Uporabnik:Alja.klinkon

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

E-pošta[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

egalitarizem- mišljenje, da so ljudje enaki in enakopravni

srenja- ljudje, ki jih vežejo skupni interesi, prebivalci istega kraja, med seboj povezani ljudje

rafalno (izmenjavanje pisem)- z dopisovalcem si v krajšem času izmenjamo številna pisma

kalkirati- dobesedno prevajati izraze iz tujih jezikov/ v tuje jezike

Komentar poglavja[uredi]

Navedba razvad, ki motijo komunikacijo po pošti se lahko zdi samoumevna, vendar se lahko zgodi, da pošiljatelj ni pozoren na svoje pisanje ali oblikovanje pošte. Zelo so občutljivi nazivi in končni pozdravi, saj lahko občutljivejšega prejemnika užalimo, zato moramo skrbno premisliti o naslavljanju, še posebej če človeka ne poznamo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je pomembno, da ko pošiljamo pošto skupini ljudi poskrbimo za to, da je ta pregledna in napišemo le bistvo, da ne onesnažujemo poštnih predalov po nepotrebnem ter da prejemnikom ne otežujemo pregleda pošte. Raje si vzamemo nekaj minut več in pošto pregledamo večkrat, preden jo pošljemo. Tudi pri prilaganju priponk moramo paziti, da bo ime le te kar največ povedalo o vsebini (ter pošiljatelju) in se tako izogniti morebitni nejevolji prejemnika.

Branje[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

vademekum - knjiga, publikacija, navadno z osnovnimi in praktičnimi pojasnili o čem radikalno - bistvo, temelj nečesa, uresničuje se odločno arhaizem - jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku historiat - opis, potek kakega dogajanja koncipirati- sestaviti osnutek, koncept geneza- izvor, nastanek nečesa refleksija- premišljanje, razglabljanje napuh- domišljavost, prevzetnost kolofon=impresum- podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige kaligraf- kdor piše z lepimi, čitljivimi črkami malikovalec- kdor ima kaj za najvišji vzor, ideal apel- klic Amiši- pripadniki veje protestantske krščanske verske skupnosti, znani zlasti po preprostem načinu življenja šarlatan- kdor se dela, da je strokovnjak, čeprav za to nima znanja habilitacija- pridobiti pravico za predavanje na visoki šoli 'kvazi - predpona, ki se nanaša na lažnost entiteta- kar obstaja emancipácija- pridobitev enakopravnega položaja redigirati - urejati, spreminjati, popravljati neko besedilo kredibilnost- verodostojnost, zanesljivost uzurpacija-nezakonita, nasilna prilastitev brezprizíven- ki ne dopušča priziva, ugovora utopičen- ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv filologíja- veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov loza- področje, ki je brez zvoka, šuma, odmeva emancipirati- pridobiti si enakopraven položaj pravica veta- pravica koga, da z ugovorom prepreči sprejem, izpolnitev sklepa ali zakona stadij- časovno sklenjen del nastajanja ali razvoja česa drhal- neosveščeni, nekulturni ljudje rabota- tlaka konotacija- pojav, da dobi beseda drug pomen (čustveno, osebnostno obarvan) neologizem- beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena derivativen-pridobljen od pravnega prednika, derivacija- predelava anahronízem- pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa periodika- časopisi, revije, ki izhajajo navadno v rednih časovnih presledkih bojkotirati- zavračati zveze, zlasti trgovske diseminacija-proces izdelave rezultatov in izsledkov o projektu modus- način fantazmagorija- podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije konzum- poraba, potrošnja recenzija-prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena inercija- stanje lenobnosti, nedelavnosti, nedejavnosti ali vztrajnost akter- kdor odločilno vpliva na nekaj redakcija-izbor, združevanje, urejanje besedil ekscesiven- pretiran, čezmeren pismouštvo- slabšalno: učenjaštvo, znanost kredibilen- zaupanja vreden, zanesljiv diletant- amater maksima- življenjsko vodilo, geslo larpurlartizem- nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena nihilizem- nazor, ki zanikuje splošnoveljavne vrednote uzurpacija- nezakonita, nasilna prilastitev agitirati- pridobivati koga za kaj nepotizem- preferiranje prijav prijateljev in sorodnikov garniranje- okraševanje emulacija- posnemanje metuzalem- zelo star človek, zlasti moški famulus- služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku opus- vsa dela nekega avtorja


Komentarji in povzetki[uredi]

UVOD - Izvedela sem, od kje ime priročnika, "nova" se nanaša na nove medije, hkrati pa "pisarija" kaže na to, da ostajamo pri le besedilu. Omeni tudi Prešernovo satiro Nova Pisarija. Pismenost danes pomeni znanje, poznavanje česa sploh, nekoč pa je pomenila slovnico.

