Uporabnik:Ana Dacar

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Študentka slovenistike in zgodovine.

Domače naloge[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija objavlja znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oziroma slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih.

O članku "Ta v prozi, uni v verzih se slepari"[uredi]

Odločila sem se za članek Viktorja Sonjkina, z naslovom ""Ta v prozi, uni v verzih se slepari" : opozicija verz : proza in mejni pojavi". Objavljen je bil v Slavistični reviji, leta 1996, v prvi številki 44. letnika.

Članek izpostavi problematiko nedefiniranih temeljnih terminov slovenske literarne teorije. Cilj članka je raziskati odnos med poezijo in prozo ter postaviti oblikovno mejo med verzom in prozo. V tradicionalnem smislu poeziji določamo lastnosti s štirimi določnicami - metriko, ritmiko, foniko in kitično gradnjo. Vsaka od teh pa se izkaže za neuporabno, kadar analiziramo v obliki in vsebini moderno pesnitev. V Šalamunovih ali Svetinovih delih na primer, ni nobenega metra ali rim, pesem je sicer razdeljena na dele, ki pa jih je primerneje imenovati odstavki kot kitice. Vendar le to deljenje, po avtorjevem mnenju vzpostavi razliko med verzom in prozo, oblika je ključnega pomena. Verz v primerjavi s prozo torej lahko s pomočjo svoje oblike spreobrne pričakovanja, s krajšanjem oziroma podaljševanjem verza tako sam ta verz dobi večji poudarek, se bolj vtisne bralcu v spomin, v primerjavi s prozo, ki deluje v skladu z bralčevimi pričakovanji.

K prebiranju tega članka me je pritegnil že sam naslov, ko pa sem se pobližje seznanila s temo, je bil članek definitivno vreden prebiranja. Na strokoven in dovršen, a hkrati razumljiv način je bila predstavljena zastavljena tematika, njena vprašanja oziroma teze pa so bile ustrezno razložene. Avtor je posvetil luč na zanimivo področje literarne teorije, ki je vredno razpravljanja.

Jezik in slovstvo[uredi]

Jezik in slovstvo je slovenistična revija, ki izhaja že vse od 1955. Na voljo je v spletni in tudi v tiskani obliki. V njej najdemo članke, razprave in zapise o slovenskem jeziku in literaturi ter s tem povezani pedagoški teoriji in praksi.

O članku "Slovenske pesmi o veliki vojni iz dveh tematskih izborov"[uredi]

Izbrala sem članek avtorice Vite Žerjal Pavlin, z naslovom "Slovenske pesmi o veliki vojni iz dveh tematskih izborov", objavljen v prvi številki iz leta 2016, na straneh 47–59.

Vita Žerjal Pavlin je slovenska pesnica in literarna zgodovinarka. Doktorirala je leta 2007 in rezultate tega dela objavila v monografiji Lirski cikel v slovenski poeziji 19. in 20. stoletja (2008). Njena strokovna pozornost je namenjena predvsem poeziji: napisala je več recenzij pesniških zbirk ter nekaj strokovnih in znanstvenih prispevkov. Leta 1982 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Pljusknem preko okna, leta 1996 drugo, Uglaševalni ton, tretjo, Široka, pa leta 2013.

Članek govori o prvi svetovni oziroma drugače imenovani veliki vojni, ki je z intimnimi in družbenimi pretresi tudi med Slovenci spodbudila veliko pesniškega ustvarjanja. Zanimiv pogled na slovensko pesniško ustvarjanje, spodbujeno s prvo svetovno vojno, omogočata dva tematska izbora: antologija Oblaki so rudeči, ki jo je ob sedemdesetletnici konca vojne, leta 1988, uredil Janez Povše in pa antologija V vojni pokrajini, Marjete Žebovec, izdani leta 2014 ob stoletnici začetka vojne.

Oblaki so rudeči vsebuje pregled enajstih dnevnih, tedenskih, mesečnih in koledarskih publikacij, in sicer Ljubljanskega zvona, Doma in sveta, Slovana, Mladike, Koledarja Družbe sv. Mohorja, Koledarja Goriške Matice, Preporoda, Njive, Tedenskih slik, Goriške straže in Pozdrava iz domovine našim vojakom na bojišču. V antologiji je objavljenih kar sto petinštirideset pesmi, šestinštiridesetih razpoznanih avtorjev in osemnajstih anonimnih pesnikov, ki so se za objavo podpisali zgolj s kraticami, vzdevki ali vojaškim statusom. Ob stoletnici začetka vojne je podoben podvig izvedla slovenistka Marjeta Žebovec, ki je v samozaložbi izdala antologijo pesmi na temo prve svetovne vojne z naslovom V vojni pokrajini. Zbrala je sto petinpetdeset pesmi devetintridesetih pesnikov, zbranih po podobnem principu kot pri Povšetu.

