Uporabnik:Anja Ivančič

Test 29. 1. 2021

--Anja Ivančič (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Miran Štuhec, Marjan Dolgan.

Pripovedoslovec

2. Ne, ker je to zakonsko prepovedano, od smrti avtorja pa še ni minilo 70 let.

3. Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak. Slavistična revija 66/3 (2018). 251–263. (COBISS)

--Anja Ivančič (pogovor) 08:36, 29. januar 2021 (CET) --Anja Ivančič (pogovor) 08:44, 29. januar 2021 (CET)

Test za test

--Anja Ivančič (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)

Aaron Schwartz je plačljive članke omogočil javnosti. --Anja Ivančič (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

1. domača naloga: članek iz Slavistične revije

Teoretska razčlemba jezika in stila v poročevalstvu – Monika Kalin Golob

Tomo Korošec se z raziskovanjem jezika slovenskega poročevalstva ukvarja že dolgo. Njegovi prvi prispevki, ki so bili objavljeni v Gospodarskem vestniku, segajo v leto 1967. Že takrat si je prizadeval preseči sodbe o poročevalskem jeziku, ki so večinoma vsebovale le zgražanja nad slovničnimi napakami in poročevalska besedila postavljala za slab zgled. Svoje ugotovitve raziskav je objavljal v Slavistični reviji in v Jeziku in slovstvu. Hkrati pa je tudi je avtor knjige Stilistika slovenskega poročevalstva, v kateri so zbrana njegova že objavljena dela, nekaj besedila pa je tudi novega. Avtor obravnava predvsem časopisno poročevalstvo, dotakne pa se tudi radijskega in televizijskega.

Prvo poglavje prinaša opredelitev poročevalskega stila in razlago dveh nasprotujočih si pojmov – avtomatizacije (stilno nevtralno) in aktualizacije (stilno zaznamovano). Med novinarji se občutek za razlikovanje med tema dvema pojmoma namreč vse bolj izgublja – v besedilih se pojavlja vse več žargonizmov. Poglavje se nadaljuje s seznamom novih besed in novo obliko izražanja negotovosti in neuradnosti pri kaznivih dejanjih (naj bi + deležnik na –l). To obliko so preganjali kot neslovensko, vendar je njen nastanek povzročila poročevalska potreba. Ta oblika se uporablja tudi za izražanje domneve v prihodnosti, hkrati pa ni povezano s časovnostjo. Več kot stoletna raba izkazuje njeno potrebnost in ustaljenost. Janez Sršen pa rabi te oblike odločno nasprotuje in s tem ne podpira jezikoslovnega raziskovanja in razvoja izraznih sposobnosti jezika.

V drugem poglavju avtor obravnava naslove časopisnih poročevalskih besedil kot najizrazitejšo prvino pisnega poročevalstva. Posveti se naslovju, poimenuje funkcije naslovov, obravnava naslove z ločili, prepozna dve vrsti zastrtih naslovov itd. Tretje poglavje vsebuje 10 besedil in z njimi pokaže, kako pomembno je pravilno razumevanje pri njihovem tvorjenju. V podpoglavju se ukvarja tudi z razumevanjem časa v besedilih.

Slovenski dnevnik Delo se je odločil, da bo spremenil dolgoletno prakso o dvojnem navajanju časa (časovni podatek o nastanku besedila in podatek v izvodu časopisa). Zato je prihajalo do motenj pri sprejemanju vsebine – novinarji so se motili, saj so bili navajeni drugače, bralci pa so se potem spraševali, kaj avtor misli z jutri (čeprav je mišljeno, da se je dogodek zgodil danes).

Korošec se v svoji knjigi ukvarja tudi z določitvijo najmanjše enote poročevalstva, z besedilno soveznostjo, besedilnem nastopu, razmerju med sliko in besedilom itd. Ta knjiga ni priročnik ali »visokošolski učbenik«, marveč zahtevno jezikoslovno branje, namenjeno študiju stilistike. Je prva tako izčrpna in teoretično dodelana stilistično-besediloslovna analiza poročevalskih besedil, ki vsebuje veliko novih strokovnih izrazov. Knjiga vsebuje tudi angleške povzetke posameznih podpoglavij in je tako dostopna tudi tujemu bralcu.

Menim, da je avtorica na zelo enostaven in lep način predstavila knjigo Stilistika slovenskega poročevalstva, ki jo je napisal Tomo Korošec. Članek vsebuje vse potrebne podatke, ki jih bralec potrebuje, da vsebino knjige resnično spozna in potencialno po knjigi tudi poseže. K temu pa še pripomore pozitiven odnos, ki ga avtorica še posebej poudari v zaključku. Članek je napisan v znanstvenem slogu, ki je ponekod nekoliko zahtevnejši za razumevanje in od bralca zahteva koncentracijo. Članek mi je všeč, saj se ukvarja z zanimivo temo.

