Uporabnik:DijannaS

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga[uredi]

Druga domača naloga[uredi]

S Slavistično revijo sem se srečala prvič. Nikoli do sedaj je še nisem brala. Opazila sem da je knjiga minimalistično opremljena – ovita zgolj v rdečo barvo, kjer z velikimi belimi črkami piše SLAVISTIČNA REVIJA, v podnaslovu pa oznanja da je to časopis za jezikoslovje in literarne vede. Ko knjigo odpremo, lahko dokončno ugotovimo, da ima revija tukaj drugačen pomen od tistega ki je nam mogoče bolj znan. Ne gre za rumeni tisk, z lahkomiselnimi besedili in slikami, temveč za znanstvene in strokovne članke, ki so vsekakor izvirni in zanimivi za branje. Dobro je, če včasih tudi po čem takem posežemo in kaj kvalitetnega preberemo. Predvsem pa če nam to da veliko misliti. Tu lahko vidimo o čem so drugi premišljevali in se njihovim razmislekom približamo, jih analiziramo. Lahko se z njimi strinjamo, ali pa jih poskusimo nadgraditi in iz njih razbrati nekaj več. Pričakovala sem da bodo prispevki zgolj v slovenščini, zato sem bila sprva presenečena, ko sem videla zapise tudi v cirilici. Potem sem zaprla knjigo, pogledala platnico in še enkrat prebrala naslov…


Članek ki je nekoliko bolj pritegnil mojo pozornost, nosi naslov POSODABLJANJE PREVODOV: PREVAJANJE KULTURNOSPECIFIČNIH ELEMENTOV V PRV IH DVEH KNJIGAH ROMANA BRATJE KARAMAZOVI. Govori o posodabljanju prevodov in primerja dva različna prevoda istega romana. Enega je prevedel Vladimir Levstik, drugega pa Borut Kraševec. Med enim in drugim prevodom je minilo 81 let. Obstajajo trditve ki pravijo, da naj bi bil prvi prevod prilagojen in podomačen, medtem ko naj bi vsak naslednji prevod bil drugačen, boljši in ustvarjen z namenom da se približa izvirniku. Na koncu pridemo do ugotovitve, ki pravi da to vedno ne drži. Tema raziskovanja oziroma zastavljena hipoteza se mi zdi zanimiva, saj je prevajanje del pomembno. Predvsem pa je pomembno to, na kakšen način vsak prevajalec neko delo prevede. Nanj in na njegov prevod, ter na to kako doživlja in razume besedilo, lahko vpliva več dejavnikov. Eden od teh je lahko tudi čas v katerem živi. Izbire postopkov so lahko tudi vsiljene in sugerirane. Pomembne so sposobnosti prevajalca, ter želje in pričakovanja ciljne družbe, ki bo ta prevod brala. Odvisno je tudi od politike uredništva, ki odloča o tem kaj lahko dopusti in česa ne sme. Sama menim da se je s prevodom težko približati originalu oziroma da mu ne more biti popolnoma enak. Sploh če je to delo napisal nekdo drug in se moraš vanj vživeti, ter ga prevajati iz nekega tujega jezika, ki ga sicer znaš, a ne v tolikšni meri kot materni jezik. Tudi če bi pisatelj sam prevedel svoj roman, bi ga težko naredil identičnega originalu, že zgolj zato ker izrazi, ki obstajajo v enem jeziku, ni nujno da obstajajo tudi v drugem.

Tretja domača naloga[uredi]

