavistična revija je največji slovenski znanstveni časopis na področju jezikoslovja in literarne vede. Med uredniki in ustvarjalci te revije sem zasledila kar nekaj znanih imen kot so npr. Anton Ocvirk, Jože Toporišič, sedanji urednik prof. Miran Hladnik, prof. Aleksander Bjelčevič,... Revija izhaja štirikrat letno in poleg slovenskega članka vsebuje tudi povzetek v tujem jeziku, v moji izdaji v angleščini.

Priznam, da revije nisem prebrala v celoti in sem večino člankov le preletela. Najbolj me je pritegnil članek Katje Mihurko Poniž z naslovom Odkrivanje in osvajanje prostorov svobode v delih zgodnjih slovenskih literarnih ustvarjalk. Članek govori o zgodnjih slovenskih pisateljic, ki so kategorijo prostora v potopisnih delih tematizirale in jo problematizirale v pripovedni prozi. Avtorica članka v članku omenja dela avtoric kot so Luiza Pesjak: Slike iz Italije, Marica Strand: V megli, Marica Gregorič Stepančič: Šumi Nil, Zofka Kveder: Moja prijateljica, ... V pripovedno prozo so avtorice 19. in 20. stoletja vpeljale osebne prespektive pripovedovalke, ženske potovalne izkušnje, dialoška razmerja med prostorom in osebami, ki se gibljejo v prostoru.

Avtor[uredi]

Slovarček manj znanih besed:

paradígma - knjiž. vzorec, primer: paradigme za rekonstrukcijo dogodka / ekspr. njegova literatura je paradigma natančnosti, ♦ lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec
adorácija - izobr. čaščenje
grafomanija - obsesija s pisanjem
hermetízem - publ. lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
inferiórnost - manjvrednost: ob njem se je zavedal svoje intelektualne inferiornosti / občutek inferiornosti / šef mu nikoli ni dal čutiti njegove inferiornosti podrejenosti
disertácija tudi dizertácija - znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
konzument - porabnik
defetízem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
emancipírati se - pridobiti si enakopraven položaj
sublímen - knjiž. vzvišen, plemenit: sublimna poetičnost drame; to je zelo sublimna poezija
konotácija - lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

Komentar Ta teden smo dobili v branje novo poglavje Nove pisarije, in sicer poglavje o avtorju. Všeč mi je bilo, da avtor kritizira tiste avtorje, ki besedilo napiše tako, da ga razumejo samo tisti bralci, ki se tudi sami ukvarjajo z določeno stroko, preostali večini bralcev pa je tekst nerazumljiv. Taki avtorji velikokrat pišejo samo, da bi utrdili svoj položaj in potrdili svoje znanje. Omenja tudi vse večjo prisotnost angleščine kot jezika, ki je uporabljen v veliki večini znanstvenih in drugih člankov. Vendar avtor zagotavlja, da je strah, da bi se slovenistična znanost v prihodnosti odvijala v tujih jezikih, in ne v slovenščini, odveč. Avtor se dotakne tudi problema avtorstva in soavtorstva ter poudarja, da moramo biti kot soavtorji besedil odprti za spremembe in usklajevanje ter zatreti svoj ego v dobro končnega izdelka. V poglavju Množični um ali pametna množica se avtor dotakne pomena dandanašnje zbirke znanja, Wikipedije, ki vsem omogoča dostop do znanstvenih razprav in vsemogoče literature, itd. Omenjene pa so tudi kritike Wikipedije, npr kritika Jarona Lanierja, ki trdi, da je oblikovanje informacij vseh posameznikov, tudi manj izobraženih, grožnja zahodni civilizaciji. Avtor, pa tudi sama, se strinjam, da imajo kritiki po svoje prav, vendar moram reči, da je Wikipedija velik dosežek, saj vsem omogoča enak pristop do informacij. Ob branju poglavja Avtorske licence sem prvič naletela na izraz Creative commons, ki poimenuje avtorsko licenco. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov, saj Copyright bralcu drugače dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje. V tem poglavju avtor navede tudi tipe licenc. To so priznanje avtorstva (BY), deljenje pod istimi pogoji (SA), nekomercialno (NC) in brez predelav (ND). Zadnjih dveh Wikipedija ne sprejema.

Bralec[uredi]

Slovarček manj znanih besed

konzúm - poraba, potrošnja
niansa - vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek: beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
inercija - knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji
renomíran - bolj ~ (ȋ) ~ znanstvenik priznan, slovit