2. domača naloga: članek iz revije Primerjalna književnost

Etika v sodobni britanski dramatiki – Gašper Troha

Članek govori o dramatiki 90. let, ki je nastajala v Veliki Britaniji in je znana po prikazovanju kontroverznih tem na odru. Poimenovali so jo gledališče »u fris«. Avtor se sprašuje o etičnih razsežnostih takšnih tekstov in podrobneje analizira deli 'Razdejane' in 'V republiki sreče'.

Avtorica drame 'Razdejane' Sarah Kane je ob svojem kontroverznem delu povedala, da ne obstaja nič, česar ne bi mogli prikazati na odru, saj bi v nasprotnem primeru zanikali njegov obstoj. S takšnim pristopom so želeli avtorji gledalce opomniti na distopijo sodobnega sveta. Dramo "V republiki sreče" avtorja Martina Crimpa je tudi spremljal val neodobravanja; gledalci so protestno zapuščali dvorano, kritizirali so jo tudi v medijih. Vendar je na drugi strani delo prejelo tudi inteligentno odobravanje. Glavno vprašanje pri teh delih je, ali na neki način razvijajo etiko v sodobni družni.

Po temeljiti analizi obeh omenjenih del avtor ponudi odgovor. Etika se (v literaturi) ne kaže eksplicitno in ni jasno določena. Literatura je zgolj sredstvo, s katerim se bralce usmerja k spraševanju o etičnih vrednotah. Etika v dramskih tekstih, ki temeljijo na šoku in prikazujejo sodobni svet kot radikalno distopijo, je edina možnost ukvarjanja z etičnimi vprašanji. Etika je predstavljena kot družbena kritika in na ta način dosega svoj namen.

Članek sem si izbrala, ker me zanima dramatika in prenos idej, ki se pojavljajo v dramskih delih, na gledalce. Menim, da je lahko gledališče zelo močno orodje, s katerim avtorji kritizirajo svet okoli sebe, predstavljajo svoje ideje in vplivajo na zavest ter čustva gledalcev. Etična in moralna vprašanja so tu zelo občutljivo, a hkrati nujno področje in ta članek temo zelo lepo predstavi.

Članek je objavljen v reviji Primerjalna književnost, ki je slovenska znanstvena revija in objavlja na področju primerjalne književnosti, literarne teorije, literarne metodologije, estetike itd. Od leta 1978 jo izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno, članki pa so večinoma v slovenskem in angleškem jeziku.

3. domača naloga: Ko ciproš zacveti

Pesem z naslovom Ciproš je delo Janka Glazerja (1893-1875). Poleg tega, da je pisal pesmi, je bil tudi slovenist, literarni zgodovinar, estet in ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru. Rad je prebiral Župančiča, Prešerna, Aškerca, Kajuha in druge. Ukvarjal se je tudi z manj pomembnimi pisci, jih popisoval v Slovenskem biografskem leksikonu ali pa je opis njihovega dela strnjeval v večje enote. To je bilo garaško, a zelo koristno delo, saj je razširil znanje o slovenski literarni preteklosti (predvsem na Štajerskem). Sourejal je Časopis za zgodovino in narodopisje ter revijo Nova obzorja, bil je mentor mladim piscem in profesor na mariborski gimnaziji. Njegovo pesništvo je dolgo živelo v senci drugih. Bolj so ga začeli ceniti šele v petdesetih letih, ko so prav pesem Ciproš označili za vrh slovenske lirike. Zelo rad je imel naravo, zato je o njej tudi pisal. Naslovi njegovih pesniških zbirk so Pohorske poti, Čas kovač, Ob jesenskem ekvinokciju, Pesmi in napisi ter Pohorje. V Mariboru pa že od leta 1987 podeljujejo Glazerjeve nagrade za umetniško ustvarjalnost in usmerjanje kulturnih dejavnosti.

