Uporabnik:Emakoncilija

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

O Novi pisariji[uredi]

Nova pisarija je delo, splošno dostopno vsem uporabnikom interneta, saj je svoje mesto, poleg izdaje v tiskani obliki, našla tudi na Wikipediji. Nad to idejo sem navdušena in menim, da bi morali vsi avtorji študijske literature slediti temu zgledu. Prepričana sem, da bi morala biti vsa študijska literatura splošno dostopna, torej zastonj oz. po minimalni ceni. Njen namen je namreč širiti znanje med študente in druge željne znanja.

Prva poglavja Nove pisarije[uredi]

Nova pisarija je izšla v spletni in tiskani obliki. Za objavo dela na strani Wikiknjige se je avtor odločil, ker verjame, da soavtorstvo, ki ga Wikipedijina spletišča podpirajo, oziroma možnost tujih posegov v besedila lahko dopolni in posledično izboljša prvotno besedilo. Hladnik je delo sprva želel nasloviti Nova pismenost, po Vodnikovi slovnici Pismenost ali Gramatika za prve šole, a se je na koncu premislil. Na koncu se je Hladnik naslov "izposodil" pri Prešernu, ki je svojo Novo pisarijo (s prvotnim naslovom Kranjska pisarija) najprej objavil leta 1831 v Kranjski čbelci. Z njo je Prešeren "karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost".

Pismenost[uredi]

Hladnik najprej ponudi nekoliko bolj zapleteno definicijo pismenosti - obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Če pismenost včasih ni bila ravno dostopna vsem, se je pri nas z uvedbo obveznega šolanja od 18. stoletja naprej, začela postopoma uveljavljati. Danes pa je pismenost tudi merilo razvitosti držav. Najbolj razvite države bi morale imeti pismenost zelo blizu stotim odstotkom. Načini pisanja pa se spreminjajo. Nekoč je to pomenilo pisati na roko, nato na tipkarski stroj, danes pa na računalnik. Kdor danes ne zna uporabljati računalnika velja za digitalno nepismenega. Testi pismenosti npr. PISA, so za Slovence v mednarodnem merilu pokazali, da smo nadpovprečno digitalno pismeni, bralno pismeni pa podpovprečno. Pojem pismenosti pa se spreminja. Zelo možno je, da ga v prihodnosti ne bomo več povezovali s pisanjem, temveč bo šlo za narekovanje tehnološko razvitim napravam. Pomembno je, da razumemo, da tehnologija prinaša mnogo prednosti in je praktično nujna za življenje. Digitalna pismenost je nujna veščina, ki jo mora obvladati vsak. Osnovno pismeni so v Sloveniji praktično vsi. "Višje" pismenih, torej tistih, ki so sposobni tvoriti besedila in jih širiti v javnosti, pa je veliko manj.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba je družba, v kateri je manipulacija s podobo, razporeditvijo, razširjenostjo in uporabo informacij, pomembno ekonomsko, politično in kulturno delovanje. Ekonomija znanja je njen ekonomski dvojnik, kjer je bogastvo ustvarjeno preko ekonomskega izkoriščanja razumevanja. Ta pojem nadomešča pretekli pojem industrijska družba. Katera knjiga je boljša - tiskana ali elektronska? Takšna in podobna vprašanja so se in še vedno se pojavljajo v medijih. Vsekakor bi morali elektronske knjige bolje sprejeti, saj so hitreje ter povsod dostopne. Po tiskano knjigo moraš iti npr. v knjižnjico. Vsekakor pa imata in tiskana in elektronska knjiga svoje prednosti. Neprimerno je, ko argumente proti e-knjigam izrekajo založbe, saj gre v tem primeru za koristoljubne razloge, za dobiček, ki jim ga prinašajo tiskane knjige.

Od branja k pisanju - Hladnik v članku opozarja, da bi moralo biti pisanje pomembnejše od branja (torej zgolj razumevanja, pasivnega dojemanja). Pisanje bi moralo biti cilj branja. Pisanje je kreativen produkt aktivnega posameznika, ki tako vpliva na družbo.

Wikiji[uredi]

Razlago pojma wikiji ponudi Hladnik v Novi pisariji. Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikimedijina spletišča zajemajo Wikimedia-logo.png
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis
leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikipedia-logo-sl.png
Wikivir (za stara besedila v javni lasti) Wikisource-logo-sl.svg
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike) Wikibooks-logo-sl.svg
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja) Sl-wikiversity-org.png
Zbirko (za slikovno gradivo) Commons-logo-en.svg
Wikislovar Wiktionary-logo-en.svg
in vrsto drugih špecialnih spletišč.

Wikiji omogočajo hitro dostopnost informacij, spodbujajo k sodelovanju avtorjev, so zastonj, so jasni (na "enostaven" način pojasnijo enciklopedična gesla). Če ni wikipedijskih gesel v tvojem jeziku, za ostali svet praktično ne obstajaš. Slovenska Wikipedija tako na nek način daje entiteto (kar obstaja, kar je) našemu narodu in jeziku. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo recenzijski postopki (peer reviewing), vsi pisci pa se zavzemajo tudi za čimvečjo nevtralnost, torej objektivnost objav. Wikipedije gotovo ne smemo razumeti kot veliko intelektualno grožnjo, kjer nam lahko neznanci "postrežejo" z napačnimi, lažnimi podatki. Vse podatke, ki jih sprejmemo smo VEDNO dolžni sami ovrednotiti, ne glede na to ali so iz Wikipedije ali iz "bolj verodostojne" knjige.

