Uporabnik:Anika Logar

Iz Wikiverza

Zvesti prijatelji, dobre knjige in mirna vest - to je popolno življenje! ~ Mark Twain

Predstavitev[uredi]

Živjo,

sem Anika Logar, študentka prvega letnika slovenistike in italijanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ne spadam ravno med ljudi, ki zjutraj nadvse zgodaj vstanejo in čebljajo, ampak zjutraj raje čim dlje grejem svojo posteljo … Zato moram priznati, da sem v petek, 4. 10. 2019, s težkim srcem vstala in bila ob 7.10 na fakulteti, pripravljena na prvo predavanje pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti, ki ga predava profesor Miran Hladnik. Vendar pa je moja zaspanost skorajda v trenutku minila, ko je v predavalnico vstopil profesor, poln energije. Tisti dve zgodnji uri sta mi neizmerno hitro minili in zato me danes petkova zgodnja vstajanja ne skrbijo več.

Na prvi uri nam je profesor dal nalogo, da sproti po vsakem predavanju preberemo nekaj strani priročnika Nova pisarija in na Wikiverzo zapisujemo povzetke in svoje komentarje k prebranemu. In zdaj sem tu – sedim za računalnikom in tipkam.


Priročnik Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Nekoč je ameriški pisatelj Alvin Toffler izjavil: »V prihodnosti za nepismenega ne bo veljal več tisti, ki se ni naučil brati, marveč tisti, ki se ne bo znal učiti.« Pojem pismenosti (oziroma nepismenosti) se skozi čas torej spreminja. V času Valentina Vodnika in še malce kasneje je beseda pismenost pomenila slovnico, danes pomeni 'znanje branja in pisanja' in vedno bolj tudi 'znanje, poznavanje česa sploh', v prihodnosti pa bo, če verjamem Tofflerju, pismen tisti, ki se bo znal učiti.

Priročnik Nova pisarija se nanaša na tisto predzadnjo razlago pismenosti. Nova pisarija je nadaljevanje in dopolnitev priročnika Praktični spisovnik. Poleg tega pa je delo, ki ga trenutno berem, objavljen na Wiki, kar ima svoje prednosti in slabosti. Nova pisarija je individualnega avtorstva, bistvo Wiki strani pa je, da jih lahko dopolni vsak, ki se mu je v danem trenutku posvetila neka ideja ali misel, ki (žal) ni nujno vedno dobra in dostikrat vsebuje nepreverljiva dejstva. Po drugi strani pa je svetla plat tega sprotnega dopolnjevanja hitro odpravljanje morebitnih napak.

Omeniti velja še, da se avtor z izbiro naslova priročnika sklicuje na Prešernovo satirično pesnitev Kranjska pisarija, v kateri pesnik je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot edine primere osnove za slovensko besedno umetnost.

Pismenost[uredi]

Pojem pismenosti se nanaša na znanje branja in pisanja. Vendar pa je to znanje v današnjem času širšega pomena kot nekoč. V tistih za nas, ki smo rasli s tehnologijo, »nepredstavljivih« časih, je to pomenilo le branje in pisanje z roko. V srednjem veku so to znali bolj ali manj le menihi v samostanih, v času naših babic in dedkov pa tudi običajno ljudstvo. Še ne sto let nazaj je bil procent pismenih bistveno manjši kot danes, ko se ta v razvitih državah giblje blizu 100. Vedno večji procent pismenih je odraz obveznega šolanja.

Temu visokemu procentu pismenih – torej tistih, ki znajo brati in pisati s pisalom v roki– se je pridružil še en pojem pismenosti, ki ga imenujemo digitalna pismenost. Procent digitalno pismenih pa je nekoliko manjši, saj večina starejših državljanov (govorim o razvitem svetu) ne zna uporabljati novodobne tehnologije. Ob tem pa se sprašujem (in verjetno nisem edina): Koga danes pravzaprav označujemo za pismenega? Tistega, ki zna brati in pisati z roko ali tistega, ki zna tudi dobro uporabljati novodobno tehnologijo? To je pogosto jabolko spora med starejšo in mlajšo generacijo. Menim, da prvotni pomen pismenosti zagotovo ni izgubil na vrednosti, je pa res, da se danes v razvitem svetu skorajda ne dobi službe, če ne znaš uporabljati osnov sodobne komunikacije.

Danes je elektronska pismenost nujni sestavni del splošne pismenosti, zaslužna pa je tudi za širjenje polja demokratičnosti. Prvič v zgodovini pisanja je med pisci blogov enak delež moških in žensk. Kljub tej spodbudni statistiki pa aktivno pismeni (mišljeni so pisci blogov, ustvarjalci vlogov, strokovnih člankov, spletni komentatorji idr. – torej vsi tisti, ki se s svojim ustvarjanjem javno izpostavljajo) predstavljajo manjšino.

Ob vsej sodobni tehnologiji (na vseh področjih našega življenja) ljudje pogosto zmotno mislimo, da bo tehnika namesto nas naredila vse, mi pa bomo uživali v obilici prostega časa. Pravzaprav je ravno obratno: računalniki nam nalagajo vedno več dela in posledično smo vedno bolj zaposleni. A kot ugotavlja Miran Hladnik v Novi pisariji, je ideal prostega časa le prazna fantazma, v resnici pa je človek zadovoljen, kadar lahko ustvarjalno dela.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba predstavlja paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Razmišljanje o novih vzorcih v družbi se je pri nas začelo pojavljati predvsem ob skrbi za tiskano besedo. Ob tem se nekateri sprašujejo, ali bodo tiskane knjige sploh preživele? Z odgovorom na to vprašanje se povsem strinjam z avtorjem Nove pisarije, ki hudomušno pravi: »Seveda, saj z izumom avtomobila tudi nismo nehali uporabljati nog in bicikla in po izumu tipkovnice tudi nismo pokurili vseh svinčnikov.« Tisti torej, ki med branjem knjig radi listajo in morda povohajo njim ljubi vonj natisnjene besede, tiskane knjige zagotovo ne bodo zamenjali za e-knjigo. Zase sem prepričana, da je ne bom.

Žal pa nekateri izobraženci pogosto nočejo priznati oziroma videti pozitivnega vpliva vsesplošno dostopnih informacij, ki jih dobimo na spletu. Trdijo, da so slepilo in dostikrat kažejo na oblastno manipulacijo. Po eni strani je res. Živimo v času, ko iz tega vzporednega digitalnega sveta lahko dobimo informacije praktično o vsem kadarkoli in kjerkoli želimo. In glede na to, da ta digitalni svet precej nekritično sprejema prispevke kogarkoli in marsikdo od teh avtorjev je ali neveden ali omejen ali načrtno zavaja zaradi določenih interesov ali pa kar tako piše »neumnosti«, je v današnjem času bistveno, da smo zmožni, da iz množice novic in podatkov razločimo verodostojne. In na tej točki se spet vračam k vprašanju pismenosti. Kdo je danes pismen? V razvitem svetu znamo brati (in pisati) skorajda vsi, a le redki razumejo, kar so prebrali. Mar ni potemtakem dodaten ali pa morda ključen kvalifikator pismenosti (poleg zmožnosti branja in pisanja – z roko ali preko tipkovnice) tudi ta, da znaš presoditi in razmisliti o tem, kar si prebral?

Wikiji[uredi]

Leta 1728 sta Denis Diderot in Jean le Rond d'Alembert napisala Enciklopedijo, ki je zavzemala tako znanost kot tudi umetnost. Skratka, velika bukla, ki jo sestavlja skoraj 72.000 člankov v 17 zvezkih in še 11 zvezkov ilustracij. Danes le redko listamo po enciklopedijah, ampak raje prižgemo računalnik in kliknemo ikono internet explorer ali pa google chrom in na dosegu enega klika nam je skoraj vse znanje tega sveta. Strani, ki jih v ta namen obiskujemo, spadajo pod Wikimedijo. Spletišča le-te pa zavzemajo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar … Zakaj smo tako navdušeni nad temi stranmi? Ker so lahko dostopna (ne izgubljamo časa s sprehajanjem med knjižnimi policami in iskanjem prave knjige); ljudje objavljajo zaradi zadovoljstva oziroma želji po dopolnitvi nekih informacij (in ne zaradi želje po denarcih – objavljanje na teh spletiščih ne predstavlja vira zaslužka), dopolnjevanje vseh teh znanj in spoznanj je enostavno in hitro (Wikipedija na primer bralca skoraj da ne kar nagovarja k poseganju v spletišče) ter zagotavljajo jasno in jedrnato izražanje.

Velika spletna enciklopedija Wikipedija je dostopna vsem, če le imajo dostop do interneta … Še ena pozitivna stran tega spletišča pa je, da je dostopna v velikem številu jezikov. Kaj je skozi zgodovino določalo status kulturnega jezika, se je skozi čas spreminjalo in se še spreminja. V 16. stoletju je to pomenilo prevod biblije v jezik nekega naroda (mimogrede, slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija); v 19. stoletju je bilo za jezik »nujno«, da premore epsko pesnitev (mi smo pri tej zahtevi naredili kljukico s Prešernovim Krstom pri Savici); konec 20. stoletja je za posamezen narod veliko pomenilo, da ima preveden operacijski sitem Okna (slovenščina je bila 30. jezik po vrsti); danes pa imamo za nekakšno merilo Wikipedijo – šteje se predvsem to, koliko člankov je objavljenih v posameznem jeziku in kakšna je njihova kvaliteta. Glede na mesto, na katerem se nek jezik nahaja na podlagi člankov na Wikipediji, so jeziki po Kornaijevi kategorizaciji razvrščeni na tri skupine: prvo skupino (t. i. comfort zone) sestavlja 16 jezikov, ki se jim ni treba bati za preživetje; drugo skupino (vitalni jeziki), kamor spada 83 jezikov (med drugim tudi slovenščina, ki predstavlja 0.5% udeležbo na tem spletišču) in jim digitalna orodja zagotavljajo nadaljnji obstoj; in tretjo skupino (t. i. border line), pa sestavljajo jeziki z nejasno prihodnostjo. Zanimiv je podatek, da je na Wikipediji 290 jezikov, 530 pa jih še čaka na vstop.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc) – nekakšna nadgradnja copyrighta.

Urejanje wikispletišč ni posebno zahtevno – na vrhu vsake strani so štirje zavihki: Članek, Pogovor, Uredi oz. uredi kodo in Zgodovina. Če kliknemo na Članek, pomeni, da članek beremo takega, kot je objavljen. Če kliknemo Pogovor, lahko tam diskutiramo o uredniških dilemah. Če kliknemo Uredi, lahko urejamo članek, a moramo biti zato registriran uporabnik teh spletišč. Če pa kliknemo Zgodovina, vidimo, katere in kakšne so bile spremembe v članku.

Ker pa lahko Wikipedijo ureja čisto vsak registriran uporabnik, zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost, preverjajo verodostojnost in zanesljivost podatkov. Seveda je nadzorovanje novih objav zelo težko, saj se pojavljajo vsak dan, prav tako pa posamezniki iz wikiskupnosti niso strokovnjaki za določena področja in zato zelo težko opazijo, če so kakšni podatki v člankih napačni. Vsak članek, ki ga beremo, je zato dobro jemati z malce rezerve in ga ne takoj razglasiti za sveto resnico.

