Uporabnik:Cjajnik

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Študentka slovenistike.

Domače naloge[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Kaj je Slavistična revija

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Poleg tega lahko v njej najdemo tudi članke, ki prinašajo korespondenco, članke o rokopisih, zapiskih in redkih tiskih, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov in ustvarjalcev, prispevke, ki prinašajo bibliografije, članke o delovanju Slavističnega društva in drugo, saj je revija zasnovana širše humanistično.

Na kratko o zgodovini izhajanja

Izhajati je začela leta 1948. Zamišljena je bila kot četrtletnik, a je izhajala v različnem obsegu. Do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Kot samostojna priloga revije je v letih 1955, 1956 in 1958 izšla še Linguistica, ki je bila namenjena predvsem bralcem jezikoslovcem v tujih deželah (članki so nastajali večinoma v tujih jezikih, s slovenskimi povzetki) in se je kasneje osamosvojila.

Uredniki

Uredniki Slavistične revije so eminentna imena, vrhunski strokovnjaki in raziskovalci na področju slovenskega jezikoslovja in književnosti.

  • Anton Ocvirk (1948–1963)
  • Tine Logar (1967–1969)
  • Jože Toporišič (1970–1977)

Leta 1981 se je uredniško vodstvo razdelilo na več tematskih uredništev, v katerih so med drugimi delovali Franc Zadravec, France Bernik, Janko Kos, Alenka Šivic Dular ...

Danes je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik. Področna urednika sta Ada Vidovič Muha (za jezikoslovje) in Vladimir Osolnik (za literarne vede). Delo tehnične urednice opravlja Urška Perenič.

Moje mnenje o Slavistični reviji

Kaj si mislim o zares vrhunskem strokovnem periodičnem tisku, ki ima dolgoletno tradicijo in s katerim so povezana najbolj zveneča imena slovenskega jezikoslovja in književnosti? Brez dvoma Slovenci potrebujemo tovrsten časopis, če se želimo boriti ne samo za ohranitev, pač pa tudi za plemenitev svojega jezika na vseh ravneh. In verjamem, da to želimo. Revija je zasnovana premišljeno, prispevki v njej (razprave, ocene, poročila …) so pisani v strokovnem in znanstvenem jeziku, marsikateri je povzet v angleščini. Zagotovo ta rjavordeča publikacija sodi na nočno omarico vsakega slavista oziroma slovenista, ki želi oziroma hoče spremljati, kaj se seje in žanje na polju stroke. Tudi njen format je ravno pravšnji, da lahko potuje marsikam, bodisi v torbici, aktovki, nahrbtniku, potovalnem kovčku ali preprosto v rokah, na primer iz šolske zbornice do kabineta učitelja slovenskega jezika.

Naj povem še to, da je Slavistična revija prihajala na moj naslov kar dvajset let, bila sem namreč naročena nanjo. Odpovedala sem jo šele, ko se je pojavila na spletu, saj tako imenitnemu branju res ne kaže odmerjati mesta v zadnjem kotu podstrešja, pa če tam še tako zvesto čaka na čas, ko bo spet ugledalo luč dnevne svetlobe, ko ga bo kak svojevrsten sladokusec potegnil iz škatle, v kateri je bil nekoč pralni stroj. Ob tem sem se počutila nekako tako kot Cankar, ki je zatajil svojo mater, pa vendar … tisti med vami, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.

Faksimilirana izdaja Cankarjeve Erotike iz leta 1899[uredi]

Povzetek ocene Alfonza Gspana v 1. številki 17. letnika Slavistične revije iz leta 1969

Leta 1969 smo Slovenci, predvsem slovenska literarna in kulturna srenja, obeleževali petdesetletnico smrti Ivana Cankarja in tako je bila tej obletnici tematsko v celoti posvečena prva številka letnika 17 Slavistične revije. V njej najdemo kar triindvajset različnih prispevkov, ki so razdeljeni v štiri tematsko naslovljene sklope - Razprave, Pregledi in zapisi, Ocene, Gradivo.