Komentar in povzetek

V poglavju bralec se avtor najprej dotakne problema proste dostopnosti do informacij in gradiva. Vsaka skupnost hoče izobraziti svoje člane (šole), vendar jim mora zagotoviti določene pripomočke, npr. zastonj šolski učbeniki. Na žalost je gradivo izven šol že težje dostopno, plačevati je treba npr. članarino, izposojnino, naročnino, itd.. Z nastopom interneta se je začel širiti tudi krog pretoka informacij. Država sama pri tem ni veliko pripomogla, ampak so k temu pripomogle tuje korporacije, ki so informacije svetu ponudile brez zahtevanja povračila. Citiram: civilizacijsko prelomna dejanja niso imela od države nič oziroma so imela od nje bore malo. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča. Z internetom se je tudi izbrisalo mnenje, da je tuje slabše, saj nam je na internetu na voljo več informacij, predvsem v angleščini, v tujih jezikih kot pa v slovenščini. Znanstveni teksti so ob koncu 20. toletja nehali honorirati, saj je imela večina avtorjev akademske službe, objava teksta pa je bila tako rekoč njihova obveznost. Prosta dostopnost (OA) zadeva vse oblike informacij, medtem ko prosta vsebina nekaj drugega. Prosto vsebino lahko spreminjamo, pri prosti dostopnosti pa spreminjanje ni dovoljeno.O bjave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL, torej gre za pravi prosti dostop. Najpogosteje govorimo o zlatem (prosti dostop zagotovi založnik) in o zelenem ( za prosti dostop poskrbi avtor ali njgov delodajelec) dostopu.

Vsa vsebina, ki jo objavimo na Wikipediji takoj postane javna last. Velikokrat zato pride do napačnega citiranja avtorja ali pa na natančno citiranje, kje smo nek tekst našli, kar pozabimo. Še vedno se založbe in druge institucije borijo, da vsebine ne bi bile prosto dostopne. Najbolj je znan primer Aarona Swartza, ki je omogočil dostop vsebin vsem, oblasti pa so ga aretirale in primer se je končal s samomorom.Šele takrat se je družba začela zavedati, da je znanje javno dobro in mora biti dosegljivo vsem. Biti informiran je namreč ena izmed temeljnih človekovih pravic.

Slovesnke literarnovedne revije so Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost. Bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revij na spletu in odpovedujejo naročnino.

Kredibilnost[uredi]

Slovarček manj znanih besed

uzurpácija - nezakonita, nasilna prilastitev: uzurpacija oblasti, vladanja / uzurpacija kraljestva
antagonízem - nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
polémika - ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja
pasant - mimoidoči: opazoval je obraze pasantov
konsénz - redko soglasje, privolitev
kvantifikácija - izražanje, prikazovanje kvantitativno istovrstnih pojavov s števili
demoskopíja - raziskovanje, proučevanje javnega mnenja:

Komentar in povzetek

Dandanes za objavljanje, še posebej na spletu, ni treba plačevati. Do ovir pride kadar želimo npr. objavljati v časopisu ali nastopiti v oddaji. Ravno zaradi dejstva, da dandanes lahko objavlja vsak, se pojavlja vprašanje o zanesljivosti objavljenega. Danes moramo sami presojati o verodostojnosti izjav. Presojamo lahko glede na uveljavljenost in izkušenost avtorja. Navadno smo bolj zaupljivi do starejših in manj zaupljivi do mlajših avtorjev, kar pa ni vedno upravičeno. Mladi avtorji so velikokrat bolj teoretično podkovani in seznanjeni z novimi viri kot pa starejši.

Pri strokovnih objavah večkrat naletimo na soavtorstvu kot pri leposlovnih objavah. S pojavom digitalnega tiska postaja samozaložba običajna oblika objave in izgublja slabšalni prizvok. Pri tem pa se pojavi problem, saj taka objava ni recenzirana in pregledana. Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za starejše objave predvidevamo, da so že prestale urejanja in je zato njihova informacija zanesljiva, kar pa še ne pomeni, da so boljše od novejših objav. Včasih je težko določiti mejo med laičnimi in strokovnimi objavami, zato je dobro poznati okoliščine nastanka objave.

Citiram: Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu predvsem avtorji strokovnih besedil. Recenzenti so pogosto uredniki časopisov, knjig,... S porastom znanstvenih objav v zadnjih desetletjih je postalo strokovno recenziranje bolj aktualno. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Ker lahko pride do pristranskosti med recenzenti, se v recenzentskih postopkih znanstvene skupnosti išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada javno recenziranje (open review). Citiram: O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh, kjer navedejo merila za presojo kot so na primer stopnja inovativnosti gradiva, metode ali spoznanja, pomembnost teme, itd. Znana mora biti tudi informacija o jeziku objav. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

V poglavju pravopis se avtor posveti ločilom in njihovi (ne)pravilni uporabi. Posebej se osredotoči na črtice, narekovanje, dvopičja, tripičja, itd. ter problematiko ob njihovi rabi. Pri narekovajih posebno poudari njihovo različno rabo v različnih jezikih. Pri tripičjih je pomembno poudariti, da pred tripičjem nikoli ni vejice in da je nestično ločilo. Glede na pravopis, ki se spreminja, lahko sklepamo o starosti bralca. V nadaljevanju poglavja avtor spregovori še o rabi velike začetnice.

V poglavju digitalna pismenost avtor predstavi različne računalniške formate besedil kot so txt, doc, htm, pdf,... Izvemo tudi, kdaj uporabljamo določeno vrsto formata. Besedila na Wikijih lahko pišemo neposredno v okno, ki se nam odpre, ko pritisnemo na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran.

