Uporabnik:Anaule

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Nova pisarija[uredi]

Kadar se v povzetkih pojavi citiranje, je to vedno iz knjige Nova pisarija, avtorja M. Hladnika.

UVOD[uredi]

Nova pisarija obdeluje standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, humanisti in vsemi drugimi literarnimi sodelavci. Zadnji natis literarnega priročnika Praktični spisovnik se je zgodil leta 2002, in ker se je od takrat v literarnem in virtualnem svetu zgodilo veliko, je Nova pisarija poskrbela za nadaljevanje in dopolnjevanje le-tega. Avtor Miran Hladnik je svoje delo izpostavil Wikimedijinim spletiščem, seveda z zavedanjem, da je to mesto skupinskega avtorstva. Ker pa v »Wikimestu« delo nikoli ne počiva, ampak se vseskozi širi in raste, pa je avtorjeva odločitev o objavi po mojem mnenju prava. Prešernova Nova pisarija obravnava podobno tematiko, in sicer piše o tem, kako na Kranjskem že kar vsak pisari, vsak šušmar daje knjige med ljudi. Pri tem ugotovimo, da so se leta 1830 ukvarjali z istim problemom kot dandanes. Le da danes vsak na spletu dopolnjuje katerokoli besedilo kakor se mu pač zdi prav, odpira najrazličnejše forume in debate ter s tem odpira tudi internetno zmedo informacij.

Pismenost[uredi]

V vsaki generaciji nastopi drugačna definicija pismenosti. V času naših starih staršev in tudi še staršev je ta pomen opisoval pisanje na roko, znati brati in pisati iz papirja in na papir. Leta 2017 pa to večinoma pomeni znati brati in pisati iz spleta in na splet. Kaj za posameznika pomeni tehnična spretnost? Hitro reagiranje na vse mobilne in računalniške naprave? Za nekatere so to najosnovnejše veščine, spet za druge cela znanost. Najbolje pa je, če vse te tehnične novosti sprejmemo, saj so več kot uporabne.

Informacijska družba[uredi]

Današnja družba se imenuje računalniška družba, to je jasno. Živimo v prostoru, kjer nas na vsakem koraku spremlja zelo sodobna tehnologija in to se mi zdi prav, svet se razvija in izboljšuje. Zanikati obstoj vse tehnologije in stvari, ki spadajo zraven je enako kot, da si želimo ponovnega pošiljanja dimnih signalov iz hriba na hrib za znak nevarnosti. Vsako stvar se da sprejeti, do neke meje seveda, dokler ni pretirano. Je pa res, da ima vsak človek svoje meje pravilnega in pretiranega. Tiskana knjiga bo po mojem mnenju še kar nekaj časa živa. In prav je tako. Vsem nam, ki smo predstavniki infromacijske družbe, še kako prav prideta obe obliki vira informacij; tako tehnološki kot tiskani.

Wikiji[uredi]

Wikipedična spletna mesta so med vsemi uporabniki spleta zelo popularna. Zavedamo se, da je to najhitrejši možni način, da pridemo do informacij. Za vsako geslo, ki ga odtipkamo v strica Googla je kak zadetek na Wikipediji. Kljub vsesplošni evforiji nad Wikiji pa mislim, da večina jemlje te informacije z kančkom nezaupanja, saj velja, da so te informacije manj zanesljive, ker jih lahko dopolni kdorkoli. Danes velja, da bo jezik obstal, če ima prihodnost na Wikipediji. Tako kot je včasih to veljalo za prevod biblije, kdor je imel prevod te knjige v svojem jeziku, se mu ni bilo treba bati za obstoj njegove materinščine. Ravno ideal svobodnega objavljanja pa je ta, ki žene celoten splet z vso močjo naprej.

Wikiji in šola[uredi]

Celoten koncept Wikijev je močno orodje vseh pedagoških projektov in nalog. Večino srednje šole iščemo po Wikipediji in upamo, da kar se da hitro najdemo vse potrebne podatke in smo preostanek večera prosti. A Wiki svet je veliko več kot to. Ponuja nam informacije, ki se neprestano širijo in dozorevajo. Vsa ta dostopnost pa je lahka tarča vandalom, ki objavljajo lažne podatke in kvarijo prvotno idejo wikispletišč.

Avtor[uredi]

Če pregledamo zgodovino literaturo opazimo, da je bila najprej večina pozornosti usmerjena k avtorju nekega besedila. Čez čas pa je avtor postal nepomemben in je v ospredje prišlo besedilo, avtor pa je postal precej nepomemben. V 80. letih, torej tretja meja, pa so v prvo vrsto potisnili bralca in njegov kulturni interes. V tistem času ni bilo več tako pomembno samo besedilo, ampak odnos, ki ga ima do bralca. Vse te literarne meje pa niso ostro začrtane in je možno prehajanje med njimi. Vsaka meja od teh treh mej je povezana z razvojem človeka in literature v preteklosti.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pomembno je, da motivacija za pisanje izvira iz posameznika in njegove želje po odkrivanju ter podarjanju znanja svojemu občinstvu. Neprofesionalno je, če avtor napiše besedilo samo zato, da ga pač napiše. Prav tako je sporno, če piše nerazumljivo bralcu, ker bralec ob takih besedilih izgubi zanimanje in seveda motivacijo. Pisci besedil se večinoma zavedajo, da je publika seveda tista za katero pišejo in katero želijo kar se da doseči. Včasih pa se zgodi tudi, da na to malo pozabijo oziroma bralce zanemarijo, da sami sebi dokažejo kako neodvisni so. Motivacija mora biti obojestranska, tako pri piscu kot pri bralcu. Predvsem avtor besedila pa je tisti, ki je ključen pri bralčevi motivaciji, saj ga mora s svojim pisanjem in obdelovanjem teme kar se da pritegniti.

Izbira jezika[uredi]

Izbira jezika je odvisna od ciljne publike. Če želimo doseči tuje bralce, ponavadi pišemo v angleščini. Kadar pa so glavna publika Slovenci, se naj bi avtorji odločali pisati v slovenščini. Pisanje v angleščini ne pomeni izkoreninjenja slovenskega jezika, gotovo ne. Je pa res, da angleška besedila bralci prej opazijo, saj jih tudi lažje najdejo. Za slovenski jezik naj bi se odločali na slovenskih portalih, forumih, slovenski wikipediji itd. Na tujih spletnih straneh pa naj bi pisali v angleščini.