O svoji pesmi Ciproš je Glazer povedal naslednje: "Ciproš, ki s svojim rdečim cvetjem spominja na kri, je v pesmi simbol: spomin na sina, ki je padel in je po njem ostala samo še skrita rana – kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš, rdeč kot kri. Ta vzporednost je osnova pesmi, iz nje je pesem nastala, brez nje bi je sploh ne bilo." (1967: 63)

Ciproš je torej rastlina z rdečimi cvetovi, ki jo najdemo na sončnih predelih oziroma na tratah, in se razraste, ko posekamo drevje. Pesmi ob prvem branju nisem natančno razumela, saj nisem vedela, kaj točno ciproš je. Težave pa mi je povzročala tudi beseda "frata". Ta v narečju pomeni posekan gozd. Ko sem si besedi razložila, je pesem postala smiselna in sem jo interpretirala na enak način, kot o njej pravi avtor. V pesmi izraža bolečino ob izgubi svojega sina. Tako kot ciproš vsakič znova zacveti, se lirski subjekt večkrat spomni na svojega sina, kar mu odpre staro rano, iz katere se pocedi kri (rdeča kot ciproš). Ob krvi pa sem pomislila tudi na grozote vojne in padlih vojakov. Tako v prvi kot v zadnji kitici se pojavljata motiva rane in krvi, kar lahko razumemo kot cikličnost – lirski subjekt bo vedno trpel, bolečina nikoli ne preneha.

Pesem je bila bralno uprizorjena leta 2015 v predstavi Ko ciproš zacveti – Antologija mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa v izvedbi članov igralskega ansambla mariborske Drame.

Slog:

• Pesem obsega štiri kitice, vsaka ima po štiri verze.
• Rima je oklepajoča (ABBA).
• Simbol: ciproš – spomin na sina
• Tema: trpljenje

Viri:

• Bruno Hartman. Janko Glazer (1893-1975). Jezik in slovstvo 20/7 (1975). 214–217.
• Janko Glazer. O ciprošu, o fratah in še o čem. Planinski vestnik: glasilo Planinske zveze Slovenije 67/2 (1967). 62–66.

4.domača naloga: forum SlovLit

Festival jezikov in kultur sveta v Toursu

Prispevek za forum sta 16. decembra 2001 napisala Mateja in Andrej Bartol, objavil pa ga je Miran Hladnik dan pozneje. Tema je festival jezikov in kultur sveta, ki je potekal 8. in 9. decembra 2001 v Toursu v Franciji. Avtorja sta na njem predstavila Slovenijo in slovenski jezik, skupno pa se je predstavilo kar 70 jezikov, med njimi tudi kreolščina, esperanto, morsejeva abeceda itd. Festivala so se udeležili dijaki iz Lycée Balzac, ki je pobratena z Gimnazijo Poljane. Ti so se pripravljali na obisk Slovenije in se zato z veseljem naučili nekaj slovenskih izrazov. Prispevek spada v kategorije poročilo, festival, jezik in kultura.

Ta prispevek sem si izbrala, ker je po datumu najbližje mojemu rojstnemu dnevu. Zdi se mi zelo pomembno, da se Slovenija udeležuje takšnih festivalov, saj se s tem veča prepoznavnost njene kulture in jezika v svetu. Takšni festivali pa so nasploh koristni, ker lahko izvemo zanimive reči o drugih kulturah in si tako širimo obzorja. Všeč mi je, da so se predstavili tudi jeziki z manj govorci in tisti, na katere najprej sploh ne pomislimo (npr. morsejeva abeceda).

SlovLit je torej forum, namenjen pomenkom o slovenski literaturi, kulturi in še o čem. Prvo arhivirano sporočilo na forumu je iz leta 2000 (24. 1.). Na prvi pogled stran deluje nekoliko zastarelo, saj skoraj ni grafično oblikovana. Kljub temu pa forum doseže svoj namen, brskanje po njem je zelo enostavno pa tudi precej uporaben je. Temu priča vedno večje število sporočil.

5. domača naloga: slovenski literarni zgodovinar Borut Stražar

Borut Stražar je slovenski literarni zgodovinar in kritik, ki se je rodil 8. maja 1940 v Mariboru. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Mariboru, študiral pa je slovenski in srbohrvaški jezik ter književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani je bil zaposlen kot učitelj in ravnatelj, na Zavodu RS za šolstvo kot pedagoški svetovalec za slovenski jezik in kot predstojnik enote Ljubljana. Delal je tudi na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport ter sodeloval z Državnim inštitutom za zgodnjo pedagogiko v Münchnu v projektu Multikulturalna vzgoja v otroškem vrtcu.

Leta 1982 je izdal knjigo z naslovom Književnost za otroke, ki je priročnik za vzgojitelje predšolskih otrok. V njej je opredelil pojme kot so književnost, slikanica, pravljica, poezija za otroke, humor itd. Kot primere je navedel znane slovenske in tuje avtorje in njihova dela, dodal pa je tudi informacije o tem, kako se otroci učijo književnosti v predšolskem obdobju. Knjigo lahko najdemo tule.

