Uporabnik:Dana Pika Žigon
Maks Pleteršnik: Sporočilo[uredi]
na koncu srečno dovršenega prvega četrtič »Slovenskega Naroda Njegovi Svetlosti Kralju Matjažu. Nj. Sv. referenta za slovenske pokrajine, podsn kronista »Slov. Naroda«.
Že trikrat se je mescu lice pomladilo,
Kar zvesto smo spolnili Tvoje naročilo:
Za Dravo tukaj osnovat Ti »leibžtirnal«.
Da bičal bi druhal, sovražno Teb', o kralj!
In vsi, kar Tebi zvesto vdanih je veljakov,
Papirnatih zložili koj so kup stotakov,
Le Kranjci — naj se mošnje vsem jim posuše!
Pridjali niso niti revne fličice,
In jeli so od vseh nam krajev dopis'vati.
In jel je list prečudne poved'vati,
Kak po usodi trdi se obračalo
In po ljudi brezumji zgodb je kolo.
Iz časniškega mleka v četrtletni dobi
Se Tebi kralj, le smetano posnet' spodobi,
tedolgo da ne moti v sladkem spanji Te
Prav malo slaven kos slovenske kronike.
Najprej se spomnim modrih mož, ki so kovali,
Za Donavo postave nove, in snovali
Oj! sreča narodom. Tud' mi Slovenci tam
Imamo Luko et consortes — blagor nam!
Skicno, da šola se od turna 'ma ločiti,
Da župan. Če sila, tud' sme poročiti.
Nemčoni hitro okna si razsvetijo,
Slovencem okna pa pobijati začno.
Kmai' Luki »vademecum« tje smo v Beč poklali,
Da on bi in »consortes« se po njem ravnali.
Pa vse zastonj! možje iz Beča na gredo,
Raj prazno slamo mlatit' tam pomagajo
Zdaj so oči v Ljubljano nam se obrnile
Da b' tamošnje volitve vsaj nas zveselile
Pa zmagala nemškutarjev je vražja stran
Njim vladstva nad Slovenci Je napočil dan.
To je Slovence tamošnje zelo bolelo,
Pa tumerje Je ravno to zelo skrbelo;
A kmalu tudi njih zelo bolelo je
Ko so domu peljali se iz Jezice.
V obupu paragrafa smo se oklenili
Ki devetnajst je v častitljivem števili;
Njegovo imenitaost oremišljevali ,
Od njega smo ponoči Jeli upati.
Al' usta in oči Široko smo odprli,
Ko svoj pogled na »zahlungsauftrag« smo oprli.
Po kterem naš kolega moral Je odštet.
Forinta dva in krajcarjev povrh deset;
Ker taka je zdaj, svetli kralj, pri nas navada,
Od kar enakopravnost najnovejša vlada,
Da plačati gotove mora novčiče.
Kdor tirjat' drzne se slovenske »ortelne«.
Omenim lehko le, kako so Bismarkjanca
V Slovenjem graden izvolili za poslanca;
Kako se v boji objektivni kritiki
Prelilo je a peresi črne dost' krvi;
Kako nam vrli »Glasnik« hotel je zaspatL
Kako celo Tvoj list v škodo mora izhajati;
In vse le vsled pomanjkanja naročnikov
in miačnosti zaspanih Slavinih sinov.
Imam se sploh, o kralj, čez mnoge pritožiti.
Ki z rodoljubja drznejo imenom kriti
Kar malomarnost, kar sebičnost gola je
Ker žrtev se in dela resnega boje.
Več zdražbe je med nami kakor sloge krasne
Ni moči se jim vzdigniti v višave jasne;
Ko krti v zemlji, le v malenkostih rijejo,
V osebnostih junaštvo svoje kažejo.
Od Drave tje do Adrije počasno vleče
Se megla miačnosti »Slovenije« nesreče;
Le tam pa tam nekoliko pretrga se.
Da blagih žarkov včas' nam pošlje sončece.
Zato se drznem, svetli kralj, ti svetovati.
Da kratek čas le blagovolil nehat spati,
Da s svojo vojsko po Sloveniji zletiš,
Življenje po slovenskem grobljl spet zbudil
Zaspance le naj s cepci drami
Tvoja truja Kitajcev naših glavam vtepe malo uma;
Buticam trdim trme naj izbijejo sebičnikom učine z lica strgajo.