Izbira teme[uredi]

Zaradi sveta, ki nas omejuje je izbira teme težka. Vsak bi pisal o tem, kar mu je najbolj všeč in kar pozna. V šolskem sistemu pa so teme določene in z raziskovanjem še ne znanega si širimo znanje, kar je cilj učnega procesa. Govora o slabih in dobrih temah ne bi smelo biti. To je subjektivno označevanje, saj do oznake dobra tema pridemo, ker nas nekaj zanima, poznamo ali se s tem ukvarjamo.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je spretnost, ki je najbolj temeljna na začetku učnega procesa. S pisanjem se krepi človekova inteligenca, zato je pomembno, da to veščino osvojimo. Sicer se pisanja na roke največkrat lotimo le v primeru, ko nimamo na voljo računalnika ali če se to od nas izrecno zahteva, je pa dobro, da na to spretnost ne pozabimo.

Usoda avtorstva[uredi]

Avtorstvo je bilo včasih veliko bolj cenjeno in ti ljudje so pripadali nekakšni kulturni eliti, imeli višji družben položaj. Pisci imajo določene pravice, ki jih bralci sami nimajo. Ne marajo, če kdo posega v njihova besedila, pa naj bo to pisec začetnik ali že izkušen avtor, nekateri so celo tako zaščitniški do svojega dela, da jih namerno naredijo težko dostopne bralcem, kar pa na priljubljenost besedila niti najmanj ne vpliva dobro.

Soavtorstvo[uredi]

Temelj soavtorstva je sodelovanje, česar dandanes precej manjka. Poseg v besedilo ne smemo jemati kot kritiko, temveč kot sodelovanje. S tem se znebimo napuha in krepimo kolektivno pisanje. Avtorji morajo svojim sodelavcem zaupati in sprejeti vsak utemeljen popravek ali dopolnitev.

Objavljanje[uredi]

Leta nazaj je bilo objavljanje besedil velik finančni zalogaj, dandanes pa je veliko bolj denarno dostopno. Največ in najlažje avtor svoje besedilo objavi na spletu, obstaja pa razlika med objavljanjem in postavljanjem nekega dela na spletna mesta. Postavljanje pomeni, da smo na neko delo naleteli naključno in ga avtor ni dobro opremil s ključnimi besedami ter ga reklamiral na forumih. Objavljanje pomeni ravno nasprotno, avtor se je z dostopnostjo besedila precej potrudil.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Wikipedija temelji na širjenju znanja in pomoči pri pretoku informacij. Znanje ni več ena od glavnih človekovih vrednot, čeprav ne bi smelo biti tako. V današnji družbi več pomenijo materialne dobrine. Vse bolj pa postaja materialna dobrina tudi znanje in ogromno ljudi se na ta način preživlja, Wikipedijo pa dojema kot grožnjo, saj je dostop do informacij zastonj.

Avtorske licence: Creative commons, Copyright[uredi]

Napisano besedilo je intelektualna lastnina avtorja, imenovano copyright oz. avtorske pravice. To je zakonodaja, ki velja v vseh medijih: literatura, glasba, film. Avtorska pravica ščiti dela pred zlorabo. Avtor lahko te pravice tudi odstopi ali celo proda. Creative commons (licence cc) ali ustvarjalna gmajna, pa je avtorska licenca osnovana na svobodni kulturi, avtor licence lahko spremeni kadarkoli. Vrste licenc cc: Priznanje avtorja, nekomercialno, deljenje pod istimi pogoji in brez predelav.

Bralec[uredi]

Čedalje večja uporaba interneta pomeni tudi prostor svobodnega toka informacij. Skupnost želi izobražene posameznike, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. S tem pa bi morali obvezno čtivo podajati zastonj.

Prosti dostop[uredi]

Vsa dela objavljena na spletu so javna last, torej vsak lahko do njih dostopa in jih spreminja. Kulturna industrija (založbe) pa bralca ne obravnavajo kot del informacijske družbe, temveč kot potrošnika. Podpirajo tiskane knjige, ker so vir njihovega zaslužka. Vendar objave na spletu pomenijo večjo, hitrejšo in cenejšo dostopnost.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Zasebnost = posameznik, zato je zasebnost potrebno varovati. Skupno ne pomeni javno - javno se izraža preko knjig, revij, strokovnih institucij in forumov, za skupno dobro pa si lahko prizadeva tudi posameznik, ki je včasih bolj zavzet kot skupnost.

Kredibilnost[uredi]

Dandanes lahko objavlja praktično vsak. Objavljanje na spletu je zastonj, za založniški natis je še potrebno plačati, vendar bistveno manj kot včasih. Zaradi množičnega objavljanja pa se moramo večkrat vprašati, kateri viri so verodostojni in kateri ne. Sami moramo presoditi katerim objavam bomo zaupali in kako resnične so. Sokalova potegavščina je dokaz, da nek strokovnjak na določenem področju, ni nujno zaupanja vreden vir za izjave na drugem področju. Zaupamo predvsem avtorjem, ki so na določenem področju že dalj časa uveljavljeni. Mlajši ustvarjalci se zdijo manj zanesljivi, vendar v večini primerov to sploh ni res, saj do določenih podatkov znajo priti na mnogo načinov. Koristno je, če se bralec o avtorju natančneje pozanima preden verjame vsemu napisanemu.

Aktivizem[uredi]

Ta izraz najdemo v povezavi s pridevniki kulturni, mladinski, sindikalni, partijski, aktivisti so bili tudi politični delavci OF na terenu. Danes so aktivisti feministični, ekološki, mirovniki, humanitarni skratka vsi, ki aktivno delujejo v kakšen društvu ali gibanju. V današnjem času pa aktivist ne označuje nujno neko napredno gibanje (tudi konservativci posegajo po aktivizmu).

