Uporabnik:Aleš Belšak

Študent slovenistike in bohemistike.

Kompenzacijsko tipkanje

• Slovan 2/7, 8, 9, 10, 11 in 12 (1904)

Domače naloge

Kaj o utopičnem in literarnem

Utopija in antiutopija. Če pogledamo njuna (slovenska) wikičlanka, opazimo, da ima druga oziroma antipod prve daljši opis, ki pa vsebuje tudi seznam slovenskih literarnih del, označenih kot utopije ali antiutopije. Morda nesorazmernost dolžine obeh člankov priča o slovenski črnogledosti? Ob premišljevanju o utopičnem in literarnem se hitro znajdem v množici naslovov distopij, med katerimi izstopata Huxleyjev Krasni novi svet (1932) in Orwellov 1984. (Za kakšne slovenistične primere najbolje, da si ogledate že prej omenjeni seznam.) Zakaj je torej distopija (vsaj v moji percepciji) bolje zastopana v literaturi oziroma kanonu? Smo spet pri črnogledosti ali je enostavno bolje pisati o družbi, ki za slehernika pač ni ustrezna, kot o takšni, ki je nekakšna idealizacija svetovnih nazorov avtorice_ja. Do klasifikacije, kaj je dis- in kaj utopično, seveda pride znotraj določenih ideoloških okvirjev, ki nas usmerjajo ravno v neko utopijo. Če se svet in družba v lit. delu ujemata s to ideologijo, potem imamo utopijo in obratno. Čeprav se navezujem na laično oceno, da je napisanih utopij malo/nič/niso pomembne, lahko to povežemo z Baumanovim delom Tekoča moderna, ki kot eno temeljnih razlik med staro in novo (post)moderno izpostavlja pomanjkanje vizije o idealni družbi, torej pomanjkanje utopije. Bauman v svojem delu sicer trdi tudi, da roman 1984 ne funkcionira več kot distopija oziroma da ni več aktualen za sodobno družbeno situacijo. Tu bom to zmedeno nalogo polno nepoglobljenih idej in izhodišč zaključil z nepoglobljenim odgovorom na vprašanje, kakšno vlogo, nalogo ima (anti)utopična literatura. To je predvsem izpostavljanje krivičnih dogodkov in procesov v družbi sedanjosti, pri čemer lahko sedanjost razumemo kot avtorjevo ali bralčevo, ter opozorilo ali navodilo za prihodnost. Z rahlo napihnjenim izrazjem ne nameravam pripisati vsaki utopiji preroškosti ali statusa nekega ključnega manifesta, vseeno pa takšna literatura lahko (če je poleg tega še kvalitetna, še lažje) odpre oči marsikateremu bralcu, ki je hkrati seveda posameznik, državljan in politično bitje. Nastavljanje ogledala družbi je seveda značilno za mnoga literarna dela in angažiranosti ni dobro omejevati, toda ravno pri utopiji in distopiji se mi zdi to ključno.

Popravljalci sveta

Osrednja tema predavanja je popravljanje ali izboljševanje sveta. Z izpostavitvijo »popravljanja« lahko ljudi razdelimo na tiste, ki so s svetom zadovoljni in ne vidijo potrebe po popravljanju, ter na tiste, ki želijo svet izboljšati oziroma popraviti. Včasih je prevladovalo popravljanje po vojni poti, žal je tako še vedno marsikje po svetu, po drugi strani pa se izboljševanje dogaja na kulturnem področju. Za to je ključen jezik, ki ga ne smemo jemati samoumevno, temveč ga negovati, s čimer ne mislim na kakršenkoli purizem. Slovenščina spada med velike jezike, saj ima več kot milijon govorcev.

Razvitost jezika se lahko dandanes pokaže tudi s številom člankov na Wikipediji. Wikipedija, ki temelji na želji po znanju, dostopnem vsem, je v očeh mnogih še vedno nezanesljiv vir, saj lahko wikičlanke ureja kdorkoli. Četudi je to res, pa to ne pomeni, da lahko kdorkoli napiše KARkoli. Večino sprememb bo nekdo pregledal, znaki vandalizma se hitro odkrijejo in odpravijo, prav tako pa je za članke na Wikipediji ključno ustrezno navajanje virov. Vsekakor niso vsi članki popolni in ni vse nujno res, a sodobna knjižnica iz Aleksandrije s časom le raste in se izboljšuje. Ravno Wikipedija je tako lahko eden načinov popravljanja sveta.

Predavanje me je spodbudilo, da sem ustvaril nov članek (oziroma prevedel del češkega članka) na Wikipediji, in sicer o češkem pesniku in nobelovcu Jaroslavu Seifertu.

Slavistična revija

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje slovanskega jezikoslovja in literarne vede. V njej najdemo prispevke s teh dveh slavističnih področij, pa tudi širše. Izhaja štirikrat letno od leta 1948 dalje, njen prvi urednik je bil Anton Ocvirk, danes je to Miran Hladnik. V številki, ki je pred mano (70/1 oziroma januar – marec 2022), najdemo štiri razprave. Poleg literarovedne o mitu o Antigoni in njegovi povezavi s povojnimi poboji ter razprav o novih najdbah slovenskih protestantik in o cerkevnoslovanskih ostalinah izstopa predvsem razprava jezikoslovca Mateja Šeklija o zgodnjeslovenskih števnikih od 1 do 10 v Heilingenkreuškem rokopisu. To odkritje je namreč odmevalo tudi v medijih in pomeni pomemben doprinos k razumevanju zgodovine slovenskega jezika. Med ocenami, poročili, zapiski in gradivom najdemo na primer opombe žene Otona Župančiča, Ani Župančič, k III. knjigi Zbranega dela njenega moža.

