DOMAČE NALOGE PRI PREDMETU UVOD V ŠTUDIJ SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI

Prva domača naloga

Pes in mačka

Druga domača naloga

MOJE PRVO ROKOVANJE Z REVIJO SODOBNOST

Na petkovo predavanje se odpravim zadnjo minuto, upajoč, da bo le-to odpadlo. Ob spoznanju, da nisem te sreče, se neprespana zavlečem v predavalnico. Zlezem na svoje običajno mesto in zaspano pogledam po mizi, nakar moje oči obvisijo na sivo-rdeči knjigi, ki v meni takoj vzbudi interes. Pobožam njene platnice, na katerih piše Sodobnost, in jo počasi - kot je običajno za moja petkova jutra - tudi odprem. Radovedno prešinem prve strani in kaj kmalu zaidem v razdelek, ki nosi naslov "Tuja obzorja". Ugotovim, da so te strani posejane s poezijo, ki v meni vzbudi zanimanje. To zanimanje me obenem navduši in preseneti, saj vem, da nisem človek, ki bi imel energijo navduševati se nad nečem ob tako zgodnjih jutranjih urah. Obračam list za listom, prebiram verze in, popolnoma zatopljena v poezijo teh meni neznanih ljudi, preslišim prihod profesorja. Ponovno pridem "k zavesti" ob njegovih besedah, da nam revije, ki ležijo po klopeh, podari. Na obrazu se mi nariše nasmeh. To je bil prvi - in upam, da ne tudi zadnji - petek, ko sem bila vesela, da predavanje ob 7:10 ni odpadlo! :)

Tretja domača naloga

SLAVISTIČNA REVIJA IN RAZPOTJE MED JEZIKOM IN LEPOSLOVJEM

Petkova srečanja s profesorjem Hladnikom me na urah predmeta Uvod v študij slovenske književnosti ne pustijo ravnodušne. Tudi na našem tretjem srečanju se ponovi scenarij z drugega - profesor v predavalnico zakoraka s kupom rdečih knjig. Eno izmed teh prime ter nam z njo zažuga rekoč, da je to naša naslednja domača naloga. Te nadvse zanimive, ravno prav debele rdeče knjižice zaokrožijo po klopeh. Manjši kup se zaustavi tudi pri naju s sošolko. Pograbim eno s sredine kupa. "Ta, ta bo prava!" pomislim. Površno jo prelistam in se zaustavim na 91. strani, kjer me zdrami znano ime - Mihail Afanasijevič Bulgakov. Nadaljujem z branjem in spoznam, da članek govori o Mojstru in Margareti, eni izmed mojih najljubših knjig. Pogumno nadaljujem z branjem in se - na moje presenečenje - z lahkoto prebijam skozi ta strokoven članek. Pa ne zato, ker avtorica članka ne bi imela dovolj kompleksnega, s termini posejanega jezika, temveč zato, ker se mi zdi skrajno zanimiv! Razmišljam, katera izmed podarjenih revij mi je bila bolj všeč ... Obe sta me pritegnili, to je dejstvo. Ob prebiranju obeh sem uživala ter kvalitetno preživela večerne ure. Če bi "sodila knjigo po platnicah", bi na pedestal postavila Slavistično revijo, vendar bom v tem primeru obe postavila na stopničko za prvo mesto.

Četrta domača naloga

KAJ REVIZORKI NI BILO VŠEČ?

Odprem Wikiverzo in opazim novo sporočilo. Piše mi revizorka. Opozori me na napačno rabo drugega dela narekovaja ter mi naroči, naj naglasim besede, ki že same eksplicitno nosijo kak naglas. To storim ter ob svoje ime na seznamu ponovno napišem pp. Čakam na njen odziv in upam, da sem tokrat uspela vse postoriti tako, kot je treba. :)

BRANJE SEPARATA

Profesor Hladnik nas ponovno obdari. Tokrat v predavalnico prinese kup separatov, tj. "posebej vezanih sestavkov, ki izidejo v knjigi, reviji". Pograbim dve, in sicer Jezik in slovstvo iz leta 1977/78 ter Slavistično revijo iz leta 1993. Kako izjemno tanki knjižici, v primerjavo z revijama Sodobnost in Slavistična revija, pomislim. Profesor nam naroči, naj bomo pozorni na imena literarnih zgodovinarjev, ki se pojavljajo v teh separatih. Izbrani gradivi preletim in obvisim nad imenom "Franc Zadravec", ki ga profesor še posebej omenja. Vsebino separatom površno prečešem in ugotovim, da v meni ne vzbuja nikakršnega interesa. Morda sem le utrujena. Z branjem bom ponovno poskusila tedaj, ko bom čez nekaj let med pospravljanjem sobe ponovno naletela na kup revij, za katere nisem imela srca, da bi jih zavrgla, obenem pa sem bila prepričana, da jih bom tako ali drugače nekoč potrebovala. Le Bog ve za kaj ...

