Uporabnik:Cjajnik

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Študentka slovenistike.

Test za test[uredi]

--Cjajnik (pogovor) 07:50, 15. januar 2021 (CET) Z univerzitetnih strežnikov je snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov. Ko so ga za dejanje obsodili, je storil samomor. --Cjajnik (pogovor) 07:55, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Kaj je Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Poleg tega lahko v njej najdemo tudi članke, ki prinašajo korespondenco, članke o rokopisih, zapiskih in redkih tiskih, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov in ustvarjalcev, prispevke, ki prinašajo bibliografije, članke o delovanju Slavističnega društva in drugo, saj je revija zasnovana širše humanistično.

Na kratko o zgodovini izhajanja[uredi]

Izhajati je začela leta 1948. Zamišljena je bila kot četrtletnik, a je izhajala v različnem obsegu. Do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Kot samostojna priloga revije je v letih 1955, 1956 in 1958 izšla še Linguistica, ki je bila namenjena predvsem bralcem jezikoslovcem v tujih deželah (članki so nastajali večinoma v tujih jezikih, s slovenskimi povzetki) in se je kasneje osamosvojila.

Uredniki[uredi]

Uredniki Slavistične revije so eminentna imena, vrhunski strokovnjaki in raziskovalci na področju slovenskega jezikoslovja in književnosti.

  • Anton Ocvirk (1948–1963)
  • Tine Logar (1967–1969)
  • Jože Toporišič (1970–1977)

Leta 1981 se je uredniško vodstvo razdelilo na več tematskih uredništev, v katerih so med drugimi delovali Franc Zadravec, France Bernik, Janko Kos, Alenka Šivic Dular ...

Danes je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik. Področna urednika sta Ada Vidovič Muha (za jezikoslovje) in Vladimir Osolnik (za literarne vede). Delo tehnične urednice opravlja Urška Perenič.

Moje mnenje o Slavistični reviji[uredi]

Kaj si mislim o zares vrhunskem strokovnem periodičnem tisku, ki ima dolgoletno tradicijo in s katerim so povezana najbolj zveneča imena slovenskega jezikoslovja in književnosti? Brez dvoma Slovenci potrebujemo tovrsten časopis, če se želimo boriti ne samo za ohranitev, pač pa tudi za plemenitev svojega jezika na vseh ravneh. In verjamem, da to želimo. Revija je zasnovana premišljeno, prispevki v njej (razprave, ocene, poročila …) so pisani v strokovnem in znanstvenem jeziku, marsikateri je povzet v angleščini. Zagotovo ta rjavordeča publikacija sodi na nočno omarico vsakega slavista oziroma slovenista, ki želi oziroma hoče spremljati, kaj se seje in žanje na polju stroke. Tudi njen format je ravno pravšnji, da lahko potuje marsikam, bodisi v torbici, aktovki, nahrbtniku, potovalnem kovčku ali preprosto v rokah, na primer iz šolske zbornice do kabineta učitelja slovenskega jezika.

Naj povem še to, da je Slavistična revija prihajala na moj naslov kar dvajset let, bila sem namreč naročena nanjo. Odpovedala sem jo šele, ko se je pojavila na spletu, saj tako imenitnemu branju res ne kaže odmerjati mesta v zadnjem kotu podstrešja, pa če tam še tako zvesto čaka na čas, ko bo spet ugledalo luč dnevne svetlobe, ko ga bo kak svojevrsten sladokusec potegnil iz škatle, v kateri je bil nekoč pralni stroj. Ob tem sem se počutila nekako tako kot Cankar, ki je zatajil svojo mater, pa vendar … tisti med vami, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.

Faksimilirana izdaja Cankarjeve Erotike iz leta 1899[uredi]

Povzetek ocene Alfonza Gspana v 1. številki 17. letnika Slavistične revije iz leta 1969

Leta 1969 smo Slovenci, predvsem slovenska literarna in kulturna srenja, obeleževali petdesetletnico smrti Ivana Cankarja in tako je bila tej obletnici tematsko v celoti posvečena prva številka letnika 17 Slavistične revije. V njej najdemo kar triindvajset različnih prispevkov, ki so razdeljeni v štiri tematsko naslovljene sklope - Razprave, Pregledi in zapisi, Ocene, Gradivo.

Pritegnil me je prispevek Alfonza Gspana, ki ocenjuje v tem letu izdano faksimilirano izdajo Cankarjeve pesniške zbirke Erotika iz leta 1899.

Gspan v svojem članku navaja, da imajo faksimilirane izdaje rokopisov in tiskov na Slovenskem kar lepo tradicijo; izpostavlja, da je že v začetku stoletja Tiskarna Blaznik izdala tiskarski rokopis Prešernovih Poezij, Akademska založba je pred drugo svetovno vojno izdala Brižinske spomenike in Trubarjev Katekizem, po vojni pa smo dobili še precej drugih faksimiliranih izdaj, med drugimi Trubarjev Abecedarium, Vodnikove Pesme za pokušino, Prešernove Gazele in Sonetni venec.

Načrtnega izdajanja faksimilov se je lotila založba Mladinska knjiga, in sicer z zbirko Monumenta litterarum slovenicarum, ki jo urejajo slovstveni zgodovinarji in bibliotekarski strokovnjaki Alfonz Gspan, Marja Boršnik in Branko Berčič.

Zbirka ima bliofilski in znanstven značaj, do l. 1969 pa so v njenem okviru izšli faksimili cenzurno revizijskega rokopisa Prešernovih Poezij, rokopisa in knjižne izdaje Krsta pri Savici, rokopisa Gregorčičevih Poezij iz 1882 in prve izdaje Cankarjeve Erotike, pa tudi faksimilirana izdaja Dalmatinove Biblije.

Gspan v nadaljevanju svojega članka navede, da je spremno besedo v faksimilirani izdaji Erotike (O nastanku in usodi Cankarjeve Erotike) napisal France Bernik, nato pa izdajo vsebinsko tehnično podrobno analizira in povzame v mnenje: »Če zrel človek danes presoja ciklus kot celoto, učinkuje nanj spričo svoje življenjske neposrednosti in izpovedne iskrenosti naravnost pretresljivo.«

Popravljalci sveta – E[uredi]

Popravljalci sveta je imeniten govorni nastop prof. dr. Mirana Hladnika, ki ga je imel v sklopu dogodka TEDxParkTivoliED v ljubljanskem hotelu Slon 3. aprila 2014.