5. oktober 2018

Petek je. Zadnji dan ko sem v Ljubljani. Danes grem še na faks in potem je konec prvega tedna predavanj. Čez nekaj ur bom doma. Končno bom videla svoje domače. Lahko jim bom povedala kaj ve se je zgodilo v prvih petih dneh mojega študijskega življenja. Najprej pa moram obiskati še zadnje predavanje tega tedna. Uvod v književnost. Zanimivo ime za predmet... "Kako se sploh uvedeš v književnost? Kaj bomo počeli? Bomo šli od začetka književnosti?" Toliko vprašanj, a na odgovor je treba počakati. Vstanem ob 5:45, popijem kavo, pozajtrkujem, se uredim in počasi odpravim. Vem da si bom to predavanje najbolj zapomnila. Če ne zaradi drugega, pa definitivno zato, ker je to predavanje v tednu, zaradi katerega najhitreje zjutraj vstanem. To je edino predavanje ki se začne že ob sedmih. "Kakšno bo predavanje? Kaj vse me čaka?" To so vprašanja, ki si jih zastavljam, medtem ko se s slušalkami v ušesu vozim proti Filozofski fakulteti. Glasba me pomirja. Po nekoliko daljši vožnji, ki se zavleče zaradi jutranje gneče, končno prispem do faksa. Odpravim se do predavalnice, ter se usedem nekje v zadnjih vrstah. Zdi se mi da je s te lokacije najboljši pogled na vse. Medtem ko se s sošolko pogovarjava, vstopi profesor. Predstavi se in začne s predavanji. Pokaže nam spletno stran z imenom WIKIVERZA. Začudeno gledam, saj ugotovim da je ta stran podobna wikipediji. Potem pa se spomnim, kako je moj prejšnji sostanovalec, ki prav tako študira slovenščino, lansko leto delal domačo nalogo, v nečem kar je bilo podobno wikipediji. V tistem trenutku vse skupaj povežem. Profesor nam da prvo domačo nalogo. Pretipkati smo morali besedilo iz časopisa. Všeč mi je bilo, ker smo lahko sami izbrali besedilo, ki nam je najbolj všeč...Sprva se mi je zdelo nesmiselno, da smo morali prekopirati nek tekst. Potem pa sem ugotovila, da kljub temu, moramo to besedilo urediti in dodati še nekaj popravkov. Naloga, ki se je sprva zdela nesmiselna, je kasneje dobila svoj pomen. Začela sem se zavedati, da s tem ko smo uredili težko berljiva besedila, smo drugim omogočili, da so jih brez težav našli. Dojela sem, da je ta stran izjemno koristna. Tudi sama, ko iščem kakšne zapise pri drugih predmetih, vedno najdem besedila v wikiviru in sem za to izjemno hvaležna. Včasih moraš nekaj prebrati v zadnjem trenutku, ker si morda pozabil da imaš domačo nalogo in objave besedil ti omogočajo, da lahko vso literaturo, ki je drugače v knjigah, najdeš na internetu. To je še posebej koristno, za osebe kot sem jaz, ki načeloma naredijo vse v zadnjem trentku, in je težko, če moraš nekaj prebrati in se tega lotiš v poznih urah, ko so knjižnice že zaprte. Ponosna in vesela sem, da lahko z drugimi soustvarjam stran, ki bo pripomogla tudi drugim. V ponos mi je, da bo mogoče nekdo nekoč bral moje zapise. Zato verjamem da je wikiverza koristna in da v današnjih časih, ko smo toliko obkroženi s tehnologijo, jo znamo uporabiti tudi v koristne in dobre namene. S tem omogočimo, da starejša literatura še naprej živi, pa čeprav morda v posodobljeni verziji. Le z ohranjanjem postanejo zapisi večni. Vemo pa, da kar je enkrat na spletu, tam tudi za vedno ostane, zato lahko rečemo da je na varnem. Če povzamem, lahko rečem, da je ta predmet čisto nekaj drugega od tistega kar sem pričakovala, a kljub temu mi je všeč ta drugačen pristop, saj razširja obzorje in dopušča lastno izražanje in kreativnost, ter raziskovalno dejavnost... In čeprav sem na koncu predavanje zapustila z mešanimi občutki, sem po globokem premisleku dojela njegov resničen pomen, ter se na naslednjem predavanju prikazala z nasmeškom na obrazu, saj sem vedela kakšen je namen tega predmeta.

Četrta domača naloga[uredi]

Kako pomembna je zame literatura? Koliko mojega prostega časa zavzema? To sta vprašanji, na kateri ni težko odgovoriti. Ker se zavestno odločam vključevati literaturo in kulturo v svoje življenje, lahko rečem da sta moji stalni spremljevalki. Mogoče ne toliko na televizijskih ekranih, saj je v Ljubljani premalo časa, da bi lahko poležavala ob gledanju televizije. Čas tu hitro teče in vse se sunkovito premika, a kljub temu, me literatura spremlja. Vidim jo v različnih literarnih dogodkih, o katerih sem obveščena prek spleta in se jih udeležujem. Najdem jo v knjigah, ki jih berem. Včasih si kaj sposodim v knjižnici ali pa kakšno knjigo vzamem od prijateljice, ki ima lastno majhno knjižnico. V domačem kraju imam na voljo bukvarno, katero lahko obiskujem, ter se udeležim literarnih dogodkov in prebiram knjige, ki so na voljo. Literaturo pa imam na voljo tudi v vizualni podobi. Kot redna obiskovalka gledališča, ki ga neizmerno cenim in obožujem, sem priča različnim uprizorjenim literaturam. Vem da bi brez knjig življenje bilo dolgočasno, saj nam branje literature omogoča, da smo doma in hkrati kjerkoli na svetu. Skozi knjige potujemo preko krajev, likov, zgodb. Z njimi razvijamo domišljijo in zato se trudim da je literatura v čim večji meri del mojega vsakdanjika.

Peta domača naloga[uredi]

S forumom Slovlit sem se prvič spoznala letos in se nanj tudi prijavila tako, da zdaj redno dobivam obvestila o različnih kulturnih dogodkih, povezanih z literaturo. Najbolj so mojo pozornost pritegnili dogodki povezani z Ivanom Cankarjem in sama sem se enega tudi udeležila. V Nuku so 11. decembra organizirali dogodek z naslovom: Iz lepih časov (1898-1907): iz pisem Ivana Cankarja Anici Lušin. Ljubezenska pisma so prebirali igralci, kar me je še toliko bolj pritegnilo, saj imam gledališče zelo rada.