Peta domača naloga

LE KDO MI JE NA SLOVLITU IZKAZAL ČAST NA DAN MOJEGA ROJSTVA?

V DRUŽBI NOVE PISARIJE

UVOD

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje literarnovedni priročnik Praktični spisovnik (1990-2002); skrbel za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti itd.
- "nova" namiguje na t. i. nove medije, a se tudi trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti (ta se ne ukvarja z multimedio=zvok, video in večpredstavnost)
pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomenila slovnico
danes pismenost pomeni "znanje branja in pisanja" oziroma še širše: "znanje, poznavanje česa sploh"
Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupnega avtorstva
dilema, ali objaviti Novo pisarijo na Wikimedijina spletišča:
- NE: mogoči so neposredni posegi, besedilo lahko spreminja kdorkoli
- DA: možen je vpogled v historiat nastajanja, omogoča sprotno nastajanje, dopolnjevanje besedila, beročo skupnost spodbuja k oblikovanju povratne informacije in k popravljanju, dopolnjevanju; Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku; treba jih je razumeti kot proces, kot "rastočo knjigo"; možnost vpogleda v spremembe, skozi katere je šlo besedilo, omogoča samorefleksijo; gre za eksperiment z medijem

Kam z avtorjem

odgovornost za knjigo ima avtor Miran Hladnik
ali je smiselno navajati avtorstvo, glede na to, da je to dokumentirano v historiatu knjige?
v avtorsko delo na javnem mestu se lahko vtakne vsakdo (pod pravim imenom ali pa pod psevdonimom), zato je to nevarno
kraja ali sovražni prevzem izdelka nista mogoča, prosta uporaba ali adaptacija pa sta mogoči in zaželeni pod pogojem, da navedemo avtorjevo ime
kako pa je z letnicami izdaje? se bodo te dodajale, ko se bo knjiga dopolnila? ali se bodo taka dopolnila razumela kot ponatisi?

Prešernova Nova pisarija

tudi Prešernova satirična pesnitev nosi tovrstni naslov (sprva Kranjska pisarija)
objavljena je bila v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelica leta 1831
Prešeren je z njo karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost
v Poezijah (1847) je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije
je med Prešernovimi daljšimi pesnitvami, saj obsega 47 tercin (142 verzov)
gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja
Prešeren z nesimpatičnim pisarjevim stališčem ironizira nasprotnike svoje poetike: slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška
začne se enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja
- čas okrog 1830 je primerljiv s tistim okrog 2010 kljub drugačnemu značaju in deležu pismenosti