Miran Hladnik, deloholik, bolje wikiholik, se v svojem duhovitem in nadvse poučnem nastopu med drugim sprašuje, zakaj da je dobri bog sedmi dan počival in ni naredil stvari do konca, kot bi se spodobilo, tako da moramo mi sleherniki popravljati svet za njim. Že res, da se trudimo; eni bolj, drugi manj, tretji komajda, četrti sploh ne – to je treba prostodušno priznati, lahko pa bi se trudili bolj.

Nagovor je namenjen učiteljicam in učiteljem, tistim, ki imajo dobršen del svojega aktivnega življenja, ko si s poučevanjem služijo vsakdanji kruh, opraviti z mladimi nadobudneži, katerih glave so po večini odprte in dojemljive za učenje in za pozitiven zgled.

Tem je treba približati idejo o soustvarjanju Wikipedije, gromozanskega oceana informacij, ki mu ni videti konca. Guglanje, surfanje po internetu, ki te vedoželjneža na lovu za informacijami vleče globlje in globlje, saj je tovrstno izobraževanje lahko strašansko zanimivo in zato kar ne znaš nehati, vse to mora nekdo omogočiti. Ta nekdo ni stroj, pač pa človek. Prej omenjeni slehernik, ki mora nadaljevati tam, kjer je bog odnehal, in ki je dovolj ozaveščen, da razume, da Wikipedija ni namenjena le sprejemanju informacij, pač pa tudi dajanju, torej vnašanju novih. In to na vseh področjih.

Vse, kar potrebujemo, je nekoliko računalniške pismenosti, kar dandanes med mladimi ni več prav huda težava, in nekoliko dobre volje. Če je slednje več, toliko bolje. Kajti ne samo, da lahko kdor koli vnaša podatke na Wikipedijo, kdor koli jih lahko tudi ureja, popravlja, dodaja. Več kot je avtorjev pri članku, boljša je njegova kvaliteta.

In kar je najvažnejše, Wikipedija je zastonj! Lahko si jo privoščimo v neomejenih količinah, pa je ne bo zmanjkalo. To nikakor ni za odmet. Bo pa seveda nadvse imenitno, če bomo Slovenci, pregovorno nekoliko nesamozavestni, nekoliko zadrti in nekoliko škrti, doumeli, kako malo je treba, da oblikujemo kvalitetno Wikipedijo v svojem lastnem jeziku, ki – kdo bi si mislil! statistično sodi med vélike svetovne jezike. Na to smo lahko ponosni. In bodimo ponosni. Pa tudi na svojo Wikipedijo. In ne nazadnje sami nase.

Predstavitev članka iz revije Jezik in slovstvo[uredi]

Predstavitev revije[uredi]

Jezik in slovstvo je strokovna slovenistična revija, ki izhaja neprekinjeno od leta 1955 kot glasilo Slavističnega društva Slovenije. Ponuja razprave in zapise o slovenskem jeziku, literaturi in s tem povezani pedagoški teoriji in praksi. Na voljo je tudi v spletni obliki. Prvi urednik je bil Joža Mahnič, zdajšnja urednica pa je Đurđa Strsoglavec.

Ker me zanima slovenska dramatika in ker mi predava profesorica Mateja Pezdirc Bartol, za katero vem, da piše tudi razprave o sodobni slovenski dramatiki, sem vtipkala iskalna niza Jezik in slovstvo in njeno ime. Prebrala sem si članek, objavljen v tej reviji pred 15 leti. Glede na to, da sem videla odrske uprizoritve prav vseh komedijskih besedil, o katerih piše, sem članek prebrala s posebnim zanimanjem.

Mateja Pezdirc Bartol: Motivi in teme v najnovejših komedijah Toneta Partljiča in Vinka Möderndorferja[uredi]

Članek je bil objavljen leta 2005. V njem avtorica analizira deset v leti 2005 še dokaj svežih komedij Toneta Partljiča (En dan resnice, Čaj za dve, Maister in Marjeta ali Memoari občinske tajnice, Štajerc v Ljubljani, Silvestrska sprava, Krivica boli, Čistilka Marija, Politika, bolezen moja, Gospa poslančeva, Denis in Ditka) in sedem komedij Vinka Möderndorferja (Vaja zbora, Podnajemnik, Na kmetih, Truth story, Limonada slovenica, Transvestitska svatba). Ugotavlja, da so pogosti tematski elementi njunih komedij vloga kapitala v družbi in povzpetništvo, razmerje med mestom in podeželjem oziroma urbanim in ruralnim, velik delež pripada političnemu dogajanju: volitve, strankarske razprtije, želja po oblasti ter odmevi na različna aktualna vprašanja našega časa. Redke pa so komedije brez družbene angažiranosti, ki bi imele poudarjeno erotično komponento oziroma bi želele zgolj zabavati. Komični učinki najpogosteje izhajajo iz elementov situacijske komedije in komedije značajev, ki so jim dodane številne jezikovne dvoumnosti, nesporazumi, besedne igre. Slovenska komedija iz pod peres dveh zelo uspešnih slovenskih komediografov se sproti kritično odziva na dogajanja v družbi, je aktualna in s tem zavezana času. V tem smislu je Möderndorfer bolj univerzalen, saj daje več poudarka jezikovnim dvoumnostim in situacijskim zapletom, medtem ko je pri Partljiču v ospredju politična aktualnost in smešenje elementov iz vsakdana. Ker oba avtorja posegata po v določenem času zelo aktualnih temah, ki z leti niso več tako zanimive, tudi marsikatera njuna komedija iz 90. let danes ni več zanimiva, zlasti ne za mlajšo publiko, ki nima konkretne izkušnje zamenjave sistema ter sprememb, ki so temu sledile. Zagotovo pa sta oba predstavljena avtorja kritična opazovalca današnje družbeno-politične stvarnosti in uspešno kažeta komedijsko ogledalo tudi nam samim.

Mateja Pezdirc Bartol. Motivi in teme v najnovejših komedijah Toneta Partljiča in Vinka Möderndorferja. Jezik in slovstvo 50/3–4(2005). 49–60

Povezava do kazala revije Slovan in urejeno kazalo - E[uredi]

Slovan, leto 1903/številka 12

Janko Glazer: Ciproš[uredi]

Janko Glazer (1893 – 1975), pesnik, publicist in knjižničar, je svojo prvo pesem Spomenik objavil v Ljubljanskem zvonu (1909) pod psevdonimom Aleksij. Svoje pesmi je izdal v zbirkah Pohorske poti (1919), Čas – kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946), uredil je tudi več izdaj pesniških zbirk drugih avtorjev. Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Pesem Ciproš je posvečena njegovemu sinu Matiji, ki je leta 1945 v boju pri Brčkem izgubil življenje.


