Uporabnik:Ana Rakovec

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

  • Nova pisarija nadaljuje 6 natisov literarnega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali od 1990 do 2002 leta. Šlo je za standardizacijo strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti ...
  • Spremembe v strokovnem pisanju so bile povezane zlasti s prehodom od papirja do zaslona.
  • Sprva je bil naslov e-knjige: Nova pismenost, kar je asociiaciralo na Valentina Vodnika.
  • Pismenost ni pomenila vedno literacy (ang.). V 19. stoletju jo je Valentin Vodnik poimenoval slovnica.
  • Pleteršnikov slovensko-nemški slovar je še poznal te besede, današnji jih ne več.
  • Danes pismenost definiramo kot: znanje branja in pisanja, ampak se le ta umika digitalni pismenosti. :(
  • Pridevnik nova namiguje na nove medije, zlasti na besedila na zaslonu, a lahko tudi na besedila s sliko.
  • Zaslonska pismenost.
  • Wikimedijina spletišča so namenjena skupinskemu avtorstvu z izjemo Wikivira, zaradi česar je bil dvom o postavitvi te knjige na to spletišče.
  • Nova pisarija se izpostavlja možnosti dopolnjevanja s strani uporabnikov, ampak: dopolnila gredo ponavadi prek avtorja – tu pa so možni neposredni posegi, vpogled v historiat nastajanja in princip sprotnega nastajanja.
  • Wikiknjige niso zaključene enote, saj njihov izid ni dogodek, temveč proces = RASTOČA KNJIGA.

Kam z avtorjem[uredi]

  • Odgovornost za to e-knjigo nosi profesor Miran Hladnik.
  • Dilema je tudi z datumom izdaje - datum vpisa v Cobiss je: 8. maj 2014, čeprav so se prva poglavja knjige na spletu pojavila že leta 2012.
  • Ali je potreben ponoven vpis v Cobiss, ko bo knjiga dopolnjena s strani novih avtorjev?
  • Gre za drugačnost lastnosti spletnih objektov od natisnjenih knjig.


Prešernova Nova pisarija[uredi]

  • Naslov knjige parazitira na naslov Prešernove satirične pesmi s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (objavljena leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelca). Z njo je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika.
  • V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.
  • Pesem sodi med Prešernove daljše - obsega 47 tercin (142 verzov).
  • V pesmi se pogovarjata učenec in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa Matevža Ravnikarja in cenzorja Jurija Pauška.

Pismenost[uredi]

  • Definicija pismenosti: Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
  • Z uvedbo obveznega šolanja v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika.
  • Pismenost določa prag civiliziranosti. A samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za funkcioniranje v vsakdanji komunikaciji.
  • Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami.
  • Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.
  • Bloge prebira 43 % uporabnikov interneta, to je 417.000 Slovencev, in so zato relevanten medij, piše pa jih 6 % internetnikov.
  • Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti?
  • Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega.

Informacijska družba[uredi]

  • Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.
  • Digitalna informacija je ranljivejša od natisnjene.

Wikiji[uredi]

  • Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.
  • Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.
  • Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij.
  • S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja.
  • V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino.
  • Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981.
  • Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«; danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov.
  • Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti. Slovenščina je trenutno okrog 40. mesta.
  • Na svetu je več jezikov, nekako 6500.
  • Na Wikipediji je 290 jezikov (obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov pa čaka na vstop).
  • Delež Wikipedije v angleščini je 13 % in pada. Pri uporabi še vedno prednjači angleška (54 % klikov), sledijo japonska 10 %, nemška 8 %, španska 5 %, ruska 4 %, francoska 4 %, italijanska Wikipedija – 3 %.
  • Slovenska Wikipedija, ki obstaja od leta 2002, eno leto za angleško, je leta 2016 presegla 150.000 gesel.
  • V dobrem desetletju se je registriralo 125.000 slovenskih uporabnikov, tj. takih, ki so želeli Wikipedijo urejati, to je 6 % populacije.
  • Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright.
  • Creative commons pa prevajajo z »ustvarjalna gmajna«.

Wikiji in šola[uredi]

  • Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje.

Avtor[uredi]

  • Do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda komunikacije večidel usmerjena k avtorju.
  • Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk).
  • Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu.
  • Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.
  • V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi.
  • Ni več pomembno besedilo »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega.
  • Seveda meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje[uredi]

  • Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.
  • Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri
  • Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja.
  • Zdi se, da je pri leposlovju (vsaj pri umetnostno stremljivem leposlovju) večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko (oz. ne samo) na vsebini poročila.
  • V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.
  • Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo.
  • Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.