Pri strokovnem navajanju skorajda ne moremo brez citiranja drugih avtorjev. Najraje citiramo izjave in zapise znanih in priznanih avtorjev. Citiranje je bolj prisotno pri strokovnem pisanju kot pri lepopisju. V preteklosti je bilo objavljanje delo predvsem izobražencev, dandanes pa pri objavljanju ne naletimo na veliko ovir dokler imamo kaj povedati. Lahko objavljamo na socialni medijih, blogih, spletnih medijih,... Avtorska dela pri nas prihajajo v javno rabo praviloma 70 let po avtorjevi smrti, v Avstro-Ogrski je zaščita trajala 30 let. Ker pa v zadnjem času avtorji izgubljajo družbeni vpliv, zahtevajo še večje omejevanje pretoka informacij. V akademskem pisanju velja, da delež citatov iz leposlovja ne sme biti večji od 20 %. Pretirano citiranje je sicer sporno, ni pa prepovedano ali kaznivo.

Ločiti moramo plagiat od citiranja. O plagiatu govorimo, ko se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Plagiatorstvo je dostikrat težko dosegljivo.

Citiram: Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih. Na različnih znanstvenih področjih obstaja več citatnih indeksov, npr. SCI, SSCI, AHCI,... Na spletu je zastonj dostopen Googlov Učenjak, ki ponuja kompleksnejši pogled na znanstveno publiciranje, registrira pa tudi znanstveno relevantna spletna mesta, izpisuje neakademske publikacije in dokumentira dejanski vpliv publikacij v javnosti, zato uradniki na znanstvenem ministrstvu ne upoštevajo. Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti oz. vplivnosti znanstvene revije. Izven znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Vplivnost filmov, televizijskih oddaj, računalniških iger, časopisov in spletnih strani se meri samo na ta način. Kratice na slovenski Wikipediji: sl. = 'slovenski', v = 'Wikiverza', b = 'Wikiknjige', s = 'Wikivir'.

Seznam slovenskih znanstvenih revij si poglej na Novi pisariji pod poglavjem Slovenske znanstvene revije.

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, glavni citatni stili naj bi bili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
AMA (medicina, biologija)
čikaški (naravoslovje, splošno) The Chicago Manual of Style Online
wikipedijski

Humanistični pisci se najpogosteje odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes.

Literarni zgodovinarji[uredi]

Na Wikipediji sem pregledala seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev. Večina biografskih člankov poteka po enakem kopitu. Vsak članke vsebuje kraj rojstva in smrti literarnega zgodovinarja, nato podatke o šolanju ter izobrazbi, potem podatke o delovanju ter delu, podatke o kraju bivanja in seznam objavljanih del, itd.

Izmed vseh literarnih zgodovinarjev sem podrobneje prebrala biografski članek o Janezu Stanovniku, ki ga bom v nadaljevanju na kratko povzela.

Janez Stanovnik je bil slovenski anglist, nemcist, literarni zgodovinar, urednik, leksikograf in filolog, rojen 2. januarja 1922 v Slovenj Gradecu, umrl pa je 28. decembera 2014 pri 92 letih v Ljubljani. Ko je leta 1940 končal gimnazijo v Celju, je med vojno delal na železnici, po končani vojni pa je diplomiral iz angleščine in nemščine s kjniževnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Znanstveno se je izpopolnjeval tudi na britanski Univerzi Leeds, na ameriških univerzah Berkeley in Harvard, na nemški Univerzi v Heidelbergu ter z raziskovalnim delom v Britanskem muzeju, knjižnici American Antiquarian Society v Worcestru, Bodleian Library v Oxfordu (1978) ter znanstvenih ustanovah na Dunaju. Doktoriral je leta 1953. Od leta 1972 je služboval kot izredni profesor za angleško in ameriško kniževnost na prej omenjeni fakulteti. Med svojim službovanjem je bil nekaj časa tudi predstojnik Oddelka za germanske jezike in književnosti, prodekan in kasneje tudi dekan Filozofske fakultete. Opravljal je tudi funkcijo predsednika Odbora za mednarodne stike Univerze v Ljubljani ter upravnika Inštituta za slovensko izseljenstvo SAZU. Med leti 1983 in 1989 je bil član sveta Slovenske izseljenske matice. Bil je tudi reden član SZAU. in redni član osrednjih evropskih in ameriških strokovnih združenj anglistov in amerikanistov ter germanističnih združenj za proučevanje srednjega veka. Upokojil se je leta 1990.

