Uporabnik:Alja Primožič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Branje učbenika Nova pisarija[uredi]

Uvod [uredi]

Nova pisarija je del literarnega priročnika Praktični spisovnik , ki podaja znanje o standardiziranem zapisovanju digitalnih besedil. Predvsem se ukvarja s prehodom besedila s papirja na zaslon.

Sprva se je imenovala Nova pismenost, kar bi učbenik povezovalo s prvimi gramatičnimi deli Valentina Vodnika, saj je beseda pismenost na začetku 19. stoletja pomenilo slovnico. Učbenik je dobil ime po pesnitvi Franceta Prešerna iz leta 1847 z naslovom Nova pisarija. Gre za daljšo Prešernovo pesnitev (obsega kar 142 verzov), ki ironizira asprotnike njegove poetike.

Dopolnjevanje učbenika je prezahtevno za sprotne ponatise, zato se je na Wikimedijinih spletiščih oblikovalo skupno avtorstvo, ki skrbi za tekoče posodabljanje, glavni avtor pa je Miran Hladnik.

Pismenost [uredi]

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Ob pojavu je imel pojem prizvok elite, saj je ločeval redko peščico pismenih in tistih, ki si izobrazbe niso mogli privoščiti. Z uvedbo obveznega šolstva ob koncu 18. stoletja pa do danes je postala pismenost nuja za vsakega posameznika. Razumevanje pismenosti se skozi čas spreminja, nekdaj je pomenila pisanje z roko, medtem ko danes pomeni predvsem tipkanje.

Pojem pismenost je razumljen kot dvojna sposobnost: sprejemanja ter razumevanja besedil in tvorjenja ter posredovanja zapisanih informacij. Rezultati testov pismenosti (PISA 2009) so pokazali, da so slovenski šolarji podpovprečni v bralni oz. funkcionalni pismenosti (pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo), nadpovprečni pa v e-pismenosti. Danes je komunikacija prek mobilnih telefon in računalnikov del splošne pismenosti, prav mogoče je, da v prihodnosti pismenosti ne bomo več razumeli kot ročno spretnost. Novodobna elektronska pismenost je veliko bolj demokratična, kar jasno nakazuje dejstvo, da je število pisk in piscev blogov razmeroma uravnovešeno. Za skupnosti razvitega sveta velja, da je delež pismenih 100%.

Vsaka objava ni bibliografsko registrirana, ponavadi pa avtorji, ki redno objavljajo prej ali slej dobijo vpis v Cobiss. V Cobiss pa niso vpisana dela, ki v tekočem letu niso bila izposojena, saj je besedilo brez bralcev mrtvo.


Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo našega časa, ki nadomešča staro industrijsko družbo. Vpeljuje nove koncepte kot so participativna kultura, družbeni mediji, družbena omrežja, itd, ki so v opoziciji s starimi pojmi knjižne kulture. Tradicionalna tiskana knjiga je zastarel pojem prejšnje dobe, ki jo bo slej ko prej nadomestila elektronska knjiga, kultura tiskane knjige pa se umika drugačnim informacijskim kanalom. Tiskane knjige seveda ne bodo izumrle, le njihov pomen bo postal oz. že postaja marginalen ter dobiva bolj estetsko in zbirateljsko vlogo.


Wikiji[uredi]

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001. Z Wikipedijo v središču so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spadajo pod neprofitno organizacijo Wikimedia, ki spleta ne vidi le kot vir informacij, ampak prostor, kjer informacije lahko oblikujemo in objavljamo sami. Privlačnost Wikijev lahko pripisujemo lahki dostopnosti, voluntarizmu, kooperativnost in enciklopedičnem izražanju.

Wikimedia zajema:

in še vrsto drugih spletišč.

S številom in kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezika in njegova sposobnost za preživetje. Dandanes je obstoj na Wikipediji takšnega pomena za jezik, kot je bil v 16. stoletju prevod Biblije (slovenščina 11.), kot je bilo v 19. stoletju merilo, če premore epsko pesnitev in ob koncu 20. stoletja, če ima prevedena Okna (slovenščina 30.). Glede na število člankov in njihovo kvaliteto (obseg, število povezav, redakcij, ipd.) je slovenščina na lestvici jezikov nekje okoli 40. mesta. Glede na število aktualnih gesel pa spada slovenščina v drugo skupino, ki ima ime vitalni jeziki. V tej skupini je 83 jezikov, ki imajo s potrebnimi digitalnimi orodji zagotovljeno nadaljnjo eksistenco. Prva skupina jezikov imenovanacomfort zone vsebuje 16 svetovnih jezikov, ki imajo zagotovljeno preživetje. Tretjo skupino border line jezikov pa sestavlja 90 jezikov z nejasno prihodnostjo. Ti jeziki se lahko povzpnejo v drugo skupino vitalnih jezikov ali pa zdrsnejo med umirajoče oz. mrtve jezike. Na svetu je okoli 6500 jezikov, ki jih govorijo zelo majhne skupnosti in niso pisani.

Obstaja 290 nacionalnih wikipedij, med katerimi angleščina zaseda 13%. Slovenska Wikiepdija obstaja od leta 2002 in je leta 2016 presegla 150 tisoč gesel. Status člankov na Wikipediji ima licenco cc creative commons, kar dobesedno pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva in bo v prihodnosti verjetno nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo copyright ©. Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing). Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča so močno pedagoško orodje, predvsem Wikiverza. Popis skupinskih projektov v obliki fakultetnih seminarjev in poglavij za študentske wikiprojekte. Obenem pa se pojavlja vprašanje povezave prostovoljnosti in šole z njenimi atributi prisile. Uporaba Wikipedije v šoli pomeni vstop v svet realne strokovne komunikacije. Pri uvajanju Wikipedije kot učinkovitega pedagoškega orodja pogosto naletimo na negativne posledice, ki so v nasprotju z našimi pričakovanji (od nepripravljenosti do skupinskega sodelovanja do spletnega vandalizma).

"Privilegij akademskega geta je, da je v njem meja med sfero delovne prisile in prostočasovnih hobijev zabrisana, in to je tudi glavni razlog za odločitev, da Wikipedijo posvojimo v fakultetnem seminarju."

Avtor[uredi]

Do 60. let 20. stoletja je bil fokus literarne vede usmerjen k avtorju, najbolj eminenten žanr pa je bil avtorska biografija ter raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov (Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Anton Ocvirk: Levstikov duševni obraz). Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pa je pozornost preusmerila k besedilu (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi: Lirika, epika, dramatika, zborniki Obdobja, Tone Pretnar: koncept ideala nepotvorjenega besedila). V 80. letih pa se pozornost usmerila k bralcu in razmerju bralca do besedila.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe, ali pa zaradi socialne skupnosti, ki ji pripadamo (Ivan Cankar: "za narodov blagor"). Etično sprejemljivo je le tisto pisanje, ki izhaja iz zanimanja za temo samo. Za tako ne velja pisanje in raziskovanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacijo rezultatov ali manipulacijo bralcev. Od neetičnih motivacij za pisanje je treba ločiti bolezensko motivacijo, ki je pisanje zaradi pisanja samega (skribomanija, grafomanija). V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, znanstveno (objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij) in strokovno (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo: učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji) ter publicistično oz. novinarsko (objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc).

Izbira jezika[uredi]

Pri izbiri jezika je najbolj smiselno, da upoštevamo namembnika . Če pišemo besedilo za globalno javnost, izberemo jezik večine, ki je angleščina. Če pa pišemo za domače občinstvo, pa pišemo v slovenščini. Nujno je, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja, kar naj upošteva tudi izbira jezika. Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju.