Izbira jezika[uredi]

  • Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini.
  • Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. To seveda ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, nasprotno, naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika.
  • Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih – kaj bi okolišili, recimo odkrito, v angleščini –, je vendarle pretiran. Angleščine je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov prav nič ne raste.
  • Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj.
  • Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki. Angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah.
  • Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.
  • Gesla v slovenščini profitirajo, ko se zgledujejo pri tujejezičnih obdelavah iste teme, in v tujejezična gesla je mogoče mimogrede dodati informacije o slovenskem razumevanju stvari.

Izbira teme[uredi]

  • Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema.
  • Druga kulturna izkušnja, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali.
  • V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda.
  • Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja. :)
  • Ni dobrih in slabih tem.
  • Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih.
  • Obče je sprejeto stališče, da sta literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument tega nacionalnega interesa.
  • Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.
  • Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in že zato v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka.

Vaje v pisanju[uredi]

  • Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
  • Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem.
  • Sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna.
  • Z našo namero, da kvalificiramo čim več kompetentnih piscev (prepisovalcev in popravljavcev besedila), najbolj ustreza spletišče Wikivir, ki je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.
  • Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih.

Usoda avtorstva[uredi]

  • Avtorji pa imajo svojo zakonodajo, ki se celo razrašča.
  • Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo ...
  • Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.

Soavtorstvo[uredi]

  • Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.
  • Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.
  • Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah v bistvu niso določena. V principu naj bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje, kako je to videti v praksi, pa spoznavamo sproti pri pisanju tele Wikiknjige.
  • Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc, ki takega atavističnega odnosa do intelektualnih proizvodov ne podpira.

Objavljanje[uredi]

  • Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem.
  • Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«.
  • Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti.
  • Če spletna domena, na kateri tiči dokument, nima izrecne prepovedi indeksiranja map (directory listing), spletni roboti (web crawlers) dokument indeksirajo in ga pokažejo med zadetki, če le uganemo zaporedje nekaj besed iz njega.
  • V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi.
  • Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih.
  • O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo.

Množični um ali pametna množica[uredi]

  • V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest ...
  • Angl.: collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'...
  • Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.
  • V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno.
  • Abecedna razporeditev je pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja in je asociirala na mozaik, kalejdoskop ali krpanko; Wikipedijin logo v obliki globalne puzzle nadvse ustreza tem asociacijam.
  • Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.
  • Hudo je množični um kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.
  • Kritike bi moralo biti deležno pravzaprav tradicionalno avtorstvo, ki je bolj kot etiki javnega dobra zavezano zaščiti avtorskih privilegijev.
  • Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem.
  • Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.
  • Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje.

Avtorske licence[uredi]

  • Rezultat pisanja je besedilo.
  • Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno.
  • Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.
  • Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna.

Creative commons[uredi]

  • Creative commons (termin se v slovenščino posrečeno prevaja z 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright.i
  • Izhaja iz svobodne kulture (free culture). Pojem je uveljavil Lawrence Lessig.
  • Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.
  • Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.
  • Priznanje licenc cc so naslednje:

1.) Priznanje avtorstva (attribution – BY),

2.) Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA),

3.) Nekomercialno (non-commercial – NC),

4.) Brez predelav (no derivative works – ND).

  • Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.
  • Licence cc redno uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, avtor tele knjige pa za skoraj vse svoje besedilno, fotografsko in video gradivo.
  • Opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ, med katerimi je npr. tudi Slavistična revija.
  • Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright[uredi]

  • Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.
  • Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.
  • Informacije imajo seveda tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta zelo v ozadju in se njen delež v razmerju do nematerialne »vsebine« zmanjšuje: knjiga na 1000 straneh ima še kako nezanemarljivo materialnost.
  • Po avtorski zakonodaji izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti.
  • Bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev.
  • Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd.
  • Zunaj avtorske zaščite so lahko tudi dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©.
  • Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi.
  • Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.
  • Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi.
  • Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji.
  • Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.
  • Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik.
  • Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju.
  • Uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez avtorjevega dovoljenja je prav tako kršitev avtorskih pravic.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

  • Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«.
  • Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna.
  • Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.
  • Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine. Vključenost slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti simbolizirajo pri Googlu npr. dudli s slovenskimi motivi.
  • V »besedno umetnost«, ki je predmet strokovne komunikacije, vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti.
  • Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive.
  • EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila.
  • Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo.
  • Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content).
  • Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.
  • Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open), saj angleški open običajno prevajamo s prost in ne z odprt.
  • Med izrazoma poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia. Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu.
  • Objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL, torej gre za pravi prosti dostop.
  • Sivi dostop poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov.
  • Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.
  • Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.
  • Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu.
  • Prostodostopne revije najdemo npr. v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka.
  • Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe[uredi]

  • Pisci člankov za Wikipedijo vemo, da vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last.