Pritegnil me je prispevek Alfonza Gspana, ki ocenjuje v tem letu izdano faksimilirano izdajo Cankarjeve pesniške zbirke Erotika iz leta 1899.

Gspan v svojem članku navaja, da imajo faksimilirane izdaje rokopisov in tiskov na Slovenskem kar lepo tradicijo; izpostavlja, da je že v začetku stoletja Tiskarna Blaznik izdala tiskarski rokopis Prešernovih Poezij, Akademska založba je pred drugo svetovno vojno izdala Brižinske spomenike in Trubarjev Katekizem, po vojni pa smo dobili še precej drugih faksimiliranih izdaj, med drugimi Trubarjev Abecedarium, Vodnikove Pesme za pokušino, Prešernove Gazele in Sonetni venec.

Načrtnega izdajanja faksimilov se je lotila založba Mladinska knjiga, in sicer z zbirko Monumenta litterarum slovenicarum, ki jo urejajo slovstveni zgodovinarji in bibliotekarski strokovnjaki Alfonz Gspan, Marja Boršnik in Branko Berčič.

Zbirka ima bliofilski in znanstven značaj, do l. 1969 pa so v njenem okviru izšli faksimili cenzurno revizijskega rokopisa Prešernovih Poezij, rokopisa in knjižne izdaje Krsta pri Savici, rokopisa Gregorčičevih Poezij iz 1882 in prve izdaje Cankarjeve Erotike, pa tudi faksimilirana izdaja Dalmatinove Biblije.

Gspan v nadaljevanju svojega članka navede, da je spremno besedo v faksimilirani izdaji Erotike (O nastanku in usodi Cankarjeve Erotike) napisal France Bernik, nato pa izdajo vsebinsko tehnično podrobno analizira in povzame v mnenje: »Če zrel človek danes presoja ciklus kot celoto, učinkuje nanj spričo svoje življenjske neposrednosti in izpovedne iskrenosti naravnost pretresljivo.«

Popravljalci sveta[uredi]

Popravljalci sveta je imeniten govorni nastop prof. dr. Mirana Hladnika, ki ga je imel v sklopu dogodka TEDxParkTivoliED v ljubljanskem hotelu Slon 3. aprila 2014.

Miran Hladnik, deloholik, bolje wikiholik, se v svojem duhovitem in nadvse poučnem nastopu med drugim sprašuje, zakaj da je dobri bog sedmi dan počival in ni naredil stvari do konca, kot bi se spodobilo, tako da moramo mi sleherniki popravljati svet za njim. Že res, da se trudimo; eni bolj, drugi manj, tretji komajda, četrti sploh ne – to je treba prostodušno priznati, lahko pa bi se trudili bolj.

Nagovor je namenjen učiteljicam in učiteljem, tistim, ki imajo dobršen del svojega aktivnega življenja, ko si s poučevanjem služijo vsakdanji kruh, opraviti z mladimi nadobudneži, katerih glave so po večini odprte in dojemljive za učenje in za pozitiven zgled.

Tem je treba približati idejo o soustvarjanju Wikipedije, gromozanskega oceana informacij, ki mu ni videti konca. Guglanje, surfanje po internetu, ki te vedoželjneža na lovu za informacijami vleče globlje in globlje, saj je tovrstno izobraževanje lahko strašansko zanimivo in zato kar ne znaš nehati, vse to mora nekdo omogočiti. Ta nekdo ni stroj, pač pa človek. Prej omenjeni slehernik, ki mora nadaljevati tam, kjer je bog odnehal, in ki je dovolj ozaveščen, da razume, da Wikipedija ni namenjena le sprejemanju informacij, pač pa tudi dajanju, torej vnašanju novih. In to na vseh področjih.

Vse, kar potrebujemo, je nekoliko računalniške pismenosti, kar dandanes med mladimi ni več prav huda težava, in nekoliko dobre volje. Če je slednje več, toliko bolje. Kajti ne samo, da lahko kdor koli vnaša podatke na Wikipedijo, kdor koli jih lahko tudi ureja, popravlja, dodaja. Več kot je avtorjev pri članku, boljša je njegova kvaliteta.