Vaje v pisanju[uredi]

Vsak pisec se mora naučiti, kako se izjave veže v besedilo. Včasih so se v šolah najprej učili pisanja s svinčnikom, peresom, danes pa bi morali otroke v prvih razredih osnovne šole učiti tudi uporabe tipkovnice. Piščevo osnovno sredstvo sta danes tipkovnica in miška s 110 gumbi, s katerima tvori besedila različnih vrst na zaslonu. Malčke je kljub prevladujoči uporabi tipkovnice vseeno potrebno navaditi na pisalo, saj se preko ročne spretnosti, krepi njegova inteligenca, pisanje z roko pa bolj pomaga pri pomnjenju. Tipkanje in pisanje spadata pod hapitične oz. tipalne izkušnje.

Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni treba več v celoti pretipkavati, ampak lahko le popravljamo napake za strojem. Pretipkavamo predvsem besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti. Te je potrebno digitalizirati in omogočiti javni dostop. Najbolj ustrezno spletišče je Wikivir, ki je od leta 2006 zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javnosti. Slovenščina je trenutno eden izmed 114 jezikov z digitalno knjižnico; 65 jih je v svojih jezikih.

Usoda avtorstva[uredi]

Razvojno je pojem avtorstvo eden starejših konceptov. Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja. Avtorji pa imajo svojo zakonodajo in so glede na organiziranost vplivnejši od bralcev (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija na pram bralskim krožkom, forumom).

Biti avtor/avtorica je včasih pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani in s svojimi deli konstituirati in kulturno emancipirati skupnost. Njihov ugled se še danes kaže skozi njihove zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo v avtorska besedila ("potvarjajo besedilo"). Nekateri avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali oz. odstopili materialne pravice zanj, npr. želijo objavljenemu besedilu preprečiti obtok med publiko. Take demonstrativne umike besedil s spleta lahko razumemo kot še zadnji obupni poskus avtorja brez bralcev.

Soavtorstvo[uredi]

Wikiji in druge oblike kolektivnega pisanja pomagajo pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja, Tujih posegov besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Pravila obnašanja soavtorjev so na Wikipediji dokaj utrjena, saj jih je oblikovala izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk. Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, ker pa gre za daljša besedila, kjer je avotrski delež posameznika očitnejši, predvidevajo seznam vseh, ali vsaj najplodovitejših, sodelavcev. Pravila soavtorstva niso določena, naj pa bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje. Tako je nastala tudi Nova pisarija. Avtor Miran Hladnik je uporabnico Petro Jordan nagovoril k doprinosu v knjigo, vsebino odstavka pa sta skupaj uskladila. Nestrinjanje z vsebino lahko izrazimo v debati Pod lipo. Avtorski napuh prišepetava piscem, da o svojem pisanju razmišljajo kot o zasebni lastnini in kontrolirajo dostop do njega. Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna besedila opremljena z licenco cc (creative commons).

Objavljanje[uredi]

Razen pri klasikih, pri katerih je dragoceno tudi rokopisno pisanje, je koncept avtorstva povezan predvsem z objavljanjem in številom objav. Danes to je objave laže priti kot včasih. Z internetom se je pomen izraza "postaviti besedilo" razširil. Nekdaj so besedila postavili stavci v tiskarni (iz rokopisov so jih pretipkali v stavni stroj, od koder so šla v tisk), danes pa izraz pomenil naložiti ("uploudati") besedilo na kak strežnik oz. spletno mesto. Moramo razlikovati med postavljanjem besedila na splet in objavljanjem. Če dokumenta ne kaže nobena povezava, ni vključeno v nobeno spletno kazalo ali nima dovoljenega indeksiranja, ga ne moremo šteti pod objavo, saj ga je na spletu skoraj nemogoče najti. Objaviti besedilo na splet pa pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, predvsem določa avtorjeva intenca. Če je bilo besedilo postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi in je ustrezno opremljeno (ključne besede v glavi, linki, kazalo, reklamiranje na forumih in v iskalnikih).

Množični um ali pametna množica[uredi]

= kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, pametna drhal, virtualna množica, angl. collective consciousness, group mind, mass mind, social mind, smart mob, virtual crowd ...

Je način organizacije znanja v informacijski družbi, pri katerem sodelujejo anonimni posamezniki, je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Cilj presega korist neki abstraktni, skonstruirani skupnosti (npr. naciji) in se prizadeva za korist vsakega člana skupnosti. Deluje proti hierarhiji, avtoriteti, je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira.

Splošno znanje deluje kot produkt dialoga med posamezniki in mora biti za razliko od materialnih dobrin zastonj. Wikipedio lahko po eni strani razumemo kot novodobno, nikoli prej videno organizacijo vednosti, po drugi strani pa kot nadaljevanje zgodovinskega prizadevanja za totalni, globalni, enciklopedični zajem človeškega znanja (Aleksandrijska knjižnica, Izidor Seviljski: Etymologiae, Francis Bacon: Descripto Globi Intellectualis - razsvetljenstvo: encyclopedism). Wikipedija se s svojimi 290 jeziki upira metafori babilonskega stolpa, saj je kljub množici jezikov zagotovljena primerljivost znanja, ki kliče k njegovi izmenjavi - prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.


V enciklopediji so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno. V Wikipediji abecedna razporeditev ni več pomembna, saj iskanje prepustimo algoritmom iskalnika. Verbalne in vizualne informacije se v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanje, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativne principu.

Množični um je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier. Menil je, da predstavlja grožnjo zahodni civilizaciji, enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki pa je označil za brezbarvne, brez konteksta, konformne, ker za njih ni nihče osebno odgovoren. Trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna. Res je, da je Wikipedija s svojo zastonjkarsko, volontaristično, kooperativno naravo huda motnja v kapitalističnem sistemu, ki hoče obravnavati znanje (informacije, knjige) kot potrošno prodajno robo. Očitek, da spletni enciklopediji ne gre za resnico, ampak za konsenz, ki ga oblikujejo najglasnejši in najbolj vztrajni sodelavci, pogosto vzdrži.


Lanierjevo nelagodje izhaja iz tradicionalnega pojmovanja množice, do katere goji nezaupanje, saj jo vidi v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov (crowd, mob, drhal). Postliberalna socialna teorija pa reje uporablja izraz multitude in je do množice veliko bolj zaupljiva, saj verjame, da se razsvetljeni avtonomni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti: skupnost je skupnost posameznikov. Množica se ukvarja s storitvenimi dejavnostmi in z duhovnim delom, deluje zavestno in dobiva status subjekta. Njena kolektivna komunikacija je temeljna oblika postmoderne ekonomije. Sodobna množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev, saj se je centralizirano določanje umaknilo sodelovalni komunikaciji.


Pametno množico je torej potrebno razumeti kot konstruktivno kreativno silo in način samorealizacije, samoorganizacije in samoregulacije družbe, ki se je odločila v obliki Wikipedije vzpostaviti repozitorij vsega človeškega znanja.

Wikipedija je oblika proizvodnega procesa, imenovanega množičenje (angl. crowdsourcing), pri katerem množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence[uredi]

Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja poznana pod imenom avtorske pravice (angl. copyright), ki si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem ter za realizacijo teh pravic. Zakonodaja izhaja iz izkušnje z natisnjenimi besedili in je v informacijski družbi vedno težje uporabna.

Creative commons[uredi]

= 'ustvarjalna gmajna'
Avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture in je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Je alternativni pravni koncept primeren za promet z besedili v digitalnem času.


Vrste licenc cc:

  • Priznanje avtorstva (attribution - BY) - delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja, dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način kot je tam določeno
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike SA) - izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela
  • Nekomericialno (non-commercial - NC) - Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje, izvaja in je uporabljeno za predelave le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
  • Brez predelav (no derivative works - ND) - Delo se lahko razmnožuje, razširja prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.


Licence cc so spremenljive. Licence cc uporablja medijska hiša Al Jazeera, Public Libary of Scienc, Bela hiša, spletišča Videolectures, Culture.si. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International licence, ki ima globalno veljavnost. Edini pogoj uporabe del s tako licenco je, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright[uredi]

Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo in grozi s sankcijami.