Wikiji in šola[uredi]

Wikiverzo uporabljamo študentje profesorja Hladnika kot spletno učilnico. Je izjemno splošno dostopna, zato ni primerna za ocenjevanje, je pa super za objavljanje nalog in sodelovanje.

Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji so se najprej osredotočali na avtorja - kaj je hotel s tem povedati - nato na delo samo, na koncu pa na bralca.

Motivacija za pisanje[uredi]

Hladnik tu opozori na različne motive pisanja, ki so: zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe, zaradi socialnih skupin, ki jim pripadaš. Tu avtor opozori na neetične motive pisanja, na avtorski napuh, kritično presojo lastnih del, sprejemanje konstruktivnih kritik kolegov, na pretirano rabo strokovnih izrazov, ki večini ljudi onemogoči razumevanje besedila ... V mednarodnem merilu se pojavlja problem, da zadeve v slovenskem jeziku ne vzbudijo zanimanja.

Izbira jezika[uredi]

Čeprav se zdi, da angleščina vse bolj postaja univerzalen jezik, raba angleščine v znanstvenih dizertacijah ipd. v Sloveniji ne narašča. Vseeno pa je normalno, da če se organizira simpozij, srečanje, predavanje za tujce, da se bomo sporazumevali angleško. V zadnjih nekaj letih je delež rabe nemščine v znanstvenih besedilih upadel za tretjino, predvsem zaradi splošne uporabe angleščine. In tu se kaže problem neenakopravne udeležbe jezikov v svetu.

Izbira teme[uredi]

Danes imamo na voljo neskončno možnih izbir. Ravno zato se je težje odločiti, ker ne moreš dovolj razmisliti o stvareh, ker jih je preveč. Pri izbiranju teme je pomembno, da se zavedamo, da je vsakršna tema dobra. Da ni slabe teme. Vedno lahko spoznaš nekaj novega, vedno lahko najdeš nov hobi.

Vaje v pisanju[uredi]

Naše "domače naloge", to je dopolnjevanje Wikivira z že skenirano kratko prozo (stroji OCR), ki jo dobimo na portalu DLIB, se mi zdijo pomembne, saj tako dopolnjujemo splet z zanimivimi informacijami v Slovenskem jeziku. Moja velika želja je, da bi bili v prihodnosti čisto vsi podatki dostopni na spletu.

Naše vaje v pisanju nas tudi uvajajo v Wikipedijina spletišča, kjer se učimo duha sodelovanja, saj skupaj s kolegi, sošolci in drugimi soustvarjamo informacije in delimo znanje.

Objavljanje[uredi]

Avtorstvo je močno povezano z objavljanjem tekstov, saj le objavljen tekst doseže neke bralce, ki nato vrednotijo pisca. Danes, ko je internetna mreža informacij že tako velika, je določene informacije, določena besedila izjemno težko najti, če ne poznamo avtorja ali strani, kjer je bilo besedilo objavljeno.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Današnja Wikipedija lahko spominja na babilonski stolp (metafora nemožnosti dosege takih veličastnih načrtov spoznanja in kot razlog navaja komunikacijske težave, ki so posledica množice udeleženih jezikov), s to razliko, da je Wikipediji mnogo že uspelo in da različni jeziki niso ovira. Množica je imela v preteklosti pogosto negativen prizvok, npr. mob, drhal, crowd ... Do tega je prišlo gotovo zato, ker množica od nekdaj išče avtoriteto, da bi ji sledila in posameznik v množici, gruči, ne sledi več lastnemu premisleku, temveč skupinskemu nagonu, ki je pogosto nevaren. Tako je v 20. stoletju tudi prišlo do raznih totalitarnih režimov, kjer je diktator znal "pihati" na čustva preprostega človeka, množice. Sodobna množica pa je vzvišena in razvita, in naj ne bi več potrebovala avtoritarnih voditeljev. Približuje se lastnemu subjektu. Wikipedija ravno zato izrablja pamet množice (crowdsourcing).

Avtorske licence[uredi]

Iz pravnega vidika je tekst individualna lastnina, ki jo zaščitimo z različnimi avtorskimi licencami.

Creative commons Izraz v slovenščini pomeni "ustvarjalna gmajna", torej izhaja iz svobodne kulture

Attribution Priznanje avtorstva (attribution – BY) Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
Share-alike Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
Non-commercial
Non-commercial-euro
Nekomercialno (non-commercial – NC) Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
Non-derivative Brez predelav (no derivative works – ND) Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc pogosto uporabljajo spletišča Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), pri nas pa Videolectures, Culture.si ... Med drugim tudi DOAJ - direktorij prostodostopnih znanstvenih revij, kamor spada tudi Slavistična revija. Najsodobnejša vrsta licenc cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Za založbe in uredništva, ki sklepajo z avtorjem pogodbo za objavo pod licenco cc 4.0, je na voljo vzorčna avtorska pogodba; avtor besedila pogodbe prosi, če ga pri uporabi njegovega besedila citiramo. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo t. i. moralne avtorske pravice.