Kratka Bibliografija:

Ostanki srednjeveškega nemškega slovstva na Kranjskem (monografija)
Moby Dick. The Myth and the Symbol. A Study in Folklore and Literatur (monografija)
The Grail Legend in Slovene Popular Tradition. The Living Middle Ages (1989) (članek)
Janez Stanonik (odgovorni urednik 1968–1999): Acta neophilologica (uredniško delo)
Louis Adamič. Simpozij, symposium, Ljubljana, 16.–18. september 1981 (uredniško delo)

Zgledi[uredi]

Slovarček manj znanih besed

kurzíva - tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
kolofón - podatki o avtorstvu, založniku, tisku, navadno na koncu knjige
redigíranost - popravljenost, spremenjenost, uredniška izpopolnjenost

Komentar in povzetek

Podatke o virih, ki smo jih uporabili, najlaže najdemo na COBISS-u. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot, in sicer polni, ISBD ter COMARC. Prikazan je tudi zapis Wikikode s katerim zapišemo ustrezne podatke o besedilu. S kodo DOI so opremljene samo objave v publikacijah zunaj Slovenije, seveda v angleščini. Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. Priporočljivo je, da citiramo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov. Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, če so le-ti navedeni. Pri citiranju iz knjig na elektronske naprave ali na Wikivir podatka o straneh v glavnem ne navajamo. Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje. Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Na dLibu obstajata 2 vrsti zapisov, in sicer taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu. Cobissova ID-številka se nanaša na celo revijo in ne na članek. Pomembne informacije o slovenističnih informacijah najdemo na forumu SloLit. Veliko informacij, ki pa jih na Cobissu ne najdemo, se nahaja v katalogu diplomskih nalog in slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Postreže nam z naslovi 19 diplomskih nalog. Napake pri citiranju si lahko ogledamo v poglavju 3.6.6.20. Kadar se v besedilu sklicujemo na Wikipedijo, moramo izpolniti specifične zahteve tega spletišča, in sicer:

da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki internih linkov)
poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj,
Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Slovlit[uredi]

Na Slovlitu sem si ogledala prispevek Wikiji in univerza -- Za arhiv ljubljanske slovenistike -- Diplomske naloge na planinske teme, ki je bil objavljen 22.3.2012. Prispevek je delo raziskovalne skupine Planinske zveze Slovenije je pripravila razpis za tekmovanje za najboljšo diplomsko/magistrsko delo v letu 2012. V razpisu so lahko sodelovali vsi študenti, katerih dela so bila povezana s planinsko dejavnostjo.

Žanri[uredi]

Slovarček manj znanih besed

polémika - ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja
elaborát - izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
ekspertíza - knjiž. izvedensko mnenje, poročilo
sintágma - lingv. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
konotácija - lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
inêrcija - knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti

Komentar in povzetek

Pri oblikovanju pisnih sporočil se odločamo med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Izraz stroka oz. strokovni ima dva pomena. Kadar mislimo na 'disciplino' kot znanstveno stroko, poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar še ne dosega kriterijev znanstvenega. Za izvirni znanstveni članek velja prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji. Strokovni članek pa predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo, objavljen pa je v strokovni ali znanstveni reviji. Po zahtevnosti in v slogu so taki članki prilagojeni bralcem določene revije. Še preprostejši od strokovnih so poljudni članki. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj, razlikujejo pa se tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko. V humanistiki največ veljajo knjige oz. monografske publikacije, ki se dandanes ločijo na znanstvene, strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike, ... Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Zelo se razlikujejo že po dolžini:

najmanj štejejo škrbine v obsegu do 10.000 znakov oziroma 1500 besed,
standardni članki štejejo do 25.000 znakov ali 3700 besed,
med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene spadajo članki v obsegu nad eno avtorsko polo (30.000 znakov ali 4400 besed). Takim člankom pogosto brez zadreg pripišemo status preglednih znanstvenih razprav.

Bolj ko se Wikipedija razrašča, več ima takih člankov in bolj bledi predstava o njenem zgolj strokovnem značaju. Zahteva po enciklopedičnosti tedaj ne pomeni več zahteve po kratkosti člankov, ampak le zahtevo po konciznem, jedrnatem izražanju. (Žanre s strkovnim statusom pisanja si poglej v poglavju 4.)

Žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Prvotni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti.

Če želimo, da so besedila optimalno funkcionalna, morajo biti ustrezno urejena. Popravljanje je izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Lektoriranje je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Lektor mora v besedilu odpraviti pravopisne napake, slogovne pomanjkljivosti,... Skozi lekturo gredo besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektura in lektura se včasih pomešata, ker tiskarniškega stavljenja, ki je klicalo po korekturi, ni več. Zahtevna besedila gredo skozi več korektur: najprej opravijo korekturo v tiskarni, potem besedilo prebere urednik in običajno se predvideva tudi avtorjeva korektura. Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejela v objavo ali ne.

Spletna socialna omrežja so aplikacije, spletne storitve, platforme ali strani, ki gradijo in odražajo socialne mreže ali socialne odnose med ljudmi, ki imajo npr. skupne interese in/ali aktivnosti. Namenjena so človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, postajajo pa tudi pomembna za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Najbolj poznan in priljubljen je Facebook. Na Twitterju objavljamo tvite, ki so omejeni na 140 znakov. Večina tvitov se tiče zabave, resnih tematik je zelo malo. Na Twitterju lahko najdemo tudi veliko predstavnikov določene stroke, ki z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj vplivnostni krog.