PISMENOST

biti pismen pomeni obladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
pojem se je oblikoval, da bi odlikoval posvečene posameznike, ki so za razliko od večine, ki se je sporazumevala ustno, znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči (to so bili sprva religiozni teksti)
nepismeni so za to pismeno elito razvili izraz "pismouk" (razlagalec svetih spisov, učenjak)
pismenost začne izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in postaja nuja za vsakega posameznika z uvedbo obveznega šolanja (v zadnji četrtini 18. stoletja)
danes je biti nepismen ali polpismen sramotno, družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito
pismenost določa prag civiliziranosti (razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke blizu 100)
KAKO SE SPREMINJA RAZUMEVANJE PISMENOSTI?
- nekoč je pisati pomenilo pisati z roko (svinčnik, pero, nalivka, pozneje kemični svinčniki, ki so jih nekateri pedagogi celo preganjali)
- tipkali so le profesionalci: strojepiski v tajniški službi, stavci, publicisti, znanstveni pisci
- tipkanja ni učil nihče (z izjemo administrativnih šol), namesto tega so učili lepopisje
- danes z roko piše le šolajoča se mladina, pisci grafitov, kaligrafski opremljevalci diplom in plaket, sleherniki pa v pismih ob posebnih priložnostih (smrt, poroka, rojstvo, ko se nam pokvari računalnik, izgubimo mobilnik)
- tiskanje vozovnic na elektronski napravi na vlakih zamenja blokec in svinčnik
spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami: starejši pismeni državljani očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, sestavljati stavkov; mladi bi jim najverjetneje zabrusili, da so nepismeni oni, ki ne obvladajo osnov sodobne komunikacije (poiskati informacij na internetu, teh hitro selekcionirati, napisati navadne e-pošte ali klepetati na forumih in v blogih)
- le kaj jim pomagajo lepo zloženi stavki, če jih ne znajo spraviti na zaslon?
pismenost razumemo kot DVOJNO SPOSOBNOST:
- sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij
- sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji
do pred kratkim so bili poslušalec, bralec ali gledalec dejavni samo toliko, kolikor so lahko svobodno izklapljali naprave ali zapirali publikacije, odzivanje sprejemnikov na informacije ali pogovarjanje s tvorci sporočil pa ni bilo predvideno
stališče, da za pismenega označimo že tistega, ki se je le naučil pritiskati tipke (naprej, nazaj, snemaj, razveljavi ...), oziroma sprehajati se po menijih in pritiskati na vnašalko (ENTER)
te spretnosti ne moremo pripisovati svetu novih medijev in elektronskih naprav; tudi na šolskih testih ali na vprašalnikih za vozniški izpit lahko izbiramo med že ponujenimi možnostmi in obkrožimo pravilno
že sam pritisk na gumb (gumb alarmnega sistema, mikrovalovke, centralnega ogrevanja ...) lahko razumemo kot tvorjenje sporočila, npr. "zaženi napravo", "vključi brisalce", vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti (kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj, da si znal ošiliti svinčnik, namočiti pero v črnilo)
pismenost ni ena sama, ampak je teh več (specialne pismenosti=sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah); obvladanje več sporazumevalnih kodeksov je prednost:
- če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen
- če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen
- če znam delati z računalnikom, sem računalniško pismen
- če se znajdem v mestu, sem urbano pismen
samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji; pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati
TESTI PISMENOSTI (npr PISA 2009):
- nas vznemirijo pri slabih rezultatih; publicistična vznemirjenost je dober znak in prvi pogoj za to, da se napake popravijo
- šolarji se slabo odrežejo pri bralni pismenosti, nadpovprečni so rezultati slovenske e-pismenosti
- bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo
danes vsakdanja pisna sporočila tipkamo, največkrat v mobije; komunikacija preko mobijev in računalnikov je zaradi pogoste uporabe in velikega števila uporabnikov že del splošne pismenosti
pojem pismenost se bo v prihodnje zagotovo dosti spreminjal - napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave ali občevalnike (kot bi rekel Boris Grabnar)
obstaja možnost, da v prihodnosti pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes
če bi hoteli izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja, ki ga je imel v 18. stoletju, bi morali dvigniti prag, ki loči pismene od nepismenih; za ta prag bi lahko določili prav internetno publiciranje
- bloge bere npr 43% uporabnikov interneta, piše pa jih le 6% uporabnikov, kar spominja na odstotke pismenosti pred uvedbo obveznega šolanja
sprijazniti se moramo s tem, da pismenost danes določa obnašanje velike večine, prizadevati si moramo vanjo vključevati nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih
še vedno najdemo nostalgike, ki prisegajo na tradicionalno komunikacijo, se ne zmenijo za sodobno tehnologijo itd. (danes je teh vedno manj)
razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno po amiševsko ali celo v razbijaškem slogu ludistov iz začetka 19. stoletja upirati
tehnologijo obrnimo sebi v prid ter si z njo pomagajmo do raznovrstne, kompleksne in učinkovite pismenosti!
navdušenje za informacijsko družbo in njeno elektronsko podporo je treba trezno omejiti; računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo
novodobno elektronska pismenost je nujne sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega
ali je naivno upati, da bo kreativna dejavnost blogerjev, wikipedistov in drugih čez čas postala novo merilo in standard splošne pismenosti?
za skupnost razvitega sveta velja, da ima pismenost blizu stoodstotno oz. da je delež analfabetov primerljiv z deležem umsko prikrajšanih
visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti
priročnike zanimajo višje oblike pismenosti, ki računajo na sposobnost tvorjenja pisnih sporočil in razširjanja v javnosti
publicistov, katerih objave so bibliografsko registrirane, je okroh 16.000 in 18.000, medtem ko je blogarjev okrog 46.000 ...
sporočilo brez bralca je mrtvo in zares ne šteje
tudi če je pisanje neprimerno lažje kot nekdaj, saj so za majhen denar ali zastonj (v knjižnicah) na voljo orodja za pisanje, prostor za objavo pa je zastonj, se tega posla loti redko kdo
vlogo pišočega mnogi povezujejo s čudaštvom, njihovih del ne cenijo, kot bi jih morali
s pisanjem se tako ali drugače ukvarja zelo majhen del populacije
pred nastopom obveznega šolanja so bili ljudje, ki so se znali podpisati, manjšina; z višanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj
družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo: zaostrujejo se habilitacijski kriteriji, na Wikipediji administratorji bolj energično izločajo manj kompetentne pisce
podjetnost lahko razumemo kot sinonim kreativnosti; kot humanistom bi nam moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večjio del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja

Informacijska družba

informacijska drućba (informacijska doma, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society)
pojmovni repertoar za njeno utemeljevanje in refleksijo vsebuje različne koncepte:
- participativna kultura (participatory society)
- družbeni mediji (social media)
- družabna omrežja (social networks)
- fanovska kultura
tiskana knjiga je pri nas reprezentirala starejše oblike komunikacije in obenem simbolizirala nacionalno organizacijo skupnosti
kultura natisnjene knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom - njena civilizacijska vloga je marginalizirana
stališče, da je digitalna informacija ranljivejša od natisnjene, ker za dostop do nje potrebujemo elektriko, računalnik itd. je vprašljivo

Wikiji

razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so:
- lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov)
- volontarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja)
- kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline)
- tesnejši stik z realnostjo (vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov ter nagovarja k jasnemu in jedernatemu, torej enciklopedičnemu izražanju)
wikiji (havajsko wikiwiki "res hitro") so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti
spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij
Wikimedijina spletišča zajemajo:
- spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
- Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
- Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)
- Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)
- Zbirko (za slikovno gradivo)
Wikislovar
Wikije so izbrala za primeren vmesnik tudi druga spletišča, na wikijih so npr. nekateri oddelki in literarnovedni projekti
Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije; družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij
ko govorimo o spletni enciklopediji Wikipediji, nimamo v prvem planu spletišča kot vira informacij, ampak možnost uporabnikovega poseganja v spletišče
Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju
s kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja; kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji
- v 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku; prej ko je jezik dosegel tisto razvojno fazo, ki je omogočila prevod svetega pisma, višje na lestvici se je pojavil
- slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija
- v 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino
- konec 20. stoletja bi narode lahko rangirali po tem, ali imajo v svojem jeziku "biblije našega časa", operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981; slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni "windowsi"; danes so prevedena v več kot 56 jezikov
na lestvici jezikov na Wikipediji - jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti (obsegu, številu povezav ...) - je slovenščina trenutno okrog 40. mesta; z emancipacijo drugih jezikov se po lestvici spušča
- njena "pravična" uvrstitev glede na število govorcev bi morala biti okroh 150. mesta
KORNAIJEVA KATEGORIZACIJA
- 1. skupina = "comfort zone"; tem jezikom se ni treba bati za preživetje
- 2. skupina = vitalni jeziki; 83 jezikov; sem spada tudi slovenščina; tem jezikom digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco
- 3. skupina = "border line"; 90 jezikov, ki imajo nejasno prihodnost; ob primerni jezikovni politiki se bodo uvrstili med vitalne jezike, sicer pa lahko zdrsnejo v nižjo skupino tj. med umirajoče oz. mrtve jezike
- 4. skupina: mrtvi oz. umirajoči jeziki; 41 jezikov, ki se pišejo
na svetu je okrog 6500 jezikov, ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (nimajo slovnic, slovarjev, knjig ali digitalnih orodij) in izginjajo z zadnjimi govorci
TRENUTNO STANJE NA WIKIPEDIJI (2014)
obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov čaka na vstop
delež te v angleščini je 13% in pada
obsegajo 30 mio gesel, letni prirastek je 3 milijone gesel
pri uporabi prednjačijo: angleška, japonska, nemška, španska, francoska in italijanska Wikipedija