PISMENOST - Pojem pismenost pomeni obvladovati znakovni sistem za pisno komunikacijo, sposobnost posredovanja in sprejemanja zapisanih informacij. Vendar v današnjem času prihaja do konfliktov zaradi spremembe komunikacijskih navad. Pojem pismenosti se spreminja, danes je komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov že del splošne pismenosti. Nekdaj so bili pismeni le redki, danes pa je v razvitih državah odstotek nepismenosti zelo majhen. Obstajajo pismenosti na veliko področjih (glasbena, računalniška, kartografska ... pismenost). Bralna/funkcijska pismenost pomeni izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo, strinjam se s trditvijo, da je kreativnost zadnji cilj opismenjevanja.

Informacijska družba je izraz za današnjo družbo v kateri govorimo o družbenih medijih, družabnih omrežjih, participativni kulturi. Knjiga ne bo izumrla, vendar pa danes dajemo prednost drugim informacijskim kanalom. Sama veliko raje posegam po knjigah kot po elektronskih virih, naj omenim tudi, da je branje knjig zagotovo manj zdravju škodljivo kot sedenje na stolu in gledanje v zaslon. Res pa je, da imajo elektronski viri veliko prednosti. V Sloveniji je približno 6% avtorjev, ki svoja dela objavljajo.

Wikiji je žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila skupaj z Wikipedijo. Spodbujajo sodelovanje bralca z drugimi. Slovenska Wikipedija nima zaposlenih, avtorji niso plačani in ne zahtevajo avtorskih pravic Slovenščina je na lestvici jezikov na Wikipediji na 40. mestu, kar je dobro glede na število govorečih. Članke bi morale pregledovati in dopolnjevati znanstvene discipline, če so neaktivne, so lahko napake v člankih pogoste.

WIKIJI IN ŠOLA- Leta 2005 so začeli uporabljati wikije na fakultetah (wikiprojekti, wikiverza). To je pomenilo stopiti v svet strokovne komunikacije in priprava na Wikipedijo.

AVTOR- Literarni zgodovinarji dajejo v različnih obdobjih poudarek na različne metode obdelovanja besedila. Do 60. let 20. stoletja je poudarek na avtorju in raziskovanje njegovega ustvarjanja (Ivan Prijatelj, Anton Ocvirk). Po tem se je pozornost preusmerila na besedilo. Poudarjali so avtonomnost besedila (Lirika, epika, dramatika- Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec; Tone Pretnar). V 80. letih je pozornost namenjena bralcu, teža besedila se določa v razmerju do bralca. Ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja je misel na bralca, kar je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. Funkcijske zvrsti jezika so: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovna, strokovna in znanstvena, publicistična oziroma novinarska. Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pišemo za domačo pa v slovenščini. Zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje, zato razprave so in bodo v slovenščini. V vsakdanjem življenju stroke je najbolj relevantna literatura (avtorji, knjige, inštitucije), ki je pomembna v nacionalnem smislu, vendar pa se pomembnost določa v mednarodnem okolju, torej so večinoma pomembnejše teme z več pisci, to pa od izrazito slovenske teme ni pričakovati. Danes se spremembe na lestvici relevantnih tem dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivno perspektivo. Avtorji imajo svojo zakonodajo, ki se razrašča. Komentarje, kritike in druge posege v besedilo moramo razumeti kot sodelovanje z drugimi. Soavtorstvo je zahtevno predvsem zato, ker je potrebno zatreti svoj ego, zaupati drugim ter biti odprt za spremembe. Kdor sodeluje z drugimi dela za skupno dobrobit in ne le za svojo. Nekoč je bilo objavljanje del zelo zahtevno, danes je pot do objavljanja lažja in cenejša. Vsako besedilo na spletu nima statusa objave, o tem odloča avtorjeva intenca. Množični um je nov način organizacije znanja, cilj je korist za vsakega člana skupnosti. Metafora Babilonskega stolpa- nemogoče je doseči strnitev vsega znanja in vednosti človeka. Jaron Lanier kritizira množični um. Različne stroke besedilo definifajo različno (jezikoslovje- oblika jezikovne komunikacije, literarna veda -nekaj berljivega). Iz pravnega zornega kota je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.Creative commons=ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki lajša dostop do intelektualnih proizvodov. Copyright je avtorska zakonodaja, ki pred zlorabo ščiti izvirna avtorska dela.

