Uporabnik:Blaž Šoba

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Pozdravljen, ti, ki si hote ali nehote pristal na moji uporabniški wikistrani! Na tem mestu predvsem pišem. Izhodišče mojega pisanja je predmet Uvod v študij slovenske književnosti, s katerim se srečujemo študentje 1. letnika slovenistike v 1. semestru. Učno gradivo predmeta je priročnik Nova pisarija, njegov avtor pa naš profesor, dr. Miran Hladnik. Ob prebiranju tega priročnika ne bom zapisoval povzetkov vsebin posameznih poglavij, raje jih bom komentiral, vrednotil, se do njih kritično opredeljeval ... Menim namreč, da mi bo usvojitev znanja na tak način lažja. Stran izkoriščam tudi za izpolnjevanje nekaterih obveznosti pri predmetu, kakšna bo njena daljna prihodnost (po zaključku Uvoda v študij slovenske književnosti), pa bo pokazal čas.

Vsebina

Komentarji, vtisi, občutja o Novi pisariji[uredi]

Začetna poglavja Nove pisarije[uredi]

Nova pisarija. Ime učbenika, ob katerem je asociacija na Prešernovo pesnitev neizogibna. K sreči nam je bilo že na uvodnem predavanju pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti razloženo, kako je z uporabo že uporabljenih naslovov, podrobnejše pojasnilo pa mi je podala kar Nova pisarija sama – druga seveda.

In kaj sploh je ta druga Nova pisarija? Sam bi jo po prvem srečanju definiral kot priročnik, ki predstavlja Wiki spletišča in ob tem poudarja pomen skupnega avtorstva. Med vrsticami se mi hote ali nehote prikazuje širši, družbeni pomen - to, da naj se končno otepemo egoizma in vsaj enkrat združimo moči. Wikipedija je kot najbolj tipičen in najbolj poznan Wiki izvrstna priložnost za začetek. Več glav več ve, pravi ljudska modrost. Zakaj se torej ne bi povezali tako, da bi vsak doprinesel košček mozaika znanja, ki bi tako le raslo in raslo - še več, preraslo razmeroma majhen dvomilijonski podalpski narod! Ideja se zdi odlična. A kaj, ko ni tako preprosto. Mnogi (verjetno večina), ki razpolagajo z ogromnim kapitalom znanja in bi ga bili tudi sposobni izvrstno predajati naprej, svoje vedenje skopo zadržujejo zase. Da bi ga poslali v javno objavo, se jim zdi ogorčenja vredno, kaj šele, da bi nek tujec mogel posegati v njihove velestvaritve. So morda ovire tudi drugje? Je dandanes škoda nekaj narediti za sočloveka in skupnost, ne da bi se ob tem posameznik obogatil? Verjetno že, vsaj aktualno dogajanje priča tako.

Druga tema, ki jo obravnava Nova pisarija, je pismenost. Naša državica se je do današnjih dni recimo temu dobro razvila (pustimo dejstvo, da večni nezadovoljneži, ki jih ni malo, tega ne priznavajo in verjetno niti ne vedo). Zaradi tega se radi hvalimo, kako nam je že uspel popoln preboj v postindustrijsko družbo. Nihče pa ne pomisli, da se v tej fazi družbenega razvoja delež pismenosti obravnava kot delež računalniško pismenih, ne pa kot delež tistih, ki znajo pravilno voditi nalivno pero. Kot navaja avtor, je ta tako ali tako že leta tik pod 100 % – čemu ga torej še potrebujemo?

Sklop Nove pisarije, ki govori o pismenosti, odpira tudi vprašanje, kaj nam v sedanjosti pomenijo standardne oblike knjig in kakšna prihodnost jih čaka. Navedeni argumenti, zakaj je v digitalni dobi bolje/koristneje/smiselneje poseči po e-knjigi, so prepričljivi in jim kot takim nikakor ne oporekam. Ne glede na to se z osnovno tezo ne strinjam povsem. Če se omejim na področje leposlovja, pa naj bo to bodisi za mojo dušo bodisi za študijsko gradivo prihodnjih let, se mi zdi enostavno bolj pristno oditi v knjižnico, potegniti še/že zaprašeno knjigo z najvišje police in jo prebrati. Žal – sem očitno še preveč konservativne miselnosti. Nasproten pogled pa imam, če je govora o strokovnem gradivu. Zakaj, razlagam z lastno izkušnjo: V letošnjem koledarskem letu sem zaključil z gimnazijo. Predmetnik le-te je poln (kar se mi zdi prav – saj mora biti šola za splošno razgledanost). A kaj, ko dvanajst predmetov na leto zahteva tudi gradiva. Nova niso ravno poceni, rabljena velikokrat prestara (sploh glede na to, da založbe izdajajo nove učbenike malodane vsako drugo leto), izposojati se od septembra do junija ne da. A šolski sistem je, tipično, tako zastarel, da je kakšna digitalizacija verjetno še daljna prihodnost. Tudi pri iskanju študijskih gradiv se že spopadam s podobnimi, iz gimnazije že znanimi problemi, zato me prijetno preseneča, da se je našel predmet, pri katerem berem učbenik z računalnika. Me zanima, če bom zdržal! Kakorkoli, tiskanemu leposlovju pa še vseeno ne mislim obrniti hrbta. Kaj pa branje samo? Vsebina učbenika Nova pisarija se mi zdi zanimiva, prej premalokrat obravnavana tema, tekst je berljiv. Veseli me, da je besedilo podprto s fotografijami in dejanskimi primeri (najbolj me navdušujeta Butalopedija in vandal pri Prešernu), statistike pa tudi ne manjka. Odkrito povedano se mi te na trenutke zazdi celo malo preveč – sem pač dokaj stereotipni (bodoči) slovenist, ki mu številke hitro zasmrdijo.

Ob zaključku uvodnega dela lahko rečem, da sem idejam, ki jih odstira Nova pisarija, naklonjen. Še več Wikiknjig, še obsežnejši Wikivir, še več člankov na Wikipediji! Da ne bom spet začel o tem, kako nepovezani znamo biti, bom raje pometel pred svojim pragom in obljubil, da bom tudi sam pomagal doprinesti k širjenju Wikijev - ko bo seveda moje znanje o določenem področju dovolj močno. Kakšen uspeh nas (pozor, se že štejem zraven) čaka, pa je žal odvisno še od mnogih drugih dejavnikov. Sprva je treba doseči, da se Wikijev ne bo več prepovedovalo kot virov za citiranje, da ne bo nobeno geslo preveč marginalno, da bi o njem pisali, da "škrbine" postanejo popolno zobovje ... A začetek je dober – o tem sem po soočenju z Novo pisarijo prepričan.

Moji pogledi na avtorstvo[uredi]

Kdo je lahko avtor? Zanimivo izhodiščno vprašanje. Za moje pojme vsak, ki si avtor preprosto želi biti in je za to pripravljen tudi nekaj narediti. Pri tem je ključnega pomena, da posluša svojo dušo, pa naj bo to bodisi na leposlovnem bodisi na strokovnem področju. Da, tudi na strokovnem. Zakaj ne bi raziskovalec preučeval tistega, kar ga veseli in poglobljeno zanima! Zdi se pripravno, a je velikokrat sistem tisti, ki realizacijo preprečuje - v večini primerov neupravičeno. Enako si upam trditi za pisce leposlovnih knjig. Če gredo nekomu bolje od rok "pocukrani" plaža romani, se naj loti teh. Kdor hoče eksperimentirati s svojimi sposobnostmi, naj skuša ustvariti čim več zahtevnejše literature, s tem da mora ostati v mejah razumljivega (tudi Nova pisarija avtorje, ki se hočejo bahati s svojim znanjem tako, da namerno pišejo nerazumljivo, obsodi).

Ko se potencialni pisec odloči, da bo postal avtor, je prva faza opravljena. Pojavi se vprašanje, kje najti motivacijo. Sam menim, da je treba zgolj malce počakati, ujeti tisti trenutek, ki se mu reče navdih, motivacija pa s tem pride sama od sebe. Tematika je odprta, besede tečejo. In zopet smo pri duši, ki narekuje, katere besede bodo to, pri tem pa se ne sprašuje, kakšna bo podoba končnega produkta. Navedeno velja za prvi tip avtorjev – to so tisti, ki pišejo, ker jim je pisanje všeč. Žal obstaja tudi druga skupina. Gre za skupino tistih, ki pišejo, ker morajo (ali pa mislijo, da morajo), motivacijo iščejo na silo, duše pa ne poslušajo. Razlog, zakaj pisanje na silo, je navadno jasen: zaslužek. Tega pogosto spremljata še avtorski napuh in častihlepnost, ki je v sedanjosti prav gotovo ni malo. Na srečo drži vsaj to, da je uspeh tovrstnih načinov pisanja bolj ali manj vprašljiv.

Ostajam pri avtorjih, ki pišejo s srcem in po navodilih duše; drugo skupino puščam ob strani – naj v miru uživa svojo "čast". Drugi korak je opravljen, motivacija je tu. Sedaj je skrajni čas za izbiro jezika. Pri tej se zavzemam za dokaj konservativno stališče. Menim namreč, da mora Slovenec pisati v slovenščini, če res ni nuja po drugem jeziku prehuda. Najprej pišemo zaradi sebe, šele nato zaradi javnosti. Tako ne mislim zato, ker bi se bal pretiranega širjenja "lingue france" ali vdora tujk v našo slovenščino, pač pa zato, ker je dokazano, da je besedni zaklad v materinščini najmočnejši. Kdor želi izraziti odkrite in modre ideje (ciljam predvsem na pisce leposlovja), bo to nedvomno najlažje izrazil v slovenščini. Tudi za obvladanje strokovnega področja je znanje maternega jezika ključno. Razumem pa, da včasih drugače ne gre. Razumem raziskovalca, ki bi rad o svojih dognanjih obvestil precej širši krog in se je zato prisiljen poslužiti denimo angleščine. Vztrajam pa pri tem, da bi bolje opravil v slovenščini. A ostal neopažen.

Zadnje vprašanje, ki si ga skušam razložiti, je vprašanje soavtorstva. Ob prebiranju tega podpoglavja se z mislimi vračam nazaj v uvodni del in sklop o pismenosti, kjer je bilo govora o pomenu Wikijev, saj mi znova diši po neki prijazni kolektivni ideji. Več ljudi stakne glave skupaj, pa je delo bolje opravljeno. Seveda ni vseeno, kakšni so dotični ljudje. Ne smejo biti konfliktni, nujno je sprejemanje kritike, saj so predlogi soustvarjalcev dobrodošli, cilj mora biti jasen in enoten. Zlata pravila soavtorstva, ki jih opazujem v Novi pisariji, si mora vsakdo, ki soustvarja z drugimi, natisniti in uokviriti. Zdijo se mi izjemna, ne strinjam se le s prvo postavko. Pozabiti na delitev dela je malce pretežko. Že drži, da ni nujno, da vsak izmed recimo treh avtorjev predela natančno tretjino, eden pa tudi ne sme prispevati toliko kot oba druga skupaj. Pameten koncept brez kompliciranja se pred začetkom dela tako zdi smiseln.

Avtorstva ni malo, še več je njegovih oblik. Kljub temu delež pišočih ostaja majhen. In kaj narediti, da bi ga povečali? Ne bom uporabil tiste fraze, da je treba uzavestiti pomen pisanja že pri najmlajših, raje bom rekel, da zaenkrat ne posegajmo v ta delež. Vsaj dokler ne pada. Bolje je, da imamo manjše število piscev, med katerimi je večina del prve skupine, ki piše s srcem in iz radovednosti, kot pa da bi jih mrgolelo, hkrati pa bi se utapljali v množici nekvalitetnih, na silo napisanih in za lase privlečenih del. Takšna situacija bi bila po mojem za slovenščino veliko hujša grožnja kot vpliv globalnega jezika/jezikov.

Ustvarjalna gmajna in njej podobni termini[uredi]

  • creative commons (sl. ustvarjalna gmajna) = avtorska licenca, ki bralcu najprej ponudi tekst, šele nato pa mu predstavi spremljevalne pogoje
  • copyright (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) = avtorska licenca, ki tvorcu teksta nudi neposredno zaščito ustvarjenega (najprej pogoji, nato tekst)

Področje avtorskih licenc mi je bilo do srečanja z Novo pisarijo bolj ali manj tuje. Komentarjev, kritik in vtisov tako zaradi pomanjkanja izkušenj in praktičnih primerov nimam namena podajati. Vsekakor pa sem iskreno zadovoljen, da sem se končno seznanil s pomenom posameznih oznak in temelji avtorske zakonodaje. Pri tej mi je v oči spet padel že znan podatek, da je na potek avtorske zaščite treba čakati še 70 let po avtorjevem odhodu pod rušo, kar je zame več kot predolgo. V spoznavanje bralca zato vstopam rahlo pesimistično.

Kaj pa bralec?[uredi]

Osnovna teza poglavja o bralcu je ta, da mora biti znanje v postindustrijski informacijski družbi javno. Znanje ne pomeni zgolj zapisanega v knjigah, pomeni vsa področja in z njimi povezane ustanove, ki nas lahko bogatijo ter širijo naše obzorje (npr. muzeji, knjižnice). Pričakoval bi, da bo (poleg glavnine knjig, to zdaj že vemo) v sodobnosti kakršnakoli plačljivost postala zgodovina. Povedano enostavneje: Rad bi videl, da lahko muzej/knjižnico/"knjigo" obiščem v poljubnem trenutku in za to porabim toliko časa, kolikor ga pač rabim, a me to vseeno ne bo udarilo po žepu. Nisem skopuški, le podpiram dostopnost in nasprotujem omejevanju z vseh strani. Nasprotno stališče zavzemam pri kulturnem delovanju. Zdi se mi namreč, da so v primerjavi s tujimi razvitimi državami vstopnine na razne koncerte ali v galerije sorazmerno majhne, a nam je tudi to preveč, češ da je za to umetnost tako ali tako škoda denarja. Sklicujoč se na svoje mnenje tako odgovarjam na vprašanje, ki si ga postavlja avtor v Novi pisariji: Drži, umetnost se povezuje predvsem z razvedrilom. Na Slovenskem verjetno še močneje kot kje drugje! Da ne bodo moji pogledi izpadli preveč enostransko, navajam še nasproten primer - londonske galerije (in večino muzejev – ti bi bili, sem zapisal, lahko brezplačni že tudi pri nas). Vse je odprto, nič nas ne stane. Stvar funkcionira. Obisk je dober, splošno stališče do umetnosti pa je v miselnosti domačega prebivalstva na precej višjem nivoju kot pri nas, čeprav jim je ta ponujena zastonj. Razlog za neskladje bo verjetno prav ta miselnost – Slovenci očitno še nismo dovolj daleč, da bi umetnost iskreno cenili, nas pa k temu vodi to, da jo trenutno v glavnem še plačujemo. Ko se bomo zavedli, da plačevano ni preplačano in da ima "celo" pomen ter vrednost, se lahko po mojem vstopnine odpravijo. Vendar šele takrat, prej ne.

