Uporabnik:Blaž Jakljevič

Domače naloge

Korekture podlistkov

Josip Premk: Velikonočna historija. Št. 79 (6. april 1912).

Literatura in utopija

Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne.

Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti.

V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli.

Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo.

Popravljalci sveta

Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko.

Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila.

Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept Buen Vivir, razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora.

Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo.

Slavistična revija

Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri.

Literarnovedni članek iz Slavistične revije

Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal.

Literarni zgodovinar: Stanko Janež

Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo.

Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela:

Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost

Vsebine slovenskih literarnih del

Pregled jugoslovanskih književnosti.

Geopedija

Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu.

Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj.

Popravek besedila

Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem Gromite Gromači. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil.

Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva.

Register kulturne dediščine

Cerkev Svetega Duha Črnomelj

V Državnem registru kulturne dediščine sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Izbral sem si Cerkev svetega duha. Stoji na prastarih kulturnih tleh, kjer so bile najdene sledi človeka od neolitika do moderne dobe. Nahaja se na robu prazgodovinske naselbine, kasneje pa je bila prav na njenem mestu postavljena poznoantična cerkev, od katere sta se ohranila le apsida in del mozaika. V srednjem veku je na istem mestu stala utrjena stavba, ki je predstavljala jugovzhodni vogal mesta in združenega z obzidjem pomemben del mestne obrambe. Do 20. stoletja je cerkev doživela mnogo arhitekturnih preobrazb, močno jo je prizadel tudi čas 2. svetovne vojne, med katero je bila hudo poškodovana. Obnovljena in ponovno odprta je bila leta 2007. Od tedaj služi kot osrednji kulturni objekt v starem mestnem jedru Črnomlja.

Prav v tej cerkvi sem tudi sam že nastopal, ko sem imel koncert s flavto. Bil je moj prvi nastop solistov, zato mi je tudi prostor močno ostal v spominu.

SlovLit

Prva stvar, ki jo opazimo, ko odpremo spletno stran SlovLita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden "message board". Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka prek izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi SlovLit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo pa je, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo morali pogledati razpravo na SlovLitu, ki je bila objavljena na naš rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem letnik 1998, in tako starejši od arhiva in oziroma ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu.

3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni – vsi enakopravni" iz angleškega "All different – all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod "Vsi različni – vsi enaki". Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda "različen" tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti, medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1 = 1 in 1 = !2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lastnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x.

Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo "All different, all equal". Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljnjo razpravo.

Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.«

Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompenzacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija ravnala napačno, ko je poplačala kompenzacijske stroške Izraelu v vrednosti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazil konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije.

Tuhtanje o ubežniku smrti

22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel, da se smrti ne more izogniti noben človek, na kar je dodal, da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku pa je bil, da "on ni bil človek." Po uri sem nadaljnjo razmišljal, zakaj sem trdil, da Jezus ni bil človek, in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje Svete Trojice in vprašanje, ali je Jezus Bog, prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je, da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa.

Da razumemo, kaj pomeni biti človek, se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. Vrsta na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma sedanjega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti.

Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo, ali je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije, kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo, da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo je označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje, ki se mi je porodilo iz te opazke je, zakaj bi bilo drugače pri človeku?

Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj, ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo morfološka vrsta. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami.

Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik, ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK), ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, ki pa jih lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazati), obrazne značilnosti, organski sistem, barva oči, barva las, višina, barva kože itd. Prek značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (Homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej z vsakim izmed svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundamentalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih, ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem, kako mi razumemo vrste, ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo sapiens. Za razrešitev težave priporočam vzpostavitev nove vrste Homo deus, katere pripadnik je Jezus.

Hitre pripombe na druge definicije:

Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije.

Biološka vrsta je problematična, ker predpostavlja, da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka.

Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična, ker bi predpostavila, da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja.

Darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom odpira vprašanje, kdo je prednik Bogu, na kar nočem odgovarjati (ker ne vem).

Nova pisarija

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Ob pojavu je imel pojem prizvok elite, saj je ločeval redko peščico pismenih in tistih, ki si izobrazbe niso mogli privoščiti. Z uvedbo obveznega šolstva ob koncu 18. stoletja pa do danes je postala pismenost nuja za vsakega posameznika. Razumevanje pismenosti se skozi čas spreminja, nekdaj je pomenila pisanje z roko, medtem ko danes pomeni predvsem tipkanje.

Pojem pismenost je razumljen kot dvojna sposobnost: sprejemanja ter razumevanja besedil in tvorjenja ter posredovanja zapisanih informacij. Rezultati testov pismenosti (PISA 2009) so pokazali, da so slovenski šolarji podpovprečni v bralni oz. funkcionalni pismenosti (pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo), nadpovprečni pa v e-pismenosti. Danes je komunikacija prek mobilnih telefon in računalnikov del splošne pismenosti, prav mogoče je, da v prihodnosti pismenosti ne bomo več razumeli kot ročno spretnost. Novodobna elektronska pismenost je veliko bolj demokratična, kar jasno nakazuje dejstvo, da je število pisk in piscev blogov razmeroma uravnovešeno. Za skupnosti razvitega sveta velja, da je delež pismenih 100%.

Vsaka objava ni bibliografsko registrirana, ponavadi pa avtorji, ki redno objavljajo prej ali slej dobijo vpis v Cobiss. V Cobiss pa niso vpisana dela, ki v tekočem letu niso bila izposojena, saj je besedilo brez bralcev mrtvo.

Literarna kritika

Poznamo različne žanre, ki jih ločimo v skupine. Poznamo žanre vsakdanjega sporazumevanja, publicistični, umetnostni, strokovni žanr oz. žanre. Namen poljudnih člankov je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj, za izvirni članek se šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji. Strokovni članek pomeni že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. V humanistiki ima najuglednejši status monografske publikacije.

Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave, na Wikipediji škrbine do 1500 besed, standardni članki 3700 besed, članki v obsegu nad eno avtorsko polo 4400 besed. Status strokovnega imajo tudi: poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, esej, predavanje, učbenik, priročnik ... Šolsko pisanje vsi dobro poznamo, pomeni pa pisanje za referat, esej, diplomsko nalogo. Prvi namen tovrstnih besedil je izpolniti študijske obveznosti. Pri popravljanju se ukvarjamo z že postavljenimi besedili. Lektoriranje pomeni, da naredimo besedilo splošno optimalno, korigiranje pa je popravljanje napak stavca ali strojnega branja.

E-pošto uporabljamo skoraj vsi, globalno je uporabljena od 80. let dalje. Na Wikipediji je zapovedano tikanje, obstajajo merila glede pozdravov in nagovorov, glede podpisovanja. Socialna omrežja je ime za načine družbenih komunikacij. Postala so pomembna za promocijo, denimo Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Modrost množic oziroma wisdom of the crowd se pojavlja v zvezi s tem.