Uporabnik:Donna Skoporc

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

S SLAVISTIČNO REVIJO[uredi]

Da se že v samem začetku pridružujem množici, ki ni zlahka prijela v roke tale zajeten kupček skupaj vezanih listov, ni veliko presenečenje. No, ne smem pa zanemariti, da je moj študij vezan le, samo in izključno na slavistično področje, torej je to nekaj »zame«?! Ne razumem zakaj mi je bilo tako odveč se posvetiti nečemu, kar je malo neobičajno od prej navajenega. Pa vendar sem ugotovila, da je bilo listanje te revije prav prijetno in predvsem DRUGAČNO ...

Ko sem šla preko sebe in začela prebirati revijo, ki morda na prvi pogled bolj spominja na kakšno knjigo, sem opazila, da je v njej veliko vsebin in tem, ki se pravzaprav tičejo vsakega posameznika, nenazadnje posameznika kot Slovana. Teksti so napisani in prevedeni v več slovanskih jezikov, tudi cirilico zasledimo. Zgradba ni ravno običajna, ker gre za strokovno revijo. Izdaja jo Slavistično društvo Slovenije, njen glavni urednik pa je gospod Miran Hladnik, ki poučuje in predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko sem preletela vse strani na hitro, sem opazila da revija nima slik, ima pa zato zelo veliko naslovov in podnaslovov. Vsakemu članku oziroma poglavju sledijo tudi viri in kratek povzetek. Vsebina sega vse od zgodovine literature in jezikov pa do rim in stopic ter same zgradbe. Njeno rdečo barvo, ki je marsikoga zmotila, pa razumem sporočilno in jo lahko navsezadnje interpretiramo kot neko povezovanje vseh Slovanov.

Podrobno se temam še nisem posvetila, a nameravam začeti po vrsti in prebrati članek za člankom.

Za nekoga, ki se posveča in ukvarja s slovanskimi jeziki: Povsem primerno in uporabno čtivo.

Z NOVO PISARIJO[uredi]

Ko sem odkrila pomen naslova tega priročnika, sem se posledično nemudoma določila, da bom prebrala in predelala to delo izključno v elektronski obliki. Že res, da ga ni čez staro dobro knjigo, katere je že sam vonj mamljiv, a pri tem delu se mi zdi namen drugačen. Kljub »dobrim starim prijateljicam« je rdeča nit tega dela besedilo in slika na zaslonu, zato sem se odločila ubrati elektronsko pot .... Pa naj se le-ta prične!

O Uvodu[uredi]

Nova Pisarija je delo, ki dopolnjuje že šestkrat natisnjen priročnik Praktični spisovnik. To delo se osredotoča predvsem na pismenost kot samo. Pisarija stremi k raznim in skoraj vsem možnim oblikam pismenosti, vendar jo dopolnjuje pridevnik Nova, ki pove, da stremi predvsem k novim medijem. Torej pomembna sta zvok in video, a se z njima ne ukvarja preveč. Povezuje ju z besedilom na zaslonu in s sliko. Že takoj na začetku se poraja kar nekaj vprašanj o pismenosti, ki jih avtor kasneje poglobi in dopolni z odgovori ...

Glavni avtor priročnika je Miran Hladnik. Redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, katerega ime je zapisano na začetku knjige, kar se tudi spodobi. Poleg Hladnikove pa poznamo seveda tudi Novo Pisarijo našega velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Gre za daljšo satirično pesnitev, ki jo je najprej naslovil Kranjska pisarija, leta 1847 pa je bila natisnjena kot Nova pisarija. Zajema pogovor med učencem in učiteljem.

O Pismenosti[uredi]

Sprašujemo se:

Kaj dandanes sploh pomeni biti pismen? Znati brati in pisati? Ali gre morda za kompleksnejšo definicijo: biti sposoben znati in uporabljati znakovni sistem in z njim pisno komunicirati?

Avtor poudari, da se je sama pismenost rodila že davno in oblikovala postopoma.

- Najprej ustno sporazumevanje, kasneje razlaga religioznih tekstov, v 18. stoletju začne pismenost postajati nuja za vse in se hitri širi, vse do danes; PISMEN JE SKORAJ VSAK.

Ravno tako kot samo širjenje in obseg pismenosti, pa se razlikuje tudi razumevanje le-te.