Repozitorji[uredi]

  • Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti.
  • Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi.
  • Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti.
  • Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vgradimo vanjo katerega od zastonjskih števcev dostopa, če pa smo zahtevnejši, vgradimo vanjo skript za Googlovo analizo.
  • Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.
  • Princip prostega dostopa je v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim (profit based) objavljanjem.
  • Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje, npr.: »Avtor ima pravico tekst objaviti v svoji spletni bibliografiji na http://lit.ijs.si/hlad_bib.html.«
  • Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa.
  • Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja.
  • Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.
  • Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike itd.) prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volonterska je tudi redakcija (izbor, združevanje, krajšanje in preformatiranje) sporočil. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije.

Varovanje zasebnosti[uredi]

  • Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.
  • Napako delamo z enačenjem skupnega in javnega.
  • Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk.

Kredibilnost[uredi]

  • Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave.
  • Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav.
  • Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu.
  • Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana.
  • Če je nekdo mojster za eno področje, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju.
  • Za pisca, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant.
  • Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem[uredi]

  • K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno.
  • Na literarnovednem terenu alternativnih razprav ni bilo težko identificirati: literarna besedila so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki itd.
  • Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru.
  • Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist.
  • Med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu.
  • Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv.
  • Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.
  • Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.
  • Socialnih omrežij ne moremo počez označiti za artikulacijo socialne enakosti, so pa velik korak v pravo smer in so radikalno drugačni od oblik socialne dominacije in izkoriščanja v industrijski družbi 19. stoletja, ki je narekovala strategijo nepomirljivega socialnega boja.

Avtorstvo[uredi]

  • Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco.
  • Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo: inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali.
  • Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov.
  • Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva.
  • Nekritično prepisovanje od njih pripelje samo do razmnoževanja napak, zato je treba stare dokumente nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji.
  • Izločitev nepreverjenih senzacionalnih »odkritij« večinoma ni težka. Dovolj je že preveriti mesto objave.
  • Včasih se meja med strokovno ekspertizo in laičnim navdušenjem zabriše in ponaredkov ni prav lahko odkriti.

Strokovno recenziranje[uredi]

  • Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
  • Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig ...
  • Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete.
  • Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.
  • O objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent.
  • Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami.
  • Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov.
  • O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.
  • Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh.
  • Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis[uredi]

  • Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila[uredi]

  • Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično.
  • Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene.
  • Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.
  • Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih.
  • Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd.
  • Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.
  • Pri piki ni velikih dilem.
  • Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca.

Velike začetnice[uredi]

  • Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico?
  • Priporočilo gre v smer velike začetnice.
  • Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.
  • V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje.

Drugo[uredi]

  • Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka.

Digitalna pismenost[uredi]

  • Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo.

Formati besedil[uredi]

  • Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

1) txt pomeni golo besedilo 2) doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo 3) htm ali html je spletno besedilo 4) pdf je natisljivo besedilo 5) besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

  • Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx.
  • Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno.

Besedilo v wikijih[uredi]

  • Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran.
  • Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih. Kadar mi je kakšna stran všeč, kliknem na zavihek Uredi, si ogledam, kako je narejena, in potrebne ukaze prekopiram v svoje besedilo.

Vaje v wikijih[uredi]

  • Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu. Vsi odstavki dobijo enako obliko.
  • Napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

  • Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.
  • Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.
  • Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost.
  • Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.
  • Avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

Navajanje[uredi]

  • Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira.
  • Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja.
  • Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina.

Čemu sploh citiramo[uredi]

  • Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more.
  • Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek.
  • Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti.
  • Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja.
  • Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero).
  • Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk.
  • V 80. letih letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti.
  • Princip proste dostopnosti znanja je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja in ki v prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka.
  • Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega.
  • Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku.
  • V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri.
  • Preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč.