Ko ciproš zacveti,

so naše frate rdeče:

tako iz rane speče

kdaj se pokaže kri.


Kjer rastel, zelenel

je gozd dreves košatih

in ptic v njem – nád krilatih –

je zbor brezskrben pel;


Kjer bučal je vihar

skoz veje in vrhove

in poln moči njegove

bil svet je, vsaka stvar –:


Tam frata zdaj leži;

le ciproš cvete rdeče:

kakor iz rane speče

pokaže kdaj se kri.

Objave in izdaje pesmi[uredi]

Pesem Ciproš je bila prvič objavljena v monografiji Pesmi in napisi (1953), katere urednik je Jaro Dolar. Najdemo jo tudi v Antologiji mariborskih pesnikov (2014), ki jo je uredil Robert Titan Felix. Leta 2015 so v SNG Drama Maribor pripravili bralno uprizoritev Ko ciproš zacveti, v katero so zajeli pesmi iz omenjene antologije.

Zgradba, snov in motivika[uredi]

Po zunanji zgradbi je pesem sestavljena iz štirih štirivrstičnih kitic (kvartin), rima pa je oklepajoča – abba.

Pesem izpoveduje avtorjevo bolečino ob izgubi sina, ki jo izrazi s pomočjo podobe (impresije) iz narave. Ciproš, drevo z rdečim cvetjem, simbolizira kri, kajti za padlim sinom je v avtorjevem srcu ostala le še skrita rana; podoba je enaka tisti, ko na gozdni poseki odžene ciproš s svojimi rdečimi cvetovi.

Ciproš kot odgovar na vprašanje: kaj je literatura[uredi]

V svoji knjigi Mala literarna teorija Matjaž Kmecl ob pesmi Janka Glazerja Ciproš podaja odgovor na vprašanje, kaj je literatura, ki je po njegovem mnenju ena začetnih in hkrati najtežavnejših nalog književne teorije. V uvodu pove, da je slovenski literarni zgodovinar Ivan Prijatelj v svojem delu Literarna zgodovina po ruskem literarnem kritiku Belinskem določil, naj beseda slovstvo (slov = beseda) označuje »sleherno narodno umovanje v besedi (slovu) – zapisano ali nezapisano; beseda književnost vse tisto slovstvo, ki se je ohranilo v knjigah, in beseda literatura »umetnost, upodabljajočo z uporabo dovršene jezikovne oblike: torej leposlovje« (Kmecl 1976: 24).

Literarna teorija nima pripravljenih enostavnih odgovorov na vprašanje, kaj je literatura v pomenu: besedna umetnost, leposlovje, zato si pomaga s primerjavami med različnimi umetnostmi, ki imajo vsaka svoje izrazilo, pa tudi s primerjavami med različnimi rabami jezika in govora in nato »iz […] popisa in razlage jezikovnih pojavov, ki sodijo k literarni umetnosti, upa izoblikovati pojem književnosti kot umetnosti« (prav tam).

Kmecl nato nekaj takih primerjav prikaže ob Glazerjevi pesmi Ciproš. (Spominu sina.)

Pesem je razmeroma lahko razumeti. »Ciproš, ki s svojim rdečim cvetjem spominja na kri, je v pesmi simbol: spomin na sina, ki je padel in je ostala po njem samo še skrita rana – kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš, rdeč kot kri« (Glazer v Kmecl 1976: 26).

Iz razlage pesmi je vidno, da je predvsem pomembno vedeti, da je ciproš drevo z rdečim cvetjem, ki zacveti na izsekanih gozdnih goličavah. Ker večina ljudi najbrž ne ve, kako je videti to drevo, si bodo rdeče cvetje predstavljali na različne načine, verjetno z najbolj živo predstavo o rdečem cvetju, ki jo najdejo v svojem spominu. Nepoznavanje natančnega videza ciproša bralca pri razumevanju pesmi ne bo motilo, pač pa bo spodbudilo njegovo domišljijo.

Povsem drugačna bi bila podoba strokovnega sestavka, kjer bi avtor skušal najprej natančno povedati, kakšno drevo je ciproš, da ga bralec ne bi zamenjal s katero drugo rastlino; »da ne bi običajnemu besednemu pomenu (denotaciji) pripisoval kakšnih svojih pomenov (konotacij, soznačitev)« (prav tam). V izogib sleherni pomoti si bo pomagal tudi z latinskim terminom – Epilobium angustifolium. Lahko povzamemo, da medtem ko je namen strokovne literature natančno vedeti, kaj kakšna beseda označuje in mora biti razlaga nedvoumna, je namen literature spodbujati dodajanje osebnih pomenov. Zato tudi stilistika ločuje dve funkciji jezika: komunikativno in ekspresivno. Če je jezik sredstvo praktičnega sporazumevanja, je predvsem denotativen – besede imajo en (običajen) pomen; kadar je ekspresiven, pa je ob denotativnosti tudi konotativen (besede so večpomenske) in na ta način spodbuja predstavno domišljijo, vzpostavlja tako imenovano eidetično videnje. V jeziki književnega besedila se obe funkciji prepletata.

Da bi besedni umetnik iz posplošene besede pri bralcu dosegel živo predstavo in sprožil delovanje bralčeve domišljije, mora besedo uporabiti ekspresivno, na način, ki ga bralec ne pričakuje. Če beseda ne bo uporabljena kot samoumeven znak, se bo bralec moral potruditi, da bo razvozlal njen pomen. »Pisatelj lahko takšen učinek doseže na različne načine in ti načini skupaj predstavljajo eno bistvenih prvin njegovega stila« (prav tam: 30).

Ker je strokovni govor namenjen prenašanju praktičnih sporočil, ga imenujemo praktični govor. Druga oblika praktičnega govora je vsakdanji pogovorni jezik, ki prav tako služi praktičnemu sporazumevanju, pri njem pa si pomagamo tudi z gestikulacijo, mimiko in podobnimi izraznimi pomagali, ki lahko nadomestijo besede ali stavke, ki bi jih v pisni obliki morali zapisati. Pogovorni jezik pogosto krajšamo, lahko je nedorečen, v njem ni toliko hipotakse (podredja); če nas sogovornik ne razume, nam to pove in svoje sporočilo dopolnimo. Književni jezik pa mora takoj zbuditi živo in polno predstavo, upovedanega ni mogoče preverjati ali popravljati.