Članek iz SR

Matic Kocijančič. Mit o Antigoni in povojni poboji v slovenski literarni recepciji. Slavistična revija 70/1 (2022). 1–11.

Avtor Matic Kocijančič, sicer zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, se v članku ukvarja z antigonskim mitom in kako je bil v slovenski književnosti oziroma njeni recepciji povezan s travmo povojnih pobojev. Poudarek je na Antigoni Dominika Smoleta. Na začetku seveda stoji povzetek s ključnimi besedami v slovenščini in angleščini. V uvodnem delu avtor izpostavi ključna literarnovedna dela in mnenja, ki se tičejo Smoletove Antigone in povezave s povojnimi poboji. Sledi širši pregled izvirne in prevodne literarne produkcije, ki vsebuje antigonski mit ali se nanj nanaša. V zaključnem delu poglobi prej izpostavljene literarne povezave med povojnimi poboji in antigonskim mitom. Izpostavi tri dela, ki so se ukvarjala s povojnimi poboji, ko se o tem uradno še ni smelo govoriti, Smoletovo Antigono, Ukano Toneta Smoleta in Antigono s Severa Nade Gaborovič. Slednja je tudi prvo delo, ki povezavo vzpostavi eksplicitno.

Slovenski literarni zgodovinar

Aleksander Bjelčevič je slovenski literarni zgodovinar in verzolog. Doktoriral je iz verza slovenske moderne. Na našem oddelku predava predvsem starejšo, pa tudi novejšo slovensko književnost, raziskovalno se ukvarja z zgodovino slovenskega verza – od srednjeveških cerkvenih pesmi do prostega verza moderne in sodobne poezije. Je urednik monografije o Janezu Trdini Zastavil sem svoje življenje COBISS, poleg tega pa avtor vrste člankov, večinoma s področja verzologije.

Geopedija

Na Geopediji so Domžale navedene kot dogajališče le enega zgodovinskega romana oziroma povesti, Vrnitev v življenje Oskarja Hudalesa. V bližnjem Dobu se odvija roman Inkvizitor Mimi Malenšek. V več bližnjih krajih (Trzin, Loka pri Mengšu in Mengeš) pa se dogaja zgodovinska povest z naslovom Peter Pavel Gantar, lanšpreški gospod, ki jo je napisal Ivan Pregelj.

Najbližja literarna spomenika, vnesena v Geopedijo, sta grob in spominska plošča Janka Kersnika na Brdu pri Lukavici. V okolici Domžal so rojeni Vinko Rode na Rodici ter Janez Trdina in Zorana – Franja Trojanšek Dekleva v Mengšu.

Lektura

Za lekturo sem si izbral članek o Petru Čechu. Popravil sem par najnujnejših stvari, kot so dvojni presledki, napačen besedni red, napačno sklanjanje. Članek sicer kliče po temeljitejši prevetritvi navedenih podatkov in po doslednejšem navajanju virov, kar pa bi raje prepustil komu, ki ga zanima nogomet. Moji popravki

Register kulturne dediščine

V Domžalah je več objektov, ki so vpisani v RKD, to so npr. Cerkev Marijinega vnebovzetja, slamnikarska tovarna Univerzale, Kulturni dom Franca Bernika, več partizanskih spomenikov, arheološko najdišče Šumberk ... Nobeden od objektov iz ožjega območja Domžal ni evidentiran na Wikipediji, najbližji je grad Krumperk, s škrbino pa se ponaša predel mesta Tabor, kjer stoji cerkev z ostanki protiturškega tabora.

Register kulturne dediščine: nalaganje fotografije

Izbral sem si Gasilski dom v Domžalah oziroma v četrti Stob, saj še ni imel fotografije. Gasilski dom Domžale – Stob

Gasilski dom Domžale – Stob

SlovLit

Na SlovLitu je bilo na dan mojega rojstva (26. februar 2001) poslano eno sporočilo, pod zadevo Ena jezna pesem o učiteljici slovenščine. Gre za repliko oziroma komentar o reklami za Interspar, pri čemer se avtor prvega sporočila v nizu (Miran Hladnik) sprašuje, ali ima reklama prikrit (ali odkrit) namen vzpostavljati konkurenco med trgovcem in kulturo. Avtor replike (Matjaž Babič) ugotavlja, da si s tem vprašanjem najbrž ni vredno beliti glave, saj je namen vsake reklame le »KUPIKUPIKUPIKUPI«. Sporočilo je bilo sicer moderatorju poslano dan prej, na SlovLit pa je prišel, ko sem jaz ugledal luč sveta (tudi ura je približno prava).

Matjaž Babič. Fw: Ena jezna pesem o učiteljici slovenščine. SlovLit 26. feb. 2001.