Prepisovanje[uredi]

  • O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.
  • Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti.
  • Obrat se je že začel: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.«
  • Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta –, in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi.
  • Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi.
  • Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni tudi odnose na literarni sceni.
  • Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

  • Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.
  • Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.
  • Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus.
  • O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu.
  • Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.
  • Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke.

Faktor vpliva[uredi]

  • Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.
  • Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters.
  • Ta IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI.
  • Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo.
  • Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin.
  • Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah.
  • Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

  • Seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica.

Citatni slogi[uredi]

  • Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega.
  • Glavni citatni stili naj bi bili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski.

  • V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes.
  • Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih.
  • Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti.
  • Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje.
  • Čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek.

Tehnika citiranja[uredi]

  • Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata.
  • Kazalka je lahko v obliki:

opombe, kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju), neposredne povezave na vir.

  • Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe[uredi]

  • Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval.
  • Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj.
  • V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih.
  • Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici[uredi]

  • Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'.
  • Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.
  • Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije.
  • Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

Označevanje navedkov[uredi]

  • O tem je dovolj informacij v Praktičnem spisovniku!

Od kod vse citiramo[uredi]

  • Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...
  • V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih.
  • Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura[uredi]

  • Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta.
  • Tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje.
  • Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.
  • Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa.
  • Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir[uredi]

Zgledi[uredi]

Knjiga[uredi]

Knjiga na bralniku[uredi]

O prvem stiku s Slavistično revijo[uredi]

Imam to zoprno navado, da knjigo preden jo odprem povoham, in to od prve do zadnje platnice, saj me njihov vonj pomirja in me navdaja s tistim dobro znanim občutkom vsemogočnosti. V pričakovanju, kakšne skrivnosti varujejo platnice se tresem kot majhen otrok pred prodajalno lizik – tudi njega od vonja razganja. Približno tak je bil občutek, ko nam je profesor Hladnik nekega zgodnjega, še rahlo zaspanega jutra začel deliti Slavistično revijo, in to vsakemu svojo, ter nam velel, naj zapišemo svoje izkustvo z le-to. Zastonj revija! Seveda kot vedoželjna slovenistka in slavistka izkoristim vsako priložnost, da obogatim svojo skromno domačo knjižnico, pa tudi, če me knjige potem čakajo na polici še lep čas, da jih končno preberem do konca. A konec koncev tu ne gre za noben roman ali novelo, temveč za strokovno revijo moje bodoče profesije. Definitivno vredno branja, da vsaj vidim, ali se najdem v njej.

Pri Slavistični reviji me je najprej zmotila njena podoba, saj tu ne gre za kakšen asociacijski tip revije s kričeče bahavo naslovnico, temveč za skromno, v rdeči papir vezano, prej knjižico kot revijo, ki ima na drobno izpisan beli naslov Slavistična revija, tik pod njim pa podnaslov, ki nam podrobneje obrazloži slednjega: Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Pa si rečem: V redu, se bo vsaj lepše zlila s podobo mojih ostalih trdo vezanih knjig, saj si trivialne revije v stilu Cosmopolitana še niso prislužile mesta v moji zasebni knjižnici.

Odprem prvo stran in v oči mi butne prvi članek, brez uvodne strani, brez česarkoli. Kaj!? Ni to malo amatersko? Zopet obrnem revijo in spoznam, da je to že drugi del revije, ki je izšla junija leta 2015 in da mi torej manjka njen začetni del. Pomirjena z vestjo, da sem bistroumno odkrila svojo zmoto, si ogledam kazalo vsebine in kaj hitro ugotovim, da so v tej reviji objavljeni strokovni članki - njeni uredniki, člani ter avtorji večine razprav pa moji profesorji na Filozofski fakulteti, bodisi s slovenističnega bodisi slavističnega oddelka. Na hitro preletim objavljene članke, a se že kmalu spotaknem ob razpravi Eksplicitna poetika Rista Ratkovića. Razprava v hrvaščini! Le kako mi bo kot otroku enaindvajsetega stoletja uspelo razumeti naš bratski slovanski jezik!? Šalo na stran, saj je to vprašanje zelo na mestu. Čeprav gre za slavistično revijo, bi mi bilo ljubše, če bi bil ta članek napisan v angleščini. Ali pa vsaj v španščini, kajti razumela bi definitivno več, saj po hrvaško še kavo na dopustu težko naročim. Razlog več, da se potrudiš prebrati in kar največ razumeti, me okrca neki notranji, tisti bolj odgovorni glas, tisti glasnejši, iracionalnejši pa prepriča roko, da obrne stran in veselo zignorira članek, ki mu ni po godu. Se bomo s tem spopadali kasneje, če bi do tega mogoče prišlo, si reče zadovoljno.