Na dLibu lahko najdemo nekaj njegovih člankov:

• Borut Stražar. Niko Grafenauer: Pedenjped. Jezik in slovstvo 12/4 (1967). 13–132.
• Borut Stražar. "Vitezi brez meča" ali "Biznis je biznis". Jezik in slovstvo 15/5 (1970). 167–168.
• Borut Stražar. Marijan Tršar: Zgodbe o psu Riku. Jezik in slovstvo 14/6 (1969). 191–192.
• Borut Stražar. Leopold Suhodolčan: Pikapolonček. Jezik in slovstvo 14/1 (1969). 26–27.

6. domača naloga: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša in največja knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. V njej so le avtorji, ki spadajo v kanon slovenske literature. Izhajati je začela leta 1946 pod vodstvom literarnega zgodovinarja Antona Ocvirka, njen pobudnik pa je bil Ivan Prijatelj. Naslednji urednik je bil France Bernik, leta 2009 pa je zbirko prevzel ZRC. Današnji glavni urednik je Matija Ogrin, v uredniškem odboru pa so še Marijan Dović, Matevž Kos, Luka Vidmar in Tomo Virk. V okviru te zbirke izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva.

V zbirko so vključeni opusi vseh pomembnih pisateljev in pesnikov od Vodnika naprej. Vsaka monografija praviloma obsega nekatere splošne elemente, kot so: biografija pisatelja z ustrezno podrobnimi, pozitivno preverjenimi biografskimi podatki, prikaz pisateljevega literarnega ustvarjanja (po dobah ali v celoti), prikaz literarne recepcije in odnosa med pisateljem in družbo.

• Najkrajša monografija je napisana o Antonu Vodniku, najdaljša pa o Srečku Kosovelu.
• Najnovejše delo je 4. zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola (2020).
• Daleč največ zvezkov je izšlo o Ivanu Cankarju (30), po en pa o Linhartu, Vodniku, Balantiču in Hribovšku.

7.domača naloga: Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede, ki jo je od leta 1979 do 2001 izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Njen pobudnik je bil Anton Ocvirk, ki jo je tudi zasnoval. Zamislil si jo je kot znanstveno delo, namenjeno širši problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj z gesli po abecednem vrstnem redu. Načrtovano število gesel se je v praksi zmanjšalo, vendar so razlage obsežnejše.

Literarni leksikon je izšel v več zvezkih. Prvih pet je izšlo leta 1979. Prvih 10 zvezkov je uredil Anton Ocvirk, kasneje pa je to delo prevzel uredniški kolegij, sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Do leta 2001 so izdali 46 zvezkov.

Pojmi o prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Opisani so njihov sprejem preobrazba in vloga v slovenski literaturi, vsak pa spada v najmanj eno izmed naslednjih kategorij :splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Gesla so si po obsegu različna.

Seznam zvezkov in njihovi avtorji:

• 1 Anton Ocvirk: Literarna teorija
• 2 Janko Kos: Literatura
• 3 Kajetan Gantar: Helenizem
• 4 Dušan Ludvik: Srednjeveške in staronemške verzne oblike
• 5 Darko Dolinar: Pozitivizem v literarni vedi
• 6 Janko Kos: Romantika
• 7 Kajetan Gantar: Grške lirične oblike in metrični obrazci
• 8 Majda Stanovnik: Angloameriške smeri v 20. stoletju
• 9-10 Anton Ocvirk:Evropski verzni sistemi in slovenski verz
• 11 Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva
• 12 Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika
• 13 Niko Kuret: Duhovna drama
• 14 Aleš Berger: Dadaizem. Nadrealizem.
• 15 Janko Kos: Morfologija literarnega dela
• 16 Anton Ocvirk: Pesniška podoba
• 17 Dušan Ludvik: Aliteracija in aliteracijski verz
• 18 Dimitrij Rupel: Literarna sociologija
• 19 Vlasta Pacheiner-Klander: Staroindijska poetika
• 20 Janko Kos: Roman
• 21 Miran Hladnik: Trivialna literatura
• 22 Jože Munda: Knjiga
• 23 Denis Poniž: Konkretna poezija
• 24 Marjeta Vasič: Eksistencializem in literatura
• 25 Katarina Bogataj-Gradišnik: Sentimentalni roman
• 26 Kajetan Gantar: Antična poetika
• 27 Drago Bajt: Ruski literarni avantgardizem
• 28 Janko Kos: Razsvetljenstvo
• 29 Andrej Inkret: Drama in gledališče 30 Lado Kralj: Ekspresionizem
• 31 Janko Kos: Predromantika
• 32 Marko Terseglav: Ljudsko pesništvo
• 33 Denis Poniž: Esej
• 34 Janko Kos: Literarne tipologije
• 35 Tomo Virk: Duhovna zgodovina
• 36 Miran Hladnik: Povest
• 37 Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda
• 38 Katarina Bogataj-Gradišnik: Grozljivi roman
• 39 Janko Kos: Lirika
• 40 Vera Troha: Futurizem
• 41 Metka Kordigel: Znanstvena fantastika
• 42 Denis Poniž: Tragedija
• 43Janko Kos: Postmodernizem
• 44 Lado Kralj: Teorija drame
• 45 Marko Juvan: Intertekstualnost
• 46 Vlasta Pacheiner-Klander: Staroindijske verzne oblike

