Uporabnik:David Kežman

Sem David Kežman, študent 1. letnika dodiplomskega študija slovenistike in germanistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Domače naloge[uredi]

1. Domača naloga: Korektura podlistka (Josip Korban: Povest o cilindru)[uredi]

2. Domača naloga: Utopija[uredi]

Beseda utopija ima več pomenov, in sicer prvotno pomeni načrt oziroma zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv; beseda je lahko tudi oznaka za pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev. V povedni rabi označuje načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničjiv. Leksem utopija pa lahko pomeni tudi predstavo, podobo česa, ki ni osnovana na resničnosti.

Izraz je v svojem istoimenskem delu Utopija izumil Thomas More, vodilni predstavnik angleškega renesančnega humanizma. Gre za dve knjigi, ki sta izhajali v letih 1515–1516. V literarno-filozofskem delu je na kritičen način do obstoječe družbene realnosti predstavil vizijo idealne države na istoimenskem izmišljenem otoku.

Kot primer dela z utopično vsebino bi lahko navedli tudi Platonovo Državo, najdaljše njegovo delo, ki predstavlja tudi eno najpomembnejših del v zgodovini filozofije. V njem se odpirajo in razrešujejo številna vprašanja, kot so na primer pravičnost, državna, politična in družbena ureditev, spoznanje, vrline … Menim, da gre za teme, ki močno odmevajo tudi v današnjem svetu, zato je knjiga aktualna tudi danes.

Naslednica utopije je antiutopija oz. distopija. To je negativna utopija, in sicer zvrst fikcije, ki prinese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja. Za prvi antiutopični roman velja roman Mi Jevgenija Zamjatina.

Z utopičnimi in antiutopičnimi temami pa se v svojih delih niso ukvarjali samo tuji, temveč tudi slovenski književniki, med katerimi bi izpostavil naslednje: Josip Stritar, Anton Mahnič, Janez Trdina, Ivan Tavčar, Janez Menciger, Andrej Volkar itd.

3. Domača naloga: Popravljalci sveta (predavanje, Miran Hladnik)[uredi]

Tema predavanja je, kako narediti svet boljši s pomočjo Wikipedije. To je namreč nekakšno ogrodje za popravljanje sveta in hkrati tudi enkratno didaktično sredstvo. Predavatelj se osredotoči na lastno strokovno področje, tj. jezik, in sicer na to, kaj lahko naredimo za njegovo boljšo prihodnost.

Na svetu je namreč okrog 7000 jezikov in 1000 od teh je obsojenih na izumrtje. To pa k sreči ne velja za slovenščino, saj sodi v skupino t. i. vitalnih jezikov oz. v 3 zgornje odstotke največjih jezikov sveta. Tako se nam za njen obstoj ni potrebno bati, le negovati jo moramo – tako z jezikovnega kot tudi s kulturnega področja.

To pa lahko seveda storimo z Wikipedijo, ki ima številne prednosti. Je namreč prostor, iz katerega informacije črpamo, hkrati pa jih lahko vanj tudi prispevamo, in to vsi. To delajo predvsem tisti, ki želijo izboljšati obstoječe stanje, vendar pa se žal najdejo tudi taki, ki sem objavljajo neprimerne vsebine oz. izvajajo "vandalizem". Wikipedija deluje po načelu skupinskosti, kar pomeni, da nobeno geslo ni delo samo enega pisca, temveč več njih; tako so zagotovljene verodostojnejše informacije. Prednost spletne enciklopedije pa je tudi v tem, da je popolnoma neodvisna in zastonj.

Se pa še vedno najdejo učitelji, ki uporabo Wikipedije prepovedujejo, namesto da bi učence spodbujali k temu, naj napačno popravijo, oz. bi na nepogrešljivo spletno mesto sami prispevali kaj koristnega.