- Najprej so pisali z roko s svinčnikom, peresom, nato nalivno pero, kemične svinčnik pa so predvsem preganjali. S tiskalnikom so delali le ljudje v tej stroki: pisarji, strojepisci, ... Dandanes je večino pisanja zamenjalo elektronsko pisanje, le v primerih in poklicih kjer je to nemogoče, se ohranja ročno pisanje oziroma ročna poslikava.

Vse te spremembe in reforme so privedle tudi do veliko konfliktov. Stališča se niso strinjala, zato so si ljudje večkrat nasprotovali. Nekateri so menili, da si pismen že če se znaš orientirati na zemljevidu ali morda komponirati in brati note. Konec koncev pa avtov poudari, da gre tu za različne oblike pismenosti.

Do konfliktov pride tudi zaradi večjih in manjših generacijskih lukenj. Starejši pravijo celo, da se mladi državljani ne znajo izražati, v bistvu pa obvladajo le-to, vendar v svetu sodobne komunikacije.

SPREJEMANJE + RAZUMEVANJE -> TVORJENJE + POSREDOVANJE = PISMENOST

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba oziroma informacijska, računalniška in digitalna doba so pojmi, ki označujejo današnjo socialno dejavnost vseh ljudi. Gre namreč za novejšo in naprednejšo dobo, ki zamenjuje industrijsko dobo. V tej dobi prevladujejo socialna omrežja in mediji.

Avtor primerja natisnjeno knjigo in elektronsko knjigo ter se sprašuje ali bo domač star natis sploh preživel. Navede nekaj prednosti in slabosti te »revolucionarnosti«, kot naprimer:

- Prednost nove dobre in elektronskih knjig: Branje starih tiskovin je zdravstveno škodljivo, povzroča vnetje oči; črk na papirju ni mogoče povečati. - Slabost nove dobe in elektronskih knjig: Elektronske naprave so težko razgradljive in onesnažujejo okolje. Ni pa pravilno, kadar argumente za tiskano knjigo izrekajo ljudje v tem poklicu, ki od tega živijo; tiskarji, založniki, ...

V nadaljevanju gospod Hladnik poudari, da tiskana knjiga nikakor ne bo izumrla; tudi kolo ni izumrlo, ko so začeli izdelovati avtomobile. Kljub temu se spreminjajo statistike. Vse več ljudi prebere obvezno čtivo na internetu, ravno zato program Cobiss beleži, da si le tretjina bodočih intelektualcev izposodi obvezno gradivo v knjižnicah. Do sklepa lahko pridemo sami ...

Poleg že omenjenih prednostih in slabostih, je verjetno največja slabost elektronskih medijev ravno ta, da je za uporabo le-teh potrebna električna napeljava, internet, tudi sam računalnik.

Wikiji[uredi]

Izraz wiki je žargonski in je skupen izraz za sestrsko spletišče skupaj z vsem že poznano Wikipedijo. Pojavijo se leta 2001 in predstavljajo nekakšen vzorec današnje pismenosti. Iz lastnih izkušenj lahko nekoliko grobo ali površno dodam, da predstavljajo neko mesto, kjer se dobi »vse« potrebne informacije iz »vseh« različnih področji.

WIKI MEDIJI:

- Wikipedija

- Wikivir

- Wikiknjige

- Wikiverza

- Zbirka

- Wikislovar

- ... Poleg wikijev pa seveda obstajajo tudi druga spletišča, kot vir uporabnih informacij.


Zanimivosti o wikijih:

- Leta 1995 so bili v Slovenščino prevedeni »Windowsi«, danes so prevedeni v kar 137 jezikov.

- Na wikipediji je zabeleženih informacij v 290ih jezikih.

- Iskanje v angleščini je le 13% in kar strmo pada.

- Poleg angleščine, so kliki (po zaporedju) tudi v nemškem, španskem, ruskem in italijanskem jeziku

- Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002 in predstavlja 0,5% celotne uporabe.

- Slovenskih vikipedistov je okoli 20, od tega 3 ženske.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in Wiki spletišča so močno pedagoško orodje. Kaj to pomeni? Wikipedija in njena sestrska spletišča so v šolah zelo razširjena. Z njimi si študent pomaga pri delu, preverja in tudi popravlja napake.

Meja med delom pod prisilo in delom iz užitka ali zadovoljstva je tanka. Wikipedijo je potrebno všteti v področje slovenistike, ker lahko študentje z njo širijo literarne aspekte in navsezadnje literarno besedo.