8. domača naloga: nalaganje fotografije v zbirko

Na Wikimedia Commons sem naložila fotografijo Cankarjeve ulice v Tolminu.

9. domača naloga: poljubno

Na strani Slovenski narod sem si naključno izbrala besedilo z naslovom Večna ljubezen in ga pretipkala na Wikivir.

Na isti način sem pretipkala še besedilo Lučka.

10. domača naloga: citiranje iz SlovLit

Boža Krakar Vogel. Krakarjevi dnevi. SlovLit. 13. feb. 2020.

O novi pisariji

Uvod

• Naslov Nova pisarija je povezan s Prešernovo satirično pesnitvijo Kranjska pisarija, s katero je ta karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.

Pismenost

• Pismenost = obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo oz. sposobnost sprejemanja (razumevanja) in tvorjenja informacij.
• Najprej so bili pismeni le nekateri privilegirani posamezniki (izraz "pismouk" je imel slabšalni podton), nato pa je pismenost z uvedbo obveznega šolanja postala nuja.
• Danes se razumevanje pismenosti spreminja, saj se spreminjajo komunikacijske navade (internet, mobilni telefoni,...) - pismenost postaja interaktivna.
• Obstaja več vrst pismenosti (glasbena, kartografska, računalniška,...)
• S pisanjem se ukvarja majhen del prebivalstva - če to uporabimo kot kriterij pismenosti, je ta ohranila svoj privilegirani položaj.

Informacijska družba

• V današnji družbi vse bolj uporabljamo elektronske knjige, vendar tiskane knjige ne bodo izumrle. Res pa je, da se njihova vloga spreminja.

Wikiji

• Wikimedijina spletišča so nekakšna metafora za informacijsko družbo.
• Z njihovo pomočjo lahko informacije oblikujemo in objavljamo, ne pa samo pregledujemo in do njih dostopamo.
• Wiki družina: Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka(slike),Wikislovar in drugo.
• 4 skupine jezikov:

1. Comfort zone (16 jezikov) - ni se jim potrebno bati za preživetje
2. Vitalni jeziki (83 jezikov) - potrebna digitalna orodja jim zagotavljajo nadaljnjo eksistenco (tu je slovenščina)
3. Border line (90 jezikov) - ogroženi/nejasna prihodnost
4. Mrtvi in umirajoči (41 jezikov)

Wikiji in šola

• Wikiji so lahko močno pedagoško orodje, vendar ne po prisilo. Tako jim odvzamemo privlačnost.
• Wikipedija je namenjena temu, da jo pišejo študentje nekega področja, saj imajo eksperti dovolj dela z drugimi stvarmi. Tako študentje delajo v dobrobit skupnosti.
• Slaba stvar je, da nekateri pri tem nočejo sodelovati in da lahko kdorkoli posega v naša avtorska besedila (vendar je dobro, da nekaj povemo tudi na drugačen način).
• Wikiverza je morda lahko nadomestek za spletno učilnico.
• Včasih pride do "vandalizma" (npr. nepridipravi spremenijo vsebino članka z neprimerno vsebino), vendar to ni problem, saj se da vse to razveljaviti.

Avtor

• Do 60.let 20. st. so se literarni zgodovinarji predvsem usmerjali k avtorjem, kasneje pa k besedilom, na koncu pa k bralcu in njegovim potrebam.

Motivacija za pisanje

• Obstaja več različnih motivacij in med njimi je včasih težko razlikovati.
• Etična problematika = avtorski napuh (npr. v člankih kolegov gremo najprej preveriti, ali so nas pravilno citirali)
• Bolezenska motivacija = pisanje zaradi pisanja samega
• Pri leposlovju je večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini. Bralci so namreč zelo različni.
• Pisanje, ki se ne ozira na interese publike je neprofesionalno. Tako sporočilo ne doseže cilja.
• Utopični socialni ideal = družba posameznikov, ki svojo kreativnost kažejo s pisanjem. (vsa pomembna spoznanja niso še odkrita)
• 4 področja pismenosti: pismenost vsakdanjega sporazumevanja, leposlovna, strokovna in znanstvena ter publicistična oz. novinarska.