Vračam se na tisto, zaradi česar tole sploh pišem – na literaturo. Mnogi znanstveniki, raziskovalci in predavatelji (med njimi tudi prof. dr. Hladnik) se zavedajo, da je temelj dostopnosti znanja odprtost strokovnih besedil javnosti. Seveda, se strinjam. A kaj, ko se peščica nekaterih izmed teh intelektualcev (z vsem spoštovanjem do njih, nikogar ne obsojam neposredno) odloči formirati prenovljen Slovar slovenskega knjižnega jezika, spletni dostop pa ponudi le tistim, ki so ga kupili v fizični obliki! In ravno ti spletnega dostopa praktično ne potrebujejo. Je znanje znova pogojeno z elito (da ga torej zmore pridobiti le tisti, ki ga lahko plača)? V 21. stoletju se to vprašanje ne bi smelo več pojavljati.

Kaže, da bo pot do resnične dostopnosti še dolga. Če hočemo uspeh, bodo morali najprej časniki prenehati z zahtevami za plačilo članka, ki se ga je bralec že lotil v prepričanju, da bo videl celega, znanstveno gradivo bo treba v celoti digitalizirati, o šolskih učbenikih pa raje sploh ne bom začenjal še enkrat. Skratka – na svetu (no, vsaj v razvitem) gotovo ni mogoče najti bralca, ki bi mu čtiva zmanjkalo. Vsakdo najde nekaj zase, to je jasno. O tem, če oblika tega "nečesa" pritiče sedanjosti, pa ostajam v dvomih.

Za bralca zaprtost dostopa še zdaleč ni edina ovira. Obstajajo še hujše "pošasti", ki se imenujejo založbe. Te s svojo nenasitnostjo in, žal, pogosto tudi z zastarelostjo vse prevečkrat preprečijo, da bi se kvalitetno delo sploh moglo uveljaviti med ljudmi. To pomeni, da delujejo kot zavora razvoja literatura oziroma splošnega pisateljevanja, kljub temu pa premorejo toliko iznajdljivosti, da jim uspe odlično služiti. Ob iskanju primera se spomnim na svoj prvi komentar (glej podtemo Začetna poglavja Nove pisarije, 4. odstavek) in že spet mi uspe obelodaniti problematiko šolskih učbenikov. Založbe prenovljene izdaje spravljajo v promet kot po tekočem traku, pri čemer me žalosti, da je izdaja enaka izdaji. Spremeni se grafična podoba stranic, če je sreča, še kak vrstni red vsebine, ostalo se ohrani. Kaj pa potem?! Važno, da zaslužek ostaja, še več, raste. Še ena izmed tipičnih kapitalističnih (z grenkim priokusom tega pojma).

Zadnja točka poglavja o bralcih je varovanje zasebnosti – podtema se od osrednje teme nekoliko odmakne. Vsekakor pa je pomembna. Dandanes se pojma javnega in zasebnega, ki bi ju morali še posebej radikalno ločevati, vse bolj mešata in prepletata. Vzrok za to pogosto, kot navaja Nova pisarija, pripisujemo multinacionalkam. Daleč od tega, da bi bile te nedolžne (nasprotno – sam jih vidim kot ključne gnile kapitalistke, ki skrbijo za še izrazitejše bogatenje premožnih in za še izrazitejše siromašenje revnih), vseeno pa ne smemo pozabiti počistiti svojega praga. Ali ni prav posameznik tisti, ki svojo zasebnost na ves glas razglaša po socialnih omrežjih (ki so zame tudi nekakšna oblika multinacionalk), da bi le pridobil pet sekund slave in kakšen všeček? Seveda je. Zato je s strani takšnega popolnoma neprimerno, da se pritožuje zavoljo brisanja meje med javnostjo in zasebnostjo. Saj vendar njegova dejanja, za katera odgovarja sam in nihče drug, pričajo nasprotno! Prvi problem je torej odprt pri uporabniku samem, drugi je stvar skupnosti. Gre za birokratski aparat, ki je v Sloveniji neizprosen. S to sistemsko zgrešenostjo, ki jo prof. dr. Hladnik utemeljuje tudi z več primeri, se v stroki, ki jo študiram, še nisem srečal. Pravzaprav niti ni potrebno, saj se da nesmiselnost doživeti še na marsikaterem drugem področju – denimo povsod, kjer je treba čakati v vrsti, ker se mora sleherni predčakajoči prebiti skozi zapletene in "življenjsko nujne" formalnosti. Spremembe bodo na tej točki težke, papirologije je postalo enostavno preveč. Ne glede na to dejstvo menim, da kljubovanje ponesrečeni birokraciji ni nesmiselno, če je pogojeno z višjim ciljem – dobrobitom skupnosti.

Kredibilnost – pojem za slovar[uredi]

Slovarjev odgovor; vplivi avtorja in jezikovne pravilnosti na zanesljivost vira[uredi]

Slovar odgovarja: kredibilno je tisto, čemur je vredno zaupati. Zanesljivo, bi rekli. Ker je ta definicija nekoliko skromna in preveč suhoparna, je ponoven izhod v sili Nova pisarija, ki ponuja širšo razlago, ob kateri opozori zlasti na zanesljivo presojanje zanesljivosti. Na primerih Mateja Bora, slovenskega pesnika in literarnega kritika, ter Alana Sokala, ameriškega fizika in matematika, razloži, da nista merili za presojo zanesljivosti čas in uveljavljenost na specifičnem področju. Nauk prvega primera: Če posameznik v preteklosti uspe, kasneje pa njegovo delo zaide v napačno smer, to ne pomeni, da so prvotni uspehi nični. Še nauk drugega primera: Človek, ki je denimo priznan naravoslovec, ni nujno stoodstotno zanesljiv humanist. V razmislek ...

Interpretacija naukov me nauči, da je temelj presojanja kritično mišljenje. Vsekakor, sam sem velik zagovornik kritičnega pogleda, saj se mi ga zdi v sedanjosti premalo. Mi pa naš dragi priročnik prvič vzbudi pomislek, kje ima to nujno kritično razmišljanje zgornjo mejo. Tej se reče (pretirani) aktivizem. Ne rečem, da za družbene spremembe ni ključen, a kaj ko je v večini primerov zgolj odraz uporništva, argumenti zanj pa ostajajo mrtva črka na papirju. Ali še več: negira samega sebe, ko "revolucionar "ugotovi, da je tisto, proti čemur se upira, sestavni in nepogrešljiv del njegovega vsakdana (primer socialnih omrežij, konkretneje Facebooka). Kaj torej pričakovati od dobrega humanista? Da bo vsako dogajanje, problematiko ali kritično družbeno situacijo obravnaval večplastno – da ne bo "ovca", a da vseeno ne bo kričal na ulici izključno zato, ker počuti "kul", ko kriči. Tak že ne bo dober humanist, saj postavlja lasten občutek pomembnosti pred preudarnost.

Sledi vrnitev na avtorstvo. Se mi je zdelo, da se je začetno poglavje o njem zaključilo preveč odprto! Pričakovana nadgradnja tako odstira poglede na bistvo tega poglavja – na kredibilnost. Primera sta znana že iz uvoda v to poglavje. Zanimivejši se mi zdi odnos avtor : recenzent. Ob pogledu nanj se mi odpro najrazličnejša vprašanja. Je anonimnost kateregakoli izmed njiju ustrezna ali ne? Je tudi avtorjevo negodovanje recenzentu odraz napuha? Se recenzent zaveda pomena svojega dela – da torej ne sme popuščati, še manj pa zavirati? Oba sta postavljena pred težko nalogo, ki se v večini primerov konča uspešno. Ali pa vsaj uspešno izpade.

Kredibilnost je odvisna od pravopisa. S to postavko se še kako strinjam, saj jezikovna nepravilnost ne vzbuja le pomislekov glede vsebine, tudi estetska ni. Ker nočem biti prekritičen (do diplome je še strma pot, na kateri ni dobro biti preglasen), raje omenim, da mi je dala Nova pisarija misliti tudi o sebi. O izjemah, povezanih z rabo vezaja in pomišljaja, narekovajih in pravopisnih "ocvirkih", sem sicer že slišal, v praksi pa bi bil vseeno rahlo negotov. To potrjuje tudi eno poznejših urejanj na tejle strani, pri katerem sem vse na hitro pritisnjene vezaje (in teh se je nabralo kar nekaj!) menjal z njihovimi večjimi brati pomišljaji ...

Ko "fizični" pravopis obvladamo, se naučimo še digitalnega. S formati, ki so prvi predmet, se je najverjetneje srečal vsakdo, ki je zaključil osnovno šolo, koliko različnih zares obstaja, pa je mi je bilo precej tuje. Le zagotovim lahko, da bom vselej (no, skoraj – obljuba se ne sme izkazati za laž) uporabljal tistega, ki bo ostalim uporabnikom/gledalcem/raziskovalcem najmanj grenil življenje. Besedilu in vajam v wikijih pa nič dodatnih besed – temu se z veseljem tako ali tako posvečam zadnji mesec in se bom še do konca semestra, če bo profesorju uspelo, pa najbrž še dlje.

Citiranje – temelj kredibilnega[uredi]

Citiranje. Še preden sem znal pojasniti ta termin, sem o njem in njegovi pomembnosti slišal nemalo pridig. A do razsvetljenja sem moral prilesti sam. Tako odkrito priznavam, da sem kar nekaj časa (še v začetnem obdobju gimnazije) bibliografske enote navajal zgolj zato, da bi se izognil še več pridigam in bi imele predstavitve/referati/seminarske naloge ustrezno ter dovršeno podobo. Šele s časom sem ugotovil, da citiranje predstavlja kaj več – nestorjeno krivico tistemu, čigar spoznanja sem povzemal v svojem delu, meni pa vzgojo v poštenega bodočega humanista.

Na koliko načinov se da pravilno citirati, sem izvedel šele letos. Prvo presenečenje sem doživel na vajah pri Uvodu v študij slovenske književnosti, ko se je seznam različnih slogov (tudi glede na različne vire) kar širil, drugo pa v Novi pisariji, kjer sem se podučil, da imajo vsi ti različni slogi celo svoja poimenovanja (APA, MLA, AMA, čikaški slog, wikipedijski slog) in kroge ljudi, ki jih zagovarjajo. Je množičnost prednost ali slabost? Menim, da bo kar oboje: prednost zato, ker se ob vsej izbiri res težko zgodi, da je citiranje neustrezno, slabost pa zaradi možnosti, da se med izbiro takrat, ko je od nas zahtevan točno določen oziroma specifičen slog citiranja, izgubimo. Po navadi se sporne debate o tem končajo kar z "Glej, da bo poenoteno (v istem slogu), pa bo že v redu." No, "Uvod v študij slovenske književnosti" najbrž ne bo zadovoljen s takim zaključkom.

Da sta si Nova pisarija in statistika v dobrih odnosih, sem ugotavljal že ob prvih vtisih. Čeprav mi številke še vedno niso ravno pri srcu, so pri opazovanju citatnih indeksov in določanju faktorja vpliva preprosto nujne. Ker sta bili obravnavani podpoglavji zame povsem novi, bom še semle, na svojo uporabniško wikistran, zapisal pregled citatnih indeksov. Še prej pa dve definiciji:

  • "Citatni indeks je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih". (za definicijo citatnih indeksov sem citiral Novo pisarijo, natančneje poglavje o citiranju – tole citiranje ni ustrezno, vem, namen je kanček besedne igre)
  • "Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije."

In obljubljeni seznam:

  • SCI (Science Citation Index); naravoslovni citatni indeks
  • SSCI (Social Sciences Citation Index); družboslovni citatni indeks
  • AHCI (Arts and Humanities Citation Index); humanistični citatni indeks

O tehniki citiranja sem za razliko od prejšnjih razdelkov nekaj že vedel. Menim, da me je gimnazija (hvaležen sem ji) v zadostni meri naučila, kam se postavlja opombe, kakšna je razlika med opombo in kratkim sklicem, kako je videti navajanje bibliografskih enot in zakaj je na koncu ... Na ta vprašanja smo ponovno in s posebno pozornostjo odgovorili pred kakšnim letom – na maturitetnih pripravah pri geografiji in zgodovini, katerih del so bile tudi seminarske naloge, v teh pa je moralo biti citiranje brezhibno. Seveda sem bil tedaj že razsvetljen, tako da se mi razlage o navajanju niso zdele prazne marnje, četudi na prvi pogled niso imele veze z geografskimi in zgodovinskimi vsebinami. Premega in odvisnega govora se spominjam kot obveznih elementov pouka slovenščine; tudi v testu sta nas presenetila (kar se mi zdi prav, hvala profesorici). Skratka – osnove sem že prinesel na fakulteto, na vajah pa sem jih v zadnjem mesecu in pol že razširil in nadgradil. Treba bo le še dodobra naštudirati!

Žal razprava o citiranju vključuje tudi temnejšo plat – plagiatorstvo. Pojem bi razložil kot zlorabo pojma citiranja. A zakaj sploh zloraba? Najbrž sem prepravičen, da bi si mogel odgovoriti. Študij ni obvezen. Diploma ni obvezna, je le nek končni produkt. Raziskovalna dejavnost ni obvezna. Resnično ne morem doumeti, kako je lahko nekdo tako objesten ali tako len, da se poslužuje tovrstne podlosti pri dejanjih, ki o stvar njegove prostovoljne izbire. Z željo po ublažitvi začetnega razburjenja razmišljam dalje in se sprašujem: Je res tako črno ali se kakšen plagiator najde tu in tam – na vsakih deset let recimo? Potem pa se spomnim, kolikokrat so pri prepisovanju ujeli kakšnega poslanca, celo ministra. Tisti, ki bi naj bili vzor, to niso, pričakovano tudi njihove "ovčice" ne. Znova sem razburjen, a se mi v misli prikrade še prispevek z naslovom Diplomiral že dvestokrat, ki sem ga na nacionalki (to smatram za zanesljiv vir) gledal dve, morda tri leta nazaj. Govori o tem, koliko bodočih intelektualcev (čeprav si tega poimenovanja že dolgo ne zaslužijo) je diplomiralo z izdelkom nekoga drugega. In ta drug, ki je diplomiral dvestokrat, je le eden izmed ... – verjetno ne edini pisec diplom. Da pa moje razburjenje doseže vrh, v Novi pisariji zasledim še dejstvo, da se je plagiatorstvo že zasledilo celo v doktoratu. Z mislijo "Pravica, vrni se!" s premisleki zaključim.