Avtorska zakonodaja (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo izvedenega dela). Bralec lahko z delom pod tako oznako počne marsikaj zasebno (kopira, predeluje), le v javnosti se kopije ali predelave ne smejo znajti.

Avtorske pravice so problematične, saj izhajajo iz treh spornih konceptov. 1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarjajo tvorca (avtorstvo), 2. zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega (najslabše internetu), ni kompatibilna z informacijsko družbo, 3. intelektualne proizvode obravnava kot lastnino in ne kot javno dobrino.

V ZDA je na začetku 20. stoletja bilo obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let, ob koncu pa povprečno 89 let po njihovem nastanku.
Produkti človeškega uma se bistveno ločijo od druge človeške produkcije. To je njihova nematerialna dimenzija, ki je copyright ne upošteva. Z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj. Specifični status informacij danes kliče po radikalno drugačni zakonodaji.
Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Lastnik avtorski pravic je avtor, dokler jih ta ne proda ali odstopi. Če delo nekdo ustvari v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji (to se potrdi v pogodbi). Partnerji pri skupinskem delu se običajno zavežejo s pogodbo; vsak od avtorjev lahko uporablja celotno delo po svojih željah, vendar polaga račune tudi solastnikom. Za javne predstavitve in razprave ni potrebno prositi dovoljenja, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten.

Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedene dela. Če so nastala z dovoljenjem avtorja, imajo status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Med avtorske pravice gre tudi pravica razmnoževanja in razpečevanja.

Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela).

Nakup knjige ne pomeni, da kupec svoj izvod zdaj lahko poljubno razmnožuje. To lahko počne le z avtorjevim izrecnim dovoljenjem ali z namenom poštene rabe (neprofitna, delu ne pade tržna vrednost).

Razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja velja za kršenje avtorskih pravic, tudi ko gre za majhen del izvirnika. Enako velja za uporabo kolegovega učnega materiala v razredu brez dovoljenja.
Zmotno je prepričanje, da je vse, kar se najde na splet, prost uporabno. Prosto uporabne so samo tiste redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Pri pojmu bralca so bila doslej pomembna predvsem teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila in bralske kompetence. S spremenjenim konceptom pismenosti pa je zdaj v ospredju pričakovanje po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij.
Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko "prosto dostopne". Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacijo in s tem začenjal krepiti pričakovanja njihove lahko dostopnosti in neplačljivosti. Prav tako ukinja staro slovensko skušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega "zunanjega". Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča. Hramba informacij je zaneslivejša na Wikipediji in Wikivirih kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča ne diskriminirajo slovenščine. Vključenost slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti simbolizirajo pri Googlu npr. dudli s slovenskimi motivi.
EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila.

Prosti dostop (angl. Open acces OA) je način objave del v znanosti, pri kateri je delo brezplačno dostopno vsakomur prek svetovnega spleta. Razikovati moramo med prostim dostopom in prosto vsebino (angl. free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.

Poznamo različne dostope do zastonj dokumentov:

  • zlati prosti dostop (angl. gold access) - prosti dostop zagotovi založnik, običajno recenzirani revijalni članki
  • zeleni prosti dostop (angl. green OA) - prosti dostop zagotovi avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij, običajno predobjave (članki pred recenziranjem) ali polobjave
  • sivi prosti dostop (gr. grauer Weg) - spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil, izvlečkov
  • hibridni prosti dostop - poleg zastonj spletnega dostop obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost (večino to velja za humanistične in družboslovne monografije)
  • zakasnjeni prosti dostop - objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga (npr. eno leto po objavi)
  • platinasti prosti dostop - publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen (slovenske znanstvene objave na spletu)

Prostodostopne revije lahko najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka. Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe[uredi]

Vse kar se zapiše za spletno enciklopedijo Wikipedijo takoj postane javna last. Večina člankov je skupinske narava in je glavnega avtorja nemogoče določiti, čeprav so vsi posegi natančno avtorsko dokumentirani. Kot privatno lastnino znanje pojmujejo avtorske agencije, založbe, novinarska združenja itd.

Aaron Swatrz je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in omogočil zastonj dostop do njih, za kar so ga založbe z milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Žalostno je, da šele tako dogodek ozavesti družbo o nuji, da obravnava znanje kor javno dobro. Plačevanje informacij in znanje je ovira pri doseganju idealne družbe samostojnih, kreativnih posameznikov.
Založbe in knjigarne obravnavajo knjige kot tržno blago, bralca pa kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti. Založbe so segment kulturne industrije, a v njihovem okviru ni mogoče pričakovati alternativne rešitve pojmovanja lastništva znanja. Založbe so preživeta oblika kulturnega posredništva. Njihova ciljna publika se oži na otroke in upokojence. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Steven Tötösy je preživeto obliko kulturnega posredništva poimenoval z izrazom "kolonializem znanja". Problem je iluzija avtorjev, da jim bodo založbe pomagale do bralcev, kar pa še zlasti ne velja za znanstveni tisk. Da lahko zahteven znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji (npr. Slavistična revija leta 1991). Argument založb je ohranjanje delovnih mest v založništvu, s čimer postavljajo cehovske interese pred javni interes.

Nov način znanstvenega publiciranja so "predatorske založbe", ki ukinjajo monopol založniških korporacij. Revije so na splet postavljene po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj). Urednike novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, namesto uredniškega honorarja jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (npr. Google Učenjak), ker poskrbijo za vidnost objav in ne pretiravajo s stroški.

Repozitorij[uredi]

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Manj pomembna je branost objave, ki se meri s številom dostopov na stran, lahko tudi s številom klikov na objavi. Podatki o citiranosti se lahko razlikujejo od podatkov o branosti.

Repozitoriji imajo vgrajeno funkcijo štetja objav. Obisk vsake spletne strani se da meriti z zastonj števcem dostopa ali z Googlovo analizo obiska (Google analytics), ki je bil ustvarjen za podjetnike, prav pa lahko pride tudi raziskovalcem. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji. O njeni koristnosti ni nobenega dvoma, manjka le finančni dogovor, ki zaenkrat še ni mogoč, ker se išče poslovni model, ki temelji na ekonomskih (komercialnih, industrijskih) kategorijah, medtem ko bi morali na objavljanje gledati s komunikacijskega (postindustrijskega, nekomercialnega) vidika. Za porazdelitev stroškov, bi bilo sprejemljivo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet. V Sloveniji funkcionira avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici.

odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in plačati. Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine, zahteve po prostem objavljanju in dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.

Glavni namen repozitorijev je arhiviranje diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Mednarodni repozitorij (npr. DRYAD) imajo objave za uporabnika v prostem dostopu, vendar pa morajo postavitev tekstov in vzdrževanje avtorji, založniki ali uredništva plačati.

Pri tiskanih besedilih, mora avtor prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu dovoljuje vzporedno spletno objavo. S časopisi, ki smo jih poznali do zdaj, je konec. Slovenski časopisi so dostop do svojih spletnih arhivov pogojili s plačilom.

Slog pisanja se pri objavljanju na spletu do neke mere spremeni, saj množica bralcev iz drugih disciplin narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa. To si lahko privoščijo samo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo, saj slogovni okrnitev pomeni tudi omejevanje strogega znanstvenega izraza.Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano. Najprej so honorarje ukinili pri znanstvenih revijah, danes pa avtor znanstvene knjige pogosto namesto honorarja dobi nekaj avtorskih izvodov. Dostop do državne subvencije je čedalje težji, zato avtorji založbam že pomagajo z denarjem, ki so ga za natis dobili v okviru svojega raziskovalnega projekta. To sodi že v princip zlatega OA ("avtor plača").

Vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papir in vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije.