Živimo v času, ko praktično nič ni zastonj, zato je Wikipedija (za katero ni treba nič plačati) zelo dobrodošla. Wikipedija se od drugih del, namenjenih javnosti, razlikuje po tem, da za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, objavlja in prispeva lahko vsakdo, ljudje z objavljanjem ne tekmujejo, ampak sodelujejo, objave lahko takoj primerjamo z objavami v nekih drugih jezikih …

Zaradi vsesplošnega možnega poseganja v Wikipedijo, je le-ta zelo občutljiv in ranljiv sistem, ki brez optimističnega prepričanja, da bo vse v redu in da ljudje tega ne bodo izkoriščali, ne bi obstajala.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedijo nadvse radi uporabljajo v pedagoških vodah. Profesorji z veseljem vključijo svoje nadobudne študente in študentke v Wikpedijo. Vključevanje šolajočih v ta sistem pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« in se soočiti z realnim svetom. Aktivno sodelovanje v Wikipediji študentu predstavi, da nalog ne opravlja zato, da bi ugodil učitelju ali staršem, temveč zaradi odgovornega odnosa do skupnosti. Žal pa nekateri študenti ne vidijo pozitivnih plati v sodelovanju na Wikipediji. Nekateri nočejo, da bi bilo njihovo delo tudi drugim na voljo za urejanje, spet drugi ne želijo spremljati svojega izdelka – nalogo je možno ves čas dopolnjevati in izboljševati.

Nekoliko drugače je z Wikiverzo, ki jo lahko razumemo kot predstopnjo za Wikipedijo. Tu se namreč gesla postopno oblikujejo do te mere, da so primerna za veliko spletno enciklopedijo. Uporaba Wikiverze je enostavnejša kot Moodle ali MOOC. Edina negativna plat rabe tega spletišča za pedagoške namene je, da zaradi svoje odprtosti ni primerna za ocenjevanje študentskih izdelkov. Kljub temu pa so nagajivi posegi študentov v delo svojih sošolcev redki.

Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji glede na nove trende svojo pozornost namenjajo zdaj enemu zdaj drugemu členu komunikacije.

Do 60. let 20. stoletja je bila pozornost usmerjena predvsem k avtorju (od tu avtorska biografija). V ta duh časa spadajo Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan prijatelj), Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk), zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih …

Nato pa so literarni zgodovinarji pozornost preusmerili k besedilu. Pomembna je postala avtonomnost umetniškega besedila. Dela iz tega časa so knjiga Lirika, epika, dramatika, serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.

V 80. letih se je pozornost preusmerila k bralcu in njegovim interesom in potrebam. To pomeni, da besedilo »kot tako« ni več pomembno, ampak je v ospredju njegovo razmerje do bralca.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo zaradi različnih razlogov: zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali zaradi katere od socialnih skupin, ki ji pripadamo.

Od kod črpamo motivacijo pa je malce drugačna zgodba. Recimo dve ne ravno dobrodošli motivaciji sta: neetična motivacija, ki se pojavlja takrat, ko zberemo gradivo, potrebno za pisanje, in ga v pregled oziroma predelavo ne pustimo nikomur drugemu. Še slabše pa je, če se je nek stanovski kolega pripravlja na objavo članka in mu temo speljemo tik pred zdajci, povrh vsega pa še objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je zbral on sam. Druga ne ravno dobrodošla motivacija pa je, ko nekdo piše, ker je zasvojen s pisanjem, čemur strokovno pravimo grafomanija.

Kakšno pisanje pa je sploh dobro pisanje? Tisto, ki se ne ozira na sposobnost dojemanja, interese in želje publike gotovo ne. Vse, kar je bilo kdaj napisanega, je namenjeno bralcem. In če je to pisanje tako, da ga bralec sploh ne more razumeti, je pravzaprav to pisanje žaljivo do bralca. Le-ta pa noče priznati, da besedila ne razume.

Kljub izjemno visokemu deležu pismenih, odstotek tistih, ki objavljajo in s tem oblikujejo javno mnenje, ni v porastu. A upamo, da temu kmalu ne bo več tako. Želimo si namreč družbo kreativnih posameznikov, ki svojo kreativnost izražajo preko pisanja, kar bi bil za humaniste obliž na rano, češ da so bila vsa pomembna spoznanja že napisana in da človeško usodo kroji le peščica genialnih posameznikov.

Sodeč po teoriji funkcijskih zvrsti jezika smo pismeni na naslednjih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično. Težje je razlikovati le med strokovnim in znanstvenim – znanstvene so objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki veljajo za znanstvene publikacije; med strokovne objave pa sodijo tiste, ki neka znanstvena spoznanja predajajo širšemu krogu bralcev, npr. v šoli (učbeniki), enciklopedijah, leksikonih in slovarjih.

Izbira jezika[uredi]

Preden nekdo napiše znanstveno objavo, se mora odločiti, v katerem jeziku bo napisana. Če je objava namenjena širši javnosti, bo v angleščini; če je namenjena domačim ljudem (op. Slovencem), pa bo v slovenščini. Dobrodošlo je, da spoznanja o slovenskem jeziku in literaturi širimo preko naših meja, a ob tem ne smemo biti preoptimistični in misliti, da so slovenske knjige v tujini velika uspešnica. Da temu res ni tako, nam povejo podatki o dejanskem nakupu, izposoji ali snemanju knjige s spleta.

Za razprave o slovenskem jeziku in literaturi je načeloma boljše oziroma lažje, če so v slovenščini. Je pa res, da (kot sem že omenila) kadar je neka znanstvena objava namenjena (tudi) tujcem, je napisana v angleščini oziroma katerem drugem primernem tujem jeziku. Zaradi tega pa nekateri živijo v pretiranem strahu, da bi se slovenistična znanost v prihodne dogajala le v tujih jezikih. To tezo oziroma strah ovrže podatek o jezikovni izbiri literarnovednih disertacij.

Znanstvene objave spremljajo povzetki v tujih jezikih, predvsem v angleščini.

Nekateri v želji po vplivanju njihovih objav zunaj meja naše male državice prevajajo objave v angleščino in jih promovirajo v mednarodnem okviru. To pa seveda ni zagotovilo za uspeh. Lahko je le pogoj zanj. Dvojezično objavljanje je zamudno in na dolgi rok se običajno ne izplača.

Strokovno objavljanje na Wikipediji ima kar nekaj pozitivnih plati. Gesla v slovenščini profitirajo, obenem pa je mogoče v tujejezična gesla dodati informacije o slovenskem pogledu na določene teme. Tuji študentje v Sloveniji po koncu izmenjave celo dodajo slovenska gesla v svoje nacionalne enciklopedije.

Izbira teme[uredi]

Živimo v svetu, polnem izbir, kar zna biti hudič, saj se je (vsaj meni) težko odločati. Morda se ob tej temi lahko navežem na Sartrov eksistenzializem. Rdeča nit te filozofske smeri je obsojenost na svobodo. Se pravi, da smo se prisiljeni odločati in za svojimi odločitvami in izbirami tudi stati. V trenutku, ko izberemo eno opcijo, se seveda odpovemo vsem drugim, kar nas lahko obda z občutkom nelagodja, češ da se nismo prav odločili. Po eni strani je zato lažje, če nam nekdo sugerira, kaj izbrati, po drugi strani pa je to tudi prekletstvo – mar bi jaz, če bi se odločal popolnoma sam, izbral enako opcijo?

V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nam nadrejeni – študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji … Je pa res, da če bi si, recimo, učenci popolnoma sami izbirali temo, to dolgoročno zelo verjetno ne bi obrodilo sadov. Večino zanima le določeno področje in zato drugih sploh ne bi spoznali. Redki so tisti radovedneži, ki jim je vse zanimivo. Pomembno je vedeti, da naklonjenost določeni temi ni nujno predispozicija za dobro raziskovalno delo. V temo, ki je ne poznaš ali pa ti ni ravno pri srcu, se moraš toliko bolj poglobiti, zato se mi zdi, da takšne situacije obetajo več. Treba je biti odprt za novosti in morda spoznamo tudi kakšno novo področje, ki bi nas lahko zanimalo. Neprestano prežvekovanje enih in istih tem pri diplomskih, magistrskih ali pa doktorskih nalogah nima smisla.

Pomembnost se določa v mednarodnem okolju in zato med pomembnejše teme spadajo tiste, okrog katerih se zbira več strokovnjakov in piscev. Mednje seveda ne spadajo slovenske teme, saj predstavljajo le kapljico v morju razprav o jezikoslovju in književnosti.

Danes se spremembe na lestvici pomembnih del povzročijo z vključevanjem ženske teme, s pomočjo žanrske in motivne perspektive itd.

V znanosti je izbirnih možnosti tako pri temi kot pri orodjih ogromno. In zato ni treba prežati na ene in iste teme, ki v javnosti veljajo za osrednje.

Vaje v pisanju[uredi]

Če citiram Mirana Hladnika, je »pisanje veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.« Nekoč so ljudje v tinto namakali gosje pero in z njim praskajoče pisali po papirju, danes pa moramo poleg pisanja z roko obvladati tudi tipkanje po približno 110 tipkah na tipkovnici in klikanje z miško.

Otroke v prvi triadi učijo pisati z roko in ne tipkati po računalniku. Zakaj? Učenje malčkov pisanja z roko je izjemno velikega pomena. Znanstveno je dokazano, da s pisanjem z roko malčki (in tudi preostali ljudje) razvijajo možganske in motorične funkcije ter oblikujejo svojo osebnost. Pisava se razvija skupaj z nami. Obenem pa pri starostnikih pisanje z roko dokazano pripomore k ohranjanju možganskih in motoričnih funkcij. Na tem področju je v Sloveniji zelo aktivno društvo Radi pišemo z roko, v okviru katerega je sodelovala pri pisanju tudi moja babica in neprecenljivo je bilo njeno veselje in ponos, ko je po dolgem času nekaj spet napisala z roko, čeprav je menila, da tega ni več sposobna.

Pisanje z roko je izjemnega pomena, saj naš rokopis velja za zrcalo naše duše. Na svetu ni niti dveh povsem enakih rokopisov, kot ni dveh povsem osebnostno enakih ljudi. Iz pisave znajo grafologi razbrati čustva in razpoloženje, življenjsko energijo, vzorce mišljenja, samopodobo, socialne značilnosti, potencial za doseganje ciljev, nadarjenosti, komunikacijske in organizacijske spretnosti, strahove in obrambo pred njimi.

Zaradi vseh zgoraj na kratko naštetih (pozitivnih) značilnosti pisanja z roko, se mi zdijo vprašanja o pomenu učenja otrok pisanja z roko kot ljubiteljski navdušenki nad grafologijo nevmesna.

Seveda pa je pomembno, da se naučimo tudi dobro pisati na računalnik. Pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti smo se naučili, kako digitalizirati besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti, saj sicer ne bi bila več dosegljiva in brana. Navodila, kako se to naredi, znajo biti precej komplicirana. Moram priznati, da sem imela kar malce težav, ko sem digitalizirala Planinčev tekst Na vseh svetnikov dan. Podoba iz življenja.

Usoda avtorstva[uredi]

Nekoč je biti avtor/avtorica pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Danes pa temu pomenu žal pogosto dodajamo še napuh. Nekaterim avtorstvo nekoliko stopi v glavo. Lektorjem in urednikom omejujejo posege v njihova dela, saj so skoraj da ne užaljeni, če kdo posega v njihovo besedilo. Nekateri avtorji želijo spreminjati svoja dela celo po tem, ko so že v prodaji ali pa so odstopili materialne pravice zanje. Nekateri navijajo cene svojim knjigam, spet drugi jih užaljeni umikajo z dosega javnosti, češ da bo tako njihovo delo težje dostopno in zato bolj cenjeno, kar se seveda ne zgodi. Skratka, ni potrebe, da kupujemo najdražje knjige ali posegamo po izvirnih besedilih in prevodih, ki so težko dostopni, saj na ta način spodbujamo avtorski napuh.