Izbira jezika

• Za globalno javnost pišemo v angleščini, za domačo v slovenščini.
• zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje.
• krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih (kot angleščini) ni samo na strani malomarnih bralcev, ampak tudi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev.
• Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočila strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev.

Izbira teme

• Dandanes imamo na voljo vedno več izbir.
• Nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane izbire.
• V življenju ni mogoče realizirati vseh stvari, vendar izbira enega ne pomeni prikrajšanja drugega.
• Naklonjenost temi ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela.
• Posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti.
• Več časa kot investiramo v temo, bolj nam je všeč.
• Relevantnost teme se spreminja glede na okolje, čas in posameznika.

Vaje v pisanju

• Pisanja se naučimo - zelo pomembno je pisati na roke.
• Spletišče Wikivir je postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.

Usoda avtorstva

• Avtorstvo je zelo star koncept.
• Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki vanje posegajo minimalno.
• Wikiji poskušajo pisce odpreti za sodelovanje z drugimi avtorji. S soavtorstvom preganjamo napuh.

Objavljanje

• Danes si objavljanje lahko privošči skoraj vsak.
• Pri objavi se moramo potruditi, da dosežemo čim več bralcev.
• O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca.

Množični um ali pametna množica

• Je način organizacije znanja v informacijski družbi.
• Znanje, pri produkciji katerega sodelujejo različni posamezniki, je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje.
• Cilj je korist vsakega člana skupnosti.
• Množica pomeni konstruktivno kreativno silo.

Avtorske licence

• Besedilo je intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.
• Zakonodaja izhaja iz tiskanih knjig, v današnji informacijski družbi je težje uporabna.

Creative commons

• Temelji na svobodni kulturi.
• Vrste licenc cc:

1. Priznanje avtorstva
2. Deljenje pod istimi pogoji
3. Nekomercialno
4. Brez predelav

• Licence so spremenljive.

Copyright

• Ščiti dela pred zlorabo.
• Očitamo ji, da preveč poudarja avtorja, da je slabše primerna za druge medije kot tisk, da vse obravnava kot lastnino.

Bralec

Prosti dostop

• Šolsko znanje bi moralo biti prosto dostopno (učbeniki).
• knjige so bile prej redko prosto dostopne.
• Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij - informacije dobimo zastonj.
• Marsikdo temu ne zaupa.
• Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja so vera, vojska, trgovina, uradovanje, industrija - skrivnosti, vohunstvo.
• Besedna umetnost prihaja na internet z zamudo, večinoma ni zastonj.
• Znanstvene in strokovne objave kupljive, niso honorirane, lažje kot literarne so se prilagajale zastonjski internetni publicistični praksi.
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.
• Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) se nanaša na dosegljivost znanstvenih informacij, ne dovoljuje spreminjanja vsebine.
• Prosta vsebina (free content) = lahko jo spreminjamo.
• Odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu)
• Prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije
• Prosto izobraževanje (open education)
• Odprta koda (open source) = programsko opremo in táko licenciranje, ki omogoča njeno svobodno razširjanje
• Odprto raziskovanje (open research)
• Odprta znanost (open science) = podatki + metode in orodja, ki omogočajo transparentno, reproduktibilno in interdisciplinarno raziskovanje
• Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost (do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli).
• Odprt dostop (brezplačna dostopnost na spletu, avtor ima vse materialne pravice, licenca creative commons)
• Zlati prosti dostop (zagotovi ga založnik - revijalni članki)
• Zeleni prosti dostop (zagotovi ga avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij - objave, predobjave)
• Sivi dostop (spletna dosegljivost publikacij do katerih je težko priti - diplome, doktorati, izvlečki, poročila)
• Hibridni dostop (zastonj spletni dostop, a plačljiva tiskana verzija publikacije)
• Zakasnjeni prosti dostop (pridejo v dostop po objavi)
• Platinasti prosti dostop (avtorji nimajo stroškov, pokril nekdo tretji - država, inštitucija)
• Pobudniki za prosto dostopnost so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav, zavirajo jo založniške hiše.

Založbe

• Pri večini člankov na Wikipediji je nemogoče določiti avtorja oz. je teh več. Včasih je to tudi prostor nekorektnega obnašanja.
• Znanje naj se obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino.
• Založbe knjige obravnavajo kot tržno blago in forsirajo objavljanje v knjižni obliki.
• Znanstvene revije in knjige potrebujejo le dobre urednike, založb pa ne.
• Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka veliko več ljudi.
• Predatorske založbe = način znanstvenega objavljanja, ki ogroža monopol založb - po principu zlatega prostega dostopa.