Spletni forum SlovLit (1999-) z vsakodnevnimi sporočili skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Forum goji princip skupnega dela in komuniciranja.Uresničuje tudi princip internacionalnosti in interdisciplinarnosti. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan.

Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Sabotaža sodobne informacijske družbe boleča na področju slovenske avtorske zakonodaje in zakona o varstvu osebnih podatkov. Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja: strah pred njihovo velikostjo, izvor iz Amerike, konkurenca domačim podjetjem te vrste, strah pred digitalno tehnologijo vobče. Vsem je skupno nezaupanje v dobre namere takega početja. Prizadevanja digitalizacije ni v komercializacije, monopolizaciji, kopičenju in profitu, ampak v lajšanju človekove eksistence. Želijo doseči kvalitetno osnovno izobrazbo, spolno enakost, enakomernejšo razporeditev bogastva na svetu. zagotoviti okoljsko trajnost ...

Paziti moramo, da ne zamenjamo posamičnega s privatnim, zasebnim in sebičnim, kar počne zakonodaja. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti in uresničevanje samosvojih želja, ampak je zainteresiran za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja. Enako moramo paziti, da ne enačimo javnega in skupnega. Poleg splošno javnega, ki nam ga pred očmi postavljajo mediji (RTV, estrada, žurnalizem), obstaja tudi posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij, knjig).

Slovenski urad informacijskega pooblaščenca daje idealu nedotakljive zasebnosti prednost pred javnim kulturnim interesom (primer Googlovega Street Viewa, Nove besede, spletišča Burger.si). Zavzemajo se za privatizacijo informacij, kar je v škodo javni blaginji.

Kredibilnost[uredi]

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Za samozaložniški natis je vendarle še treba seči v žep, za objavo na spletu pa niti to ne več. Ovire nastopijo samo, kadar imamo ambicijo objaviti na osrednjih mestih (v dnevnem časopisu, strokovnih revijah, nastopiti v osrednji informativnih oddajah na TV ipd.), kjer uredniki izbirajo in odločajo med informacijsko ponudbo. Razen izjeme ravno omenjenih mest, lahko vsakdo objavi vse. Zato smo danes prisiljeni samostojneje presojati o verodostojnosti objav. Kar ni tako težko, če uporabljano zdrav razum in preverimo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je bila informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se avtor sklicuje - ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali spletu.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznani in za katerega domnevamo, da si bo privoščil zavajanja bralcev. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Če je nekdo mojster na svojem področju, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju.

Aktivizem[uredi]

V 70. letih so slovenske humaniste vzgajali v humboldtovski veri (princip, ki združuje raziskovanje in poučevanje), da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje te radovednosti pa njen smoter. V 80. letih pa so pod vplivom ameriške pragmatične znanosti radovednost vpregli za dosego plemenitih socialnih ciljev - človeška dostojnost, pravično in kvalitetno življenje (raziskovanje redkega jezika je smiselno le, kadar se hkrati zavzema za kulturno preživetje skupnosti njenih govorcev).

Sprememba v dojemanju znanosti – objektivno znanstveno spoznavanje človeških zadev ni mogoče, saj ga moti raziskovalčev interes, kar pa hromi željo po objektivnem spoznavanju in reševanju problemov. Znanstveno raziskovanje je v končni manipulativno, od tod je mogoče razumeti močno ideologiziranost literarnovednih šol (feministične, črnske, marksistične, dekonstrivistične ...), ki glavne cilje vidijo v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta. Literarna besedila so uporabile samo za zgled, pisci pa po večini niso bili literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki itd.

Aktivist je v splošnem tisti, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in kontaminira tudi znanosti in njene inštitucije. Aktivizem ne velja nujno le za napredna družbena gibanja, saj nezanemarljiv delež konzervativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Aktivizem v znanosti kompleksno problematiko reducira na preproste, manihejske pole in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa dejstva, ki bi škodovala njegovi intenci. Aktivizem ne mara statističnih podatkov in objektivnosti. Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki pomeni odmik od predmeta opazovanja, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, ta pa je mogoča edino iz vere v samo svoj prav. Brez kritične refleksije pa ne bi bilo humanistike, tako je aktivizem nezdružljiv s humanističnim prizadevanje, v znanstveni komunikaciji pa nesprejemljiv. Christian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. Pozitivna stran kritičnega mišljenja je zavzemanje za pravično družbo (sklicuje na Marxa), negativna pa redukcionistična predstava o svetu, ki ga naprej poganjajo nasprotja med maloštevilnimi privilegiranimi in glavnino (99%) izkoriščanih. Medije razume kot orodje kapitalizma, kolonializma, izkoriščanja, neenakosti in je zato nezaupljiva do novih oblik komunikacije in tehnologije. Pri kritičnem mišljenju biti kritičen pomeni biti nezaupljiv, je pesimistični pogled, ki dvomi o človekovi zmožnosti in pripravljenosti za popravljanje sveta na boljše. Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti. Pretirano oblikovanje kritične zavesti ustvarja podobo volčjih odnosov v družbi. Izhodiščna zaupljivost v dobre namene vseh ljudi je še kako potrebna.

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost po eni strani avtorju podeljuje legitimiteto njegovih objav, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet. Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij.

Domnevamo, da so starejši dokumenti že prestali kritične presoje in so zato njihove informacije zanesljive. Toda te je potrebno primerjati s tistimi objavami, kjer lahko informaciji ves čas ažuriramo (npr. Wikipedija).

Litorarnovedne informacije moramo preverjati in filtrirati. Članek z naslovom Cankarjeva smrt je bil politični umor je objavil Dimitrij Kebe. Ob odkritju se ni oglasil noben predstavnik "uradne" literarne vede ali cankaroslovec, prav tako je bil članek objavljen na spletišču slovenskega nacionalne združenja Hervardi.si. Spletna stran političnega radikalnega združenja torej ni prostor, kjer bi lahko pričakovali nevtralne informacije, ampak le take, ki so v njenem političnem interes (avtohtonost Slovencev ipd.). Taka primera sta še oznaka Prešerna kot kranjskega pesnika in članek v reviji Za srce, ki omenja neresnične podatke o izvoru imen.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcijo kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. Recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih s porastom objav in števila nepoznanih piscev.

Recenzenti lahko na novih, mejnih ali zelo specializiranih področij pogosto spregledajo pomemben prispevek mladega raziskovalca in zavrnejo kvaliteten članek. Zaradi pristranskosti znanstvena skupnost išče alternative – javno recenziranje (angl. open review, open peer review, anonimous peer review. Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma. O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. Anonimiziramo lahko tudi besedilo z brisanjem lastnosti dokumenta.

Recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem, za katerega se odločajo najpogosteje. Uredniki pri tem sporočijo recenzentske pripombe, dopolnila in komentarje in prosijo avtorja, če jih upošteva. Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo avtorju takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila[uredi]
  • poznavanje razlike med vezajem (-), pomišljajem (–) (<Ctrl> in <->) in dolgim pomišljajem (—) (<Ctrl> + <Alt> + <->), kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično
  • zaimek le-ta namesto tale je papirnat, značilen za pisna besedila, veča razpoke med govorjenjem in zapisanim sporočilom
  • nestični dolgi pomišljaj stoji med povedmi, ne znotraj povedi, kadar členimo dolge odstavke, ki jih ne želimo ali ne smemo razbijati na manjše, v opombah, ki niso odstavčno členjene
  • Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«).Pritisk na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice bo na zaslon priklical narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo (") in je nekakšna emulacija tistega edinega narekovaja, ki ga je bilo mogoče natipkati na mehaničnem pisalnem stroju. Tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske.
  • odvečno je na drugi strani postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk. Podvajanju označevanja se izognimo tudi, kadar uporabimo kratico t. i., in v tem primeru opustimo narekovaje (t. i. »smejkoti« --> t. i. smejkoti).
  • včasih so postavljali piko na koncu naslovov, dilema pri prepisovanju tekstov, ali naj se držimo nekdanjega pravopisa ali naj jih posodobimo
  • za dvopičje ne bi bila potrebna posebna pojasnila, če ne bi rabo tega ločila v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss, ki dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. (Kranj : Gorenjski tisk, 1999 --> Kranj: Gorenjski tisk, 1999)
  • pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika --> Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika)
  • na tem mestu je odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam (Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. --> Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika).
  • tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd., je nestično ločilo, pred katerim ni vejice
  • vprašaje in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj
  • podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka, včasih je opaziti rabo podpičja pred linearnim naštevalnim nizom, ki pa ni utemeljena, saj imamo za to dvopičje
Velike začetnice[uredi]
  • naslovi kolon velika začetnica (npr. Januar | Februar | Marec ... ali Protagonist | Antagonist | Stranske osebe)
  • celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena
  • v alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo, Vendar morajo biti potem take vse alineje, vnasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko
  • nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico
Drugo[uredi]

Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna (Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški). Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost[uredi]

Besedila moramo znati obravnavati pravopisno in po tehnični plati, pri čemer je nujno je upoštevanje tehničnih parametrov, ki jih diktirajo uredniki. Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam (brez računalnika ne gre).

Formati besedil[uredi]

Pisec mora razlikovati med računalniškimi formanti besedil. Prepoznamo jih po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt - golo besedilo, za pošiljanje pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (SLovlit) ali pri pisanju račnnalniških programov, koda spletne strani ali wiki strani se v editoriji kaže v obliki golega besedila
  • doc, docx, rtf ali odt - obogateno besedilo, rtf je nekomercialno oblika formata doc, sprejemljiv samo v primeru enostavnih in kratkih besedil
  • htm ali html - spletno besedilo
  • pdf . natisljivo besedilo, ni priročen v fazi recenziranja, ker spremembe dokumenta niso mogoče
  • besedila na wikijih (v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje) nimajo končnic
Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo v okno, ki se odpre s klikom na zavihek Uredi. Lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni in ga na koncu prenesemo na wikistran.

Pravila osnovnega oblikovanja:

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ''xxx'', krepkega pa s tremi '''xxx'''
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaj [[xxx]]
  • sliko vstavimo preko menija
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih.

Vaje v wikijih[uredi]

Napotki za pridružitev pišoči wikimnožici:

  • prijavi se na Wikipedijo
  • preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka (na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo)
  • popravi pravopis in slog v nakljulnem članku
  • s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojem)
  • dodaj povezave v Cobiss
  • popravi članek, ki je označen kot škrbina
  • poenoti citiranje v članku
  • napiši samostojen članek o temi, ki jo poznaš
  • povezavo na članek vpiši v čim več povezav

Najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji:

  • preintenzivno členjenje na odstavke
  • mašila, ki jih enciklopedični slog ne prenese
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
  • dobesedno prevajanje iz drugih jeziko

Pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena. Namesto jeze naj raje izrazi hvaležnost za tuje posege, tako da v zgodovini strani na koncu alineje s tujim prispevkom klikne na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipkoali preko menija (Pregled>Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži posege v besedilo: črtanje, dopolnila, zamenjave. z enim samim klikom lahko sprejme ali razveljavi vse popravljavčeve popravke.

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

  • na pogovorni strni besedila
  • na pogovorni strani avtorja
  • če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: <!-- komentar -->
  • s predlogo: {{redakcija|beseda z naapako|beseda s popravljeno napako}}

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Strokovno besedilo sklicevanje na druge (»kakor je že dejal«, »kakor trdi«, »kot je zapisal«) napravi prepričljivejše. . Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomljive. S citati avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo in svojo intelektualno superiornost in umešča besedilo v kontekst.

Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja. Pisanje s ciljem ohranjanja, osveževanja in prenašanja stare kulturne vednosti iz generacije v generacijo bolj zavezano sklicevanju na predhodno vednost kot tisto humanistično pisanje, ki mu gre za produkcijo novih spoznanj.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Koncept avtorstva ima tak pomen, ker so v preteklosti novo znanje producirali in ga z zapisovanjem prenašali le redki posamezniki, danes pa za objavljanje skorajda ni ovir. Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziramo anonimnih posameznikov iz množic. Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije.

V 80. letih 20. stoletja so avtorska dela prihajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes pa so njihovo pot do proste uporabe podaljšali na 70 let po avtorjevi smrti. 70-letna zapora velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti. V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti.

Princip proste dostopnosti znanja vedno bolj zagovarjajo podjetne univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno kaznivo pa ni.

Prepisovanje[uredi]

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Tako početje v naši kulturi velja za nemoralno, nima pa vedno pravnih posledic (pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, kadar tekst, iz katerega se črpa še ni v javni lasti. Pri prepisovanju je narobe, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, več stavkov ali celotno poglavje.

Prav mogoče je, da pride v prihodnosti do močnih sprememb strokovnega bontona, ki kopijo ceni bolj od originala. Etimološko kopija izhaja iz besede copia, ki pomeni obilje, blagostanje.

Plonkanje kot načrtna strategija se včasih dogaja med akademskimi kolegi (intelektualna kleptomanija, parazitiranje na temah kolegov ali sovražno prevzemanje teme). Težko ga je dokazati, saj ti tuje znanje uporabljajo v parafrazah in tuje misli preoblikujejo po svoje. Ignoranca (prispevkov domačih avtorjev) je še hujša hiba domačega strokovnega angažmaja.

Zahteva po izvirnosti velja tudi na literarni sceni. Naslovov in slogov ni mogoče patentirati, olastniniti ali jih privatizirati, ker je plagiatorstvo zato težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravah.

Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]

Citatni indeksi (angl citation index) je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali (pogosteje citiranje) objave od manj pomembnih. Citatni indeksi SCI, SSCI, AHCI; Scupus in WoS upoštevajo na Slovenskem. Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (angl. Google Scholar), ki pa ji očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav (uradniki na znanstvenem ministrstvu ga ne upoštevajo). Zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine in iz revij, ki jih samostojno skenira. Ponuja pregled nad citatnostjo in izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) ter i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).

O citiranosti slovenskih raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in Sicrisu. Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.

Tradicionalna humanistika ni naklonjena merjenju in številkam, odpor pa stopnjujejo tudi komercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve, njihova anglocentričnost in omejitev na novejše publikacije. Odpor do merjenja je odpor do znanstvenega pristopa nasploh. Meritve je potrebno izboljšati, ne pa jim nasprotovati.

Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke (kriteriji: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost). Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo, da bi bil ta čim višji, revije spodbujajo citiranje. Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (angl. impact factor IF) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, vplivnosti znanstvene revije. Prvi in najbolj poznan način izračunavanja IF je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava v naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI citatnem indeksu. Izračunana številka pomeni povprečje citiranosti na članek.

Pomanjkljivost meritev je njihova kulturna pristranskost. Skoraj vse meritve, ki jih zajema, so z angleško govornega območja in ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami.Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se vsaj v Evropi taka širitev merila odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha.

Prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah zelo razpaslo (mlajše revije, drugi jeziki, kot je angleščina). Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF (prosta dostopnost objav na spletu pod licenco cc, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare objave). Dvomi o faktorju vpliva kot merilo kvalitete člankov so priperjali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani PageRank, ki rangira spletne strani glede na število povezav nanje oz. s kombinacijo obeh algoritmov. Obeta se še en akademski citatni indeks v okviru Open Citations Project (Open Citations Corpus OCC).

Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, o številu klikov na članek, med Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Najkvalitetnejše znanstvene revije, v katerih objavljajo slovenski zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revije
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica
  • Otrok in knjiga
  • Sodobnost
  • Dialogi

Slednje tri ne prinašajo veliko točk, a so relavantne za posamezna področja.