Zgledi (povzeto po Novi pisariji in vajah)[uredi]

Napisal sem že, da pri citiranju niso številčni le slogi, ampak tudi tipi besedil, ki jih želimo navajati. Pregled vseh (ali večine) tipov v široki in podrobni obliki ponuja Nova pisarija, posvetili smo se mu tudi na vajah iz Uvoda v študij slovenske književnosti. Poenostavljenega (zgolj v obliki konkretnih primerov, brez razlag in le za fizično obliko) dodajam v sledeči seznam. Zakaj? Za olajšan študij.

Knjiga, knjiga na bralniku[uredi]

  • knjiga: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
  • knjiga, ki obstaja tudi na spletu (s konkretno opredelitvijo): Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.
  • knjiga, ki obstaja tudi na spletu (brez konkretne opredelitve): Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.
  • knjiga na bralniku (če ni bilo ponatisa tiskane oblike): Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
  • knjiga na bralniku (če je ponatis tiskane oblike bil): Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku[uredi]

  • članek v zborniku: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.
  • članek v zborniku, ki je dostopen tudi v video obliki predavanja: Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. Videolectures.net.

Poglavje[uredi]

  • 1. način: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
  • 2. način: Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Opomba: Citiranja poglavja se poslužujemo samo v večavtorskih knjigah.

Spremna beseda[uredi]

  • spremna beseda v knjigi: Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429.
  • spremna beseda na zavihku dela: Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.

Razprava v reviji[uredi]

  • 1. primer: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82.
  • 2. primer: Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. Jezik in slovstvo 57/1–2 (2012). 49–58. ALI Klemen Lah: Cankarjevo priznanje – s poti. Jis 57/1–2 (2012). 49–58.
  • 3. primer: Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. ALI (če hočemo poudariti, da obstaja spletna verzija) Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku, članek na dLibu[uredi]

  • časnik: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. ALI Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem – Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13
  • dLib – citiranje samostojnega članka: Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.
  • dLib – citiranje članka iz revije: Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. Tudi na spletu.

Opomba: Prikazani način citiranja dLiba je uporaben le pri člankih, ki imajo (že) urejene metapodatke.

Enciklopedijsko geslo[uredi]

  • citiranje z Wikipedije: Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012. ALI Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012. ALI Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
  • citiranje iz Slovenske biografije brez opredelitve²: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
  • citiranje iz Slovenske biografije z opredelitvijo²: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.
  • citiranje iz konkretnega leksikona, ki (še) ni del zbirke: Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory. (Sistory je spletni portal, kjer se da najti dotično geslo)
  • citiranje gesla, ki se najde na več mestih, njegovi avtorji pa so različni: Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.
  • citiranje iz Enciklopedije Slovenije: Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.
  • citiranje iz leksikonov kot sta Slovenska književnost in Literatura: Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].
  • citiranje iz drugih leksikografskih virov (1. primer): Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008. (za tiskano verzijo) ALI Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran. (za spletno verzijo)
  • citiranje iz drugih leksikografskih virov (2. primer): Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, 2009 (Mali leksikoni CZ).
  • citiranje iz drugih leksikografskih virov (3. primer): Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero). (za tiskano verzijo) ALI Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran. (za spletno verzijo)

Opomba 1: Načini so primerni tudi in predvsem za elemente z neurejenimi metapodatki.

Opomba 2: Razlaga pojma opredelitev: V priročniku sem se podučil na je Slovenska biografija novonastala zbirka več posameznih biografskih leksikonov. Če se citira brez opredelitve, se citira le Slovensko biografijo in nič več. Nekakšna najlažja pot. Če pa se citira z opredelitvijo, pomeni, da se opredeli, iz katerega izmed posameznih biografskih leksikonov, ki so sedaj del zbirke, je bilo kaj vzeto (v zgornjem primeru: SBL = Slovenski biografski leksikon).

Forum, blog, spletni tečaj[uredi]

  • forum Med.Over.net: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012. Splet.
  • forum SlovLit – s citiranjem uredniškega naslova: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.
  • forum SlovLit – s citiranjem avtorjevega naslova: Marko Juvan. Prešernovska struktura. SlovLit 10. jan. 2013.
  • blog: Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.
  • spletni tečaj (npr. Coursera): J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Članek na spletišču[uredi]

  • 1. primer: Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (uporabimo, ko se obstaja tudi članek v tiskani obliki in je od tistega na spletišču precej drugačen)
  • 2. primer: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007. ALI Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje. 7. jun. 2007. Splet.

Opomba: Kadar članek na spletišču citiramo ob pisanju netiskane oblike, polinkamo ustrezni fragment citata, nikoli pa ne dodajamo hiperpovezave za citatom.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012. (če gre za pisanje na spletu, dodamo link na Stoji na rebri grad)

Diplomska naloga[uredi]

  • citiranje vseh zadetkov naslovov skupaj: Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
  • citiranje posamezne diplome: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.
  • citiranje posamezne diplome z vključitvijo imena mentorja: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

  • povzetek prosojnic po predavanju: Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
  • video predavanje s pripadajočimi prosojnicami: András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
  • animacija (YouTube): Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid[uredi]

  • 1. standardni primer: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
  • 2. standardni primer: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
  • primer, ko zemljevida ne objavimo, smo ga pa uporabili kot vir: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014. (v tem primeru jasno opredelimo obliko pogleda)
  • citiranje zemljevida iz Wikimedijine Zbirke: Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.
  • citiranje, pri katerem smo sami prevedli opis datoteke: Zemljevid 6: Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.

Opomba: Najbolje je citirati neposredno pod zemljevid, načeloma pa lahko tudi v seznam literature.

Fotografija[uredi]

  • fotografija z dLiba: Slika _: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib.
  • fotografija, ki je na dLibu in v gradivu fizične oblike: Slika _: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. (COBISS) Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib.
  • fotografija iz albuma nekega posameznika (v tem primeru prof. Hladnika): Slika _: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ALI Slika _: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ALI Slika _: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
  • fotografija z dvema tvorcema: Slika _: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.
  • fotografija z Wikimedijinega spletišča: Slika _: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.
  • fotografija stare grafike, ki je v Zbirki: Slika _: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Bakrorez, med 1660 in 1673. Wikimedia Commons. (opis prevedemo)
  • fotografija stare grafike – neposredna navedba: Slika _: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.
  • fotografija kipa (1. primer): Slika _: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.
  • fotografija kipa (2. primer): Slika _: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.
  • fotografija slikarskega dela: Slika _: Michelangelo: Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons. (ime slike vselej prevedemo!!!)
  • fotografija detajla slikarskega dela: Slika _: Michelangelo: Detajl freske Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons.

Opomba: Citiramo vedno kar pod fotografijo samo, v daljših besedilih pa ni nič narobe, če dodamo seznam vseh fotografij še v posebno kazalo. Enako velja za tabele in grafe.

Risba[uredi]

  • Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.
  • Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart. (datumov objave in dostopa ne pišemo, saj lahko spletišče zamre in risba ni več dostopna)

Glasbeno delo[uredi]

  • Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen. (naslove glasbene klasike slovenimo)

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

  • v ospredju je urednik: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
  • v ospredju je novinar: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

3 osnovna pravila navajanja na Wikipediji[uredi]

  • med viri ne navajamo drugih člankov z Wikipedije – nanje se raje sklicujemo v obliki linkov
  • vključevanje lastnega raziskovanja ali sklicevanje nanj sta prepovedana
  • citiranje znotraj posameznega članka naj bo kar se da poenoteno

Napake[uredi]

  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Vir: Miran Hladnik. Zgledi. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS)

Žanri[uredi]

Nova pisarija pravi, da so žanri: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila in razprava (pregledna znanstvena, izvirna znanstvena, strokovna recenzija).

Saj res, kaj pa sploh pomeni termin žanr. Najboljši pogovor bo ponudil moj dragi SSKJ (tole je zapisano 7. 12. – prvič bom uporabil SSKJ 2!!!).

  • žánr -a m (á) 1. oblika umetniškega dela, zlasti filmskega, glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine: nekateri žanri so pri bralcih, gledalcih zelo priljubljeni; dokumentarni film, kavbojka in drugi filmski žanri; glasbeni, likovni žanr 2. umetniško upodabljanje značilnih, vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi: ta slikar je znan zlasti po žanrih / na freskah se pojavljata tihožitje in žanr ● publ. brati literaturo lažjega žanra manj zahtevno, navadno manjše umetniške vrednosti

Morda se motim, a v kontekstu strokovnega pisanja na spletu in pri obravnavi področja znanosti mi oba pomena delujeta presplošno, nekoliko plastično. Takim zmedam se moram biti nagnjen izogibati, zato bo najbolje, da si sledeč našemu učbeniku pogledam posamezne skupine žanrov in ugotovim, kakšnega opravka bomo imeli z njimi mi, slovenisti.

Šolsko pisanje[uredi]

Nova pisarija pravi, da v elemente šolskega pisanja, tega tujka, poglavja zase, spadajo: referat, esej, diplomska naloga, magisterij in doktorat. Sam si upam dodati še seminarsko nalogo, saj tega pojma ne enačim z referatom. Za to imam dokaj pragmatične razloge – menim namreč, da je pisne izdelke treba razlikovati predvsem po dolžini, kvaliteti in vpletanju avtorjevih misli v samo besedilo. Referat je potemtakem krajši, preprostejši, navadno le povzema predelano gradivo, pisec pa se drži okvira objektivnega. Čim se pojavi avtorjevo osebno mnenje, ki je argumentirano, vidni pa sta tudi vzpostavitev kritične distance do napisanega in kompleksnost strukture, je to že seminarska naloga. Ta konec koncev zahteva tudi več truda, zato se zdi ta vmesna faza nujna. Še enkrat pa poudarjam, da je to le moje mnenje, verjetno pa v njem ne samevam.

Da je cilj šolskega pisanja le ocena, je jasno. Pravzaprav so številke zavzele celoten šolski sistem, saj so pogoj za vpis v srednjo šolo, pozneje za vpis na fakulteto, za razne točke ... Kaj pa znanje? Kaj pa splošna razgledanost? Ti dve komponenti, ki bi morali predstavljati vrhovno vrednoto izobraževalnega procesa ostaja sekundarnega pomena, če ne že povsem marginalnega. Koga še sploh zmoti, če nekdo ne ve, katera reka teče skozi Maribor, kateri praznik je 25. junija, kdo je predsednik vlade ... Boljše možnosti so odprte tistim, ki so z briljantnimi ocenami uspešno dokazali svojo kompatibilnost s sistemom (drugače povedano: da so ovce), kot tistim, ki razmišljajo. Ti so namreč ob spremembi družbenih okoliščin kaj hitro lahko nevarni! Zase upam, da spadam v drugo skupino (četudi je moteča), zato mi ostaja še trohica optimizma, da obstajajo področja, ki še postavljajo predmet raziskave pred oceno raziskave, mišljenje pred "piflanje" in kritičnost pred slepo sledenje. Če so kje, potem so v humanistiki. Bojim pa se, da bo tudi ta slej ko prej podlegla nehvaležnosti sistema, razni preizkusi tiste nesrečne kompatibilnosti (da, na maturo merim) pa bodo to izvrstno pospešili.

K drugi temi. Veseli me, da učbenik obravnava pisanje interdisciplinarnih strokovnih besedil. S tem že nimam izkušenj, kot večina dvopredmetnih študentov pa jih bom začel nabirati prav kmalu – morda še pred diplomsko nalogo.

Med profesorji prihaja do neskladnosti mnenj, to že vem. S tem se mi ne zdi nič narobe, saj so različna mnenja (če so le argumentirana) še kako dobrodošla. Pri tem se najlažje vidi, kdo je dober profesor. Po mojem tisti, ki svoje teze ne bo nikomur vsiljeval kot pravilne, vseeno pa ji bo ostal zvest. Tisti, ki bo kolegovo mnenje zmogel obravnavati kot drugo gledišče na problem, ne pa kot bodisi pravilno bodisi napačno rešitev tega problema. Ta bo zrel za gradnika znanosti. Naj bodo moji mentorji takšni!

Popravljanje[uredi]

Popravljanje je skupno poimenovanje dveh opravil: prvo je lektoriranje, drugo korigiranje. Slovenistom najverjetneje nič od tega ni tuje, saj smo bili že v gimnaziji med tistimi, ki "bolje znamo pravopis" in smo spotoma dobili kakšen referat kakšnega sošolca, po navadi z besedami: "Boš malo pogledal, saj ni skoraj nič napak." In tako smo se spoznali z osnovami lektoriranja (no, vsaj zase lahko trdim). Korigiranje mi je bilo manj blizu, a sem se z njim spoznal že po prvih nekaj tednih študija, in scier s tipkarsko nalogo pri, kje le, Uvodu v študij slovenske književnosti.

Kaj je bistvena razlika? Lektoriranje je podrobnejši način poseganja v besedilo, pri čemer je cilj napraviti slednje skladno s slovenskim pravopisom, dopuščeno pa je tudi poseganje v avtorjev slog. Prav to je velikokrat vzrok konfliktov, saj je težka naloga najti ravnovesje – posegov v slog ne sme biti ne preveč ne premalo. Dileme, ki se pojavljajo ob lekturi, tako niso lahke, se pa dostikrat za izhod v sili izkaže kar zdrava kmečka pamet ali lepše rečeno intuitivna slovenistična presoja. Korektura je površinski način poseganje v besedilo. Gre za odpravljanje napak, ki jih je zagrešil nekdaj stavec, danes pa navadno kar stroj. Kakršnikoli slogovni popravki so strogo prepovedani, v pravopis pa zlasti pri starejših besedilih tudi ni smiselno posegati, saj je bil v času nastanka besedila drugačen, zato je prav, da takega spoštujemo.