Pred nekaj leti je bil tak internetni poseg v neko besedilo človeškim mislim popolnoma nemogoč - danes celo nepredstavljiv. V primeru postavitve nečesa na Wikipediji, je omogočen večkratni vplogled v le-to, kar predstavlja velik plus v primerjavi z delom, ki ga študent ustvari, odda in nikoli več ne pogleda. Kljub tej prednosti pa Wikipiedija ni noben nadomestek spletne učilnice, ker je preobširna in prekompleksna. Wikiverzo lahko v tem kontekstu razumemo kot neki odskočno desko, ki pomaga besedi, da pride do Wikipedije.

Slabih izkušenj na Wikijih načeloma ni. Napake, ki se pojavijo so odpravljene zelo hitro (približno 2 minuti).

Avtor[uredi]

Literarrni zgodovinarji so pozornost najprej obračali k avtorju, nato k besedilu, kasneje pa k bralcu in njegovim interesom. Vprašanje: Kaj je hotel avtom s tem povedati, je postalo nespodobno, celo prepovedano, v ospredje pa se je prebila avtonomnost besedila. Ko se pozornost preusmeri k bralcu, se pojavi trivialna literatura, ki je nastala zanj. Seveda meje pozornosti med tremi faktorji niso ostro začrtane. Avtorji se s svojimi razpravami med njimi gibljejo.

Motivacija za pisanje[uredi]

Sprejemljivo pisanje je tisto, ki izvira iz zanimanja za temo. Avtorski napuh pomeni samopoveličevanje v smislu iskanja svojega imena v tujih razpravah.

Ko avtor z eksperimentom preveri določeno tezo, mora upoštevati tudi faktorje, ki bi lahko privedli do ravno nasprotnih rezultatov. Sporno je tudi, če se opiramo nekega gradiva in ga ne delimo z drugimi, še bolj, če gradivo nekomu prevzamemo.

Delo Pisarija se posveča vprašanjem znanstvenega pisanja, vendar avtor vseeno omeni leposlovje, ki ga razlikuje od znanstvenosti po večji pomembnosti načina sporočanja in manjši pomembnosti vsebine.

Pisanje, ki je publiki nezanimivo je nekoristno oziroma nepotrebno. Takega pisanja naj se vsake toliko poslužujejo le veliki avtorji, da potešijo sebe.

Ljudje smo mnenja, da če nekega besedila ne razumemo smo krivi sami. Pa temu le ni vedno tako. Res pa je, da moramo biti pismeni. Funkcijska teorija pravi, da smo lahko pismeni na štirih področjih: - pismenost v vsakodnevni rabi, - leposlovna pismenost, - znanstvena pismenost - in novinarska pismenost.

Izbira jezika[uredi]

Jezik je potrebno izbrati glede na to komu je besedilo namenjeno. Če gre za širšo javnost je primernejša angleščina, če pa gre za domače ljudstvo pa slovenščina. Kljub temu, da je za domačo razpravo Slovenski jezik najbolj nevtralen, pa to ne pomeni, da je edini primeren. Vse prej nasprotno - s tujimi jeziki širimo našo ideologijo in nacionalno filologijo in naš jezik približamo drugim.

Izbira teme[uredi]

Živimo v svetu, kjer izbor tem raste. To je vidno pri številnih novih knjižnih izdajah in pri oblikovanju novih publikacijskih kanalih. To dejstvo nekoga žalosti, saj človek več ne ve, ali je izbral pravo temo izmed mnogih. Velika sprememba v odločanju pa je tudi ta, da se zdaj ne odločamo več tako radikalno. Včasih so se ljudje odločali tako imenovano ali-ali. Torej, če ne črno, potem belo. In tudi naše izbire dandanes ne definirajo več naše eksistence, zato lahko rečemo, da se je čisto v redu včasih »napačno« odločiti in uživati v raznolikosti ponudbe odločitev. V akademskem okolju izbirajo učitelji, profesorji, nadrejeni, ... Študent naj si pri svojem delu izbere temo, do katere ima najboljši odnos, jo vsaj malo pozna oziroma mu je blizu. Kljub temu pa naj stopi iz okvirja ugodja. Slabih ali dobrih tem ni. So le teme katerim se posvečamo več in teme katerim se manj Še tako za lase privlečena tema je lahko čez nekaj dni popolnoma logična. Tem temam lahko rečemo prezrte oziroma spregledane teme, ker nam po premisleku ni jasno kako, da ni že splošno znana.