Tuje razprave o slovenski književnosti:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
Citatni slogi[uredi]

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde. Glavni citatni stili naj bi bili:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistka)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski
  • poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turbian, MHRA itd.

Humanistični pisci in uredniki se po večini odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom. Čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovu dela v kratkih sklicih.

MLA-slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15.Tisk.
kratki sklici: (Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)

Čikaški slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.
kratki sklici: (Perenič in Hladnik 2010, 7)

Ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov

glede na vrsto objave še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi
  • knjiga: kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
  • članek v zborniku: naslov zbornika, kraj, založba, letnica, stran
  • članek v reviji: naslov revije, letnik, številka, letnica, stran
  • članek v časniku: naslov časnika, datum, stran
Tehnika citiranja[uredi]

Citat je iz dveh delov, iz navedenega besedila in iz navedbe vira. Dobesedni navedek pisec loči od lastnega besedila z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali. Kazalka je lahko v obliki opombe (pod črto na dnu strani), kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju v seznamu literature) ali neposredne povezave na vir (bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano).

Opombe[uredi]

Prevlada čikaškega sloga s kratkimi sklici v oklepajih je izpodrinila uporabo opomb pod črto na dnu strani ali na koncu članka. Tradicionalna opomba na koncu strani ali kratki sklic namesto opombe sta sprejemljiva, nesprejemljiva pa je opomba s kratkim sklicem.

Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V opombah so navedena dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano. V Spisovniku sta v poglavju Opombe zapisani dve prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke (npr. xxxx,[1] xxxxxx,[2] xxxxx,[3] xxxx,[1]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,[1][2][3]). Obe stari prepovedi Wikipedija ukinja.

V Novi pisariji so opombe na koncu, za tiskano obliko pa je bilo potrebno opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) ali
»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)
Označevanje navedkov[uredi]
  • narekovaji
  • odstavek in drugačen črkovni rez
  • izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanj

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami, namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo[uredi]

V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Danes marsikje med referencami že prevladujejo spletne, saj na spletu lahko najdemo tudi skenirane knjige in revije. Namen citiranja je preverjanje prepisanih informacij, pri tem imajo prednosti tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive.

Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih (v tiskani in v digitalni obliki) in v različnih verzijah (v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah). Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa pač najbolj utrjen in ker se nam zdi, da je natisnjeni tekst trajnejši. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura[uredi]

Nesmiselno je ločeno navajanje virov (posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta). Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri so gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretični ali metodološki pripomočki (orodja) za raziskavo. Kratkih sklicev ni smiselno deliti na vire in literaturo.

Zaslon in papir[uredi]

Trenutno slovenski literarni zgodovinarji pišejo večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo, saj za natisnjeno objavo lahko pričakujejo točke, od katerih je odvisna njihova profesionalna usoda. Ker se morajo danes strokovnjaki vsakokrat potruditi prepričati v svoj prav, raste potreba po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na spletu.

Cenijoo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek. Dostopne postajajo cene unikatnih tiskov. Uporabnik si npr. na Wikipediji označi družino gesel, program mu jih pomaga vkomponirati v knjižno obliko in poceni narejena knjiga ga čez nekaj dni čaka v poštnem nabiralniku. Naše bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati.

Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka), zato oprema citata s podatkom o lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča. Kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>). Prednost spletno dostopnih besedil je, da so povezave (na avtorja, fakte, objave), na katere se sklicujemo, neposredne.

Razlike med navedbe knjige na zaslonu in papirju so videti takole:

Zaslon: oštevilčeno, ni potrebno postavljanje priimka pred ime in razporejanja po abecednem zaporedju avtorjev, lahko razporedimo: po številu sklicev, po pomembnosti, kronološko, geografsko zadovoljimo samo z navedbo avtorjevega imena, naslova dela, letnico izida in povezavo na Cobiss, pri seznamih del enega avtorja pa samo z zadnjimi tremi podatki.

  • Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)

Papir: alineje Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine.' Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev, saj so ti preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi[uredi]

Podatke o publikacijah smo nekoč prepisovali z naslovnic (nepa s platnic!) in iz kolofona. Manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

  • polni
  • ISBD
  • COMARC

Vsi načini so za naše potrebe preobširni in prenatančni, ločila pa moramo razumeti kot separatorje med podatkovnimi polji. Podnaslove v Cobissu reproducirajo dosledno z malo začetnico, česar ne bomo nekritično prevzemali. Najkrajši in najuporabnejši je zapis v formatu ISBD.

MLA-jevega predloga, da dopisujemo na koncu navedbe podatek, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd., ne bomo upoštevali, ker je iz oblike zapisa in njegove vsebine ponavadi jasno, za kaj gre. Samo kadar bi se utegnil poroditi dvom o tipu objave, vrsto medija izrecno navedemo.

Knjiga[uredi]

Na zaslonu:
* Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Na papirju:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili:

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1907. {{COBISS|ID=39746049}} [[:s:sl: Življenja trnjeva pot|Wikivir]].

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo. Na papirju pa bo navedek brez alineje in namesto povezave oznaka, da je knjiga dsotopna tudi na spletu.

Knjiga na bralniku[uredi]

Izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. Zato raje citirajmo z dLiba ali Wikivira kot s Kindla in drugih bralnikov. Elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, zato je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani. Pri citiranju iz njih na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo, ker besedila niso pagirana.

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Če je besedilo doživelo ponatis, si med referencami privoščimo kar stavčno pojasnilo:

  • Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.
Članek v zborniku[uredi]

Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa: zapis o članku in zapis o zborniku. Povezavo na spletno objavo lahko skrijemo v naslov ali pa jo dodamo na koncu, kot smo to storili pri knjigi.

  • Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman. Mednarodni simpozij Obdobja. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.
Poglavje[uredi]

Potreba citiranja poglavja iz knjige nastopi samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.

  • Jože Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Spremna beseda[uredi]
  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. (COBISS)

Nenaslovljena urednikova spremna beseda na zavihku romana:

  • Ivana Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)
Razprava v reviji[uredi]
  • Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365-382. (COBISS)
  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1-22. Tudi na spletu.
Članek v časniku[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. . Pred datumom ni ločil!

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20.8.1998. 13.
Članek na dLibu[uredi]

Na dLibu imajo posamične avtorske objave urejene metapodatke, cele številke pa ne, in je potrebno posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Spletno lokacijo lahko postavimo v naslov članka, na stran v reviji ali na koncu navedka.

  • Ivan Pregelj. Mahnič - slovenski listkar. Dom in svet 34/1-2 (1921). 28-30.
Enciklopedijsko geslo[uredi]

Sklicevanje na slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl:

[[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]]

Wikipedija ponuja dovolj zgledov za sklicevanje zunaj Wikipedije. Najdemo jih pod zavihkom Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX.

Ne navajamo avtorja! Prav tako ga ne zamenjamo s Sodelavci Wikipedije. Nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval. Datum je zabeležen na dnu članka (»npr. čas zadnje spremembe: 09:23, 24. nov. 2016.«). Iz tega zapisa uporabimo samo dan, mesec (v nominativu/genitivu/okrajšanega) in leto.

Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo po analogiji z navajanjem časnikov brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov:

Na papirju hiperpovezave ni, možni pa so, tako kot na spletu, različni zapisi spletišča:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

3 pomembni viri za biografske članke:

  • Slovenski biografski leksikon
  • Primorski slovenski biografski leksikon
  • Slovenska biografija

Vsi trije bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU in se bo v prihodnje sklicevali samo nanj:

Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
Forum[uredi]

Sporočilo v rubriki Knjižni molji na forumu MedOverNet:

Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit:

Spletni tečaj[uredi]

Izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj. Courseri in edX sta podobni spletišči z (deloma) prosto dostopnimi predavanji.

Blog[uredi]

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Taka avtorska rubrika ima v zgornjem primeru naslov Za narodov blogor. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču[uredi]

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo. Če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo.