Zelo mi je bil všeč Povšetov citat, ki zavzame bistvo vojne poezije tistega časa in opiše za določeno leto vojne značilne motive:

/…/ leto 1914 je prihod vojne, kar razposajeno slovo, pa vendar tesnoba, odhajanje, fronta, pisma domov, pričetek smrti, tožb, pričakovanja. Leto 1915 govori o stopnjevanju vojnih grozot, odhajanje od doma se nadaljuje, smrt je izrazitejša, bitke so opisane dobesedno, oddaljenost od doma je strašna, tudi domovi so uničeni, begunci. V letu 1916 je trpkost vse večja, begunstvo se stopnjuje, vedno več grobov, ni več upanja. 1917: begunci in spet begunci, mrtvi, mrtvi, mrtvi, ponoreli ples smrti. 1918: osamelost, razpad vsega svetlega. 1919–21: ni jih nazaj, čeprav je vojne konec, grobovi, vendar še pričakovanje, uničenje, begunci, bolečina ob krivični meji, srd, melanholija. Žalost. (Povše 1988: 206–207.)

Predvsem v prvih dveh letih vojne so anonimni avtorji s pesmimi dvigali vojaško moralo, hrabrili, spodbujali k boju za cesarja. Krepili so tudi narodno samozavest Slovencev kot najboljših borcev, katerih slava bo večna. Vendar je že od začetka ob prizorih množičnih smrti tudi pri teh avtorjih izpovedana življenjska negotovost in misel na smrt. Tematizirajo tudi mnoge druge motive, ki jih v obeh izborih srečamo v pesmih znanih avtorjev, vključno z zavestjo, da je vojna povzročila zaton nekega obdobja evropske kulture. Med pogostejše motive te lirike razumljivo sodijo po eni strani zaskrbljenost deklet, mladih nevest, mater in otrok za vojskujoče se fante, može, očete in sinove ter žalost ob sporočilih o njihovi smrti, po drugi strani pa misli vojakov na domače, ljubljene, dom, predvsem tik pred smrtjo, saj gre v obeh primerih za bistven čustveni odziv na značilno vojno situacijo: na ločitev mobiliziranca od družine in njegovo življenjsko ogroženost. Le nekatere pesmi iz leta 1914 motiv odhoda na fronto posredujejo z lahkotnostjo zaradi tedaj pogostega prepričanja, da se bo vojna kmalu končala.

Članek tematiko odlično razdeli na različne motive (motivi ločitve, zaskrbljenosti, zapuščenosti, žalosti, iskanja tolažbe, motiv smrti, motivi fronte in ujetništva, motivi vojnega zaledja in begunstva, motiva izgubljene generacije in prihodnosti) in te potem posamezno obširno razloži in ponazori s številnimi primeri, zajetimi v podanih antologijah, ki služita kot izhodišče raziskovanja te tematike. Kot zgodovinarko me je ta članek nemudoma pritegnil in menim, da avtorica odlično tudi iz zgodovinskega vidika predstavi pesništvo velike vojne.

Ko ciproš zacveti[uredi]

Janko Glazer

Ciproš

Spominu sina

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

O avtorju[uredi]

  • Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik.
  • Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah.
  • Ljudsko šolo je obiskoval v Rušah (1899 – 1905). Ko je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, je objavljal v razrednem listu Bodočnost. Njegova prva objava v Ljubljanskem zvonu pa sega v leto 1909. Pod pesem Spomeniki se je takrat sicer podpisal s psevdonimom Aleksij. Po maturi se je vpisal na študij slavistike in germanistike v Gradcu, potem je nekaj časa študiral prirodopis s kemijo in matematiko na Dunaju. Študij je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je preživel v Mariboru ob opravljanju vojaškega pisarniškega dela. Ob koncu vojne je bil izvoljen za tajnika narodnega sveta v Rušah, nato pa v Mariboru vstopil v vojaško službo pri generalu Maistru. Leta 1919 je v Zagrebu nadaljeval študij slavistike in germanistike. Istega leta je izdal svojo prvo pesniško zbirko. Leto kasneje je pripravil še antologijo Slovenska narodna lirika, že pred zaključkom študija pa je postal dejaven v Zgodovinskem društvu v Mariboru. Leta 1922 je študij zaključil na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Tako je postal stalni profesor slovenščine in nemščine na mariborski gimnaziji.
  • Leta 1926 se je podal v bibliotekarske vode. Zaposlil se je v mariborski Študijski knjižnici (danes Univerzitetna knjižnica Maribor). Sprva je delal kot bibliotekar ter spodbujal sodelovanje in menjavo gradiva z današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Leta 1931 je prevzel funkcijo ravnatelja. V tej vlogi je ostal vse do upokojitve leta 1959, z izjemo obdobja druge svetovne vojne, ko so ga s tega mesta odstavili. Vojno je preživel v izgnanstvu v Srbiji. Prizadet zaradi izgube sina, ki je padel v boju, se je po koncu vojne s soprogo in s hčerko Alenko naselil v Rušah.
  • Zraven bibliotekarskega pa je pomembno tudi njegovo uredniško in raziskovalno delo. Pri raziskovalnem delu se je od literature skozi leta vse bolj pomikal h kulturnozgodovinskim temam. Od leta 1926 je sestavljal prispevke za Slovenski biografski leksikon. Že leta 1920 je napisal nekaj prispevkov za Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je kasneje tudi sourejal. Njegovo uredniško delo obsega še delo pri Novih obzorjih, izbore iz Župančičeve poezije, urejanje Prešernove nemške poezije, pripravo antologije slovenske ljubezenske lirike in izbor Pesmi za otroke. Tudi prevajal je, največ poezijo iz nemščine in hrvaščine. Zaradi vseh naštetih obveznosti se je z leti vedno bolj odmikal od pesniškega ustvarjanja.
  • Kljub temu je izdal pet pesniških zbirk. Njegove pesmi, ki jih uvrščamo v slovensko moderno, vsebujejo razpoloženjske in impresionistične slike, veliko je pohorskih motivov, opazimo pa tudi politične ter socialno angažirane teme.
  • Z raznolikim delom je pomembno vplival predvsem na štajersko regijo. Danes se po njem imenuje nagrada, ki jo v Mariboru podeljujejo za posebne dosežke in za življenjsko delo na področju umetnosti. Še posebej pa je cenjen v domačem kraju. V Rušah so po njem poimenovani osnovna šola in knjižnica ter kulturni festival Glazerjevi dnevi.
  • Umrl je v 82. letu starosti v Rušah, kjer je tudi pokopan.

Objave[uredi]

Najpomembnejša dela: Pohorje, 1968

Pesmi in napisi, 1953

Ob jesenskem ekvinokciju, 1946

Čas-kovač, 1929

Pohorske poti, 1919

Tema in interpretacije pesmi[uredi]

  • Globoko rano je Glazerju zasekala v srce smrt sina Matija, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. V barvi ciproša, ki se pojavi in znova izgine, vidi pesnik kri, ki se bo vedno znova pojavila, saj se določene rane nikoli trajno ne zacelijo.
  • Glazer velja za naslednika slovenske moderne, v njegovi impresionistični liriki pa se zrcali domača pokrajina.
  • Torej tema oziroma osrednji problem je smrt sina, ki pesniku povzroča trpljenje, ki ga lirsko izpoveduje skozi impresijo iz narave.

Viri[uredi]

Janko Glazer Wikipedija 12. 11. 2020.

Glaser, Janko. Slovenska biografija 12. 11. 2020.

Glazer, Janko. ukm 12. 11. 2020.

Janko Glazer. Ognjišče 12. 11. 2020.

Glazer, Janko. štajerci.si 12. 11. 2020.

O pesniku, ki je ostal brez Glazerjeve nagrade (Spominčice). rtvslo 21. 3. 2019.

Ko ciproš zacveti. sng-mb 12. 11. 2020.

Ciproš. wikivir 12. 11. 2020.