Vaje v pisanju[uredi]

Vsak človek se mora naučiti pisati, tako kot se električar uči ravnati z elektriko, kot se vzgojiteljica uči ravnanja z otoki. In ravno otroke je potrebno zgodaj navajati, da ne upravljajo le s tabličnimi računalniki. Če se ne bodo učili pisati, bo nastopila nova oblika nepismenosti. Že sam občutek pisanja ni enak kadar pišemo na roke ali pa na računalnik. Kljub temu, da so novi mediji zelo pomembni, se ne morejo primerjati (in s tem ni nič narobe) z izkustvom izlitja črnila na papir. Ko pa ravno omenjam nove medije, ne smem pozabiti na spletišča Vikiverze, kjer se študent registrira in piše, ustvarja, popravlja besedila in postavlja projekte.

Avtorstvo[uredi]

Biti avtor je včasih pomenilo, da pripadaš neki višji vrsti - smetani. Prinašalo je veliko zadovoljstvo in tudi dober ugled. Če gledamo na stvar popolnoma realistično je avtor lahko vsak, le v roke je potrebno vzeti kakšne dnevniške zapiske oziroma misli izlite na papir. Potvoriti besedilo pomeni, da so uredniki, založniki, ... posegli v besedilo. To pa prav nobenemu avtorju ni preveč všeč. Pojavlja se tudi problem poseganja v besedilo, ko nek avtor že odstopi pravice zanj, pa tega morda še ne more sprejeti.

Soavtorstvo[uredi]

Pri soavtorstvu gre za sodelovanje več avtorjev z namenom doseči nek cilj. Pomembno je, da avtorji delujejo in ustvarjajo po nekih pravilih, kot so: Ne lastiti si zaslug, če zanje nisi odgovoren, avtorji naj bi bili odpri za spremembe, zatreti morajo ego in sodelovati, ... Gre torej za ustvarjanje z namenom, da neko besedilo postane dobro delo. Ni pomembno kdo določeno idejo poda, dokler je ta ideja dobra.

Objavljanje[uredi]

Danes pot do objavljanja ni veliko drugačna od objavljanja včasih. Koncept avtorstva je povezan z objavljanjem, objavljanje pa si lahko privošči skoraj vsak, saj lahko besedilo »postavi« na internet. Ta izraz ima drug pomen, kor ga je imel včasih. Včasih je to namreč pomenilo pretipkati besedilo na tiskan vir, danes pa pomeni objaviti ali kot pravo angleški izraz, ga »uploadati«. Tako besedilo je po navadi tudi ustrezno opremljeno z hiperpovezavami za čim večjo in lažjo berljivost.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Ves čas potekajo razprave o porazdelitvi dobrin, malokdo pa govori o porazdelitvi znanja, pravični in nepravični.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo je za jezikoslovje oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo pa nekaj berljivega, ... Besedilo = rezultat pisanja, ki je intelektualna lastnina okrog katere se je izoblikovala specifična zakonodaja imenovana copy rights ali avtorske pravice. Licence so spremenljive. Avtor, ki je določeno licenco ustvaril jo lahko upravičeno tudi spremeni.

CC: Creative commons ali poslovenjeno Ustvarjalna gmajna tekste (pred restrikcijam kot CR) ponuja in skrbi, da je vsebina dostopnejša. Temelji torej na svobodnejši kulturi. Slabost tega ponujanja pa je, da s tem ne opozarja na razne zlorabe besedila, saj nima restrikcij.

CR: Copy right ali avtorska zakonodaja že sama s svojim imenom opozarja, da ščiti avtorja oziroma njegova dela, ki so v katerem koli mediju. Ščiti jih pred zlorabami, kot so reprodukcija, predelava, razmnoževanje, ... med drugimi je zelo zmotno tudi mišljenje nekaterih, da je vse kar je objavljeno na internetu, prosto dostopno. Prosto uporabne so samo vsebine, ki jih avtor opremi s takšno licenco, za vse ostale vire pa je potrebno pridobiti avtorjevo soglasje.