Soavtorstvo[uredi]

V času, ko so avtorji pogosto zagledani sami vase, so projekti, kot so wikiji, prava osvežitev. Spodbujajo namreč sodelovanje v imenu skupnega cilja. Poseganje v besedila ne bi smeli razumeti kot kritiko, ampak kot pomoč, sodelovanje. Na Wikipediji je tovrstno ravnanje utrjeno, medtem ko recimo pri Wikiknjigah še ni, saj humanisti s soavtorstvom nimajo prav veliko izkušenj.

Če želimo soustvarjati tekst, si moramo, če citiram Hladnika, zapomniti sledeče:

  1. vprašanja delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
  2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
  3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same
  4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
  5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu.
Objavljanje[uredi]

Novi pisariji piše, da »koncept avtorstva ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem.« Pri klasikih šteje tudi pisanje, ki je ohranjeno le v rokopisu in ni prišlo med bralce, medtem ko pri drugih štejejo samo objave. Pravzaprav le redki uspejo kaj objavit oziroma bolje rečeno, veliko jih želi nekaj objaviti, a jim take ali drugačne situacije to preprečijo. Do objave vodi kar dolga pot – od pritegnitve pozornosti, prijateljskih omizij, krožkov, klubov, založnikov in nazadnje do urednikov. Dejansko je zato najlažje objavljati na spletu, kjer imaš lahko težave le z neobvladovanjem orodij za pisanje in objavljanje – ampak dejansko to velja le še za starejše.

Velja omeniti še, da danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti besedilo na kako spletno mesto. Vendar pa vsaka postavitev besedila ne velja nujno za objavo. Če je besedilo samo postavljeno na splet, ga je izjemno težko najti – to velja za samo za dokumente, na katere ne kaže nobena povezava in niso vključeni na nobeno spletno kazalo. Če dokumenta nismo posebej zaščitili, ga spletni roboti slej ko prej najdejo, »preuredijo« in pokažejo med zadetki. Če dokumenta na spletu nismo namenili objavi, je najbolj varno v glavi uporabiti vrstico <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">. Če pa želimo dokument še posebej zaščititi pred spletnimi roboti, postavimo vanj datoteko z naslovom robot.txt.

Je pa škoda, da dokumentov, ki jih postavimo na splet, ne bi delili s preostalim svetom – splet imamo zato, da nanj naložimo informacije v skupno dobro.

Če želimo, da naš dokument, ki smo ga postavili na splet, najde in prebere čim več ljudi, je najbolje, da ga postavimo na zelo obiskovano mesto – npr. spletni časopis, blog, forum … Te dokumente se lažje najde tudi, če smo jim dodali hiperpovezave.

Besedila na Wikipediji in Wikiviru so na vrhu med zadetki, za besedila na Wikiverzi pa to ne velja. Wikiverza je pravzaprav sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni razredni rabi.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Množica. Nekoč je imela ta beseda negativno konotacijo, saj je predstavljala sinonim za surovo in neobvladljivo silo, golo telesnost, neumnost, pomanjkanje refleksije in neodgovornosti. Danes pa temu ni več tako. Sodobna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. Gre torej za znanje, ki ga uporabniki spleta objavljajo na raznorazna spletišča, je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje.

Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj. Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Žal znanja ne cenimo dovolj. Če ima naš sosed boljši avto od našega, mu zavidamo, če pa je njegova domača knjižnica bolje založena od naše, pa nas zelo verjetno ne briga.

Do znanja vsega sveta nas danes običajno loči le nekaj klikov po računalniku. Večina nas to jemlje za blagoslov, medtem ko je ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier glede tega izrazil pomisleke. Meni namreč, da dejstvo, da lahko popolnoma vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki da temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko pravzaprav objave prireja sebi v prid. Prav tako očita, da je Wikipedija primer »vladavine drhali«; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov; in trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novega. Žal marsikateri Lanierjev očitek drži.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo velja za intelektualno lastnino, okrog katere se je oblikovala zakonodaja, znana kot avtorske pravice. Težave z avtorskimi pravicami nastopijo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih v digitalni obliki. V zadnjem času se za digitalna besedila uporablja koncept, imenovan creative commons.

Creative commons[uredi]

Creative commons se v slovenščino prevaja z »ustvarjalna gmajna«.

Večina nas pozna copyright, medtem ko je »ustvarjalna gmajna« nekoliko manj poznana. Razlika med njima je, da copyright bralcu dovoljuje le določeno rabo, vse druge pa mu prepoveduje in mu v primeru neupoštevanja grozi s sankcijami. Creative commons pa besedila najprej ponudi in šele potem doda, pod kakšnimi pogoji.

Obstaja več licenc »ustvarjalne gmajne«, in sicer (če citiram iz Nove pisarije):

  • Priznanje avtorstva (attribution - BY) → Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA) → Izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft).
  • Nekomercialno (non-commercial - NC) → Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave le za nekomercialen namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
  • Brez predelav (no derivative works - ND) → Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava; Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive.

Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright[uredi]

Copyright je zakonodaja, ki izvirna avtorska dela ščiti pred zlorabo, ne glede na to, v katerem mediju se nahajajo – literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna …

Zmotno je prepričanje nekaterih avtorjev in založb, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav. Uporabnik lahko namreč z avtorskim delom počne marsikaj, a pod pogojem, da je to početje zasebno. Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic le, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice – npr. nekorektnost ali odsotnost citiranja …

Sodeč po Hladniku, avtorskim pravicam očitamo, da izhajajo iz trojih neustreznih konceptov:

  • pri intelektualnih proizvodih preveč poudarjajo avtorstvo;
  • zrasla so iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagajajo (npr. internetu);
  • intelektualne proizvode obravnava predvsem kot lastnino in ne kot javno dobrino.

V današnjem svetu žal ves čas krademo lastnino drugih – že samo s presnemavanjem filmov med nami živi kar nekaj grešnikov. Če bi bila družba zrelejša in odgovornejša, bi se verjetno marsikateremu incidentu, povezanim s krajo tuje intelektualne lastnine.

Na tem mestu bi rada poudarila, da se meni avtorske pravice, čeprav se vanje nikoli nisem resno poglabljala, sploh ne zdijo tako zelo problematične. Zdi se mi popolnoma normalno, da nekdo, ki je nekaj ustvaril, to želi tudi konkretno zaščititi. Že res, da bi na to morali gledati bolj kot na skupno dobro, a je potemtakem že sam sistem narobe zastavljen. Nekdo si je vzel čas, se v določeno stvar poglobil in naredil nek izdelek – glasba, film, knjiga … Preko avtorskih pravic in prodaje s svojim izdelkom služi, medtem ko če bi ga dal na splet in bi bil splošno dostopen in bi ga vsak lahko po svoje urejal, ne bi imel on nič od tega. Nekaterim, recimo, pisanje knjig predstavlja vir zaslužka, saj služijo s prodanimi izvodi. S čim pa bi služili, če bi bilo njihovo delo nemudoma splošno dostopno na internetu in bi ga povrh vsega še vsak lahko spreminjal? Povsem razumljivo se mi zdi, da nekateri avtorji zato za prodajo avtorskih pravic mastno zaračunajo.

Menim, da bi se, preden pretirano poudarjamo digitalizacijo vsega, kar se da, moral spremeniti sistem v dobrobit avtorjem. Ne bi smeli biti plačani glede na to, koliko svojih izdelkov prodajo, ampak bi morali najti neko drugo rešitev. Na vprašanje Kakšno pa? žal nimam odgovora. Zaenkrat se mi zdi prodaja avtorskih pravic za mastne denarce še vedno najboljša rešitev. Avtor zasluži, njegovo delo pa je dostopno vsem. Volk sit in koza cela.

Mene argument, da bi vsi izdelki morali biti splošno dostopni na internetu zaradi pretočnosti informacij, v današnjih razmerah žal ne prepriča.

Bralec[uredi]

Prost dostop[uredi]

Velja prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno, srednje in visoko šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja pripomorejo zastonj učbeniki. Dejansko pa so knjige, nekdaj edini vir znanja, izven šole redko zastonj. Prosta dostopnost znanja zunaj šole ni tako zelo samoumevna – plačujemo vstopnino za muzeje in galerije, članarino za knjižnico …

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij. Le-te so neplačljive in lahko dostopne. Za to pa država skorajda ni zaslužna, saj s svojimi inštitucijami in zakonodajo marsikdaj bolj ovira dostop do znanja, kot omogoča.

Google je imel nekoč načrt za digitalizacijo svetovne knjižne zaloge, poznano pod imenom Googlove knjige, kar pa ni prišlo do nas. Googlove digitalizirane knjige zdaj zastonj ponujata Digital Public Library of Americain HaithiTrust Digital Library, za evropske knjižnice pa to počne Europeana.

Znanstvene objave bi načeloma morale biti spletno dostopne, a jih je žal veliko še plačljivih, za kar pa smo si krivi sami, ker jih kupujemo.

V prejšnjem poglavju sem zapisala, da bi morali biti avtorji za svoje delo tako ali drugače plačani – mislila sem predvsem na avtorje umetnostnih del. Glede strokovnih objav pa se strinjam s profesorjem Miranom Hladnikom - da bi morale biti vse prosto dostopne na internetu. Znanstveniki svoj kruh običajno služijo že z akademskimi službami ali pa plačanimi projekti, zato honorarji za njihove objave niso (nujno) potrebni.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav, ki jih je sofinancirala; zaenkrat pa se še ni odločila za promocijo proste dostopnosti umetnosti.

Definicija proste dostopnosti, če citiram Hladnika, je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih objav. Obstaja bistvena razlika med prostim dostopom in prosto vsebino. Kar je tretirano kot prosta vsebina, lahko poljubno spreminjamo. Kar pa je označeno za prosti dostop, pa ne predvideva in ne dovoljuje poseganja v vsebino. Izraza prost (free) in odprt (open) Slovencem delata nemalo težav, saj open pogosto prevajamo kot prost in ne odprt. Prosti dostop pomeni, da lahko kdorkoli kjerkoli kadarkoli pristopi do neke informacije. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

Zlati prosti dostop označuje dostop, ki ga je zagotovil založnik. Običajno gre za recenzirane revijalne članke.

Zelen dostop označuje dostop, za katerega je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Običajno gre za predobjave ali poobjave.

Založbe ne ponujajo člankov v branje zastonj, ampak stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam.

Sivi dostop označuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je načeloma težko priti: diplome, doktorati, konferenčna področja in izvlečki.

Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Gre predvsem za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.

Zakasnjeni prosti dostop je objava, ki pride v prosti dostop po določenem obdobju blokiranja proste dostopnosti, npr. v zamiku enega leta po objavi.

Platinasti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji, npr. inštitucija, država, mecen. Slovenske znanstvene objave na spletu najbolje označuje ta oznaka.

Pobudniki proste dostopnosti so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav; ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi, npr. založniške hiše. Najboljša rešitev v dani situaciji je ustanavljanje digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila.

Prosto dostopne revije najdemo npr. v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, a je treba biti pozoren na oznako OA, saj je med njimi veliko takih, ki svoje storitve avtorjem drago zaračunavajo.

Akademske inštitucije, delujoče v duhu prostega dostopa, spadajo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe[uredi]

Ko je profesor omenil to poglavje, je dejal: »No, tu sem bil pa do založb malo žleht.« Meni se ne zdi, saj je samo razložil realno situacijo in tule je moj povzetek le-te.

Danes se v povezavi z Wikipedijo še vedno dostikrat govori o intelektualni kraji, a v bodočnosti se bomo temu, upajmo, izognili, saj bo znanje na Wikipediji veljalo za javno dobro in ne več za lastnino fizičnih ali pravnih oseb.

Znanje je treba obravnavati kot javno dobro in ne kot zasebno lastnino. Kajti šele izobražen človek in dobro informiran človek je na dobri poti, da se odloča po pameti, v korist sebi, skupnosti in obnaša odgovorno do okolja. Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja blokira pot socialnemu idealu družbe samostojnih kreativnih posameznikov.