SlovLit[uredi]

2. aprila 2017, so bile na forumu naslednje objave:

  • na Wikiviru je pridno sodelovala Mija Bon, ki je postavila besedilo Ivana Matičiča Životarci, nato pa začela še s Splavarji Toneta Gasparija.
  • Elena Cerkvenič je poslala vabilo za dvojezično srečanje niza Slovenščina z empatijo, posvečeno romanu avtorja Alojza Rebule Senčni ples (povabila je tako k branju izvirnika, kot tudi k branju italijanskega prevoda Neve Zaghet in Martine Clerici, La danza delle ombre).
  • Miran Hladnik je pisal založniški hiši Elsevier, da bi opozoril na številne napake pri indeksiranju Slavistične revije.

Slovenski literarni zgodovinarji[uredi]

Za natančnejši opis sem si izbrala Darjo Pavlič, saj sem se delno z njenim delom seznanila že na vajah pri profesorju Ježu, kjer sem si za referat izbrala njen članek z naslovom Osebno izkustvo v sodobni slovenski in ameriški poeziji.

Darja Pavlič je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala leta 1991, in sicer iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter sociologije kulture. Magistra primerjalne književnosti je postala leta 1996 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2003 tudi doktorirala iz literarnih ved. V času študija je začela pisati literarne kritike za različne revije. Delala je v uredništvu za kulturo na Radiu Študent, tam je bila eno leto urednica za kulturo. Bila je članica uredništva revije Literatura in različnih komisij za literarne nagrade. V letih 2003–15 je bila glavna in odgovorna urednica znanstvene revije Primerjalna književnost, od leta 2016 je članica uredništva te revije. Kot avtorica in vodja avtorske skupine je sodelovala pri nastajanju učbenikov za književnost v gimnazijah in štiriletnih strokovnih šolah založbe Mladinska knjiga.

Leta 2003 je v zbirki Zora izšla njena monografija z naslovom Funkcije podobja v poeziji K. Koviča, D. Zajca in G. Strniše. Znanstvene razprave je objavila v reviji Primerjalna književnost, Slavistična revija, Slovene Studies, Forum for World Literature Studies, Studia Historica Slovenica, Literatura in v monografskih publikacijah različnih urednikov.

Na Pedagoški fakulteti v Mariboru in na Filozofski fakulteti v Mariboru je bila zaposlena od leta 2000 do leta 2017, in sicer kot asistentka, potem docentka in nazadnje kot izredna profesorica za primerjalno književnost. Od 1. 10. 2017 je kot docentka za slovensko književnost zaposlena na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava sodobno slovensko poezijo in kratko prozo.

Njeno osrednje raziskovalno področje je evropska in slovenska poezija ter literarna retorika in novejša literarna obdobja (romantika, simbolizem, modernizem). To je razvidno tudi v njeni obsežni bibliografiji, iz katere bi izpostavila nekaj meni ljubih člankov, ki sem jih prebrala medtem, ko sem se ukvarjala že s prej omenjenim člankom o osebnem izkustvu v sodobni poeziji. Ti so na primer: Kosovel in moderna poezija: analiza podobja, Funkcije metafor v literarnem delu, Slovenska poezija v dobi globalizacije : k vprašanju lirskega subjekta, Koncepti realnega skozi eksperimentalno poezijo.

Delo Darje Pavlič mi je zelo všeč. Njeni članki so na visokem strokovnem nivoju, a hkrati razumljivi osebam z manj literarnovednega znanja. V njeni bibliografiji se najde članek oziroma prispevek za vsakega, saj je njen prispevek k slovenski literarni vedi obsežen in raznolik.

Viri:

Nova pisarija[uredi]

Pismenost[uredi]

  • Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem, namenjen pisni komunikaciji. Sprva so bili pismeni ljudje elita, z uvedbo obveznega šolanja pa se je delež pismenih z elite preselil na množico. Spremenilo pa se je tudi razumevanje pismenosti: od pisanja na roko smo prešli na tipkanje, zmožnost iskanja informacij na spletu, pisanja e-pošte, sodelovanja na forumih ipd.
  • Po tradiciji se pismenost razume kot sposobnost tako sprejemanja, razumevanja informacij kot tudi njihovega tvorjenja in oddajanja. Potrebna je aktivna udeležba v komunikaciji, ki se za javnost odpira šele zadnja leta.
  • Poznamo več vrst pismenosti, t. i. specialne pismenosti – sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Take so npr. glasbena, kartografska, računalniška itd. Bralna pismenost denimo pomeni, da smo izurjeni za razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Splošna pismenost pa se meri v spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji, katere nujen del je danes novodobna elektronska pismenost. Le-ta tudi širi polje demokratičnega – med pisci blogov je delež žensk približno enak deležu moških. Dandanes ima vedno večjo vlogo aktivna pismenost, ki se kaže v javni objavi člankov, romanov, komentarjev, fotografij. Delež aktivno pismenih je okoli 3 %, njihova vloga v družbi pa ni tako cenjena, kot je recimo vloga serviserja hišnih aparatov.
  • Ali naj pismenosti vrnemo nekdanji ekskluzivni status? Pismenost ohranja svoj privilegirani položaj z zvišanjem kriterijev pismenosti. Družba zato kulturno raste. Pri tem pa je pomembna t. i. podjetnost – vsakršna udeležba pri produkciji informacij in vsaka (znanstvena, umetniška) kreativnost.