4. Domača naloga: Slavistična revija[uredi]

Podnaslov: Časopis za jezikoslovje in literarne vede/Journal for Linguistics and Literary Studies

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se sicer objavljajo predvsem slavistične teme s poudarkom na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti, vendar pa je revija zasnovana tudi širše humanistično.

Izhajati je začela leta 1948; do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literaturo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije.

Koncept revije je predstavil njen prvi urednik Anton Ocvirk. Menil je namreč, da se je pojavila potreba po podrobnem razpravljanju o slovenski slovstveni preteklosti in besedi. Nova revija naj bi tako poskrbela za dograjevanje izsledkov tradicije v tesnem stiku s sedanjostjo. Po Antonu Ocvirku je postal glavni urednik revije Tine Logar, nato pa Jože Toporišič, ki je tudi vpeljal večje oblikovne in vsebinske spremembe revije. Danes pa je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik.

5. Domača naloga: Literarnovedni članek iz Slavistične revije[uredi]

Mateja Pezdirc Bartol: Prostori Cankarjeve dramatike

Literarnovedni članek Prostori Cankarjeve dramatike je delo avtorice Mateje Pezdirc Bartol, slovenske literarne zgodovinarke in redne profesorice za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Članek je bil objavljen v Slavistični reviji leta 2020 (letnik 68, številka 2).

Vsebuje 14 strani in ima naslednje sestavne dele: v levem zgornjem kotu so napisani podatki o avtorici članka, nato sledi naslov in ključne besede ter kratek povzetek v slovenščini in angleščini. Vsebina je razdeljena na 5 poglavij, in sicer: Uvod, Prostor nastanka, Prostor uprizoritve in odrski prostor, Struktura dramskega prostora in Sklep. Na koncu so dodani viri in literatura ter sklep v angleščini (summary).

Kraji, v katerih je Cankar napisal 7 dramskih besedil, ne oblikujejo kraja nastanka; opazimo lahko le sledi krajev, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pri uprizoritvi dramskih besedil na odru Deželnega gledališča je izhajal iz koncepta iluzonističnega odra, z igrama Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Lepa Vida ga je že presegel. Cankar je dajal prednost javnim prostorom; zanima ga namreč prostorska struktura, tj. prikaz družbe kot sistema. Značilno je tudi, da se dogajanje pogosto prične s prihodom osebe od drugod, konča pa z odhodom drugam. Izstop iz prostora je povezan s sporočilom dramskega besedila, iz dramskega dogajanja najpogosteje odidejo nosilci vrednot. Na odru je ves čas prikazana slovenska stvarnost, tujina pa je prisotna izven polja odrskega prizorišča; dramskim osebam namreč predstavlja rešitev oziroma drugačno življenje. Izjema je le Jerman, ki se prepusti življenju, kakršno pač je.

6. Domača naloga: Literarni zgodovinar (Matjaž Kmecl)[uredi]

• slovenski literarni zgodovinar in teoretik, pisatelj in politik;

• rojen 23. februarja 1934 v Dobovcu pod Kumom;

• leta 1970 je doktoriral z disertacijo Uvod v razlago sodobne slovenske novele;

• v letih 1960–1971 je bil asistent na katedri za zgodovino slovenske književnosti, nato pa docent za zgodovino slovenske literature;

• leta 1977 postal izredni, 1982 pa je bil izvoljen za rednega profesorja;

• med letoma 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani;

• študijsko se je večkrat izpopolnjeval ali predaval tudi v tujini;

• dve leti tudi predstojnik slavističnega oddelka;

• bil je tudi: voljeni odbornik občinske skupščine Ljubljana Center, član IS SRS in predsednik Republiškega komiteja za kulturo, član CK ZKS in od 1986 njegovega predsedstva, neposredno izvoljeni član (5-članskega) Predsedstva RS, tajnik Slavističnega društva Slovenije (1962), predsednik SSJLK za tuje slaviste, predsednik sekcije za slovenščino v javnosti pri RK SZDL Slovenije, predsednik (prvi vodja) Jezikovnega razsodišča, glavni in področni urednik strokovnega časopisa Jezik in slovstvo, predsednik sveta Borštnikovega srečanja, predsednik sveta Mladinske knjige, predsednik sveta Triglavskega narodnega parka, predsednik sveta SNG Drame v Ljubljani, podpredsednik Zveze združenj za vrednote NOB Slovenije, sourednik Problemov in urednik Jezika in slovstva …