Študij Nove pisarije

Zapiski iz knjige: Nova pisarija

• Nadaljuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik (1990–2002).
• Beseda ”nova” namiguje na nove medije (besedilo na zaslonu, ne na papirju), hkrati pa se naslov sklicuje na Prešernovo satirično pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija.
• Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno 'rastočo knjigo' (navezava na sliko Deklice z rastočo knjigo).

Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
• Razumevanje pismenosti se spreminja – spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami.
• Pismenost se razume kot dvojna sposobnost: sprejemanje (in razumevanje) ter tvorjenje (in posredovanje).

Pismenost ni ena sama, obstaja mnogo specifičnih pismenosti, ki nam omogočajo komunikacijo v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah – vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule itd. Nobena od posebnih pismenosti ni obvezna, samoumevna pa je splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Komunikacija prek mobilnih telefonov in računalnikov je zaradi svoje razširjenosti tako že del splošne pismenosti.

Infromacijska družba

• Oziroma informacijska doba; je ime za družbeno paradigmo sodobnosti, ki nadomešča industrijsko družbo (industrial society).

• participativna kultura (participatory culture)
• družbeni mediji (social media)
• družabna omrežja (social networks)

• Tiskana knjiga zaradi razvijanja elektronske knjige ne bo izumrla, vendar pa je njena civilizacijska vloga marginalizirana - tisk se umika drugačnim komunikacijskim kanalom.

Wikiji

• Wikiji so skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.
• Spleta ne dojemajo zgolj kot vir informacij, ampak kot prostor, kjer informacije in objave oblikujemo sami (brez želje po zaslužku in zunaj institucij).
• Wikimedijina spletišča:

• Wikipedija (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, institucij, dogodkov, besedil itd.)
• Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
• Wikiknjige (za knjige in priročnike)
• Wikiverza (za seminarje, projekte, predavanja)
• Zbirka (za slikovno gradivo)
• Wikislovar.

• S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja (kot v 16. stoletju obstoj prevoda Biblije).
• Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc) - 'licenca ustvarjalnega ljudstva'.
• Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing), objave na Wikipediji pa kontrolirajo posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost.

Avtor

• Do nastopa t.i. interpretacijske šole v 60. letih prejšnjega stoletja je bila literarna veda primarno usmerjena k avtorju, naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila na besedilo (vprašanje »Kaj je hotel avtor s tem povedati?« je bilo postavljeno v ozadje), v 80. letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju - ni več pomembno besedilo kot tako, temveč se njegova teža določa v razmerju do bralca.
• Upoštevanje tistega, ki mu je besedilo namenjeno, je ena od izhodiščnih zahtev vsakega pisanja, misel na bralca pa pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.
• Motivacija za pisanje: etično sprejemljivo pisanje izvira le iz zanimanja za temo.

Izbira jezika

• Odvisna od naslovnika:

• globalna javnost (trenutno je lingua franca angleščina)
• domača publika (slovenščina).

• Nujno je vključevanje v mednarodno izmenjavo znanja.
• Objave v angleščini imajo privilegiran položaj v znanstvenem svetu - svet tako monopolno obvladuje angleščina, za mednarodno uveljavitev pa moramo biti samoiniciativni - samo prevod v angleščino in uvrstitev v nacionalno biografijo nista dovolj.

Izbira teme

• Izbiro teme naj bi utemeljevali z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, trajnostjo in željo po razumevanju.

Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
• Kot pisanje tudi tipkanje spada med haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne - pisec mora osvojiti orodje, s katerim dela. Danes je za vse orodje večinoma računalnik.

Usoda avtorstva

• Avtor je eden starejših konceptov, družbena teža odločitve 'postati avtor' je vidna že v starih pisateljskih spominih in dnevnikih. Avtorji so z deli konstruirali in kulturno emancipirali skupnost in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci.

Soavtorstvo

• Tuji posegi v besedilo v osnovi niso kritika, ampak sodelovanje - kolektivno pisanje naj bi pisce odprlo za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja.
• Pravila soavtorstva:

• vprašanja delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj;
• bodi odprt za spremembe;
• zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov;
• zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi;
• soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo;
• ne poizveduj za avtorjem določenega posega - ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu!

Objavljanje

• Aktualno je objavljanje na spletu (edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje).
• V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi.
• O tem, ali gre za objavo ali ne, odloča avtorjeva intenca.

Množični um ali pametna množica

V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množic in pameti (collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, collective intelligence, collaborative intelligence). Pri vseh gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, kakršna je Wikipedija. Gre za zanje, ki ga producirajo pogosto anonimneži, je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Cilj Wikipedije je tako korist za širši krog ljudi - je samokreativna, se sama promovira in je brez kontrole, ki je značilna za množične medije.

• Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.
• V enciklopedijah so bile informacije razvrščene po abecedi ali drevesno - v Wikipediji pa je iskanje prepuščeno algoritmom:

• Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico prek dveh poglavji - preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hiearhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.

• Množični um je kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier:

• Odpiranje možnosti, da vsak posameznik sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti.
• Enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki, so brezbarvne, brez konteksta, konformne in zanje ni nihče osebno odgovoren.