Založbe obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti.

Zahtevati informacijo zastonj postaja vedno običajno, hkrati pa plačljiva informacija ni več nujno boljša od tiste zastonj, kar pri ljudeh povzroča še dodatno nezadovoljstvo.

Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovira prehod objavljanja informacij na splet. Njihova ciljna publika se oži na otroke, ki računalnikov še ne znajo uporabljat, in na upokojence. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več; če že kaj, samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo svoje bralce in knjižnice, zainteresirane za nakup, zato založbe kot posrednika ne potrebujejo. Če že, se za založbo odločijo zaradi domnevnega ugleda (torej prestižnih razlogov) in predsodkov do samozaložbe. Kot zanimivost – Slavistična revija že od leta 1991 izhaja brez založbe.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb« (predatory open access publishing), ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente privabljajo tako, da jim namesto uredniškega honorarja ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih. To pa je seveda mamljiva ponudba, saj se sicer cena objave članka giblje nekje med 90 $ in 500 $.

Repozitorji[uredi]

Dokaza o vplivnosti nekega članka sta dva : številke o citiranosti in številke o branosti objave. Med seboj pa se lahko kar precej razlikujeta. Podatki o branosti neke objave so čedalje bolj pomembni, saj potrjujejo dejstvo, da je treba raziskave še naprej financirati.

Obiskanost neke spletne strani lahko merimo na dva načina: z zastonjskimi števci dostopa ali pa z Googlovo analizo obiska.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi novih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Kako pa financirati avtorje teh besedil? Avtor Nove pisarije predlaga financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet; lahko bi bilo plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot ali v ceno fotokopiranja, pri nas pa je v veljavi avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici.

Prosti dostop je v soglasju s principom prostovoljnega prispevanja in v nasprotju s profitno usmerjenim objavljanjem.

Glavni namen repozitorjev je trenutno še arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM), na univerzi v Novi Gorici in univerzi v Ljubljani (Repozitorij Univerze v Ljubljani). Slovenski akademski repozitorji so združeni v Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Objavljanje na spletu na nek način vpliva na slog pisanja, saj se avtorji prilagajajo širši množici bralcev, ki narekujejo bolj poljudnejši izraz. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Dnevno se objavlja tudi na forumu SlovLit, ki deluje od leta 1999. Tu so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih revij in knjig, komentarji, polemike … Pošiljatelji objave prispevajo zastonj.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Obstajajo različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, na primer: strah pred njihovo velikostjo; to, da prihajajo iz Amerike; nezaupanje v dobre namere takega početja; strah pred veliko ceno, ki jo bo nekoč treba plačati za digitalne informacije; strah pred možnostmi zlorabe; internetni skeptiki svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal enako nevarnost kot jedrske bombe …

Varuhi zasebnosti so razpeti med dve stvari – po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo zbrani osebi podatki; po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez česar pri zbiranju osebnih podatkov ne gre, otepajo.

Nedolgo nazaj je slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca. Prepovedal je Googlov projekt Street view, saj je bilo zahtevano, da zamegli obraze posameznikov, ki so bili ujeti na fotografijah. Prav tako je precej škodil besedilnemu korpusu Nova beseda, ker je prepovedal iskanje po imenih in priimkih.

Moram reči, da se mi zdi tole varovanje zasebnosti vedno bolj groteskno. Na primer: marsikateri starši danes na družabna omrežja objavljajo slike svojih otrok (pogosto tudi z imeni) – skratka, cel njihov dan od jutranjega prebujanja do večernega umivanja zob; hkrati pa imajo šole ali vrtci probleme z objavljanjem slik (npr. s prireditev, kjer prej omenjeni otroci sodelujejo), ker taisti starši niso podpisali dovoljenj za objavljanje slik skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Citiram profesorja Mirana Hladnika: Če to ni vredno obsodbe!

Kredibilnost[uredi]

Ker lahko danes objavlja praktično vsak, se moramo pri branju objav na internetu zanašati precej na zdravo kmečko pamet in presoditi, katere informacije so verodostojne.

Avtorju brez težav lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Pogosto smo nezaupljivi do mlajših avtorjev, a se zna zgoditi, da jim delamo krivico. Raje namreč zaupamo starejšim avtorjem, ki jih smatramo za izkušenejše in modrejše. Velja pa omeniti, da so mlajši bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje (kot starejši) priti do informacij na spletu.

Aktivizem[uredi]

Aktivizem je socialni koncept. Splošni pomen besede aktivist je »kdor aktivno deluje v kakem društvu ali gibanju«. Danes ta pojem povezujemo s pridevniki: feministični, ekološki, mirovni, humanitarni, politični … Aktivizem povezujemo predvsem z liberalnimi nazori, čeprav tudi marsikateri konservativec poseže po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Kaj pa aktivizem v znanosti? Aktivizem posamezne fakte posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo namenu. Pomembno je razlikovanje med kritično refleksijo in aktivizmom – kritična refleksija si za razliko od aktivizma lahko privošči odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je v naši stroki nujna, medtem ko je aktivizem nezaželen.

Avtorstvo[uredi]

Za samozaložbe se avtorji odločijo, ko jih nobena od »uglednih« založb ne vzame pod streho. S pojavom digitalnega tiska postaja samozaložba vedno bolj pogosta. Pri takih besedilih pa je vseeno dobro biti previden, saj niso šla skozi recenzijski ali uredniški postopek. Zakaj za kakšno objavo ne stoji nobena inštitucija, obstajajo različni razlogi: lahko, da je bil avtor neučakan; lahko, da se je avtor sprl z založnikom; ali pa avtor išče alternativne načine objavljanja.

Pri besedilih je dobro oziroma zanimivo pogledati tudi, kdaj so nastala.

Problematično je, ko nekateri pisci prepisujejo in tega ne opravijo dobro in so zato v besedilu prisotne napake. Problem pa predstavlja tudi ponarejanje oziroma lažne novičke, ki so priljubljene zlasti ob obletnicah posameznih priznanih avtorjem, npr. Prešerna …

Žal so ljudje v današnjem času vedno bolj naivni, in ogromno jih nasede vsemu, kar pravi striček Google. Oziroma se ne pozanimajo, za katera področja so ljudje, ki objavljajo, strokovnjaki– če pišejo o katerihkoli drugih področjih, lahko zelo verjetno pričakujemo kakšno napako.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje verodostojnih informacij od neverodostojnih.

Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za področje recenziranja.

Formaliziran recenzijski postopek je eden od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi odloča urednik in ne recenzent.

Recenzenti neko delo sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi problematične dele besedila. Tako recenziranje preprečuje objavljanje nepreverjenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega izdelka.

Dvojna slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega dela, in recenzent ne ve, čigavo delo recenzira.

Možne so tudi dodatne ocene del.

Podatke o piscu besedila je mogoče najti preko lastnosti dokumenta, razen če ustrezno anomiziramo prispevek.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoje opombe zapisujejo v obrazec:

  • določijo tip članka,
  • njegovo tematsko področje,
  • presodijo ustreznost naslova,
  • poročajo o obsegu članka v znakih in predlagajo njegovo krajšanje (če je to potrebno),
  • ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka
  • pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu,
  • označijo jezikovno plat članka,
  • presodijo slog članka,
  • izrečejo se o primernosti terminologije,
  • pregledajo članek po tehnični plati,
  • izrečejo se o izbiri teme – je aktualna ali ne,
  • izrečejo se o metodi,
  • pregledajo reference,
  • naštejejo morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti.

Recenzenti na koncu obkrožijo, ali je članek primeren za takojšnjo objavo; ali je članek primeren za objavo, a lahko počaka na eno izmed naslednjih številk; ali je članek primeren za pogojno objavo; ali članek sploh ni primeren za objavo.

Pravopis[uredi]

V verodostojnost objav najprej podvomimo, če v besedilu opazimo pravopisne in slogovne nepravilnosti.

Ločila[uredi]

Večina nas ima težave pri razlikovanju med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Dolgi pomišljaj se redko uporablja – pravzaprav samo za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali pa ne smemo razdeliti na manjše.

Težave nam pogosto predstavljajo tudi narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih.

Dvopičje pravopis obravnava kot levostično ločilo. Dvopičje ni potrebno pred naštevalnim nizom in kadar uporabljamo skupaj npr., itd., itn., ipd.

Tropičje je nestično ločilo.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli besedil, kadar se nam zdi vejica prešibka, pika pa premočna.

Ker se pravopis spreminja, je zato po njegovi rabi možno sklepati o starosti pisca.

Velike začetnice[uredi]

Kadar zapisujemo naslove kolon ali vrstic v tabelah, uporabljamo veliko začetnico. Znotraj posameznih celic se priporoča raba male začetnice, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah uporabljamo veliko začetnico le, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. V tem primeru morajo biti potem vse alineje take. Sicer pa nas iz tovrstnih zagat rešuje uporaba podpičij.

Drugo[uredi]

Spol se veže na osebek. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka.

Digitalna pismenost[uredi]

Besedila je potrebno obvladati po pravopisni in tehnični plati.

Formati besedil[uredi]

Računalniške formate besedil se prepozna po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo,
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo,
  • htm ali html pomeni spletno besedilo,
  • pdf pomeni natisljivo besedilo,
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu ipd. nimajo končnic.

Uredniki avtorjem pogosto naročajo, naj tekste oddajo v formatu rtf ali odt. Če bomo direktno v besedilo vnašali popravke, se priporoča doc, docx ali rtf format besedila.

Avtorji, ki se bojijo, da bi jim kdo spreminjal besedilo v Wordu, se odločijo za format pdf.

Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo direktno v okno, ki se odpre, ko pritisnemo zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične grafe in vstavljamo slike.

Navodila za uporabo wikijev so precej enostavna, in sicer:

  • za odstavek pustimo eno prazno vrstico,
  • za seznam po alinejah vsaki enoti na začetku vrstice dodamo zvezdico,
  • naslove obdamo z enačaji – enojni, dvojni, trojni … (odvisno od ravni),
  • ležeči tisk označimo z dvema apostrofoma,
  • krepki tisk označimo s tremi apostrofi,
  • povezave naredimo z oglatimi oklepaji,
  • sliko vstavimo preko menija,
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami
  • presledek na začetku vrstice naredi na zaslonu okvirček z besedilom,
  • posebne oznake so za prelom vrstice, vodoravno besedilo in centriranje besedila,
  • posebni oznaki sta za začetek in konec pesemskega besedila,
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev.
Vaje v wikijih[uredi]

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji se nanašajo na:

  • preintenzivno členjenje na odstavke,
  • mašila,
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom,
  • dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

Zdajle, ko pišem tale seznam, sem ugotovila, da prve tri napake sama zagotovo delam. Obljubim, da bom v nadaljnje bolj previdna.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Pripombe lahko sporočimo ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil …) ali pa direktno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Ko želimo pripombe napisati direktno v besedilo, označimo tekst, ki ga želimo komentirati, in nato z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

S klikom Sledi spremembam urejevalniku naročimo, naj beleži naše posege v besedilo.

Posegov v besedila, ki so na internetu izpostavljena skupinskemu urejanju, ni potrebno, ker se popravki samodejno arhivirajo.

Na wikibesedila popravke vnašamo direktno, za komentiranje pa imamo te možnosti:

  • na pogovorni strani besedila,
  • na pogovorni strani avtorja,
  • s predlogo: beseda s popravljeno napako,
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
  • če gre za besedilo, ki nastaja na univerzitetnem seminarju, lahko na Wikiverzi odpremo samostojno stran.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Brez sklicevanja ne gre, zato je prav, da to delamo ustrezno. Preverjanje virov je danes veliko enostavnejše, zato se nepravilnosti hitro odkrijejo.