  • Miran Hladnik: Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82.
  • Iztok Snoj. [www.gore-ljudje.net/novosti/24275/ Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let.] Četrtkova zgodba. gore.ljudje.net 7. jun. 2007.

V tisku:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

ali

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Če članek vsebuje podnaslov, ga od naslova ločimo z dvopičjem.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Primer: zapis o Turnškovem romanu v podatkovni zbirki slovenskega zgodovinskega romana

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]

Bogato nahajališče informacij, ki jih Cobiss ne razkrije, je katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.
Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

Zemljevid[uredi]

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo, v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev. Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje ažurirana.

Poglejmo si še možnost sklica na posamezni spomenik v sloju:

Fotografija[uredi]

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2:' itd. V natisnjenih monografijah pa je pogosto na koncu objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Wikiji ne številčijo slik samodejno, tako kot znajo številčiti naslove ali alineje. Na vire se sklicujemo pod sliko.

Grafikoni in tabele – njihove vire prav tako kot pri fotografijah navajamo pod njimi. Avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, je potrebno navesti.

Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti.

V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji, ki se glede avtorskih pravic obnaša bolj papeško kot papež, smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste, ki so izrecno označene kot javna last. Fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
Risba[uredi]

Risba Anubisa: Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom. Sliko je s podatki opremljalo še devet wikipedistov, vendar je avtorstvo prvega, ki jo je postavil, neproblematično.

Glasbeno delo[uredi]

Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu:

Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

Prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine bomo citirali z režiserjem na prvem mestu:

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Pri filmih, ki niso prepoznavno »avtorski« (mogoče je take narave tudi film Triglavske strmine), ime režiserja na prvem mestu mirno izpustimo in ga navedemo v najboljšem primeru med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Tako obsežno mesto, kot je Wikipedija, kliče po dokaj jasnih pravilih obnašanja, če se hoče izogniti očitku neurejenosti in s tem neverodostojnosti.

Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih, dodati pa je treba specifične zahteve tega spletišča:

  • da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  • Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Slovenski napotki za navajanje postavljajo založbo pred kraj.

Slavistična revija[uredi]

Ob prelistavanju[uredi]

Slavistična revija po zunanjem videzu drugačna od običajnih revij, ki je lahko kupujemo v trgovinah. Je manjšega formata in ima obsežnejše število strani. Tudi znotraj je revija drugačna. Članki so daljši, znanstveni, napisana pa so bolj strokovno kot publicistično. Presenetilo me je tudi število tujejezičnih člankov. Na prvi pogled pa me izgled revije ni tako zelo presenetil, saj sem v rokah že imela par izvodov Slavistične revije, ki sem si jo izposodila v knjižnici.

Ob branju[uredi]

Članek Nezakonske hčere hrvaških (književnih) mitov in (političnih) travm hrvaške etnologinje Renate Jambrešić Kirin govori o knjigi Natke Badurina z naslovom Nezakonite kćeri Ilirije (Nezakonske hčere Ilirije). Knjiga je bila leta 2010 v Pazinu na mednarodnem srečanju založnikov Pot v središče Evrope nagrajena kot najboljša znanstvena študija o istrski temi. Avtorica knjige v petnajstih razpravah iz feminističnega zornega kota obravnava književno kulturo in ideologijo 19. in 20. stoletja na Hrvaškem. Delo osvetli vlogo književnikov v času hrvaškega preporoda, z diskurzom družbenega spola pa razkraja ideologije devetnajstega stoletja in mite "travmatiziranega" dvajsetega stoletja. Avtorica članka delo Nezakonite kćeri Ilirije označi kot plodno prepletanje zagrebške komparativistične šole z zornim kotom tržaškega življenjskega okolja.

Slovarček[uredi]

Slovarček novih besed[uredi]

A

  • abdikácija - odpoved kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstop
  • abstrahírati - ne upoštevati, v mislih izvzeti kaj, odmisliti
  • afazíja - med. izguba sposobnosti govorjenja
  • afinitéta - 1. podobnost, sorodnost // nagnjenje, naklonjenost; 2. kem. sila, ki veže atome v molekule
  • aforízem - zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek
  • Ahriman - perzijski bog hudobije in teme
  • anahorét - puščavnik
  • anka - velikanska ptica iz perzijske bajke
  • antagonízem - nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej
  • arzenál - 1. skladišče orožja in vojaške opreme, orožarna; 2. z rodilnikom velika množina
  • atavízem - ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
  • avtodafé - v času inkvizicije javno sežiganje krivovercev in krivoverskih knjig

B

  • bájati- 1. pripovedovati, navadno neverjetne stvari; 2. zastar. prerokovati, čarati
  • baržúnast - žametast: baržunast telovnik // ekspr. podoben žametu
  • batík - tekst. tkanina z vzorci, potiskanimi s pomočjo voska
  • blasfemíja - sramotenje boga, bogokletje
  • blazíran - ekspr. čustveno otopel, izživet, naveličan
  • bonaca - popolnoma mirno morje ob brezvetrju
  • bravúren - 1. ki izredno, zlasti tehnično obvlada kaj; spreten, dovršen; 2. pogumen, drzen

C

  • credo in krédo - 1. rel. latinska molitev pri maši z začetkom ● prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno, 2. knjiž., navadno s prilastkom načela, nazori, prepričanje

D

  • deklasirati - preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred
  • denunciánt - kdor denuncira, ovaduh
  • devíza - življenjsko vodilo, geslo
  • desideratum in deziderát - zaželena stvar, zlasti na kulturnem področju, želja
  • dihotomíja - delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela
  • diletánt - kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim, amater
  • diseminácija - izkazovanje, posredovanje, razširjanje informacij
  • ditirámb - 1. pri starih Grkih zborovska pesem v čast bogu Dionizu: prepevati ditirambe , 2. lit. pesem, ki proslavlja kako osebo ali predmet, slavospev

E

  • egalitarízem - nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
  • ekvilibrístika - artistična ravnotežna spretnost
  • emulácija - posnemanje
  • epigón - kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti
  • epohálen - ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva
  • ergonomija - prilagoditev delovnega okolja uporabniku
  • eshatologíja - nauk o zadnjih ciljih življenja in sveta

F

  • fámulus - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
  • fanál - svetlobno znamenje; svetilnik
  • fatalízem - verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo
  • feják - brezskrben, veseljaški človek
  • feljtón - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
  • filíster - slabš. samozadovoljen, v mišljenju in dejanju omejen človek

G

  • garnírati - okrasiti, olepšati
  • góščar tudi góšar - 1. nar. gorenjsko partizan: včasih so se oglasili goščarji tudi v vasi; 2. lov. gams, ki živi v goščavah pod gozdno mejo:

H

  • haciénda - v latinskoameriškem okolju veliko posestvo
  • hajdúk - pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov; pesmi o hajdukih 2. slabš. cestni ropar, razbojnik
  • hándžar - v orientalskem okolju enorezen bojni nož
  • hin - utrujen, izmučen, iztrošen
  • húmbug - prevara, goljufija, slepilo

I

  • iblájtar- 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže; 2. osovražen predstavnik oblasti
  • imanénten - ki je v čem neločljiv, opredeljujoč del, notranji
  • impertinénten - knjiž. predrzen, nesramen
  • iniciácija - pri nekaterih primitivnih ljudstvih obredno sprejemanje mladine med odrasle, uvajanje
  • inêrcija - stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
  • interpelácija - zahteva stranke, skupine poslancev v parlamentu, da minister, vlada odgovori na vprašanja v povezavi s svojo politiko
  • invokácija- prošnja muzi pesništva za pomoč, navadno v uvodnem delu epa
  • izsmejáti - sméjem dov. redko s smehom, posmehom pokazati odklonilen odnos