Informacijska družba[uredi]

  • Je ime za socialni vzorec današnjega časa, zajemajoč participativno kulturo, družbene medije, omrežja, potrošništvo … Povzročila je, da knjiga postaja artikel za bibliofile, ljudje pa povečini berejo na zaslonu. Glede tega je sprožila vzajemna očitanja in predsodke.

Wikiji[uredi]

  • Značilnost: lahka dostopnost, prostovoljstvo, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo. So žargonski izraz za skupek spletišč iz leta 2001 in so primer sodobne pismenosti. Skupna jim je možnost neposredne udeležbe javnosti pri tvorbi informacij. S kvaliteto se meri vitalnost jezika, prim. je prevod Windowsov v slovenščino: slovenščina je zato vitalen jezik (poleg drugih dveh skupin na tej lestvici, comfort zone in border line.
  • Status člankov je urejen z licenco creative commons, licenco ustvarjalnega ljudstva, ki zna v prihodnosti nadomestiti avtorski copyright. Kredibilnost objav zagotavljajo recenzijski postopki. Pisci si prizadevajo za NPOV. Wikipedija je torej ljudski muzej znanja, zanjo ne stoji država ali državne profitne družbe, nima nobenega zaposlenega, piscem ni za avtorske pravice, objave so mednarodno primerljive in refleksivne. Vzbuja socialne aspiracije in dela družbo boljšo.

Avtorske licence[uredi]

  • Besedilo je intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikoval copyright, namenjen njegovim ustvarjalcem. Creative commons pa je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture in je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Poznamo več vrst licenc cc, najsodobnejša pa je cc Attribution, ki dela dela prosto dostopna, a hkrati zahteva, da uporabnik navede njihovega avtorja. Licenca free culture pa je tista, ki dovoljuje, da uporabnik avtorjevo besedilo spreminja. Copyright ne upošteva nematerialne dimenzije informacij, ki je zanje pravzaprav bistvena. Dobi ga lahko delo, ki je vsaj malo kreativno: amaterske fotografije, koledarji, ceniki, tudi ideje za knjigo niso tak primer.

Bralec[uredi]

  • Dandanes se povsod po svetu pojavlja zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh področij. Internet je razširil svobodni pretok informacij in krepi njihovo lahko dostopnost in neplačljivost. Že vse zemljevide, slovarje, publikacije, znanstvene objave (ki jih danes ne honorirajo več, saj so avtorji predstavniki, plačani od inštitucij) ipd. lahko najdemo na internetu s prostim dostopom. Pojavlja pa se tudi nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni domač izum, vendar je neutemeljena in krivična. Seveda bomo raje posegali po zastonj informacij "iz tujine", kot da bi plačevali domače.

Prosti dostop[uredi]

  • Prosta dostopnost (ang. open acces) pomeni razširjanje znanstvenih informacij. Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, prost dostop pa nam tega ne dovoljuje, temveč nam dovoljuje zgolj njeno uporabo.
  • Prosti dostop torej pomeni časovno in krajevno dostopnost; do informacij lahko pride kdor koli in kadar koli. Seveda pa imajo lahko "dostopne" informacije tudi kakšno oviro: nekaterih besedil ne moremo kopirati, prenesti, do drugih lahko pridemo samo kot registrirani uporabniki. Čim moramo za dokument plačati, izgubi status proste dostopnosti.
  • Vrste proste dostopnosti: gold acces (zagotavlja založnik), green acces (zagotavlja avtor sam), grauer Weg (spletne publikacije, do katerih je sicer težko priti).