ali ne bi bilo lažje, če bi težili k enemu skupnemu jeziku?
- NE ---> vsak jezik po svoje gleda na svet, ga po svoje modelira
- več kot je jezikov, več je kulturnih izbir
- z jeziki je podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživitvene možnosti
slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 (ang. od 2001)
leta 2016 je presegla 150.000 gesel; v enem letu se je registriralo 125.000 slovenskih uporabnikov, ki so želeli Wikipedijo urejati (6% populacije)
- med zares aktivne uporabnike lahko prištevamo tiste, katerih delovanje je trajnejše (takih le za 0,025% populacije)
status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'
objave so opremljene z licenco cc, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljuv temu da je vsaj pri besedilih avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja
v historiatu besedil je mogoče avtorsko identificirati vsako vejico
slovensko geslo doživi povprečno 14 urejanj, urejevalcev pa pride na članek manj
avtoriteta kot ovira kreativnosti posameznika in njegovi svobodi
uveljavljanje avtorstva kot stvar ega in želje po honorarju
vodilni gesli wikiskupnosti sta OHRANJANJE in SPODBUJANJE KREATIVNOSTI IN SVOBODE
kljub odsotnosti avtoritete onemogočajo avtorsko samovoljo
na vrhu vsake strani na wikispletiščih so štirje zavihki:
- Članek (Stran, Preberi)
- Pogovor (diskusija o uredniških zadevah): se vključiti v debato z drugimi pisci
- Uredi oz. Uredi kodo: če hočemo članek urejati
- Zgodovina: če hočemo imeti vpogled v zgodovino nastajanja strani, videti redakcijske spremembe skozi katere je šel članek
kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing)
objave kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost
Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti - te ne jamčita več doktorat in objavljena monografija, relevantna postajajo tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike
eden glavnih wikipedijskih principov je nevtralnost (NPOV - neutral point of view, nepristranskost)
Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker
- za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega
- piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic
- prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)
- uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti
- so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)
- je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča so močno pedagoško orodje - šolska uporabnost wikijev pa ni bila očitna že od samega začetka
2004 - potreba po popisu skupinskih projektov; 2005 - se jih začnejo lotevati v fakultetnih seminarjih (teologija, zgodovina, slovenistika, pedagoška fakulteta)
2007 študentski wikiprojekti dobijo svoje poglavje
pojavljala se je dilema, kaj če študentski angažma spodkoplje temeljno značilnost Wikipedije, tj. PROSTOVOLJNOST; bi tako ogrozili privlačnost Wikipedije?
Wikipedija s svojo maksimalno odprtostjo postavlja šoli hud izziv; uporabiti v šoli Wikipedijo pomeni izstopiti iz varnega zavetja "šole zaradi šole same" v svet realne strokovne komunikacije, pomeni soočenje z realnim svetom
tak stik z odraslim svetom študenta pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti
Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico; to je lahko kvečjemu le Wikiverza, ki je nekakšna pripravljalnica za vstop v vedno zahtevnejšo Wikipedijo (gesla iz Wikiverze počasi dozorevajo do oblike, ki je primerna za objavo na Wikipediji)
podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo:
- prostodostopna: Moodle
- odprta javnosti: MOOC
uporaba Wikiverze se zdi enostavnejša, ker ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik
zaradi maksimalne odprtosti Wikiverza za ocenjevanje študentskih izdelkov seveda ni primerna
formalno "nepotrebne intervencije" drugih v naše izdelke spadajo v kategorijo vandalizma (povprečni čas trajanja vandalskih posegov je dobri dve minuti; na ang. Wikipediji)
Slovenec je na praznovanje kulturnega praznika vandaliziral geslo o Francetu Prešernu; posledice tega dejanja je odpravil Tamilec; vprašanje negativnosti globalizacije?