Ob poglavju o popravljanju je smiselno razložiti še funkcijo urednika. Ta je "bog" nad celotnim besedilom in vsemi, ki so povezani z njegovo obdelavo. Odloča se o objavi, nato določa pogoje zanjo, avtorju sme večkrat oporekati. Prav je, da to počne na vljuden način, od avtorja pa se spodobi (spet se spomnimo avtorskega napuha, ki ga preganjamo), da opombe sprejme in napake v dobrobit bralcev odpravi.

Komunikacija v stroki: e-pošta, socialna omrežja, zagovor[uredi]

Najprej e-pošta. Profesor Hladnik pravi, da jo bomo imenovali kar pošta, saj je klasičen način pisanja pisem že tik pred izumrtjem, zato lahko svoje poimenovanje preda digitalni verziji. Izumiranje na roke napisanih pisem, me malček žalosti, saj se mi zdi z eno besedo lepo, se pa vsaj za odtenek skompenzira z razglednicami, ki jim ostajam še kako zvest in v konservativnem duhu upam, da se ne bodo digitalizirale.

Uporaba e-pošte (no, pošte) mi ni tuja. Nasprotno – zelo domača. Sem dnevni uporabnik gmaila, opažam pa, da je v poplavi socialnih omrežij namenjen le še formalni korespondenci. Pravzaprav niti ne vem (sem premlad), če je sploh kdaj bil prostor neformalnega klepetanja. V svojih začetnih letih najbrž že. Kakorkoli, spretno skušam izkoriščati ta vir uradnih dopisov. Na to, kakšna bo njihova oblika, tudi nekaj dam, zato sem Novi pisariji hvaležen, da me je (znova) naučila še nekaj več – nekaj, kar je prej še vsekakor presegalo meje mojega znanja. Pri tem mislim predvsem na vnos prejemnikov in imenovanje zadeve, pri katerem sem bil doslej presplošen. Torej hvala, Nova pisarija.

Opozicija formalni e-pošti so neformalna socialna omrežja. Sam nisem njihov največji pristaš, saj ne morem prezreti ponujajočega odmika od realnosti (primer: "Jaz imam pa čez tisoč prijateljev."), to pa lahko nastane celo polje manipulacije. Ker obstaja nevarnost, da bi sredi svojega strahu pozabil "hoditi s časom", Facebook vseeno imam, to pa je tudi vse. In tako bo še nekaj časa ostalo.

Problematika, ki jo opažam predvsem v zadnjem času, je širjenje formalnega v prostor neformalnih socialnih omrežij. Kot primer navajam dejstvo, da je Trumpovo osnovno orodje obveščanja ameriške in širše javnosti Twitter. Je to prav? Menim, da ne. Nič ni narobe, če politik/raziskovalec/predavatelj spada med uporabnike socialnih omrežij in o svojem delu piše (pravzaprav je to celo zaželeno, saj je tako "na tekočem" velik del javnosti, ki sicer ne bi bil), a da je to osnovno komunikacijsko sredstvo z javnostjo ... ob tem se zgrozim. Si je mogoče zamisliti, da bi profesor vsa pomembna obvestila študentom pošiljal na Facebook, namesto da bi jih objavil na spletni strani ali na portalu e-izobraževanje?

Če med socialna omrežja umestim YouTube in wikije (Nova pisarija to naredi), dobi konotacija v mojih očeh v trenutku boljši prizvok. Ker imamo zopet opravka z delom za "javno dobro", bi bilo smiselno tovrstna spletišča radikalno razdeliti na tista, ki so zanimiva, hkrati pa tudi skupnosti koristna, in tista, ki so zabavna, višjih vrednot (razen dobre možnosti za obveščanje) pa ne ponujajo.

Najprej o Facebooku. Vprašujemo se, če je primeren za to, da poleg vseh aktualnih možnosti postane tudi prostor znanstvenih debat in se s tem povzdignil v prvo kategorijo (v kateri so od omrežij, ki jih poznam, zaenkrat samo wikiji in YouTube). Kot piše avtor v Novi pisariji, se poskusi takih pogovorov že pojavljajo (tudi jaz sem jih že opazil), a so brezplodni, saj v njih ni zaznati sodelovanja med laično javnostjo in stroko – prva prehitro začne pametovati in kljub uspešnemu začetku zaide, drugi pa se vse prevečkrat zdi, da je znanstveno debatiranje z laiki na nekem socialnem omrežju nečastno in bo umazalo njihovo sicer veleslavno prečastito ime. Kakorkoli – morda nekoč vseeno uspe, bojim pa se, da zaradi prevelikega vpliva neformalnosti in zabave ne bo vzdržalo.

O Twitterju nimam veliko povedati, saj ga sam nimam, v ožjem krogu mojih družabnikov pa tudi ni takih, ki bi bili njegovi goreči uporabniki in strastni čivkači. Glede na to, da bom moral "požreti" problem, ki sem ga že izpostavil (torej to, da postaja eden osnovnih komunikacijskih medijev), ga bo koristno znati pravilno citirati. Naš učbenik me je tega naučil.

Med komunikacijo v stroki bomo umestili tudi spletišče Linkedln in komentatorske rubrike časopisov. O slednjih sem že razmišljal, saj me moti, da se debata neredko odvija v napačno smer.

Po predstavitvi e-pošte in socialnih omrežij sledi zagovor. Z njim se je v blagi obliki vsakdo že srečal. Saj je bilo v gimnaziji in zdaj že tudi na fakulteti treba določene izdelke zagovarjati. A za to se raje poslužujemo izrazov predstavitev, prezentacija, povzetek referata/seminarske naloge. Beseda "zagovor" je namreč po nenapisanem pravilu sodeč rezervirana za diplomsko, magistrsko in doktorsko delo. Zagovori vsega tovrstnega so ekstremno obremenjeni z birokratskimi postopki, zaradi česar preti nevarnost, da se dela škodo vsebini sami, ki postane sredi obsežne papirologije in skrbi, da bi kakšna formalnost ostala neopravljena, sekundarnega pomena. Najbolj v nebo vpijajoče se mi zdi, da formalnosti v nekaterih primerih narekujejo celo kandidatovo obleko. Če je s končnim produktom ene izmed študijskih stopenj sposoben dokazati svoje znanje in si pridobiti določene kompetence, se bo verjetno znal tudi primerno obleči ...

Literarna kritika[uredi]

Za (literarno) kritiko je značilno, da jo najdemo samo v demokratičnih sistemih, da je nujno subjektivna, da je polemična, jasna, prepričljiva, poučna in zabavna. Najboljša je tista, ki je presek med "v imenu publike" in "v imenu znanosti". Ker se kritična stališča skozi čas spreminjajo, njena aktualnost ni večna.

Literarna kritika je kritika literarnega dela kot takega. Je publicistično besedilo, ki je najpogosteje objavljeno v prilogah raznih časnikov, v literarnih ali kulturnih revijah. Na drugi strani imamo strokovno kritiko. To je kritika dela, ki o literaturi le govori. Gre za strokovno, izjemoma tudi znanstveno besedilo, kakršno najlažje najdemo, preprosto, v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek[uredi]

Razdelek o enciklopedičnem članku mi je dal vedeti, da bom Novo pisarijo po koncu Uvoda v študij slovenske književnosti gotovo prebiral še kdaj. Profesor piše, da nas v višjih letnikih čaka popravljanje takih člankov, ki da je težje kot postavljanje na novo. Že sedaj nas seznanja s pravili, ta pa res potrjujejo, da je formiranje nove gesla v primerjavi z urejanjem obstoječega zanemarljivo lahko opravilo.

Prva vrsta enciklopedičnega članka je biografski članek. Ker je oseb, ki bi si ga zaslužile, ogromno, so dali wikipedisti prednost takim, o katerih se je že pisalo v enciklopedijah fizične oblike, saj je to pomenilo njihovo pomembnost/popularnost, ki jo je bilo nujno prenesti na splet. Ta naloga je v glavnem izvršena, zato je Wikipedija postala prostor za obujanje po krivici pozabljenih ali takih s skromnejšim opusom. Prav to je smoter wikispletišč – naj internet ponudi nekaj več kot knjiga (z vsem spoštovanjem do nje). Če se odločimo osebnost le obuditi, jo popisati in obarvati geslo modro, je naloga preprosta. Rojstni podatki, poklic in pomen, kakšna fotografija, pa je. Odločitev za biografski članek je odgovornejša. Če nočemo ostati pri škrbini, moramo biti tako pozorni, da potek življenja popišemo ustrezno, dela kategoriziramo in ne pozabimo na letnice izidov ter založbe, omenimo nagrade za delo, besedilo pa oskrbimo s povezavami na druge članke (zelo zaželeno o knjigah), dodamo slikovno gradivo in po standardih Wikipedije uredimo metapodatke. Dela ni malo, a šele s tem lahko govorimo o strokovnem pisanju na spletu in prispevkom za skupnost, ki ima svojo težo in pomen. Da dosežemo to, pa pet minut gotovo ne zadošča.

Druga vrsta je članek o knjigi. Pri postavljanju teh bi dal prednost tistim knjigam, pri katerih na drugih spletiščih ne najdemo niti najskromnejših opisov (razlagam: mnoga dela vsaj v grobem opisujejo mesta, pri katerih so bila izdana oz. jih je mogoče naročiti). Prioritetna naloga so tudi vodilna dela svetovne in slovenske književnosti – tista, o katerih smo se učili že v gimnaziji. Zakaj? Predstavljajo temelje posameznih obdobij in so narekovala kulturno ozračje svojega časa, zato je njihovo poznavanje nujno za splošno razgledanost sodobnega človeka. Ker ta sme pozabljati (to je človeško), ne pa tudi pozabiti, mora imeti takšne podatke na takojšnjem dosegu roke. Wikipedija je za to najboljša rešitev. In kako napisati tak članek? Če si želimo res kvalitetnega, bo najbolje delo kar prebrati. Kopiranje vsebine od nekod drugo ni zagotovo kredibilno, v strokovnem pisanju pa je zaželeno spregovoriti tudi o poglobljeni motiviki, simboliki in odpirajočih se vprašanjih – ne le suhoparno o vsebini. Primerna je povezava dela s časom in obdobjem nastanka, kar bi moralo biti študentu slovenistike ali že izobraženem slovenistu razumljivo in ne prezahtevno razložiti. Tako kot pri biografskem so tudi pri članku o knjigi potrebni pravilno zapisani metapodatki, "fotka" naslovnice pa tudi ne bo odveč.

Učbenik[uredi]

Že na predavanju sem izvedel, da so učbeniki ovrednoteni z manj akademskimi točkami kot znanstvene razprave, monografije ipd. Profesor je razložil, da zato, ker gre za didaktično povzemanje že raziskanega znanja, ne pa za odkrivanje novega. Po tej strani je tako točkovanje upravičeno, po drugi pa prinaša več nevšečnosti kot koristi in hkrati ni pravično do tistih, ki so učbenik napisali s srcem in zanj porabili še več časa kot bi za znanstveno razpravo, saj so hoteli preveriti ozadje vsega napisanega, da bi šolajočim ja ponudili kar največ. A vsi pisci učbenikov niso taki. Skrbi me, da so že skoraj v manjšini. Krive so založbe, do katerih sem neprizanesljiv odnos zlasti v zvezi z učbeniki izkazal že na začetku. Usmerjene k zaslužkarstvu dajejo avtorjem občutek, da je dobiček tudi cilj njihovega početja, do tega pa je tako ali tako prišlo izključno iz potrebe po nabiranju točk. Pri svojem zavajanju so uspešne, zato nastane slab učbenik, ki sestoji iz prehitro strnjenega besedila, o kašnih povzetkih, zanimivostih, rubrikah za dodatno znanje (tega po šolskem sistemu sodeč sploh ne rabimo), vprašanjih za ponavljanje in nalogah pa ne duha ne sluha. Če je piscu enak še profesor, ki se "kot pijanec plota" drži (slabega) gradiva in je brez vsakršne splošne razgledanosti, je škoda na učencu/dijaku neizbežna. Še vseeno vem, da dobri avtorji učbenikov in učitelji obstajajo (sodeč po lastni izkušnji – skoraj vsi, ki so me poučevali doslej, so bili naravnost čudoviti), za splošni dvig standard znanja pa bo obvezno še kaj več – mislim na korenito šolsko reformo, ki bi v prvi vrsti pometla s "piflarskim" konceptom mature, kateri so podvrženi vsi – tudi tisti, ki bi bili s svojimi sposobnosti naučiti še kaj več, a jim sistem onemogoča.

Da ne bo tale moja uporabniška wikistran samo komentiranje, povzemanje in izpolnjevanje študijskih obveznosti, bom na tem mestu, pri poglavju o učbenikih, rešil nekaj vaj iz Nove pisarije. Namen: spoznati stalne slogovne nerodnosti in jim poiskati ustreznejše alternative.

1. primer:

  • napaka: Knjigo Dekameron sestavljajo pripovedi, med katerimi med najpomembnejše štejemo Novelo o sokolu.
  • moj popravek: Knjigo Dekameron sestavljajo pripovedi, med katerimi je pomembna Novela o sokolu.
  • Nova pisarija: Knjigo Dekameron sestavljajo pripovedi, med katerimi je znamenita Novela o sokolu.

2. primer:

  • napaka: Romane delimo po zgradbi na tretjeosebne, kronikalne, pisemske, dnevniške itd.
  • moj popravek: Po zgradbi so romani tretjeosebni, kronikalni, pisemski, dnevniški itd.
  • Nova pisarija: Po zgradbi so romani lahko tretjeosebni, kronikalni, pisemski, dnevniški itd.

3. primer:

  • napaka: Egipčansko književnost delimo na epiko in liriko.
  • moj popravek: Egipčansko književnost sestavljata epika in lirika.
  • Nova pisarija: Egipčanska književnost je iz lirike in epike.

4. primer:

  • napaka: V Vede se uvrščata religiozna nacionalna epa Mahabharata in Ramajana.
  • moj popravek: Religiozna nacionalna epa Mahabharata in Ramajana sta del Ved.
  • Nova pisarija: Vede vsebujejo religiozna nacionalna epa Mahabharata in Ramajana.

5. primer:

  • napaka: Indijsko književnost umeščamo v daljše časovno obdobje.
  • moj popravek: Indijska književnost se je razvijala v daljšem časovnem obdobju.
  • Nova pisarija: Indijska književnost je cvetela v daljšem obdobju.

6. primer:

  • napaka: Za novelo je značilna dramatičnost.
  • moj popravek: Novela je dramatična.
  • Nova pisarija: Dogajanje v noveli je dramatično.