In kar je najvažnejše, Wikipedija je zastonj! Lahko si jo privoščimo v neomejenih količinah, pa je ne bo zmanjkalo. To nikakor ni za odmet. Bo pa seveda nadvse imenitno, če bomo Slovenci, pregovorno nekoliko nesamozavestni, nekoliko zadrti in nekoliko škrti, doumeli, kako malo je treba, da oblikujemo kvalitetno Wikipedijo v svojem lastnem jeziku, ki – kdo bi si mislil! statistično sodi med vélike svetovne jezike. Na to smo lahko ponosni. In bodimo ponosni. Pa tudi na svojo Wikipedijo. In ne nazadnje sami nase.

Povezava do kazala revije Slovan in urejeno kazalo - E[uredi]

Slovan, leto 1903/številka 12

Predstavitev članka iz revije Jezik in slovstvo[uredi]

Predstavitev revije[uredi]

Jezik in slovstvo je strokovna slovenistična revija, ki izhaja neprekinjeno od leta 1955 kot glasilo Slavističnega društva Slovenije. Ponuja razprave in zapise o slovenskem jeziku, literaturi in s tem povezani pedagoški teoriji in praksi. Na voljo je tudi v spletni obliki. Prvi urednik je bil Joža Mahnič, zdajšnja urednica pa je Đurđa Strsoglavec.

Ker me zanima slovenska dramatika in ker mi predava profesorica Mateja Pezdirc Bartol, za katero vem, da piše tudi razprave o sodobni slovenski dramatiki, sem vtipkala iskalna niza Jezik in slovstvo in njeno ime. Prebrala sem si članek, objavljen v tej reviji pred 15 leti. Glede na to, da sem videla odrske uprizoritve prav vseh komedijskih besedil, o katerih piše, sem članek prebrala s posebnim zanimanjem.

Mateja Pezdirc Bartol: Motivi in teme v najnovejših komedijah Toneta Partljiča in Vinka Möderndorferja[uredi]

Članek je bil objavljen leta 2005. V njem avtorica analizira deset v leti 2005 še dokaj svežih komedij Toneta Partljiča (En dan resnice, Čaj za dve, Maister in Marjeta ali Memoari občinske tajnice, Štajerc v Ljubljani, Silvestrska sprava, Krivica boli, Čistilka Marija, Politika, bolezen moja, Gospa poslančeva, Denis in Ditka) in sedem komedij Vinka Möderndorferja (Vaja zbora, Podnajemnik, Na kmetih, Truth story, Limonada slovenica, Transvestitska svatba). Ugotavlja, da so pogosti tematski elementi njunih komedij vloga kapitala v družbi in povzpetništvo, razmerje med mestom in podeželjem oziroma urbanim in ruralnim, velik delež pripada političnemu dogajanju: volitve, strankarske razprtije, želja po oblasti ter odmevi na različna aktualna vprašanja našega časa. Redke pa so komedije brez družbene angažiranosti, ki bi imele poudarjeno erotično komponento oziroma bi želele zgolj zabavati. Komični učinki najpogosteje izhajajo iz elementov situacijske komedije in komedije značajev, ki so jim dodane številne jezikovne dvoumnosti, nesporazumi, besedne igre. Slovenska komedija iz pod peres dveh zelo uspešnih slovenskih komediografov se sproti kritično odziva na dogajanja v družbi, je aktualna in s tem zavezana času. V tem smislu je Möderndorfer bolj univerzalen, saj daje več poudarka jezikovnim dvoumnostim in situacijskim zapletom, medtem ko je pri Partljiču v ospredju politična aktualnost in smešenje elementov iz vsakdana. Ker oba avtorja posegata po v določenem času zelo aktualnih temah, ki z leti niso več tako zanimive, tudi marsikatera njuna komedija iz 90. let danes ni več zanimiva, zlasti ne za mlajšo publiko, ki nima konkretne izkušnje zamenjave sistema ter sprememb, ki so temu sledile. Zagotovo pa sta oba predstavljena avtorja kritična opazovalca današnje družbeno-politične stvarnosti in uspešno kažeta komedijsko ogledalo tudi nam samim.