BRALEC Prost dostop do informacij zajema brezplačno šolanje, šola omogoča prosto dostopne knjige. Na internetu dobimo največ prosto dostopnih informacij. Plačjivo na internetu ni konkurentno neplačljivemu in je obsojeno na propad.V zadnjem desetletju 20. stoletja so nehali honorirati znanstvene objave, saj honorarja ne potrebujejo, kot literarni avtorji, za preživetje. Prosti dostop pomeni v praksi časovno, krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost. Prosti dostop (OA-open acess-se nanaša večinoma na znanstvene podatke) moramo ločevati od proste vsebine(free content-ki jo lahko spreminjamo). Poznamo zlati prosti dostop (zagotovi založnik) in zeleni p.d. (predobjave in poobjave avtorja) ter druge. Open data, knowledge, education, content, source, research ... Vsi tej izrazi pomenijo, da je kopiranje dovoljeno, navesti pa moramo avtorja. Pri nas avtorji arhivirajo svoja besedila na dLib-u, JISC-u, Academia.edu, Zenodo, Open Depot, Wikiverzi ali Wikiknjigah. ROARMAP je seznam akademskih inštitucij, ki delujejo v duhu prostega dostopa. Napoveduje se, da v bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje ne bo privatna lastnina, ampak bo javno dobro. Izraz založba pomeni finančno in organizacijsko udeleženost pri produkciji publikacij, živijo od profita, ki ga je prinesla prodaja. Znanstvena besedila ne potrebujejo založb, le dobrega urednika. Založba Science Publishing Group je predatorska, postavlja revije na splet v prostem dostopu po principu zlatega prostega dostopa. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Njihov namen je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Odprtega značaja je tudi spletni forum Slovlit, ki deluje od leta 1999. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo le lastne želje in uspeh, temveč skupna blaginja, posamičnost ni zasebnost, sebičnost

KREDIBILNOST- Preden verjamemo prebranemu se moramo najprej prepričati o zanesljivosti, verodostojnosti informacij. Preverimo avtorja, njegove tekste in druge avtorje na katere se sklicuje, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta. Sicris=baza raziskovalcev.

Raziskovanje je smiselno, ko povzročimo pozitivne spremembe, z njim pripomoremo k boljšemu, pravičnejšemu življenju. Pravo objektivno raziskovanje ni mogoče, saj vedno na raziskovalca vplivajo njegovi interesi. Aktivist je tisti, ki aktivno deluje v kakšnem društvu, gibanju. Aktivizem posamezen fakt posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovemu usmerjenju, intenci. Zahodna civilizacija temelji na zaupljivosti.

Če avtor ni institucionalno vezan in je samozaložnik, njegovo delo ni recenzirano. To ni avtomatsko znak za nezaupanje, biti pa moramo previdnejši. Tudi večja starost besedila ni pogoj za večje zaupanje. Novejša besedila, npr. na Wikipediji, se sproti obnavljajo in dopolnjujejo. Včasih je ponaredke informacij težko odkriti. Znanstveno verodostojne so samo tiste, ki so bile preverjene v znanstveni skupnosti.

Strokovno recenziranje je postopek za ločevanje kredibilnih informacij od nekredibilnih, ki ga opravljajo za to pooblaščeni recenzenti. Glavno besedo pri objavi ima še vedno urednik. Recenziranje je pomembno predvsem zaradi velikega števila znanstvenih objav ter nepoznanih avtorjev in preprečuje objavljanje nepreverjenih razprav. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem, zavrnitev ali pogojni sprejem članka.

Najprej pri besedilu opazimo izražanje avtorja ter rabo ločil - večina ljudi podvomi v verodostojnost besedila, če raba ni ustrezna. Večina ljudi ima težave z razlikovanjem pomišljaja od vezaja ter z narekovaji, problematična je tudi raba dvopičja, tropičja ... Pomembno je, da se branju besedila zavedamo starosti avtorja, saj se pravopis z leti spreminja.

Citati nam pokažejo, da se z določeno izjavo, stališčem ne strinja le avtor besedila, temveč je o tem govorilo že več ljudi. Tako avtor podkrepi svoje izjave in zato avtomatsko besedilu bolj zaupamo. Vendar pa pretirana uporaba citatov ni priporočljiva, saj s tem ne dokažemo svojih sposobnosti in mišljenja. Napredek je večinoma produkt delovanja skupnosti, ne pa genialnih posameznikov. Plagiatorstvo pomeni, za razliko od citiranja, da avtorja citata ne navedemo, temveč si ga prilastimo. Težko ga je dokazati. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, v kateri so iz znanstvenih revij izpisani sklici na predhodne objave. Namen takih zbirk je prepoznati pomembnejše objave in opazovanje povezanosti razprav. Faktor vpliva pa je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Izračunavanja naredi bibliografski servis Thomson Reuters. Ta in podobna izračunavanja imajo veliko pomanjkljivosti (večinoma gre za revije v angleščini, ne loči se med znanstvenimi objavami in znanstvenimi kritikami ...). Znanstvene discipline uporabljajo različne citatne sloge, v humanistiki prevladujeta čikaški in MLA-jev slog.