• Pisci sicer res uporabljajo vzdevke, niso pa anonimni.
• Wikipedija uporablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini 'množičenje', pri čemer množica posameznikov, vsak s svojim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence

• Za jezikoslovje besedilo pomeni obliko jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja - copyright oziroma avtorske pravice.

• Creative commons

• V slovenščino prevedeno kot 'ustvarjalna gmajna'.
• Je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture (free culture) in ni omejena s kulturo dovoljevanja (permission culture), na kateri temelji copyright.
• Vrste cc licenc (kopirano iz spletne Nove pisarije):

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

• Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attributed on 4.0 International License

• Copyright

• Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela, objava takega izvedenega dela).
• Problematičnost copyrighta:

• pretirano poudarjanje avtorstva
• nekompatibilnost z informacijsko družbo
• intelektualni proizvodi obravnavani kot lastnina, in ne kot javna dobrina

• Avtorska zaščita traja za časa življenja avtorja + 70 let (prav tako velja za neobjavljena dela).
• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler se jim ne odreče (ali jih proda).
• Delo razmnožujemo s fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika k sebi, distribucija pa, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo - vse to je dovoljeno, tudi če nismo latniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo (fair use).
• O pošteni uporabi govorimo, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda, oziroma kadar uporabnik počne to v dobri veri (lat. bona fide, angl. good faith).

Bralec

• Prosti dostop

• Do nedavnega so bile knjige glavni vir znanja in so bile redko prosto dostopne.
• Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.
• Znanje se odpira, kar dokazuje digitalizacija knjige (DPLA, Hathitrust, Europeana).
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav (pri katerih je bila finančno udeležena), kljub temu pa se ni odločila za promocijo proste dostopnosti umetnosti.
• Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij.

• Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content) - vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminajmo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva ali dovoljuje.

• Pridevnik open:

• open data: podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu
• open access: svobona dosegljivost informacij in znanstvenih publikacij
• open content: svobodna dosegljivost virov, ki zanimajo splošno publiko (literatura, video ...)
• open knowledge: podobno kot open data; pojem razširi še na znanstvene, geografske, zgodovinske, vladne in druge upravne informacije; film, glasbo
• open education
• open source: t.i odprta koda omogoča svobodno razširjanje programske opreme
• open research
• open science: poleg svobodno dosegljivih informacij vključuje metode in orodja za transparentno raziskovanje.

• Open Access Slovenia - prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco c), na spletu, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons.
• Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost - do informacije lahko pristopi kdorkoli in kjerkoli.
• Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.
• Dokumenti, brezplačno dostopni na internetu, so v konzum dani na različne načine:

• zlati prosti dostop: prosti dostop zagotovi založnik (npr. recenzirani revijalni članki)
• green OA: prosti dostop zagotovi avtor ali njegov delodajalec s postavitvijo besedila (npr. predobjave/poobjave)
• sivi dostop: spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer zelo težko priti (npr. doktorati, diplome ...)
• hibridni dostop: poleg zastonj spletne verzije obstaja tudi plačljiva tiskana verzija (humanistične in družboslovne monografije)
• zakasnjeni prosti dostop: v prosti dostop pridejo po določenem času (po objavi)
• platinasti prosti dostop: publikacije, s katerimi avtor nima stroškov, saj stroške objave pokrije nekdo tretji (npr. slovenske znanstvene objave na spletu).

• Pomembno je ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila.
• Prostodostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in na Googlovem Učenjaku.
• Akademske institucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

• Založbe

• Znanje kot javno dobro in ne kot lastnina fizičnih ali pravnih oseb - tako je znanje razumel Tomaž Akvinski, tako ga razumejo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipediji in v vedno večjem številu tudi akademske institucije.
• Tožba Aarona Shwartza - z univerzitetnih strežnikov je snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in omogočil brezplačen dostop.
• Založbe so segment kulturne industrije - bralca obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin .

• Vsiljujejo objavo v tiskani obliki in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet.

• Avtorji se za založbe največkrat odločajo zaradi domnevnega ugleda - iz razlogov prestiža.
• Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva (npr. Slavistična revija).
• Predatorske založbe (predatory open access publishing)

• Science publishing Group revije postavlja na splet po principu zlatega prostorskega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj).
• Pisci namesto honorarja dobijo dve zastonj objavi v časopisih.
• Vabljivo zaradi inedksiranja (pri 10 bibliografskih institucijah).
• Primer takšne revije jeInternational Journal of Language and Linguistics.

• Repozitoriji

• Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo s številkami o citiranosti, mnaj pomembne so številke o branosti objave.
• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti objav), bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

• Kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo:

• odprtokodni programi (OJS - open journal system) za izdajanje serijskih publikacij
• OCS (open conference system) za organiziranje konferenc
• OMP (open monograph press) za izdajanje monografij
• OHS (open harvest system) za indeksiranje.

• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti:

• PeFprints, Digitalna knjižnica UM, Univerza v Novi Gorici, Repozitorij UL

• Glavni namen repozitorijev je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
• Vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu.
• Odprtega značaja je spletni forum SlovLit, ki z blizu 800 informacijami letno skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.
• Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

• Varovanje zasebnosti

• Splet vzbuja nezaupljivost zaradi svoje velikosti in splošnega nezaupanja v dobre namere.
• Enačenje skupnega in javnega:

• Deljeni osebni podatki prinašajo mnoge ugodnosti; hkrati pa so povezani s strahom zaradi potencialnega nadzora in manipulacije s podatki.

• Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov - Urad informacijskega pooblaščenca, ki se je v času Nataše Musar Pirc razvijal zelo agresivno:

• prepoved fotografiranja brez privolitve
• prepoved iskanja po imenih in priimkih (škoda se pozna na korpusu Nova beseda - primer iskanja 'Fran Levec').

Kredibilnost

Iz preteklosti smo vajeni filtriranja informacij pred objavo, na spletu pa tega filtra pogosto ni - posledica je dvom v kredibilnost objav na spletu.

• Avtorjeva kredibilnost

• Praviloma zaupamo uveljavljenemu strokovnjaku.
• Do mlajših avtorjev smo načeloma bolj nezaupljivi (tudi neupravičeno), saj imajo manj življenjskih izkušenj, vendar pa so lahko bolje teoretično in informacijsko podkovani.
• Pozorni moramo biti tudi na tendenčnost in pristranskost - včasih je znanost uporabljena le kot inštrument.

Aktivizem

• K spremembi dojemanja znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje v družboslovju ni mogoče - vedno nosi raziskovalčev interes.
• V Sloveniji se tovrstna ideologija kaže v aktivističnem slogu diplomskih nalog - kontaminira znanost in njene inštitucije.

Problemi aktivizma v znanosti:

• posploševanje dejstev in selekcija zgolj tistih, ki ustrezajo tendenci.
• zanemarjanje statističnih podatkov.
• aktivizem se ponaša s kritično refleksijo, ampak kritična refleksija zahteva odmik od predmeta opazovanja; aktivizem pa si tovrstnega odmika ne more privoščiti.

Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.

Avtorstvo

Institucija avtorjevim objavam podaja legitimnost, po drugi strani pa insitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov.

• Starost dokumenta:

• Za starejše dokumente menimo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva - nekritično prepisovanje slednjih pa pripelje le do razmnoževanja napak, zato je potrebno tudi stare dokumente primerjati s tistimi objavami, v katerih informacijo lahko ves čas ažuriramo - npr. na Wikipediji.

• Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete.

• Aktualno je postalo v zadnjih desetletjih zaradi čedalje večje količine znanstvenih objav in zaradi vstopanja vedno novih in nepoznanih piscev na področje ter z globalno dostopnostjo publikacij teh nepreverjenih akterjev v disciplini.
• Prej je o kvaliteti prispevkov odločal v glavnem samo urednik.
• Delo recenzenti lahko sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi navedene opombe.
• Zaradi pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju.

• Javno recenziranje (open peer review).
• Nevtralno presojo naj bi zagotavljala anonimnost postopka - ne more priti do nepotizma.
• Slepa recenzija: avtor ne ve, kdo ocenjuje njegovo besedilo.
• Dvojno slepa recenzija: niti avtor niti recenzent se poimensko ne poznata.

• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.
• Nekatera uredništva so recenzijski postopek formalizirala z obrazcem, v katerem recenzent določi in presodi:

• tip članka;
• njegovo tematsko področje;
• ustreznost naslova;
• obsežnost članka (v znakih);
• dopolnjevanje (ugotovijo, ali manjka kakšen nujen del članka - avtorjevo ime in institucija, izvleček, povzetek, ključne besede, prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed, seznam literature);
• ali bo članek objavljen v tujem jeziku ali prevodu;
• jezikovno plat članka (korektna, potrebna drobne lekture, potrebna obsežnejše lekture, jezikovno nesprejemljiva);
• slog članka (členitev, jasnost, jedrnatost ...);
• primernost terminologije;
• tehnično plat članka (uporaba narekovajev, pomišljajev, kapitelk, ležečega in krepkega tiska itd.);
• izbira teme (aktualnost ali obrobnost);
• metodo obdelave informacij;
• reference, na katere se sklicuje avtor;
• morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti.

Pravopis

Piščeva slaba jezikovna kompetenca poraja dvom v kredibilnost njegovih informacij.

• Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in njihova stičnost/nestičnost.

• Dolgi pomišljaj pride v poštev redko.

• Narekovaji (poznamo tri oblike dvojnih in več enojnih narekovajev)

• » « (priporočeni za Wikipedijo)
• "
• „ ”

• Dvopičje je levostično ločilo, zato moramo pri kopiranju bibliografskih enot iz Cobissa zamenjati nestična ločila z levostičnimi:

• Kranj : Gorenjski tisk, 1999 - Kranj: Gorenjski tisk, 1999

• Tripičje (alternativna vezniku itd./ pred tropičjem ni vejice)
• V strokovnih besedilih se ogibamo klicajev in vprašajev.
• Podpičje se rabi pred pojasnjevalnimi deli povedi (je kombinacija pomena pike in vejice).