7. primer:

  • napaka: Značilno za humaniste je, da v ljudeh začnejo spodbujati čut za lepoto in naravo.
  • moj popravek: Humanisti začnejo spodbujati čut za lepoto in naravo.
  • Nova pisarija: Humanisti spodbujajo čut za lepoto in naravo.

8. primer:

  • napaka: Značilno je, da se renesansa razvija od začetkov zgodnjega kapitalizma, za katerega so značilna nova znanstvena in tehnična odkritja.
  • moj popravek: Renesansa se razvija od začetkov zgodnjega kapitalizma, ki se je začel zaradi novih znanstvenih in tehničnih odkritij.
  • Nova pisarija: Renesansa sovpada z zgodnjim kapitalizmom, ki so ga spodbudila nova znanstvena in tehnična odkritja.

9. primer:

  • napaka: Za ep je značilno, da v poteku dogajanja ni nobene naglice.
  • moj popravek: V dogajanju epa ni nobene naglice.
  • Nova pisarija: Ep se dogaja brez naglice.

10. primer:

  • napaka: Za njegove komedije sta značilni tematizacija vsakdanjega življenja in ostra kritika politike. Za njegove književne osebe je značilno, da so čustvene in ambiciozne.
  • moj popravek: Njegove komedije tematizirajo vsakdanje življenje in ostro kritizirajo politiko, osebe pa so čustvene in ambiciozne.
  • Nova pisarija: V komedijah tematizira vsakdanje življenje in ostro kritizira politiko, dramske osebe so čustvene in ambiciozne

11. primer:

  • napaka: Med najbolj znane grške pisce tragedij uvrščamo Sofokleja, Ajshila in Evripida.
  • moj popravek: Najbolj znani grški pisci tragedij so Sofoklej, Ajshil in Evripid.
  • Nova pisarija: =

12. primer:

  • napaka: V Staro zavezo umeščamo tudi psalme, med njimi je pomemben Psalm št. 130.
  • moj popravek: Del Stare zaveze so psalmi, med katerimi je pomemben Psalm št. 130.
  • Nova pisarija: Stara zaveza vsebuje knjigo psalmov.

13. primer:

  • napaka: Komedija velja za šaljivo igro.
  • moj popravek: Komedija je šaljiva igra.
  • Nova pisarija: =

14. primer:

  • napaka: Po priljubljenosti so zelo pomembno mesto zavzemale kratke zgodbe.
  • moj popravek: Priljubljene so bile kratke zgodbe.
  • Nova pisarija: Zelo so bile priljubljene kratke zgodbe.

15. primer:

  • napaka: V komediji najdemo satirične, parodične in polemične odzive na družbeno dogajanje.
  • moj popravek: Komedija se satirično, parodično in polemično odziva na družbeno dogajanje.
  • Nova pisarija: =

16. primer:

  • napaka: V himni prevladuje neposreden odnos do stvarnosti, izražen v realističnih opisih vsakdanjega življenja.
  • moj popravek: Neposreden odnos do stvarnosti se v himnah kaže v realističnih opisih vsakdanjega življenja.
  • Nova pisarija: Himno napolnjujejo neposredni opisi vsakdanjega življenja.

17. primer:

  • napaka: Opazne so tudi posebnosti v jeziku in slogu: precej je nemških izposojenk.
  • moj popravek: V jeziku je precej nemških izposojenk.
  • Nova pisarija: =

18. primer:

  • napaka: V besedilu se pojavlja humor.
  • moj popravek: Besedilo je humorno.
  • Nova pisarija: =

19. primer:

  • napaka: Razvoj literarnih vrst in zvrsti v renesansi (naslov poglavja)
  • moj popravek: Renesančne literarne vrste in zvrsti
  • Nova pisarija: Literarne vrste in zvrsti v renesansi

20. primer:

  • napaka: Lirika je doživela višek v razvoju v zlati dobi rimske književnosti.
  • moj popravek: Višek lirike je bil v zlati dobi rimske književnosti.
  • Nova pisarija: Lirika je doživela višek v zlati dobi rimske književnosti.

21. primer:

  • napaka: Katere kulture so se v času antike razvijale na naših tleh?
  • moj popravek: Katere kulture so bile v antiki na naših tleh?
  • Nova pisarija: Katere kulture so živele v antiki na naših tleh?

22. primer:

  • napaka: V klasicizmu so se razvijale različne oblike polliterarne proze.
  • moj popravek: V klasicizmu se je pisalo polliterarno prozo.
  • Nova pisarija: V klasicizmu je nastajala polliterarna proza.

23. primer:

  • napaka: V dramatiki so se razvile klasične tragedije, lahkotne rokokojevske komedije in druge komedije.
  • moj popravek: V dramatiko spadajo klasične tragedije, lahkotne rokokojevske in druge komedije.
  • Nova pisarija: Dramatiki so pisali klasične tragedije, lahkotne rokokojevske in druge komedije.

24. primer:

  • napaka: Poznamo dve vrsti razvoja komedij.
  • moj popravek: Poznamo dve vrsti komedij.
  • Nova pisarija: Obstajata dve vrsti komedij.

25. primer:

  • napaka: Sledi atiško ali klasično obdobje, ki se je razvijalo v 5. in 4. stoletju pred štetjem.
  • moj popravek: Sledi atiško ali klasično obdobje, ki je bilo v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem.
  • Nova pisarija: Sledi atiško ali klasično obdobje v 5. in 4. stoletju pred štetjem.

26. primer:

  • napaka: Arabska književnost se je začela razvijati v 6. stoletju in se je razvijala do leta 1400.
  • moj popravek: Arabska književnost je trajala od 6. stoletja do leta 1400.
  • Nova pisarija: Arabska književnost se je začela v 6. stoletju in je trajala do leta 1400.

Strokovni blog[uredi]

Blog je spletnik, spletni dnevnik. Pri komentiranju Facebooka sem napisal, da ga ne vidim kot najprimernejšega za prakticiranje znanosti zato, ker je v katerikoli situaciji podvržen vplivu neformalnosti – v vsako debato se lahko vplete laik, ki želi nagajati. Pri blogu je drugače – lahko se odločiš pisati o strokovnih temah, lahko o nestrokovnih, prostočasnih. Ločevanje torej je mogoče. O primerih kombiniranja obeh smeri dvomim. Na vprašanje, če bi se bloge s strokovnimi komentarji lahko vrednotilo, pa odogovarjam nikalno – so poljubna, postranska dejavnost, vsekakor zaželena, vendar nekoliko preveč oddaljena od akademskega okvirja, ta pa tudi ne more biti brezmejen.

Strokovni forum[uredi]

Strokovnim forumom oceno odlično 10! V družbi se je na vseh ravneh ukoreninila navada, da se povezujemo (s socialnega vidika je to tudi pričakovano): v kulturne skupine, v politične stranke, v športna društva ... Najboljša sodelovanja so tista, ki niso bipolarna. Kaj s tem mislim? Najlažje se da prikazati kar na primeru slovenistične stroke: slovenisti se ne povezujejo na "leve" in "desne" – vsi so združeni pod eno streho, ki se ji reče forum SlovLit. Da doseže povezovanje učinkovitost, je prav, da člani foruma čim bolj aktivno sodelujejo, obveščajo kolege o dogajanju na področju, ki je (ne pozabimo) skupno, delijo svoje misli in stremijo k tkanju strpne debate. Prav strpnost je pojem, ki v današnjem času prevečkrat ostaja mrtva črka na papirju, saj obstajajo taki, ki hočejo za vsako ceno s svojimi prepričanji siliti vsakogar, ki se siliti pusti (in "ovc" ni malo!). Takim težavam se želimo izogniti, zato za mnogimi forumi stojijo moderatorji, ki presojajo o primernosti objav in s tem zagotovijo forumu, da upravičuje svoj pristni namen.

Nova pisarija uči tudi o slogu[uredi]

Sestavni deli[uredi]

Temeljni elementi, s katerimi je treba opremiti strokovno/znanstveno besedilo in so prav tako pomembni kot vsebina sama, so:

  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • kazalo vsebine
  • povezave

Seveda tudi pri teh pogosto prihaja do napak. Da bi se jim izognili, Nova pisarija ponudi dve vaji.

Prva je krajšanje naslovov:

1. primer:

  • napaka: Vpetost opusa Daneta Zajca v sodobne slogovne tendence slovenske poezije
  • moj popravek: Danes Zajc med sodobnimi slogovnimi tendencami slovenske poezije
  • Nova pisarija: Dane Zajc in slogovne tendence v sodobni slovenski poeziji.

2. primer:

  • napaka: Zgodnjesrednjeveška ljudstva in zgodnjesrednjeveška dramska publika
  • moj popravek: Zgodnjesrednjeveška ljudstva in dramska publika
  • Nova pisarija: =

3. primer:

  • napaka: Redakcija in literarna zgodovina: Interdisciplinarnost prakse in teorije pri redigiranju slovenskih knjig
  • moj popravek: Redakcija in literarna zgodovina: Interdisciplinarnost prakse in teorije
  • Nova pisarija: =

4. primer:

  • napaka: Literarni programi v letih 1919–1945 na območju nekdanje Dravske banovine
  • moj popravek: Literarni programi 1919–1945 v Dravski banovini
  • Nova pisarija: Literarni programi v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine

5. primer:

  • napaka: Literarne tendence slovenske in slovaške kratke pripovedne proze 1989 in 2000
  • moj popravek: Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000
  • Nova pisarija: =

6.primer:

  • napaka: »Cerkovna ordninga« - novo odkriti izvod knjige, njeno mesto v času in prostoru
  • moj popravek: Novo odkriti izvod "Cerkovne ordninge"
  • Nova pisarija: =

7. primer:

  • napaka: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije različnih zvrsti in dinamike nasilja v žanru kriminalke
  • moj popravek: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije zvrsti in dinamike nasilja v žanru kriminalke
  • Nova pisarija: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki

8. primer:

  • napaka: Značilnosti prevodov s področja migracij in azila iz slovenskega v makedonski jezik
  • moj popravek: Prevodi s področja migracij in azila iz slovenskega v makedonski jezik
  • Nova pisarija: Značilnosti prevodov iz slovenščine v makedonščino s področja migracij in azila

9. primer:

  • napaka: Primerjava vpliva različnih pristopov k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu na razvoj jezikovnih zmožnosti
  • moj popravek: Vpliv pristopov k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu na razvoj jezikovnih zmožnosti
  • Nova pisarija: Pristopi k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu in razvoj jezikovnih zmožnosti

10. primer:

  • napaka: Zmanjšanje razširjenosti uporabe bralnikov
  • moj popravek: Manjša razširjenost bralnikov
  • Nova pisarija: Zmanjšanje uporabe bralnikov

11. primer:

  • napaka: Osebnostni in psihosocialni dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni
  • moj popravek: Bralčevo doživljanje bolezni
  • Nova pisarija: =

12. primer:

  • napaka: Dimenzije vrednot, osebnosti in psihičnega blagostanja pri nadarjenih pisateljih
  • moj popravek: Vrednote, osebnost in psihično blagostanje pri nadarjenih pisateljih
  • Nova pisarija: =

13. primer:

  • napaka: Stališča zaporskih delavcev do namena zaporne kazni in vloga medsebojnih odnosov pri stresu in zadovoljstvu z delom
  • moj popravek: Odnos zaporskih delavcev do namena kazni in njihovo čustveno doživljanje
  • Nova pisarija: Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev

14. primer:

  • napaka: Vpliv daljše izpostavljenosti visoki nadmorski višini na vedenjske in elektrofiziološke indikatorje vidne pozornosti
  • moj popravek: Problemi daljše izpostavljenosti visoki nadmorski višini
  • Nova pisarija: Vpliv daljše izpostavljenosti veliki višini na indikatorje vidne pozornosti

15. primer:

  • napaka: Vljudnostne govorne strategije pri izražanju nesoglasij in kritik v japonščini in slovenščini
  • moj popravek: = (zdi se mi ok)
  • Nova pisarija: Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini

16. primer:

  • napaka: Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na pokazatelje kognitivnega fenotipa pri pacientih z bipolarno motnjo razpoloženja
  • moj popravek: Farmakoterapija in psihoedukacija pri pacientih z bipolarno motnjo razpoloženja
  • Nova pisarija: Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na paciente z bipolarno motnjo razpoloženja

17. primer:

  • napaka: Primerjava napovedne vrednosti osebnostnih mer za socialno prilagajanje na prehodu iz zgodnjega v srednje otroštvo
  • moj popravek: Napovedna vrednost osebnostnih mer za socialno prilagajanje na prehodu iz zgodnjega v srednje otroštvo
  • Nova pisarija: Napovedna vrednost osebnostnih mer in socialno prilagajanje v otroštvu

18. primer:

  • napaka: Emancipacija slovenske identitete in književnosti na koncu 19. in na začetku 20. stoletja
  • moj popravek: Slovenska identiteta in književnost na koncu 19. in na začetku 20. stoletja
  • Nova pisarija: Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja

19. primer:

  • napaka: Premiki v slovenskih literarnih prevodih izbranih del sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje
  • moj popravek: Slovenski literarni prevodi izbranih del sodobne nemške književnosti
  • Nova pisarija: Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje

20. primer:

  • napaka: Dnevni centri aktivnosti kot ena od alternativnih možnosti uresničevanja koncepta dejavnega staranja v skupnosti
  • moj popravek: Pomen dnevnih centrov aktivnosti
  • Nova pisarija: Dnevni centri aktivnosti: Alternativni koncept dejavnega staranja v skupnosti

21. primer:

  • napaka: Povezanost samopodobe (self-concepta), zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih
  • moj popravek: Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih
  • Nova pisarija: =

V drugi vaji bom poskušal skrajšati dva izvlečka:

1. primer:

  • napaka: Marja Boršnik je v svojih razpravah med drugim pisala tudi o slovenski poljudni književnosti, pri čemer velja izpostaviti njeno stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Literarna zgodovinarka v teh svojih člankih zasleduje predvsem dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor kot pomembni sestavini tovrstnega slovstva. Z zagovarjanjem umetniške vrednosti literarnega dela pred poučno uporabnostjo je Marja Boršnik med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.
  • moj popravek: Marja Boršnik je pisala tudi o slovenski poljudni književnosti. Izpostavila je, da sta v tej etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Ta standard velja še danes. Literarna zgodovinarka v svojih člankih zasleduje predvsem dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti in igro ter humor kot pomembni sestavini tovrstnega slovstva.
  • Nova pisarija: Marja Boršnik izreka tezo, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Depedagogizacija poljudne književnosti ter igra in humor sta njeni pomembni sestavini. S tem je med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

2. primer:

  • napaka: Pričujoči sestavek hoče opozoriti na bistvene literarnovedne značilnosti umetne pravljice in vsaj skicirati njeno literarnovedno podobo. To poskuša na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic, ki jih je med 1900 in 1950 izšlo kar lepo število, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929). Največkrat gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez vsestranskega upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti.
  • moj popravek: Sestavek opozarja na literarnovedne značilnosti umetne pravljice in prikazuje njeno literarnovedno podobo. To dosega s členitvijo vsebine in metodologije pravljic, ki so izšle med 1900 in 1950 (prva je bila Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner iz leta 1929). Za sodobno teorijo umetne pravljice je ključno delo Hansa Christiana Andersena.
  • Nova pisarija: Vsebinska in metodološka analiza knjižnih izdaj umetne pravljice v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) dalje s težiščem v pravljicah Hansa Christiana Andersena je prispevek k teoriji tega žanra.