Enciklopedični članki so strokovni, zato ne potrebujejo opomb in dobesednega navajanja, le seznam literature, saj je njihova naloga povzeti, in strniti predhodno vednost na pregleden način. Reference so tista dela, ki so za predmetno področje članka sicer pomembna, vendar ni bilo iz njih nič neposredno citirano. Portal Slovenska biografija na ZRC SAZU združuje Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon in Novi slovenski biografski leksikon. Nanj se bomo sklicevali pri biografskih člankih.

Branje 2[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

Komentarji in povzetki[uredi]

Tipkarske izkušnje[uredi]

Moja naloga je bila urediti besedilo iz Slovenskega naroda. Umirajoči gospod je zaupal svojo življenjsko zgodbo lovcu, ta pa jo na pojedini deli z ostalimi lovci. Zgodba je zelo ganljiva. Časopis sem našla na dLib-u, to je bilo tudi moje prvo srečanje s to stranjo. Moram reči, da mi je spletna stran zelo všeč, saj lahko brskam po veliko starih zapisih. Popravljanje besedila mi ni bilo odveč, pravzaprav sem v tej nalogi prav uživala in tudi dobila novo izkušnjo.


Slovenistika in jaz[uredi]

Za študij slovenistike sem se odločila predvsem zaradi ljubezni do branja najrazličnejših knjig. Poleg branja v meni veliko zanimanje vzbuja slovnica, saj smo kljub temu, da smo Slovenci, marsikdaj v dilemi, kako se kaj zapiše prav. Razmišljala sem o tem, da bi zelo rada izbrala tak študij, ki je povezan s tem, kar rada počnem v prostem času. Moram reči, da sem do zdaj zadovoljna s svojo odločitvijo.

Moj vtis o Slavistični reviji[uredi]


Slavistična revija vsebuje veliko člankov različnih strok, vsi članki pa so precej obsežni. Mislim, da je za nepoznavalca stroke branje kar zahtevno in nerazumljivo predvsem zaradi številnih strokovnih izrazov. Vendar pa je, ko besedilo preberemo večkrat in ga razumemo tudi zelo zanimivo in poučno. Presenečena sem bila nad dejstvom, da so številni članki pritegnili mojo pozornost.


Biografski članek[uredi]

Biografski članek sem prebrala na Wikipediji. Vid Snoj

Vid Snoj

Vid Snoj je slovenski pesnik, literarni zgodovinar in publicist, ki se je rodil 29. decembra 1965 in prihaja iz Ljubljane. Je sin pesnika in pisatelja Jožeta Snoja. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1992 diplomiral, 1999 pa tudi doktoriral. Ukvarja se z liriko, literarno interpretacijo, v največ razpravah pa se ukvarja z religijo (razprave o vplivih Svetega pisma na slovensko književnost ter knjiga Nova zaveza in slovenska literatura), pa tudi s filozofijo.

Od leta 1988 do 1997 je bil član uredništva revije Literatura, od 1989 do 1990 pa tudi njen urednik. Še danes je član uredništev revij Poligrafi (od 1996 dalje) in Primerjalna književnost (od 1998 dalje), poleg tega pa še član Društva slovenskih pisateljev ter urednik knjižne zbirke Hieron. Vid danes predava kot izredni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


Brskanje po SlovLit-u[uredi]

Na forumu SlovLit sem brskala po arhivu in prebrala (poleg še veliko drugih, seveda) prispevek Slovenski slavistični kongres 2015. Besedilo je vabilo na Slovenski slavistični kongres 2015, na katerem bosta potekali predavanji o najnovejših odkritjih na področju jezika in literature, predstavitev zveze pokrajinskih društev Zd SdS ter aplikativne delavnice o slovenščini v šoli.


Skrčenje razvlečenih izvlečkov[uredi]

Marija Boršnik je med drugim pisala tudi o slovenski poljudni književnosti. Na podlagi stališča o prevladujoči vlogi etike in estetike v primerjavi s poučnostjo ter ugotovitve, da sta pomembni sestavini poljudne književnosti depedagogizacija ter igra in humor, je med prvimi vzpostavila še danes veljaven standard vrednotenja poljudne književnosti.