Digitalna pismesnot

Formati besedil

• Formate besedil prepoznavamo po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt pomeni golo besedilo (pisanje na forumih in računalniških programih)
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo (format za vnašanje popravkov)
• htmje spletno besedilo
• pdfje natisljivo besedilo (namenjeno oddaji v tiskarno)
• besedila na wikijih, v repozitoriju skladišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Besedilo v wikijih

• Osnovno oblikovanje je zelo enostavno.
• Besedilo lahko nepsredno tipkamo v okno (zavihek Uredi) ali pa ga prekopiramo iz urejevalnika.
• Osnove wiki pisanja:

• odstavek = prazna vrsta
• zvezdica (*) = enota v seznamu (alineja)
• dva enačaja ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.) = naslov
• ležeči tisk = dva apostrofa ’’xxxx’’; krepki = trije apostrofi ’’’xxxx’’’
• povezave = oglati oklepaji [[ ]]
• sliko vstavimo preko menija
• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s { {COBISS|ID=nnnnnnn} },[113] okvirček za avtorja s predlogo { {infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo { {infopolje knjiga} }, razprti tisk z { {razprto | aaaaaaa} }, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• grabljice (#) = oštevilčeni seznam
• presledek na začetku vrstice = okvirček z besedilom.
• V wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila.
• < poem> uvaja pesemsko besedilo, < /poem> pa ga zaključuje.

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja (označi besedilo > desni klik > Pregled > Nov komentar).
• Možno je beleženje posegov v besedilo (črtanja, dopolnila, zamenjave) s funkcijo Sledi spremembam.
• Komentiranje wikibesedil:

• na pogovorni strani besedila
• na pogovorni strani avtorja
• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
• s predlogo: beseda s popravljeno napako.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja, ki jo prinašajo s sabo zelo inovativna besedila. Človeški napredek ni stvar individualnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma anonimnih posameznikov iz množic.

• Samo z vzgojo občutljivega bralca nikoli ne bomo dosegli želene stopnje družbene kreativnosti.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

• Najbolj nekorektna in nekolegialna oblika prepisovanja je akademska - kraja teme, misli, ipd.

Citatna industrija

• Citatni indeksi

• Je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pogled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.
• Citatni indeksi:

• SCI (Science Citation Index)
• SSCI (Social Sciences Citation Index)
• AHCI (Arts and Humanities Citation Index).
• V Sloveniji: Scopus in Web of Science

• Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google Scholar)
• Tradicionalna humanistika ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih podatkov o uspešnosti in vplivnosti (pomisleki zaradi komercialnega statusa inštitucij, anglocentričnosti, omejitev na novejše publikacije).
• Problematičnost se pojavi, ko pri oceni znanstvene odličnosti revije odloča vključenost v citatne baze ali odsotnost v njih (Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI).

• Faktor vpliva

• Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije.
• Število citatov (v zadnjih dveh letih) : Število objavljenih člankov (v tem času) = Povprečje citiranosti na članek
• Negativna stran - kulturna pristranskost: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja (Severna Amerika, Evropa in Avtralija)
• Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF.
• Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, o številu klikov na članek, med Podatki o strani.

• Slovenske znanstvene revije

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU ...
• Za posamezna področja so relevantne tudi revije Sodobnost, Otrok in knjiga, Dialogi.

• Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski
• Poznani so še Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA
• Najpomembnejši deli bibliografske enote so:

• avtor
• naslov
• ime spletišča in datum
• kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani
• naslov časnika, datum in strani.

• Tehnika citiranja

Citat ali navedek je sestavljen iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata.

1. Dobesedni navedek pisec loči od lastnega besedila z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek.

2. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali, kazalka je lahko v obliki:

• opombe
• kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)
• neposredne povezave na vir.

Opomba bralca usmerja k polnim biografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa neposredno na besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Kratki sklici so zapisani v oklepaju neposredno za povzetim besedilom.

• »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

Navedke označujemo na tri načine:

• narekovaji
• odstavek in drugačen črkovni red
• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

• Opomba: navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Primer - citat Prešernovega besedila:

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. Enote na spletnem seznamu literature se od natisnjenih razlikujejo po uporabi alinej.

• Navajanje celotnih URL-jev ni dovoljeno ne na papirju ne na spletu, saj so preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju popolnoma neuporabni - v spletni objavi se kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Žanri

Na internetu je veliko možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in pisno komunikacijo - odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Z množičnim pisanjem je toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporazumevanja večja, kljub temu pa se je treba držati pravil, ki veljajo za posamezno zvrst in njene žanre.

• Dilema pri razlikovanju med pojmi: znanstveno, strokovno, poljudnoznanstveno pisanje.

• Izvirni znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
• Pregledni znanstveni članek: sintetično in kritično poroča o objavah z določenega področja.
• Strokovni članek: predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo - objavljeni so v strokovni ali zannstveni reviji, po zahtevnosti in slogu pa pa prilagojeni bralcem teh revij.
• Poljudni članek: ima namen popularizirati in družbeno osmisliti raziskovalna spoznanja - objavljeni so v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

• Dilema pri razlikovanju med besedama: stroka ali strokovni.

• Stroka (kot disciplina) poimenuje znanstvena področja.
• Pridevnik strokovni pa se v akademskem svetu uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu - strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega.

• Strokovni so na primer slovarji, učbeniki, priročniki, antologije ...