Da bi v bralcu zbudil pozornost, književni jezik pomensko zgošča in po svoje preureja besede vsakdanjega govora. To lahko opazujemo že v prvi kitici pesmi Ciproš, kjer so besede razporejene tako, da so blizu pogovornemu jeziku in zato učinkujejo naravno. Tretji in četrti verz pa pogovorno zvenita nekoliko nenaravno, saj je bolj pričakovano zaporedje besed »tako se kdaj iz speče rane pokaže kri«. Besedni red je spremenjen zaradi metrične sheme in rime.

Človeka, ki v vsakdanjem govoru svoje besede obrača na rime, imamo za šaljivca ali posebneža, v pesmi pa se nam zdi rima nekaj navadnega in samoumevnega; nenavadno bi bilo, če rime ne bi bilo. Pesniški jezik je torej bolj smotrno urejen kot pogovorni, je bolj izrazen, izraznost pa dosega na različne načine (nekatere besede so lahko bolj poudarjene kot druge in podobno). Zato lahko rečemo besedni umetnosti »umetnost posebnega ravnanja z besedami«.

Viri in literatura:

Matjaž Kmecl. Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Janko Glazer. O ciprošu, o fratah in še o čem: Malo jezikovnega kramljanja s Pohorja. Planinski vestnik 67/2 (1967). 62 - 66.

Ko ciproš zacveti. sng-mb 26. 12. 2020.

Ali imajo »naši« vedno prav? – E[uredi]

Odprem spletno povezavo: http://slovlit.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/nasi.html

Preberem.

Kaj mi najprej pride na misel ob tem, kar preberem?

Seveda. Od nekdaj. So naši in so tisti, ki niso naši ali pa so malo manj naši. To zadnje lepše zveni. Navsezadnje niti ni pomembno, kako zveni, saj tako ali tako praviloma ne bomo povedali na glas, kdo je naš in kdo ni, samo podprli ga (je) ne bomo, če se bo izkazalo, da ni dovolj naša ali naš. Ta reč je hudo enostavna.

Avtorjevo razmišljanje sem prebrala dvajset let po tem, ko ga je stresel iz svoje glave in poslal v širni svet. Verjamem, da bi danes kvečjemu še kaj dodal, saj je trenutna situacija nadvse prikladna, da se na naše gleda drugače kot na njihove.

V času, ko se ves svet in z njim tudi dolina šentflorjanska – naša kakopak! bori proti virusu korona, sredi najbolj rigoroznih ukrepov za zajezitev pandemije naše zalotijo brez zaščitne maske. Pravila so jasna, sprejeta in podpisana. Kršitelji bodo kaznovani. Ampak naši ne. Naši povedo, da so opravljali svoje delovne obveznosti – na bencinski črpalki in v restavraciji –, bili so pod stresom in so zadelj tega pozabili misliti na tako banalno stvar, kot je zaščita. Naši se opravičijo. Ko si dva malo manj naša na sprehodu po mestu razdelita rogljič in pri tem snameta maski z obraza, plačata globo. Zasluženo. Si bosta zapomnila za drugič. Tudi raznašalec hrane, ki posedi na prostranem dovolj praznem stopnišču, dobi zaušnico. Draga je. Nekje polovico njegove plače ga stane nepremišljenost. Je bil pod stresom? Kje pa! Takle mulc nima kaj bit pod stresom! Če je vojska, je vojska za vse. In če so pravila, so pravila za vse. Enaka jasno.

Težko je biti objektiven. Pravičen. Takih »njihovi« ne marajo. Vsaj po mojih izkušnjah je tako, pa na tem svetu nisem od včeraj. Bi bilo bolj prav, če bi rekla, da takih »naši« ne marajo?

Ah ne! Seveda ne. Vsaj ne na glas …

Mi je ob tem prišla na misel zgodba, pravzaprav je bil strip. Zelo poučen.

Prva risba: Ogorčena množica na trgu se pripravlja, da bo kamenjala prešuštnico.

Druga risba: Jezus reče: »Tisti med vami, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!«

Tretja risba: Množica se obrne k njemu:»Ti ga vrzi!«

Tako je to.

SlovLit[uredi]

8. februarja 2001 je bil na SlovLitu objavljen prispevek Kozme Ahačiča, v katerem odgovarja na izziv, ki ga je postavil Miran Hladnik šest dni prej na tem istem forumu. V prispevku se Ahačič loteva problema pravilnega in napačnega v jeziku ter vprašanja, ali je smiselno napačni rabi dovoliti, da se sčasoma ustoliči kot pravilo, za nameček pa odgovarja tudi na vprašanje o smiselnosti borbe proti nepravilni rabi jezika. Preko obsežne anekdote iz antičnega sveta pride do zaključka, da se je proti nepravilni rabi potrebno boriti, a pri tem je smiselno izbrati tako kraj kot način tega boja.

Ker mi pravilna raba jezika veliko pomeni, se s piscem strinjam tako na načelni kot na praktični ravni, pristavljam pa, da je boj proti napačni rabi jezika (ali še bolje za pravilno rabo jezika) stvar razprave in konsenza, ne pa diktata.

Bruno Hartman (1924–2011), literarni zgodovinar, dramaturg, knjižničar in prevajalec[uredi]

Podatke o Brunu Hartmanu – humanistu, znanstveniku, strokovnjaku, raziskovalcu, gledališčniku, knjižničarju – sem povzela kar po Wikipediji, kjer je o njem moč najti obsežen članek. Z velikim veseljem pa na tem mestu zapišem, da sem imela to srečo, da sem ga ob pripravah na nek dogodek osebno spoznala in takrat je name naredil izjemen vtis. Velikodušno je ponujal v pitje kupo svojega znanja – kupo, ob kateri mi pridejo na misel verzi Župančičeve pesmi Zlata ptička "vedno pijem, ne izpijem". Je eden izmed tistih mož, ki jih je treba imenovati veliki Slovenci, in njegovo ime bi morali poznati nekoliko bolj. Po njem bi se spodobilo poimenovati eno izmed mariborskih ulic. Ali knjižnic. Še bolje oboje.