Avtorstvo[uredi]

Inštitucije ne zaposlijo kar vsakega, temveč nekoga z izkušnjami, zaupanjem in so se s svojim delom nekoč že izkazali. Po drugi strani pa inštitucije velikokrat zavirajo objavo prelomnih odkritij, ker ogrožajo dosedanje delovanje. Staro ni nujno zanesljivo, tudi stare dokumente moramo ob pretipkavanju kritično ocenit in preveriti.

Strokovno recenziranje[uredi]

V znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki to delo opravljajo (največkrat uredniki v časopisih, knjigah ...). Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Pravopis[uredi]

Velikokrat presodimo ali je vir zanesljiv ali ne, če se pisec zna dobro izražati in pozna pravopis.

Ločila[uredi]

Pravopisno podkovanega avtorja največkrat prepoznamo po tem, da loči med vezajem, pomišljajem, dolgim pomišljajem in če ve, kdaj jih pisati stično in kdaj nestično. Drugi tak indikator so narekovaji, slovenski pravopis pozna namreč tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Ker pa se pravopis spreminja, po tem prepoznamo starost pisca.

Velike začetnice[uredi]

Ali se naslovi kolon in vrstice v tabelah pišejo z veliko ali malo začetnico? Največkrat z veliko. Celice znotraj tabele bodo z malo začetnico (razen celih stavkov). V alinejah pa se z veliko začetnico pišejo le dolge stavčne oblike besedila.

Drugo[uredi]

Spol se po pravilu veže na osebek, kadar dvomimo je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost[uredi]

Danes se od avtorja zahteva, da zna besedilo do konca pripraviti sam. Za delo pisca je torej nujno potreben računalnik.

Formati besedil[uredi]

Avtor mora poznati in prepoznati formate besedil po končnicah:

  • txt - golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt - obogateno besedilo
  • htm ali html - spletno besedilo
  • pdf - natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo s končnico rtf ali odt, ki je komercialna različica doc ali docx. Avtorji, ki se bojijo zlorabe v Word dokumentih, uporabljajo format pdf.

Besedilo v wikijih[uredi]

Besedila pišemo neposredno v okno, ki se nam odpre s pritiskom na zavihek Uredi. Lahko pa besedilo najprej uredimo v Wordu ali v katerem drugem urejevalniku, ki smo ga navajeni in kasneje besedilo prenesemo na wikistran. Najlažje se je urejanja učiti ob zgledih: kadar nam je kakšna stran všeč, si ogledamo kako je sestavljena in kasneje ob svojih urejanjih storimo podobno.

Vaje v wikijih[uredi]

Znati se je treba izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto. Napake, ki se zgodijo ob shranjevanju dopolnjenega ali popravljenega besedila, popravimo s preprostim klikom na zavihek razveljavi.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Pripombe lahko avtorju sporočimo ustno, prek e-pošte, v opombah svojih besedil ali v neposrednem besedilu, na katere se pripombe nanašajo. Popravke in komentarje največkrat sporočijo uredniki, mentorji, recenzenti ali kar bralci sami. Pomembno je, da posege v besedila pravilno označimo, da jih avtor lahko hitro opazi in tudi ustrezno popravi. Besedila izpostavljena skupinskemu urejanju pa ni potrebno posebej označevati, saj se spremembe avtomatsko shranijo.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Prepričljivo besedilo je besedilo s sklici, citiranjem. Bolj znana kot je osebnost, ki jo citiramo, bolj se zdi ljudem naše besedilo verodostojno. Strokovno pisanje je zaznamovano s citiranjem. Tudi v vsakdanjem obrekovanju je sklicevanja veliko, vendar ti sklici niso nikjer dokumentirani. Preverjanje virov na katere se sklicujemo pa je vseeno potrebno, tudi če je avtor na katerega se sklicujemo znan.

Prepisovanje[uredi]

O plagiatu govorimo kadar ne navedemo od kje smo znanje dobesedno prepisali ali ga povzeli. Brez narekovajev ne smemo prepisati niti enega stavka, kaj šele celo poglavje. Do prepisovanja ne pride samo med študenti, temveč tudi med akademskimi kolegi. Plagiatorstvo je mnogokrat težko dokazljivo, zato se največkrat očitki širijo v obliki govoric.

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

Citatni indeksi so zelo selektivne podatkovne baze, ki nosijo poudarek na podatkih o citatih in referencah. Na spletu je zastonj na razpolago tudi podatkovna zbirka Google Scholar. V Sloveniji se upoštevajo citatni indeksi SCI, SSCI, AHCI; Scopus in WoS.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je oznaka, ki kaže stopnjo uglednosti - vplivnosti znanstvene revije.Najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračuna za omejeno število revij v dveh citatnih indeksih; SCI in SSCI. IF je bil sprva vpeljan iz čisto drugih razlogov, in sicer knjižnicam pokazati katere revije so najbolj odmevne revije v strokah.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Slovenske znanstvene revije v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji so Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU itd.

Citatni slogi[uredi]

Po svetu se uporabljajo različni citatni standardi, tudi v humanistiki:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski

Poznani so tudi Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver in drugi. Najpomembneje pa je, da navedemo najpomembnejše dele bibliografske enote, in sicer avtorja in naslov, potem pa še ime spletišča in datum pri spletni objavi, kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi, naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku, naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji in naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

Tehnika citiranje[uredi]

Citat je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata. Dobesedno navedeno tuje besedilo avtor označi z narekovaji ali loči v grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira.

Opombe[uredi]

Včasih so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu besedila pomenile navajanje literature, ker pa je postopno prevladal čikaški slog (kratki sklici v oklepajih) se je postavilo vprašanje, zakaj bi članek imel dve vrsti navajanja virov, v kratkih sklicih in v opombah? V Novi pisariji so opombe čisto na koncu - standardno mesto v vseh wikijih.

Kratki sklici[uredi]

Pri kratkih sklicih moramo paziti, da avtorjevega imena ne podvajamo - pri citiranju in nato še v kratkem sklicu. Pravopisno bi bilo tako sklicevanje brezhibno: »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.)

Označevanje navedkov[uredi]

Navedke označujemo z narekovaji, odstavkom in drugačnim črkovnim rezom, izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje. Navedka NE začenjamo in končujemo s tremi pikami! Začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju in končamo s končnim ločilom zunaj navedka.

Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo lahko iz knjig, iz poglavij, iz zavihka knjižnega ovitka, iz članka v reviji, iz spletne strani, iz videa na spletu in še in še. Kadar navajamo digitalne in tiskane vire najprej navedemo tiskane, saj imamo občutek, da so trdnejši.

Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je ponavadi v praksi pri daljših seznamih. Viri takrat pomenijo gradivo, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke. V znanosti se dobro citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir[uredi]

Tiskana objava je tista, ki strokovnjaku prinese točke v njegovi profesionalnosti. Na zaslonu se začne, na papirju pa vse skupaj konča. Lahko pa si predstavljamo, da se bo kmalu tudi to spremenilo.

Zgledi[uredi]

Najbolje je podatke o publikacijah vzeti iz Cobissa, saj tako zagrešimo manj napak, na naslovnici pa jih samo preverimo. Na Cobissu so tri oblike zapisovanja bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC. Vse pa so za našo rabo preobširne in prenatančne, tudi pravopisno niso v skladu s slovenskim pravopisom.

Knjiga[uredi]

Podatke o knjigi na spletu zapišemo takole:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

in na papirju takole:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Kadar je delo dostopno na spletu, dodamo še povezavo na digitalizirano verzijo. Če pišemo na papir, pa dopišemo kje je še delo dostopno.

Knjiga na bralniku[uredi]

Kindl je bralnik na katerem so dostopne tudi knjige iz katerih lahko citiramo. Na takih bralnikih pa ni zapisano iz kje je bilo besedilo vzeto, zato je bolj priporočljivo, da citiramo iz dLiba ali Wikivira. Knjige dostopne na spletnih objavah pri citiranju ne zapišemo strani, ampak le ime priimek avtorja in letnico v kratkem sklicu.

Članek v zborniku[uredi]

Za članek v zborniku moramo odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku.

Povezavo bi lahko objavili tudi na koncu, kot smo prej storili pri knjigi, vendar je ta rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Poglavje[uredi]

Ko je avtorjev knjige več nastane potreba po citiranju poglavja. To je tako kot navajanje članka v zborniku.

  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Razprava v reviji[uredi]

Namesto polnega naslova revije lahko uporabimo uveljavljeno kratico, na primer JiS pomeni Jezik in slovstvo, le v primeru, da je namenjeno predvsem bralcem iz iste stroke, ki te kratice poznajo. Če je bil članek arhiviran tudi na dLib, lahko to povezavo izpostavimo na koncu reference.

  • Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS
Članek v časniku[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS
Članek na dLibu[uredi]

Na dLibu poznamo 2 različni vrsti objav:

  • posamične objave avtorjem, ki imajo urejene metapodatake,
  • cele številke časopisov, pri katerih moramo »na roke« najti posamezna avtorska besedila.
  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Opomba: letnik 34, številka 1-2

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Enciklopedijska gesla vsaj po večini nimajo urejenih metapodatkov, kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijinih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov. Ime avtorja ni potrebno, nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum (kadar se sklicujemo zunaj wikijev). Čas zadnje spremembe je napisan na dnu strani. Naslova spletišča sta 2, in sicer Wikipedija: Prosta enciklopedija in Iz Wikipedije, proste enciklopedije. V navajanju lahko uporabimo kateregakoli. Navajanje URL-jev je po mnenju avtorja Nove pisarije grdo in nepotrebno.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Biografski članki, ki so bili nekoč dostopni v 3 različnih leksikonih: Slovenski biografski leksikon – SLB, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL, Novi slovenski biografski leksikon – NSBL. Danes so dostopni v skupni Slovenski biografiji – SB.

Forum[uredi]

Za sloveniste je pomemben forum SlovLit, saj vsebuje veliko pomembnih člankov. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v stisnjeni datoteki za vsa leta. Posamezno sporočilo ima lahko več naslovov.

Spletni tečaj[uredi]
Blog[uredi]

Če kdaj manjka ime avtorja, vendar zanj vemo iz drugih virov, ga napišemo na začetek v oglatem oklepaju. Kadar stran ni datirana, napišemo datum zadnjega dostopa, če pa je datirana, pa zapišemo datum nastanka članka.

Članek na spletišču[uredi]

Strokovni članki so v večini primerov kasneje dostopni tudi v tiskani obliki oziroma vsaj na spletni strani katere od revij. Če se članki med seboj razlikujejo se to pojasnimo v opombi.

  • Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)

Zgornji primer je bil objavljen na strani brez imena. Če ga ima, je njegova navedba obvezna.

  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Ta primer je postavljen na strani Vlado H. in je primer zapisa na papirju.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Včasih je treba za podatkom o urednikih takih strani malo pobrskati. Navesti moramo letnico in datum dostopa, saj se zbirke spreminjajo. Napisati moramo tudi podatek kdo je tekst uredil.

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]

Diplomske naloge niso objavljene v Cobissu, so pa v katalogu diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Navesti moramo tudi ime mentorja, ker je unikat v knjižnici Oddelka za slovenistiko.

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.
Prosojnice, video predvajanja, animacija[uredi]

Prosojnice moramo označiti z eno od kratic, na primer ppt, pptx ali prosojnice, da opozorimo bralca, za katero vrsto dokumenta gre. Če je avtor prosojnic, videov anonimen oziroma uporablja psevdonim, ta podatek pri navajanju izpustimo in začnemo z naslovom dokumenta.

Zemljevid[uredi]

Zemljevide oblikujejo različne inštitucije, zato navajanje avtorjev in urednikov ni potrebno. Poleg tega imajo se podatki o viru nahajajo neposredno pod zemljevidom. Če pa je posameznikova želja zelo velika, se zemljevide citira takole:

Fotografija[uredi]

Vire fotografij objavimo direktno pod fotografijo, ne v seznam virov in literature. Objavljamo po zaporednih številkah Slika 1: in tako naprej. Če objavimo posnetek, fotografijo, platnice knjige ali kaj podobnega, nam ni treba navajati avtorja teh dejanj, temveč avtorja fotografskih stvaritev.

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ali
Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
  • 171 je številka strani, datum pa je datum nastanka in ne zadnjega dostopa.

Če je fotografije objavil nekdo, ki jih ni sam posnel, je najbolje, da navajanje začnemo z naslovom spletišča, kjer so bile objavljene.

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Kadar objavimo fotografijo nekega izvirnega dela, kot je kip, pri navajanju najprej zapišemo podatke o originalu in nato o sliki.

Risba[uredi]
Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Opis slike predlog ne navajamo v celoti. Slovensko pojasnilo lahko dodamo v oglat oklepaj takoj za naslovom. Izpostavimo avtorja, ki jo je prvi postavil, če jo je s podatki opremljalo več avtorjev.

Glasbeno delo[uredi]

Navajanje glasbenih del počnemo tako, kot na radiu. Naslove glasbene klasike slovenimo, tako kot naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Pri oddaji najprej navedemo urednico, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Pri filmu pa najprej napišemo režiserjevo ime. Če iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.
Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč. URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij.
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov in avtorjev gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Žanri[uredi]

Na internetu lahko pišemo v kateremkoli žanru želimo. Problem pa se pojavi, ko ljudje ne ločijo med posameznimi zvrstami. Na internetu najdemo razne poljudne in znanstvene članke, strokovne objave itd. Z znanstvenimi članki se vzpenjamo po akademski lestvici.

Šolsko pisanje[uredi]

Žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat), katerih prvi cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali doseganje naziva. Pomembno je poudariti, da »šolsko« ne sme biti napisano samo z namenom pridobitve ocene, temveč zaradi lastne želje po raziskovanju in znanju.

Popravljanje[uredi]

Strokovni pisci se večino časa ukvarjajo s popravljanjem, urejanjem, preoblikovanjem, ocenjevanjem ... že napisanih besedil. Taka praksa je prisotna tudi na Wikipediji, predvsem na Wikiverzi. Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. V Sloveniji je lektor poseben poklic, medtem ko v angleško govorečih državah tega ni. Mnogokrat so pisci užaljen, češ, da jim lektorji kvarijo slog in idejo.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Da sploh pride do strokovnih objav, je prej potrebno opraviti celo vrsto strokovne komunikacije – večina je danes poteka v pisemski obliki, in sicer prek elektronske pošte. Avtor je v tem poglavju izrecno izpostavil stvari, ki naj bi bile precej pogoste in moteče, kot je neodzivnost na pošto, če se za odgovor ne zahvalimo, uporaba razičnih socialnih zvrsti jezika v situacijah, kjer to ni primerno itd.

Socialna omrežja, Tvit, Drugo[uredi]

Socialna omrežja na različne načine povezujejo internetne tehnologije na primer pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje, s čimer posamezniki zadovoljujejo potrebe po druženju, niso pa primerna za strokovna prizadevanja. Tvit je kratko sporočilo na socialnem omrežju, ki je namenjeno večinoma zabavi. Občasno pa so uporabljeni tudi v literarne namene – razširjen je med bolj zavedne humaniste, ki si z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj krog vpliva. Za stroko zelo pomembno družabno omrežje je Linkeldn, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.

Zagovor[uredi]

Zagovor je v istoimenskem poglavju označen kot »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja, kamor spadajo zagovori akademskih spisov, kot je npr. magisterij.

Literarna kritika[uredi]

Naštete so lastnosti, ki jih je novinarka Tanja Petrič razbrala ob smrti kritika Marcela Reicha-Ranickega.

  • Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  • Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  • Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  • Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  • Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  • Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  • Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  • Kritika naj tudi zabava.
  • Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  • Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlika med literarno in strokovno kritiko:

  • Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah.
  • Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobjene pa spadajo ceo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki morajo biti jedrnati, taka oblika se uveljavlja tudi v strokovnih članki. V biografskih člankih so literarnovedne narave gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, itd. Kriteriji koga izbrati za vpis se spreminjajo.

Učbenik[uredi]

Raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav se loti malo posameznikov strokovne populacije, veliko pa se jih posveti pisanju učbenikov. Pisanje in izdajanje učbenikov je dobičkonosen posel, ki pa izrablja učence, dijake in učence (to smo najbrž doživeli vsi, če ne prej, pa v času priprav na maturo). Učbenik prinaša samo polovico znanstvenih točk, ki jih prinaša pisanje razprav, zato pride velikokrat do nezaupanja do pomembnosti učbenikov.

Strokovni blog[uredi]

log je izraz za spletni dnevnik, ki so v stroki primerni za določeno področje (npr. blog o slovenski literarni zgodovini), določeno temo (npr. blog o zgodovinskem romanu), vabljiv pa je tudi za humaniste, ki lahko na osebnih blogih objavljajo svoje izkušnje in predajajo nasvete strokovni skupnosti.

Spletni forum[uredi]

Spletni forum, ki se ukvarja s strokovno ali znanstveno tematiko, je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skuposti, saj vsebuje strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete itd. Spletni forum oziroma elektronski seminar Humanist se osredinja na digitalnohumanistične teme in je zgled za SlovLit.

Slog[uredi]

Splet je uvedel pisanje in objavljanje informacij v nasprotnju z obliko, ki je bila prej običajna, torej najstarejše na začetku, tem informacijam so sledile novejše, danes pa je čedalje bolj pogost zapis najbolj aktualnih stvari na vrhu strani. Stran v knjig ima pokončno obliko, na zaslonu pa se pogosto pojavlja v ležečem položaju. Najbolj očiten primer je širina napisanega besedila, ki običajno ni čez celo stran, temveč je ob straneh prazno ali pa se tam pojavljajo okna z oglasi.

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi strokovnih besedil so: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, kazalo, telo (uvod, metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge. Za lažje pomnenje kompozicije pri nas uporabljamo kratico UMRIS (uvod, metoda, rezultati, sklep).

Naslov[uredi]

Naslov je najbolj radikalen povzetek teksta, ne sme pa povsem izdati tistega, kar je namen besedila. Od ključnih besed se razlikuje po tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga poleg druge. Naslov naj ne vsebuje krajšav, naj ne bo v obliki stavka ali vprašanja, naj ne bo zapisan z velikimi tiskanimi črkami, če je potreben podnaslov, pa naj bo ta od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico.

Izvleček[uredi]

Izvleček imenujemo tudi sinopsis ali abstrakt. Vsebuje predmet raziskave, metode, rezultate in sklep. Vse to mora biti zajeto v 10 povedih, brez odstavkov, od 100 do 500 besed. Izvleček je vodilo pri pisanju razprave. Od njega je odvisno tudi ali bodo ljudje članek prebrali.

Ključne besede[uredi]

Spominjajo na izbiro kategorij s katerimi opremljamo wikipedijske članke. Pri kategorijah iščemo širša področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja področja, ki sestavljajo članek.

Kazalo vsebine[uredi]

V wikijih se kazalo pojavi samodejno, takoj ko stran doseže štiri poglavja. Če nas to moti, ga lahko s klikom [Skrij] skrijemo, ali pa napišemo _NOTOC_, če ga sploh ne želimo. Kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja, dolga poglavja pa naj bodo razčlenjena v podpoglavja.

Povezave[uredi]

Običajno so povezave podrčtane in modro obarvane; poklikane povezave spremenijo barvo v vijolično, nekatere povezave pa so rdeče, to pomeni, da je povezava neobstoječa in nas poziva, naj geslo napišemo sami.

Napake[uredi]

Glavne napake pri pisanju tekstov so nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna pomanjkljivost, terminološka ignoranca, gostobesednost in mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost[uredi]

Gostobesednost v umetnostnih besedilih dobro uspeva, medtem ko pri strokovnem pisanju ni zaželjenja. Razumevanje lajšajo tudi poslušalcu, saj se tako kot bralec ne more vračati k ponovnemu poslušanju istega dela besedila.

Nerazumljivost[uredi]

Nerazumljivost je pogosta pri avtorjih, ki si želijo, da njihovo zapleteno terminologijo in dvoumnost razumejo le tisti, ki si to zaslužijo - drugi znanstveniki in raziskovalci.

Pomanjkanje konteksta in posploševanje[uredi]

Napaka je nasilno posploševanje, ko si pisec samovoljno izbere tri tekste, poišče njihove stične točke in poenostavljeno sklene, da gre za tipološke značilnosti literarne smeri, obdobja ali žanra. Na sploh so posplošitve zelo tvegane. Odsvetuje se raba vrednostnih izrazov: že, šele, samo, celo, saj odražajo piščevo presenečenje nad dejstvi, ki odstopajo od pričakovanja in so znak njegovega samovrednotenja.

Manierizem[uredi]

Mnogi pisci v svojih tekstih uporabljajo arhaizme in papirnate izraze kot so besede potemtakem, nemara, malodane, denimo ... Takih besed v spontanem govoru ne bi nikoli uporabili. S tem želijo besedilu dati nek privzdignjen položaj. Nepotrebna je na primer tudi oznaka: eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev, saj je že dejstvo da avtorja citiramo, dokaz njegove uglednosti. Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti. Tu izpostavimo napako izbora zaimka kateri namesto preprostejšega ki.

Slogovna ubornost[uredi]

Tu gre za pretirano ponavljanje posameznih izrazov – predvsem pri povzemanju prebranih strokovnih del in besed: avtor ugotavlja, poudarja, izpostavlja, navaja, citira ... Moteče so tudi strukture: iz grafikona razberemo ...

Pristranskost[uredi]

Kadar se raziskovalec pretirano ukvarja z določeno temo jo vzljubi, vzame za svojo in jo povzdiguje na vsakem koraku. Literarni zgodovinar, ki se na primer dolgo časa ukvarja z Josipom Jurčičem, ga bo čez čas poimenoval naš Jurčič. Na pisanje velikokrat vpliva tudi socialni aktivizem, ki pa se ga pisci premnogokrat poslužujejo.

Terminologizacija[uredi]

V svojih začetkih se akademske stroke veliko ukvarjajo s svojim nazivom, saj je utrjeni naziv z jasno definicijo vstopnica na inštitualizacijo in družbeno vplivnost. Vemo pa tudi, da so imena arbitrarna, saj v imajo v slovarjih nemalokrat več pomenov. Slabo je, kadar je terminologizacija pretirano vključena v osnovnošolske učbenike, npr: Vreme je skupek vremenskih pojavov in pripadajočih vrednosti. Motita nas predvsem pretirana in nasilna terminologizacija in ignoranca terminologije.

Spol in število[uredi]

Nekoč je veljalo, da je moški spol nevtralen, feminizem pa je prinesel spremembe - prizadevanje, da nekoč tudi ženski spol postane nevtralen. Vzporedna uporaba moške in ženske oblike je neekonomična, nenaravna in nasilna. Spolnemu opredeljevanju se včasih lahko ognemo z uporabo množine. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih se zdi najbolje uporabiti prvo osebo ednine, ki pa lahko vzbudi občutek, da se hvalimo.

Mentalno bombovstvo in servilnost[uredi]

Domače ali tuje? Iz katerih virov naj črpamo, naj uporabljamo domač ali tuj izraz? Wien ali Dunaj? Zavzetost za lokalno in domače je v slovenistiki samoumevno, a paziti moramo, da ne gre to prizadevanje predaleč.

Govorna prezentacija[uredi]

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje v strokovnih časopisih, monografijah, zbornikih. Govorne prezentacije pa nimajo vedno statusa objave. Gre za predavanje (v razredu, javno, v klubu, družtvu), predstavitev seminarske naloge, diplome itd. Ti dogodki dobijo status objav le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss/kakšno drugo dostopno bibliografijo. Danes opazimo pretirano pritegovanje pozornosti z naučenimi retoričnimi prijemi, ki jih učijo šole retorike: kakšna naj bo telesna drža, kdaj vključiti šalo, kam z rokami, povedati detajl iz svoje zasebnosti, prosojnicami ipd. Te spretnosti postajajo pomembnejše od vsebinskega sporočila, ki je potemtakem drugotnega pomena. Predavatelj po navadi za poslušalčevo lažje sledenje sproti zapisuje imena, letnice, riše sheme ali pa pripravi prosojnice.

Prosojnice[uredi]

V pomoč so tako poslušalcu kot predavatelju. Obema pomagajo, da ne zaideta s teme, pri povzemanju glavnih točk in sporočila. Imajo pa tudi slabe plati - predavanje lahko namreč hitro postane samo prebiranje alinej; poslušalec pa ne sledi več govorni izvedbi, ampak le tekstu na prosojnicah. PREZENTACIJSKI MODEL PEČAKUČA je nastal za dobrih 6 minut dolge prezentacije z 20 prosojnicami, ki si sledijo na 20 sekund, to pa govorca "prisili" k jedrnatosti in zgoščenosti.

Vizualizacija[uredi]

Informacije si večina ljudi najlažje zapomni z vizualizacijo - prosojnice. Uporablja se slikovite predloge, z barvnimi povdarki pomembnih delov, dodajanje slikovnega gradiva, grafov, zemljevidov in zvokov ter videov.

Fotografije[uredi]

Zopet se vračamo iz verbalnega k slikovnem sporočanju. Marsikomu se to zdi nevarno, v šoli celo nezaželjeno. Nesmiselne pa so trditve, da fotografije niso primerno znanstveno orodje. Fotografije morajo vedno biti opremljene z atributom by - komu pripada, kdo je avtor. Če pa je avtor podpisan z vzdevkom, navajanje avtorstva ni potrebno. Mnogo ljudi si kompleksne definicije lažje zapomni z ilustracijami, skicami ali fotografijami.

Licenciranje fotografij[uredi]

Pravna regulativa nam v Sloveniji ne dovoli objaviti kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev in knjižnih ilustracij, razen ko je od smrti njihovega avtorja minilo že 70 let. Izjema so posnetki knjižnih platnic, naslovnic revij, ovitkov cedejk in zaslonskih posnetkov. Wikimedija zato spodbuja k ponovnemu fotografiranju vse pojavnosti pod licenco proste uporabnosti.

Fotografiranje kulturne dediščine[uredi]

44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Na Wikipediji imamo vse svetovne znamenitosti (npr. Eifflov stolp), ne smemo pa objaviti cerkve na blejskem otoku, Aljaževega stolpa, baročnih hiš v Ljubljani. V Wikimedijini zbirki so dostopna samo tista dela Plečnika, ki jih je napravil za Prago in so jih v Zbirko postavili češki wikipedisti. Spomenik rudarja, ki stoji v parku Tivoli, se lahko uporabi le v članku »Spomenik rudarja, Tivoli«, v primeru, da prosta alternativa ne obstaja, niti je ni možno ustvariti, na Wikipediji v slovenščini, ki gostuje na ameriških strežnikih neprofitne organizacije Wikimedia Foundation. 51. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah pa pravi, da se smejo za namene citiranja oz. ponazoritve uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja, a z omejitvami. Na Youtubu si lahko ogledamo celotne tuje filme, čeprav od smrti njihovih tvorcev še ni minilo 70 let, slovenskih filmov iz istih obdobij pa ne.

Nalaganje na wikije[uredi]

Nalaga se lahko na Zbirki. Sliko je potrebno opremiti s ključnimi besedami - slabo dokumentirane slike namreč administratorji označijo s predlogo Predloga:Ovl = opis, viri, licenca in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, izbrišejo.

Infografika[uredi]

Infografika ali informacijska grafika je vizualna prezentacija podatkov. Njena naloga je prikaz velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Vsebino – statistične podatke – zajema iz podatkovnih zbirk.

Tabele, grafikoni, zemljevidi, besedni oblak[uredi]

Podatke lahko za lažjo vizualizacijo in dojemanje sporočilnosti predstavimo tudi v obliki tabel, grafikonov, zemljevidov ... Grafi vsebujejo legende, v literarni vedi največkrat uporabljamo grafikone, diagrame in kartograme. V slovenski literarni vedi je prva začela z uporabo zemljevidov Marja Boršnik. Besedni oblak lahko oblikujemo z omrežnim orodjem Wordle ali Voyant Tools.

Iskanje[uredi]

V Cobissu ima vsak avtor svojo identifikacijsko številko. »Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.«

  • ISBN (international standard book number): 13-mestna koda (oznakam pred letom 2007 je treba dodati 978, da ustrezajo današnjemu standardu); država oziroma jezik (961 za Slovenijo), založba (237 za Znanstveno založbo FF), 3 števke označujejo knjigo znotraj založbe, zadnja je kontrolna števka. Koda je odtisnjena na hrbtni strani knjižne platnice v obliki črtne kode EAN (mednarodna koda artikla)
  • ISSN (internationa standard serial number): 8-mestna koda (elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko); če v ukazno vrstico poleg kode zapišemo še Izum ali Cobiss nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu

UDK[uredi]

»Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.«

  • 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  • 1 Filozofija. Psihologija
  • 2 Teologija. Verstva
  • 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  • 5 Matematika. Naravoslovje
  • 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  • 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  • 8 Jezik. Književnost
  • 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Humanistiki pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

DOI[uredi]

»DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.«

COBISS ID[uredi]

Vsaka objava, ki je registrirana v Sloveniji, ima svojo COBISS številko. Te številke v citiranju ne uporabljamo, le v wikijih, kjer nas klik na številko priprelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

»Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje.Podatek že s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj »danega«, medtem ko izraz zajemek asociira na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto. Zajemki torej ne obstajajo sami po sebi, ampak nastanejo šele zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi.« Bibliografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za potrebe slovenske literarne vede.

Iskanje po dLibu[uredi]

Iskanje po dlibu je za nekoga, ki humanistiko raziskuje ali študira zelo priročno. Primer: »Kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu.«

Seznami[uredi]

Osnovni obliki sta neoštevilčeni in oštevilčeni seznam. Alineje ne potrebujejo končnega ločila. Na wikijih zapišemo zvezdico, če žeimo sredinsko piko, če želimo opštevilčen seznam pa grabljice.

Digitalna humanistika[uredi]

Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda (na Stanfordu ji rečejo kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje. Nova pisarija spada v področje digitalne humanistike. Izraz literarna veda se izgublja, nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije. Digitalna humanistika podatke obravnava v naslednjem vrstem redu:

  • zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje ...)
  • obogatitev (dodajanje metapodatkov ...)
  • analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
  • interpretacija (kontekstualizacija ...)
  • razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa ...)
  • kolaboracija (komunikacija, participacija ...)
  • meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje ...)

Empirične metode[uredi]

»Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju drugačnih podatkov ni, vsi dokazi so empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.« Empirični podatki so lahko zavajajoči, za kar pa je kriv avtor in ne empirija kot taka.

Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija je bolj knjiga kot revija. Ponuja nam vse mogoče teme o jezikih, slovnici in temah povezanih predvsem s slovanskimi jeziki. Vsebuje podatke o narečjih in rokopisih, prikaže nam delovanje in vpliv slovenskega jezika v drugih državah, npr. v Italiji. V zares ponosnih Slovencih še bolj vzbudi narodno zavednost, saj revija obravnava tudi zanimanje tujcev za slovenski jezik.

Povzetek članka v Slavistični reviji[uredi]

V članku Utjecaj novih medija na jezik mladih u pisanim radovima raziskujejo vpliv novih medijev (internet, mobilni telefoni) na jezik in celotno družbo. Prav komuniciranje prek spleta in po SMS sporočilih je tisto, ki mlade pripelje do težav s pismenostjo. Na spletu in po sporočilih ne pišemo po pravilih standardnega jezika, zato imamo včasih pri poznavanju le-teh v uradnih sporočilih, v šolah, službah. Učenci v besedilih, ki nastajajo med časom pouka, pišejo pravilno, v prostem času pa po pravilih sodobne tehnologije.

Nove besede[uredi]

  • ad hoc - v ta namen, v tem primeru
  • Adam Swartz - heker, aktivist
  • Alan Sokal - fizik in matematik, napisal izmišljen članek
  • alineja - točka, vrstica
  • Amiš - pripadnik protestantske verske sekte v ZDA, ki je znana po odpovedi sodobnemu načino življenja
  • aspiracija - težnja, želja, prizadevanje si za nekaj
  • derivativen - pridobljen od pravega prednika
  • embargo - prepoved ali omejitev trgovine s kakšno državo, trgovinska zapora
  • fantazma - privid
  • filologija - veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov
  • hermetizem - značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • inertnost, inercija - neaktivno, lenobno, pristajanje na obstoječe
  • Jaron Lanier - microsoft, računalniški filozof
  • kapitalno - pomembno, izstopajoče
  • koncept - ideja, zasnova, osnutek
  • kredibilno - verodostojno
  • kulturna paradigma - sistem, kultura
  • ludisti - pripadniki gibanja, ki so se v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borili proti uvajanju strojnega dela
  • maoizem - kitajski stalinizem
  • Moorov zakon - premo sorazmerna rast informacij (večanje hitrosti kapacitete računalniških procesorjev)
  • nihilizem - nazor, ki zanika splošno veljavne, priznane življenjske norme
  • OCR, Optical character recognition - optično prepoznavanje znakov
  • paradigma - vzorec
  • recenzija - prikaz strokovnega mnenja, sodbe o znanstvenem ali umetniškem delu
  • repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek
  • revijalen - tisk
  • socialne inspiracije - socialno hrepenenje
  • strokovna periodika - serijske publikacije, zborniki
  • špijonaža - vohunstvo
  • anonimous peer review - anonimni medsebojni pregled
  • open peer review - odprt medsebojni pregled
  • open review - odprt pregled

Računalniški izrazi[uredi]

  • alt - izmenjalka
  • ctrl - krmilka
  • delete - brisalka
  • enter - vnašalka
  • shift - dvigalka

13. september[uredi]

Rojstva[uredi]

  • 1894 - John Boynton Priestley, angleški pisatelj, dramatik
  • 1916 - Roald Dahl, britanski pisatelj norveškega rodu

Smrti[uredi]

  • 1773 - Anton Janša, slovenski čebelar
  • 1871 - Ibrahim Sinasi, turški pisatelj
  • 1877 - Alexandre Herculano de Carvalho e Araújo, portugalski zgodovinar, pisatelj, pesnik
  • 1923 - Maks Pleteršnik, slovenski jezikoslovec
  • 1947 - Albert Sirk, slovenski slikar

Dogodki[uredi]

  • 1784 - New York razglašen za glavno mesto ZDA
  • 1940 - Italija napade Egipt
  • 1944 - zavezniki prodrejo v Tretji rajh
  • 1956 - IBM predstavi prvi trdi disk
  • 1959 - Lunik 2 pristane na Luni

13. september na SlovLitu[uredi]

Naslov članka 13. septembra 2017[uredi]

  • Prevzemanje besed - OhO literatura

Naslov člankov 13. septembra 2016[uredi]

  • Znanost in ljudstvo - Crossover novel
  • Crossover - Javna dostopnost zaključnih del na univerzi

Naslov člankov 13. septembra 2015[uredi]

  • Prost dostop do znanstvenih virov - Lirikonfest - Bralna pismenost - Nove knjige ZRC SAZU
  • Nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in podatkov - Tone Pretnar 70 let - Tečaji slovenščine

Literarnovedni dogodek v Cerknici[uredi]

Najbolj zanimiv literarnovedni dogodek, ki sem ga zasledila se še ni zgodil. Razstava ob 130-letnici rojstva pisatelja, publicista, tiskarskega strokovnjaka in domoljuba Ivana Matičiča se bo začela 20. decembra 2017 in bo trajala do 20. januarja 2018 v knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici.

21. december 2017: Včeraj je bila otvoritev razstave o Ivanu Matičiču, bil je tiskar, pisatelj, publicist in tako naprej. Izdal je slovarček tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice ter napisal več strokovnih člankov. Pisal je o svojem doživljanju prve svetovne vojne in bil eden izmed najbolj plodovitih predstavnikov kmečke povesti, v katerih je pogosto opisoval motive iz življenja na Notranjskem. Pisal in prirejal je tudi gledališke igre za otroke in odrasle ter radijske igre.