Uporabnik:Andrazprus

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Nova pisarija (splošno)[uredi]

Gre za delo, ki je prosto dostopno internetnim uporabnikom, nahaja se namreč na Wikipediji. Spletna dostopnost študijske literature se mi zdi nadvse priročna, tudi marsikateri drugi avtorji bi lahko sledili temu zgledu. Tovrstno literaturo vsekakor iščejo in potrebujejo študenti in drugi ljudje željni znanja, njena dostopnost na spletu ima zanje predvsem praktično vrednost.


Prva poglavja Nove pisarije[uredi]

V prvih poglavjih avtor pove, zakaj se je odločil za internetno objavo tega dela. Delo je sprva želel nasloviti Nova pismenost, po Vodnikovi slovnici Pismenost ali Gramatika za prve šole, a se je na koncu premislil. Na koncu se je Hladnik naslov "izposodil" pri Prešernu, Prešeren je s svojim istoimenskim delom "karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost".

Pismenost[uredi]

Po Hladniku je definicija pismenosti obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Danes je pismenost eno ključnih meril razvitosti držav. Testi pismenosti so naš narod postavili med nadpovprečno digitalno pismene, bralno pismeni pa smo podpovprečno. Pojem pismenosti se stalno spreminja, morda bo v prihodnosti označeval sposobnost upravljanja tehnološko razvitih naprav.

Informacijska družba[uredi]

Družba, kjer je manipulacija s podobo in uporabo informacij pomembno politično, ekonomsko in kulturno delovanje. Mediji še vedno postavljajo vprašanje: katera knjiga je boljša - elektronska ali tiskana? Elektronske knjige bi vsekakor morali bolje sprejeti, imajo svoje prednosti.

Wikiji[uredi]

Wikiji (v havajščini wikiwiki 'res hitro') so žargonski izraz za naslednja spletišča: Wikimedija, Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar ...

Wikiji in šola Wikiverza nam služi kot spletna učilnica. Je zelo priročna za objavljanje nalog.

Avtor[uredi]

Motivacija za pisanje Hladnik tu opozori na različne motive pisanja, ki so: zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe, zaradi socialnih skupin, ki jim pripadaš. Tu avtor opozori na neetične motive pisanja, na avtorski napuh, kritično presojo lastnih del, sprejemanje konstruktivnih kritik kolegov, na pretirano rabo strokovnih izrazov, ki večini ljudi onemogoči razumevanje besedila ... V mednarodnem merilu se pojavlja problem, da zadeve v slovenskem jeziku ne vzbudijo zanimanja.

Izbira jezika Čeprav se zdi, da angleščina vse bolj postaja univerzalen jezik, raba angleščine v znanstvenih dizertacijah ipd. v Sloveniji ne narašča. Vseeno pa je normalno, da če se organizira simpozij, srečanje, predavanje za tujce, da se bomo sporazumevali angleško. V zadnjih nekaj letih je delež rabe nemščine v znanstvenih besedilih upadel za tretjino, predvsem zaradi splošne uporabe angleščine. In tu se kaže problem neenakopravne udeležbe jezikov v svetu.

Izbira teme Danes imamo na voljo neskončno možnih izbir. Odločitev je tako težja, ker ne moreš dovolj razmisliti o stvareh, ker jih je preveč. Pri izbiranju teme je pomembno, da se zavedamo, da je vsakršna tema dobra. Vedno lahko spoznaš nekaj novega, vedno obstaja možnost odkritja novega interesa.

Kredibilnost[uredi]

Aktivizem

V preteklosti je bilo uveljavljeno prepričanje, da je glavni namen znanosti izboljšati družbo. Iz tega vidika lahko razumemo, zakaj so jezikovne teorije tako aktivistične. Manipulacijo se lahko preprečimo le s konkretnim kritičnim premislekom.

Navajanje[uredi]

V delu je zelo poudarjena pomembnost pravilnega navajanja virov. Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Prvotni namen IF pa je bil knjižnicam pokazati najpomembnejše revije posameznih strok.


Slavistična revija[uredi]

Menim, da gre za odličen korak k povezovanju ljudi, ki se ukvarjajo s slovanskimi jeziki. Namen revije je spodbujanje raziskovanja na področju slovenistike in drugih slovanskih jezikov.

IKT vprašalnik[uredi]

Vprašalniki bi lahko precej izboljšali marsikaj, pokazali bi dejansko sliko odnosa študentov do IKT.

3. avgust[uredi]

Rojstva: 1509 - Étienne Dolet, francoski učenjak, tiskar († 1546) 1882 - Alojz Gradnik, slovenski pesnik, prevajalec († 1967) 1887 - Rupert Broke, angleški pesnik († 1915) 1904 - Clifford Donald Simak, ameriški pisatelj († 1988) 1920 - Phyllis Dorothy James, angleška pisateljica 1924 - Leon Uris, ameriški pisatelj († 2003)

Smrti: 1924 - Joseph Conrad, poljski pisatelj (* 1857) 1949 - Slavko Grum, slovenski dramatik (* 1901) 2008 - Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in nobelovec 1970 (* 1918)

SlovLit[uredi]

Izvedel sem, da je potekalo več literarnih in slavističnih dogodkov in srečanje z Jankom Kosom.