V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Neplačljiva je zato, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega.

V akademskem pisanju naj delež citatov iz leposlovje ne bi bil večji od 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.

Prepisovanje[uredi]

O prepisovanju govorimo, kadar nekdo tuje znanje prodaja kot svoje. Takšno početje ima pravne posledice le, ko je delo nekega avtorja še ni v javni lasti.

Plonkanje je lahko oblika lenobe, lahko pa načrtna strategija – v tem primeru govorimo o intelektualni kleptomaniji.

Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]

V Novi pisariji piše, da je Citation index bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji uporabljamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science.

Na internetu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka. Uporabniku izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).

O citiranosti slovenskih raziskovalcev lahko preverimo preko povezave Naši v WoS in Scopus ter v Sicrisu.

Kriteriji za uvrstitev v podatkovne zbirke so; recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva je številka, ki kaže na stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij. Višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in bolj se ceni avtorje, ki v njih objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo rezultate znotraj posamezne discipline.

Pogosto uredništva manipulirajo s faktorjem vpliva.

Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je faktor vpliva. Zavzema se za prosto dostopnost objav na internetu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter upoštevanje citiranja primarnih virov.

Za članke na Wikipedije podatke o branosti dobimo med Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo naslednjih revijah:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis
  • Verba Hispanica

Za posamezna področja so pomembne še:

  • Otrok in knjiga
  • Sodobnost
  • Dialogi

V tujih pa je razprave o slovenski književnosti možno najti v revijah:

  • Slovene Studies
  • Philological studies
  • Slavia Meridionales
  • Slavica tergestina
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch
Citatni slogi[uredi]

Vsak citatni slog ima svoje dobre in slabe lastnosti. Najbolj znani citatni stili so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski
  • Bluebook
  • ALWD
  • ASA
  • Vancouver
  • Turabian
  • MHRA

Načeloma se pisci odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom – čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev slog pa je prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih. Čikaški stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja.

Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na izbiro citatnega stila, dovolj, če navedemo:

  • avtorja
  • naslov

In glede na vrsto objave še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku
Tehnika citiranja[uredi]

Citat je iz dveh delov – iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata. Citat je od piščevega lastnega besedila ločen z narekovaji ali postavljen v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila le kazalka, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe[uredi]

Nekoč so v opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka zapisovali literaturo, na katero se je avtor skliceval. Danes skušamo citiranje čim bolj poenostaviti in opombe prihranimo za nebibliografske podatke. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V Novi pisariji so opombe čisto na koncu.

Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu. Spodaj so našteti primeri pravilnih navedb:

  • Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.)

ali

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

ali

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

  • ponavljanju avtorjevega priimka se v kratkih sklicih izognemo z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'
Označevanje navedkov[uredi]

Navedke označujemo z narekovaji, odstavki in drugačnimi črkovnimi rezi ali z izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje.

Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo iz vseh mogočih virov – iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, iz TV-oddaje, iz javne ali zasebne diskusije ...

Če imamo opravka z viri v dveh verzijah – v tiskani in v digitalni - navedemo oba, in sicer tako, da najprej zapišemo tiskanega.

Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih, kjer viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke za raziskavo.

Zaslon in papir[uredi]

Slovenski literarni zgodovinar večinoma piše na zaslon, a z mislijo na tiskano objavo, saj samo te prinašajo točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Drugače ravna le, ko prispeva informacije ali stališča za spletni strokovni forum, v zasebni strokovni korespondenci in kadar piše za časopise in leksikone, ki obstajajo le na spletu.

Študentje morajo svoje diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem tisku.

Zelo verjetno pa se bo situacija kmalu spremenila. Zaradi zahtev po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav ter možnosti komentiranja in popravljanja se strokovni časopisi selijo na splet. Trenutno zraven izhajajo še v fizični obliki, nekoč pa bodo le še v digitalni. Zaradi vse cenejših tiskarskih storitev pa prehod od tiska na zaslon ne bo tako zelo hiter.

Spletne strani niso oštevilčene, zato citiranje s čim bolj natančnim podatkom o lokaciji (kot npr. pri knjigi ali članku) ni mogoče. Če obstaja možnost dostopa do celotnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografskemu navedku vira dodamo povezavo. Pri razporejanji bibliografskih enot v spletni objavi nista potrebna postavljanje priimka pred ime in abecedno zaporedje avtorjev. Ne na zaslonu in ne na papirju ne smemo navajati celotnih URL-jev, ker so preveč spremenljivi, tipografsko težje obvladljivi in na papirju popolnoma neuporabni.

Zgledi[uredi]

Kadar navajamo podatke o publikacijah, naredimo manj, če jih vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisa bibliografskih enot:

  • polni
  • ISBD
  • COMARC

Je pa res, da so vsi ti trije preobširni in prenatančni, moteča pa je tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.

Knjiga in knjiga na bralniku[uredi]

Primeri citiranja na zaslonu:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Primeri citiranja na papirju:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga dostopna v digitalni in tiskani obliki:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.

ali

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Kadar citiramo iz knjig na bralniku, je priporočljivo, da citiramo z dLiba ali Wikivira. Če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, nima označenih strani – primer citiranja:

  • (Kostanjevec 1907)

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
Članek v zborniku[uredi]

Pri tovrstnih člankih je treba v Cobissu odpreti zapis o članku in zapis o zborniku.

Primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:

Poglavje[uredi]

Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje.

  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

ali

Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda[uredi]
  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS

Primer nenaslovljene urednikove spremne besede na zavihku romana:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS
Razprava v reviji[uredi]

Če želimo izpostaviti, da je bil članek arhiviran na dLib:

Ali bo revija zapisana s polnim imenom ali s kratico, se odločimo glede na bralca.

Članek v časniku[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS
Članek na dLibu[uredi]

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov – na posamično avtorjevo objavo ali na celo številko v časopisu.

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib
  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS
  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS
  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib
  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.
  • Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Primer za tiskano obliko:

  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.
Enciklopedijsko geslo[uredi]

Nekateri učitelji še vedno prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji. Menim, da je edini upravičen razlog za to to, da učence spodbudijo k brskanju tudi po drugih virih. Wikipedija je namreč prvi zadetek.

Mi, ki »smemo« citirati z Wikipedije, to delamo iz člankov, ki niso označene kot škrbine. Najlažji je sklic na geslo.

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta sama ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX, ki se med seboj razlikujejo v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa ipd.

Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, ker lahko iz zgodovine strani razberemo, kdaj je citat nastal.

Nekoč smo za biografske članke gledali v Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon in Novi slovenski biografski leksikon. Biografski članki bodo zdaj združeni na portalu Slovenska biografija.

  • Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
  • Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.
  • Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.
  • Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.
  • Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.
  • Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.
  • Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].
  • Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.
  • Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
  • Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, 52009 (Mali leksikoni CZ).
  • Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).
  • Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.

Primeri navajanja za tisk:

  • Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
  • Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
  • Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
Forum[uredi]
Spletni tečaj[uredi]
Blog[uredi]
Članek na spletišču[uredi]

Strokovni članki, objavljeni le na spletu, so redki. Običajno jim sledijo natisnjene verzije, zato moramo med viri kasneje dodati tudi te.

Objava v tisku:

  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.
Zapis v podatkovni zbirki[uredi]
  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]
Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Video iz zadnjega primera je naložil uporabnik, ki ne razkriva svoje identitete, zato ga izpustimo.

Zemljevid[uredi]

Nekoč so bili zemljevidi avtorsko delo, danes pa so produkt državnega ali komercialnega kolektivnega dela, zato avtorjev in urednikov ne navajamo.

Fotografija[uredi]

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Wikiji slik ne številčijo samodejno.

Podobno kot fotografije se navaja tudi grafikone ali tabele.

Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, če menimo, da ima fotografija vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ime fotografa izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.

Na slovenski Wikipediji smemo objaviti le fotografije, ki smo jih posneli sami in tiste, ki veljajo za javno last. Tiste, ki spadajo v javno last, sodijo med freeware (brezplačne stvari) in se nahajajo na Flickerju, Instagramu, Panoramiu, v Wikimedijini Zbrirki …

  • Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
  • Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
  • Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.
Risba[uredi]
  • Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.
Glasbeno delo[uredi]

Tako kot naslove del klasičnega slikarstva slovenimo tudi naslove glasbene klasike.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Avtor oddaje je ali urednik ali novinar. Namesto urednikovega novinarjevo ime zapišemo, ko je v ospredju novinar (njegov tekst), urednik pa je napisan bolj po službeni dolžnosti.

Navajanje filma z režiserjem na prvem mestu.

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Mimogrede, to je prvi slovenski celovečerni film.

Ime režiserja na prvem mestu izpustimo, če filmi niso prepoznavno »avtorski«. Režiserjevo ime v tem primeru napišemo med ostalimi sodelavci za naslovom.

Napake pri citiranju[uredi]

Če citiram iz Nove pisarije, so napake pri citiranju naslednje:

  • nepoznavanje temeljnih referenc,
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«,
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni,
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo,
  • samocitiranje,
  • citiranje zaradi citiranja samega navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij,
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu,
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji,
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča.
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Posebnosti pri navajanju na Wikipediji:

  • med viri se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, ampak se nanje sklicujemo v obliki linkov,
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oziroma sklicevanja nanj,
  • Wikipedij nima posebnega stila citiranja, ampak je odprta za vse mogoče sloge, a morajo biti le-ti znotraj posameznega članka poenoteni.

Žanri[uredi]

Obstajajo številni žanri, npr. vsakdanji sporazumevalni, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni, vendar pa meje med njimi niso ostre. Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov.

Pomembno je razlikovanje med znanstvenim, strokovnim in poljudnoznanstvenim. Znanstveno pomeni temeljno, izvirno, uporabno, pregledno. Strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega. Namen poljudnoznanstvenih člankov pa je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Za napredovanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave.

Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene spadajo članki, ki imajo 30.000 znakov ali 4400 besed ali več.

Status strokovnega pisanja imajo ti žanri: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila in razprava.

Šolsko pisanje[uredi]

Med žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo: referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat).

Prvi namen šolskega pisanja je izpolniti študijske ocene, za oceno in za dosego naziva.

Za strokovno oziroma znanstveno pisanje gre takrat, ko začne predmet določati kompozicijo razprave.

Popravljanje[uredi]

Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, ki jih popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo.

Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, slogovno poenotenje, dopolnjevanje, čiščenje) in postavljanje besedil na novo.

Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni popravljanju besedil.

Popravljanje pomeni lektoriranje in korigiranje.

Lektura je popravljanje besedila drugega pisca. Lektorji v besedilu odpravijo tiskarske in pravopisne napake ter slogovne pomanjkljivosti. Slaba stran lekture je, da nekateri lektorji s popravki pretiravajo in s tem kakšnemu stilu pisanja odvzamejo čar – npr. popravljanje kratkih pogovornih nedoločnikov v besedilih Andreja Rozmana Roze, za katere se je sam zavestno odločil.

Na tem mestu profesor Miran Hladnik piše, da se ne strinja s pravopisnim določilom, da naj pred prosim v stavku stoji vejica, saj to besedo smatra za členek in ne glagol. Kot primer navaja: Pošljite mi prosim še priponko. ter Pošljite mi no še priponko. Sama menim, da je beseda prosim glagol, ki ob sebi zahteva dve vejici.

Besedila lektoriramo v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam. Korektura je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korektor naj bi popravljal le druge posege v avtorsko besedilo.

Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali bo objavo sprejel ali ne. Sprejme lahko tako, kot je bilo oddano, ali pa avtorju za objavo postavi pogoje. Uredniško delo je strokovno zahtevno in ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

E-pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov, ki jo ljudstvo uporablja od 80. let naprej.