Mateja Pezdirc Bartol. Motivi in teme v najnovejših komedijah Toneta Partljiča in Vinka Möderndorferja. Jezik in slovstvo 50/3–4(2005). 49–60

Ali imajo »naši« vedno prav?[uredi]

Odprem spletno povezavo: http://slovlit.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/nasi.html

Preberem.

Kaj mi najprej pride na misel ob tem, kar preberem?

Seveda. Od nekdaj. So naši in so tisti, ki niso naši ali pa so malo manj naši. To zadnje lepše zveni. Navsezadnje niti ni pomembno, kako zveni, saj tako ali tako praviloma ne bomo povedali na glas, kdo je naš in kdo ni, samo podprli ga (je) ne bomo, če se bo izkazalo, da ni dovolj naša ali naš. Ta reč je hudo enostavna.

Avtorjevo razmišljanje sem prebrala dvajset let po tem, ko ga je stresel iz svoje glave in poslal v širni svet. Verjamem, da bi danes kvečjemu še kaj dodal, saj je trenutna situacija nadvse prikladna, da se na naše gleda drugače kot na njihove.

V času, ko se ves svet in z njim tudi dolina šentflorjanska – naša kakopak! bori proti virusu korona, sredi najbolj rigoroznih ukrepov za zajezitev pandemije naše zalotijo brez zaščitne maske. Pravila so jasna, sprejeta in podpisana. Kršitelji bodo kaznovani. Ampak naši ne. Naši povedo, da so opravljali svoje delovne obveznosti – na bencinski črpalki in v restavraciji –, bili so pod stresom in so zadelj tega pozabili misliti na tako banalno stvar, kot je zaščita. Naši se opravičijo. Ko si dva malo manj naša na sprehodu po mestu razdelita rogljič in pri tem snameta maski z obraza, plačata globo. Zasluženo. Si bosta zapomnila za drugič. Tudi raznašalec hrane, ki posedi na prostranem dovolj praznem stopnišču, dobi zaušnico. Draga je. Nekje polovico njegove plače ga stane nepremišljenost. Je bil pod stresom? Kje pa! Takle mulc nima kaj bit pod stresom! Če je vojska, je vojska za vse. In če so pravila, so pravila za vse. Enaka jasno.

Težko je biti objektiven. Pravičen. Takih »njihovi« ne marajo. Vsaj po mojih izkušnjah je tako, pa na tem svetu nisem od včeraj. Bi bilo bolj prav, če bi rekla, da takih »naši« ne marajo?

Ah ne! Seveda ne. Vsaj ne na glas …

Mi je ob tem prišla na misel zgodba, pravzaprav je bil strip. Zelo poučen.

Prva risba: Ogorčena množica na trgu se pripravlja, da bo kamenjala prešuštnico.

Druga risba: Jezus reče: »Tisti med vami, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!«

Tretja risba: Množica se obrne k njemu:»Ti ga vrzi!«

Tako je to.

Bruno Hartman (1924–2011), literarni zgodovinar, dramaturg, knjižničar in prevajalec[uredi]

Podatke o Brunu Hartmanu – humanistu, znanstveniku, strokovnjaku, raziskovalcu, gledališčniku, knjižničarju – sem povzela kar po Wikipediji, kjer je o njem moč najti obsežen članek. Z velikim veseljem pa na tem mestu zapišem, da sem imela to srečo, da sem ga ob pripravah na nek dogodek osebno spoznala in takrat je name naredil izjemen vtis. Velikodušno je ponujal v pitje kupo svojega znanja – kupo, ob kateri mi pridejo na misel verzi Župančičeve pesmi Zlata ptička "vedno pijem, ne izpijem". Je eden izmed tistih mož, ki jih je treba imenovati veliki Slovenci, in njegovo ime bi morali poznati nekoliko bolj. Po njem bi se spodobilo poimenovati eno izmed mariborskih ulic. Ali knjižnic. Še bolje oboje.