Repozitoriji

• Vplivnost znanstvenega objavljanja se meri s številom citiranj (pomembneje) in branostjo objave.
• Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno.
• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti in večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav.
• Financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet - ko plačamo, dobimo zraven ze vse vsebino.
• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti - namen: arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
• Mednarodni repozitoriji objavljajo v prostem dostopu, a morajo avtorji in založniki vzdrževanje plačati-
• Objavljanje na spletu nekako spreminja slog pisanja - poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa.
• Indvidualne spletne objave - opremljene z licenco creative commons (cc) - priznavanje avtorstva.
• Slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu na internetu. Bralci odpovedujejo naročnine na fizično revijo.
• Avtorji do zdaj za objave niso plačevali, ker so izhajanje zagotavljale državne subvencije.
• Spletni forum SlovLit je odprtega značaja, skrbi za strokovno komunikacijo v literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.

Varovanje zasebnosti

• Nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja (nezaupanje v dobre namene)
• Google - simbolni sovražnik (zloraba, manipulacija)
• Grešimo z enačenjem posameznega in zasebnega in z enačenjem skupnega in javnega.
• Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov.
• Danes je varovanje osebnih podatkov pretirano.

Kredibilnost

• Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti - vsakdo lahko objavi vse - sami presojamo o verodostojnosti.
• Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev.
• Pisec, ki v stroki ni doma je amater.
• Koristno je, če se bralec o avtorju natančneje pozanima.

Aktivizem

• Slovenske humaniste so vzgajali v humboldtovski veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost- prevelik luksuz.
• Sprememba v dojemanju znanosti - objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno.
• Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši, izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci, apelira na čustva, ne mara statističnih podatkov.

Avtorstvo

• Inštitucija podeljuje legitimiteto avtorjevim objavam, hkrati pa zavira objavo odkritij, ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov.
• Vse več avtorjev se odloča za samozaložbo - besedilo tu ne gre skozi uredniški ali recenzijski postopek. Treba je biti previden pri zanesljivosti teh besedil.
• Stari zapisi so najverjetneje zanesljivejši, vendar to ni nujno. Wikipedija je velika konkurenca (se posodablja).
• Letnica objave usmerja bralčevo branje; družbeno-politične razmere postavimo v oklepaj.
• Tudi mesto objave je pomembno pri vrednotenju relevantnosti.
• Včasih ponaredkov ni lahko odkriti (Justin - Prešernova pesem, Cankar - umor, Prešeren - kranjski pesnik...).
• Verodostojne so tiste informacije, ki so preverjene s strani stroke.

Strokovno recenziranje

• Je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih - tako se vzdržuje kvaliteta.
• Recenzenti so ugledni uredniki.
• Formaliziran recenzijski postopek je prvi pogoj za pridobitev statusa znanstvene revije.
• Recenziranje ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami (alternative - javno recenziranje).
• O objavi odloča urednik, ne recenzent.
• Anonimno recenziranje preprečuje nepotizem.
• Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev.
• Revije svojo recenzijsko politiko objavijo na spletnih straneh.
• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

• Nepoznavanje pravopisa = dvom v kredibilnost.

Ločila

• 1. indikator pravopisne kompetence je poznavanje razlike med vezajem, pomišljajem (<Ctrl> + <->)in dolgim pomišljajem (<Ctrl> + <Alt> + <->).
• Zaimek "tale" boljši od "le-ta".
• Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi.
• Slovenščina pozna 3 vrste narekovajev: srednji narekovaji, narekovaji zgoraj/zgoraj, narekovaji spodaj/zgoraj (boljši).
• Narekovaji zgoraj/zgoraj samo za razločevanje pomenov besed.
• Odveč je postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk.
• V Cobissu je dvopičje nestično.
• Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.
• Pred tropičjem ni vejice, je nestično.
• V strokovnem besedilu manj vprašajev in klicajev.
• Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.
• Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca.

Velike začetnice

• Aktualne dileme: zapis kolon/vrstic v tabelah, alineje.

Drugo

• Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški - spol se veže na osebek, vendar je ta tu dvoumen.

Digitalna pismenost

• Če hočemo objavljati, moramo biti računalniško pismeni.