Avtor

t. i. interpretacijska šola nastopi v 60. letih 20. stoletja, večidel je usmerjena k avtorju (Ocvirk, Ivan Prijatelj)
naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu (ne sprašujejo se več, kaj je avtor hotel povedati)
v 80. letih se je ponovno pozornost preusmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju
- trivialna literatura = literatura za bralca (nasprotje: elitna literatura = avtorska literatura)
- ni več pomembno besedilo "kot tako" (samo po sebi), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega
meje med temi fazami niso začrtane, vseskozi izhajajo razpravne knjige prvega, drugega ali tretjega tipa

Motivacija za pisanje

pisanja se v grobem lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo; med motivacijami je včasih težko razlikovati
velikokrat se srečamo z avtorskim napuhom, ki se kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu (včasih tudi v hotenih ali nehotenih prevarah)
avtorski napuh nas vodi, da gremo v člankih kolegov najprej v seznam literature pogledati, ali so upoštevali naše delo in nas citirali (neetično bi ravnali, če bi maščevalno pri svojih referencah izpustili tega kolega)
znanstveni prestiž si pridobimo z izumljanjem terminov, da se potem postavimo kot njihovi utemeljitelji, in prežimo na vse, ki terminov ne bodo uporabljali dosledno v skladu z našo definicijo
znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta
- znanstvenik oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri (ali teorija deluje)
- sporno je, če znanstvenik zanemari gradivo in metode, ki bi ga pripeljale do nasprotnih rezultatov; to je po navadi rezultat znanstvenega začetništva in ne zavestne znanstvene prevare
neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim, še bolj sporno pa je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral, in se pripravljal na njegovo objavo
neetične motivacije za pisanje je treba ločiti od bolezenske motivacije, tj. pisanje zaradi pisanja samega
obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je skrajna, bolezenska oblika pisanja
tudi leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o čem poročati, vendar je pri leposlovju poudarek na tem, KAKO je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini poročila
v splošnem velja (tudi v leposlovju), da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno
- tako pisanje si včasih privoščijo t. i. veliki avtorji, da bi utrdili svoj položaj brezprizivnih avtoritet
- MISEL NA BRALCA JE POGOJ ZA TO, DA SPOROČILO DOSEŽE SVOJ CILJ
pri interpretaciji literarnih del večkrat pride do napačnega razumevanja, iskanja alternativnega pomena povedanega ...če le hočemo, potem sporočilo razumemo natanko tako, kot je bilo izrečeno oz. zapisano
še vedno smo optimistični glede novih tehnoloških možnosti, ki množiščnejšo udeležbo v pisanju vsaj omogočajo
v skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih (glede na prostor objave in namembnika):
- za vsakdanje sporazumevanje
- leposlovno
- strokovno
- znanstveno ter publicistično oz. novinarsko
  - znanstvene: objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij
  - strokovne: objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo; v šoli, enciklopedijah, leksikonih, slovarjih
  - publicistična: objave v dnevnem časopisju, zabavni prediodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd.

Izbira jezika

za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina
naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika
strah, da bi se slovenščina v prihodnje dogajala v tujih jezikih, je odveč (npr. v angleščini)
Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke že od leta 1950, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki
- angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah
zadnja desetletja prihaja do dvojezičnih tematskih številk zbornikov na mednarodnih simpozijih, ki naj pomagajo revijam vstopiti v prestižne citatne baze
pokazalo se je, da zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje
angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju -> krivda na strani malomarnih bralcev, ki spregledajo objave v kakšnem drugem jeziku, pa tudi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev (pomagali bi npr. povzetki v angleščini)

Izbira teme

živimo v svetu, v katerem število možnih izbir raste: naraščanje števila pišočih, števila knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov
v akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda
idealno bi bilo, če bi si učenec, dijak, študent temo izbral sam; temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitiven čustven odnos
- naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica zavzetega raziskovanja
tudi na šolskem področju je ideal posameznikove "samorealizacije" škodljiv -> posameznik ne postane osebnost, ko odkrije nekakšno svoje skrito bistvo, ko odkrije svojo identiteto, ampak ko najde svoje mesto v skupnosti, ko se uskladi z drugimi pri doseganju civilizacijskih ciljev
dobrih in slabih tem ni
- bolj cenimo tiste svoje izbire, v katere smo investirali več časa in energije, zato intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po sebi veča našo naklonjenost do nje
- odkrijemo pojem t. i. spregledanih, prezrtih, zamolčanih. zanemarjenih, potlačenih tem
Hladnik je proti samostojni izbiri tem za seminarske, diplomske in magistrske naloge, ker po izkušnjah posamezniki posegajo po istih temah
relevantnost (tehtnost) izbrane teme
pomembnost teme je zelo subjektivna: neka tema bo za nekoga zelo pomembna, za drugega pa ne
z maksimalno relevantnostjo je označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu, npr. prvih deset pesnikov, prvih deset romanopiscev ...
status večje pomembnosti imajo tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev

Vaje v pisanju

pisanje je veščina, ki se je moramo naučiti; naučiti se moramo, kako se izjave vežejo v sporočilo
piščevo osnovno proizvodno sredstvo sta (v letu 2013) tipkovnica in miška; z njima na zaslonu tvori besedila različnih vrst
včasih so v prvih razredih otroke učili, kako držati svinčnik, pero, danes bi jih morali seznaniti s tipkovnico
pisanje z roko bolj kot tipkanje pripomore k zapomnitvi črk, krepi posameznikovo inteligenco
po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem
popravljamo le besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in jih je bilo treba digitalizirati, ker čez desetletja sicer ne bi bila več dosegljiva in berljiva
sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo javno dostopna
spletišče Wikivir (2006) je postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti
slovenščina je trenutno eden od 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico
besede na spletiščih postanejo 'klikljive', če so v dvojnih oglatih oklepajih
kjer klik na naslov pripelje na neko drugo besedilo z enakim naslovom, je treba naslov našega teksta na seznamu spremeniti: po navadi dodamo v oklepaju avtorjev priimek ali naslov časopisa z letnico - s klikom potem pridemo na prazno stran
odstavek naredimo s prazno vrstico
ne popravljamo avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj gre za korekturo in ne za lekturo

Usoda avtorstva

avtorji se združujejo v močne skupnosti, medtem ko imajo bralci za sabo samo bralske krožke in forume
biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo: pomenilo je pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo
- privilegirana družbena manjšina, ki prevzema na svoja ramena odgovornost za obnašanje vse skupnosti
- avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirale zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci
visoki ugled avtorskih besedil se danes kaže skozi zahteve avtorjev, naj lektorji in uredniki vanje posegajo z izjemno občutljivostjo
problem, ko avtorji preprečijo obtok svojega dela med ljudi, ki mu niso naklonjeni - npr. navita cena, prepoved razširjanja po spletu itd. - s tem nikakor ne prispeva k temu, da bi bila njegova publikacija bolj zaželena in vredna

Soavtorstvo

izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja
tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje
pravila obnašanja soavtorjev/sourednikov so na Wikipediji kar utrjena; problem predstavljajo Wikiknjige, ki pozivajo na tradicijo individualnega avtorja (v humanistiki je bila knjiga produkt enega samega avtorja)
besedila na Wikipediji so dolga, zato na začetku predvidevajo seznam vseh, ki so prispevali k temu besedilu
pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena; šlo naj bi za soglasno usklajevanje
če hočemo tekst oblikovati z drugimi, si moramo delo iz zasluge porazdeliti, biti odprti za spremembe in usklajevanje načrtov, zatreti moramo ego v korist medsebojnih odnosov, zaupati sodelavcem, povedati, kdaj se z vsebino ne strinjamo in enako dovoliti drugim
s tem, ko prispevamo k besedilom, ne kažemo svoje odličnosti in večvrednosti, temveč to delamo zato, ker bi s pisanjem radi prispevali k skupni dobrobiti

Objavljanje

potencialni avtor mora najti vstop v družbo objavljajočih, tako da pritegne njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi mu pomagajo do mecenov, založnikov, urednikov, ki so zadnji člen na poti do tiskarne
danes je pot do objave v reviji ali knjigi podobna, le da so stroški danes manjši, objavljanje na spletu je veliko lažje
edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje (le za starejše, elektronsko nepismene)
"postaviti besedilo"
- včasih: nesti besedilo v tiskarno, kjer so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk
- danes: naložiti, tj. "uploadati" besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto
besedilo, ki niso vključena v nobeno spletno kazalo, zelo težko najdemo
v spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi
obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki
k vidnosti besedila najbolj prispeva postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu - več kot je povezav v njem, bolj se vpenja v sobesedilo in lažje je priti do njega
kar je objavljeno na Wikipediji ali Wikiviru, najdemo hitro, isto ne velja za Wikiverzo, ki je le sklop učilnic
o tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca - opremljeno s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih - je objava