Nova pisarija v povezavi z e-pošto opozarja na:

  • izvzemši nekaj izjem (okrožnice, reklamna pošta …), je neodzivanje na e-pošto nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki,
  • nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo, s čimer mimogrede potrdimo njegov prejem,
  • na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj,
  • za strokovno komunikacijo se uporablja standardna slovenščina in drži se pravopisa,
  • poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo, zato ga (jih) lahko odstrižemo,
  • pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence,
  • več svojih poštnih naslovov (npr. pri Arnesu, Siolu, Gmailu) je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto,
  • izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive),
  • datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.),
  • prihranili bomo pri prostoru in času, če bomo odkljukali kot privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo,
  • hranjenje poštnih sporočil oz. njihovo izvažanje v trajnejši arhivski format je pri poštnih programih nerodno in nezanesljivo.

Do nesporazumov in konfliktov med ljudmi pogosto prihaja zaradi pomanjkanja komunikacije.

V vrstico Za: vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: tiste, ki jim pošto pošiljamo le v vednost, v vrstico Skp: pa tiste, ki jih želimo obvestiti, ne da bi jih drugi videli na seznamu prejemnikov.

Daljša pisma najprej oblikujemo v urejevalniku in jih šele nato prekopiramo v okno za novo pošto, kar pa lahko povzroči nevšečnosti.

Naslavljanje lahko koga spravi v zadrego.

Uradniki na obrazcih za štipendije, študijska potovanja, subvencije ipd. še danes zahtevajo lastnoročni podpis. Meni se zdi to povsem logično in samoumevno, saj nobenega podpisa ni mogoče povsem ponarediti, ne glede na to, kakšen ekspert je ponarejevalec.

Spodaj so napisana navodila Nove pisarije o tem, kako naj poimenujemo datoteke:

  • ime naj bo kratko,
  • pomenljivo (skrajšan naslov oziroma ime teme),
  • enolično,
  • namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk,
  • variante naj se zaporedno številčijo,
  • morebitni popravljalec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice.

Za konec tega poglavja pa še nekaj zgledov iz Nove pisarije:

  • zigon_marija_prezihove_matere_diplomska_naloga3.doc (3. verzija dokumenta)
  • hladnik_prijava_na_obdobja.rtf
  • marijan_dovic_feljtonski_roman_up.docx (Dovićev članek s popravki Urške Perenič)
Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba. Med seboj se razlikujejo po funkcijah. Namenjena so človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, zaradi prepleta prostega časa in poklicnega udejstvovanja pa so zanimiva tudi s strokovnega vidika. Socialna omrežja imajo dokaj kratko življenjsko dobo – pred desetimi leti je bila lestvica najpopularnejši omrežij drugačna kot danes, čez deset let pa bo prav tako povsem spremenjena.

Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij.

Tvit[uredi]

Tvit je sporočilo na Twitterju in je omejeno na 140 znakov. Več sto milijonov uporabnikov objavi več sto milijonov tvitov na dan, ki so lahko zabavne ali »resne« tematike in so pogosto opremljeni s »hashtagi«. Pričakovano je najbolj zastopan jezik na Twitterju angleščina.

Drugo[uredi]

To poglavje je posvečeno mejnim načinom strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij, med katere štejemo npr. daljša strokovna besedila na LinkedInu in komentatorske rubrike časopisov.

Zagovor[uredi]

Zagovori akademskih spisov spadajo med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja. Žal lahko zaradi izpolnjevanja vseh formalnih zahtev zbledi glavni smisel takega dogodka. Scenarij zagovora je splošno znan.

Literarna kritika[uredi]

Iz Nove pisarije citiram lastnosti literarne kritike:

  • Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  • Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  • Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  • Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  • Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  • Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  • Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  • Kritika naj tudi zabava.
  • Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  • Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki za razliko od drugega strokovnega pisanja zahtevajo večjo jedrnatost, zato se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja, prav tako se izpuščajo ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Biografski članek[uredi]

Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna. Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo tudi v drugih geslih. Študentje v višjih letnikih izpolnjujejo že napisana gesla po točno določenih navodilih.

Članek o knjigi[uredi]

Prve v vrsti za popis so knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek. Je pa res, da to ni edini kriterij za izbiro, saj bodo v primeru popisovanja del iz določenega časovnega obdobja digitalizacijo dočakala tudi osamljena besedila pozabljenih avtorjev.

Na Wikipediji se knjige popisujejo v okviru projekta Roman. Podatki o knjigah se nahajajo v infopolju knjiga, glavne zahteve za članke pa o knjigah pa so razložene v navodilih. Nova pisarija navaja naslednje napotke:

  • za naslov gesla vzamemo naslov knjige, brez podnaslova
  • zelo dolge naslove skrajšamo, tako da je v geslo ujet samo jedrni del naslova
  • kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
  • glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: poleg ponovljenega naslova v krepkih črkah še ime avtorja, letnico in žanr, redko še kakšno drugo pomembno lastnost, npr. »slovenski kultni roman 80. let 20. stoletja«
  • v infopolju so nekateri podatki ponovljeni, nekateri pa na novo: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss, večinoma s povezavami
    • bralcu pomagamo z opredelitvijo medsebojnih odnosov med osebami
  • povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat (največ 500 besed)
  • odgovori naj na vprašanja, kdo so akterji (z imeni glavnih oseb), kje in kdaj se dogaja, zakaj (s kakšnim namenom) in s kakšnim izidom se junakova akcija konča
  • če gre za realna dogajališča, jih je treba opremiti s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla, prav tako morebitne realne osebe, zgodovinske dogodke in pojme
  • v infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
  • simpatičen dodatek je fotografija naslovnice; najbolje je, če posnetek naredimo sami
  • v infopolju označimo tudi, kdo je knjigo ilustriral, če ima posvetilo ipd.
  • besedilo žanrsko uvrstimo, mu določimo temo in ključne besede
  • v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave iz njih citiramo

Gesla na Wikipediji, ki omenjajo nek roman, je najlažje poiskati preko Naprednega pogleda, kjer naredimo kljukico pri Wikipedija.

Učbenik[uredi]

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije. Miran Hladnik piše, da so specifike učbeniškega pisanja naslednje:

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Iz Nove pisarije citiram očitke na račun učbenika:

  • preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
  • narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
  • informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige, primerne za reprodukcijo na izpitih, kar spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
  • prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
  • ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
  • moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)

Nova pisarija ima status učbenika, a ni standarden primerek učbenika.

Strokovni blog[uredi]

Blog ali spletnik je skrajšana oblika angleške besede weblog oziroma slovenske spletni blog. Izraz blog se je pojavil leta 1997.

Za strokovni namen so najbolj priljubljeni področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu) in osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Izmed slovenskih literarnih zgodovinarjev ima svoj blog le Aljoša Harlamov.

Blog je primeren za politično diskusijo, za publiciste, ki oblikujejo javno mnenje, za publiciste in druge vidnejše javne osebnosti.

Blogi so bližje publicističnim, žurnalističnim žanrom kot pa znanstvenim. Primerni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo intenzivni argumentaciji, citiranju in niso podvržene recenziranju.

Spletni forum[uredi]

Sopomenka besede spletni forum je spletna oglasna deska. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila oglase.

Spletni forum se je pojavil v drugi polovici 90. let 20. stoletja. Od spletnih klepetalnic se razlikuje po tem, da arhivira sporočila.

Slog[uredi]

Spletna družabna omrežja imajo dnevniško naravo, s čimer spreminjajo temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila.

Zaslon načeloma narekuje besedilu obliko.

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi, npr. v Slavistični reviji, so:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
    • uvod
    • teorija/metoda
    • gradivo
    • analiza
    • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega dela je uporabna kratica UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).

Naslov[uredi]

Gre za najbolj radikalen povzetek teksta. Kadar naslove prevajamo v tuje jezike, moramo upoštevati pravopis in tipografske navade tujega jezika.

K naslovu spada UD-klasifikacija.

Nova pisarija navaja naslednje napotke za naslov, ki naj:

  • izraža temo natančno in jedrnato
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova
Izvleček[uredi]

Izvleček je skrajšana oblika povzetka. Njegovi sestavni deli so predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oz. implikacije. Dolžina izvlečka je lahko največ deset vrstic.

Ključne besede[uredi]

Ključne besede morajo biti frekventne in imeti morajo terminološko težo.

Kazalo vsebine[uredi]

Če ustrezno označimo dele besedila, kazalo oblikuje program sam. Nova pisarija v povezavi s kazalom vsebine podaja naslednje napotke:

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
  • pri standardiziranih žanrih naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja
Povezave[uredi]

Povezave so ključi element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu. Gre za obliko sklicevanja. Kako povezave vnašamo, je odvisno od formata besedila in urejevalnika, na primer v wikijih se povezave v izvirni kodi označujejo z oglatimi oklepaji.

Napake[uredi]

Sodeč po Novi pisariji, so najbolj pogoste napake humanističnega pisanja:

  • gostobesednost
  • nerazumljivost
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost
Gostobesednost[uredi]

Pri gostobesednosti gre za odvečne besede in besedne zveze, ponavljanje, epskost, dolgoveznost …

Nerazumljivost[uredi]

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.

Napačno je prepričanje, da se moramo (na svojem strokovnem področju) izražati na čim bolj zapleten način – znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

Pomanjkanje konteksta[uredi]

Strokovni poznavalec je tisti, ki ve, kako priti do informacij, in jih zna postaviti v kontekst. Včasih se zgodi, da besedilu manjka rdeča nit ali pa da informacije preveč posplošujemo.

Manierizem[uredi]

Gre za uporabo arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracijo »dobrega sloga«, dramatiziranje. Manieristična drža pogosto pripelje do hiperkorekcije.

Napotek k izognitvi tej napaki je, da naj bo besedilo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno povezujejo in delajo besedilo kompaktno.

Slogovna ubornost[uredi]

Pogosto zapademo v ponavljanje posameznih izrazov – npr. pri citiranju se jim lahko izognemo z direktnim poimenovanjem avtorja izjave.

Brez slabe vesti lahko izpustimo informacije, ko je iz konteksta jasno, da so grafikoni, preglednice in opisi izhodišče za nadaljnje trditve.

Priznam, tole je moja velika šibka točka …

Pristranskost[uredi]

Ni zaželeno pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od obravnavanega literata in ideologizacija sporočila.

Terminologizacija[uredi]

Vstopnica za v stroko je uporaba terminov. Problem nastane pri nasilni terminologizaciji in pretiranim ukvarjanjem z imenovanjem namesto z bistvom.

Spol in število[uredi]

Nekoč je bilo povsem običajno, da uporabimo moški spol, kadar mislimo na oba spola. Danes pa je situacija drugačna, saj se feminizmu zdi to spolno krivično. Sama se s to tezo ne strinjam. Jezik je skozi svoj razvoj prevzel, da je moška oblika nevtralna. Kakršni koli posegi v to se mi zdijo nasilni in nepotrebni, saj menim, da je pravopisna pravila najbolje spreminjati glede na to, kako ljudje govorijo. In ne kot se nam zdi, da bi moralo biti. Navsezadnje – če so zdaj v aktih rabljene ženske oblike, se morda zdaj ženske počutimo kaj bolje?

Težka je odločitev, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine. Zaplete se tudi, kadar sta avtorja raziskave dva.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Gre za razmerje med domačim in prevzetim na nivojih strokovnega pisanja – torej vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, ali bomo uporabljali domačo ali prevzeto terminologijo.

Govorna prezentacija[uredi]

V Novi pisariji piše, da je standardni način prezentacije strokovnih informacije je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje pa na radiu, televiziji ali samo na spletu.