Copyright Ta avtorska zakonodaja ščiti izvirna avtorska dela v kateremkoli mediju. Avtor opozarja na tri problematične koncepte te licence: "1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo, in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino."

Ljudje pogosto narobe domnevajo oziroma ignorirajo dejstvo, da je vse, kar je dostopno na spletu tudi prosto uporabno. Zavedati se moramo, da so splošno uporabne le izjemno redke vsebine, ki so opremljene s potrebno licenco.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Večina bralcev zahteva prosti dostop vseh informacij, vsaj osnovno-, srednje- in visokošolskega gradiva. Ta zahteva je bila od nekdaj dokaj prisotna v javnosti, k nam pa so jo prinesli različni vplivi iz zahodnih držav ... Internet pa je prosti dostop informacij le še dodatno razširil.

Prosti dostop (OA - open access) je zagotovljen vsem znanstvenim delom, a ne umetnostim. Zakaj je temu tako? Razlikovati moramo med prostim dostopom, ki omogoča le branje oz. ne omogoča spreminjanja in prosto vsebino (free content), ki omogoča spreminjanje. Slovenci moramo ločevati med izrazoma prost odstop (free OA), pri katerem ima pravice besedila založba in odprt dostop (libre OA), kjer ima pravice besedila avtor, besedilo pa je opremljeno z eno izmed licenc cc.

Zlati prosti dostop (golden access) - ko prosti dostop zagotovi založnik, avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj, ponavadi recenzirani revijalni članki Zeleni prosti dostop (green OA) - ko prosti dostop omogoči avtor s samoarhiviranjem ali pa za to poskrbi njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopen repozitorij, ponavadi predobjave (pred recenziranjem), polobjave Sivi dostop - dostopnost objav, do katerih je sicer težko priti, npr. diplome, doktorati, konferenčna poročila ... Hibridni dostop - dostop publikacij, ki izidejo tudi v plačniški, tiskani obliki in so objavljene na spletu za širšo prepoznavnost in dostopnost Zakasnjeni prosti dostop - dostop po npr. enem letu od objave Platinasti prosti dostop - označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen

Čim bolj se moramo zavzemati za zeleni in platinasti prosti dostop. Zavedati pa se moramo, da nekatere organizacije avtorjem računajo za prosti dostop, spet druge pa niso kritične pri objavljanju in objavljajo nekvalitetne članke z veliko napakami.

Založbe[uredi]

Žalostno je, da založbe trmasto vztrajajo pri plačljivosti znanja. Namesto, da bi znanje opredelili, kot javno dobri in ne kot intelektualno lastnino. Za to se zavzema avtor in njegove misli so skrajno optimistične, a se z njimi strinjam. To bi bilo res lepo, vendar je skoraj nemogoče. Prepričati družbo, ki temelji na zaslužkarstvu, denarju, individualnosti, kapitalizmu, da se z znanjem, informacijami ne bi smelo služiti, je vsekakor napačno. Založbe tako bralca obravnavajo kot potrošnika in ne kot kreativnega in sodelovalnega kulturnega človeka. V zadnjem času se pojavljajo tudi predatorske založbe, ki od avtorja zahtevajo denar, v zameno pa mu ponudijo indeksiranje pri desetih bibliografsih inštitucijah.

Repozitoriji[uredi]

Repozitoriji nam podajo številke citiranja članka/ov in številke branosti članka oz. štetja ogledov. Danes je kriterij branosti izjemno pomemben, saj je od njega odvisno financiranje nadaljnih raziskav. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. 3 slovenske literarno vedne revije - Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost - so prosto dostopne.

Varovanje zasebnosti[uredi]

"V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje in ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij." Res je, da lahko na internetu z objavljanjem slik hitro pride do njihove zlorabe, vendar se da vse te probleme razrešiti. Z varovanjem zasebnosti ne bi smeli pretiravati. Rekla bom tako. Sem že imela izkušnjo z zlorabo lastnega uporabniškega računa, pa še vseeno se to stvar da urediti, največ v nekaj dneh in po tistem dnevu groze, naslednji dan nihče več ne bo govoril o tem in tudi tvoja prihodnost ne bo uničena. Tako da mislim, da ljudje ne bi smeli zganjati takšne panike, kar se tiče snemanja in objavljanja njih samih na spletu. Večina tega vedenja je koristoljubna, ker se jim v večini primerov gre le za denar, ki bi ga lahko iztržili.

Kredibilnost[uredi]

Pomembno je, da se zavedamo, da pred objavo besedil za njihovo verodostojnost, torej zanesljivost poskrbijo uredniki. Vseeno pa lahko pride do zmot, ko uredniki in založbe zmotno zaupajo osebam, ki so svojo kredibilnost že dokazale, in zato ne dvomijo v njihovo pisanje, ki je lahko tudi napačno. Spet potem kažejo pretirano nezaupanje do mladih avtorjev, to nezaupanje pa je žal pogosto tudi upravičeno.

Aktivizem[uredi]

V preteklosti se je močno uveljavilo prepričanje, da je namen znanosti nekako vplivati na družbo, jo angažirati, spremeniti ... Od tod lahko sklepamo, zakaj so jezikoslovne teorije tako izrazito aktivistične. Zanimivo je, da so se jezikoslovci trudili raziskovati, da bi ohranili svoj narod, jezik, ga izboljšali. Kritično mišljenje je obvezno v naši stroki in tudi v dejanskem življenju. Vsak je dolžen stvari dobro premisliti in se odločati po dolgem kritičnem premisleku. Le tako lahko preprečimo manipulacijo.