Zagovor je oblika strokovnega pogovarjanja, kamor spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov,... Blog je nekakšen spletni dnevnik. Poznamo več vrst blogov, npr. področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko so to tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga,... Blogi lahko računajo na precej širšo publiko, kot so ozki strokovni krogi, zanje pa velja tudi avtorska zaščita in sicer je treba avtorje blogov citirati z imenom in priimkom.

Slog[uredi]

Slovarček manj znanih besed

neologízem - lingv. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena
manierízem - umetnostni slog med renesanso in barokom
servílnost - knjiž. lastnost, značilnost servilnega človeka
pásus - knjiž. odlomek, del
sintáktičen - prid. lingv. skladenjski
fragmentárnost - lastnost, značilnost fragmentarnega
asketízem - stroga vzdržnost
biologízem - biol. prenašanje bioloških zakonitosti in metod na druga področja
benígnost - pojm. nenevarnost, neškodljivost
gnév - knjiž. visoka stopnja jeze, navadno združene s prezirom, ogorčenjem
arbitráren - knjiž. prepuščen svobodnemu odločanju, poljuben
ortodóksnost - knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost
gestikulírati - spremljati govorjenje ali izražati kaj z gibi rok
inténca - knjiž., redko težnja, nagnjenje, usmerjenost
regulatíva - knjiž. predpisi, določila
pismoúštvo - slabš. učenjaštvo, znanost: literarno pismouštvo
sporádičen - tak, ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih

Komentar in povzetek

Spletna družabna omrežja spreminjajo pisni standard in usmerjenost besedila ter omogočajo razporejanje po aktualnosti. Strokovna dela sestavlja več kompozicijskih elementov (našteti so pod poglavjem Sestavni deli). Da si lažje zapomnimo kompozicijo znanstvenega prispevka, uporabimo kratico UMRIS (v svetovnem merilu IMRAD), ki stoji za naslednje: uvod, metode, rezultati in sklep. UMRIS je v veljavi predvsem za eksperimentalne vede, sem pa spada tudi največji del literarne zgodovine.

Sestavni deli[uredi]

V naslovu gre za bistven povzetek besedila in mora biti jedrnat ter za bralce privlačen. Naslov mora biti v skladu z besedilom in ne sme vzbujati lažnih pričakovanj. Priporočila za oblikovanje naslova so naslednja:

naslov naj izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
naslov naj je pravopisno brezhiben
naslov naj ne vsebuje krajšav
naslov naj ni v obliki stavka ali vprašanja
stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
naslov naj ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
naslov naj ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.

UD-klasifikacijo, ki spada k naslovu, priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Izvleček je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. V Praktičnem spisovniku so navedeni štirje sestavni deli izvlečka, ki ga v grobem sestavljajo:

predmet raziskave
metode
rezultati
sklep oz. implikacije

Izvleček mora biti napisan v največ 10-ih vrsticah. Velikokrat lokalni varianti sledi še prevod izvlečka v angleščino. Velikokrat izvlečki služijo tudi kot vodilo pri pisanju razprave.

Avtor je svoji razpravi dolžan dopisati ključne besede, vendar pri izbiri le-teh ni svoboden. To morajo biti pogosteje omenjeni izrazi, ki imajo terminološko težo. Avtor mora paziti na jedrnatost in kračino.

Kazalo vsebine večinoma oblikujejo programi sami ter označijo naslove in podnaslove. V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko to doseže štiri poglavja. Navodila za izdelavo kazala najdemo tudi v Praktičnem spisovniku:

naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Paziti moramo tudi na logično razporeditev poglavij, npr. strnemo kratka in podobna.

Povezave nekako nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah. V besedilih v spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti. Povezave navadno vnesemo tako, da z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik na link, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu. Povezave so oblika sklicevanja.

Napake[uredi]

Kadar je avtor preveč gostobeseden, ima lektor opravka s črtanjem odvečnih besed in besednih zvez. Ko v besedilu črtamo manj informativne dele, besedilo pravzaprav »prevajamo« v strokovni jezik. Brez slabe vesti lahko črtamo odvečne veznike, npr. (tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato). Znebimo se lahko tudi besed kot so (izpostaviti, poudariti, naglasiti, predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma,) ter fraz kot so (prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del, itd.)

Nerazumljivost je velikokrat povzročena namenoma, saj avtor enostavne stvari sporoča bolj zapleteno. To je slogovna napaka. Rabo težko razumljivega strokovnega jezika avtorji upravičujejo z zapletenostjo problematike. Dandanes se zahteva, da so predstavitve znanstvenih del razumljive širšemu krogu ljudi. Mnogi pisci se ne zavedajo, da se v kvalitetni znanosti bolj ceni preprosto izražanje zapletenega kot pa kopičen je strokovnih, bralcu velikokrat neznanih besed.

Kadar pisci pišejo besedilo, tekom pisanja velikokrat pozabijo na glavno tezo besedila. Takrat govorimo o pomanjkanju konteksta. Strokovni poznavalec je namreč tisti, ki zna znane informacije postaviti v kontekst. Velika napaka v humanističnih strokah je tudi nasilno posploševanje. O posploševanju lahko govorimo kadar zajamemo statistično relevantne količine besedila, a še takrat posplošitve niso zaželene.