Med govorne prezentacije štejemo predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kake druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci, predavanje v okviru spletnega seminarja, na video konferenci, v okviru spletnih tečajev, diskusijski prispevki, komentarji, replike.

Načeloma je predhodna objava podlaga za predavanje, vendar pa naj bi predavatelj predavanje kasneje oblikuje po svoje, iz pisne predloge pa prebral le kakšen citat.

Govorna prezentacija predavatelju daje večjo svobodo, saj si lahko privošči kakšno izrazno lastnost, ki je sicer v pisnem besedilu smatrana kot napaka. Prav tako si lahko predavatelj za začetno motivacijo publike privošči kakšno anekdoto, šalo, citat ali refleksijo aktualnega dogodka.

Za dober govorniški nastop je značilno: dobra telesna drža, premišljene geste, smiselna razporeditev obraznih grimas, smiselni premori, povpraševanje publike, nedolžne šale, detajli iz svoje zasebnosti, primerna oblačila …

Običajno si poslušalci (žal samo?) zapomnijo anekdotične podrobnosti.

Prosojnice[uredi]

Prosojnice pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo.

Najbolj priljubljen prezentacijski program je PowerPoint, druga orodja pa so še Google Slides, Prezi, prosojnice so vgrajene tudi v Google Docs.

Slaba plat prezentacijskih programov je, da lahko zavedejo predavatelja v prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa v poenostavljeno predstavo.

Prezentacijski model pečakuča pomeni šest minut dolgo prezentacijo z 20 prosojnicami, ki se zamenjajo na 20 sekund.

Vizualizacija[uredi]

Prosojnice so vizualizacija govorjenega.

Fotografije[uredi]

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Sodeč po Novi pisariji, naj bi se to dogajalo zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij, in naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav.

Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija.

Avtorstvo fotografij je strogo individualno, vendar pa lahko ime avtorja fotografije izpustimo, če se je le-ta podpisal le z vzdevkom.

Fotografiji je med besedilnimi vrstami najbolj naklonjena publicistika, znotraj nje pa reportaža.

Izrecno je bil fotografijam pisateljev namenjen Album slovenskih književnikov iz leta 1928.

Najuporabnejše fotografije so v Wikimedijini Zbirki (Commons).

Licenciranje fotografij[uredi]

V Novi pisariji piše, da Wikimedijina spletišča ne dovolijo objave kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen če je od smrti umetnika minilo že več kot 70 let. Posnetki platnic, ki so avtorsko delo in sicer niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, naj bi bili omejeni v ločljivosti.

Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na druga mesta.

Fotografije kulturne dediščine[uredi]

Posledice pri objavljanju fotografij kulturne dediščine je pustil Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika.

Nalaganje na wikije[uredi]

Skoraj vse nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki, za kar je treba izpolniti obrazec. Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in do dobro opisati.

Infografika[uredi]

Infografika je oblika vizualizacije podatkov. Zanimanje zanjo so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja. Naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.

Tabele[uredi]

Za tabele obstaja posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet). Lahko jih naredimo kot ukaze v html-kodi in v wikijih.

Grafikoni[uredi]

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Načeloma je pri objavi grafikona bolje, če naslov napišemo nad njim oziroma pod njim, namesto v sam grafikon.

Poznamo različne vrste grafičnih predstavitev podatkov (primeri povzeti po Novi pisariji):

  • grafikon: histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija, graf funkcije
  • diagram: časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoškI, Vennov
  • kartogram, shema, piktogram
Zemljevidi[uredi]

Gre za literarne sloje na javnem spletišču Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci) in za projekt Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014).

Besedni oblak[uredi]

Poznamo dve orodji za besedne oblake: Wordle in Voyant tools. Prvi nariše spletni oblak teksta, drugi pa o besedilu pove še nekaj statističnih zanimivosti.

Iskanje[uredi]

Danes iskanje informacij ni več nobena posebna veščina, saj je velika količina informacij objavljena na spletu, do koder pa se lahko »preklika« vsak.

Sistem ORCID deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo. Če citiram iz Nove pisarije, je ORCID mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Tudi wikimedija člankom dodaja identifikacijske oznake – dodaja predlogo Normativna kontrola, ki, če citiram Hladnika, gesla povezujejo s knjižnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK[uredi]

Kratica UDK pomeni univerzalna decimalna klasifikacija. Ta številka spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost objave na neko strokovno področje.

  • 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  • 1 Filozofija. Psihologija
  • 2 Teologija. Verstva
  • 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  • 5 Matematika. Naravoslovje
  • 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  • 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  • 8 Jezik. Književnost
  • 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

UDK je samo ena od klasifikacij in ni povsod v uporabi. Evropska klasifikacija FOS natančneje našteva literarnovedna področja:

  • Klasika
  • Literarna teorija in kritika
  • Literarni pogledi
  • Književnost
  • Afriška, avstralska in kanadska književnost
  • Ameriška književnost
  • Književnost Britanskega otočja
  • Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
  • Romanska književnost
  • Slovenska književnost
  • Poezija

Klasifikacije so zelo spremenljive in prepuščene svobodnemu odločanju.

DOI[uredi]

Če citiram Novo pisarijo, je DOI ('digitalni identifikator objekta') standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. Koda DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ko se URL spremeni. Pri kodi DOI številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa številko publikacije.

COBISS ID[uredi]

Pri nas je vsaka registrirana objava opremljena s številko COBISS. Klik na wikijih na identifikacijsko številko COBISS bralca neposredno pripelje na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Nekateri razlikujejo med pojmoma podatek in zajemek. Pri podatku gre za nekaj »danega«, zajemek pa pomeni, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto. Zajemki nastanejo zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi.

Poznamo dve vrsti informacij, in sicer podatke in dokumente. Sodeč po Novi pisariji, je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni teoriji je to drugo ime za besedilo. Podatki pa so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z mertivami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov.

Nekatere izmed podatkovnih zbirk so dLib, Nova beseda, Diplomske naloge na Wikiverzi, Rzavezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, SSKJ, Besede slovenskega jezika, Fran, Gigafida, Cobiss, Slovenska biografija, Slovenska kmečka povest, Slovensko leposlovje na spletu …

Iskanje po dLibu[uredi]

Nova pisarija navaja nekaj praktičnih navodil za iskanje po dLibu:

  • kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela
  • kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje
  • postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
  • pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje
  • preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami[uredi]

Seznamske alineje namesto členjenosti na odstavke uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Na koncu take alineje sicer lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, treba pa to ni.

V Novi pisariji piše, da med literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo zbirke šal, pustolovski, kolektivni, pornografski roman, od besedilnih zvrsti, povezanih z raziskovanjem leposlovja, pa so seznamske narave bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije.

Digitalna humanistika[uredi]

Sodeč po Novi pisariji bi lahko literarnovedni segment digitalne humanistike bi poenostavljeno lahko opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre torej za računalniško obdelavo humanističnih podatkov. Iz Nove pisarije citiram seznam raziskovalnih dejavnost in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike:

zajem

  • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
  • optično prepoznavanje (OCR)
  • pisanje v katerem od urejevalnikov
  • konverzije med digitalnimi formati
  • programiranje
  • izdelava spletnih strani
  • iskanje informacij
  • izdelava seznamov

obogatitev

  • dodajanje metapodatkov
  • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
  • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
  • modeliranje
  • urejanje
  • kartografiranje

analiza

  • stilometrija
  • modeliranje tem
  • analiza socialnih omrežij
  • vizualizacija
  • analiza čustvenega odziva
  • pridobivanje podatkov
  • strojno učenje
  • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev, statistična analiza

interpretacija (pripisovanje pomena)

  • kontekstualizacija
  • modeliranje
  • povzemanje, konceptualiziranje

razpečevanje in hranjenje

  • publiciranje
  • identifikacija (DOI)
  • urejanje dostopa (OA)
  • razporejanje
  • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
  • arhiviranje, licenciranje

kolaboracija

  • komunikacija
  • participacija
  • komentiranje
  • množičenje

meta DH-dejavnosti

  • propagiranje DH-principov
  • strokovno ocenjevanje
  • poučevanje
  • sodelovanje oz. vodenje projektov
  • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)
  • financiranje, teoretiziranje itd.

Empirične metode[uredi]

Empirične metode v humanistiki so prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah in grafikonih.

Pod empiričnost spada pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov in preverljivost meritev.

Programi[uredi]

Nova pisarija navaja naslednji seznam programov (seveda niso zajeti vsi):

  • Weka, data mining software (zajem podatkov)
  • analiza besedil in drugih podatkov
    • Gephi (risanje grafov)
    • Graphviz (risanje grafov)
    • Bookworm (vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah)
    • Textalyser
    • TAToM, Text Analysis with Topic Models for the Humanities and Social Sciences
    • Orange Textable (analiza besedil Arisa Xanthosa)
    • TACT (Text Analysis Computing Tools) (besedilna orodjarna Univerze v Torontu)
    • CATMA (Computer Assisted Text Markup and Analysis) (orodje za spletno besedilno analizo **avtorjev Jana Christopherja Meistra z Univerze v Hamburgu idr.)
    • TokenX (vizualizacija besedil)
    • TagCrowd (besedni oblaki)
    • Wordle (besedni oblaki)
    • MONK project (odkrivanje vzorcev v besedilu)
    • Voyeur Tools
    • PAIR (Pairwise Alignment for Intertextual Relations, odkrivanje podobnih besedil)
    • Tracer (odkrivanje besed in stavkov, ki se v tekstih ponavljajo)
  • anketiranje (Survey Monkey, ProProfs Survey Maker)
  • anotiranje in popravljanje (FromThePage – komentiranje besedil na spletu, Scripto, Proofread Page – korektura na Wikimedijinih spletiščih)
  • bibliografija (Bibliopedia, Zotero, Comparison of reference management software – programi za izdelavo bibliografij)
  • blog (Wordpress, Blogger, LiveJournal)
  • citiranje (Publish or Perish – statistična obdelava citiranosti člankov v Googlovem Učenjaku, Google Scholar Citations, AntConc – konkordance)
  • knjižnice (WorldCat, Google Books)
  • kolaborativno pisanje (Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige)
  • komunikacija (Google+, Storify, Twitter, Doodle – skupni urnik, Prezi)
  • konverzija datotek (PDFmyURL, Smallpdf-Online PDF Tools)
  • možgansko viharjenje (Text 2 Mind Map, popplet)
  • objavljanje na spletu (Academia.edu – osebni akademski repozitorij, Dropbox, DocumentCloud, Wikipack, Google Docs)
  • prezentacija (Prezi, Screenr, WebSlides, Slideshare)
  • skupna raba dokumentov (Viewshare – prezentacija in skupna raba kulturne dediščine, Omeka, Google Drive)
  • slike (Image Map Tool – napravi sliko klikljivo, Picasa, Greenshot)
  • verzije besedila (Versioning Machine – Susan Schreibman)
  • vizualizacija (Processing – za izdelavo animacij, Ngram Viewer)
  • zbirke (MySQL, R, OpenRefine)
  • zemljevidi (GeoCommons, Worldmap, GeoNames, Google Maps, GPS Visualizer)
Projekti, revije[uredi]

Iz Nove pisarije citiram seznam:

  • Glottometrics. RAM-Verlag: Quantitative linguistics, 2001-.
  • Empirical Text- and Culture Research. RAM-Verlag: Quantitative linguistics.
  • German historical novel. Uni Innsbruck. Ur. Kurt Habitzel in Günter Mühlberger, 1997.
  • Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.
  • Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.
  • TextGrid – virtualno raziskovalno okolje na univerzi v Göttingenu.
  • TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.
  • Teresah: Tools E-Registry for E-Social science, Arts and Humanities.
  • DiRT – Digital research tools Directory.
  • TAPoR – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.
  • Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).
  • Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).
  • OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).
  • Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).
Računalniško jezikoslovje[uredi]

Sodeč po Novi pisariji je računalniška lingvistika za literarno vedo zanimiva, kadar se ukvarja z:

  • iskanjem po leposlovju
  • povzemanjem zgodb
  • razlikovanjem med literaturo in drugimi vrstami pisanja
  • identifikacijo in analizo literarnih žanrov
  • slogovnim razvrščanjem besedil in pripisovanjem avtorstva
  • analizo bralčevih čustvenih odzivov
  • analizo medsebojnih odnosov oseb oz. njihovega socialnega omrežja
  • računalniškim modeliranjem pripovedi, računalniško naratologijo in folkloristiko
  • generiranjem literarnih pripovedi dialoga oz. poezije
  • oblikovanjem priporočilnih seznamov
Orodja in korpusi[uredi]

Našteta so nekatera jezikovna orodja:

  • Prevajalni sistem Amebis Presis
  • Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
  • Sintetizator govora Amebis Govorec
  • Pregibnik
  • Avtomatska lektorica
  • (Oblikoslovni) označevalnik
  • (Skladenjski) razčlenjevalnik
  • JOS ToTaLe analyser for Slovene texts
  • NoSketch Engine

Jezikovnotehniška orodja so bila narejena s pomočjo korpusov (Gigafid, Kres, Gos, Šolar, Lektor …).