Pogoste napake[uredi]

Pri pisanju besedila dobijo mnogi sestavni delčki mimogrede oznako napačnega ali še pogosteje nepotrebnega. Nova pisarija tovrstne elemente zbere na kupu in na konkretnih primerih pokaže, kako se jim izogniti. Sam se z njo v glavnem strinjam, povsem pa ne. Včasih se je namreč težko izogniti določenim besedam, frazam (čeprav priznavam, da slogovne nerodnosti vsekakor so), ker so se v vseh tipih pisanja že tako ukoreninile, da postajajo vse manj moteče, na kvaliteto besedila, tudi znanstvenega, pa sploh nimajo vpliva. Zato jim velja dati priložnost. Seveda je pri tem nujno pred očmi ohraniti dejstvo, da dober humanist zapleteno razloži na preprost način, ne pa preprostega na zapleten način. Mimogrede: Je raba besedice "seveda" v prejšnji povedi res tako moteča?

Pregled napak s pripadajočimi napotki povzemam še na moji wikistrani:

A) Gostobesednost

Avtor trdi, da včasih tretjino besedila predstavljajo besede kot so tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato, izpostaviti, poudariti, naglasiti, predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma, prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del, razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli, določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni ... Brez težav jih je priporočeno črtati.

Kaj naj rečem? Že drži, da pogosto ponavljanje navedenih izrazov zbode v oči in ob pogostem ponavljanju postane moteče, kljub temu pa se mi ne zdi skoraj z nobeno izmed teh besed nič narobe. Marsikatera se pojavi (in ponovi) tudi na temle mestu. Stavim tudi, da bi takšne izraze našel v večini znanstvenih člankov in nenazadnje tudi v Novi pisariji. Niso in ne morejo biti razlog za slabšo kvaliteto, dokler se z njimi ne pretirava, pri odločanju zanje pa ne pozabimo na kontekst (beseda približno se npr. lahko velikokrat pokaže za odvečno, a je lahko tudi nujna – ko je treba navesti kakšne podatke, a niso takega pomena, da bi potrebovali točne meritve).

Bolj kot besedilo so delikatni naslovi, ki s težnjo "slišati se mora učeno" hitro postanejo polni balasta.

Nova pisarija v izogib gotobesednosti znova ponudi vajo – krajšanje (podobna je krajšanju naslovov malo više):

1. primer:

  • napaka: V klasicizmu so se razvijale različne oblike polliterarne proze.
  • moj popravek: V klasicizmu se je razvijala polliterarna proza.
  • Nova pisarija: =

2. primer:

  • napaka: Pripovedovali so si različne zgodbe.
  • moj popravek: Pripovedovali so si zgodbe
  • Nova pisarija: ni popravka

3. primer:

  • napaka: Snov novel je vzeta z različnih področij: ljubezen, kmetstvo, vojna, oblast.
  • moj popravek: Snov novel je ljubezenska, kmečka, vojna, oblastniška.
  • Nova pisarija: =

4. primer:

  • napaka: Pesem je bogata z različnimi pesniškimi figurami.
  • moj popravek: Pesem je bogata s pesniškimi figurami.
  • Nova pisarija: ni popravka

5. primer:

  • napaka: Pritegnila je umetnike različnih vrst umetnosti, tudi slikarje.
  • moj popravek: Pritegnila je tudi slikarje.
  • Nova pisarija: Med umetniki je pritegnila tudi slikarje.

6. primer:

  • napaka: To priča o povezanosti različnih staroveških kultur.
  • moj popravek: To priča o povezanosti staroveških kultur.
  • Nova pisarija: ni popravka

7. primer:

  • napaka: V Novo zavezo spadajo poleg različnih knjig tudi Pridige.
  • moj popravek: Del Nove zaveze so tudi Pridige.
  • Nova pisarija: Med knjigami Nove zaveze so tudi Pridige.

8. primer:

  • napaka: V svoji liriki se je zgledoval po Grkih.
  • moj popravek: Zgledoval se je po grških lirikih.
  • Nova pisarija: =

9. primer:

  • napaka: Kasneje jo je uporabil kot svojo muzo.
  • moj popravek: Kasneje je bila njegova muza.
  • Nova pisarija: Izbral si jo je za muzo.

10. primer:

  • napaka: Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, in sicer je med drugim dobil Prešernovo nagrado.
  • moj popravek: Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, dobil je tudi Prešernovo nagrado.
  • Nova pisarija: Večkrat je bil nagrajen, dobil je tudi Prešernovo nagrado.

11. primer:

  • napaka: Realisti v svojih delih prikazujejo sodobne družbene spremembe.
  • moj popravek: Realisti pišejo o sodobnih družbenih spremembah.
  • Nova pisarija: Realisti popisujejo sodobne družbene spremembe.

12. primer:

  • napaka: Rokopis je zapustil v svoji zapuščini.
  • moj popravek: Zapustil je rokopis.
  • Nova pisarija: Rokopis je v njegovi zapuščini.

13. primer:

  • napaka: Pri svojem delu je težil k temu, da se slovenski jezik ohrani.
  • moj popravek: Stremel je k ohranjanju slovenskega jezika.
  • Nova pisarija: Prizadeval si je za ohranitev slovenščine.

14. primer:

  • napaka: Svojo prvo službo je nastopil leta 1828.
  • moj popravek: Službovati je začel leta 1828.
  • Nova pisarija: ni popravka

15. primer:

  • napaka: Kronološko shemo dogajanja, ki pa je lahko tudi prekinjena.
  • moj popravek: Kronološka shema dogajanja je lahko prekinjena.
  • Nova pisarija: ni popravka

16. primer:

  • napaka: Zato je naturalizem, lahko bi rekli tudi verizem, najbolj avtentična in tudi najbolj opazna oblika te proze.
  • moj popravek: Naturalizem in verizem sta najbolj avtentični in najopaznejši obliki te proze.
  • Nova pisarija: ni popravka

17. primer:

  • napaka: Tu je prišel tudi do vprašanja religioznosti. Življenjske izkušnje so bile preveč skrajne, da se ne bi bil – navsezadnje tudi kot nekdanji študent teologije – zamislil nad vprašanjem Boga.
  • moj popravek: Vprašal se je o religioznosti. Zaradi življenjskih izkušenj in študija teologije je razmišljal tudi o Bogu.
  • Nova pisarija: ni popravka

18. primer:

  • napaka: V svoji odlični študiji Recepcija drame: Bralec in gledalec sodobne slovenske dramatike je Pezdirc Bartolova pometla z nasprotniki svojih tez.
  • moj popravek: V študiji Recepcija drame: Bralec in gledalec sodobne slovenske dramatike je Pezdirca Bartolova pometla z nasprotniki svojih tez.
  • Nova pisarija: V študiji (Pezdirc Bartol 2004) je pometla z nasprotniki svojih tez.

19. primer:

  • napaka: Po obsegu so pesmi ponavadi kratke.
  • moj popravek: Pesmi so ponavadi kratke.
  • Nova pisarija: =

B) Nerazumljivost

Nerazumljivost gre z gostobesednostjo pogosto z roko v roki – v tistih že omenjenih primerih, ko je "v imenu znanosti" treba izbrati daljšo, zapleteno pot, da "navadni ljudje" ja ne bi pomislili, da se tudi oni smejo približati polju akademskega ali spremljati aktualnega dogajanja na njem. Povezava z gostobesednostjo pa ni nujna: lahko je besedilo napisano brezhibno, a še vedno ni razumljivo. Razlog za to so termini, ki jih pozna le ozek krog tistih, ki delujejo na istem področju (pa še ti so po možnosti konkurenti, čeprav jih v znanosti naj ne bi bilo). Zgodi se tudi, da je produkt razumljiv le njegovemu tvorcu. V taki situaciji ni bilo narejenega nič – bolje bi bilo, če se sploh ne bi lotil dela. Zato že nas, študente, pozivajo, da je vedno kvalitetno tisto, kar je predstavljeno na vsakemu razumljiv način. Drži, da se. Ni povsem enostavno, a da se – tudi po tem se loči dober profesor/pisec/celo študent od slabega.

C) Pomanjkanje konteksta

Vsakomur, ki je že pisal (celo meni) se je že zgodilo, da je prepozno ugotovil, da ga obravnavani problem ne zanima najbolj. Kljub temu nekateri vseeno vztrajajo in poskusijo na silo. Nastane besedilo, ki je nekoherentno, raztreščeno na tisoče koščkov, vzeto iz konteksta in posledično nerazumljivo. Pogoste napake se začnejo prepletati, saj se tak pisec v izogib težav in z željo po ustrezni dolžini poslužuje prav tistih besedic, za katere smo se ravnokar naučili, da se jim poskusimo čim bolj izogibati. In rezultat – zopet delo, ki ni doseglo nobenega učinka.

Pri Uvodu v študij slovenske književnosti moramo študentje poleg Nove pisarije prebrati članek, napisati referat o njem in ga predstaviti sošolcem. S kolegom sva izbrala sicer zanimiv naslov, a kaj ko je bil članek zgleden primer te napake – pomanjkanja konteksta. Najino delo se je začelo z zbiranjem posameznih fragmentov v smiselnejše skupine, nadalje pa je bilo vse odvisno od dodatne literature. Žal. Ker je to mesto javno, članka ne bom izpostavil, če pa na zapis naletita prof. dr. Hladnik in prof. dr. Jež, ki vodi vaje, pri katerih predstavljamo članke, pa bosta že vedela, za kaj gre in presodila upravičenost moje kritike.

Č) Manierizem in slogovna ubornost

Razlago pojma manierizem sem preveril v slovarju, ki pravi, da gre za "umetnostni slog med renesanso in barokom". Preprosteje povedano: izogibali se bomo "kiča" v besedilu. Prav je, da ga gradimo, strukturiramo, pretirano okraševanje (navezava na umetnost), dramatiziranje, napihovanje ali pretiravanje pa odpade.

Nasprotje manierizmu je slogovna ubornost. S to besedno zvezo označimo besedilo, ki je nezanimivo in posledično neberljivo bodisi zaradi svoje suhoparnosti bodisi zaradi ponavljanja brezpredmetnih in klišejskih izrazov, ki so razlog za padec bralčeve koncentracije.

Napisati besedilo, v katerem ni niti najmanj manierizma in niti najmanj slogovne ubornosti, ni enostavna naloga. Pisec lahko hitro zapade v eno izmed obeh skrajnosti, končna rešitev pa je najbrž največkrat kar ponoven začetek pisanja.

D) Pristranskost

Nova pisarija spregovori o dveh vrstah pristranskosti. Sam bi prvo poimenoval čustvena, drugo pa manipulativna. Čustvena pristranskost je posledica avtorjevega subjektivnega odnosa do obravnavane teme, ki se prehitro odrazi v produktu raziskovalnega dela, kar je v znanosti povsem nezaželeno. Avtor je temi lahko naklonjen, zato jo predstavlja kot nekakšno prijateljico in se do nje vede zaščitniško. Slabe plati ostanejo neomenjene, prezrte. V redkejših primerih se lahko pokaže avtorjeva nenaklonjenost predmetu obravnave – tedaj je do tega neupravičeno kritičen oziroma kritičen bolj, kot bi smel biti. Na drugi strani je manipulativna pristranskost. Če čustveno opazimo kar v vrsticah samih, se manipulativna navadno skriva med vrsticami in je zato nekritičnemu ali s področjem slabše seznanjenemu bralcu nevarna. Prepričuje ga namreč v določena stališča, ki niso nujno resnična, preverjena ali argumentirana. In kako opraviti s tako problematiko? Stežka. Za začetek vsaj to, da vse, kar beremo (pa naj bo to poljudna ali znanstveno-strokovna literatura), berimo s posebno pozornostjo, preden s širjenjem misli o prebranem pametujemo, pa tudi ne škoduje posvet s človekom, ki dotično področje res obvlada. Zgodovina bi nas že lahko naučila takega postopanja ...

E) Terminologizacija

Terminologizacija. Zapleten termin, ki označuje kompliciranje "mojstrov za termine" zaradi napačne rabe terminov. Že ta poved nakazuje na to, da je pri tej napaki največji problem odsotnost zdravorazumske presoje. v Novi pisariji o tej priča dejstvo, da se nekateri strokovnjaki (ki bi morali obvladati etiko znanosti) še vedno prepirajo glede rabe termina siže ali glede tega, ali je nadpomenka literarna zvrst ali literarna vrsta. Ne pomaga, da je Prešeren s preprosto rešitvijo s takimi talenti pometel že v Sonetu o kaši. Ima pa ta napaka še dve drugi razsežnosti: prva je obsedenost s pomenom terminov, ki za seboj vleče zahteve po "čisti piflariji", druga pa prepričanje, da so edini pravilni termini tisti v izvirnem jeziku (primer: poimenovanja računalniških tipk). Takšne miselnosti v šolstvu po mojem mrgoli.

F) Spol in število

S tem, kakšna je raba spola, se ne obremenjujem preveč. Priznam pa, da se kot nevtralni spol zaenkrat bolje slišal moški, a to zgolj zato, ker sem ga navajen. Če funkcijo nevtralnega spola prevzame ženski, se bom že prilagodil – da bodo le navodila ostala razumljiva. Moja misel je zato samo: Naj bo tako, da bo pošteno.

Da ne bo težav s številom, bom pri izbiri osebe skušal po smislu kombinirati ednino in množino. Seveda nameravam biti pazljiv, da ne bom kakšnih tujih zaslug pripisal sebi. Sicer pa pri tem ne pričakujem težav.