Literarnovedni dogodek[uredi]

23. novembra je v Knjižnici Mirana Jarca potekal 5. Šalijev večer, kjer so predstavili zbornik Kulturni svetniki in kanonizacija. Urednik dela je dr. Marijan Dović. Pogovor je vodil Iztok Hotko, novomeški umetnostni zgodovinar in komparativist.

Domače naloge[uredi]

Poseganje v članke na Wikipediji[uredi]

Predavanje Mirana Hladnika na TEDx ParkTivoliED[uredi]

V svojem govoru na dogodku TEDx ParkTivoliED dr. Miran Hladnik predstavi slovenski del enciklopedijskega spletnega portala Wikipedije skozi oči osebe, ki se z Wikipedijo v slovenskem jeziku ukvarja precej več kot povprečni uporabnik tega obsežnega spletišča. Udeležencem dogodka sam portal predstavi tudi, če si dovolim uporabiti ta izraz, s filozofskega, nekakšnega meta-vidika, dotakne se namreč teme spreminjanja sveta skozi pozitivne doprinose posameznika k družbi preko urejanja (seveda ne negativnega, vandalskega »urejanja«, o čemer poslušalce tudi ozavesti) Wikipedije po svojih kompetencah.

Udeležencem dr. Hladnik pove tudi dejstvo, da je slovenščina pravzaprav (kljub splošnemu zmotnemu nasprotnemu prepričanju) šteta kot velik jezik. Med velike jezike spada le 3,5 odstotka vseh jezikov, merilo je namreč več kot milijon govorcev, kar slovenščino vsekakor uvršča v to kategorijo. Profesor omeni tudi število člankov na Wikipediji kot enega izmed pokazateljev razvitosti ter uporabnosti jezika. Z vsakim lepo dovršenim doprinosom posameznika se portal veča, s tem pa raste tudi dojemanje uporabnosti, razvitosti ter kompetence slovenskega jezika na svetovni ravni. Tako lahko na Wikipedijo gledamo z morda za nas popolnoma novega vidika, vsak najmanjši popravek naredi spletišče za ščepec bolj urejeno, posledično boljše za prihodnje uporabnike, hkrati pa slovenščini daje še kako potrebno priznanje med evropsko in svetovno javnostjo.

Kazalo izvoda revije Slovan[uredi]

Slovan, leto 1903/številka 10

O prispevku Ali imajo naši vedno prav?[uredi]

Imajo »naši« vedno prav? So pravila postavljena prestrogo, ko naše doleti krivica? So postavljena popolnoma pravilno, kadar je za naše izid koristen? Smo sploh lahko objektivni, ko odločamo o osebah, ustanovah, skupinah, moštvih itd., na katere smo tako ali drugače navezani?

Avtor prispevka se loteva kočljive teme, ki je vsekakor relevantna na mnogih nivojih ter področjih, na makro nivoju v mnogih strokah, na nekem mikro nivoju pa zagotovo tudi pri sprejemanju odločitev o osebah v našem družinskem življenju. Moramo si priznati, da je objektivnost do nam ljubega težka. V spominu imam (in povsem verjetno nisem edini) trenutke življenja, ko sem se naenkrat znašel na drugi strani situacije, na strani, ki je od mene zahtevala odgovorno ter pravično odločanje, kar je v perspektivo postavilo določene »krivice« iz preteklosti. Ko naenkrat popolnoma razumeš, da meni/mojim ni bilo storjeno hudo, da ni šlo za nehumano slepo sledenje pravilom, temveč le za objektivne racionalne odločitve, velikokrat z nadvse dobrimi nameni. Pomembno se je truditi, da postavljanje pravil stremi k objektivnosti in pravičnosti, ne glede na stran vključenega. Všeč mi je avtorjev "petersonski" pogled na sprejemanje odgovornosti, ki nam prinese nekakšno širino, s katero bomo prišli do razumevanja v prihodnjih situacijah na obeh straneh, odločanja nas samih ter doživljanja posledic odločanja drugih.

Avtor to problematiko omeni v kontekstu opredeljevanja do oz. ocenjevanja in vrednotenja naše literature, ko je morda za objektivno oceno potreben vpogled s strani nekoga zunanjega. Nekoga, ki nima do dotičnega jezika ter avtorja te močne navezanosti, ki jo imamo Slovenci. Vsekakor gre za zanimiv pristop k dojemanju vrednotenja naše lastne literature, ki izpostavi to ključno pomanjkljivost.