Nova pisarija[uredi]

Mnenje[uredi]

Branje Nove pisarije je bilo vse drugega kot nezanimivo. Predvsem mi je všeč to, da je v elektronski obliki (za naš študente je to vsekakor dobrodošlo, saj tako lahko prihranimo nekaj denarja. Verjamem da so poleg nas tudi drevesa izjemno hvaležna). Zdi se mi hvale vredno da obstajajo osebe, ki to delajo iz veselja in želijo prispevati k informiranju drugih. Glede na to, da smo tudi v obdobju, kjer so vedno neka nova odkritja in spoznanja, je elektronska različica učbenika precej praktična, saj se vedno lahko kaj novega dopiše ali spremeni.

Česa sem se naučila?[uredi]

(Tukaj je izpisan le drobec ogromne količine novih informacij, ki sem jih imela možnost pridobiti ob prebiranju Nove pisarije).

Ime za "spletni učbenik" izvira iz Prešernove pesnitve Nova pisarija. V njej gre za pogovor med učencem in učiteljem.

Pismenost = biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem se je rodil, da bi odlikoval posameznike, ki so znali oblikovati in razlagati tudi napisano. Z uvedbo obveznega šolanja (proti koncu 18. stoletja), je pismenost začela izgubljati status privilegirane manjšine. Danes pismenost določa prag civiliziranosti. Pismenost je dvojna sposobnost : sposobnost sprejemanja zapisanega in sposobnost tvorjenja in posredovanja le tega. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Obstaja možnost da v prihodnosti ne bomo pismenosti več povezovali z ročnimi spretnostmi. Potrebno je odmisliti dejstvo, da bo računalnik vse namesto nas opravil, saj je prav nasprotno. Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo vse več možnosti. Elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti. Na Cobiss se ne moremo popolnoma zanesti, če želimo dobiti vpogled v število pismenih oziroma pišočih ljudi. Humanisti in socialni teoretiki namesto da bi gojili zaupanje do strmega naraščanja informacij, govorijo o preobilju le teh, ki naj bi po njihovem družbo pasiviziralo.

Wikiji = so skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001. Njihovo jedro je Wikipedija. So vzorčna oblika sodobne pismenosti. Splet ni le vir informacij, temveč je tudi prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo (brez želje po zaslužku). Po številu člankov na Wikipediji je slovenščina trenutno na 40. mestu. Za nas Wikipedija obstaja od leta 2002. 125.000 slovenskih uporabnikov je registriranih. Delež Wikipedije v angleščini je 13%. Status člankov je urejen z licenco cc (creative commons). Wikipedija je povečala dostopnost znanstvenih informacij. Je nekakšen "ljudski muzej znanja". K Wikipediji lahko prispeva vsakdo, za njo ne stoji država ali profitne organizacije, nima nobenega zaposlenega, uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti, objave so mednarodno primerljive,je samorefleksivna.

Kredibilnost = Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Do mlajših avtorjev so ljudje praviloma bolj nezaupljivi.

Pravopis = Dvom v kredibilnost informacije se porodi, če pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila = Indikator piščeve pravopisne kompetence je če pozna razlike med njimi.Pravopisno idilo med pišočimi najraje razdirajo filozofi. To počnejo z ekscesno rabo velikih začetnic, z ekscesno rabo narekovajev in z garniranjem besed z vezaji.

Velika začetnica = V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje.

Formati besedil = Razlike v formatih vidimo po končnicah.

  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo

Od kod vse citiramo = Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...

Gostobesednost = Kaj vse v tekstu brezobzirno prečrtamo, ne da bi se pri tem izgubilo kaj bistvenega, in s tem skrajšamo besedilo tudi za tretjino? Brez škode lahko črtamo besede:

  • tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
  • izpostaviti, poudariti, naglasiti
  • predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
  • prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
  • nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
  • določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

Slogovna ubornost = Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja.

Vizualizacija = Besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil. Na papirju je slikovitost bila predraga, saj so kvalitetne fotografije zahtevale dražji papir, barve so tisk dodatno podražile. Vse to pa je na spletu zastonj.

Besedni oblak = Program Wordle, lahko na zaslon izriše besedni oblak določenega teksta.

UDK = univerzalna decimalna klasifikacija. Poskrbi za pravilno umeščenost objave v določeno strokovno področje.


Slovarček[uredi]

  • Vademekum
  • Impresum
  • Srenja
  • Minuciozen
  • Diletantizem
  • Emulacija
  • Kalkiran
  • Inercija
  • Korpus
  • Apoliničen
  • Postulat
  • Imponirati
  • Valenca
  • Lukrativen