• Med znanstvene prispevke upoštevamo tudi objavljene prispevke iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene, predgovore ali spremne besede, intervjuje.
• Za plezanje po akademski lestvici so pomembne le znanstvene objave.
• V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije, torej knjige:

• Ločimo: znanstvene, strokovne, univerzitetne (in druge) učbenike, učno gradivo

Šolsko pisanje Od žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo:

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)

• Namen šolskega pisanja je izpolniti študijske dolžnosti in ugoditi mentorju, če pa oceno in z njo povezani status študenta zamenjamo s predmetom raziskave in opisovanja, ne gre več za šolsko, ampak bolj za strokovno oz. znanstveno pisanje.

Popravljanje

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje.

• Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.

• Najbližji angleški izraz copy editing, ki pa je vezan na dejavnost urednika.
• Avtorji se lahko pri umetnostnih besedilih sklicujejo tudi na licentio poetico, pri znanstvenih besedilih pa je osebni slog drugotnega pomena, saj je temeljni cilj razumljivo in prepričljivo podajanje strokovnih informacij.

• Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug - ponavadi strojno branje. Korigirajo se besedila, ki so že pripravljena za objavo.

• Korektor v principu popravlja zgolj druge posege v avtorsko besedilo.
• Rdeči svinčnik, ki je oznaka za nekdanje lektorjevo delovno orodje, se na računalniku spremeni v funkcijo Sledi spremembam.
• Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, tako da je rezultat čimbolj podoben originalnemu delu.

• Uredništvo ali urednikovanje označuje vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi; urednik gre skozi besedilo prvi in se odloči, ali bo objava sprejeta.

• Sprejme lahko takšno besedilo, kot je bilo oddano, ali pa avtorju postavi pogoje za objavo: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb.
• Besedilo potem da naprej lektorju in korektorju.

Komunikacija v stroki E-pošta

Je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

• Za: (To:) naslovnikov poštni naslov
• Kp: ('kopija' oz. Cc:) pošiljanje v vednost in ne neposredno nagovarjanje
• Skp: ('skrita kopija oz. Bcc:) skrit seznam prejemnikov (ostali prejemniki jih ne vidijo)

• Oblike podpisov:

• Ime + priimek
• Na forumu: --Aleš (uporablja se ime ali kratica)
• Wikiji: --Aleš Belšak

Socialna omrežja

Socialno omrežje je ime za načine družbene komunikacije, ki ga je prinesla nova socialna paradigma - informacijska družba s svojo participativno kulturo.

• Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo spreminja v dvosmerno - uporabnik informacij je hkrati tudi njihov producent.
• CSCW - Computer-supported cooperative work - socialna omrežja naj bi bila skupnost kooperativnosti, kolaboracije in množičenja.
• Razlikujejo se v funkcijah in na različne načine kombinirajo internetne tehnologije: pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje.
• Dunbarjevo število je maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.
• Tvit je sporočilo, omejeno na 140 znakov na socialnem omrežju Twitter. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom 'javnega intelektualca', ki z nabiranjem sledilcev širijo svoj vplivnostni krog.

• Literarna kritika
• Institucijo kritike poznajo samo literarni sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati publiko, ne samo ekspertna stališča (presečišče publicistike in znanosti).
• Vedno je subjektivna - ni objektivnih vrednostnih kriterijev.
• Prepoznavna lastnost je polemičnost.
• Zaradi vpliva časa kritična stališča niso trajno veljavna.
• Kritika mora biti jasna, prepričljiva in poučna.

• Literarna kritika/strokovna kritika:

• Predmet literarne kritike je literarno delo (roman, pesniška zbirka), predmet strokovne kritike pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije).
• Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil.

Enciklopedični članek Pisanje enciklopedičnih člankov je vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja, a se od slednjega loči po svoji jedrnatosti.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja:

• Dialoškost
• Povzemanje in ponavljanje
• Poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• Privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• Skupinsko avtorstvo z urednikom na vrhu
• Povezovanje učbenikov v serije
• Za študenta je didaktično boljša pomanjkljiva informacija, saj ga spodbudi k samostojnemu raziskovanju.

Strokovni blog Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog (spletni dnevnik). Poznana orodja, ki jih najpogosteje uporabljajo blogerska spletišča, so: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.

• So bliže publicističnemu žanru kot znanstvenemu pisanju - od znanosti jih oddaljujejo anonimnost, avotrski narcizem, specifičen slog in obsedenost z medijem.
• Izogibajo se intenzivni argumentaciji, citiranju, recenziranju.
• Za strokovno rabo so relevantni področni blog, blog na določeno temo; tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga.
• Na spletu ni prostora za ekspertno avtoritativnost, upoštevati je treba tudi neekspertna, eksterna in popularna stališča - pisec se mora potruditi za širšo razumljivost svojega sporočila. Večja branost mu priskrbi večjo vidnost (page ranking).

Spletni forum

• Je pojav druge polovice devetdesetih.
• Nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mail list).
• Slovenski forum SlovLit (od 1999 dalje) je osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja.

Slog

Zaslon vse pogosteje narekuje besedilno obliko - tiskano besedilo je primernejše za gladko branje, zato se zaslonsko besedilo pri njem pogosto zgleduje.

Sestavni deli

• Shema IMRAD ali UMRIS (introduction, methods, results and discussion) - uveljavljen za eksperimentalne vede (diskriptivna področja tej kompoziciji ne sledijo).