S svojim delom je mnogo doprinesel na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Po študiju književnosti južnoslovanskih narodov, slovenskega jezika, francoščine in primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi je najprej poučeval na učiteljišču in gimnaziji v Murski Soboti, nato pa na mariborskem učiteljišču. Z disertacijo Celjski grofje v slovenski dramatiki je pridobil naziv doktorja znanosti. Bil je tudi izvrsten prevajalec proze, prevajal je dela Hemingwaya, Cronina in Remarqua. Je avtor mnogih kulturnozogdovinskih znanstvenih razprav in nekaj monografij.

Pritegnilo ga je tudi gledališče, znotraj katerega je deloval kot lektor, dramaturg, umetniški vodja in upravnik. Najprej se je vključil v delo ljubljanske Drame, zatem mariborskega gledališča in nato še Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Za nove uprizoritve je prevedel številna dramska dela, med njimi tudi vrsto umetnin svetovnih avtorjev. Bil je med pobudniki Borštnikovega srečanja v Mariboru, ki ga je dolga leta pomagal sooblikovati.

Njegovo ime je v velikanski meri povezano z razvojem sodobnega slovenskega knjižničarstva. Med drugim je sodeloval pri ustvarjanju Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in bil tam eden prvih predavateljev. Nekaj let je urejal reviji Dialogi in Knjižnica.

Od leta 1965 je usmerjal razvoj Študijske knjižnice v Mariboru v ugledno visokošolsko ustanovo. Tako se je ta predvsem na osnovi njegovih prizadevanj leta 1975 združila z Univerzo v Mariboru in dobila ime Univerzitetna knjižnica Maribor. Dobri dve desetletji si je prizadeval, da bi knjižnica dobila novo funkcionalno stavbo, in ko so njegovi napori vendarle obrodili sadove, je leta 1988 organiziral simbolično selitev knjižničnega gradiva z »živo verigo«, v kateri si je nad tisoč ljudi, med njimi predstavniki univerze, dijaki in študentje, podajalo knjige iz rok v roke na razdalji med staro knjižnico in novo knjižnično zgradbo ter tako izrazilo navdušenje nad preselitvijo te pomembne mariborske ustanove, ki jo je nadvse uspešno vodil vse do svoje upokojitve leta 1989.

Vse to in še več je bil Bruno Hartman. Humanist, raziskovalec, ustvarjalec. Steber.

Z njim sem pila čaj.

In bila sem del tiste znamenite žive verige.

Na oboje sem neizmerno ponosna.

Posegi v Wikipedijska gesla[uredi]


O Novi pisariji[uredi]

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Izhajali so med letoma 1990 in 2002. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve Franceta Prešerna s prvotnim naslovom Kranjska pisarija. Avtor Miran Hladnik v uvodu nadrobno razloži, od kod mu asociacija.

Pismenost[uredi]

Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy. V začetku 19. stoletja je v slovenskem prostoru pomenila slovnico. Danes pa izraz pismenost ne pomeni zgolj 'znanje branja in pisanja', pač pa s tem terminom opredeljujemo 'znanje, poznavanje česa sploh'. V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski, plavalni, funkcionalni, finančni, čustveni, matematični ali številčni, bralni, kulturni, politični ... pismenosti.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Danes lahko mirno trdimo, da so nepismeni tisti, ki ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati na forumih in v blogih. Nalivemu peresu grozi izumrtje, lepo oblikovani rokopisni izdelki bodo slej ko prej postali veščina redkih.

Wikipedija[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia so metafora sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva.

Wikiji[uredi]

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikimedijina spletišča zajemajo:

- spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)

- Wikivir (za stara besedila v javni lasti)

- Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)

- Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)

- Zbirko (za slikovno gradivo)

- Wikislovar

in še druga spletišča

Wikiji in šola[uredi]

Slovarček[uredi]