• za svoje delo je bil večkrat nagrajen, zlasti za dramatiko; leta 1979 je (s sodelavci) dobil Župančičevo nagrado za knjigo Zakladi Slovenije, leta 1976 in 1983 nagrado Kidričevega sklada (drugič za knjigo Rojstvo slovenskega romana), nagrado vstaje slovenskega naroda (1979), red dela s srebrnim vencem (1982), red republike s srebrnim vencem (1986); plaketo Filozofske fakultete UL;

• leta 1997 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, leta 2003 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti; po smrti akademika Jožeta Pogačnika je začel opravljati delo tajnika razreda za filološke in literarne vede SAZU (2002-07), je tudi predsednik Valvasorjeve fundacije pri SAZU;

• 1996 je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, Pretnarjevo nagrado in naziv ambasador slovenske literature (2009);

• postal je tudi častni občan Mestne občine Velenje (1997) in 2012 še častni meščan Ljubljane;

• njegova dela s stališča literarne vede: Novela v literarni teoriji, Mala literarna teorija, Fran Levstik v besedi in sliki, Tisoč let slovenske literature, Kratka kulturna zgodovina Slovencev …

• njegova dela s stališča leposlovja in esejistike: Samota velikega teatra, Nogometna pravljica, S prijatelji pod macesni, Slovenska postna premišljevanja, Slovenija iz zraka, Bridkost po slovensko, Zakladi Slovenije …

7. Domača naloga: Geopedija[uredi]

Dogajališča slovenskih romanov (okolica Brežic):

1. Bohinjec Peter: Za staro pravdo (Povest iz leta 1515);

2. Anton Koder: Kmetski triumvirat (Historičen roman);

3. Margareta Hess-Rak: Zadnji vitez plemeniti (Resnična pretresljiva ljubezenska zgodba);

4. Lea Fatur: Vilemir (Romantiška povest izza turških bojev);

5. Januš Golec: Guzaj (Ljudska povest);

6. Gregor Žerjav: Črna žena (Zgodovinska povest);

7. Ivan Lah: Gura in sinovi (Vaška kronika);

8. Jože Dular: Krka pa teče naprej;

9. Anton Slodnjak: Pogine naj – pes!, 1-2 (Zgodovinski roman v treh delih)

8. Domača naloga: Popravek gesla na Wikipediji (Vodni ekosistem)[uredi]

Lotil sem se popravljanja gesla Vodni ekosistem na Wikipediji, pri čemer sem popravil naslednje pravopisne, slovnične in tipkarske napake:

9. Domača naloga: Register kulturne dediščine[uredi]

Iz Registra kulturne dediščine sem izbral Župnijsko cerkev Marijinega imena v Dobovi. Gre za največjo in edino troladijsko cerkev v Občini Brežice, zgrajeno leta 1865.

10. Domača naloga: Nalaganje fotografije[uredi]

Na fotografiji je Župnijska cerkev Marijinega imena v Dobovi.

11. Domača naloga: Arhiv SlovLit[uredi]

V arhivu SlovLita je bilo 11. marca 2019 poslano vabilo Darje G. Homšak, v katerem Lektorska sekcija Slavističnega društva Maribor in Alumni klub Oddelka za slovanske jezike in književnost vabita na predstavitev Sinonimnega slovarja slovenskega jezika, predvsem njegove spletne različice. Slovar je izšel leta 2016 v tiskani izdaji, od decembra leta 2018 pa je dopolnjena spletna različica na voljo na slovarskem portalu Fran.

Povezava: Sinonimni slovar v Mariboru