S svojim delom je mnogo doprinesel na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Po študiju književnosti južnoslovanskih narodov, slovenskega jezika, francoščine in primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi je najprej poučeval na učiteljišču in gimnaziji v Murski Soboti, nato pa na mariborskem učiteljišču. Z disertacijo Celjski grofje v slovenski dramatiki je pridobil naziv doktorja znanosti. Bil je tudi izvrsten prevajalec proze, prevajal je dela Hemingwaya, Cronina in Remarqua. Je avtor mnogih kulturnozogdovinskih znanstvenih razprav in nekaj monografij.

Pritegnilo ga je tudi gledališče, znotraj katerega je deloval kot lektor, dramaturg, umetniški vodja in upravnik. Najprej se je vključil v delo ljubljanske Drame, zatem mariborskega gledališča in nato še Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Za nove uprizoritve je prevedel številna dramska dela, med njimi tudi vrsto umetnin svetovnih avtorjev. Bil je med pobudniki Borštnikovega srečanja v Mariboru, ki ga je dolga leta pomagal sooblikovati.

Njegovo ime je v velikanski meri povezano z razvojem sodobnega slovenskega knjižničarstva. Med drugim je sodeloval pri ustvarjanju Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in bil tam eden prvih predavateljev. Nekaj let je urejal reviji Dialogi in Knjižnica.

Od leta 1965 je usmerjal razvoj Študijske knjižnice v Mariboru v ugledno visokošolsko ustanovo. Tako se je ta predvsem na osnovi njegovih prizadevanj leta 1975 združila z Univerzo v Mariboru in dobila ime Univerzitetna knjižnica Maribor. Dobri dve desetletji si je prizadeval, da bi knjižnica dobila novo funkcionalno stavbo, in ko so njegovi napori vendarle obrodili sadove, je leta 1988 organiziral simbolično selitev knjižničnega gradiva z »živo verigo«, v kateri si je nad tisoč ljudi, med njimi predstavniki univerze, dijaki in študentje, podajalo knjige iz rok v roke na razdalji med staro knjižnico in novo knjižnično zgradbo ter tako izrazilo navdušenje nad preselitvijo te pomembne mariborske ustanove, ki jo je nadvse uspešno vodil vse do svoje upokojitve leta 1989.

Vse to in še več je bil Bruno Hartman. Humanist, raziskovalec, ustvarjalec. Steber.

Z njim sem pila čaj.

In bila sem del tiste znamenite žive verige.

Na oboje sem neizmerno ponosna.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je edinstvena, najstarejša in največja kontinuirana knjižna zbirka znanstvenokritičnih izdaj slovenskih slovstvenih besedil, v kateri je zbrana glavnina slovenske literarne klasike.

Pobudnik zanjo je bil Ivan Prijatelj, ki je leta 1946 pripravil vzorčni izdaji Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja. Ustanovitelj in prvi ter nato dolgoletni urednik Anton Ocvirk je to delo opravljal do svoje smrti leta 1980, nato je uredništvo do konca leta 2010 prevzel France Bernik, za njim pa leta 2011 Matija Ogrin, ki je urednik še danes.

Po letu 1991 je zanimanje za zbirko znatno upadlo, zamenjati je morala tudi kar nekaj založnikov, od leta 2010 jo izdaja Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. V njej je do sedaj izšlo blizu 250 monografij in predstavlja kanon slovenskega slovstva; nepogrešljivo gradivo literarnim raziskovalcem, pa tudi vsem, ki se želijo podrobno seznaniti z opusom posameznega slovenskega literata in o njem pridobiti celovit pregled.

Merilo za izdajo znotraj zbirke so ves čas enaka – objava celotnega literarnega opusa izbranega avtorja po že utrjeni znanstvenokritični metodi, ob tem pa je pripravljena tudi na moderne, elektronske načine objavljanja in posredovanja besedil. Monografija o pesniku ali pisatelju običajno izide kot sklep njegovega zbranega dela in podaja znanstveno sintezo kritične izdaje avtorjevega opusa, zato podaja čim bolj vsestranski pogled na pisateljevo življenje in delo. Pomembno in v interesu literarne vede je, da zbirka zbranih del ohrani doseženi znanstveni položaj, vlogo in pomen..

Zbirka ima tudi podzbirki:Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev (zasnoval in začel jo je Anton Ocvirk leta 1955) in Dela starejšega slovenskega slovstva (od srednjega veka do 19. stoletja). Nastaja pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU od leta 2016, njen glavni urednik pa je Matija Ogrin.

Posamezna zbrana dela je urejalo 26 različnih literarnih zgodovinarjev, zanimivo pa, da le dve ženski (Marja Borštnik je uredila zbrana dela Ivana Tavčarja v osmih zvezkih, Katja Mihurko Poniž pa zbrana dela Zofke Kveder v treh zvezkih).

Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon je zbirka študij s področja literarne vede, ki jo je od leta 1979 do 2001 izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Pobudo za začetek nastajanja zbirke je dal akademik Anton Ocvirk, zamislil pa si jo je kot znanstveno delo, namenjeno širši problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj.

Zbirko sestavlja 46 monografij, ki jih prepoznamo po mehkih platnicah v značilni bledo rumeni barvi; študije so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih, od katerih je prvih pet izšlo na začetku leta 1979 (z letnico 1978). Prvih deset je uredil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa je z enajstim zvezkom skrb za Leksikon prevzel uredniški kolegij literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Avtorji so bili specialisti vsak za svoje področje, toda kljub temu je zahtevala priprava in izdaja vsakega zvezka več let dela.

Obravnava pojmov

Izdane študije sodijo v več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Gesla, ki jih zajema leksikon, so različnega pomena, kar se izraža v različnem obsegu in poglobljenosti obravnave. V vsakem zvezku so dodani še: bibliografija, v kateri so poleg izbora najpomembnejših tujih navedena vsa za temo relevantna slovenska strokovna dela; stvarno kazalo, ki navaja v študiji obravnavane termine ter imensko kazalo, ki zajema vse avtorje, obravnavane oziroma omenjene v študiji in bibliografiji.

Objava fotografije literarnega obeležja v mojem kraju v Zbirki[uredi]

V wikimedijini zbirki sem objavila tri svoje fotografije, povezane z rojstno hišo Jakoba Aljaža v Zavrhu pod Šmarno goro (Rojstna hiša Jakoba Aljaža, Spominska plošča na rojstni hiši Jakoba Aljaža, Miniaturni Aljažev stolp pred njegovo rojstno hišo).