Besedilo mora biti sklenjeno. Pri nekaterih teksti pa povezanost besedila ni ravno nujna, npr. seznami ali naštevalni opisi. Besedila, ki vsebujejo retorična sredstva, se zdijo lepša, vendar prepogosta uporaba teh sredstev ni priporočljiva, saj besedilo izgubi svojo značilnost. Slogovna sredstva ne smejo biti preveč vpadljiva, zato moramo včasih brzdati tudi svoj osebni slog. V strokovnem pisanju je od avtorjev namreč pričakovano, da se držijo izraznih standardov, ki jih narekuje izbrani žanr. S ponavljanjem želijo pisci vzbuditi bralčevo pozornost in nanj učinkovati nekoliko hipnotično, vendar tako pisanje ne bi smelo biti del strokovnega pisanja, ker učinkuje preveč čustveno namesto objektivno. Pisci so v besedilih pripravljeni uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli. S tem pokažejo na svojo predstavo o pisnem delu, ki mora biti drugačno in nekaj več.

Kadar povzemamo izjave avtorjev strokovnih del, velikokrat pride do pretiranega ponavljanja izrazov, ki je velikokrat posledica malomarnosti. V literarnovednem pisanju je pretirano razširjena uporaba besed predstavljati in predstavnik.

Pri pisanju znanstvenih besedil se od avtorja pričakuje, da piše objektivno in nepristransko, vendar se je pristranskosti včasih težko izogniti. Tej se je veliko lažje izogniti, če pri pisanju sodeluje več avtorjev. Benigne vrste je pristranskost, ki ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo. Malignega značaja pa so v literarni vedi pristranskosti ideološke narave. Svoje ideološka nagnjenja avtorji izrazijo z ekspresivnimi, ironičnimi ali drugače zaznamovanimi besedami, ki po slogovni in po sporočilni plati ne spadajo v besedilo. Ob izražanju ideologije v besedilu, se zabriše strokovna stran besedila in bralec izgubi zaupanje vanj.

Preden je neko področje uveljavljeno, morajo strokovnjaki temu področju dodeliti neko ime. Šele ko ima področje utrjen naziv, lahko postane univerziteten predmet itd. Po strani jezikoslovja in zgodovine pa naj bi bila ta imena arbitrarna ter da so posledica družbenega dogovora in prakse. Veliko terminov ima več različnih pomenov, zato moramo paziti, da v dani situaciji uporabimo verzijo termina, ki ustreza kontekstu in dani situaciji. Zaradi potrebe po teoretsko »pravilni« rabi terminologije, ta rada zaide v ortodoksnost in cehovsko zaprtost. Zmotljiva je tudi piščeva ignoranca terminologije, saj lahko to v bralcu vzbudi nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco. Povsem nepotrebno je slovenjenje terminologije, saj se potem velikokrat zgodi, da nihče ne razume, za kaj gre.

Včasih je veljalo, da je uporaba moškega spola nevtralna, feminizem pa je prinesel spremembe. Popravljanje se dogaja z vzporedno uporabo moške in ženske oblike, kar pa je nekoliko nenaravno.Spolnemu opredeljevanju se lahko izognemo z uporabo množine. Ko začnemo pisati besedilo, moramo razmisliti, ali bo naša razprava v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine. Ko poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najbolj logična uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek samohvale. Prvo osebo množine ponavadi uporabimo, da ohranimo nevtralnost besedila. Kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti, uporabimo tretjo osebo ednine.

Govorna prezentacija[uredi]

Za prezentacijo strokovnih informacij obstaja več načinov: objavljanje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, včasih na radiu in televiziji ali na spletu. Večino tiskanih objav danes najdemo tudi na spletu, kjer so bibliografsko registrirane. Vse oblike strokovnih informacij pa nimajo vedno statusa objave. To so npr. govorne predstavitve za manjši krog ljudi: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata,... Take vrste predstavitev, dobijo status objav, če so posnete in shranjene ter vpisane v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo.

Dober predavatelj, je tisti, ki predavanja ne bere s predloge, ampak jo uporabi samo včasih, ko prebere kak citat. Ko govorimo, morajo biti stavki krajši kot so sicer zapisani, več mora biti ponavljanja in komentiranja, odzvati se moramo na odzive poslušalcev, itd. Za razliko od pisanja si pri govorjenju lahko privoščimo kakšno izrazno lastnost, saj so tu slogovne posebnosti govorcev tolerirane.

Dandanes med govorci zaznavamo moteče pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi. V šolah retorike in drugod se naučimo veščin govornega nastopanja: kakšna naj bo telesna drža, kam z rokami, kako gestikulirati, kako razporediti obrazne grimase skozi predavanje, kdaj premolkniti, kdaj vključiti nedolžno šalo, itd. Priporočeno je premikanje po prostoru med govorjenjem.