G) Mentalno brambovstvo in servilnost

Mentalno brambovstvo je pretirano poudarjanje pomena domovine. Saj je prav, da jo cenimo in smo nanjo ponosni, a to ni razlog za izjave, da je vse naše, da so bile sanje o samostojnosti tisočletne, da smo v nečem daleč daleč najboljši ... Sploh pa takšno napihovanje v besedila strokovne narave ne spada – ljubezen do domovine se izkazuje drugače in na nek način že s tem, da delamo za njeno znanost (za nas pride v poštev humanistika) in ne podležemo procesu bega možganov.

Kontrast mentalnemu brambovstvu je servilnost, ki je za Slovence še bolj značilna kot prvo. Mi smo majhni, mi nismo nič, naši dosežki so večno neopaženi, zakaj bi se izpostavljali?! Tudi takšna miselnost ne vodi nikamor, saj se tako v športu in kulturi kot tudi v znanosti brez kančka ambicioznosti in s takim samotlačenjem ne pride nikamor.

Kakšno naj bo torej strokovno besedilo glede na odnos do države? Nevtralno.

Vizualizacija[uredi]

Drugič o fotografijah, prvič o infografiki[uredi]

Kako se fotografijo citira, smo se že naučili. Da pa je objavljanje tako kompleksen proces ... o tem je profesor že govoril, v tem poglavju pa je še "črno na belem" in s pomočjo primerov, ki se zdijo zdravemu razumu bizarni, razložil. Razumljivo se mi zdi, da ne smeš fotografirati osebe in fotografije objaviti, če ti fotografirani tega ne dovoli. Prav se mi zdi tudi, da se pri skupini ljudi to merilo zruši. Sramotno pa je, da za fotografiranje, sploh pa objavljanje kipov, stavb kulturne dediščine, naravnih lepot in drugih tipov znamenitosti sploh obstajajo kakšna pravila. Slovenija je pri teh ena izmed posebej konservativnih. Nočem biti servilen (saj sem se ravno dobro naučil, kakšna napaka je to), a če bi vsi, ki postavljajo zakone, razmišljali tako, Google sploh ne bi potreboval razdelka s fotografijami. Da, tako omejevanje je tehnološka zavora. Nekaterim, ki bi omejili še tisti ubogi copyright, je očitno vseeno, če si človek, ki ne bo nikoli v Peruju, ne more ogledati fotografije Machu Picchuja, čeprav je njegova kulturna vrednost neprecenljiva. Kaj naj rečem? Ustvarjalna gmajna, uveljavi se čim prej! Dokler pa čakamo na to, ni dobro kršiti norm (no, saj nas bodo hitro opozorili, če jih bomo), zato se v Novi pisariji poučimo, kako je z licenciranjem fotografij, nalaganjem na wikije, kaj smemo objavljati in česa ne.

Še žalostno dejstvo: V Novi pisariji sta kar dva primera, ko je wikipedist, ki bi moral biti branitelj javnega dobrega in bi se bil moralno dolžen zavzemati za vsesplošni cc, tisti, ki najde kršitve brutalnih zakonov in to za nameček še zatoži.

Ob fotografijah se učbenik dotakne tudi infografike. In kaj je to? "Vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih." (Hladnik 2014) Vanjo uvrščamo tabele, grafikone, zemljevide in besedne oblake.

Literarnovedna igra[uredi]

Profesor pravi, da je še nimamo. Morda se v času študija kakšne domislim sam, a zdajle, pred vrati izpitnega obdobja, še ne. Konec koncev pa me že veže ena obljuba (glej zapis o Popotovanju iz Litije do Čateža). Neumno bi si bilo nakopati še drugo.

Iskanje[uredi]

V zadnjem berilu, ki nam ga je dal profesor, se pojavi poglavje s preprostim naslovom: Iskanje. A že po prvih vrsticah ugotavljam, da je zadeva vse prej kot preprosta. Fascinanten ni samo podatek, kje vse se da iskati, še bolj preseneča to, koliko znanja je treba imeti v posameznih okoljih. Po prebranem lahko rečem le to, da občudujem knjižničarje in tiste, ki pet let to študirajo. Meni se področje odkrito povedano ne zdi preveč zanimivo (vsekakor pa za humanistiko pomembno), zato bom ob morebitnih težavah v času študija kar sproti pogledal/pogledoval v cenjeno Novo pisarijo in čakal, da mi vse opisano postane rutina.

Da bo pot do tega lažja, pa zaenkrat vsaj seznamček, kje vse se da iskati:

  • UDK (univerzalna decimalne klasifikacija)
  • DOI (digitalni identifikator objekta)
  • COBISS ID (identifikacija publikacij)
  • podatki in podatkovne zbirke – za nas najpomembnejši dLib
  • razni seznami

Bibliotekarji, bodite mi prijatelji.

Digitalna humanistika[uredi]

Zadnje poglavje skuša Novo pisarijo vpeti v širše področje. Avtor pravi, da je najustreznejša nadpomenka digitalna humanistika, področje, ki se ukvarja z grupiranjem podatkov. Sliši se preprosto, a v praksi je verjetno potrebno kar nekaj znanja, ki ga v enem semestru Uvoda v študij slovenske književnosti resnično ne bi mogli spoznati. Lahko pa vemo, kaj vse s temi podatki sploh lahko počnemo. Učbenik predstavi tele skupine:

  • zajem (podatkovno rudarjenje): digitalizacija (skeniranje, snemanje), optično prepoznavanje (OCR), pisanje v katerem od urejevalnikov, konverzije med digitalnimi formati, programiranje, izdelava spletnih strani, iskanje informacij, izdelava seznamov
  • obogatitev: dodajanje metapodatkov, enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila), anotiranje (opremljanje besedila s komentarji), modeliranje, urejanje, kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
  • analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov): stilometrija, modeliranje tem, analiza socialnih omrežij, vizualizacija, analiza čustvenega odziva, pridobivanje podatkov (information retrieval), strojno učenje, medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (pattern recognition), statistična analiza
  • interpretacija (pripisovanje pomena): kontekstualizacija, modeliranje, povzemanje, konceptualiziranje
  • razpečevanje in hranjenje: publiciranje, identifikacija (DOI), urejanje dostopa (OA), razporejanje, bibliografska manipulacija za potrebe citiranja, arhiviranje, licenciranje
  • kolaboracija: komunikacija, participacija (sharing), komentiranje, množičenje (crowdsourcing)
  • meta DH-dejavnosti: propagiranje DH-principov, strokovno ocenjevanje, poučevanje, sodelovanje oz. vodenje projektov, obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta), financiranje, teoretiziranje itd.

In kakšne misli nam ob tem ponuja učbenik? Žal se mora spet vrniti na svoj začetek in ponovno izpostaviti odsotnost sodelovanja in včasih celo metanje polen pod noge. Trditev, da se tradicionalna humanistika z digitalno ni pripravljena povezovati, se zdi še ena tistih obupa vrednih. Ali ne gre za isto področje, ki bi se moralo nadgrajevati in temeljiti na neki vzajemnosti? Ali ni žalostno, da bo gnezdo digitalne humanistike morda prej spleteno na kateri izmed naravoslovnih fakultet, čeprav bi spadalo v domovanje tradicionalne, na preljubo filozofsko fakulteto? Ni še prepozno, še se da preprečiti. Nova pisarija potolaži z dejstvom, da se na tem tudi dela. Glede na slovensko logiko (pa da ne bo pomote – rad imam nas, Slovence, čeprav si včasih privoščimo kak nesmisel, ob katerem lahko le zmaješ z glavo), pa bo vendarle moral nastati še kak podoben učbenik, da se bo načelo "Skupaj smo močnejši." zares uveljavilo.


Tukaj se Nova pisarija konča. Odprta, pričakujoča predlogov in dopolnil, rahlo razočarana nad pretirano zavistjo in nezdravo tekmovalnostjo ter upajoča na boljše čase. Za družbeno miselnost in predvsem za humanistiko kot družbeno gonilo. Prav k dosegu takih časov se nagiba tudi sama in svoj prav dokazuje vsakemu njenemu bralcu. Pri meni ji je, upam, uspelo. Ne glede na to, kakšno oceno mi bo prinesel izpit.

Obsežno poglavje komentarjev, vtisov in občutij zato končujem z eno samo besedo: "Hvala!"

Branje Slavistične revije[uredi]

Prvi stik z revijo[uredi]

Ob srečanju s poimenovanjem Slavistična revija se je v meni takoj vzbudil pomislek. Glede na to, da so me že naučili strogo ločevati med slavistiko in slovenistiko, ker sta tudi na filozofski fakulteti to že nekaj let ločena oddelka, bi na slovenističnem predavanju iz rok profesorja, ki poučuje na Oddelku za slovenistiko, pričakoval Slovenistično revijo. A že pogled v kazalo razkrije, da je poimenovanje več kot upravičeno. Revija namreč združuje prispevke najrazličnejših avtorjev in raziskovalcev iz najrazličnejših slovanskih držav, tako da so tudi jeziki temu primerno različni. Kot študent slovenistike in rusistike, ki bo v prihodnosti gotovo podrobneje spoznaval tudi druge slovanske jezike, sem nad tovrstnim načinom povezovanja znanja navdušen. Vsebinsko revija seveda ni preprosto branje (če bi bila, ne bi bilo ravno smiselno), a jo bom vsekakor rade volje še kdaj prebiral – če že ne za splošno razgledanost, pa prej ali slej kot študijsko literaturo.

Komentar izbranega članka[uredi]

Glede na to, da je moj drugi študijski predmet ruščina, sem si nameraval izbrati članek v cirilici. Navsezadnje sem se odločil, da bo za to že še čas, ko bo znanja tega tujega jezika več, zaenkrat pa ostajam pri slovenščini in pri članku Odkritje Linhartovega prevoda italijanskega opernega besedila La frascatana, katerega avtorica je Nataša Cigoj Krstulović.

Prispevek seznanja bralca s spoznanjem, da je naš prvi dramatik in predstavnik Zoisovega krožka, Anton Tomaž Linhart, avtor nemškega prevoda libreta priljubljene italijanske komične opere La frascatana. Prejšnje ime prevajalca je bilo torej napačno. Avtorica to utemeljuje s pojavom začetnic A. L. na uvodni strani libreta (gre za standardni Linhartov podpis), z viri, ki pričajo o Zoisovem (torej mecenovem!) zanimanju za opere in operna besedila ter viri o Linhartovem umetniškem ustvarjanju in prevajalskem delu. Za konec se članek dotakne tudi strukture prevoda samega.

Obveznosti pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti[uredi]

Anketa o uporabi IKT v razredu[uredi]

Pri eksistenci katerekoli vrste prisegam, da sem anketo izpolnil že tedaj, ko sem jo odkril med obvestili na spletni strani našega oddelka. Običajna anketa – upam, da bo komu res v pomoč. Za bruce je reševanje nekoliko oteženo, saj po prvih treh tednih res še nismo mogli izkusiti vse IKT tehnologije, ki je na voljo na fakulteti. Predlagam, da me ob letu osorej izprašate ponovno. V situaciji, s kakršno sem se srečal, je bila rahlo nesmiselna le anonimnost, saj sem menda edini Slovenec, ki je rojen leta 1998, moškega spola in na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študira slovenistiko v kombinaciji z rusistiko. Z mojega stališča bi bilo tako vseeno, če bi se preprosto podpisal ...

6. oktober – dan mojega rojstva in dan, ko sem se prvič srečal z Uvodom v študij slovenske književnosti[uredi]

6. oktober je 279. dan neprestopnega leta. Nisem štel, Wikipediji zaupam.

Rojstva in smrti[uredi]

Najprej sprehod skozi zgodovino. Seznam osebnosti, pomembnih za literaturo in jezikoslovje, ki so se rodile ali umrle na moj rojstni dan:

Rojstva:

  • 1565: Marie de Gournay, francoska pisateljica, esejistka in feministka († 1645)
  • 1924: Sergej Vošnjak, slovenski novinar, pisatelj († 2005)

Smrti:

  • 1892: Alfred Tennyson, angleški pesnik (* 1809)
  • 1918: Stanislav Škrabec, slovenski duhovnik in jezikoslovec (* 1844)

Dogodki[uredi]

Ostajam v zgodovini - vse tole se je zgodilo 6. oktobra:

  • 69 pr. n. št.: Rimljani premagajo armensko armado pod vodstvom Tigrana II. Velikega
  • 1600: v Firencah uprizorijo Perijevo Euridice, najstarejšo do danes ohranjeno opero
  • 1849: Avstrijci v Aradu usmrtijo 13 madžarskih generalov - aradskih mučenikov
  • 1889: v Parizu odprejo zabavišče Moulin Rouge
  • 1889: Thomas Alva Edison predstavi svoj snemalni aparat
  • 1918: ustanovljen narodni svet SHS s sedežem v Zagrebu
  • 1927: posnet prvi zvočni film Pevec jazza
  • 1939: Adolf Hitler predlaga mirovni načrt Združenemu kraljestvu; kapitulacija zadnjih poljskih vojaških enot
  • 1944: Rdeča armada prodre na Madžarsko
  • 1948: predstavljen Citroënov avtomobil 2CV, pri nas znan kot »spaček«
  • 1962: začetek predvajanja filma Dr. No, prvega iz serije filmov o Jamesu Bondu
  • 1966: v ZDA prepovejo LSD
  • 1973: z napadom Egipta in Sirije na Izrael se prične jomkipurska vojna
  • praznik: dan državnosti v Egiptu

6. oktober 2017. leta[uredi]

Zadnji rojstni dan je sicer res dokaj bližnja preteklost, a imam kar nekaj razlogov, da se ga spominjam tudi čez leta:

  • bil je prvi petek študijskega obdobja
  • ob 7.10 se je začelo prvo predavanje pri Uvodu v študij slovenske književnosti - predmetu, ki je "kriv" (zaslužen) tudi za pisanje vsega tegale
  • prvič sem v živo videl prof. dr. Hladnika
  • prvič sem slišal za Wikiverzo
  • izvedel sem, da Slovenci nimamo le ene Nove pisarije (in niti slutil, kako pomembna zame bo kmalu tista druga)

6. oktober na SlovLitu (naslovi člankov)[uredi]

2017[uredi]

  • Slovenščina v šoli 20/2 (2017) (od: M. Podsedenšek)
  • Pogovor o branju z Marcellom Potoccom (od: V. Tucovič)
  • Slovenščina kot nacionalni interes (od: N. Rožman Ivančič)

2016[uredi]

  • Lingvistični krožek: Kako reči ne (od: Lingvistični krožek)
  • Pogovor za Prvi program: Priimkovna delavnica (od: P. Močnik)
  • Spolno občutljiva raba jezika (od: A. Čobec)

2015[uredi]

  • Sodobna poljska drama (od: D. Sprinčnik)
  • Primorski slovenistični dnevi (od: N. Đukić)
  • Popravek v napovedi simpozija Spomin na Jožeta Toporišiča (od: M. Jesenek)
  • Vabilo na predavanje Digitalizacija virov (od: P. Marinšek)
  • Vabilo na predavanje Jezikovna kultura v šolski praksi (od: Lingvistični krožek)

Popotovanje iz Litije do Čateža 160 let pozneje[uredi]

10. novembra sem se ob 6.20 pojavil na ljubljanskem kolodvoru. Rana ura ni moja sovražnica, zato sem bil nasmejan. Dobrega razpoloženja so bili tudi sošolci, zato sem vedel, da je pred menoj sijajen dan. Naš vlak je ob 6.50 že odrinil. Nikomur ni niti na misel prišlo, da bi "še kitico ali dve" odspal, najbrž pa se mu ne bi niti izplačalo, saj smo v Litijo prispeli kot bi trenil.