Založbe[uredi]

  • Založba je "ustanova", ki je finančno in organizacijsko udeležena pri produkciji publikacij, za katerih nastanek založi denar in potem živi od prodanih produktov. Je segment kulturne industrije, a hkrati ovira na poti socialnemu ideali skupnosti - družbi kreativnih posameznikov (prim. Aaron Schwarz). Prišlo je do spopada med založbami in knjižnicami; knjižnice naj bi uničevale slovenski knjižni trg in delovna mesta pri založbah.

Predatorska založba je založba, ki deluje po principu gold acces. Namesto uredniškega honorarja nudi dve objavi, avtorjem pa indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah. Objave take založbe niso tako strogo nadzorovane kot objave običajne.

Repozitoriji[uredi]

  • Repozitoriji so spletna mesta, katerih glavni namen je za zdaj arhiviranje diplom in doktoratov. Na njih dobimo podatke o branosti in citiranosti naših člankov. Če je naš članek bran ali citiran, pomeni, da je nekomu prišel prav, to pa nam omogoča tudi napredovanje na akademski lestvici. Avtorji svoja besedila, katerih objavo vedno pogosteje financirajo sami (OA, avtor plača), opremijo z licenco cc, nekateri pa dodajo npr. tudi NC, non commercial (Wikipedija NE). Primer je forum SlovLit.

Varovanje zasebnosti[uredi]

  • nezaupanje v digitalizacijska podjetja in z njimi povezano globalizacijo (ki pa prinaša človeku tudi številne olajšave)
  • posamezno ni enako zasebno, skupno ni enako javno
  • Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov (prim. Street view, prepoved iskanja po imenih in priimkih v korpusu, rentgenski posnetki ...)

Kredibilnost[uredi]

  • Objaviti delo je danes precej lažje kot v preteklosti. Na oviro naletimo le, če želimo delo objaviti na osrednjih oziroma bolj branih mestih. Nastalo veliko število objav pa nas sili k presoji o njihovi verodostojnosti. To storimo s preverjanjem avtorja, inštitucije, ki je delo objavila, starosti dokumenta, njegovega odmeva v javnosti in virov. Zaupati smemo le tistim avtorjem, ki so uveljavljeni strokovnjaki, a tudi zaupanje mlajšim avtorjem ni napačno; le-ti imajo namreč veliko teoretičnega znanja, četudi manj življenjskih izkušenj. Sicer pa lahko o kompetencah avtorja beremo v njegovi bibliografiji (npr. na Cobissu).

Aktivizem[uredi]

  • V znanosti, ko gre za objektivno spoznavanje, je aktivizem neuporaben. Deluje namreč predvsem na človekovo čustveno komponento, posplošuje dejstva in prikrojuje resnico svojemu namenu in ideologiji. Statistike ne mara, ker jo je bojda vedno mogoče zlorabiti. Aktivizma ne smemo zamenjevati s kritičnim pogledom na svet. Posebna vrsta aktivizma je kliktivizem, ki zajema uspehe socialnih omrežij na političnem področju.

Avtorstvo[uredi]

  • Avtor je obojestransko gledano vezan na inštitucijo, pri kateri je dejaven. Po eni strani ga inštitucija zastopa in priznava kot legitimnega, po drugi strani pa omejuje njegovo kreativnost, podjetnost pri odkrivanju novitet ali delu na nekoliko drugačen in izviren način. Dandanes se veliko avtorjev odloča tudi za izdajo svojega dela v samozaložbi, kar pa tudi ne pomeni nujno, da je tako delo nujno znanstveno neverodostojno, čeprav smatramo za znanstveno verodostojne le tiste informacije, ki so bile kakor koli znanstveno preverjene, npr. v obliki recenzij, pregleda urednikov ...

Strokovno recenziranje[uredi]

  • Strokovno recenziranje ali peer reviewing je postopek za selekcijo med verodostojnimi in neverodostojnimi objavami. Poznamo več vrst recenzije: slepo, javno ... Recenzentova vloga ni uničenje avtorjevega besedila, temveč narediti besedilo sprejemljivo in najbolj primerno za objavo. Postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali najpogostejšo vmesno pot - sprejem članka pod pogojem, da se vnesejo določeni popravki. O končnem dejanju glede objave članka se odloči avtor sam. Če se odloči za objavo, dobi pred natisom v roke postavljeno besedilo, namenjeni zadnji korekturi.