Publika si največkrat zapomni anekdote s predavanj in s tem pozabi na pravo vsebino. Najbolj uspešen je tisti govorec, ki natančno ve, kaj želi sporočiti in da se predmetu svojega predavanja posveti. Vsak govorec se mora seveda prej pripraviti. Prav pride pisna predloga, saj govorjenje na pamet lahko privede do monotonosti. Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila.

Prosojnice predavatelju pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca. Največkrat pri predavanju uporabljamo Power Point. Programi, ki naj bi bili v pomoč, pa nas lahko tudi zavedejo, da začnemo samo prebirati tekst na prosojnicah, poslušalca pa zavedejo.

Vizualizacija[uredi]

Nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od večine natisnjenih besedil. V nadaljevanju bodo predstavljene alternativne prezentacijske oblike strokovnih informacij, ki ustrezajo spremenjenemu značaju podatkov v humanistiki in jim besedilni popis ne zadošča več.

Fotografija[uredi]

Fotografija podpira trditve o paradigmatičnem civilizacijskem zasuku: današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Marsikdo misli, da zasuk nazaj v slikovno ni dober. Slike naj bi se med besedilom pojavljale zaradi manjšega napora, ki ga sicer potrebujemo za dekodiranje besedilnih informacij. Prispevala naj bi torej k duhovni pasivnosti in odvisnosti. Dandanes fotografski objektiv lahko razkrije več detajlov, kot smo jih sicer sposobni zaznati. Zaradi zapostavljenosti vizualnega mišljenja imata v naši civilizaciji težave s samoutemeljevanjem umetnost in arhitektura.

Avtorstvo fotografij je, v nasprotju z besedili, še vedno strogo individualno. Za razmah fotografije je zaslužna njena digitalizacija. Fotografiramo lahko s celo vrsto naprav. Čeprav ima vsaka fotograija res enega samega avtorja, se ta noče vedno podpisati pod fotografijo in raje prekrije svojo pravo identiteto z vzdevkom. Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata ob uporabi navedbo avtorja fotografije, vendar bi bilo trmasto spoštovanje te zahteve v marsikaterem primeru sporno. Na primer »avtorje« zaslonskih posnetkov, rezultat potem obdelali. Fotografovo ime navajamo po vzorcu Foto Srečko Meglič, če menimo, da je fotografija umetniški izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Če tega ne moremo sami presoditi, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografija se od teksta razlikuje že po načinu pojavljanja in citiranja:

fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik
fotograf je večinoma en sam
fotograf je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom, ravno obratno kot pri tekstih, kjer je avtor zapisan pred naslovom

Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Če delež fotografije prevladuje, govorimo o reportaži. Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman. V literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni, v literarnozgodovinskih monografijah, učbenikih in leksikografskih delih pa gre večinoma za portrete avtorjev, naslovnice časopisov in knjig, itd. V literarni vedi pridejo v poštev zlasti fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč in rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig in časopisov, literarnih inštitucij in literarnih dogajališč. Dandanes je težnja po večji opremljenosti s fotografijami v literarnozgodovinskih publikacijah vedno večja.

Fotografije lahko shranjujemo na mnogih brezplačnih spletiščih, ki ponujajo svoje kapacitete, npr. Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlov Panoramio, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si, Google +, Dropbox, ... Fotografije, ki so zanimive za kulturno zgodovino in so večinoma v prostem dostopu, so v Digitalni knjižnici Slovenije. Tu najdemo Zbirko upodobitev znanih Slovencev NUK, zbirko fotografij prve svetovne vojne, zbirko fotografa Frana Vesela, zbirko Ljube Prenner itd. dLib hrani še nekaj 3D-predmetov, družinske albume, notno gradivo, plakate, posnetke rokopisov, zemljevide, razglednice in vedute. Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige ...). Opremljene so z licenco cc in so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav.

Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je ta doba podaljšala na 70 let. Prosto so dostopne fotografije, objavljene pred 1. januarjem 1970. Pri Wikipediji se zavedajo, da je pridobivanje avtorskih dovoljenj za objavo zaščitenih del brezupno, zato k ponovnemu fotografskemu dokumentiranju, tokrat pod licenco popolnoma proste uporabnosti. Ker je objava fotografij na Wikimedijih problematično, na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje. Žal te fotografije nimajo statusa proste uporabnosti, niti niso z licenco (cc) opremljeni zemljevidi in zračni posnetki ozemlja na Geopediji.

V 44. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine je navedeno, da za uporabo podobe in imena spomenika nujno potrebujemo soglasje lastnika. Čeprav lahko fotografija pride v javno last šele po 70. letih smrti avtorja dela, se njena lokalna objava lahko zgodi že prej z načelom poštene rabe (fair use). Ta dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti, kadar ni na razpolago nobene druge proste alternative. 51. člen veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah pravi, da se smejo za namene citiranja oz. ponazoritve uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic.

Infografika[uredi]

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov. S pomočjo računalniških orodij omogoča vizualno dojemanje podatkov. Naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Zajema statistične podatke, ki jih zajema iz podatkovnih zbirk. Te niso prisotne za celotno literarno vedo, ampak za metode v literarni vedi, kjer so predmet obravnave lastnosti v literarnem sistemu, npr. empirične literarne vede.