Formati besedil

• Formati:

1. txt pomeni golo besedilo - pošta na forum, ki zahteva samo tako obliko, rač. programi
2. doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
3. htm ali html je spletno besedilo
4. pdf je natisljivo besedilo - manj zlorab, več težav z recenziranjem

• Slikovni format - nesmiseln

Besedilo v Wikijih

• Pišemo pod zavihkom "Uredi".
• Odstavek - ena vrsta prazna
• Enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• Naslovi - z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi...)
• Ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• Povezave - oglati oklepaji
• Sliko vstavimo preko menija
• V dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev
• Oštevilčeni seznami - grabljice (#)
• Presledek na začetku vrstice - okvirček z besedilom
• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html

Vaje v Wikijih

• Ideje za pridružitev:

1. Prijavimo se na Wikipedijo
2. Popravimo pravopisne napake
3. Označimo potencialna gesla z oglatimi oklepaji
4. Dopolnimo članek
5. Poenotimo citiranje
6. Dodamo povezave v Cobiss
7. ...

• Opozorila začetnikom:

1. Preintenzivno členjenje na odstavke
2. Mašila
3. Prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
4. Dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih delov, ki jih prevajalec ne razume

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Najbolje je pripombe sporočiti s funkcijo komentiranja.
• Avtor lahko popravke upošteva ali ne.
• Na spletu se popravki arhivirajo samodejno.
• Naloga lektorja je, da svoje posege v besedilo jasno označi, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katerih ne.
• Komentiramo lahko na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, na Wikiverzi odpremo samostojno stran ali pa znotraj besedila v obliki teksta.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

• Sklicevanje na druge - prepričljivejše besedilo, načitanost, kontekst...
• Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja, ki jo prinašajo s sabo zelo inovativna besedila in je prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja.
• Človeški napredek je stvar zavzetih množic oz. posameznikov.
• Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega.
• Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Prepisovanje

• O plagiatu govorimo, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali ga povzeli.
• To nima vedno pravnih posledic.
• Na Wikipediji zelo hitro odkrijejo plagiate.
• Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, ampak načrtna strategija prilaščanja tujega - intelektualna kleptomanija.

Citatna industrija

Citatni indeksi

• Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.
• Citation index = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave.
• Na Slovenskem - citatna indeksa Scopus in Web of science.
• Google Scholar je zastonj in zajema več virov, a mu očitajo nekonsistentnost. Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks in i10-indeks.
• Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd.
• Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo, zato revije vzpodbujajo citiranje.

Faktor vpliva

• Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.
• Najbolj poznan način izračuna je bibliografski servis Thomson Reuters.
• Računa se povprečje citiranosti na članek.
• Meritve so kulturno pristranske in ne razlikujejo med članki in recenzijami.
• Manipulacije: uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji.

Slovenske znanstvene revije

Domače:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU

Tuje:

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavistika (Beograd)

Citatni slogi

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski
• Vsak ima dobre in slabe lastnosti.

Tehnika citiranja

• Primeri citiranja, kratkih sklicev in navajanja literature so v zvezku (zapiski z vaj), še podrobneje jih razlaga Nova pisarija.

Slovarček neznanih in uporabnih besed

A

• aforizem = izrek
• ad hoc = v ta namen
• aktivizem = dejavnost, delovanje
• atavizem = ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

B

• bagatelen = malo vreden, malenkosten
• brambovstvo = kar se nanaša na brambovce (vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti)

C

Č

D

• deklarativen = ki temelji na besedah, ne na dejanjih
• diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• direktorij = zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu, imenik
• diseminacija = razširjenje bolezenskih klic po telesu

E

• eklatanten = očiten, jasen, prepričljiv

F

• famulus = služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
• frankirati = nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine

G

H

• hermetizem = lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

I

• impresum = podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
• inerten = lenoben, nedelaven

J

K

• kompilirati = izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
• konciznost = jasnost, natančna izoblikovanost
• konsenz = soglasje, privolitev

L

• lukrativen = donosen, dobičkonosen

M

• maksima = življenjsko vodilo, geslo
• manierizem = umetnostni slog med renesanso in barokom
• maniheizem = nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega
• marginalizacija = odrivanje, potiskanje na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
• mazohizem = doživljanje (spolnega) užitka osebe, kadar je mučena ali poniževana
• metuzalem = zelo star človek, zlasti moški

N

• nepotizem = dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom

O

• ornament = likovni element, namenjen olepšavi, okrasek

P

• paginiran = oštevilčen
• paradigma = vzorec
• pismouk = slabš. učenjak, znanstvenik

R

• renome = ugled, sloves
• repozitorij = prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek
• revidirati = popraviti

S

• servilnost = hlapčevstvo
• sprega = izraža družbo, stike, povezavo z drugim
• statutaren = nanašajoč se na statut (temeljni splošni pravni akt, ki določa osnovno ureditev kake skupnosti ali organizacije)

Š

T

U

V

Z

Ž