Avtorstvo[uredi]

Vse informacije moramo vedno preveriti. Pozanimati se moramo o avtorju, kdo je, kaj je njegova specializacija in tako ugotoviti, če so njegove informacije kredibilne. Moram reči, da sem se nekaterim primerom prav nasmejala. O Kebetu, ki je izkoriščal neumne razloge za preložitev sojenja ter seveda neumnostim, ki jih je počenjal nesojeni uporabnik Eleassar.

Strokovno recenziranje[uredi]

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredniški odbor se najpogosteje odloči za pogojni sprejem, tako da avtorju sporočijo, kaj mora spremeniti, da bi članek, razpravo objavili. Z recenziranjem poskrbijo, da je besedilo bolj kredibilno.

Pravopis[uredi]

Eden ključnih razlogov, zakaj podvomimo v verodostojnost besedila, je pravopis. Avtor, ki ne zna uporabljati ločil (ne razlikuje med vezajem in pomišljajem, ne zna uporabljati narekovajev, tripičja, dvopičja ...), velike začetnice ...

Digitalna pismenost[uredi]

  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Danes praktično vse pisanje poteka na računalnik. Naša naloga je, da informacije prenašamo na splet in jih delamo širše dostopne. To najlažje počnemo na Wikipediji, zato je pomembno, da znamo uporabljati njena orodja.

Navajanje[uredi]

Citiranje drugih virov kaže na našo razgledanost (še posebej, če je teh virov več) in povečuje verodostojnost informacij. Vsekakor pa naše besedio ne sme biti zgolj citirano, torej kopija več drugih besedil, takrat govorimo o plagiatu. Plagitorstvo je čedalje pogosteje. Do tega prihaja ponavadi zaradi lenobe dijakov, študentov, šolarjev ... ki besedilo preprosto kopirajo iz interneta v svoje naloge. Plagiatorstvo je hujše, celo nemoralno, če je načrtno, torej ko znanstvenik poskuša pobrati zasluge za odkritja kolegov ... Če želimo napisati znanstveno besedilo, moramo zapisati nekaj novo odkritih informacij.

Citatni indeksi[uredi]

Google scholar je citatni indeks, ki je zastonj. Uvrstitev člankov, revij itd. v razne podatkovne zbirke, jih dela bolj dostopne za potencialne bralce in jih hkrati dela bolj kredibilne, vendar to ne bi smelo vedno držati. Faktor vpliva (IF = impact factor) je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Višji kot je, večjo znanstveno vrednost imajo avtorji, ki v tej reviji objavljajo, objava v reviji pa je tudi dražja. Prvotni namen IF pa je bil knjižnicam pokazati najpomembnejše revije v strokah.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica

Citatni slogi[uredi]
  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski

V literarni vedi se odločamo med čikaškim in MLA slogom oziramo mešanico obeh. Problem vseh citatnih načinov je, da se nočejo spreminjati kljub drugačnim potrebam časa. Mene osebno zelo moti, da ni za vse vede enak način citiranja. Lahko pa je tudi vseeno, kakšen je, saj je glavni namen citiranja praktičen, torej važno je, da se razume, iz kje je avtor črpal informacije in to se lahko poda na 100000 različnih načinov. Hladnik se odloči za poenostavljeno različico chigaskega in MLA sloga, ki je zelo praktična in pregledna. Bi jo priporočila.

Zaslon in papir[uredi]

Hladnik propagira branje na zaslonu. Sama trenutno razmišljam ravno o tem, a ne vem, če bi z veseljem cel dan brala iz računalnika. Morda je prijetna alternativa e-bralnik, kjer te ne bolijo oči, ko 12 ur v eno gledaš v ekran. Nisem še poskusila, tako da ne vem. Upam, da je temu tako, ker se žal nisem sposobna cel dan učiti samo z računalnika. Je utrujajoče.

Zgledi[uredi]

Naj mi predragi bralec mojega uporabniškega profila tu oprosti, saj se mi zdi, da tu nimam ničesar dodati izvrstnim zgledom v Novi pisariji, saj avtor odgovori na vsakršno vprašanje, ki se tiče citiranja. Lahko le omenim, da se avtor zavzema za kar se da ekonomično navajanje virov in citiranje, predstavi zglede tudi za npr. navajanje televizijske oddaje, spletne strani, foruma, bloga ... kot vira informacij.

Žanri[uredi]

Pisati moramo v slogu, ki pritiče žanru pisanja. Torej, če pišemo znanstveno besedilo, moramo uporabljati znanstveni jezik. Strokovna besedila so tista, ki ne dosegajo visokih kriterijev znanstvenega. Ponavadi kot ta jemljemo nerecenzirana besedila. Poljudnoznanstvena besedila pa so namenjena širši javnosti, ki ji poskušajo približati znanost.

Akademski pisci morajo pisati znanstvene članke, saj le tako pridobijo točke na svojem strokovnem področju. Ravno zato so skeptični do pisanja na Wikipediji, saj so wikipedijski članki označeni kot strokovni članki.

Status strokovnega pisanja imajo: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog), kritika (polemika, strokovna ocena), enciklopedijsko geslo, esej, predavanje (prosojnice), kritična izdaja (uredništvo, redakcija), učbenik, priročnik, navodila (tutorial), razprava

Status šolskega strokovnega pisanja imajo: esej, referat in diplomska naloga.

Popravljanje[uredi]

Popravljanje je skupen izraz za koregiranje in lektoriranje. Lektor skrbi za pravopisno ustreznost besedila, pogosto odpravlja tudi slogovne napake, če ogrožajo sporočilnost besedila. Korektor pa odpravlja manjše napake direktno pred objavo. Danes besedila lektoriramo s funkcijo UREDI in nato - sledi spremembam. Urednik je tisti, ki besedilo bolj podrobno (lahko tudi vsebinsko) popravi in avtorju sporoči spremembe (o tem sem pisala že zgoraj).

Komunikacija v stroki[uredi]

Najprej avtor omenja e-pošto. Po mojem je e-pošta trenutno najbolj formalna oblika spletne komunikacije, ki omogoča sporazumevanje med ljudmi različnega družbenega statusa (učitelj, učenec ...). Pomembno je, da e-pošto redno prebiramo in na vsako sporočilo odgovorimo, če ne zaradi drugega, že zato da pošiljatelju damo vedeti, da smo pošto prejeli. Ravno to se mi zdi glaven problem pri rabi e-pošte oz. tudi SMS sporočil. Ljudje preprosto ne odgovarjajo. Na facebook messengerju je vsaj funkcija Seen, ki pove, da je prejemnik sporočilo prebral. Pri e-sporočilih in SMS-ih tega ni. Zato pozivam vse, odgovarjajte na sporočila, če ne z drugim vsaj z OK. No, malo sem zašla. Zadeva v e-sporočilu mora biti jasna, da točno veš za kaj gre, saj se e-sporočil v e-predalniku pogosto kar nekaj nabere.

Socialna omrežja so dandanes največji način komunikacije med uporabniki spleta. Predvsem so pomemben način širjenja različnih literarnovednih informacij in seznanjanja publike z našimi "problemi". Facebook vsekakor način promocije naše vede, enako Twitter, čeprav se slovenisti in literati tega ne poslužujemo ravno najbolj.

Zagovor[uredi]

Sama sem se prvič srečala z zagovorom, ko sem v 8. razredu predstavljala svojo raziskovalno nalogo, ki sva jo spisali skupaj s tedanjo sošolko, in sicer na temo psihologije. Vpliv glasbe na reševanje nalog prostorske predstavljivosti. Predvsem poznamo zagovore akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov ...

Literarna kritika[uredi]

O literartni kritiki dovolj piše v poglavju Praktičnega spisovnika, kjer pojasni, da se literarna kritika ponavadi nanaša na eno besedilo, ki ga ali priporoča v branje ali pa odsvetuje.

Enciklopedični članek[uredi]

Pomembno je, da smo seznanjeni s principom tega pisanja, saj so ravno to članki na Wikipediji, mi pa smo tisti, ki jih pišemo in pomagamo sooblikovati splet z informacijami. Enciklopedični članki ne vsebujejo anekdot ter preveč podrobnih informacij. Pišemo lahko biografske članke, o raznih literarnih umetnikih, literarnih znanstvenikih in jezikoslovcih. Članke o knjigah. Tu naj omenim, da se zdi popis vseh knjig neizvedljiv. Če bi dovolj ljudi sodelovalo pri tem početju, temu ne bi bilo tako. Morda bi lahko širjenje znanja, objavljanje informacij na Wikipediji oz. kje drugje postalo nekakšna dolžnost vsakega posameznika. Ne vem. Na leto mora vsak državljan napisati 3 članke na Wikipediji in poskrbeti za objavo 1 dela na Wikiviru. Bi bilo kar fino, a ne? :D (Te ideje so izjemno optimistične in seveda neizvedljive, predvsem tudi zaradi različne izobraženosti nas državljanov in različne sposobnosti pisanja).

Učbenik[uredi]

Učbeniki so za njihove tvorce gotovo predstavljajo eden največjih prihodkov iz lastne stroke. Prodajajo se, ker so po šolah obvezni. Učbeniki avtorje silijo k selekciji pomembnejših avtorjev, ker pa se je težko odločati, kdo je pomemben in kdo ne, pogosto pri tem prevladajo lastne želje in občutki. Pomembno se je zavedati, da učbeniki gotovo nehote v nas zasidrajo neka dejstva, ki so morda stereotipna in izhajajo iz avtorjevih lastnih prepričanj. Ob tem morajo imeti še vabljiv izgled, opremljeni morajo biti z različnim slikovnim in grafičnim gradivom.

Strokovni blog[uredi]

Za razliko od revij, članki, besedila na blogu nimajo omejenega števila znakov, besed, tako da lahko pisci objavijo neomejeno dolgo besedilo, ki bi bilo morda celo boljše bolj strnjeno, torej krajše. Vsekakor so danes bolj dostopni, uporabljajo pa jih različne znane osebe, fotografi, literati, novinarji ...

Spletni forum[uredi]

Pri spletnem forumu gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Arhiviranje je pomembno, ker spletne forume loči od spletnih klepetalnic. Tak spletni forum je SlovLit, kjer smo vsakodnevno v stiku jezikoslovci in literarnovedni znanstveniki.

Slog[uredi]

Sestavni deli[uredi]

Tu naj omenim kratico IMRAD (introduction, methods, results and discussion) oz. UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Kratici nam povesta, kako mora biti sestavljeno znanstveno besedilo. Pri pisanju diplomske dispozicije pa moramo imeti nekoliko drugačno kompozicijo: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura.

Naslov[uredi]

Naslov je izjemno pomemben del strokovnega besedila. Naslov mora s ključnimi besedami povzeti vsebino besedila, pri tem pa ne sme biti predolg. Skratka, biti mora kratek in jedrnat.

Izvleček[uredi]

Izvleček je krajši povzetek besedila, ki vsebuje nekje od 100 do 150 besed. V njem mora avtor učinkovito in jasno povzeti vse ključne dele članka. Izvlečke se v namen globalne prepoznavnosti pogosto prevaja v angleščino.

Zapisati moramo tudi ključne besede.

Kazalo[uredi]

Danes kazalo načeloma uredi program. Mi moramo paziti zgolj nato, da poglavja in različna podpoglavja primerno označimo, tako da program avtomatsko zazna, za kaj gre. Paziti moramo, da je kazalo pregledno in smiselno členjeno.

Povezave[uredi]

Povezave je smiselno označiti zgolj na tekstih namenjenih branju na zaslonu. Ko je na nekem besedilu narejena povezava, postane vijolične barve in podčrtano.

Napake[uredi]

Pomembno je, da se iz napak učimo in jih priznamo, kajti vsak se kdaj zmoti.

Gostobesednost[uredi]

Besede, ki nimajo posebne pomenske vrednosti lahko takoj prečrtamo in s tem skrajšamo besedilo. Tako postane bolj razumljivo in jasno.

Nerazumljivost[uredi]

Zakompliciranje preprostega besedila je slogovna napaka. Pogosto je nerazumljivost želena, saj naj bi naredila samo besedilo bolj strokovno, vendar ne smemo razmišljati tako.

Pomanjkanje konteksta[uredi]

Z besedilom moramo vedno neka novega sporočiti. Neko novo ugotovitev. Besedila, ki se jih ne da smiselno povzeti so brez konteksta. Izven konteksta se moramo izogibati besedic že in še.

Manierizem[uredi]

Tu avtor Nove pisarije omenja, da je nenavadno, kako pisci besedil pisana besedila dojemajo čisto drugače kot vsakdanji govor. Zanje so "več vredna" in zato v njih uporabljajo čisto drugačen govor, arhaizme, papirnate izraze (malodane, zategadelj), vse to, da imajo besedila bolj vzvišen slog.

Slogovna ubornost[uredi]

Problem pisca začetnika je pretirano ponavljanje podobnih oz. istih izrazov.

Pristranskost[uredi]

Pri strokovnih, še bolj pa pri znanstvenih besedilih je pomembno, da nismo pristranski. Zato se moramo izogibati domačih izrazov, posploševanja, rabe besed, ki nakazujejo našo pristranskost ... Nova pisarija je pristranska, saj se trudi spremeniti naša stališča na kulturnem področju. Spodbija pojem avtorja, spoduja sodelovanje, zavzema se za drugačno zakonodajo glede avtorskih pravic ...

Terminologizacija[uredi]

Vsaka stroka uporablja različne termine in tu problem nastane, ko ima isti izraz v dveh strokah različen pomen. Tako z lahkoto pride do nesporazumov in tu je treba ubrati drugačno pot. Po mojem bi morali biti termini vedno enoznačni. Če to niso, se jim raje izognimo in tako poskrbimo za jasnost besedila.

Spol in število[uredi]

Naj rečem, da sama rabo moškega spola še vedno dojemam kot nevtralno. Morda sem na to preveč navajena.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Prevzeto = / > / < domače? Obe drži sta skrajni, tako mentalno brambovstvo, torej pretiran "strah", nenaklonjenost proti tujkam, kot servilnost, torej pretirana uslužnost. Morali bi ubrati neko zlato sredino.

Govorna prezentacija[uredi]

Govorec se mora na predavanje, predstavitev pripraviti. Ponavadi je oboje predolgo. Tudi jaz pozivam. Ustavite se, ko med poslušalci ni več zbranosti. Ta začne pešati že po kakšne pol ure. Naredite pavzo. 45 minut in pavza, da se malo spočijemo od nenehnega razmišljanja. Tako smo potem bolj sposobni slediti predavanju.

Prosojnice[uredi]

Pri rabi prosojnic je pomembno, da ne beremo z njih. Na njih morajo biti le ključne besede, ki pomagajo poslušalcem. Njihova velika prednost je ta, da jih lahko opremimo s slikovnim ali kakšnim drugim ponazoritvenim gradivom in tako predstavitev naredimo bolj zanimivo.

Vizualizacija[uredi]

Danes, ko na spletu neprestano gledamo videe, smo vizualnega načina podajanja informacij že skoraj preveč navajeni. Zato se veliko težje zberemo, ko beremo, saj se pred nami nič ne premika, ampak je zgolj statično. Zato se razni pisci vse bolj poslužujemo sredstev, ki besedilo naredijo bolj zanimivo. Besedilo opremimo s slikami, pomembnejše informacije odebelimo ali obarvamo ...

Fotografije[uredi]

Fotografije so izvrsten vir informacij in vsak, ki trdi nasprotno, se moti. Za nas so pomembne recimo fotografije znanih pisateljev, pesnikov, dramatikov, literarnih zgodovinarjev, slovenistov ... potem njihovih rojstnih krajev, hiš ... Problem pri fotografijah je že zgoraj omenjena zakonodaja. Pod vsako fotografijo je podpisan 1 sam avtor. Naj povem, da nekateri fotografi to jemljejo zelo resno. Problem je, ker večina ljudi fotografskega poklica ne dojema kot resen poklic in pogosto niso pripravljeni plačati dejanske cene fotografa, češ 500 (ali še več) evrov pa ne dam, mi bo pa že bratranec slikal poroko zastonj. Zato so vsi fotografi zelo občutljivi na krajo ali pa samo nedovoljeno razširjanje svojih slik, rabo v predstavitvah ... Slika je fotografov izdelek toliko kot je članek ali diplomska naloga izdelek nas slovenistov. Vsak izmed nas bi gotovo "znorel", če bi nam nekdo ukradel našo diplomsko delo ali že samo seminarsko nalogo. Ampak prav smešno je brati zapise fotografov na Facebooku ali Twitterju, kjer se pritožujejo čez svoje porabnike. Strogo obsodijo tudi vsakega, ki jim fotografijo ukrade oz. si jo sposodi. To se seveda tiče še živečih fotografov. Po jugoslovanskem zakonu o avtorskih pravicah iz leta 1978, so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let. Zavzemati bi se morali za svobodno kulturo ter odpraviti avtorsku napuh. Naravnost komični so bili vsi primeri, ki kažejo na to, da se nekaterim dejansko da ubadati z zakonodajo in iskati kršitve zakona, tudi takšne neočitne. Kar se tiče starih slovenskih filmov, ki nobenemu več ne prinašajo prihodkov in bi lahko vsi bili objavljeni na YouTubu, tega žal ni. Verjamem, da bi ljudje dejansko gledali te filme, ker slovenskega filma je premalo. Moralo bi se več snemati in če bi bilo kvalitetno bi ljudje hodili gledati in tudi hodijo.

Grafi in tabele[uredi]

Z grafi in tabelami ponazorimo rezultate anket, raziskav ... So zelo praktični in tudi sama sem se obojih veliko posluževala. Vsekakor skrbijo za večjo preglednost informacij.

Zemljevidi[uredi]

Na spletišču Geopedia.si zo zbrane informacije o krajih, kjer so se rodili in umrli avtorji, potem informacije, kje se nahajajo različni spomeniki ... Če se odločiš za kakšen literarni izlet, je to spletišče zelo praktično.

Iskanje[uredi]

Tu bom zelo kratka. Le nekaj informacij - večinoma so zgolj prekopirane iz knjige.

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 1 Filozofija. Psihologija 2 Teologija. Verstva 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 5 Matematika. Naravoslovje 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 8 Jezik. Književnost 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. Pri nas uporabljamo COBISS ID. dLib je zelo praktična podatkovna zbirka, ki jo tudi sama redno uporabljam. Na dLibu so objavljene (vse) knjige, ki jim je že potekla avtorska licenca, zanimivi članki ... Moje iskanje knjig poteka na internetu. Zelo redko grem v knjižnico, ker so (skoraj) vse stvari dostopne na internetu. Tudi vsa dela, ki jih moramo prebrati pri predmetih. Zato sem zelo "za", da bi se nekako kar vsa dela "spravilo" na internet. To žal ni ravno izvedljivo.

Digitalna humanistika[uredi]

Digitalna humanistika označuje uvajanje novih (digitalnih) metod dela v humanistiki. In to Nova pisarija vsekakor je. Knjiga, ki je zastonj, dostopna vsem, omogoča dopolnjevanje, torej se zavzema za skupnost, v nas prebuja kritično mišljenje. Moram priznati, da je ravno Nova pisarija povzročila, da sem začela ceniti vse, ki objavljajo na Wikipedijo ter vse, ki skrbijo za kulturo naše dežele. In ja, se strinjam. Zakone bi bilo treba spremeniti :D

Slovarček[uredi]

  • pismenost = v 19. stoletju (v Vodnikovih časih) je pismenost pomenila gramatiko, slovnico, danes pa pomeni enako kot angleški izraz literacy, torej sposobnost branja in pisanja, temu pomenu pa se danes dodaja še sodoben, širši pomen, t. j. znanje, poznavanje česa sploh.
  • utilitaren = ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost
  • amiš = pripadnik protestantske verske sekte v Združenih državah Amerike, ki je znana po odpovedi sodobnemu načinu življenja
  • ludist = pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela
  • ad hoc = "čez palec", posebej za ta primer, posebej v ta namen; na hitro
  • etatizem = sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju
  • neoliberalizem = teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in nasprotuje posegom države v gospodarstvo
  • eminenten = zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan
  • diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
  • defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • konstitutiven = ki določa bistvo, vsebino česa; bistven, pomemben
  • imanenten = ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji; ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije
  • sublimen = vzvišen, plemenit
  • rabota = tlaka
  • derivativen = pridobljen od pravnega prednika
  • diseminacija = razširjenje bolezenskih klic po telesu
  • inercija = stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
  • renomiran = priznan, slovit
  • retrospektiva = spominsko obnavljanje česa preteklega
  • paradigma = vzorec, primer
  • venetologija = neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev
  • slonokoščeni stolp = primera za lepoto (Visoka pesem), danes negativen prizvok - pomeni izolacijo, vzvišenost nad realnim, akademski elitizem, samozadostnost, neuporabno žlahtnost
  • sintagma = besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
  • maniheizem = nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega
  • agitator = kdor agitira: agitatorji so nabirali glasove za volitve
  • valenca = psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost:
  • revolt = upor, odpor
  • arbiter = razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki
  • samoregulacija = uravnavanje samega sebe, svojega dela, delovanja
  • redakcija = vsaka od jezikovno, vsebinsko spremenjenih oblik kakega dela; oblika, inačica
  • metuzalemski = zelo star
  • famulus = služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
  • imponirati = vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja
  • elaborat = izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
  • lukrativen = donosen, dobičkonosen
  • estradnik = slavna, znana oseba s področja popularne kulture
  • diapazon = zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta, razpon
  • kurator = kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali določene ustanove, skrbnik
  • pedanterija = zelo velika natančnost
  • frekventen = ki ima razmeroma veliko frekvenco, pogosten
  • hipertekst = ali nadbesedilo je način označevanja besedila ali grafičnih elementov, ki omogočajo povezavo (skok) na drugi del besedila ali večpredstavni element
  • balast = nekoristne stvari, navlaka
  • pasus = knjiž. odlomek, del
  • feljton = živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
  • imperativ = zahteva, nujnost
  • brambovec = vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti
  • servilen = pretirano uslužen
  • grimasa = nenaravne, spačene poteze obraza
  • asketizem = stroga vzdržnost
  • rigiden = neprožen, tog

O Slavistični reviji[uredi]

Slavistična revija se mi zdi zelo pomemben dejavnik pri povezovanju vseh jezikoslovcev. Slavistom omogoča podrobno razpravljanje o slovenski slovstveni preteklosti in besedi, jezikoslovnih in literarnih problemih ... Njen pomen je tudi vzpostavljanje stikov slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki. Njen namen je spodbuditi čim več znanstvenega raziskovanja na področju slovenistike in literarne umetnosti.

O vprašalniku IKT[uredi]

Vprašalnik se mi je zdel podoben vsem ostalim anketam povezanih z informacijsko komunikacijskimi tehnologijami, ki sem jih do sedaj reševala. Zdi se mi, da bi lahko na tem področju na Filozofski fakulteti še marsikaj postorili. Predvsem se mi zdi, da bi imeli lahko boljšo spletno obveščevalno infrastrukturo, ki bi omogočila enotne informacije. Isto velja za urnik, ki bi se morda lahko zgledoval po srednješolskem in osnovnošolskem eAsistentu. Poleg tega se mi zdi, da bi bilo dobro, če bi prenovili sistem VIS in še bolj zagotovili njegovo točnost. Pri vseh predmetih pa bi lahko tudi več uporabljali spletne učilnice.

Zdi se mi, da so IKT danes ključne za motivacijo študentov oz. omogočajo bolj dinamično ter posledično zanimivo razlago, a žal se večina profesorjev (ne samo na FF) tega premalo poslužuje.

O članku iz Slavistične revije[uredi]

Prebrala sem si članek Prikaz nominalizacije v razpoložljivih korpusih slovenščine avtorice Tamare Mikolič Južnič. Najprej naj napipšem, da me je presenetila strokovnost besedila, prav tako tudi podrobna tematika. Avtorica poskuša odgovoriti na stereotip, da je slovenščina bolj jezik, ki uporablja glagolske povedi in ne nominalne. V raziskavi ugotavlja, da delež nominalnih povedi v letih od 1991 do 2011 narašča.

25. november[uredi]

ROJSTVA:

SMRTI:

SlovLit, 25. 11. 2015[uredi]

Korpusna leksikografija -- Samizdat -- Re: Feuče -- O zgodovini komparativistike -- Re: Poljub z jezikom

Na forumu sem zasledila nekaj vabil na literarne in slavistične dogodke: vabilo na predavanje o korpusni leksikografiji ter vabilo na srečanje z Jankom Kosom. Poleg tega sem zasledila tudi odgovor na vprašanje o pravilnem sklanjanju priimka Feuče, Feučeta.

Literarnovedni dogodek[uredi]

Na 5. Šalijevem večeru (dogodki, ki jih organizira KD Severin Šali) so v četrtek, 23. novembra, v Knjižnici Mirana Jarca predstavili zbornik Kulturni svetniki in kanonizacija. Knjigo je leta 2016 napisalo dvajset avtorjev, urednik pa je bil dr. Marijan Dović. Pri predstavitvi knjige sta poleg Dovića sodelovala doc. dr. Irena Samide s Filozofske fakultete v Ljubljani in doc. dr. Luka Vidmar, z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani. Pogovor pa je povezoval in vodil novomeški komparativist in umetnostni zgodovinar Iztok Hotko.