Očiščena da bode Tvoja pokrajina
In bistrih glav in složnih src le domovina:
Potem pa vrni spet se na svoj tihi dvor Počivat,
dokler Tvojga dneva svitne zor. To »Sporočilo« Je napisal pokojni profesor Makso Pleteršnik ob četrtletnici »Slov. Naroda« daj 9. julija 1868 v 38. številki — Luka je takratni slovenski dež. poslanec notar Lujta Svjotec
Vipavec ne poje več, bric obupuje[uredi]
(Dopis iz Primorja.) Razpoloženje tam preko. — Govorice o vojni, bojazen in nada našega ljudstva. — Italijanska nasilstva. — Križev pot slovenskega prebivalstva. 24. sept V zadnjem času je postalo naše življenje kaj kratkočasno. Človek se nehote zamisli v čase izza 1. 1914. Nervoznost in razburjenje se je zopet oprijelo našega ljudstva, ki mu je postala v poslednjih letih po vojni koža že precej neobčutljiva za »senzacije«. Brezposelnost in lepi čas gotovo pomagata razširjati alarmantne vesti z prav brezžično hitrostjo. Vse, staro in mlado je postalo nekam »politično« in ugiba, kaj bo. Toda to vznemirjenje ni iz strahu, nasprotno iz nekega notranjega požeIjenja in hrepenenja. Mednarodni konflikti, okupacije, vojna ItcL, vse to tako lepo zveni... kot bi si s tem hoteli pregnati dolg čas In privoščiti malo zabave. Po grško-italijanskem vetru nam je že skoro žal, a kot nalašč je potegnila nova — reška burja. »Sedaj bo pa skoro gotovo vojna, Mussolini hoče biti slaven, on bo kratkomalo zasedel Reko... Jugosloveni pa menda ne bodo tako neumni, da mu pustijo, se raje udarijo.« tako se govori po deželi. »Slučajni« vojaški manevri po Vipavskem in Krasu ljudem nočejo iz glave... »Tu se nekaj prede ... kaj bo z nami?« Skoro gotovo nas ne bodo pustili doma, nam še ne zaupajo, treba bo najbrže v Sardinijo.«... tako modrujejo bojaželjnl Drugi v skrbeh se povprašujejo: »Bodo li zmogli Jugosloveni do Soče ...« Med nami je opažati nemirno razpoloženje. Neki v globini še zatajeni in skriti glas pa govori: Da bi le bilo, da se rešimo, da že enkrat zavriskamo svobodno na glas... Tako se križajo misli, čas teče, pri nas pa ostaja vse pri starem. Cemu to beganje? Odkod in kdaj je postalo naše ljudstvo — rekel bi — tako bojaželjno in tako hrepeneče po predrugačenju razmer? Mislim, da ne bo preveč, a vse bo takoj razumljivo, ako si nekoliko ogledamo naše današnje življenje. Začnimo kar po vrsti. Odkar so začeli gospodariti fašisti, se pri njih nekako samo ob sebi razume, da morajo postati vsi fašisti, tako tudi oni, ki jim to ne ugaja preveč. Učiteljstvo je dobilo od svojega nadzornika pred par dnevi ukaz, da naj se v lastnem interesu vpiše v fašistovsko stranko. Drugače prosilcu ne morejo zagotoviti, da li bo dobil službo... Župane pa niti ne silijo med svoje pristaše, ampak jih kratkomalo odstavljajo. Na njih mesta pridejo fašistovski komisarji ali pa tudi domači podrepniki. ki so si s svojim izdajalskim delovanjem stekli pri fašistih zaupanje. Zakaj odstavljajo? »So državi in fašizmu nevarni!« V Šolah (v uradih je že davno odpravljen) se naš jezik spravlja na ničlo. Kjer manjka kaka slovenska učiteljska moč, se nadomesti z italijansko brez ozira na prebivalstvo. Istotako je s celo šolo. Šolski otroci morajo ob svečanostih pozdravljati »po rimsko«. Za to jih morajo dobro pripraviti učitelji , ki jim je od sedaj naprej prepovedano vsako delovanje izven šole. Fašisti nas hočejo na vsak način še za njihove vlade preleviti v najboljše Italijane. Znani po svoji drznosti vsiljujejo ljudem zlasti obrtnikom različne slike »velikih mož«, da jih kupijo in razobesijo. Tudi razglednice se brezplačno pošiljajo, da se kot udanostna izjava naslovijo na Mussolinija, kralja itd. in slične. To bi bil le majhen del naše trnjeve poti, ki jo hodimo. Preprečiti hočejo tudi vsako kulturno delovanje. V ta namen delujejo prefekti, podprefekti, komisarji, karabinerji, kar vsak na svojo roko. Nekaj za moderni čas čisto novega in za naše razmere nezaslišanega pa so znašli baš pred kratkim. Vsak oder in vsako dvorano, v kateri se vrši prireditev, mora poprej pregledati tozadevna komisija. Šele po tem pregledu se čaka na dovoljenje, ki pa po navadi izostane iz neznanih vzrokov. Naj bo omenjeno, da je treba plačati za komisijo 150 lir in stroške za avto. S to naredbo smo popolnoma ubiti, ker se stroškov nikakor ne more kriti. Ne naredbe, po kateri bi nam bilo uradno prepovedano prirejati igre, ampak takega zavrarnega načina se poslužujejo, da se pogreznemo na nivo njih bratcev v Kalabriji. To nas je samo po sebi razumljivo silno razburilo in nam vzelo zadnjo trohico ljubezni do dela. Vrh tega pa se zdi, da se bolj in bolj bližamo gospodarskemu poginu. Naši ljudje s strahom gledajo v bodočnost. Od nikoder nič, kajti povsod jo največja konkurenca ali pa mrtvilo. Brezposelnost narašča in ljudje se selijo trumoma. Veseli Vipavec ne poje več in zamišljeni Bric obupuje. — Kako dolgo še? Ni čuda, da smo postali tako "boja-željni".
Domača naloga 3[uredi]
Menim, da poznavanja kulturne dediščine ne moremo primerjati s komformiranjem zastarelih idej. Zavedanje tega, iz kje izhajamo, je ključnega pomena za nadaljni razvoj, pa naj se ta sklada ali ne z avtorjevo originalno mislijo, naj bo to Trubar, Prešeren ali Cankar. Strinjam se, da bomo za kulturno preživetje Slovenci morali obrniti pogled od kljižne preteklosti v prihodnost, česar pa ne moremo narediti brez dobrega poznavanja zgodovine, iz katere smo se kot narod kulturno razvili. Zakaj upornike častimo kot stvaritelje? Ker je prav upor pogoj za snovanje novega, ki potem postane staro, proti čemur se moramo upreti, da spet postane novo. Upor je odgovor na poznano. Poznano pa je le posledica prejšnjega upora. Gre za ideološko verzijo vprašanja kaj je bilo prej? Kura al' jajc?.