Ob članku Govor v sodobnem slovenskem romanu[uredi]

Članek sem prebrala, ker sem se z razpravami Alojzije Zupan Sosič že srečala in so me, kljub svoji kompleksnosti, vedno navdušile. O samem članku ne želim razpravljati, ker nimam ne znanja, ne kompetenc, da bi si za to jemala pravico. Sama tema članka mi je blizu, saj obožujem slovenski roman, lansko leto pa sem napisala extended essay na temo perspektive pripovedovalca, zato me je ta članek tudi takoj pritegnil. Po prebranem sem dobila še dodatno potrditev, da so članki v Slavistični reviji na izredno visoki ravni - kvalitetni in predvsem brezhibno citirani, kar je ena najpomembnejših odlik vsakršne razprave.

Popotovanje od Litije do Čateža[uredi]

Bujenje ob 5.00. Sprehod čez zaspano Ljubljano, ker pohod obvezno potrebuje uverturo. In ker bi bilo trolo potrebno čakati skoraj 20 minut. Na mrazu. No go. Potem obupanje nekje pri drami. Čakaš na trolo, ki pride kmalu. Pride. In se odpelješ na železniško, kjer misliš, da si skoraj zamudil, a ti ostaja še pol ure. Hitra kava in jutro je takoj lepše. Vlak. Litija. Truma slovenistov pred spomenikom in prva skupinska fotka. In potem gremo. Dež. Rahlo pršenje. Gostilna. Ustavimo se. Itak. Ker čajček pač paše zjutraj. Pogovori. Novi obrazi. Nova poznanstva. Pojav čudežne flaške med zbranimi. Smeh. Gužva na ženskem stranišču pred odhodom. Klasika. In gremo dalje. Brez postanka po gozdu. Kupi jesenskega listja kamor pogledaš. Lepo je. Jesensko. Umirjeno. Razen nas. Smeh se ne neha, glasovi ne zamrejo. In čmok v blato pod listjem, ker ga pač ne vidiš. Imaš srečo, če se ne ugrezneš do kolen. Hoja po hlodih. Je bolj zabavno tvegati zlomljen gleženj, kot iti okoli luže. Postanek. Recitacija. Mraz in flaška. Toplota. Fotografiranje prekrasnih portretov s 3 centimetrov. Nepozabna mora za celo življenje. In šprint naprej. Po poti, po blatu. Kriza, da smo se izgubili! Ampak je bil le hec. Hitimo naprej. Čokolada kroži. Dolenjske zidanice. Pogovori. In smeh. Ta kar ne mine. Čmok. Čmok v blato. Pa tečemo naprej. Hitri smo, ker je hladno in mrzlo. Ideja! Zakaj ne okoli čez Zaplaz? Glavnina. Kaj pa ustavi drzne sloveniste. ;) Nekaj kletvic iz nekaterih strani, ki minejo, ko pridemo na vrh. Prekrasen razgled. Skupinska fotka. Dolina se odpre. V daljavi Čatež! Cilj! In sonce. Nebo se je odprlo. Čez travnik do gostilne. In na zasluženo kosilo. Hrana. Cviček. Uspeh. Prišli smo na cilj. Polno zgodb. 21 kilometrov. Vse to je popotovanje od Litije do Čateža. In še več. Neprecenljivo.

Popotovanje do slovenista.

Simpozij Obdobja 35[uredi]

Toporišičeva obdobja[uredi]

Kaj točno je simpozij, je bila prva misel ob omembi simpozija Obdobij, ki je posvečen enemu največjih slovenskih jezikoslovcev Jožetu Toporišiču. Sramotno bi bilo trditi, da obstaja slovenist, ki se še ni srečal s tem imenom, in zagotovo smo tudi vsi bruci že nekajkrat slišali njegovo ime, če ne drugega pri fonologiji, kjer naj bi se pobližje spoznali z njegovo znamenito, morda rahlo zastrašujočo slovnico.