Bralcu[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Pred dobo interneta in vseh internetnih medijev so bile edini vir znanja in zabave knjige. Te knjige pa so bile skoraj vedno za plačat – torej niso imele prostega dostopa. Ljudje, ki niso kupovali knjig, so bili posledično manj izobraženi, a država je to obrnila v svoj prid. Le-ta je namreč začela dajati knjige zastonj, saj so jih le tako lahko čitali. Te knjige so vsebovale teme o katerih se narod moral poučit. Zunaj šole je znanje oziroma njegova pridobitev manj dostopna. Za vse moramo odšteti denar, bodisi izposojnina, članarina, vstopnina, ... Ravno zaradi tega, je pretok informacij na internetnih medijih še tako pomemben – pridobivanje informacij namreč omogoča zastonj. Lahko rečemo, da je internet razširil prostor svobodnega pretoka informacij. Seveda pa moramo pri tem upoštevati, da so informacije na internetu ne le (po večini) zastonj, a so tudi lažje dostopne, na primer digitalizirani zemljevidi, slovarji, ... Internet ukinja tudi staro idejo, da vse kar je odzunaj in tuje, ni vredno. Slovenska gesla so se namreč izoblikovala zunaj Slovenije. Odprta dostopnost se povezuje z drugimi pojmi, za katerimi tiči skupna filozofija: odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina, prosto izobraževanje, prosto znanje, odprta koda, odprto raziskovanje, odprta znanost. Poznamo dva prosta vstopa, eden je zlati (dostop dovoli založnik), drugi pa zeleni (dostop dovoli avtor). Sivi dostop je spletna dosegljivost publikacij do katerih sicer pridemo težje, hibridni dostop pa da poleg spletne, zastonj verzije, obstaja še plačljiva, tiskana verzija. Zakasnjeni prosti vstop pomeni, da je neko delo na spletišče prišlo z zakasnitvijo (npr. leto po objavi), platinasti prosti vstop je tisti, s katerim avtorji nimajo stroškov, saj so zanje plačale neke institucije.

Založbe[uredi]

Vsi ustvarjalci, ki pripomorejo(mo) k nastajanju Wikipedije vedo(mo), da vsaka beseda postaja javna last. Kljub temu moramo označiti, iz kje je naše delo prišlo, iz kje smo povzemali podatke. Založbe so SEGMENT KULTURNE INDUSTRIJE, kjer je najpomembnejši vedno profit in ne posameznik, temu pa sledi tudi kultura, ki se v tem primeru enači z industrijo. knjigarne obravnavajo knjige kot potrošno blago, mi, bralci, pa smo potrošniki. Založniki se zavedajo dobička, zato del vsebine sploh ne želijo objavljati na splet. S tem pa ciljajo na populacijo, ki ni tako vešča pri uporabi raznih spletišč. Avtorji pa se kljub temu odločajo za založbe, ker naj bi tako prišlo do bralcev, pa tudi žig založbe naj pri prinesel večji ugled, kot postavitev teksta na splet. Science publishing group je založba za znanstvene pisce. Deluje na principu zlatega prostega dostopa. Mamljiva je predvsem zaradi nizkih cen objavljanja, člankom pa hkrati prinaša vidnost. International Journal of Language and Linguistics je spletna stran, ki deluje kot dober primer, kako naj bi izgledala slovenska znanstvena revijalna objava.

Repozitorij[uredi]

Najboljša ocena znanstvenega objavljanja je, da te nekdo citira. Torej, da je nekdo uporabil tvoj članek za pomoč. Pomembne, a manj, so tudi številke o branosti. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno. Spremljati se da vsak obisk vsake strani, če vanjo vgradimo nek števec dostopa. Obstaja tudi Googlova analiza obiska (Google analytiscs), ki koristi tudi raziskovalcu, ko ta potrebuje novo financiranje ministrstva. Le s tem števcem namreč dokaže, da ne gre za neko olepševanje, vendar so stvari takšne, kot so videti. Vsi slovenski repozitoriji so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti. V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije, in sicer Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so prosto dostopne tudi na spletu, a šele za tem ko so že natisnjene. SlovLit je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost, ki zaradi zanimivosti seže izven meja države.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Avtorska zakonodaja in varstvo osebnih podatkov – glavna saboterja sodobne informacijske družbe. Obstaja mnogo razlogov za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja. Niso namreč domača, so velika, posledično lahko korporativna in navsezadnje so prevelika konkurenca domačim podjetjem te vrste. Google pri zgoraj naštetih mislečih velja za hudo nevarnost, kot jedrske elektrarne. Zakaj? Ravno zaradi nezaupanja in negotovost, kar je posledica ne znanja o tem. Včasih posamezniki niso izstopali kar se tiče literature.V v zadnjem stoletju delamo predvsem na poudarjanju ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika. Cilj bi nam moral biti skupno dobro vseh ostalih in nenazadnje tudi okolja.