Domača naloga po izbiri: objava fotografije v Zbirki[uredi]

V wikimedijini zbirki sem objavila šest fotografij Klopi miru in prijateljstva, posvečene Elisaveti Bagrjani, bolgarski pesnici, ki je prijateljevala z Izidorjem Cankarjem, Lily Novy in še nekaterimi slovenskimi intelektualci. Slovenijo je obiskovala od leta 1932 do 1940. Klop stoji ob knjižnici Medvode na sotočju rek Save in Sore, leta 2016 sta jo odkrila predsednika Slovenije in Bolgarije Borut Pahor in Rosen Plevnelijev.


Slovenski literarni zgodovinarji in slovenska književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani[uredi]

Miran Hladnik je leta 2009 oblikoval pregled delovanja strokovnjakov s področja književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ob tem navedel še množico strokovnjakov za slovensko literaturo, ki delujejo na drugih univerzah in inštitucijah v Sloveniji in po svetu.


Slovenska književnost na Filozofski fakulteti: 1919–1979–2009

Katedre literarnih področij:

– katedra za novejšo in sodobno slovensko književnost

– katedra za starejšo slovensko književnost in ustno slovstvo

– katedra za literarno teorijo in metodologijo

– katedra za didaktiko slovenskega jezika in književnosti


Generacije slovenskih literarnih zgodovinarjev:

– od leta 1919 do 2. svetovne vojne: Ivan Prijatelj in France Kidrič, potem pa France Kidrič in Anton Ocvirk

– 50. leta: Anton Slodnjak, Marja Borštnik, Boris Paternu, France Bernik, Štefan Barbarič oz. Franc Zadravec

– 60. leta: učitelja Boris Paternu in Fran Zadravec (tudi Dušan Pirjevec), asistenti Matjaž Kmecl, Helga Glušič in Jože Koruza

– 80. leta: Boris Paternu, Fran Zadravec, Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Jože Koruza (učitelji), Tone Pretnar, Miran Hladnik, Boža Krakar Vogel (asistenti)

– tretje tisočletje: Aleksander Bjelčevič, Miran Hladnik, Mateja Pezdirc Bartol, Urška Perenič, Alojzija Zupan Sosič, Darja Pavlič, Matej Šekli, Andraž Jež, Igor Grdina, Marko Juvan


Še nekaj strokovnjakov s področja slovenske književnosti:

Peter Svetina, Irena Novak Popov, Andreja Musar, Matjaž Zaplotnik, Andreja Žižek Urbas


Literarni zgodovinarji – akademiki:

France Kidrič, Anton Slodnjak, Marja Boršnik, Anton Ocvirk, Fran Zadravec, Boris Paternu, Matjaž Kmecl


Literarni zgodovinarji po svetu:

Trst: Marija Mitrovič, Marija Pirjevec, Miran Košuta, Zoltan Jan

Celovec: Peter Svetina

Gradec: Erich Prunč

Budimpešta: István Lukács

ZDA, Kansas: Marc Lealand Greenberg (urednik literarne revije Slovenski jezik/Slovene Linguistic Studies, ki izhaja od leta 1997)

ZDA, Cleveland, Ohio: Timothy Pogačar (urednik literarne revije Slovene Studies Society od leta 1996 dalje)

ZDA, Washington: Michael Biggins 12. 1. 2021 je prejel Trubarjevo nagrado

ZDA, Stanford: Mia Rode


Ob upoštevanju že pokojnih velikih imen slovenske literarne zgodovine in tistih, ki so formalno v pokoju, vendar še vedno aktivno delajo na področju stroke, je na Slovenskem danes okrog 300 literarnih zgodovinarjev. Spodbudno je naraščajoče število doktoratov s področja slovenske književnosti (3–4 disertacije letno), vloga Oddelka za slovenistiko se pri njihovi produkciji postopoma manjša. Pomen literarne vede je spričo manjše vloge literature v sodobnem svetu morda nekoliko stagniral, vendar stroka vidi perspektivo v sprejetju popularne literature in žanrskih korpusov med raziskovalne predmete, v večjem upoštevanju kulturnega konteksta in uporabi računalniških orodij za analizo.

Slovenska narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) podeljuje Trubarjeva priznanja[uredi]

Ena od osrednjih nalog Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je skrb za pisno kulturno dediščino slovenskega naroda, s čimer zagotavlja dostopnost gradiva za študij in raziskovanje, ki spodbujata znanstveno, kulturno in umetniško produkcijo, ki je kot ena od temeljnih komponent narodovega bivanja usmerjena tudi v prihodnost.

NUK od leta 2008 podeljuje Trubarjeva priznanja za pomembne prispevke k varovanju in ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine. Trubarjevo priznanje je v obliki diplome in ga je možno prejeti le enkrat. Priznanja podeljuje posebna komisija, ki pobude zbira na podlagi javnega razpisa.

Trubarjevo priznanje za leto 2020 sta prejela: dr. Pavel Zdovc, ki deluje na Univerzi na Dunaju, in dr. Michael Biggings, ki deluje na Univerzi v Washingtonu.

Povzetek utemeljitev:

»Dr. Pavel Zdovc je s svojo skromnostjo in požrtvovalnostjo odločilno prispeval k nepretrganemu razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju v 20. stoletju, tako da lahko morda zapišemo: kar je bil nekoč Miklošič slavistiki, je Zdovc moderni slovenistiki na Dunaju. Njegov znanstveni opus je izjemno dragocen prispevek k umestitvi kulturno pomembnih dokumentov v prostor in čas.«

»Prof. Michael Biggins je zapisal: 'Slovenija je majhna, njena literatura pa ne.' Prav zaradi takšnih osebnosti lahko slovenska kultura uresničuje Trubarjevo vizijo 'stati inu obstati'. Prof. Bigginsu, ki je slovenščino ponotranjil kot svoj intimni ali umetniški jezik, podeljujemo Trubarjevo priznanje za izjemne zasluge in vseživljenjsko ohranjanje, prevajanje in promocijo slovenske pisne kulturne dediščine na najvišji ravni v mednarodnem prostoru.«

Prejemnikoma Trubarjevega priznanja za leto 2020 tudi sama čestitam.

Posegi v wikipedijska gesla[uredi]

O Novi pisariji[uredi]

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Izhajali so med letoma 1990 in 2002. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve Franceta Prešerna s prvotnim naslovom Kranjska pisarija. Avtor Miran Hladnik v uvodu nadrobno razloži, od kod mu asociacija.