Slovarček[uredi]

utilitaren – ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost

apel – javen poziv, klic

analfabet – kdor ne zna brati, pisati

paradigma – vzorec, primer

postulat – zahteva, nujnost

eminenten – zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan

hermetizem – lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti bolj razumljiva širšemu krogu ljudi

intenca – težnja, nagnjenje, usmerjenost

relavantnost – pomembnost, bistvenost

defetizem – mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

kanonizirati – uzakoniti, kodificirati

blagodat – sreča, blagoslov

postulat – zahteva, nujnost; predpostavka, izhodišče

inercija - stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti

novačiti – zbirati

renomirati – slaviti

sintagma – besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

ekspertiza – izvedensko mnenje, poročilo

srenja – ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

napaberkovati – priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem

brezpriziven – ki ne dopušča priziva, ugovora

nivelizirati – izenačiti

stavec - kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje

konstelacija - medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev

lukrativen - donosen, dobičkonosen

arbitraren - prepuščen svobodnemu odločanju, poljuben

Domače naloge[uredi]

Ob branju revije Sodobnost[uredi]

S prsti drsim po reviji Sodobnost in naključno odpiram strani. Nekaj misli o zgodovini, en intervju, sodobni slovenski proza in poezija, malce literarne kritike … Skratka, vsega po malem. Luštna zadevica, tale revija. Priporočam! Pa ne samo slovenistom, ampak vsem ljubiteljem slovenske besede.

Slavistična revija in predstavitev enega članka[uredi]

V rokah imam revijo strokovne narave, ki se imenuje Slavistična revija. Prejšnjo revijo Sodobnost sem priporočala vsem ljubiteljem slovenske besede, kar pa se tiče te revije, bi verjetno že samo po imenu marsikaterega bralca, ki ni slavist, odbila. Češ, strokovna revija slavistov, pa kaj še!

Strah ali pa odpor je odveč pri tistih, ki so željni slavističnega znanja. Res da je bralska izkušnja zahtevnejša od tiste s Sodobnostjo, a je branje vseeno zanimivo. V Slavistični reviji (2015/4), ki jo listam, je osem prispevkov, od tega šest razprav. Članki so členjeni, kar branje olajša.

Poleg tega, da preberem Slavistično revijo, je bila moja domača naloga tudi, da enega izmed prispevkov komentiram. Izbrala sem si razpravo Blaža Podlesnika z naslovom Dokumenti in proza v delih Svetlane Aleksijevič.

Članek sem si izbrala, ker ga na nek način lahko tudi aktualiziram. Tako kot leta 2015 je tudi letošnja izbira dobitnika Nobelove nagrade za literaturo sprožila polemike.

Leta 2015 je nobelova nagrajenka za literaturo postala Svetlana Aleksijevič, s čimer se nekateri niso strinjali.

V prvem delu razprave je Podlesnik predstavil dva pola – tistega, ki je proti dobitnici Nobelove nagrade, in tistega, ki se z izbiro strinja.

Zakaj naj bi bila izbira Svetlane Aleksijevič za Nobelovo nagrajenko sporna, je v članku izpostavil Zahar Prilepin. Prvi očitek je, da naj bi imela Švedska akademija politične motive. V preteklosti so se nekateri ruski nobelovci izkazali za ideološko problematične (npr. Solženicin in Brodski) in zato naj po Prilepinovem mnenju Švedska akademija z »nezanesljivimi« Rusi raje ni tvegala, ampak naj bi zato raje izbrali belorusko-ukrajinsko avtorico. Drugi očitek se nanaša na neliterarnost nagrajenkine proze, saj naj bi šlo za dobro novinarstvo in ne za pravo literaturo. Tretji očitek pa se nanaša na to, da je nagrado dobila zato, ker je ženska.

Prilepinov članek o spornosti nagrajenke je komentirala Jožefina Taurovna, ki je v svoji esejistični kolumni zapisala, da je njegovo mnenje odraz njegovih lastnih militantnih teženj in seksizma.

V preostalem delu razprave je Podlesnik razvil vsakega izmed Prilepinovih očitkov, ga pokomentiral in na koncu ovrgel ter predstavil opus pisateljice.

Bralski vtis separata[uredi]

Vsak petek zjutraj nam je dal profesor v dar eno revijo slavistov. Tokrat smo si morali izbrati en separat, o katerem smo morali sem napisati tudi nekaj svojih vtisov.

Izbira separata mi ni delala težav, saj sem nemudoma pograbila tistega, ki je govoril o prekmurskem pisatelju Mišku Kranjcu. Obiskovala sem namreč osnovno šolo Miška Kranjca v Ljubljani in se tej nostalgiji nisem mogla upreti. Ne morem verjeti, da je od moje valete že pet let!

No, pa da ne zapadem v objokovanje preteklosti, bom zdajle raje zapisala nekaj besed o separatu.

V separatu je Franc Zadravec predstavil Kranjčev gorenjski pripovedni ciklus, ki ga sestavljajo povest (roman) Macesni nad dolino, knjiga »pravljic« Mesec je doma bladovici, novele Ukradena ljubezen, novela Kmečko romanje v knjigi Anketni listi malega človeka in še kaj.

Zadravec je v članku povzel bistvo vsakega Kranjčevega dela iz gorenjskega ciklusa. Da ne bi vsega tega obnavljala, morda le nekaj besed o tem, kaj je skupno vsem tem literarnim delom. Snov gorenjskega pripovednega cikla so »večne« človeške stvari: ljubezen in sovraštvo, doživljanje narave in zemlje, človekov vzgon in smrt, vprašanja umetnosti in religije ter socialna vprašanja.

Kaj pa moj vtis o prebranem? Moram priznati, da mi je bilo izmed do sedaj podanih domačih nalog (poleg separata še Sodobnost in Slavistična revija) tole najtežje branje, saj Kranjčevega gorenjskega pripovednega cikla nisem nikoli brala, Zadravec pa je v tem članku podrobno analiziral vsako delo.

Rojena sem bila pod tremi enkami[uredi]

Če verjamem vraževercem, imam neverjetno srečo - tri enke v emšu! Rojena sem bila namreč 11. 10. in sodeč po vraževerju, tri ali več enk, zapisanih skupaj, prinašajo srečo. Žal pa obstaja tudi številka, ki prinaša nesrečo - tista zla številka je 4. Torej, če nekje vidiš tri ali več štiric skupaj, to napoveduje nekaj slabega, zato moraš čimprej (in nenamerno!) videti tri enke, da se prej napovedana nesreča izniči.

Skratka, zaenkrat še ne morem reči, da sem rojena pod srečno zvezdo; lahko pa z veseljem rečem, da sem rojena pod tremi enkami - kar pa naj bi bilo bolj ali manj isto. No, upam, da tole vraževerje drži.

Ko sem na srečni dan treh enk upihnila 12. svečk, je bilo na SlovLitu objavljeno vabilo na četrti Grošljev simpozij z naslovom Svet živali v življenju antičnega človeka. Simpozij je organiziral Društvo za antične in humanistične študije Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU. Simpozij je bil v dveh delih - prvi je potekal 13. oktobra, drugi pa 16. oktobra.

V avli[uredi]

Približno en teden nazaj sem stopila v avlo Filozofske fakultete in zagledala razstavo z naslovom Doktorati Filozofske fakultete: 100 let oster in potreben inštrument. Priznam, da si je nisem takrat podrobno ogledala. Pravzaprav sem si ob površnem ogledu zapomnila predvsem dve imeni – Tine in Cene Logar. No, ni presenetljivo, glede na to, da si delimo priimek.

Več pozornosti pa sem razstavi namenila v petek, ko nas je profesor Miran Hladnik na svojem jutranjem predavanju spodbudil, naj si razstavo podrobneje ogledamo. Rečeno, storjeno in tule je moj kratek povzetek.

Univerza v Ljubljani letos praznuje 100 let. 3. decembra leta 1919 je bilo ob 9.00 prvo predavanje – Fran Ramovš je govoril o historični gramatiki slovenskega jezika.

Ob tej priložnosti je v avli prej omenjena razstava, kjer je vsakemu izmed najuglednejših doktorjev in doktoric znanosti s Filozofske fakultete je posvečen en pano. Ti doktorji in doktorice pa so:

  • Tine (Valentin) Logar (jezikoslovec),
  • Nace Šumi (umetnostni zgodovinar, dekan Filozofske fakultete, ustanovitelj Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete),
  • Dušan Pirjevec (literarni zgodovinar),
  • Jusuf Osmani (arhivist),
  • Nataša Golob (umetnostna zgodovinarka in literarna zgodovinarka),
  • Renata Salecl (sociologinja),
  • Slavoj Žižek (filozof),
  • Mladen Dolar (filozof),
  • Alenka Zupančič Žerdin (filozofinja),
  • Klement Jug (filozof in alpinist),
  • Alma Sodnik (filozofinja in prva dekanka Filozofske fakultete),
  • Ana (Anka) Mayer (kemičarka, prva doktorica znanosti na Univerzi v Ljubljani),
  • Fran Zwitter (zgodovinar, dekan Filozofske fakultete in rektor Univerze v Ljubljani),
  • Cene Logar (filozof).

Na razstavi je mogoče zaslediti še naslednja imena: Josip Plemelj (prvi rektor Univerze v Ljubljani), Rajko Nahtigal (prvi dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani), Igor Papič (trenutni rektor Univerze v Ljubljani) in Roman Kuhar (trenutni dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani).

Ob koncu tipkanja[uredi]

V petek, 20. 10. 2019 ob 13.00, sedim za računalnikom in tipkam. Zaključujem svoje pisanje na tej spletni strani. Nova pisarija je prebrana in predelana. Kakšni so moji vtisi?

Moram reči, da se mi je zdelo kar naporno. Na Wordu sem (preden sem vse postavila na Wikiverzo) natipkala 52 strani, računalnik pa pravi, da sem za to za računalnikom presedela nekaj več kot 57 ur. Priznam, da sem se včasih s težkim srcem odprla priročnik in prižgala računalnik, a zdaj, ko sem končala, sem profesorju hvaležna za tole izkušnjo. K Wikiverzi sem pristopila s predsodkom, ki ga zdaj nimam več. Obenem pa je bila tale naloga ena super vaja za pisanje in občasno izražanje svojega mnenja … 😊