Množični um ali pametna množica

izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira
= kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, colective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, collaborative intelligence ...
znanje je javna dobrina (sv. Avguštin) - znanje mora biti za razliko od materialnih dobrin zastonj
splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki
Wikipedijo lahko razumemo kot prizadevanje človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja
- Aleksandrijska knjižnica
- v sr. veku je vse globalno znanje hotel strniti Izidor Seviljski
- Francis Bacon leta 1612
- zadnja enciklopedična prizadevanja v času razsvetljenstva
Wikipedija s svojimi 300 jeziki spominja na babilonski stolp
NEPRAVIČNA PORAZDELITEV ZNANJA
v enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali pa drevesno; na Wikipediji ne iščemo po abecedi, ampak iskanje prepustimo algoritmom iskalnika
Wikipedija ni zapoznelo uresničevanje razsvetljenskega ideala univerzalnega znanj
množični um je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier -> tej paradigmi da oznako "digitalnega maonizma"; češ da odpiranje možnosti v okviru spleta druge generacije, da slehernik sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki da temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji
enciklopedične informacije slehernikov (za katerimi so lahko organizirani manipulativni nameni, ki potencialno eskalirajo v totalitarizem ekstremno desne ali ekstremno leve usmeritve), so brezbarvne, brez konteksta, zanje ni nihče osebno odgovoren
Wikipedijo navaja kot primer "vladavine drhali" (mob rule)
trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna (criticism of Wikipedia)
množice krojijo znanje
Wikipedija v nasprotju s kapitalističnim sistemom; je volontaristična, koomperativna; kapitalizem stavi na tekmovalne posameznike in hoče obravnavati znanje kot vso drugo potrošno robo
Wikipedija reprezentira SOCIALNO PRODUKCIJO
Lanier do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov,ki jim edinim pripisuje moč druženega spreminjanja
- nezaupanje se kaže v izbiri izrazov: crowd, mob, Cankar rabil besedo drhal
novejša, postliberalna socialna teorija rabi izrar multitude
množica se je kot relevantna socialna kategorija pojavila šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju (v 20. prevagne v totalitarizem in birokratizem)
masovnost je nevarna, ker brezglava množica ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi
postliberalno-demokratično stališče do množice je veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega oz. kantovskega; verjame, da se razsvetljeni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje
množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo; pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti
Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini reče crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti
Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani

Avtorske licence: Creative Commons, Copyright

rezultat pisanja je besedilo
različne definicije besedila; za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za pravo intelektualna lastnina

creative commons (v slo. ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture; pojem je uveljavil Lawrence Lessing)
copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal
creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem oddaja, pod kakšnimi pogoji
licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil delo, tudi spremeni
najsodobnejša licenca cc: Creative Commons Attribution 4.0 International license ima globalno vrednost; dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja
- najprej se moramo odločiti, ali dovolimo uporabnikom spreminjati svoje avtorsko delo; Da/Ne
- DA: licenca "svobodne kulture" (free culture)
- NE: krožec z enačajem; spreminjanje ni dovoljeno
- nato, ali dovoljujemo komercialno rabo
- izpolnimo obrazec z bibliografskimi podatki o delu

avtorska zakonodaja = copyright (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju
ščiti pred zlorabo = nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela
bralec lahko kopira, le kopije ne smejo priti v javnost
izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti
zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let
anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi
neobjavljena dela so zaščitena enako kot objavljena
lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi; če delo nekdo ustvari v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji
najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, izdaja knjige v elektronski obliki, skrajšana verzija romana, prevod
dela lahko fotokopiramo, prepisujemo, citiramo, damo na razpolago v razredu; vse je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za konkretno oz. pošteno uporabo (fair use)
prodaja dela: prodaja avtorskih pravic
- če avtor dela poleg le-tega proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju
- založbe praviloma hočejo kupiti tudi avtorske pravice
med ljudmi se napačno domneva, da je prosto uporabno vse, kar najdemo na spletu; prosto uporabne so samo redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno

Uporabnik:Anjatomazic