Pismenost[uredi]

Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy. V začetku 19. stoletja je v slovenskem prostoru pomenila slovnico. Danes pa izraz pismenost ne pomeni zgolj 'znanje branja in pisanja', pač pa s tem terminom opredeljujemo 'znanje, poznavanje česa sploh'. V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski, plavalni, funkcionalni, finančni, čustveni, matematični ali številčni, bralni, kulturni, politični ... pismenosti.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Danes lahko mirno trdimo, da so nepismeni tisti, ki ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati na forumih in v blogih. Nalivemu peresu grozi izumrtje, lepo oblikovani rokopisni izdelki bodo slej ko prej postali veščina redkih.

Wikipedija[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia so metafora sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva.

Wikiji[uredi]

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikimedijina spletišča zajemajo:

- spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)

- Wikivir (za stara besedila v javni lasti)

- Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)

- Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)

- Zbirko (za slikovno gradivo)

- Wikislovar

in še druga spletišča

Wikiji in šola[uredi]

Znani latinski izreki[uredi]

ab inito (od začetka)

ad acta (Stvar je zaključena.)

ad exemplum (na primer)

ad hoc (v ta namen)

ad infinitum (brez konca)

Alea iacta est. (Kocka je padla. – Julij Cezar)

alter ego (drugi jaz)

a priori (v naprej določeno)

aurea mediokritas (zlata srednja pot)

circulus vitiosus (začarani krog)

currictulum vitae (življenjepis)

de facto (v bistvu)

De mortius nil nisi bene. (O mrtvih nič slabega.)

dixi (rekel sem)

eo ipso (samo po sebi)

Errare humanum est. (Motiti se je človeško.)

et cetera (in tako dalje)

fiat (naj se zgodi)

hora legalis (predpisana ura)

homo mensura (Človek je mera vseh stvari.)

hic et nunc (tu in sedaj)

In vino veritas. (V vinu je resnica.)

in medias res (v središču stvari)

in memoriam (v spomin)

lapsus calami (spodrsljaj v pisavi)

lapsus linguae (spodrsljaj v govoru)

littera scripta manet (Kar je napisano, ne moreš izbrisati.)

lex non scripta (nenapisano pravilo)

manu propria (svojeročno)

mea culpa (moja krivda)

memento mori (spominjaj se smrti)

mens sana in corpore sano (zdrav duh v zdravem telesu)

modus vivendi (način življenja)

mutatis mutandis (v spremenjenih okoliščinah)

nomen est omen (ime pove vse)

non plus ultra (najboljši)

nota bene (pomni)

Non sholae sed vitae discmus. (Ne učimo se za šolo, ampak za življenje. – Seneka)

Nudiatur et altera parts (Naj se sliši še druga stran.)

nulla dies sine linea (noben dan brez dela)

Omnia mea mecum porto. (Vse svoje nosim s seboj.)

O sancta simplicitas! (O sveta preproščina!)

persona non grata (nezaželena oseba)

post festum (po slavju, ko je vse končano)

Panem et circenses. (Kruha in iger. – Julij Cezar)

per aspera ad astra (skozi trnje do zvezd)

prima facie (na prvi pogled)

pro et contra (za in proti)

Quis custodies ipsos custodes? (Kdo nadzira nadzorovanca?)

Quo vadis? (Kam greš?)

sensus communis (vsesplošno mnenje, zdrava pamet)

Sic transit gloria mundi. (Tako mine posvetna slava.)

sine ira et studio (brez jeze in naklonjenosti, nepristransko)

status quo (nespremenjeno, obstoječe stanje)

semper idem (vedno ista pesem)

tarra incognita (neznana dela)

vae victis (gorje premaganim)

Veni, vidi, vici. (Prišel, videl, zmagal. – Julij Cezar)

volens nolens (hočeš nočeš)

Vade in pace. (Pojdi v miru.)

vox populi (glas ljudstva)

Slovarček[uredi]

adekvátnost – ustreznost, enakovrednost, ujemanje: truditi se za adekvatnost izraza; gre za adekvatnost s predpisom

análi – zapisi pomembnejših dogodkov po letih, letopis: društveni anali; anali slovenske kulture / to je zapisano v starih analih; pren. ta koncert bo prišel v anale našega glasbenega življenja

antagonízem – nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej

antropomorfízem – prisojanje človeških lastnosti stvarem, pojavom zunaj človeka: naivni antropomorfizem; antropomorfizem ljudske pesmi

baržún – tkanina s ščetkasto površino na eni strani; žamet: prevleka iz rdečega baržuna; mah je mehek kakor baržun / oblečena je v svilo in baržun

curriculum vitae – popis lastnega življenja, navadno v uradne namene, življenjepis (CV)

denotatíven – jezikosl., navadno v zvezi denotativni pomen pomen besede, izraza, ki ni čustveno, osebnostno obarvan

diáspora – narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere: katoliška diaspora v Srbiji; slovenska diaspora v Ameriki / živeti v diaspori; položaj Judov v diaspori

diglosíja – jezikosl. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu

dihotomíja – knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom

diskurz – pogovor, zlasti o kaki pomembnejši stvari

diskurzíven – filoz. ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje: diskurzivno mišljenje, spoznavanje

diverzifikácija – uvajanje, povečevanje raznovrstnosti: diverzifikacija visokošolskega študija

eidetika tudi ejdétika psih. – živo, nazorno predstavljanje videnih, doživetih stvari: važnost eidetike za umetnost; filoz. nauk o bistvu stvari

empirízem – 1. filozofska smer, po kateri je čutno dojemanje, opazovanje glavni vir spoznanja: v njegovih prvih delih je še čutiti vpliv empirizma 2. metoda, ki se zavestno omejuje samo na neposredna, čutna izkustva: stati na stališču empirizma; politika, ki temelji na empirizmu

epigónstvo in epigón – nav. slabš. posnemanje oz. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon

epistemologíja– filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja;(spoznavna teorija, spoznavoslovje)

filologíja – veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov: slovanska filologija / klasična filologija // veda, ki proučuje pisane spomenike, zlasti z jezikovnega in kulturnozgodovinskega stališča: raziskave na področju filologije

frájgájst in freigeist – nejeverec; v stari Avstriji človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih (tudi svobodomislec): družil se je s frajgajsti

galikanízem– od 15. do 19. stoletja smer v francoski politiki in cerkvi, ki si je prizadevala za relativno neodvisnost francoske cerkve od papeža: pristaši galikanizma

glotologíja – knjiž. jezikoslovje

gnoseologíja in gnozeologíja– filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; spoznavna teorija, spoznavoslovje: razlaganje gnoseologije