O Kredibilnosti[uredi]

Danes je za objavljanje veliko manj ovir. Samozaložniki morajo še odšteti denar za objavo dela, medtem ko je objava na spletu zastonj. Danes smo tudi sami sposobni oziroma celo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav, saj smo konec koncev sposobni to storiti z zdravim razumom ,in če se malo poglobimo, kaj kmalu pridemo bo korektnih informacij. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, torej da vemo, da ne zavaja bralcev. Zaupanje pa je tudi odvisno od financiranja raznih člankov in del.

Avtivizem[uredi]

Lahko rečemo, da gre pri aktivizmu za aktivno delovanje v kakšnem društvu ali gibanju. Današnji aktivisti se delijo na več vrsti, na primer feministični, ekološki, politični, lokalne skupnosti, ... s to besedo pa ne označujemo vedno le družbeno napredna gibanja. Ko govorimo o aktivizmu ne moremo govoriti o ničemer objektivnem saj gre za socialni koncept oziroma socialno gibanje, torej med ljudmi.

Avtorstvo[uredi]

Inštitucija ima glede avtorjev dvojna merila. Po eni strani zaposli takega, ki se je svojim delom in lojalnosto že izkazal, po drugi pa zavirajo objave prelomih odkritij, ki bi lahko ogrožale že obstoječe modele. Nekateri avtorji se odločajo za samozaložništvo, ko jih nobena založba ne sprejme. S pojavitvijo digitalnega tiska pa postaja samozaložništvo povsem običajna oblika objave nekega besedila. Vendar pa je potrebno biti previden, saj neko besedilo v tem primeru ne gre skozi uredniški postopek. Avtor, ki se odloči za to vrsto publiciranja svojega dela, mora prej preveriti svoj tekst na drugih ravneh. Starim tekstom ponavadi bolj zaupamo, ker naj bi bili uležani in preverjeni. Včasih pa temu ni tako in starost nima nobenega vpliva na kvaliteto dela.

Strokovno recenziranje[uredi]

Pri tem poglavju želim citirati avtorja Nove Pisarije, gospoda Hladnika: "Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih." Za to skrbijo strokovnjaki imenovani recezenti. Recezent delo pregleda in prepreči objavo besedil, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Ta proces se konča s sprejemom članka ali njegovo zavrnitvijo.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost nekega teksta se pojavi, ko opazimo, da se avtor ne zna pravilno izražati. Ker se pravopis spremija, lahko po njegovi uporabi določimo približno starost pisca. Odprte vprašanje pri velikih začetnicah je, kako se piše naslove vrstic ali kolon v tabelah. Priporočilo gre v smeri velike začetnice. Pri alinejah pa naj bi se velika začetnica (s tem tudi vejice med alinejami in pika pri zadnji) uporabljala le kadar gre za daljše stavčno oblikovano naštevanje.

Digitalna pismenost[uredi]

Ko besedila obvladamo pravopisno, jih moramo za digitalizacijo obvladati še tehnično, torej po določenih predpisih, ki jih diktirajo uredniki. Formati besedil: Ko pišem katere formate besedil mora prepoznati pisec, citiram Pisarijo:

- "txt pomeni golo besedilo

- doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

- htm ali html je spletno besedilo

- pdf je natisljivo besedilo

- besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic"

Besedilo in vaje v wikijih, popravki:

Za postavljanje nekega besedila na Wikiverzo oziroma kateri koli Wiki spletišče, se moramo ravnati po določenih napotkih, tako imenovanih kodih, da pridemo do želenega učinka. Gospod Hladnik v Pisariji točno določeno poda te napotke, navajam:

- "za odstavek pustimo eno vrsto prazno

- enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

- naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)

- ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

- povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.

- sliko vstavimo preko menija

in več.

Glede vaj v Wikijih ponovno poda nekaj idej, navajam:

- "prijavi se na Wikipedijo

- preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka

- na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo (kaj je zbrisal ali kaj dodal)

- popravi pravopis in slog v naključnem članku

- s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)

in več na hiperpovezavi https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija#Kredibilnost


V SLOVARČKU[uredi]