Digitalna pismenost[uredi]

  • Dandanes mora biti avtor sam sposoben spraviti svoje besedilo v dostojen videz oziroma obliko. Zato mora obvladati programske možnosti, ki jih urejevalnik besedila ponuja (več: glej str. 115 v Novi pisariji), mora pa se pravilno odločiti tudi pri izbiri (končnega) formata svojega besedila, ki je lahko txt: golo besedilo za program ipd., doc/docx: obogateno besedilo, html: spletno besedilo, pdf: natisljivo besedilo, ki ni namenjeno nadaljnjemu spreminjanju. Besedilo, napisano v Wordu, je namenjeno tudi recenzentovemu ali lektorjevemu sporočanju popravkov avtorju, in sicer z uporabo ukaza sledi spremembam.

Navajanje in prepisovanje[uredi]

  • Citiranje pomeni dobesedno navajanje tujega dela. Čemu sploh citiramo? Citiranje oblikuje krog zaupnikov, z njim avtor izkazuje svojo učenost, intelektualno superiornost in umešča svoje besedilo v širši kontekst besedil s podobno vsebino. Citiranje je torej neplačljiva uporaba avtorskih del, tako pa zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega dela; "meja" tu ni zakonsko določena in se presoja po občutku. Citiranje veča popularnost in viša akademski naziv.
  • Plagiat je delo, v katerem avtor dobesedno prepiše izjave nekega drugega avtorja in tako tuje znanje uporablja kot lastno, tj. se podenj podpiše. Prisotno je celo med akademskimi kolegi. Tedaj govorimo o intelektualni kleptomaniji - parazitiranju in sovražnem prevzemu teme kolegom. Že prevzem tujega naslova, teme, ideje ni kolegialen, čeprav naslova in teme ni mogoče patentirati (prim.: Poznamo več Antigon, Zgodovin slov. slovstva).

Citatna industrija[uredi]

  • Citiranost je pomembna za oblikovanje hierarhije v stroki. Citatni indeks je bibliografska zbirka, ki iz znanstvenih revij zbira sklice na predhodne objave z namenom pridobiti širši pregled nad povezanostjo razprav in identifikacijo pomembnejših, tj. pogosteje citiranih, objav. Sestavljen je iz algoritmov, ki merijo znanstveno vplivnost, a tega ne smemo razumeti preveč dobesedno. Nekaj citatnih indeksov: zastonj Google Scholar, Science Citation Index, Scorpus, Sicris.
  • Faktor vpliva imajo revije in pomeni njihovo stopnjo uglednosti. Pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji kot je njen faktor vpliva, več je vredna objava v reviji in višji je znanstveni ugled avtorjev, ki so prav tam članek objavili. A to ni bil prvotni namen IF. IF je bil namreč vpeljan z namenom, knjižnicam pokazati najbolj odmevne revije posamezne stroke.
  • Slovenske znanstvene revije: Primerjalna književnost, Jezik in slovstvo, Slavistična revija, Dve domovini, Razprave SAZU, Knjižnica, Slovene studies, Slavistika (Zagreb) ...

Citiranje - splošno[uredi]

  • Citatni slogi: APA, MLA (humanistične stroke, prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih), čikaški (splošen in zelo pogost, prepoznaven po letnici za avtorjevim imenom), wikipedijski ...
  • Tehnike citiranja: postavitev citiranega dela v drugačen odstavek ali v narekovaje; vir citata pa je lahko v obliki kratkega sklica, opombe na dnu strani pod črto, neposredne povezave na spletni vir. Več: glej zapiske z vaj iz Uvoda v študij književnosti.

Viri in literatura[uredi]

  • Ločeno navajanje virov ni smiselno. Delitev na vire in literaturo je ustrezna samo pri dolgih seznamih: viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teorijo, uporabljeno kot pripomoček pri izvedeni raziskavi. Citirali naj bi samo iz primarnih virov, torej virov, ki so konkretno fizično dostopni.

Zaslon in papir[uredi]

  • Prestavljanje časopisov, revij ipd. na splet postaja vedno bolj popularno, predvsem zaradi svoje praktičnosti (npr. iskanja po članku z zahtevo krmilka + F, dostopa do navedenih virov z enim samim klikom /seveda pa navajanje celotnih URL-povezav ni primerno, sploh ne v tisku/, neposredne povezave na Cobiss, možnosti objaviti več - prostora je namreč skoraj neomejeno) in nižje cene.