gvardiján – predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega samostana: oče gvardijan

getoizácija tudi getizácija – 1. izolacija družbene skupine od drugih družbenih skupin: getoizacija Romov v romska naselja 2. omejevanje koga, česa na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: getoizacija Cerkve; poskus getoizacije slovenščine

hedonízem – filoz. nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje

hegemón – knjiž. kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: upirati se volji hegemonov; imperialistični hegemon / publ. delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj // pri starih Grkih vojskovodja, poveljnik

hermenevtika – nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov

homoním – jezikosl. beseda, ki ima enako zvočno in pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen: sinonim in homonim / sinonimi: jezikosl. enakoglasnica, knj.izroč. enakoizraznica, knj.izroč. enakopisnica, jezikosl. enakozvočna beseda, jezikosl. enakozvočnica, knj.izroč. istobesednica

inherénten -tna – knjiž. neločljivo, nerazdružno povezan s čim: inherentna lastnost stvari; elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne

intertekstualen – medbesedilen

izoglósa – jezikosl. črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom: razmejevati narečja z izoglosami

jágned – topol z vejami, ki so obrnjene tesno ob deblu navzgor

koherenca – medsebojna povezanost, odvisnost

konkordát – pravn. pogodba med državo in Katoliško cerkvijo o ureditvi medsebojnih pravnih odnosov: skleniti konkordat; določbe konkordata / potrditi s konkordatom

konotatíven – jezikosl., navadno v zvezi konotativni pomen pomen besede, izraza, ki je zlasti čustveno, osebnostno obarvan:

konsistenca – skladnost – notranja konsistenca in koherenca delovnega načrta

kontrapúnkt – . knjiž. kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje: njegov junak je sentenčno poudarjeni kontrapunkt; kontrapunkt med dvema dejanjema v isti sliki / ekspr. kontrapunkt življenja // glasb. kompozicijska tehnika vodenja in kombiniranja dveh ali več samostojnih glasov: obvladanje harmonije in kontrapunkta / aleatorični kontrapunkt // vsak od glasov polifonske skladbe: kontrapunkti se v skladbi neprestano prepletajo

konzórcij – 1. začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja: pristopiti h konzorciju / združili so se v konzorcij in monopolizirali produkcijo / konzorcij lista 2. začasno združenje gospodarskih družb za dosego določenega cilja: banke so organizirale konzorcij / gradbeni konzorcij ♦ gled. gledališki konzorcij nekdaj odbor, ki vodi in upravlja gledališče

kozmopolitízem (sinonim: svetovljanstvo) – ideologija: 1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem 2. široka, svetovna razgledanost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom

kurikulum – program

lematizácija – jezikosl. iztočničenje, gesljenje: 1. določanje besednih enot za gesla ali podgesla v slovarju, enciklopediji, gesljenje: 2. postopek, s katerim pojavnicam v korpusu določimo in pripišemo lemo: avtomatska lematizacija; dvoumnost lematizacije pri homonimih / za lematizacijo zahtevni stavki

meánder – 1. um. okras v obliki niza iz pravokotno lomljenih črt: okrasiti z meandri; pren., knjiž. meander žil na licih 2. geogr. močna vijuga reke, okljuk: zaradi meandrov je plovba po reki počasna

nedostátek – pomanjkljivost, napaka, pomanjkanje

nukleus – jedro, odigrati glavno vlogo

onomástika – veda o (lastnih) imenih, imenoslovje: ukvarjati se z onomastiko; onomastika in toponomastika

oscilacija – nihanje: preprečiti oscilacijo; oscilacija vozila na makadamski cesti / toplotna oscilacija; oscilacija na tržišču / idejne oscilacije

paramitija – vrsta didaktične pripovedke, umetna bajka (paramitije je pisal npr. Janez Trdina)

paremiologíja – 1. jezikoslovna in folkloristična disciplina, ki proučuje pregovore in sorodne žanre 1.1 jezikovno in folklorno gradivo, ki ga proučuje ta disciplina

pietízem– gibanje v protestantizmu v 17. in 18. stoletju, ki temelji zlasti na čustveni pobožnosti: janzenizem in pietizem; nasprotje ned pietizmom in racionalizmom; pren. pietizem nemškega malomeščanstva

pleonazem – pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi, (besedno) preobilje: v njegovem besedilu je mnogo pleonazmov

poltén [poṷtén] – čuten (nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost); poltena ljubezen, naslada / polteno življenje / polten človek / poltene ustnice

prežítek – 1. knjiž. ostalina: prežitki ljudske kulture; 2. zastar. sredstva za življenje, zlasti hrana: denar za stanovanje in prežitek / potujoči pevci so peli za prežitek

recipróčnost – dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti // medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja

redúta – 1. nekdaj poslopje, prostor za slavnostne prireditve, ples: plesati v reduti; reduta in kazina // ples, pri katerem nosijo plesalci maske: udeležiti se redute; pustna reduta 2. voj. utrdba v obliki mnogokotnika z dvema jarkoma in vmesnim nasipom: streljati iz redute

renegát – odpadnik, navadno narodni: postati renegat / narodni renegat

resignírati – prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč

resolucija – javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju

Sauglockenläuten – Janez Trdina v Mojem življenju navaja, da so tako imenovali Prešernove pesmi: v prevodu bi to pomenilo 'mastno govorjenje'

sinekdoha – besedna figura, pri kateri se celota poimenuje z njenim delom: uporabljati sinekdohe

slovenika – dela v slovenskem jeziku in dela o slovenskem jeziku, književnosti

stereotip – v obliki sodb posplošeno predstavljanje ali dojemanje družbenih pojavov, družbenih skupin in njihovih pripadnikov

svetovljanstvo – široka, svetovna razgledanost: dejstvo, da ima kdo veliko védenja z različnih področij, podprtega z razumevanjem za različne načine, oblike življenja v svetu zunaj svojega okolja

toponomástika (sinonim: toponimika) – jezikosl. veda o toponimih: ukvarjati se s toponomastiko/veda o zemljepisnih lastnih imenih

ultramontanízem – od 15. do 19. stoletja smer v katolištvu, ki popolnoma priznava cerkvene dogme, papeževo oblast: galikanizem in ultramontanizem; sinonim: ultramontanstvo

uniát (uniatska vera) – sinonim grkokatolik: katoličan vzhodnega obreda; po veri je uniat

utilitarizem – 1. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist; 2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem