Uporabnik:Ana Sečki

Študentka rusistike in slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Scio me nihil scire.

Test 29. 1. 2021

--Ana Sečki (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Spomni se imen vsaj dveh slovenskih naratologov. (2)

Kako bi bolj po domače rekli naratologom? (1)

Po domače bi naratologom rekli pripovedoslovci.

2. Pred Narodno in univerzitetno knjižnico stoji kip literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja. Napravil ga je leta 1942 kipar France Gorše, umestil pa ga je tja arhitekt Plečnik. V slovenski Register nepremične kulturne dediščine je vpisan pod številko 9635. Ali ga smem fotografirati in postaviti v Zbirko (Wikimedia Commons)? (1)

Utemelji odgovor. (2)

Fotografirati ga smem, vendar ga ne smem objaviti v Zbirko, saj njegov avtor France Gorše še ni mrtev več kot 70 let in avtorske pravice še niso potekle.

3. V Cobissu se nahaja tale zapis literarnovedne razprave. Za vsaj slučaj, če bi se link na Cobiss zatikal, je tule kopija osnovnih podatkov o razpravi:

Oblikuj te podatke za seznam literature, po želji, bodisi za oddajo

na papirju ali
na Wikiverzi

Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak: dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251-263.

Točke dobiš za izbor podatkov (1), pravo zaporedje (1), ločila med enotami navedbe (1), za izbiro kurziva (1) in za ustrezno navedbo spletne objave (1).

--Ana Sečki (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET)

--Ana Sečki (pogovor) 08:44, 29. januar 2021 (CET)

Test za test

--Ana Sečki (pogovor) 00:25, 17. januar 2021 (CET)

1. iz strežnika je snel plačljive znanstvene članke, do katerih je omogočil brezplačen dostop vsem ljudem. Tožili so ga in na koncu je storil samomor.

--Ana Sečki (pogovor) 00:29, 17. januar 2021 (CET)

Domače naloge

Posegi v članke na Wikipediji

Prva domača naloga: Tipkanje

Ivo Trošt: Svobodna

Druga domača naloga: Slavistična revija

Slavistična revija

Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede, ki ga izdaja Slavistično društvo Slovenije. Najdemo jo lahko najdemo tudi na dLibu. Revija vsebuje strokovne članke s področja jezikoslovja in literarnih ved.

Članek

Prebrala sem članek v Slavistični reviji z naslovom Dve idejni strukturi v slovenski krajši pripovedi po letu 1980. Avtor članka je Miran Štuhec, članek pa je bil objavljen leta 2001. Avtor v članku analizira krajša pripovedna besedila, v katerih je moč opaziti obstoj dveh idejnih struktur. Močnejša opozarja na to, da je subjekt nemočen; šibkejša pa ravno obratno gradi perspektivo in življenjsko priložnost. Na začetku avtor poudari, da je v zadnjem času viden močen porast kratkih pripovednih besedil v zadnjem obdobju. Realistična poetika se začne v pripovedni prozi udejanjati z Ivanom Tavčarjem in Jankom Kersnikom, dobre primere pa lahko najdemo tudi v črticah Ivana Cankarja.

Pri dokazovanju obstoja teh dveh struktur se avtor osredotoči na dela Andreja Blatnika, Draga Jančarja, Rudija Šelige, Marjana Tomšiča in Marka Kravosa. Blatnik je verjetno najpomembnejši predstavnik kratke proze. Jančar in Šeligo v svojih umetniških delih združujeta uporabo modernih in tradicionalnih slogovnih postopkov. Tomšič je oblikoval obsežni pripovedovalni opus, s strani literarne zgodovine pa je bil nekoliko prezrt.

Jančarjevo prozo, ki je zbrana v zbirkah Pogled angela in Prikazen iz Rovenske, strukturirajo odnosi nasilja, sovraštva, ropanja, množičnih pobojev, političnih pritiskov in samouničevanja. Aktanta ni, zlo pa se dogaja samo od sebe. To je kazen in maščevanje za preteklost. Zaradi poudarjanja vsakdanjosti se razkrivata dva svetova: svet plemenitosti in ustvarjalnega reda ter svet zla, grobosti in temnih sil. En predstavlja željo, drug pa vsakdanje življenje, Jančarjev lik pa je razprt med obema svetovoma. Nosilci zla so večinoma kaznovani, človek pa je zaznamovan z grehom iz preteklosti, ki ga ne more preprečiti nikakršna kazen. Eksistencialna vprašanja pomakne v odnos med posameznikom in družbo

Pri Šeligi je edina res uporabna snov revolucionarna izkušnja, poudarja pa nepredvidljivost usode. Subjekt je že vnaprej onemogočen. Ljudje se želijo prilagajati nastalim situacijam, njihove odločitve pa so praviloma obrnjene proti njim samim. Pri njemu obstajata dva svetova: en konkreten (kaže se v motivih nasilja in uničevanja polaščevanja) in en, ki je konkretnemu nasproten, ergo svet urejenosti in smisla, izjemne moči in nerazložljivega preobrata (ta svet je večkrat izmuzljiv in celo zgolj navidezen). Pripovedovalec smisel gradi na moči odločitve in akcije ter v uporu zoper privajenosti in lagodnosti.

Blatnik poudarja zanimanje za bivanjsko tematiko, pripovedovalec literarno sporočilo osredinja na usodnost dogodka ali pripetljaja. Avtor se giblje znotraj eksistencialne tematike. Od ostalih se njegova proza loči predvsem po njeni kratkosti in po poudarjenem interesu za obrobne, čisto slučajne dogodke. Tudi tukaj je sporočilnost usmerjena na življenjske situacije nemoči, spora, ujetosti in izčrpanosti. Poudarja razliko med tem, kakšno življenje si nekdo želi in kakšno je življenje v resnici. Bivanjsko temo postavi v polje odnosa med žensko in moškim, brezizhodnost pa poudaril z motivoma otopelosti, zavrtosti oziroma z ujetostjo v okoliščine, ki običajne situacije spreminjajo v absurdnost in neznosnost.

Tomšič se v razmišljanja o eksistencialnih vprašanjih vključuje s samosvojo perspektivo. Na ozadje bivanja pripenja posameznikovo voljo in vztrajanje. Značilnosti njegove proze sta harmoničen odnos človeka in narave ter trdna vera v večnost narave. Vključuje tudi temo ženskega vprašanja. Za človekovo trdnost in suverenost je potrebna prvinska zavezanost magičnosti, pravljičnosti in skrivnostnosti. Pisatelj nenehno variira med simboličnim in dejanskim in ob njem prehajanje meje med duhovnim in materialnim ter konkretnim in kozmičnim.

Kravos meni, da posameznikovo razmerje do sveta ni že vnaprej obsojeno na nasprotje, ampak praviloma obstaja med obema harmoničen odnos. Poudarja neobremenjenost, poštenost do sebe in okolice ter optimizem.

Obe idejni strukturi posegata v širok razpon eksistencialne problematike, s katero se slovenska književnost ukvarja ves čas svojega obstoja. Vpliv je neenakomeren in se izrazito Avtor članek sklene z bivanjskim vprašanjem: »Je literarno sporočilo odsev resničnega statusa subjekta v sodobnem svetu, pa se mnogi tega preprosto ne zavedajo, ali je na srečo le posledica posamičnih percepcij?«

Vtis in razumljivost

Članek mi je bil všeč, saj se avtor lepo posveti več različnim avtorjem krajših pripovednih besedil in zelo dobro opiše njihove idejne strukture in njihovo prikazovanje različnih tem ali podobnih tem na različne načine. Na trenutke sem se malenkost izgubila, saj preskakuje iz enega avtorja na drugega, in sem zato pri svoji obnovi članka rajši zbrala napisano o vsakem avtorju posebej, kar povečuje preglednost, ampak izgubi eno izmed pomembnih metod: primerjanje enega avtorja z drugim.

O avtorju

Avtor članka je Miran Štuhec, Je slovenski literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni učitelj. Rodil se je 1. oktobra leta 1952. Zdaj je redni profesor za književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete v Mariboru.

Tretja domača naloga: Poljubna literarnovedna revija

Primerjalna književnost

Primerjalna književnost od leta 1978 naprej izhaja dvakrat letno. Osredotočena je na raziskovanje zvez med slovensko in svetovno literaturo, vprašanje o eksistenci, zgradbi in funkciji literarne umetnosti. Prispevki so v slovenščini in tudi v drugih jezikih.

Članek

Prebrala sem članek Jožeta Pogačnika z naslovom Španski Don Kihot in slovenski Abadon.

Janez Mencinger je sam zapisal, da je njegov Abadon znanstveni Don Kihot.

Prvi je Mencingerjev roman povezal s Cervantesovim Igo Grafenauer, ki je zapisal, da je junak nekak moderni Don Kihot. Misel je nato ponovil še Anton Slodnjak, ki je napisal, da gre za vzgojno povest, ki je podobna Cervantesovemu delu, ima pa manjšo povezavo s fantastičnimi in utopičnimi spisi zahodnoevropske kulture. Mencinger je blodnje svojega junaka upodobil kot njegove bolestne sanje in ne kot dogodivščine, ki bi se dogajale pri belem dnevu, vsem na očeh. To naj bi storil z ozirom na modernega bralca. Do razlik med deloma naj bi po mnenju Slodnjaka ergo prišlo zaradi razlogov, ki jih narekuje sodobni recipient. Na to Slodnjakovo tezo odreagira T. Kermauner, ki meni, da Abadon s Cervantesom nima mnogo zveze. Ta odklon izvede z razčlembo karakteroloških osnov in z ugotovitvijo formalnih nasprotij.

Nihče od omenjenih avtorjev ni vedel, da se v Mencingerjevi rokopisni zapuščini nahaja namig, s katerega je lahko obravnavano vprašanje videno s poponoma drugačnega kota. Mencinger je Abadona sam primerjal z Don Kihotom z zelo precizno primerjavo pridevniške oznake znanstveni Don Kihot. To je zapisal v opombi, ki je bila pripisana ob delu šestega poglavja s svinčnikom.

Na Don Kihota pa Abadon veže, kot je to spoznal že Slodnjak, tudi zasnova. Abadon se razen sklepnega dogodka, ves čas dogaja v hudi vročici, ki jo preživlja glavni lik, cela vsebina pa je samo nasledek čudnih, bolestnih blodenj. To se povezuje z zadnjim delom Don Kihota, kjer je napisano, da vročica glavnega junaka za 6 dni priklene na posteljo. Ko se iz nje prebudi, se začne zavedati, da je v resnici Alonso Kihano in ne don Kihot. Don Kihot tistemu kar je počel pravi blaznost oziroma norija, Samorad pa v sklepu spozna, da je vse bilo le bajka ali norija. Tako Cervantes kot tudi Mencinger v bolezensko stanje svojih likov polagata določeno razumevanje, ergo idejo, ki je s stališča objektivne resničnosti idealna. Oba imata jasno vedenje, kako bi se njuna ideja utelesila in kako naj bi se odpravila obstoječa neskladja.

Slovenski avtor španskega literarnega junaka ne obnavlja dobesedno, ampak aktualizira svoj pojem donkihotstva. Pojem globalni izvira iz predromantike. Mencingerjeva tarča so patološke oblike časa, v katerem živi, primarna pobuda Abadona pa je zato satirična in parodična. Ne strinja se s preteklostjo in sedanjosti, zato je očitno, da je zavezan samo prihodnosti. Ideali so vzeti iz žive slovenske in zahodnoevropske resničnosti. Vzame Cervantesovo zamisel o zaporedju epizod in načelo mozaične gradnje, med dogajanjem in njegovimi nosilci pa ni trdne vezi. prizori ne sledijo nujno drug drugemu, ampak so neke zaokrožene celote. Don Kihota se njegove norije primejo, ko jih ima nekaj čez petdeset, medtem ko je Samorad mladenič, ki vse doživlja samo v snu. Don Kihot se spreobrne pred smrtjo, Samorad pa bo s spomini in izkušnjami živel naprej in drugače. Cervantesu je don Kihot ideal, Mencinger pa ima do Samorada negativen odnos.

Mencinger sprejema določeno razsežnost donkihotstva, ne pa celote španskega romana. Slivenski tekst je naslovljen po biblijskem zlem duhu Abadonu, vendar to še ne pomeni, da gre za zgodbo le tega lika in njegovih neposrednih posledic. Lik Abadona in njegova zveza s človekom sta zgolj metafora za tisto, kar Mencingerju predstavlja bistvo, in sicer kako je lahko subjekt subjekt na neprimeren način. S tem delom Mencinger prinaša resnične duhovnozgodovinske probleme na dan in v razvidnost.

Avtor se mnogokrat vrača na misel o gmotnih dobrinah, katere so, zaradi nepravilnega odnosa do njih, obrnile svet na glavo. Miselne plati je moč strniti v tri temeljna izhodišča: 1. kapital je odtujena zmožnost človeštva, 2. kapital spreminja človeške lastnosti v njihovo nasprotje, 3. kapital svet predstav uresničuje v svet resničnosti, zato je edina resnično ustvarjajoča sila. Kapital se postavlja zoper posameznika in s tem uničuje tisto, kar je človeku notranje in bistveno. Vsemogočnost kapitala torej povzroči narobe svet. V romanu zgradi distopično sliko Slovenije v 21. stoletju, ne ostane pa zgolj pri kritiki sodobnosti, ampak zgradi tudi nasprotni - odrešilni pol. Najde ga v odločni negaciji zla v človeku in v krepitvi volje k dobremu.

V Abadonu je stališč več, pomislekov pa je več. Pojavijo se že ob vprašanju, katero stališče Mencingerja zares prizadeva kot zgodovinsko, empirično in individualno relevantno. Stališča razkrivajo romaneskni liki, ki so si med seboj različni, njihove izjave pa zato v sebi niso strnjene, sistematične in prave celote. O avtorjevem stališču je moč govoriti le, kadar gre za enakost izjav večine ali pa vsaj poglavitnih likov. Avtorjevo stališče v izhodišču ne taji krščanskega Boga, zavrača pa dogajanje v resničnosti. Gre za zelo osebno pojmovanje ideje Boga, ki je svet ustvaril, ne pa za sprejemanje po njem ustvarjenega sveta, v katerem je treba živeti. Gre za spoprijem s socialnim in moralnim nihilizmom, ki sta ga Dostojevski in Nietzsche označevala s sintagmo vse je dovoljeno. vsebina Abadona kaže na to, da avtor verjame v razumnost človeka, sveta, zgodovine in vesolja, razumnost pa naj bi se uresničila kljub zrušene socialnomoralne norme in prevladi nihilizma.

Mencingerjev Abadon je literarno besedilo, kjer so bistro spoznana poglavitna vprašanja civilizacije in kulture v času po razsvetljenstvu. Gre za visoko razvito spoznavno in refleksivno moč. Mencinger je bolj mislec kot leposlovec in prav to je razlog, da je v standardno romaneskno formo vključil diskurzivno oziroma esejistično. V Abadonu gre za vprašanja, ki so za svoj čas in tudi za sodobnost izredno pomenljiva in celo osrednja. Avtor je koristil neke sestavine Cervantesovega romana, uporabil je pojem donkihotstva, da bi z njim promoviral svoje ocene in stališča o zahodnoevropski civilizaciji in kulturi.

Izbira članka

Ta članek sem si izbrala, saj se mi je tema zdela zanimiva. Don Kihota sem prebrala že v gimnazijskih letih, letos pa smo pri predmetu slovenske književnosti 19. stoletja govorili tudi o Abadonu, zato mi tudi ta roman ni bil tuj. Zaradi poznavanja snovi obeh sem članek lažje razumela in se z veseljem poglobila vanj.

Vtis in razumljivost

Članek mi je bil všeč, saj se je dotaknil teme ki me zanima. Zdel se mi je razumljiv. Bolj se posveča Abadonu kot Don Kihotu, zato bi sama mogoče spremenila naslov in postavila naslov Slovenski Abadon in španski Don Kihot, da je pomembnejša stvar članka na začetku naslova. Všeč mi je, da avtor povzame tudi druge osebe, ki so razmišljale o tej tematiki in da razloži zakaj so razmišljali prav.

O avtorju

Avtor je Jože Pogačnik. Bil je slovenski literarni zgodovinar, slovenist in teoretik. Rodil se je 14. marca 1933 v Kovorju pri Tržiču. Raziskoval je na področju komparativistike, slovenistike, literarne teorije in kulturologije. Umrl je 18. avgusta 2002 v Reki na Hrvaškem.

Četrta domača naloga: Ko ciproš zacveti

Spominu sina

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

O avtorju

Avtor pesmi je Janko Glazer, ki je bil slovenski pesnik in literarni zgodovinar. Rodil se je 21. 3. 1893 v Rušah. V Gradcu, na Dunaju, v Zagrebu in v Ljubljani je študiral slovenistiko in germanistiko. Svojo prvo pesem Spomenik je leta 1909 objavil v zadnjem letniku gimnazije v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Aleksij. Njegova prva pesniška zbirka se imenuje Pohorske poti. Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 2. 2. 1975 v Rušah.

Tema in odmev

Osrednji problem pesmi je smrt sina, ki pesniku povzroča trpljenje. Ciproš s svojim rdečim cvetjem spominja na kri in je v pesmi simbol za spomin na padlega sina in je ostala po njem samo še skrita rana - kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo še ciproš. Poezija prikazuje grozote 2. svetovne vojne, ko je umrlo mnogo ljudi in se prelilo veliko krvi.

Analiza pesmi

Pesem ima štiri kitice in vsaka kitica ima štiri verze. Rima je v vseh štirih kiticah oklepajoča (ABBA).

Pesem je lirska, v njej avtor izpove svoja čustva in bolečino skozi impresijo narave.

Viri

Peta domača naloga: SlovLit

SlovLit je diskusijski forum, ki združuje literarne zgodovinarje in jezikoslovce vseh filoloških usmeritev, zlasti pa sloveniste. Omogoča sprotno izmenjavo mnenj o aktualnih strokovnih vprašanjih. Njegov moderator je Miran Hladnik.

Na dan mojega rojstva, leta 2001 ni bilo na SlovLit-u objavljenega ničesar, pa tudi leta 2002 in 2003 na isti datum ne.

Potem sem se po nekaj neuspešnega iskanja odločila, da kliknem na naključen naslov, ki mi bo najbolj padel v oči in si preberem kaj piše. Iskala sem po letu 2001 in si izbrala besedilo, ki je nastalo 8. marca iz strani Mirana Hladnika.

Našli so me na internetu, torej sem

Že takoj me je pritegnil naslov, ki pravi 'našli so me na internetu, torej sem.'. Misel se očitno navezuje na enega meni ljubših in lažje razumljivih filozofov Reneja Descartesa in njegov 'cogito, ergo sum', ki pa ga je avtor le spremenil v sodobnejšo verzijo.

Najprej se pojavi vprašanje, kako so vedeli, da svetovnega prvenstva v računalništvu ni bilo. Odgovor je, da ker o tem ni bilo nič zapisano na internetu. Avtor torej poda sklep, da če te ni na internetu, ne obstajaš in misel konča z vprašanjem, če bi nas moralo skrbeti, ker marsičesa nismo objavili na internet.

Z Miranom Hladnikom bi se strinjala, saj menim, da danes brez interneta in brez udejstvovanja na socialnih omrežjih že skoraj ne obstajaš več. Več kot objavljaš, več kot se izpostavljaš v javnosti, bolj si poznan, boljši si.

Področje

Verjetno bi to sporočilo uvrstila na področje digitalne humanistike.

O avtorju

Avtor je Miran Hladnik. Je slovenski literarni zgodovinar, ki se je rodil 19. 12. 1954 na Jesenicah. Je profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze, še posebej s slovenskim zgodovinskim romanom. Pomaga urejati tudi Slavistično revijo.

Mnenje o SlovLit-u

Če ga primerjam z ostalimi stranmi, s katerimi sem prišla v kontakt v času delanja nalog in poslušanja predmeta Uvod v študij slovenske književnosti, lahko z zagotovostjo rečem, da me je SlovLit najmanj navdušil, saj je arhiviranih veliko 'nepotrebnih' stvari brez točnega konteksta. Je tudi dokaj nepregleden, ima pa objavljenih tudi nekaj zelo zanimivih stvari. Všeč mi je njegova ideja in menim, da je uporaben za komunikacijo med neko količino ljudi (npr. med slovenisti, kar je njegov glavni namen), meni kot zunanjemu opazovalcu pa večina informacij in pogovorov, ki jih lahko najdem na SlovLit-u ne koristi kaj preveč.

Šesta domača naloga: Literarni zgodovinar Anton Slodnjak

Anton Slodnjak je slovenski literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in prešernoslovec. Rodil se je 13. 6. 1899 v Bodkovcih. Nekaj časa je bil tudi profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer med leti 1950 in 1959, kjer je poučeval Slovensko književnost 19. stoletja.

Ukvarjal se je z raziskovanjem slovenske književnosti, ukvarjal pa se je s skoraj vsemi obdobji slovenske literarne preteklosti in njihovimi predstavniki.

Pregled slovenskega slovstva

Sama sem predelala njegovo delo Pregled slovenskega slovstva, ki ga je napisal ob tisočletnici Brižinskih spomenikov. V tem delu slovensko literarno zgodovino razdeli na tri razdobja:

1. Zgodovina ustnega in pismenega jezikovnega ustvarjanja v času onemogočene državne integracije Slovencev. Tukaj se posveti predkrščanskemu ustnemu pesništvu, povzame začetke krščanskega pismenstva v slovenskem jeziku in nadaljnjo usodo pesništva, slovensko pismenstvo in ustno pesništvo v poznem srednjem veku ter srednjeveško latinsko pismenstvo in nemško srednjeveško književnost v slovenskih deželah.

2. Zgodovina ustnega in pismenega ustvarjanja v slovenskem jeziku v dobah, ko so se prebujale, krepile in usklajale narodnooblikovalne moči. Poglobi se v dobo verskega pismenega ustvarjanja in prve nastavke narodnopreporodnih prizadevanj, piše tudi o dobi narodnoprerodnega pismenstva in o začetkih posvetnega pesništva in o dobi zmagovanja pesniškega ustvarjanja nad poučnim pismenstvom.

3. Sodobno slovstvo. (Jože Pogačnik) Govori o splošnem pregledu, pesništvu, pripovedništvu in dramatiki.

Za predmet Slovenska književnost 19. stoletja sem morala predelati malo več kot 100 strani te knjige. Bila mi je všeč, saj ima Slodnjak zelo zanimiv način podajanja informacij, dobro pozna povezave med vsemi avtorji tistega časa in ob pomembnih stvareh pove še veliko zanimivosti o ljudeh, o katerih piše.

Sedma domača naloga: Slovenski klasiki v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Poglavitno merilo za uvrstitev je kanoniziranost avtorja. Zbirka je začela izhajati 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka, v 60 letih izhajanja pa je izšlo okrog 250 knjig 39 avtorjev. Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj. Sestavlja jo opus vsehumetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje. Ne zajema samo leposlovja.

Avtorji, ki so izdajali

V času izhajanja zbirke so izšle knjige naslednjih avtorjev: Josip Jurčič, Janez Trdina, Srečko Kosovel, Anton Aškerc, Janko Kersnik, Simon Gregorčič, Fran Levstik, Dragotin Kette, Anton Tomaž Linhart, Ivan Tavčar, Josip Stritar, Josip Murn, Oton Župančič, Janez Mencinger, Prežihov Voranc (Lovro Kuhar), France Prešeren, Ivan Cankar, Alojz Kraigher, Slavko Grum, Fran Saleški Finžgar, Alojz Gradnik, Simon Jenko, Valentin Vodnik, Anton Leskovec, Edvard Kocbek, Juš Kozak, Anton Vodnik, France Prešeren, Jože Udovič, Ivan Pregelj, Primož Kozak, Zofka Kveder (končno ena ženska), Dominik Smole, Ludvik Mrzel, France Balantič, Ivan Hribovšek, Vladimir Truhlar, Miran Jarc, Vladimir Bartol in Božo Vodušek.

Monografije v zbirki

V zbirki je tudi ducat monografij o naslednjih avtorjih: Srečko Kosovel (Janez Vrečko), Janko Kersnik (Gregor Kocjan), France Balantič (France Pibernik), Ludvik Mrzel (Dušan Moravec), Ivan Cankar (France Bernik), Zofka Kveder (Katja Mihurko Poniž), Simon Jenko (France Bernik), Stanko Majcen (Goran Schmidt), Fran Saleški Finžgar (Jože Šifrer), Alojz Kraigher (Dušan Moravec), Oton Zupančič (Joža Mahnič), Anton vodnik (France Pibernik).

Osma domača naloga: Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Izhajal je od leta 1979 pa do leta 2001 na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v sodelovanje z DZS. Nadaljevanje leksikona je zbirka Studia Litteraria, ki še vedno izhaja. V šestdesetih letih da ključno pobudo za nastajanje Anton Ocvirk.

Zvezki v zbirki

Zbirko sestavlja 46 zvezkov:

Anton Ocvirk: Literarna teorija

Janko Kos: Literatura

Kajetan Gantar: Helenizem

Dušan Ludvik: Srednjeveške in staronemške verzne oblike

Darko Dolinar: Pozitivizem v literarni vedi

Janko Kos: Romantika

Kajetan Gantar: Grške lirične oblike in metrični obrazci

Majda Stanovnik: Angloameriške smeri v 20. stoletju

Anton Ocvirk: Evropski verzni sistemi in slovenski verz (dva zvezka)

Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva

Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika

Niko Kuret: Duhovna drama

Aleš Berger: Dadaizem. Nadrealizem.

Janko Kos: Morfologija literarnega dela

Anton Ocvirk: Pesniška podoba

Dušan Ludvik: Aliteracija in aliteracijski verz

Dimitrij Rupel: Literarna sociologija

Vlasta Pacheiner - Klander: Staroindijska poetika

Janko Kos: Roman

Miran Hladnik: Trivialna literatura

Jože Munda: Knjiga

Denis Poniž: Konkretna poezija

Marjeta Vasič: Eksistencializem in literatura

Katarina Bogataj - Gradišnik: Sentimentalni roman

Kajetan Gantar: Antična poetika

Drago Bajt: Ruski literarni avantgardizem

Janko Kos: Razsvetljenstvo

Andrej Inkret: Drama in gledališče

Lado Kralj: Ekspresionizem

Janko Kos: Predromantika

Marko Terseglav: Ljudsko pesništvo

Denis Poniž: Esej

Janko Kos: Literarne tipologije

Tomo Virk: Duhovna zgodovina

Miran Hladnik: Povest

Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda

Katarina Bogataj - Gradišnik: Grozljivi roman

Janko Kos: Lirika

Vera Troha: Futurizem

Metka Kordigel: Znanstvena fantastika

Denis Poniž: Tragedija

Janko Kos: Postmodernizem

Lado Kralj: Teorija drame

Marko Juvan: Intertekstualnost

Vlasta Pacheiner - Klander: Staroindijske verzne oblike

Deveta domača naloga: Literarno obeležje

Fotografirala sem doprsni kip narodnega heroja Franja Vrunča, ki se nahaja v Celju pred Osnovno šolo Hudinja. Ker gre za spomenik, katerega umetnik ni mrtev več kot 70 let, ga na Wikimedia Commons nisem mogla naložiti, sem pa sliko posredovala gospodu profesorju Hladniku, da lahko posodobi podatke na Geopediji, sam je tam slika že bila, vendar z nepopolno vnešenimi podatki avtorja.

O Franju Vrunču

Franjo Vrunč se je rodil 12. 2. 1910 v Slovenj Gradcu. Bil je slovenski učitelj in komunist, 27. 11. 1953 pa je bil razglašen tudi za narodnega heroja Jugoslavije. Po končani osnovni in meščanski šoli je leta 1929 maturiral na učiteljišču v Mariboru. Že tedaj je sodeloval pri naprednem mladinskem društvu Sokol. Nekaj časa je bil brezposeln, po odsluženem vojaškem roku pa se je zaposlil pri sokolski župi v Mariboru. Leta 1933 je postal učitelj v Račah. Leta 1933 je postal član Komunistične partije Jugoslavije. Umrl je 24. 8. 1941 v Mariboru, kjer je bil ustreljen kot talec. Po njem se je imenovala tudi osnovna šola, ki sem jo obiskovala in sicer Osnovna šola Hudinja (v preteklosti Osnovna šola Franja Vrunča).

Članek na Wikipediji

Ker je bilo v članku o Franju Vrunču navedenih zelo malo podatkov, sem se določila, da poiščem dodatne podatke in članek še malo razširim s podatki o njegovem življenju.

Deseta domača naloga: Po lastni pobudi

Urejanje člankov

Zaradi nove pisarije sem začela bolj pozorno spremljati članke na Wikipediji in v njih iskati manjkajoče podatke, ki jih lahko pripišem sama. Poglobila sem se v urejanje gesla Latinski izreki, saj sem ugotovila, da manjka še veliko ustreznih prevodov ter razlag rekov in citatov. Poenotila sem uporabo narekovajev po celotnem geslu, saj so različni urejevalci uporabljali različne narekovaje.

Pri grškem delu Oresteja sem dodala avtorja Ajshila, saj še ni bil naveden.

Razširila sem geslo o slovenskem narodnem heroju Franju Vrunču. Ko sem opravljala domačo nalogo o literarnem obeležju, sem ugotovila, da je na Wikipediji zelo malo podatkov o njem in se kasneje odločila da poskusim članek malo razširiti in dodati nekaj podatkov o njegovem življenju.

Objavljanje na Twitterju

Po prebiranju Nove pisarije, sem si na telefon naložila aplikacijo Twitter, ki je pred tem nisem nikoli uporabljala.

Zdaj na njo objavljam haikuje, ki jih pišem že od začetka srednje šole, moje uporabniško ime na Twitterju pa naj zaenkrat ostane skrivnost. :)

Eden izmed še ne objavljenih lastnih haikujev:

Soba je prazna.
V njo posije žarek.
A je zdaj polna?

Tipkanje

Odločila sem se, da bom v prostem času, namesto da ga preživljam na telefonu, pretipkovala besedila. Vpisala sem svoje ime na seznam Slovenska leposlovna klasika ob besedilo in ga začela urejati. Poskusila jih bom urediti čim več.

J. Koder: Usoda ljubezni

Uporabni računalniški ukazi in pisanje na wikijih

• Besede postanejo klikljive, če so v dveh oglatih oklepajih. Modre povezave pripeljejo na obstoječa gesla, rdeče pa so takrat, ko gesla za to še ni.

• Če želim klikljivo zadevo napisano v sklonu, jo v oglatih oklepajih najprej postavim v imenovalniku nato postavim | in besedo v sklonu, kakršnega želim prikazanega v besedilu.

• <alt> + <c> pomeni kopiraj.

• <alt> + <v> pomeni prilepi.

• Odstavek narediš s prazno vrstico.

• * naredi alinejo.

• Z <alt> + <f> iščeš po wikijih s pomočjo ključnih besed/delom besedila, ki si si ga zapomnil.

• Z <alt> + <tab> se seliš med odprtimi okni/programi

• Z dvema enačajema na vsaki strani obdaš glavni naslov, s tremi podnaslov, s štirimi še en podnaslov, …

• Pred začetek pesmi postavim < poem>, na konec pesmi pa < /poem>.

• Če želim besedilo zamaknjeno v desno postavim pred njega :.

• Če želim ležeče napisano besedo, jo obdam z dvema apostrofoma, če jo želim v krepkem tisku pa s tremi apostrofi.

• Notranje povezave (takoj za dvema oklepajema):

• Wikipedija :w:sl:

• Wikimedia :c:File:

• Wikiknjige :b:sl:

• Wikivir :s:sl:

• Wikiverza :v:sl:

• Z # dobim oštevilčen seznam.

• --~~~~ s tem ukazom se podpišeš, zraven pa se pripiše še čas in datum podpisa.

• V dveh zavitih oklepajih so bolj zapletene predloge, npr. Cobiss ID, okvirček za knjigo s predlogo.

Imena tipk

• enter/return - vnašalka

• control - krmilka

• shift - dvigalka

• backspace - vračalka

• delete - brisalka

• escape - ubežnica

• space - preslednica

• alt - izmenjalka

Nova pisarija

Uvod

Avtor knjige Nova pisarija je Miran Hladnik. Nova Pisarija je Vademekum za študente slovenske književnosti. Pri ustvarjanju tega spisovnika so pomagale številne pripombe profesorjevih kolegov, študentov in drugih bralcev. Najprej naj bi bil naslov spisovnika Nova pismenost, naslov pa bi se navezoval na Valentina Vodnika, ki je deloval v 19. stoletju.

Pismenost

• Biti pismen – obvladati znakovni sistem za komunikacijo.

• Pismenost razumemo kot spodobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost tvorjenja in posredovanja le-teh.

• S pismenimi ljudmi je težje manipulirati, saj so bolj suvereni.

• Bralna/funkcionalna pismenost – izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v določeni kulturi.

• Pismenost je imela do 18. stoletja pomen posebnega znanja.

• Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj nam odpirajo nove možnosti, ki pred izumom računalnikov še niso obstajale.

• Priročnike kot je Nova pisarija zanimajo višje oblike pismenosti, ki bolj kot na razumevanje besedil, računajo na sposobnost tvorjenja in razširjanja le-teh v javnosti.

• V krajevni skupnosti prof. Hladnika je približno 3% pišočih.

• Podjetnost ≠ podjetništvo. (Podjetnost se v informacijski družbi nanaša na udeležbo v produkciji informacij, ergo na vsako kulturno kreativnost).

Informacijska družba

• Informacijska družba – ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

• Za njeno utemeljevanje uporabljamo naslednje pojme: Participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura (literatura ki jo pišejo oboževalci), …

• Fizična tiskana knjiga versus elektronska knjiga (plusi in minusi na obeh straneh, veliko plusov za elektronske knjige, veliko napačnih predstav o elektronskih napravah in uporabi le-teh v znanstvene namene). (Jaz imam še vedno raje tiskane knjige, saj mi pomenijo dnevni odklop od ekranov in sveta, ki me obdaja. Rada tudi zbiram svoje knjige, ki jih kupujem v knjigarni, na bolhi, preko spleta... namesto da si jih sposojam v knjižnici. Vem, da je to manj koristno, ampak imam rada občutek, da knjiga pripada meni, da lahko v njo pripisujem opombe, si podčrtujem pomembnejše stvari z označevalci...)

• Digitalna informacija ni ranljivejša od natisnjene.

Wikiji

• Wikiji = neprofitne organizacije Wikimedia.

• So lahko dostopna (ko nekaj iščeš na spletu, je Wikipedija skoraj vedno tvoj prvi zadetek), volontarizem (pisanje in objavljanje ni vezano na lastno korist), kooperativnost (ni individualnih objav, več ljudi ureja isto geslo) in omogočajo tesnejši stik z realnostjo (zahteva jasno in enciklopedično izražanje, namen je, da sprejemnik razume napisano).

• Wikiwiki – res hitro (havajščina).

• Skupek spletišč, ki se pojavi 2001 (še ena fajn stvar, poleg mene, ki se pojavi v tem letu :¨) ). Slovenska Wikipedija se pojavi leta 2002. Wikipedija se pojavi 15. 1. 2001, kar pomeni, da je letos praznovala 20 let obstoja, slovenska različica pa se pojavi leto kasneje, in sicer 26. 2., kar pomeni, da bo letos praznovala 19. rojstni dan.

• Splet ni le vir informacij, ampak prostor kamor informacije objavljamo tudi sami in jih tam tudi oblikujemo.

• Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar, …

• So računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0).

• Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju, saj gremo tja ne le zato, da bi kakšno informacijo našli, ampak tudi, da bi kakšno informacijo prispevali.

• Slovenščina leta 1584 postane 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena Biblija (Jurij Dalmatin).

• Tri skupine jezikov po Kornaijevi kategorizaciji: prva skupina oziroma comfort zone (tem se za preživetje ni potrebno bati), druga skupina oziroma vitalni jeziki (tem digitalna orodja omogočajo nadaljnji obstoj in med njih sodi tudi slovenščina) in tretja skupina oziroma border line (jeziki v tej skupini imajo nejasno prihodnost). ((četrta skupina: umirajoči oziroma mrtvi jeziki)).

• Nekje 6500 različnih jezikov.

• V angleščini je delež Wikipedije 13% in pada. Obsegajo 30 milijonov gesel, letni prirastek pa je nekje 3 milijone gesel.

• Na slovenski Wikipediji je bilo leta 2016 že čez 150.000 gesel, na njo pa se je registriralo 125.000 uporabnikov, kar znaša nekje 6% populacije.

• Slovensko geslo doživi v povprečju 14 urejanj.

• Vodilni gesli wikiskupnosti: ohranjanje in spodbujanje kreativnosti in svobode.

• Štirje zavihki Wikipedije: članek, pogovor, uredi oz. uredi kodo, zgodovina.

• Wikipedija izredno poveča dostop do znanstvenih informacij.

• Pisci si prizadevajo za izražanje nevtralnega stališča.

• Wikiji uveljavljajo sodelovanje namesto tekmovalnosti.

• Razlikuje se od drugih publikacijskih možnosti ker za njo ne stoji nobena profitna družba, piscem ni za zaščito avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, objave so mednarodno primerljive in je samorefleksivna.

• Iz petdeset let se avtorske pravice povečajo na sedemdeset let po avtorjevi smrti.

Wikiji in šola

• Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico.

• Wikiverza zaradi svoje odprtosti ni primerna za ocenjevanje študentskih izdelkov.

• Wikiverza študenta pripravi k temu, da nalog ne dela samo zaradi želja profesorja, ampak za to, da bi pripomogel k skupnosti.

Avtor

• Do 60.-ih let 20. stoletja je bila veda usmerjena k avtorju.

• Pozornost se nato preusmeri od avtorja k besedilu. (Strukturalizem --> Poststrukturalizem: Roland Barthes v svojem delu Smrt avtorja pove, da delo ni več to, kar si o njem misli avtor in kar avtor zapiše, ampak je odvisno od bralca. Jezik se realizira šele ob branju, enotnost teksta pa ne obstaja več v točki njegovega izvora, ampak v točki njegovega sprejema.)

• V 80. letih se usmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam.

• Besedilo ni več pomembno, njegova teža se odloča v razmerju do bralca. To je povezano z demokracijo, ki v odspredje postavi posameznika in jegove pravice.

Motivacija za pisanje

• Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki nastane zaradi zanimanja za temo samo.

• Obsesija s pisanjem = skribomanija, grafomanija.

• Literatenliteratur – literatura, ki jo lahko razume le ozek krog ljudi oziroma strokovnjakov.

• Pisanje, ki se na interese in sposobnost razumevanja bralca ne ozira je neprofesionalno in nepotrebno.

• Misel na bralca je pogoj, da zapisano doseže svoj cilj.

• Pismenost na štirih področjih: za vsakdanje razumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oziroma novinarsko.

• Znanstveno versus strokovno besedilo. (Znanstvene so objave v revijah, zbornikih, knjigah in na spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, strokovne pa so popularizirane in s tem namenjene večji množici ljudi).

Izbira jezika

• Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje.

• Odvisno komu je namenjeno.

• Literatura v slovenščini težko vzbudi mednarodno zanimanje.

• Angleške objave so v svetu privilegirane, tudi povezave v tej knjigi vodijo v večini na angleške članke, kadar članki na to temo v slovenščini še ne obstajajo.

• Domenico Fiormonte je pripisal razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu tudi jezikovni in kulturni ignoranci ter predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme

• Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja.

• V akademskem okolju temo študentom izberejo profesorji in asistenti, diplomantom mentorji, organizatorjem svetovni jubileji, projektom globalne smernice.

• To, da si študent sam izbere temo, ki ga zanima, se le redko obnese, večinoma pa je obremenjujoče.

• Naklonjenost temi ni nujno dobro izhodišče za kvalitetno raziskovanje in pisanje. Ljubezen se praviloma rodi ob posvečanju tej temi in seznanjanju z njo.

• Odprtost za predavanja in teme, o katerih prej nisi niti razmišljal je priporočena.

• Ni dobrih in slabih tem. Vsaka tema, ki nam predstavlja nekaj novega in neznanega je na začetku težka in pusta.

• Postane nam vredno vse kar se nanaša na domači kraj.

• Relevantnost izbrane teme glede na čas in prostor.

Vaje v pisanju

• Pisanje = spretnost/veščina, ki se je je potrebno naučiti.

• Osnovno proizvodno sredstvo pisca sta miška in tipkovnica.

• Pisanje z roko pomaga bolj pri pomnjenju črk.

• Wikivir, ki ga dobimo v letu 2006, je zajetno skladišče slovenske literature, ki je v javni lasti.

• To ni lektura, ampak korektura => ne popravljaj avtorjevih napak.

• Kategorije na dnu.

Usoda avtorstva

• Biti avtor je včasih nekaj pomenilo, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo.

• Pravo ni mehanizem, ki bi skrbel za fleksibilnost kulturnega sistema, ampak ima vlogo zavore.

• Dobro besedilo je tako, da mu ni mogoče brez škode nič dodati in nič odvzeti.

• Težja dosegljivost publikacije ne prispeva k njeni zaželenosti.

Soavtorstvo

• Tuje posege v naše besedilo moramo dojemati kot sodelovanje in ne kot kritiko.

• Soavtorstvo preganja napuh.

• Na Wikiknjigah ime priziva v zavest tradicijo individualnega avtorstva, saj je vsaj v humanistiki knjiga praviloma plod enega samega avtorja.

Objavljanje

• Postaviti besedilo = naložiti in objaviti.

• Stroški tiska so vedno manjši, še lažje pa ga je objaviti na splet. Edina ovira pri tem je obvladovanje orodij za pisanje, pa še to samo pri starejših.

• Če je besedilo na internet samo postavljeno, ga je najti praktično nemogoče.

• Na splet postavimo besedilo z namenom, da bi ga videlo in prebralo čim več ljudi.

• Več kot je v besedilu hiperpovezav, več možnosti imamo, da bo naše besedilo najdeno.

• Wikiverza je namenjena samo razredni rabi, ožjemu številu ljudi.

Množični um ali pametna množica

• Množični um/kolektivna pamet/kolektivna zavest/množična zavest.

• Sveti Avguštin je rekel, da mora biti znanje za razliko od materialnih dobrin zastonj.

• Wikipedija s 300 jeziki spominja na babilonski stolp.

• Pri Wikipediji abecedna razporeditev ni več pomembna, saj iskanje prepustimo algoritmu iskalnika.

• Jaron Lanier meni, da so enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki brezbarvne, brez konteksta, konformne in ni zanje nihče odgovoren.

• Pisci resda nastopajo pod vzdevki, niso pa anonimni.

• Wikipedija dokazuje, da množica v večini primerov opravi naloge in rešuje probleme bolje, kot njeni posamezni člani.

Avtorske licence

• Rezultat pisanja je besedilo.

Creative Commons

• Avtorska licenca, ki je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov in izhaja iz svobodne kulture.

• Tekste najprej ponuja, šele nato dodaja pod kakšnimi pogoji.

• BY - priznanje avtorstva.

• SA - deljenje pod istimi pogoji.

• NC - nekomercialno.

• ND - brez predelav.

• Licence cc so spremenljive.

• Krožec z enačajem pomeni, da spreminjanje ni dovoljeno.

Copyright

• Ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo, ergo pred nepooblaščenim razmnoževanjem in distributiranjem, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega dela.

• Knjige lahko predeluješ in kopiraš, vendar se to ne sme znajti v javnosti brez avtorjevega dovoljenja.

• Očitki: preveč poudarja avtorja, zrasla je iz izkušnje tiskanja in se drugim medijem slabše prilega in ni kompatibilna z informacijsko družbo, intelektualne proizvode v prvi vrsti obravnava kot lastnino in ne kot dobrino.

• Na začetku 20. stoletja so bila avtorska dela zaščitena povprečno 15 let, na koncu 20. stoletja pa povprečno 89 let po njihovem nastanku.

• Z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj in ni zato nič manj dostopna.

• Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo.

• Avtorska zaščita traja za čas življenja avtorja in še 70 let po smrti.

• Neobjavljena dela so zaščitena enako kot objavljena.

• Lastnik avtorskih pravic je avtor dokler jih ne proda ali odstopi.

• Če avtor proda avtorske pravice ne odloča več o njegovem razmnoževanju.

• Dela v izobraževanju in raziskavah običajno niso predmet avtorskih tožb.

• Objava na spletu lahko pričakuje veliko večji odziv kot objava na papirju.

Bralec

Prosti dostop

• Zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo in zastonj učbeniki.

• Vstopnine za muzeje, galerije, članarina za knjižnice, ogled filmov na zgoščenkah in kasetah je zahtevalo plačilo izposojnine.

• Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, hkrati pa postopoma krepi pričakovanja njihove neplačljivosti in lahke dostopnosti.

• Država s svojimi inštitucijami na marsikaterem področju dostop do informacij in znanja ovira in ne omogoča.

• Plačljiva Britannica je propadla v primerjavi z brezplačno Wikipedijo. (Britannica ima okrog 228.000 gesel.)

• Znanje se odpira.

• Znanstvena revija mora biti spletno dostopna in zastonj.

• Evropska unija zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.

• Prosti dostop ≠ prosta vsebina; prosto vsebino lahko poljubno spreminjamo, prost dostop pa posega v vsebino ne dovoljuje.

• Kopiranje je v redu, če le ne zamolčimo imena tistega, od katerega smo kopirali.

• Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo zanj plačati (npr. Slovenske novice na internetu, ki ponujajo zastonj le del njihovih člankov, za celotne članke pa bi bilo potrebno plačati članarino).

• Zlati prosti dostop, zeleni prosti dostop, sivi dostop, hibridni dostop, zakasnjeni prosti dostop, platinasti prosti dostop.

Založbe

• Večina člankov na Wikipediji je skupinske narave in je avtorja skoraj nemogoče določiti, čeprav je do vejice natančno dokumentiran avtor.

• Aaron Swartz – iz strežnika je snel plačljive znanstvene članke in omogočil brezplačen dostop do njih, za to so proti njemu sprožili milijonsko tožbo in koncu storil samomor. (Všeč mi je njegovo junaško dejanje. Namen je bil zelo dober, kazen pa prestroga. Žalostno je, da mora nekdo umreti, da se ljudje sploh začnemo spraševati o smiselnosti/nesmiselnosti nečesa. Znanje ni privatna lastnina, Swartz pa ni objavil nekakšnih tajnih informacij, ampak zgolj znanstvene članke, s katerimi bi ljudem pomagal in nikomur škodil.)

• Plačevanje informacij je ovira do družbe samostojnih kreativnih posameznikov.

• Biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.

• Plačljiva informacija ni nujno boljša od tiste zastonj.

• Znanstvene revije ne potrebujejo založbe, le dobrega urednika (npr. Slavistična revija se je založniškega posrednika znebila že 1991).

• O relevantnosti informacij se je treba vprašati ne glede na to kje je članek objavljen.

Repozitorji

• Dokaz o vplivnosti dobimo s podatkom o citiranju. Če je članek nekdo citiral, pomeni da mu je prišel prav. Manj pomembne od tega so številke o branosti objave, vendar niso zanemarljive.

• Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti.

• Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu so nujni člen pozitivnih socialnih vizij.

• Slovenski repozitorji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.

• Glavni namen repozitorjev je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

• Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja, saj ima pisec pred očmi izgled na spletu in ne na papirju. Ob pisanju se zaveda, da bo njegovo delo množično brano in zato izbira poljudnejše izraze, da bo njegovo delo čim širše razumljeno.

• Vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

• Stroške prevajanja v zadnjem času krijejo avtorji sami.

• SlovLit – spletni forum odprtega značaja (njegov moderator je Miran Hladnik).

Varovanje zasebnosti

• Internetni skeptiki svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal enako nevarnost kot jedrske elektrarne. Pozivajo k odporu proti kopičenju podatkov o spletnem obnašanju uporabnikov.

• Črne vizije prihodnosti so protihumanistične, če humanizem razumemo kot zaupanje v hotenje in zmožnost človeka za pozitivno urejanje življenja in sveta.

• Ozaveščen posameznik skrbi za blaginjo drugega posameznika in okolja, ne skrbi ga pa lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje lastnih želja.

• Posamezno ≠ zasebno.

• Skupno ≠ javno.

• Zmedena zakonodaja glede varovanja zasebnosti (tožbe na račun prepisovanja naslovov, sami pa na internet objavljamo velik del svoje zasebnosti).

Kredibilnost

• Danes je za objavljanje tiskanih in spletnih objav manj ovir kot v preteklosti.

• Vsakdo lahko objavi praktično vse.

• Da lahko objavi zaupamo, moramo preveriti avtorja, inštitucijo, v okviru katere je informacija objavljena, starost dokumenta, odmev le-tega v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

• Avtorju zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana. Lahko se z njim ne strinjamo (tako kot se jaz ne strinjam s prof. Hladnikom glede tega, da je pisanje samo na računalniku in da je splet>tisk, sem bibliofil in obožujem, če lahko imam v roki fizično knjigo in ne pretipkane knjige v elektronski obliki).

• Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi. Sicer imajo res manj izkušenj, so pa lahko zato teoretično bolj podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu.

• 'Nič ni resnično, vse je dovoljeno.' -Alamut

Aktivizem

• Objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče, saj ga vedno znova porušijo človekov interes in pričakovanja in je zato v končni fazi manipulativno.

• Aktivizem = socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist.

• Aktivist = kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju.

• Kritična refleksija ≠ aktivistični diskurz; kritična refleksija je za naše delo nujna, aktivizem pa je v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta delovanja, ravno tega pa si aktivizem ne sme privoščiti.

• Christian Fuchs kritično refleksijo definira kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire in ima od tega korist.

• Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv.

• Kliktivizem.

• Tistega, ki mu zaupamo, naše zaupanje zavezuje, da deluje bolje, kot bi morda sicer.

Avtorstvo

• Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco: inštitucije ne zaposlijo kar vsakega, ampak le tiste, ki so se s svojim delom že izkazali. Inštitucije pa včasih tudi zavirajo objavljanje novih prelomnih odkritij.

• Upravičeno smo sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to nujno znak slabe kvalitete.

• Starost dokumenta ima svoje slabe in dobre stvari.

• Izločitev nepreverjenih senzacionalnih odkritij navadno ni težka.

• Znanstveno verodostojne so danes samo informacije, ki so bile preverjene.

• Eleassar je na angleški Wikipediji trdil da je Prešeren kranjski in ne slovenski pisatelj, to debate pa je končal Marko Juvan z obširno utemeljitvijo oznake Prešerna kot slovenskega pesnika.

Strokovno recenziranje

• Strokovno recenziranje – v znanosti utečen postopek za ločevanje kredibilnih in nekredibilnih informacij. Je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti in z njo skupnost vzdržuje standard kvalitete.

• Recenzenti – strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za recenziranje in v družbi uživajo ugled.

• Formalizirani recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.

• Slepa recenzija – kadar avtor ne ve kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, dvojna slepa recenzija – kadar tudi ocenjevalec ne ve kdo je avtor izdelka, ki ga ocenjuje.

• Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi pravila za presojo.

• Nezanemarljiva je za avtorja informacija o jeziku objav.

• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev članka ali pogojni sprejem.

• Če se avtor s pripombami ne strinja bo članek umaknil, drugače pa jih bo upošteval in popravljeni članek uredništvu poslal še enkrat.

• Recenzenti določijo tip članka, njegovo tematsko področje, presodijo ustreznost naslova, poročajo o obsegu članka v znakih, ugotovijo ali manjka kakšen nujen del članka, odločajo ali naj bo članek objavljen v tujem jeziku ali v prevodu, nakažejo potrebne popravke, presodijo slog članka, odločajo o primernosti terminologije, pregledajo članek po tehniški plati, povejo če je tema aktualna ali obrobna, izrečejo se o metodi, pregledajo reference in naštejejo morebitne napačne trditve in nedoslednosti.

Pravopis

• Dvom o verodostojnosti informacije, če se pisec ne zna dobro izražati oziroma ne pozna pravopisa.

Ločila

• Razlika med vezajem in pomišljajem. Vezaj je vedno stičen, razen med imenom in psevdonimom (Karel Destovnik - Kajuh), med dvema priimkoma (Marina Spanring - Poredoš) - s tem se po navadi ponašajo ženske, ki po poroki, poleg prevzema partnerjevega, obdržijo tudi svoj dekliški priimek, imena krajev, ki so sestavljena iz dveh delov (Šmarje - Sap). Pomišljaj je vedno nestičen, razen v primerih od¬do (npr. 1800¬1848, 8:00¬8:45, Ljubljana¬Maribor).

• Dolgi pomišljaj rabimo med povedmi in za členitev dolgih odstavkov. V poštev pride redko. Nestični dolgi pomišljaj rabimo samo med povedmi, nikoli pa znotraj ene povedi.

• Tale > le-ta. Le-ta je papirnat, z njim samo povečujemo razliko med napisanim in govorjenim.

• Filozofi razdirajo pravopisno idilo z ekscesno rabo velikih začetnic (npr. pomembni Drugi pri procesu socializacije). Besedilu želijo s tem dodati vrednost preseženega, drugačnega, zapletenega, skritega. Gre torej za slogovne efekte.

• Narekovaji niso potrebni če pred besedo dodamo t. i.

• Narekovaji morajo biti po celotnem besedilu poenoteni. Ker slovenščina zahteva narekovaj spodaj, ki ga je računalniško težje narediti, na začetku dobesednega navedka in narekovaj zgoraj na koncu, se pri pisanju na računalnik raje poslužujemo teh »besedilo«.

• Pred naštevanjem je dvopičje večinoma odveč.

• Dvopičje je levostično ločilo, Cobiss ga uporablja kot nestično, saj je separator.

• Npr. in idr. ne uporabljamo v isti povedi.

• Pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo.

• Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju.

• Podpičje; manj kot pika, več kot vejica.

• Po pravopisu lahko določimo starost pisca.

• Genetiv!! (Mnogo televizijskih komentatorjev (predvsem športnih) zelo slabo uporablja genetiv in jih le s težavo poslušam, saj me to izredno moti. Od ljudi, ki jih posluša večja množica ljudi, se pričakuje, da obvladajo slovnična pravila in sklanjanje ter spreganje glagolov. Vsi ljudje, ki se pojavljajo v medijih kot govorci, bi morali biti tudi temu ustrezno usposobljeni in spretno uporabljati skladenjska pravila in slovenske besede). Npr. iz mosta ali iz mostu?

Velike začetnice

• Naslove kolon in vrstic v tabelah z veliko začetnico.

• V alinejah velika začetnica kadar prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Drugo

• Kadar smo v dvomu kateri spol uporabiti, je moški spol nevtralnejša izbira.

• Temu se lahko izogneš tudi z glagolom v množini, kjer ne rabiš vedno izbirati o spolu.

Digitalna pismenost

• Danes mora avtor do konca znati sam napraviti besedilo.

Formati besedil

• Obstajajo različni formati računalniških besedil, ki jih mora pisec poznati, saj omogočajo različne možnosti in niso vsa primerna za vse.

• txt pomeni golo besedilo (pri pošiljanju pošte na forum ali pri pisanju računalniških programov, pokaže se nam tudi, ko si ogledujemo kodo spletne strain ali wiki strani).

• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo (oddajanje tekstov urednikom).

• htm ali html je spletno besedilo.

• pdf je natisljivo besedilo (uporabljajo ga avtorji, ki se bojijo tujih posegov v njihovo delo, uporabimo ga, kadar smo prepričani, da popravkov ne bo več). Namenjen je oddaji v tiskarno.

• Besedila na wikijih nimajo končnic.

• Besedila na sliki ni mogoče označiti z miško in ga prekopirati v kak drug dokument niti iskati po njem besed in besednih nizov.

Besedilo v wikijih

• V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike.

• Za odstavek pustimo eno vrstico prazno.

• Naslove obdajamo z enačaji.

• Ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi.

• Povezave napravimo z oglatimi oklepaji (to sem že poskusila pri urejanju članka Oresteja 😊). Če želimo, da je napisano v ustrezni skladenjski obliki in hkrati povezava vstavimo najprej v imenovalniku, nato dodamo navpičnico in za njo vstavimo besedo v sklonu, ki ga želimo prikazanega v stavčni strukturi.

• Sliko vstavimo preko menija.

Vaje v wikijih

• Popravi pravopis v naključnem članku (latinski izreki - popravila nekaj napak, dopisala nekaj prevodov in razlage fraz, katere sem poznala, dejansko je dober občutek nekaj prispevat, da ti občutek pomembnosti, ker si mogoče nekomu pomagal, ker bo lažje našel informacijo).

• Popravi članek, ki je označen kot škrbina.

• Poenoti citiranje v članku.

• Napiši samostojen članek o temi, ki jo poznaš (npr. o prebrani knjigi).

• Napake začetnikov: preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehajanje med prvo in tretjo osebo, mešanje sedanjika in preteklika, dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

• Izražaj hvaležnost za tuje posege in popravke v tvoje besedilo.

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Z enim klikom lahko sprejmeš vse popravke nekoga, ali pa jih razveljaviš.

• Naloga lektorja je, da svoje popravke označi tako, da so sledljivi, pisec pa se mora odzvati tako, da se vidi katere popravke je upošteval in katerih ni.

• V wikibesedila so popravki vneseni neposredno.

Navajanje

• Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija.

• Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta kot ga potrebujemo.

Čemu sploh citiramo

• Strokovni pisec brez sklicevanja na druge praktično ne more.

• Ljudje bolj verjamemo stališčem za katerimi stoji več ljudi.

• Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja. Če besedilo ne prinaša novega spoznanja sodi v katero drugo funkcijsko zvrst in ne v znanost.

• Sklicevanje na druge je prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja.

• Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

• Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic in njihovih anonimnih posameznikov.

• Butalci: samo z gledanjem kovaškega mojstra, se vajenec ne bo naučil dobro kovati. (Fran Milčinski)

• V 80. letih 20. stoletja so informacije postavili v pravni kontekst industrijske družbe in jih opredelili kot intelektualno lastnino.

• Delež citatov iz leposlovja naj ne bo več kot 20 %.

• Nikjer ne piše kolikšen mora biti citirani del, da je njegova raba plačljiva, to je stvar posameznikove presoje.

• Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, ni pa pravno vprašljivo in kaznivo.

Prepisovanje

• Plagiiranje (prepisovanje, plonkanje) – uporabljanje tujega znanja kot lastno, brez da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

• Pravno se sankcionira le, ko kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, torej kadar tekst še ni v javni lasti (njegov avtor še ni mrtev več kot 70 let).

• Če se to zgodi pri študentu, pripelje do zahteve, da študent svoje delo ustrezno opremi z navednicami, do negativne ocene ali celo do odvzema akademskega naziva.

• Praksa skupinskega in anonimnega pisanja utegne zrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete, za to rahljanje je najlažje okriviti Wikipedijo. To okrivljanje ni pravično, saj administratorji ves čas bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti in brišejo vse, kar je bilo prekopirano. Plagiate odkrivajo lažje in hitreje.

• Prekopiranost lahko preveriš tako, da del besedila vpišeš v Google iskalnik in obdaš z narekovaji.

• Prevzem tujega naslova ni kraja, ni pa strokovno korektno in kolegialno.

• Ignoranca je najhujša hiba strokovnega angažmaja.

• Plagiatorstvo je težko dokazljivo.

• Zelo znan plagiat na Slovenskem, ki je izšel nekaj let nazaj, je bilo delo in tudi gledališka predstava Profesionalci Espe Borisa Kobala, ki naj bi bila skoraj dobeseden prevod nekega italijanskega dela. To predstavo sem si ogledala v Mestnem gledališču Celje, preden je bila umaknjena.

Citatna industrija

Citatni indeksi

• Citation index nam pomaga identificirati pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

• Brezplačno je na spletu Googlov Učenjak, ki zajema mnogo virov, očitajo pa mu nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Ponuja kompleksnejši pogled na znanstveno publiciranje, kljub temu pa ga na znanstvenem ministrstvu ne upoštevajo.

• Odpor do merjenja je tudi odpor do znanstvenega pristopa, saj je znanost merjenje.

• Odpoved merjenju bi pomenila vrnitev neobjektivnih kriterijev osebnih preferenc.

• Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij in nezasluženo izgubila na strokovnem ugledu.

Faktor vpliva

• Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti oziroma vplivnosti znanstvene revije.

• Prvi in najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters.

• IF pomeni povprečje citiranosti na članek.

• Meri se tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah.

• So kulturno pristranske: večinoma zajemajo revije v angleškem jeziku, ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in med znanstvenimi recenzijami.

• Primerjamo lahko samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin.

• Revijam odvzamejo izvleček in seznam literature, to pa poveča citiranost.

• Poveča jo tudi citiranje drugih člankov v isti reviji.

• Uredniki od avtorjev opravičeno zahtevajo, da citirajo pomembna predhodna dela, če jih je avtor namenoma izpustil.

• Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na količino povezav nanje in kvaliteto teh povezav.

• Zunaj znanstvene sfere je vplivnost informacije odvisna od števila njenih branj.

• Tudi pri znanosti bi podatek o branju pripomogel k natančnosti in objektivnosti.

• Na Wikipediji najdemo podatek o branosti med Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

• Najkvalitetnejše so tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Jezik in slovstvo, Slavistična revija, …

Citatni slogi

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

• MLA (naslovi del v kratkih sklicih) – niso simpatični zaradi prve besede naslova med tekstom, Primerjalna književnost (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

• AMA (medicina, biologija)

• Čikaški (letnica takoj za avtorjevim imenom) – neroden postane, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo v več zvezkih, Slavistična revija (naravoslovje, splošno)

• Wikipedijski

• Vsak citatni stil ima dobre in slabe lastnosti.

• Največji problem je vztrajanje pri sprejetih pravilih (npr. začetek navedka z avtorjevim priimkom, ne imenom).

• Navesti je potrebno avtorja, naslov, ime spletišča in datum spletne objave, kraj, založbo, letnico in stran pri članku v zborniku, … (odvisno je od vrste objave).

Tehnika citiranja

• Citat je iz dveh delov: iz besedila samega in iz navedbe vira citata.

• Pisec dobesedni navedek loči od svojega pisanja z narekovaji, ali pa postavi v samostojen odstavek.

• Vir je lahko na koncu naveden v celoti, ali pa je tam samo kazalka na bibliografske podatke vira (opomba, kratek sklic, neposredna povezava na vir).

Opombe

• Bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani.

• Opombe so svoj čas služile navajanju literature, na katero se je pisec skliceval.

• Opombe prihranimo za nebibliografske informacije.

• Včasih članki ne potrebujejo opomb in tudi dobesednega navajanja izjav ne.

• Enciklopedični zapisi povzamejo, strnejo predhodno vednost na pregleden način, zato zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu članka.

• Dobra Wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc.

• Seznam referenc se praviloma prekriva z opombami.

• V opombah so navedena samo dela, iz katerih so bile vzete konkretne izjave, v referencah pa dela, ki so pomembni za predmetno področje, ki ga članek obravnava, nič pa ni iz njih neposredno citirano.

• V Novi Pisariji so opombe na koncu.

Kratki sklici

• Ponavljanju avtorjevega priimka se izognemo z ibidem, prav tam, op. cit., n. d.

• Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj avtorjeve avtentičnosti, je pa nujno potrebno, da izgleda članek urejen.

Označevanje navedkov

• Označujemo jih z narekovaji, odstavkom in drugačnim črkovnim rezom ali izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje.

• Navedka ne začenjamo in ne končujemo s tremi pikami.

• Navedek začenjamo z veliko začetnico v oglatem oklepaju in končamo s končnim ločilom zunaj navedka.

• Odstavčno ločenega navedka ni potrebno opremiti z narekovaji.

Od kod vse citiramo

• V humanistiki je imela najuglednejše mesto med viri citatov tiskana knjiga, sledile pa so razprave v recenziranih časopisih.

• Navada je navesti tiskani in internetni vir, čeprav tiskanega morda sploh nismo imeli v rokah.

• Iz drugojezičnih razprav citiramo v izvirniku, s prevodom v opombah.

• Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

• Ločeno navajanje virov je nesmiselno.

• Ni pametnega razloga proti poenotenemu navajanju vseh virov.

• Seznam referenc je smiseln, saj pomaga razumeti piščevo referenčno obzorje.

• Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih.

• V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja.

• Primarni : sekundarni – enkrat se nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa.

• Primarni so rokopisni, tiskopisni ali tiskani viri, sekundarni pa tisti v elektronski obliki.

• Odsvetovano je citiranje iz druge roke, razen če nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir

• Literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo, razen če piše za spletni strokovni forum.

• Le za tiskano objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda.

• Tehniko citiranja določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih.

• Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec list kot po fizični knjigi.

• Spletne strani niso oštevilčene.

• Spletno besedilo je bolj naklonjeno naštevanju kot natisnjeno.

• Bibliografski navedek opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem. Lahko je usmerjena na enciklopedični zapis o avtorju ali na enciklopedični zapis o knjigi.

• Ni potrebno postavljati priimka pred ime.

• Pri seznamih literature na spletu je dovolj samo avtorjevo ime, naslov dela, letnica izida in povezava na Cobiss.

• Navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev niti na zaslonu niti na papirju.

• V tiskani knjigi je dovolj dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi

• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISDB in COMARC. Vsi so za naše potrebe preveč natančni.

• Tega, da je podatek iz spleta po navadi ne pišemo, razen če bi se utegnil poroditi dvom o vrsti objave.

• Na wikijih navedemo še številko Cobissa, ki je pri citiranju na papir nikoli nismo prepisovali.

• Za spletišče Wikivir lahko uporabimo ležeči tisk, ni pa nujno.

Knjiga

• Na wikijih je potrebno navesti še ID številko Cobiss, ki je na papir nismo nikoli prepisovali.

• Pri navedku Wikivir, se lahko o ležečem tisku odločimo sami.

Knjiga na bralniku

• Citirajmo raje z dLiba ali Wikivira, kot s Kindla ali drugih bralnikov.

• Navesti je treba tudi podatke o natisu.

Članek v zborniku

• V Cobissu je potrebno odpreti dva zapisa: zapis o članku in zapis o zborniku.

Poglavje

• Potreba po citiranju poglavja je takrat, kadar je avtorjev več.

• Navajanje poglavja enega avtorja je enako navajanju v zborniku.

Razprava v reviji

• Uporabimo enkrat polni naslov, drugič uveljavljeno kratico, odvisno od tega, koga pričakujemo za bralca.

Članek v časniku

• Pri člankih, ki izhajajo dnevno, letnika in številke ne izpisujemo, pomembna sta datum in stran.

• Pred datumom ni ločil.

Članek na dLibu

• Dve vrsti zapisov: posamična avtorska objava ali cela številka časopisa.

• Prvi imajo urejene metapodatke, drugi pa ne in je potrebno posamezna avtorska besedila v številki najti.

• Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, saj se tam lahko pojavljajo še kakšni drugi nizi in je tako neuporaben.

Enciklopedijsko geslo

• Viri brez urejenih metapodatkov.

• Ne citiramo člankov, ki so škrbine.

• Avtorstva ne navajamo, tudi če v zgodovini članka najdemo osebo, ki je članku prispeval v večji meri kot drugi.

• Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum, ki pri citiranju znotraj wikijev ni potreben.

• Datacija zadnjega popravka je zabeležena na dnu članka, mesec pri datumu je lahko v nominativu ali genetivu. To izbiro je potrebno poenotiti po celotnem članku.

• Spis najdemo prej, če njegov naslov vtipkamo v iskalnik, kot pa če prepisujemo URL v ukazno vrstico.

• Enciklopedija Slovenije ni digitalizirana, gesla so avtorsko podpisana. Nikoli ni dovolj navesti samo naslov leksikona, citat se vedno začne z avtorjem in naslovom gesla.

• Če ni lastno ime, je geslo zapisano z malo začetnico.

• V Wikipediji dobijo članki avtomatsko veliko začetnico, v članku pa jih pišemo z malo.

Forum

• Nepoznanim spletiščem v tisku dodamo še pripis Splet.

• Kadar je v spletni objavi tak primer, pripis ni potreben, saj je to jasno že po obstoju povezave v navedku.

Spletni tečaj

• Dopis datuma dostopa.

Blog

• Blogi so lahko zahtevni za citiranje, saj včasih manjka ime avtorja, ali pa zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik.

• Datum ogleda ni potreben, če je stran datirana in ni pričakovati, da se bi spreminjala.

Članek na spletišču

• Strokovni članki, objavljeni samo na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki potem dobijo tiskano obliko.

• Če citiramo komentar, ki nima naslova, v oglatem oklepaju pojasnimo za kaj gre.

Zapis v podatkovni zbirki

• Smiselno je navesti datum dostopa, saj se zbirke spreminjajo.

Diplomska naloga

• Dodamo [: Diplomsko delo] v primeru, če se ne nahaja v platnicah, drugače oklepaji niso potrebni.

• Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ni nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime.

Prosojnice, video predavanja, animacija

• Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice.

Zemljevid

• Podatke o viru napišemo neposredno pod zemljevid.

• V preteklosti so bili avtorsko delo, danes pa so večinoma produkt inštitucionalnega kolektivnega dela in navajanje avtorjev oziroma urednikov ne pride v poštev.

• Na URL vpliva tudi povečanje ali pomanjšanje izreza.

• Datum dostopa je odveč, saj lahko najdemo datum kreacije, zadnje spremembe. Dovolj je le naslov uporabljene verzije zemljevida in lokacija.

Fotografija

• Vir navajamo neposredno pod fotografijo.

• V natisnjenih verzijah je mnogokrat tudi na koncu seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi.

• Wikiji slik ne številčijo samodejno.

• Podoben status imajo grafikoni in tabele.

• Avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu opremljena s cc, je obvezno potrebno navesti.

• Pri zaslonskih posnetkih lahko avtorja izpustimo.

• Ime fotografa spustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.

• Ni vse, kar najdemo na spletu, dovoljeno ponovno objaviti tudi na svoji strani, temveč le tisto, kar je označeno kot javna last.

• Na Wikipediji lahko objavimo le posnetke, ki smo jih posneli sami ali tiste, ki so izrecno označeni kot javna last.

• Fotografije objavljene na Instagram, Flickr, Wikimedijino zbirko spadajo v javno last.

• Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela. Tukaj so na prvem mestu podatki o izvirnem delu.

• Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike, imeni pa sta včasih skoraj identični.

• Sliko lahko naslovimo sami v oglatih oklepajih.

• Velikokrat manjka ime avtorja, zato oblikovanje informacij pod fotografijo ni vedno enostavno.

• Za fotografije na spletiščih datum dostopa ni potreben.

• Ne citiramo lokacije na Wikipediji, ampak v Wikimedijini zbirki.

Risba

• Datum dostopa je odveč; če spletišče zamre, link ne deluje več in takrat referenco samo izbrišemo.

Glasbeno delo

• Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

• Podatki o njihovih tvorcih se pred poslušalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal.

• Podatkov je toliko, da je včasih težko izbrati najpomembnejše.

• Na prvo mesto ne postavimo režiserja, tako kot pri filmih, ampak sodelujoče urednike in novinarje, saj vemo, da so opravili večje delo.

• Pozorni smo na to, kdo je v ospredju in tistega navedemo prvega.

• Naslov zapišemo ležeče, saj je film primerljiv s knjižno monografijo.

• Če iz konteksta ni jasno, za kakšno delo gre, lahko zraven dopišemo Film, Radijska oddaja; za imeni pa v oklepaju njihovo funkcijo.

Napake pri citiranju

• Nepoznavanje temeljnih referenc.

• Poznavanje referenc le v enem jeziku.

• Vljudnostno vključevanje svojih kolegov.

• Nenavajanje konkurenčnih in nam ne ljubih avtorjev.

• Samocitiranje.

• Navajanje http-jev.

• Za spletne vire je potrebno preveriti če obstajajo tudi tiskani.

• Navajanje zgolj leksikona brez naslovov gesel.

Navajanje na Wikipediji

• Med viri se ne navaja drugih člankov iz Wikipedije.

• Prepoved poudarjanja lastnega raziskovanja oziroma sklicevanja nanj.

• Poenoteno more biti citiranje znotraj posameznega članka, nima pa določenega citatnega sloga za vse članke.

• Založba pred kraj.

Žanri

• Možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo je na internetu veliko.

• Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi, strokovnimi/znanstvenimi žanri, meje med njimi pa niso vedno ostre. Pisci jih pogosto tudi mešajo.

• Strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.

• V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, ergo knjige. Te se ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike.

• Diplome spadajo v kategorijo (kratkih) strokovnih prispevkov.

• Kot knjige se štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije.

• Za plezanje po akademski lestvici štejejo samo objave, ki jih lahko definiramo kot znanstvene.

• Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave.

Šolsko pisanje

• Referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat).

• Prvi namen pisanja je izpolniti študijske obveznosti, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje. Zainteresiran je, da ugodi mentorjevim pričakovanjem in držati se mora njegovih navodil.

• Manj kot je pisec izkušen, bolj je v pisanju viden njegov šolski značaj.

• Glede vseh rešitev o diplomski nalogi, je potrebno soglasje mentorjev (če jih je več) in da enakomerno razporedita svoj angažma.

• Navodila, ki jih mentorji plonkajo od predhodnikov, so namenjena sama sebi oziroma vzpostavljanju mentorske avtoritete.

Popravljanje

• Priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov od zasnutka do prezentacije.

• Tako kot je v življenju glavno opravilo pospravljanje, da se lahko med predmeti lažje znajdemo in obvladamo svoj prostor, je pri besedilih ključnega pomena urejenost, da optimalno funkcionirajo.

• Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni popravljanju besedil.

• Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Lektor mora v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti. Avtorji s svojo površnostjo pripravljajo lektorje k problematičnim posegom.

• Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, na primer strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena na objavo. Pri korekturi naj ne bi smel popravljati ničesar razen napak; besedilo mora čim bolj ustrezati tistemu, kar je dal avtor iz rok.

• Korektura in lektura se včasih pomešata.

• Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Lahko ga sprejme takega, kot je bil oddan ali pa avtorju postavi pogoje. Če besedilo ne ustreza konceptom revije, ga zavrne. Odloči se v kakšnem zaporedju si bodo besedila v reviji sledila.

Komunikacija v stroki

E-pošta

• Je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov.

• Izumili so jo na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa postane uporabna od 80. let dalje.

• Neodzivanje na pošto je nevljudno

• Nevljudno je, če se na prejet odgovor ne zahvalimo.

• Pošiljatelju moramo prejem pomembne pošte potrditi.

• Na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj.

• Pri pisanju se držimo pravopisa in standardne slovenščine.

• Nezaželena je uporaba samih velikih črk.

• Datoteke naj bodo v splošno poznanih formatih.

• Hranjenje sporočil je pri elektronski pošti nezanesljivo.

• Pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi.

• Če so problemi delikatni, se bomo o njih raje pogovorili v živo, kot pa preko pošte.

• Preden pošljemo, dvakrat premislimo, če smo napisali vse, kar želimo povedati.

• Opuščanje ločil v strokovni pisemski debati že ni več tolerirano.

• Naslavljanje lahko povzroča hude zadrege.

• Na Wikipediji je zapovedano tikanje, kar povečuje enakopravnost.

• Ime pisma zastavimo tako, da ga bo naslovnik čez nekaj let brez problema našel. Ime naj bo kratko, pomenljivo, enolično, namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto brez presledkov in velikih črk, variante naj se zaporedno številčijo, popravljalec dokumenta naj na koncu zapiše svoje začetnice.

• Izbira jezika je lahko pragmatična ali spontana.

Socialna omrežja

• Ime za načine družbene komunikacije.

• Splet 2.0, enosmerno komunikacijo med producentom informacij spreminja v dvosmerno, uporabnik informacij postaja njihov producent.

• Razlikujejo se v funkcijah.

• Najpopularnejše je Facebook z 1,2 milijarde uporabnikov (cilj ustanovitelja ni bil, da Facebook postane svetovno omrežje, ampak je želel le olajšati komunikacijo s svojimi kolegi na univerzi, stran pa je zaradi svoje funkcionalnosti postala svetovno znana). Sledi mu YouTube z eno milijardo.

• Namenjena so človekovim potrebam po druženju in komunikaciji.

• Akademska srenja se premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in obstoj.

Tvit

• Čivk je sporočilo na socialnem omrežju Čivkač (obožujem prevode teh dveh besed v slovenščino *.* ).

• Zaživelo je leta 2006.

• Na prvem mestu je zabava, resne tematike pa je samo za vzorec, uporabljen je tudi v literarne namene.

• Tvitanje služi promociji in diseminaciji.

• Med slovenskimi tviterji literarnih zgodovinarjev ni.

• Tvit zaradi svoje kratkosti citiramo v celoti, vir pa takoj za citatom, v seznam literature ga ne postavimo.

• To poglavje me je navdušilo, da sem si naložila Twitter in ga začela uporabljati. :D

Drugo

• Mejni načini strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij.

• LinkedIn – tu so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.

Zagovor

• Zagovori akademskih spisov.

• Bistvo je strokovna diskusija o znanstvenih novostih, ki jih prinaša kandidatov izdelek.

• Vlogo predsednika komisije po navadi prevzame najstarejši oziroma najuglednejši član komisije.

• Z redkimi izjemami se izgovori končajo z izrekom pozitivne ocene, saj do zagovora sploh ne bi prišlo, če akademski spis ni dozorel.

• Zagovor naj ne traja več kot 2 uri.

• Scenarij: pozdrav predsednika in razložitev poteka dogajanja, predstavitev kandidata in njegovega šolanja, predsednik prebere ocene dizertacije, kandidat v pol ure predstavi svoje delo (prosojnice so zaželene), komisija kandidatu zastavi vprašanja (največ 3 vsak), kandidat lahko prosi za četrt ure za pripravo na odgovore ali pa odgovarja sproti, predsednik se pozanima o zadovoljivosti vprašanj in da priložnost za vprašanja publiki, komisija nato zapusti prostor (lahko tudi publika, če ni prevelika) in ko se vrne slovesno razglasi uspešnost zagovora, sledijo čestitke in morebitna obdarovanja, pol pa žurka.

Literarna kritika

• Inštitucijo poznajo samo demokratični sistemi.

• Kritik je dolžan upoštevati beročo kritiko.

• Kritika je vedno subjektivna.

• Reklamno pisanje avtorja za drugega avtorja ne spada med resne kritike.

• Polemičnost.

• Na njih vpliva čas; niso trajnostno veljavna.

• Biti mora jasna, prepričljiva, poučna. Naj tudi zabava.

• Ne vpliva na branje knjig, bralca le ozavešča.

• Kritik si velikokrat nakoplje sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

• Literarna : strokovna kritika. Predmet prve je literarno delo, predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo.

Enciklopedični članek

• Zahtevajo večjo jedrnatost in konciznost kot druge vrste strokovnega pisanja.

• Odpovedujejo se anekdotičnosti, izpuščajo podrobne informacije, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno figuro in retorične figure.

• Zahteva se soglasnost, sodelovanje, strpnost, vrednostna nevtralnost (to velja zlasti za Wikipedijo).

Biografski članek

• Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih.

Članek o knjigi

• Prej bodo prišle na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imamo na Wikipediji že svoj biografski članek.

• Za naslov gesla vzamemo naslov knjige, brez podnaslova.

• Dolge naslove skrajšamo.

• Kratke, že zasedene naslove opremimo z imenom avtorja v oklepaju.

• Glava: ponovljeni naslov, ime avtorja, letnica, žanr.

• Infopolje, s ponovljenimi + novimi podatki (ponatisi, prevodi, ilustrator).

• Povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat.

• Fotografija naslovnice.

• Besedilo žanrsko uvrstimo, pripišemo mu ključne besede.

• Poglavje o odmevih: literarni kritiki, diplomska dela, literarno-zgodovinske oznake, razprave, citirane najbolj jedrnate izjave.

Učbenik

• Specifike učbeniškega pisanja: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij, privlačna tipografija (barve, okvirčki, ilustracije), skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije.

• Biti mora didaktično ustrezna redukcija gradiva.

• Teksti morajo biti za čas, ki ga dodeljuje učni načrt, optimalno funkcionalni.

• Avtor v njih ne sme uveljavljati osebnega interesa.

• Založbe avtorjem učbenikov ponujajo nadpovprečno dobre honorarje.

• Učbenik preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja.

• Narobe je, če želi biti učbenik le poenostavljena oblika znanstvene monografije.

• Zapomnljivost formulacije postaja pomembna od njene ustreznosti resnici.

• Faktografska naštevalnost -.

• Težko se izmuzne stereotipnim in že zdavnaj preseženim opredelitvam.

• Prevelik je delež nereflektiranih šolskih fraz.

• Praktični spisovnik odstopa od primera standardnega učbenika, saj ima spletni format in slog, želi pa biti učbeniško nazoren in poučen.

• Za študenta je didaktično ustreznejša pomanjkljiva ali slaba informacija, saj ga angažira za samostojno iskanje ustreznejših informacij.

• Učbenik je koristen, ker pisca prisili v razmislek o aktualnih temah.

Strokovni blog

• Weblog – spletni dnevnik.

• Primerni za oblikovanje osebnega spletnega profila ali za spletno stran šolskega predmeta (najbolj vabljivi področni blogi, blogi na določeno temo in osebni blogi humanista).

• Najbolj poznano: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.

• Edini slovenski literarni zgodovinar z blogom je Aljoša Harlamov.

• Izraz blog se pojavi leta 1997.

• Zelo so prispevali k porastu objavljanja.

• Blogarji se odzivajo instantno. Pomembna je ažurnost.

• Pogosta je anonimnost objav, avtorjev narcizem in njegova obsedenost z medijem, prevelik poudarek na izrazu oziroma postavljanje s slogom.

• Za bloge velja avtorska zaščita.

• Pisanje je lahko zasvojljivo in pri grajenju kariere tudi pogubno.

• Primerljivo je s predavanji in izgleda kot nekakšno konferenčno komuniciranje.

• Izogibajo se intenzivni argumentaciji in citiranju, niso podvrženi recenziranju in zato tudi nimajo znanstvenega statusa.

• Citatni indeksi omemb v blogih še ne indeksirajo.

• Selekcijo (filtriranje) opravi množica komentatorjev.

• Na spletu ni prostora za ekspertno avtoritativnost, upoštevati je treba vsa stališča, tudi neekspertna, eksterna in popularna.

• Večja branost priskrbi večjo vidnost.

Spletni forum

• Je pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oziroma znanstvene skupnosti.

• Za skupnosti, ki se šele uveljavljajo je promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov pomembna.

• Pojavijo se v drugi polovici 90. let 20. stoletja, prej pa je bilo poznano kot elektronska oglasna deska.

• Kombinacija spletnega arhiva in e-pošte.

• Arhiviranje je njihova pomembna funkcija.

• Moderator presoja ali je neka objava za forum primerna ali ne.

• Moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani, na račun tega pa je njihova življenjska doba navadno daljša kot pri navadnih forumih.

• V rokah samovoljnega urednika lahko postane preveč podoben spletnemu časopisu.

• Ideje za to knjigo je avtor v veliki meri dobival na spletnem forumu Humanist, ki se je začel leta 1987 in ga ureja Willard McCarty.

• SlovLit – pokriva literarno zgodovino in jezikoslovje, zlasti slovenščino. Na njem nastane več kot 800 sporočil letno.

Slog

• Spletna omrežja s svojo dnevniško naravo spreminjajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedila.

• Bralcu najprej pred oči pridejo sveže informacije, starejše objave pa se pomaknejo proti dnu. Tega tisk ni omogočal.

• Zaslon vse pogosteje narekuje obliko besedilu.

• Privzeto je na zaslonu v vrstici od 120 do 150 znakov.

• Zaslonsko besedilo je prepoznavno predvsem po menijskih izbirah in povezavah.

• Če bomo imeli pri pisanju v mislih zaslonsko obliko, bomo pisali drugače.

Sestavni deli

• Namen knjige je usposobiti interesenta za samozavestno in kompetentno udeležbo v žanrih strokovne komunikacije.

• Pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka s kratico UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklepi).. V veljavi je za eksperimentalne vede.

• Literarnovedna besedila se po navadi začenjajo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo o tem temi že napisanega.

• Prispevki poskrbijo za inovativnost z izbiro drugačnega zornega kota ali spremembo pomena/vloge/vrednosti pojava.

• Ob avtorjevem imenu se pojavlja inštitucija, na kateri deluje, njegov elektronski kontakt, univerzalna številka raziskovalca ali piščevo stranjo na spletu.

• Humanistični članki se od drugih najpogosteje ločijo po tem, da so delo samo enega avtorja.

Naslov

• Je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in dokaj občutljiva točka.

• Je nekako najbolj radikalen povzetek teksta.

• Besede v njem so med seboj povezane v sklenjeno besedilo, ključne besede so samo nizane druga zraven druge.

• Naslov naj: izraža temo natančno in jedrnato (priporočeno je največ 10 besed), je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslov>metaforični/citatni, ne vsebuje narekovajev, ni zapisan z velikimi črkami, med naslovom in podnaslovom naj bo dvopičje, podnaslov nato zapišemo z veliko in ne sme ponavljati izrazov iz naslova.

• Ko naslove prevajamo v angleščino, naj se ravnajo po angleškem pravopisu; polnopomenske besede so lahko v naslovu vse z veliko ali pa ne.

• Odveč so izrazi s terminološko nizko informativno vrednostjo, na primer izrazi za dejavnost, brez katerih ni nobene znanosti, so aksiomi in so odveč.

Izvleček

• Sinopsis, abstrakt

• Je krajša oblika povzetka, ki sklepa objavo.

• Bralcem se na spletnih straneh ponudi izvlečke razprav, s pomočjo katerih se lahko odloči, če ga razprava res zanima, in če jo je vredno naročiti.

• Poroča naj samo o rezultatih razprave.

• Zajema lahko največ 10 vrstic (100-500 besed).

• Ni odstavčno členjen.

• Ne vsebuje kratkih sklicev in opomb.

• Najdemo ga takoj za naslovom, napisanega z manjšimi črkami in z manjšim medvrstičnim razmikom, včasih so napisani celo ležeče ali z umikom v desno.

• Če gre za globalno promocijo sledi še preveden v angleščino.

• Glede na to, da je od izvlečka odvisno, ali bo bralec članek prebral, namenjajo avtorji pisanju izvlečka premalo pozornosti.

• Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost.

• Problem je če v izvlečku avtor našteva samo probleme, ki se jih članek loteva, ne pa tudi njegovih glavnih ugotovitev.

Ključne besede

• Spominjajo na izbiro kategorij, pri katerem iščemo širša predmetna področja, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.

• Med ožjim in širšim ni vedno mogoče razlikovati.

• Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni, izrazi morajo biti frekventni in imeti morajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene termine.

• Izrazi iz naslova ne pridejo v poštev za ključne besede.

Kazalo vsebine

• Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le primerno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslova ali podnaslova.

• Naslovi in podnaslovi naj bodo kratki.

• Kazala naj se ravnajo po vzorcu.

• Kratka besedila ne smejo biti preveč členjena na poglavja. Poglavje iz ene alineje ali povedi ni smiselno.

• Dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja.

• V Novi pisariji: naslovi so poenoteni v ednino, kjer je to mogoče.

• Pri oblikovanju kazala logično razporedimo naslove in podnaslove tako da si sledijo v logičnem zaporedju, strnemo kratka in podobna.

• Kazalo, ki se razteza skozi več strani, je nepregledno.

Povezave

• Ločujejo besedilo na zaslonu od besedila na papirju, tekst od hiperteksta.

• Znani so po modri barvi in podčrtanosti.

• Po kliku spremenijo barvo v vijolično.

• Rdeča barva pomeni, da tam gesla še ni. • Na wikijih so označen< z oglatimi oklepaji, dvojni so za članke na wikijih, enojni pa za članke zunaj wikijev.

• Povezave so oblike sklicevanja.

Napake

• Kar je za enega napaka, je za drugega slogovna poslastica.

• Današnja napaka z množično rabo postane norma.

• Hibe humanističnega pisanja: gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem (uporaba arhaizmov), slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, mentalno bramborstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

• Velik del lektorskih opravkov je črtanje odvečnih besed in besednih zvez.

• Humanisti porabijo preveč besed na dozo informacije.

• V strokovnem besedilu črtanje manj informativnih delov ni priporočljivo, kadar je besedilo namenjeno govorni izvedbi.

• Rešitev iz zagat je ponovno branje besedila po nekaj dneh ali branje dovolj predrznega avtorja, ki si upa poseči v slog in črtati pretirano uporabo besed ali besednih zvez.

Nerazumljivost

• Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.

• Sporočilno nejasna besedila zavajajo.

• Ni nujno posledica površnosti pri pisanju, lahko je tudi hotena.

• Sodobna zahteva je po prezentaciji znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke.

• Znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni spodobnost zapletenega izražanja. Bobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

• Ni vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno.

Pomanjkanje konteksta

• Avtor včasih sredi pisanja ugotovi, da je pozabil na tezo.

• Pravi ekspert je tisti, ki ve kako do informacij priti in jih zna postaviti v kontekst. ~Izobražen človek je tisti, ki ve, kje bo našel tisto, česar ne ve. (George Simmel)

• Posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil, pa še takrat se lahko izkaže za tvegano.

• Besedi že in šele lahko najpogosteje mirno izpustimo.

• Odsvetovana je nereflektirana raba izrazov celo, kar, samo.

Manierizem

• Koristno slogovno vodilo je, da naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno.

• Obstajajo besedila kjer povezanost ni nujna, na primer seznami ali naštevalni opisi.

• Strokovni pisec bo lektorju hvaležen, kadar bo ta pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva.

• Osebni slog naj gojijo v leposlovju, v strokovnem pisanju pa se je potrebno držati izraznih standardov, ki jih narekuje izbrani strokovni žanr.

• Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti.

• Pisci so pripravljeni v tekstu uporabljati anarhizme in papirne izraze, ki jih v govoru ne bi nikoli (Jaz imam obratno težavo. Kadar želim zveneti pametno, prepogosto uporabljam veznik ter namesto in, saj se mi zdi da se sliši bolje).

Slogovna ubornost

• Pretirana raba in ponavljanje posameznih izrazov.

• Niso toliko znak slogovne manire, ampak malomarnosti.

• Ponavljajoči besedi, ki se pojavlja v našem govorjenju, rečemo mašilo.

• Pri spontanem govoru ni toliko časa za skrbnejše formuliranje, ki bi zmanjšalo motečo frekvenco mašil, pri pisanju pa je za njo kriva avtorjeva površnost.

Pristranskost

• Znanosti se gremo zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati objektivne oziroma nepristranske sodbe.

• Benigne vrste je pristranskost, ki ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo.

• Malignega značaja so v literarni vedi pristranskosti ideološke narave. Ideološki deli so prepoznavni po intenzivni rabi narekovajev; z njimi pisec opremlja besede, katerim želi dodati ironičen pomen.

• Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi.

Terminologizacija

• Primer pri nas: slovstvena folklora, ki se želi ločiti od tradicionalnega predmeta ustno slovstvo.

• Jezikoslovje in zgodovinska izkušnja nam pripovedujeta, da so imena arbitrarna, saj so posledica družbenega dogovora in prakse.

• Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti v naprej pravi ali napačni.

• Tudi če med izrazi ni bistvenih razlik v pomenu, mora avtor njihovo rabo poenotiti ali pa v opombah objasniti zakaj uporablja različne termine.

Spol in število

• Kadar mislimo na oba spola običajno uporabimo moški spol, moški spol = nevtralni spol.

• Čas naj bi tudi žensko obliko naredil nevtralno.

• Včasih se lahko tej dilemi izognemo z pretvorbo v množino ali v sedanjik.

• Odločitev, v kateri osebi bo naša razprava, ni vedno lahka

Mentalno brambovstvo in servilnost

• Razmerje med domačim in tujim.

• Nobena od skrajnih drž ni produktivna.

Govorna prezentacija

• Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje.

• Status objav dobijo govorne prezentacije le, če so posnete in vpisane v Cobiss.

• Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava.

• Ena natisnjena stran vzame povprečnemu bralcu tri minute časa.

• Neposredni zapis govorjenega ne pride v poštev, razlike na področju skladnje med govorjenim in zapisanim so prevelike.

• Dober predavatelj ne napiše tudi nujno dobrega članka.

• Dober predavatelj predavanje oblikuje po svoje, prebere pa le kakšen citat. Stavki so pri govorjenju krajši, več je ponavljanja, komentira namige in aktualne teme.

• Moteče je pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z vsebino.

• Nepredvidljivost govorčevega obnašanja drži publiko budno.

• Pomembno je, da govorec točno ve, kaj želi sporočiti, da je svojemu predmetu predaj, in da je njegova želja publiko prepričati močna.

• Govorec se mora na predavanje pripraviti.

• Na pamet naučeno vodi k monotonosti.

• Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega.

Prosojnice

• PowerPoint, Google Slides, Prezi, Google Docs.

• Predavanje ne sme postati samo prebiranje alinej.

• Poslušalci lahko ne poslušajo in rajši berejo tekst na prosojnicah, pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje.

• Koncipirane so za seznamsko podajanje informacij.

• Posamezna alineja naj ne bo daljša od vrstice; če je, ji damo formo odstavka.

• Tehnika je vedno zanesljivejša, vseeno pa je dobro, če imaš plan B, če projektor ne dela.

Vizualizacija

• Besedilo na spletu je slikovitejše od natisnjenih besedil.

Fotografije

• Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno.

• Prevlada slikovne nad besedilno informacijo naj bi se dogajala, ker je za dekodiranje slikovnega materiala potrebno manj napora.

• Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija.

• Fotografija je primerno znanstveno orodje.

• Avtorstvo fotografij je strogo individualno, razen za avtorstvo zaslonskih posnetkov.

• Fotografija ni postavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom pod ali nad njo.

• Fotograf je večinoma en sam, ki je praviloma podpisan pod sliko, za njenim naslovom.

• Bolj kot je publikacija namenjena popularni rabi, več fotografskega gradiva vsebuje.

• Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini zbirki.

Licenciranje fotografij

• Ne smemo objavljati fotografij kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev, razen če je od njegove smrti minilo že več kot 70 let.

• Tudi objava stavb, katerih arhitekt še ni 70 let mrtev, je prepovedana.

• Prosto so dostopne tudi fotografije, objavljene pred 1. 1. 1970.

• Za nalaganje na Wikimedijo so problematične, zato jih obesimo kam drugam in na Wikipedijo objavimo samo povezavo nanje.

• Pismouštvo.

Fotografije kulturne dediščine

• Zakon varuje kulturno dediščino pred javnostjo, namesto da bi ji zagotavljal prost dostop do nje, kar je diskriminatorno in kulturno škodljivo.

• Načelo poštene rabe dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti.

• Wikipedija lahko reproducira slovensko kulturno dediščino, saj so njeni serverji v ZDA in niso podvrženi slovenski zakonodaji.

Nalaganje na wikije

• Skoraj vse nalaganje se dogaja na Zbirki.

• Pametno je opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami.

• Opis, viri, licenca.

Infografika

• Je oblika vizualizacije podatkov, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasno dojetje vzorcev v kompleksnejših podatkovnih nizih.

• Spletni zemljevidi.

• Prikazovanje veliko podatkov na preprost in pregleden način.

• Grafični prikaz je izum konec 18. stoletja. Danes jih uporabljajo vsa znanstvena področja in publicistika. Po njih vemo, kdaj imamo opraviti z empirično literarno vedo.

Tabele

• Podatki so razporejeni po celicah med stolpci in vrsticami.

• Besedilo v okencih naj ne bo obojestransko poravnano.

• Osi naj se začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

• Da jih razumemo, je potrebna legenda, kjer je razloženo kaj je posamezna barva ali lik.

• Ena slika pove več kot tisoč besed.

• Grafikoni, diagrami, kartogrami, sheme, piktogrami.

• Naslov grafikona oziroma napis vnesemo kar v grafikon sam, kadar ga uporabimo na prezentaciji. V članku naslov raje postavimo nad ali pod grafikon.

• Za spletne objave bomo grafikon vgradili kot sliko ali pa ga spravili posebej in vgradili nanj povezavo.

Zemljevidi

• Prva je v slovenski literarni vedo potrebo po zemljevidu začutila Marja Boršnik.

Besedni oblak

• Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta.

• Voyan tools pa zraven oblaka pove še marsikaj drugega statistično zanimivega o besedilu.

Literarnovedna igra?

• Škrbina.

Iskanje

• Je med mentalnimi dejavnostmi, pri katerih nam pomaga računalnik, na visokem mestu.

• Razvoj iskalnikov je močno povezan s naraščanjem števila informacij.

• O iskalnih algoritmih ne vemo veliko.

• Da ne bi prihajalo do zamenjav avtorjev z enakimi imeni in priimki skrbi na Cobissu identifikacijska številka.

• ORCID: mednarodna, interdisciplinarna, neprofitna, odprta civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

• Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN.

UDK

• UDK skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

• 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

• 1 Filozofija. Psihologija

• 2 Teologija. Verstva

• 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

• 5 Matematika. Naravoslovje

• 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

• 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

• 8 Jezik. Književnost

• 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• Je samo ena od obstoječih klasifikacij.

• Preglednejša klasifikacija FOS 2007 s 47 področji.

• V javni zavesti so bolj enciklopedičen klasifikacije, ki delijo znanost na dve področju: družbene vede (raziskujejo človeka in družbo) in naravoslovje.

• Delitev tudi na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti.

• Delitev na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti.

• Klasifikacije so zelo spremenljive in arbitrarne.

• Slovenska književnost ima začetek 886.3

DOI

• Je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.

• Poskrbi za sledljivost dokumenta.

COBISS ID

• Za identifikacijo publikacij je pri nas uporabna številka Cobiss.

• Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk.

• Na wikijih klik na identifikacijsko številko Cobiss pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.

Podatki in podatkovne zbirke

• Podatek je dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša.

• S pridevnikom v množini pa pomeni določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati.

• Podatek : zajemek, podatek že s svojo etimologijo govori, da je nekaj danega, medtem ko izraz zajemek kaže, da je bilo nekaj vzeto ali zajeto.

• Zajemki ne obstajajo sami po sebi, nastanejo zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi.

• Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki.

• V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo.

• Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov.

• Običajno je bilo težko priti do podatkov.

• Redka spletišča dovoljujejo uporabnikovo poseganje ion dopolnjevanje.

• Bibliografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe.

Iskanje po dLibu

• Če nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu.

• Če je zadetkov preveč vtipkamo dodatne izraze.

• Postavimo niz besed, za katere vemo, da so v besedilu, v narekovaje.

• Strojno branje ni vedno zanesljivo, zato je možnost da besedila ne bo našel.

• Preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virom v levem stolpcu.

• URN je povezava na skenirano število.

Seznami

• Ena izmed možnosti za členitev besedila.

• Napovedni stavek + alineje niso daljše od ene vrstice.

• Ločilo lahko na koncu alineje manjka, pri daljšim alinejah, ki imajo obliko stavka, je potrebna.

• Dolge sezname s kratkimi alinejami lahko postavimo v dva stolpca.

• Neoštevilčeni in oštevilčeni seznami.

• V wikijih narediš alinejo z * ali z #.

• Pogosto na prosojnicah.

• Kazala so seznami, literatura je v obliki seznama, zadetki pri iskanju na zaslonu so v obliki seznama.

• Seznam je naturna oblika informaciji danes, sorodna podatkovnemu nizu.

• Seznam stvari definira z naštevanjem njihovih lastnosti; implicira, da je bistvo stvari neizrekljivo in nedostopno; sporočajo, da je svet neskončen, nesklenjen, neorganski, brezsrediščen.

• Akumulacija in enumeracija.

• Na Wikipediji so izhodišče za nadaljnje delo.

• Gesla Wikipedija in Wikivir sama razvrščata v sezname, kadar jih ustrezno kategoriziramo.

• Splet je najbolj odgovoren za naš prehod od zgodbenega k seznamskemu dojemanju sveta.

• Množica informacij, ki je spodbudila seznamsko organizacijo, spreminja naše predstave o tem, kaj je mišljenje.

Digitalna humanistika

• Novo pisarijo lahko uvrstimo na področje digitalne humanistike.

• je empirična literarna veda.

• Računalniško jezikoslovje.

• Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov.

• Izraz je bil prvič uporabljen 2001.

• Njihov delež v razmerju do ostalih tem je 10%.

• Zajema tudi novo vedo kulturomiko.

• Tekst je takoj za številkami najlažje računalniško obvladljiva entiteta.

• Dolga tradicija povezav med računalnikom in kompozicijo.

• Edicijska teorija in elektronski arhivi.

• Leposlovni hipertekstualni projekti.

• Odprtost anglistike za kulturne študije, ki vključujejo tudi rabo računalnikov.

• Googlove knjige.

• ? proste dostopnosti objav, javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje in popularizacije znanosti.

• Zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta DH-dejavnost.

• Možnosti elektronskih edicij so radikalno spremenile pogled na znanstveno redigiranje besedil.

• Digitalno orodje dovoljuje vzporedno eksistenco besedilnih variant.

• Splet 2.0 zahteva aktivno bralčevo udeležbo, njegovo poseganje v besedilo.

• Temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti.

• Digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav.

• 2014 je bilo digitaliziranih 18% vseh svetovnih knjig.

• DH je možno študirati na 15 nemških univerzah, v Sloveniji pa ni še nič inštitucionalno primernega.

Empirične metode

• Izraz empiričen pomeni, da so podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom.

• Je sinonim znanstvenosti.

• Opraviti imamo z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami.

• Empirični : teoretični pristop (prvi izhaja iz faktov in je induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven).

• Pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in dokazovanjem.

• Merjenje podatkov.

• Preverljivost meritev.

• Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se dogajajo v akademskem okolju; tiste, ki jih opravljajo velike založniške hiše ali informacijski servisi pa so skrbno varovana poslovna skrivnost.

• Podatki o zbiranju aktivnosti osebe na spletu lahko zelo koristijo avtorjem, da bo njihov naslednji roman boljši, so pa rudi priložnost za bralčevo samorefleksijo.

• Kratka poglavja občutno pripomorejo, da bralec knjigo prebere do konca.

• Prvi javno dostopni računalniški zbirki naj bi bili zbirki slovenskega zgodovinskega romana (1999) in kmečke povesti (2000).

• Empirična preštevanja dolžine pripovednih besedil in njihovih vrstnih oznak so bile osnova za enciklopedično obravnavo slovenske povesti.

• Cobiss – 1991, zametek 1987.

• Najperspektivnejši segment domače DH se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi

• Njihova klasifikacija je arbitrarna, saj večina programov združuje več funkcionalnosti.

Projekti, revije

• Stran 323.

Računalniško jezikoslovje

• Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni.

• Za literarno vedo je računalniška lingvistika interesantna, kadar se ukvarja z: iskanjem po leposlovju, povzemanjem zgodb, razlikovanjem med literaturo in drugimi vrstami pisanja, identifikacijo in analizo literarnih žanrov, slogovnim razvrščanjem besedil in pripisovanjem avtorstva, analizo bralčevih čustvenih odzivov, analizo človekovih socialnih omrežij, računalniškim modeliranjem pripovedi, računalniško naratologijo in folkloristiko, generiranjem literarnih pripovedi, dialoga oziroma poezije, oblikovanjem priporočilnih seznamov.

Moje mnenje o Novi pisariji

Knjiga se mi je zdela poučna. Na določenih mestih se mi je zdelo, da je navedenih preveč podrobnosti. Všeč mi je, da ves čas spodbuja bralca k lastnemu razmišljanju in k sodelovanju pri pomoči pisanja člankov na Wikipediji. Na trenutke se mi zdi, da avtor preveč subjektivno piše o temi, ki mu je več kot očitno všeč. Z nekaj trditvami, ki sem jih med branjem srečala se ne strinjam, kar sem napisala tudi v študijskem dnevniku. Kot bivši dijakinji klasične gimnazije mi je posebej všeč, da je v knjigi moč zaslediti tudi kar nekaj latinskih izrazov in citatov. Všeč mi je, da so poglavja kratka, saj mi je to, da končam neko poglavje hitro, dajalo motivacijo za nadaljnje branje. Kljub avtorjevemu spodbujanju k branju Nove pisarije na spletu, sem jo sama prebrala v natisnjeni obliki, saj sem bolj navajena knjig v takšni obliki in ker že tako v zadnjem obdobju preveč časa preživim pred zaslonom.

Slovarček neznanih besed

Definicije so vzete iz Fran

• Ad hoc – čez palec.

• Akumulacija – kopičenje.

• Bramborstvo – ?

• Desakralizirati – narediti kaj, da ni več vzvišeno, sveto.

• Diletantstvo - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela.

• Diseminirati – širiti.

• Dunbarjevo število – maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.

• Embargo – trgovinska zapora države.

• Enumeracija – naštevanje.

• Imponirati – vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja.

• Inercija – stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, lenoba.

• Konstelacija - medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda.

• Nepotizem – dajanje dobrih služb sorodnikom.

• Paradigma – vzorec.

• Potemkinova vas – idiom, ki temelji na zgodovinskem mitu. Vasi od zunaj izgledajo zelo lepo, ko v njih prideš pa to niso.

• Redigirati - delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev.

• Servilnost – sinonim je hlapčevstvo.

• Sokalova potegavščina – kričeče svarilo pred prenašanjem zaupanja iz enega področja na drugega. Če je nekdo strokovnjak za fiziko to ne pomeni, da so zaupanja vredni tudi njegovi zgodovinski članki.

• Sub voce – pod geslom.

• Uzurpacija – nezakonita, nasilna prilastitev.

Mnenje o predmetu Uvod v študij slovenske književnosti

Na začetku leta se mi je zdelo vstajanje ob 7:05 na petkovo jutro, da sem se pravočasno priklopila na uro, izredno mučno. Nisem jutranji človek in mi zato vstajanje pred 9. uro zjutraj ne diši kaj preveč. Ampak sem se navadila in predmet mi je kmalu postal všeč. Naučila sem se mnogo uporabnih stvari za internet, spoznala veliko novih uporabnih internetnih strani. Tudi urejanje Wikipedije mi je priraslo k srcu in mislim, da bom to počela še naprej, ne več le v okviru tega predmeta. Tudi na Wikivir bom še prepisovala stvari, saj se mi tudi to zdi zelo zabavno. Pisanje študijskega dnevnika se mi je zdelo zelo zamudno in me ob pisanju ni preveč veselilo (zakaj bi kdo nekaj prebral in potem o tem pisal in šele nato bral dalje?), vendar se mi zdaj, ko se za ta predmet učim zdi zelo koristno, da imam na enem mestu strnjeno bistvo učbenika in prepisane najpomembnejše točke in misli. Dobra ideja je tudi slovarček, saj sem zaradi pisanja le-tega dejansko pogledala kaj besede pomenijo, ne pa da sem jih samo preskočila in poskušala razumeti samo glede na kontekst. Najbolj obžalujem to, da nalog nisem pisala čisto sproti, še tisto kar sem, pa sem pisala na papir in ne na računalnik, tako da sem imela zdaj veliko dela s prepisovanjem vsega tega na svojo Wikistran.