In ker je to skoraj vse, kar vem o enem najbolj cenjenih mož, čigar ime na predavanjih s spoštovanjem še vedno izrekajo vsi profesorji in ga je spoštovala že moja srednješolska profesorica, sem se zahvaljujoč čudovitemu spletišču Wikipediji hitro podala po natančnejšo razlago o Jožetu Toporišiču. Najbolj me je presenetilo, da je na FF-ju poleg slovenščine študiral tudi ruski jezik s književnostjo. Enako kot jaz!

Radovednost me je dalje gnala, da sem se udeležila dveh predavanj na simpoziju in si s tem odgovorila tudi na začetno vprašanje, kaj pravzaprav je simpozij. Predavanji Mateje Jemec Tomazin Posebnosti pravne terminologije in Toporišičevi jezikovnokulturni pomisleki in Mateja Hriberška Kratek očrt zgodovine slovenjenja antičnih imen od Pohlina do Slovenskega pravopisa (2001), sta bili neko novo zanimivo izkustvo. Zagotovo bo trajalo nekaj let, da bi v celoti razumela in dojela kritičnost raziskovalnih člankov in predstavitev, in še kakšno dlje, da bi lahko sodelovala v končni diskusiji. A mi je bilo tudi kot radovedni brucki zagotovo vredno prisostvovati izmenjavi mnenj izkušenih slovenistov. Da vidim do kam moram še prilesti.

SlovLit[uredi]

Ob objavi 22. 6. 2009[uredi]

Nove knjige na ZRC SAZU -- Slovenistika v Bielskem-Biali

22. 6. 2009 sta bila na SlovLit zapisani dve združeni obvestili,in sicer da Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Založba ZRC vljudno vabita na predstavitev novih publikacij ter da bo novinarska konferenca v sredo, 24. junija 2009, ob 11. uri v Prešernovi dvorani SAZU, v pritličju Novega trga 4 v Ljubljani. To obvestilo sta prispevala Marko Snoj in Vojislav Likar.

Drugo obvestilo sta poslali dr. Agnieszka Będkowska-Kopczyk in Lea Žiško, prof. slovenščine, ki sta se oglasili iz Bielska-Biale, od koder sta poročali o slovenističnih dogodkih na tamkajšnji univerzi oz. v katedri za srednjeevropske študije, kjer so v tem semestru v okviru programa VŽU/ERASMUS gostili ugledne predavatelje iz Slovenije ter organizirali 6. prevajalsko delavnico.

Mednarodna konferenca Medialnost in literatura[uredi]

Ker sem preprosto usekana na literaturo, je bil to temeljni razlog za obisk konference, kakor tudi radovednost, kaj novega bom izvedela tokrat.

V četrtek, 24. novembra 2016, je potekala dvodnevna mednarodna konferenca Medialnost in literatura, ki jo je organizirala profesorica na Filozofski fakulteti izr. prof. dr. Urška Perenič.

Udeležila sem se dveh zasedanj tega prvega dne, in sicer tretjega ter četrtega.

Najbolj se mi je v spomin vtisnilo predavanje gospe Vanese Matajc o grafičnem romanu, ki ga pred tem nisem poznala. Mislila sem, da gre preprosto za vrsto stripa. A predavateljica nam je postregla s konkretnimi naslovi naslovi treh grafičnih romanov in nam omogočila, da smo si jih ogledali. To se mi zdi izredno pozitivna izkušnja, saj se ti knjiga, ki jo vzameš, prelistaš in nahitro preletiš, veliko bolj usede v spomin kot zgolj suhoparno predavanje. V temi zbudi nadaljnje zanimanje, da bi si jo prebral do konca in ugotovil, kakšna zgodba se skriva v njej. In prav to je eden temeljnih ciljev vsakega predavanja – pri poslušalcih vzbuditi zanimanje za predmet njihovega predavanja in to je gospe Matajc tudi uspelo. V prihodnje je eno od obveznih branj na mojem seznamu prav grafični roman, ki ga do tedaj nisem poznala.

Slovarček[uredi]

historiat -a m (ȃ) potek, opis kakega dogajanja

korpus -a m (ọ̑) 1. vojaška enota iz divizij in posebnih enot,2. publ., navadno s prilastkom skupina, zbor, 3. knjiž., redko zbirka

deklarativen -vna -o prid. (ȋ) 1. tak kot v deklaracijah, 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih

simpózij -a m (ọ́) 1. zborovanje, sestanek, na katerem strokovnjaki razpravljajo, se posvetujejo o določeni temi, 2. pri starih Grkih gostija, pojedina, pri kateri se je razpravljalo o čem pomembnejšem