Podatki iz podatkovne zbirke so lahko predstavljeni v obliki:

tabele, kjer so razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami,
grafikona, s katerim je predstavitev mogoče razumljivo in vizualno predstaviti. Obstaja več načinov grafičnih predstavite podatkov, npr. grafikon (chart), diagram (graph) ter kartogram, shema in piktogram. Tovrstne grafikone najlažje napravimo v programu Excel,
zemljevida. V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik, ki je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. v knjigi Tavčarjevih Zbranih del, potem zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja. Kasneje se je uporaba zemljevida v literarni vedi pojavljala od časa do časa,
besedni oblak, katerega idelavo nam omogoča omrežno orodje Wordle, ki na zaslonu izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo.

Iskanje[uredi]

Slovarček manj znanih besed

Komentar in povzetek

Krčenje naslovov (domača naloga)[uredi]

Primer naslova: Vpetost opusa Daneta Zajca v sodobne slogovne tendence slovenske poezije

Moj predlog: Sodobne slogovne tendence slovenske poezije Daneta Zajca
Predlog prof. Hladnika: Dane Zajc in slogovne tendence v sodobni slovenski poeziji

Primer naslova: Redakcija in literarna zgodovina: Interdisciplinarnost prakse in teorije pri redigiranju slovenskih knjig

Moj predlog: Redakcija in literarna zgodovina: Praksa in teorija urejanja slovenskih knjig
Predlog prof. Hladnika: Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem: Interdisciplinarnost prakse in teorije

Primer naslova: Literarne tendence slovenske in slovaške kratke pripovedne proze 1989 in 2000

Moj predlog: Kratka pripovedna proza Slovencev in Slovakov med 1989 in 2000
Predlog prof. Hladnika: Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000

Primer naslova: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije različnih zvrsti in dinamike nasilja v žanru kriminalke

Moj predlog: Prisotnost nasilja v kriminalkah
Predlog prof. Hladnika: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki

Primer naslova: Osebnostni in psihosocialni dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni

Moj predlog: Kako bralec doživlja bolezen?
Predlog prof. Hladnika: Bralčevo doživljanje bolezni

Primer naslova: Stališča zaporskih delavcev do namena zaporne kazni in vloga medsebojnih odnosov pri stresu in zadovoljstvu z delom

Moj predlog: Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev
Predlog prof. Hladnika: Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev

Primer naslova: Vljudnostne govorne strategije pri izražanju nesoglasij in kritik v japonščini in slovenščini

Moj predlog: Slovenska in japonska vljudnost
Predlog prof. Hladnika: Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini

Primer naslova: Primerjava napovedne vrednosti osebnostnih mer za socialno prilagajanje na prehodu iz zgodnjega v srednje otroštvo

Moj predlog: Napoved vrednosti osebnostnih mer in socialno prilagajanje v otroštvu
Predlog prof. Hladnika: Napovedna vrednost osebnostnih mer in socialno prilagajanje v otroštvu

Primer naslova: Emancipacija slovenske identitete in književnosti na koncu 19. in na začetku 20. stoletja

Moj predlog: Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja
Predlog prof. Hladnika: Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja

Primer naslova: Povezanost samopodobe (self-concepta), zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih

Moj predlog: Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskem odnosu
Predlog prof. Hladnika: Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih

Literarnovedni dogodek (domača naloga)[uredi]

[1]

Na strani SlovLita sem našla obvestilo o Kongresu slavističnega društva Slovenije 2015, ki je potekal ob štiridesetletnici pokrajinskih slavističnih društev. Potekal je 25.9.2015 V Mestnem muzeju Ljubljana. V sklopu kongresa so se predstavila različna društva, potekali sta dve osrednjii plenarni predavanji o najnovejših odkritjih na področju jezika in literature ter aplikativna delavnica o slovenščini v šoli in okroglo mizo o problematiki slovenščine in Slovencev v zamejstvu.

Iskanje kritik (domača naloga)[uredi]

1. Kje najdemo kritike)[uredi]

Kritike literarnih in drugih del najdemo na Cobissu, Dlibu, Wikipediji, v Slovenskih biografskih leksikonih. Najdemo jih tudi v diplomskih nalogah.

2. Kritika dela: Dimitrij Rupel: Maks[uredi]

Na Cobissu sem našla kritiko zgoraj navedenega dela COBISS. To je članek Draga Bajta napisan leta 1986, torej 3 leta po izdaji dela Maks. Članek obsega 3 strani in ga lahko najdemo v knjigi Draga Bajta z naslovom Zapisi na robovih. COBISS

3. Kako do kritike Pregljeve Mlade Brede?[uredi]

Kritiko povesti Ivana Preglja najlžje izsledimo na Cobissu ali na Dlibu:

Ivan Pregelj: Mlada breda, na voljo je tudi v elektronski obliki.COBISS
Jože Debevec: Mlada Breda; povest, na voljo v PDF obliki na spletišču Dlib. Kritika je bila objavljena leta 1913 v časopisu Dom in svet v Ljubljani. dLib.