J

  • jurídičen - nanašajoč se na pravo

K

  • kapitélka - velika črka v velikosti male
  • kazálka - lingv. beseda, znak, ki opozarja navadno na pogostejšo, nevtralnejšo besedo
  • klèn - sladkovodna riba z veliko glavo in zlato rumeno liso na bokih
  • klén - 1. knjiž. čvrst, krepek // nazoren, sočen; 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln
  • kolizija - navzkrižje, nasprotje dolžnosti, interesov // istočasnost, hkratnost česa
  • kolorít - 1. um. barve, barvni odtenki (na sliki); 2. knjiž. izrazite poteze, značilnosti
  • kompilírati - izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
  • konfórmen - ki je v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami
  • kontaminírati - spojiti, združiti: različne stile
  • kontúra - nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris
  • kóitus - knjiž. spolna združitev
  • kolportáža - prodaja časopisov, revij po ulicah, v trafikah, kioskih
  • kulminácija - višek, vrhunec
  • kurzíva - tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami

L

  • laténten - ki obstaja, a se na zunaj (še) ne opazi, ne vidi; prikrit, skrit

M

  • madrigál - glasb. večglasna vokalna skladba posvetne vsebine, zlasti v drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja // lit. kratka lirska pesem posvetne vsebine, zlasti v renesansi
  • maligán - 1. agr. enota za merjenje količine alkohola v alkoholnih pijača // mn., pog., ekspr. alkoholna pijača: kmalu je začutil učinek maliganov; 2. kem. priprava za določanje molekulske mase ali koncentracije raztopljene snovi glede na vrelišče
  • maksíma - življenjsko vodilo, geslo
  • matinéja - dopoldanska kulturna prireditev, zlasti filmska // zastar. jutranja halja
  • miljé - stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje
  • mimikríja - biol. pojav, da je nezavarovana žival po obliki, barvi ali obnašanju podobna živali, ki ima nevaren obrambni organ
  • metempsihóza - zlasti v brahmanizmu, budizmu in pitagorejstvu prehod duše po smrti v drugo telo, živalsko ali človeško; preseljevanje duš
  • mizanscéna - gled. razporeditev igralcev v prostoru in podrobna določitev gibanja, govorjenja glede na vsebino in idejo dela
  • modifikácija - knjiž. sprememba, preoblikovanje, prilagoditev
  • Mojre - grška boginja usode
  • minuciózen - zelo podroben, natančen

N

  • nadéja in nádeja - star. upanje, pričakovanje
  • nebeščàn - kdor po smrti biva v nebesih
  • nájga - nar. ostanek vina (v sodu) // ostanek česa tekočega sploh
  • narícati etn. izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo

O

  • okoréti 1. otrpniti, odreveneti: prsti so mu od mraza okoreli // med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv; 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti
  • opáž - 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje; 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov
  • opuščaj - grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke
  • oslèz in osléz- bot. zelnata rastlina, grm ali drevo z rumenimi, belimi, vijoličastimi cveti, Hibiscus

P

  • paberkováti - iskati, nabirati, prihajati do česa z nesistematičnim zbiranjem
  • paginíran - oštevilčen
  • palimpsést - biblio. mlajši tekst na pergamentu, s katerega je bil odstranjen prvotni tekst
  • pamflét - sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis
  • parafírati- narediti pisno znamenje, navadno v obliki skrajšanega podpisa
  • paratáktičen - enakovreden, vzporeden
  • parciálen - delen, nepopoln
  • pátina - taka plast na predmetih, ki daje starinski videz
  • perfíden - izdajalski, nezvest // nesramen, zloben
  • pismoúštvo - slabš. učenjaštvo, znanost
  • plejáda - z rodilnikom skupina pomembnejših ljudi v določenem času, ki jih druži enaka dejavnost, interesi
  • pokolênje - ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore
  • Postup - hrvaški plavac
  • preámbula - pravn. uvodni del kake pomembnejše zakonske določbe, zakona, ustave, mednarodne pogodbe
  • pregnánten - jedrnat, zgoščen
  • prekáren - zastar. težaven, mučen
  • pretaníti in pretániti - narediti kaj bolj vzvišeno, poduhovljeno
  • prétnja - obljuba, napoved komu nečesa neprijetnega, hudega
  • pritírati - pripeljati, privesti
  • pritléhen - 1. ki je, se nahaja pri tleh: pritlehne veje drevesa / pritlehen veter; 2. ekspr. ki kaže, odraža nizko moralno stopnjo, duhovno ozkost, omejenost osebe ali njenega ravnanja, dejanja
  • prestréti - pregrniti, pogrniti // prekriti, pokriti
  • prostituírati se - 1. opravljati spolne odnose za plačilo; 2. ekspr. odpovedovati se načelom, idealom zaradi materialnih koristi

R

  • reakcionáren - ki nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva ohraniti staro; nazadnjaški, mračnjaški
  • redukcionízem - enostranska, ozka obravnava problemov
  • retrospektíva - spominsko obnavljanje česa preteklega
  • rezonêr - 1. lit. oseba, ki izraža avtorjeve poglede; 2. knjiž. kdor razmišlja, razglablja
  • rezoníranje - razmišljanje, razglabljanje
  • rigíden - neprožen, tog

S

  • salva veritate - ohranjajoč resničnost
  • simuláker - kar je videti kot resnično in nadomešča neobstoječi izvirnik
  • siže - snov, predmet umetniškega obravnavanja
  • sektáš - kdor zastopa skrajna, doktrinarna stališča v svoji skupini, organizaciji, zlasti politični
  • separát - posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
  • sléz - bot. dlakava rastlina z deljenimi listi in rožnatimi, vijoličastimi ali belimi cveti
  • skatolóški - publ. nespodoben, prostaški, zlasti v zvezi s telesnim izločanjem blata, seča
  • sondírati - 1. s sondo raziskovati, meriti // med. s sondo preiskovati ali zdraviti; 2. publ. ugotavljati, raziskovati kako mišljenje, stanje
  • stoicízem - 1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; 2. knjiž. mirnost, ravnodušnost
  • sublimát - 1. kem. snov, ki nastane pri sublimaciji: uporabljati sublimate v kemični industriji; 2. knjiž. skupek (ta zbirka je sublimat najboljšega, kar je pesnik ustvaril)
  • sublímen - vzvišen, plemenit
  • sukcesíja - zaporednost, postopnost

T

  • tangenciálen - 1. ki se dotika, dotikalen: tangencialna ploskev; 2. les. ki gre zunaj središča v smeri tangente
  • tílda - grafično znamenje v obliki ležeče vijuge zlasti za označevanje palatalnega (tvorjen s predno jezično ploskvijo in trdim nebom) izgovora n v španskem jeziku, grafično znamenje za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju, vijuga
  • toríšče - 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje; 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja
  • tribáda - lezbijka

U

  • uzurpácija - nezakonska, nasilna prilastitev

V

  • valénca - psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost
  • veheménten - silovit, ognjevit:


Z

  • zdržema - izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev // nar. tik zraven

Ž

  • žandar - orožnik

Slovarček novih izrazov[uredi]

  • ad hoc - lat. za ta namen
  • éo ípso- samo po sebi
  • humboldtovska vera - princip, ki združuje raziskovanje in poučevanje
  • maniheízem - nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega - manihejske opozicije - dualizem
  • maoízem - marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije
  • metuzalemska starost - zelo star, Metuzalem je bil eden izmed očakov pred vesoljnim potopom in je doživel najvišjo starost (969 let)
  • Potemkinove vasi - kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitivni vtis (Potemkin postavil kulise med obiskom carice Katarine Velike)
  • relata refero - dobesedno poročati
  • Sokalova potegavščina - Alan Sokal je bil poznan fizik in matematik, ki je uredništvu univerzetitetne revije podtaknil zmedeno humanistično pisarijo, uredništvo pa mu je slepo zaupalo zaradi njegovega slovesa
  • venetska teorija - avtohtonistična teorija o izvoru Slovencev iz Venetov