Najprej smo se zaustavili pri partizanskem spomeniku. Predvidena je bila 15-minutna razlaga profesorja Hladnika. A besede so mu kar stekle, zato se je podaljšala na 45 minut. A vsi smo z zanimanjem poslušali – o spomeniku, ob katerem smo stali, o Plečniku, o slovenskih literarnih zgodovinarjih, o preteklosti izleta, ki je bil na ta dan pred nami, in nenazadnje o Franu Levstiku – tistemu, ki je v prvi vrsti zaslužen za to, da smo ta petek Uvod študij slovenske književnosti poslušali na terenu in ne v razredu. Tudi o njegovem popotovanju je pripovedoval profesor, kakopak.

Prvi koraki so se začeli. Ni trajalo dolgo, pa smo že bili v Šmartnem. In prvič (sicer tudi edinkrat) se nam je uspelo izgubiti. Bil sem med tisto peščico, ki je zašla v prvo gostilno, čeprav se je skupina namenila v drugo. Da bi se znova našli, smo pogledali tudi v cerkev in v trgovino, tako da smo po hitrem postopku pregledali lep del vsega, kar ponuja Šmartno. Navsezadnje je bila rešitev ... telefon.

Pot se je nadaljevala mimo hiše, v kateri je bival Slavko Grum, nato pa smo postopoma prehajali v bolj gozdnat, za hojo prijetnejši del. Po takem terenu smo hodili dobri dve uri (čeprav sta pretekli kot nekaj minut), dokler se nismo zaustavili pri cerkvici sv. Mohorja in Fortunata. Tu smo znanje o Levstiku še poglobili, za hec pa smo v svojih narečjih interpretirali začetne odstavke Popotovanja iz Litije do Čateža. Zopet je trajalo hitrih 45 minut, tako da smo čas predavanja dosegli in nismo natolkli nikakršnega zaostanka.

Pred nami se je kazalo vse več zidanic. Ambient je postajal ustrezen za refleksijo Levstikovega pripovedovanja – no, zdi se mi, da je imel nekoliko ugodnejše vreme kot mi. A na tega smo se požvižgali. Prediskutirati smo morali toliko tem (prvi študijski mesec, predavanja, literaturo, prosti čas, humor – tega je bilo po mojem največ), da je bilo vse ostalo nepomembno. In med vsemi besedami se je med nami kar iznenada pokazal sv. Mihael, za njim pa še sv. Marija. Čatež in nad njim Zaplaz. Pred nami je bil še zadnji vzpon, nato pa je bil čas za zaslužen topel obrok v Tončkovem domu na Čatežu. Za nami je bilo 22 kilometrov, ki sem jih sam označil za prijeten, a nekoliko daljši sprehod. Pot se mi resnično ni zdela naporna, gotovo pa je prijetnejšo naredila dobra družba.

Plan je od nas zahteval še nekaj kilometrov hoje do Velike Loke, kjer naj bi se vkrcali na vlak in v Ljubljani dovršili krog. Ker pa se je ura bližala peti, sam pa sem imel ob sedmih v rodnih Trbovljah obveznost (vajo godbe, pri katerim igram trobento), sem si iz Čateža naročil prevoz. Ker so se mi trije sošolci v avtu pridružili, me je zapekla vest, da sem jih kot kača v raju zapeljal, jih tako prikrajšal dela potovanja in jim preprečil izpolnitev plana. Seveda, grešnik sem bil tudi sam – vaja v tem primeru ni bila izgovor. Izpovedal sem se kar profesorju, ki me je podučil, da grehu sledi pokora. In obljubil sem jo. Obljubljam jo še tule: V tem študijskem letu bom še enkrat prehodil pot iz Litije do Čateža, da pa bo kazen smiselna, se bom istega dne vrnil še nazaj v Litijo. Najbolje bi jo bilo opraviti še v tem semestru, ko Uvod v študij slovenske književnosti še traja. Ker pa je dan kratek, bom to odložil na pomlad. Profesor Hladnik me je že opozoril, da v primeru neizpolnitve ali nejasno dokazane izpolnitve sledi dodatna tipkarska naloga, ki ne bo lahka ...

Ne glede na to, kako se bo s tole mojo obljubo razpletlo (pa saj jo bom izpolnil, kaj sploh pomišljam!), lahko za konec rečem le eno: Popotovanje, s slovenistično druščino vred se vidimo ob letu osorej.

Literarni dogodek, na katerega sem naletel[uredi]

Literarnovedni dogodek, ki mi je padel v oči, je simpozij o literarnem zgodovinarju Tonetu Pretnarju, ki je potekal v Tržiču sredi novembra. Res je, da nam je bila naloga poiskati tale dogodek dana 8. 12. (torej slab mesec po simpoziju), a objava, ki je o poteku dogodka poročala (ter prikazala nekaj fotografij) se je na forumu SlovLit pojavila šele 13. 12. – sicer verjetno ne prva na to temo. Ker dotičnega literarnega zgodovinarja vse do Uvoda v študij slovenske književnosti nisem poznal, sem se kljub pozni objavi odločil, da bo to tisto, kar se bo znašlo na moji uporabniški wikistrani.

Slovarček neznanih in manj znanih besed[uredi]

SSKJ[uredi]

V to skupino nizam besede, katerih pomen mi razodeva zvesti prijatelj SSKJ (opomba: do 7. 12. se je ta prijatelj imenoval samo SSKJ, nato pa ga je doletela pomladitev, zaradi katere se je prekrstil v SSKJ 2).

  • ad hóc in ad hòc [adhok] prisl. (ọ̑; ȍ) knjiž. posebej za ta primer, v ta namen: ad hoc imenovana komisija; neskl. pril.: ad hoc sestanek
  • alínea -e ž (ȋ) knjiž. odstavek, zlasti pri naštevalni razporeditvi: druga alinea člena
  • aspirácija -e ž (á) nav. mn., knjiž. prizadevanje za kaj; težnja, želja: uresničili so svoje politične aspiracije; visoke aspiracije; imperialistične, nacionalistične aspiracije; kulturne, umetniške aspiracije; tuje aspiracije po naši zemlji ◊ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom, pridih; med. izsesavanje; vsesavanje; teh. izsesavanje vlažnega, prašnega zraka iz strojev
  • bagatéla -e ž (ẹ̑) ekspr. kar je malo vredno, malenkost: za tako bagatelo se ni vredno prepirati; eh, bagatela! ♦ muz. krajša, manj zahtevna skladba, navadno za klavir // zelo nizka cena: dobiti, kupiti, prodati za bagatelo
  • citatomaníja -e ž (ȋ) nav. slabš. nagnjenost k prekomernemu citiranju: njegovo pogosto citiranje meji že na citatomanijo
  • derivatíven -vna -o prid. (ȋ) jur. pridobljen od pravnega prednika: derivativna pravica
  • egalitarízem -zma m (ī) soc. nazor, da so ljudje enaki, enakopravni: egalitarizem in demokratičnost / uravnilovka in parole cenenega egalitarizma v filmu
  • embárgo -a m (ȃ) 1. ekon. prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora: država je uvedla embargo na nekatere proizvode; vzpostaviti, preklicati embargo; popoln embargo; s politiko embarga niso dosegli cilja 2. jur. prisilno zadrževanje ladje tuje države v pristanišču
  • garnírati -am dov. in nedov. (ȋ) okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili, obložiti: garnirati pečenko z zelenjavo in gobicami // knjiž. okrasiti, olepšati: mizo so lepo garnirali; pren., ekspr. vse ugotovitve so v diskusiji garnirali s številkami
  • imponírati -am nedov. (ȋ) knjiž., navadno z dajalnikom vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja: hotel ji je imponirati; to mu imponira; njegovo vedenje mu prav nič ne imponira; s svojim nastopom je ljudem zelo imponiral / samozavest vselej imponira
  • inêrcija -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije
  • inêrtnost -i ž (ȇ) knjiž. lenobnost, nedelavnost: inertnost društvenih članov / družbena duhovna inertnost; inertnost v kulturnem življenju / upreti se inertnosti v vseh oblikah / publ. zaradi inertnosti množice se ta težnja ni mogla uveljaviti
  • inténca -e ž (ẹ̑) knjiž., redko težnja, nagnjenje, usmerjenost: razumeti pisateljeve intence / osnovna intenca knjige je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko
  • interpúnkcija -e ž (ú) jezikosl. uporabljanje, postavljanje ločil: pravila interpunkcije / ne postavlja nobenih interpunkcij ločil
  • kompilírati -am nedov. in dov. (ȋ) nav. slabš. izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih: nič izvirnega ni napisal, vse življenje je samo kompiliral / kompiliral je iz različnih virov ♦ jur. sestavljati nove predpise po starih brez bistvenih sprememb
  • kredibílnost -i ž (ȋ) dejstvo, da je kdo kredibilen: izgubiti kredibilnost; politična kredibilnost; kredibilnost države; Dvignili sta se nam kredibilnost in prepoznavnost, kar je močno vplivalo na prodajo v Sloveniji E ↑kredibílni
  • kurzíva -e ž (ȋ) tisk. tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami: posamezne besede so bile v kurzivi
  • lôza in lóza -e ž (ó; ọ́) 1. knjiž. gozd: iti v lozo po zelenje; v lozi šumi in buči; temna loza / brezova loza // ekspr., v zvezi gluha loza gozd, področje, ki je brez zvoka, šuma, odmeva: zašel je v gluho lozo / klicala je, a odmevala je le gluha loza ● knjiž., ekspr. zdi se mi, da sem govoril v gluhi lozi da nihče ni poslušal, upošteval mojih besed 2. star. (vinska) trta: le še nekaj listov se drži loze / trebiti kamenje, lozo in robido
  • manierízem -zma m (ī) um. umetnostni slog med renesanso in barokom: raziskovati manierizem; manierizem v slikarstvu; obdobje manierizma // likovno izražanje z elementi tega sloga: pri tem slikarju lahko govorimo o manierizmu; manierizem obdonavskega slikarstva
  • nihilízem -zma m (ī) nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote: pristaš nihilizma // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: med mladimi se je širil nihilizem / idejni, kulturni, moralni nihilizem ♦ filoz. filozofski nihilizem ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice
  • paradígma -e ž (ȋ) knjiž. vzorec, primer: paradigme za rekonstrukcijo dogodka / ekspr. njegova literatura je paradigma natančnosti ♦ lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec
  • pásus -a m (ȃ) knjiž. odlomek, del: črtati neustrezne pasuse; to je najlepši lirski pasus njegove poezije; pasus drame
  • razpečávati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb: razpečavati ukradeno blago, mamila; razpečavati ilegalno literaturo 2. knjiž. razdeljevati, razpošiljati: razpečavati filme, knjige ● zastar. živino so razpečavali v druge kraje prodajali
  • recenzènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor recenzira, ocenjevalec: recenzent je predlagal nekatere popravke; določiti recenzenta; recenzent učbenika / gledališki, založniški recenzent
  • recenzírati -am dvovid., nedov. -ajóč; -an -ana; recenzíranje (ȋ) kaj ~ šolske knjige (oceniti, presoditi)
  • redigírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati: redigirati radijska poročila; redigirati zbornik 2. delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spreminjati, popravljati: redigirati govor, pogodbo; Prešeren je redigiral nekaj ljudskih pesmi / redigirati jezik, ločila ♦ lingv. redigirati geslo za objavo v slovarju ga pomensko, oblikovno, stilno razčlenjevati v pismeni obliki, urejati
  • redundánten -tna -o prid. (ȃ) lingv., mat. ki prenaša določeno obvestilo z več znaki, prvinami, kot je nujno potrebno: redundantno obvestilo
  • relevánten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. pomemben, bistven: relevantni podatki; to je za presojo položaja relevantno; pravno relevanten
  • servílnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost servilnega človeka: zaradi servilnosti pri sodelavcih ni bil priljubljen / servilnost do nadrejenih
  • sporádičen -čna -o prid.(á) ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih: sporadični primeri griže / akcije za izboljšanje onesnaženega zraka so žal samo sporadične; sporadične pošiljke hrane
  • špijonáža -e ž (ȃ) vohunstvo: odkriti špijonažo; bil je aretiran in obsojen zaradi špijonaže / biti v službi nemške, sovražnikove špijonaže / gospodarska, industrijska špijonaža; vojaška špijonáža
  • uzurpácija -e ž (á) knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev: uzurpacija oblasti, vladanja / uzurpacija kraljestva

Drugi viri[uredi]

Zvesti prijatelj ni vseved, zato je treba pomen nekaterih besed poiskati drugje – navadno je rešitev kar Wikipedija.

  • derridajevska šola
  • DOI = identifikator digitalnega objekta (angl. Digital Object Identifier)
  • emulacija
  • IKT = informacijsko-komunikacijska tehnologija
  • kliktivizem
  • metapodatki = podatki, ki vsebujejo informacije o nekem podatku, a niso del le-tega
  • OA = prosti dostop (angl. Open access)
  • OCR = optični prepoznavalec znakov (angl. Optical character recognition)
  • repozitorij = javno dostopna shramba

Čisto za konec[uredi]

Ta zapis sledi po izpitu.