• Avtorjevo ime - ob imenu se zapiše tudi (akademska) institucija, kjer je avtor zaposlen
• Naslov - najbolj radikalen povzetek teksta

Naj temo izraža jedrnato in jasno, stvarno, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami. Podnaslov naj bo ločen z dvopičjem (začne se z malo začetnico) in naj ne ponavlja izrazov iz naslova. K naslovu spada tudi UD-klasifikacija (članku jo priskrbijo bibliotekarji).

• Izvleček

Je v glavi članka in predstavlja krajšo obliko povzetka. Obsega predmet raziskave, metode, rezultate in sklepe/implikacije v največ 10 vrsticah.

• Ključne besede - s ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Izbrani izrazi morajo biti frekventni in imajo terminološko težo.
• Povezave so klikljivi deli besedila (prepoznavni po modri barvi in podčrtanosti).

Klikljivost je ključna razlika med tekstom in hipertekstom. Nadomeščajo imenska in stvarna kazala, značilna za tiskane knjige - povezave so oblika sklicevanja.

• Kazalo - program ga načeloma oblikuje sam (biti mora čim bolj pregledno in dejansko uporabno pri členitvi obravnavane snovi)
• Telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep)
• Literatura
• Priloge (slike, grafikoni, opombe)

Napake

• Gostobesednost

• Naloga lektorja je črtanje odvečnih besed in besednih zvez, ki ne doprinesejo k prenosu informacij.
• Primeri odvečnih besed, ki jih radi kopičimo: tudi, še, takratni, poleg tega, nato, izpostaviti, poudariti, predvsem, večinoma, običajno, nedvomno, razmeroma, relativno, okrog, razni, specifičen ...

• Nerazumljivost

• Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.
• Sodobna zahteva: znanstveno delo naj bo predstavljeno preprosto, razumljivo (množico je treba prepričati, da je vlaganje v znanost smiselno).

• Pomanjkanje konteksta

• Pri pisanju je možno pozabiti na tezo in izgubiti rdečo nit - besedilo na koncu ni koherentno, ne odkrije nič novega.
• Cilj bi moral biti priti do informacij in jih postaviti v smiseln kontekst.
• Posploševanje je v strokovnih tekstih napaka.
• Že in šele lahko najpogosteje izpustimo; prav tako besede celó, samó, saj z njimi odražamo naša lastna stališča.

• Manierizem

• V ospredje besedila ne sme stopiti retorika, ki jo prepoznamo po ekspresivnih izrazih, ponavljanju in vzročno-posledičnih besedah (npr. torej, potemtakem).
• V strokovnem pisanju ne uporabljamo papirnatih izrazov in arhaizmov (potemtakem, bržkone, nemara, malodane, povsem, denimo).

• Slogovna ubornost

• Pretirano ponavljanje posameznih izrazov
• Moteče so ponavljajoče se strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da.
• V literarnovednem pisanju je moteče razširjena uporaba besed predstavljati in predstavnik.

• Pristranskost

• Avtorsko sodelovanje in kolektivno avtorstvo omejujeta pristranskost v pisanju.

• Terminologizacija

• Imena so arbitrarna, posledica družbenega dogovora in prakse.
• Terminologija je nujna za sodelovanje v razpravah določene smeri ali šole (paziti pa moramo, da termini ne postanejo ortodoksna ovira).

• Spol in število

• Popravljanje spolno krivičnega jezika z vzporedno uporabo moške in ženske oblike.
• Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.
• Majestetični plural = znanstvena množina, ki deluje potujevalno in objektivizirajoče.

• Mentalno brambovstvo in servilnost

• Dilema med dokazovanjem avtohtonosti slovenske literature in literarne vede ali njene vpetosti v globalno sceno.

Govorna prezentacija

• Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna.
• Pri govornih prezentacijah prihaja do dveh skrajnosti: dolgočasnost, monotono branje člankov in pretirano iskanje pozornosti z retoričnimi prijemi.
• Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila - to premeščamo s pripravo prosojnic.

• Prosojnice

• Predavatelju pomagajo retorično zaokrožiti in povzeti glavne točke in sporočilo.
• PowerPoint, Google Slides, Prezi.
• Prosojnice so koncipirane za seznamsko podajanje informacij.

Vizualizacija

• Fotografije

• Današnja družba premika težišče z verbalnega sporočanja na slikovno.
• Medtem ko se pri besedilih individualno avtorstvo umika skupinskemu, je avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno.
• Atribut by zahteva da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca.

• Licenciranje fotografij

• Objava gotografij je pravno zatrta - umetnino (nagrobniki, kiparske in slikarske upodobitve avtorjev, kipi na javnih mestih) lahko javno objavimo 70 let po smrti avtorja (tudi če bi imeli privolitev).
• Izjema so posnetki knjižnih platnic.
• V državah, kjer so avtorski zakoni manj restriktivni, poznajo izjeme pri objavljanju fotografij arhitekture, kiparstva in slikarstva - avtorjeva privolitev ali pa posnetek z oznako FOP (freedom of panorama).
• Free culture movement

• Fotografije kulturnih dediščin

• 44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine zahteva soglasje avtorja.
• Prepovedano je fotografirati spomenike iz Registra nepremičninske kulturne dediščine.

• Infografika

• Je oblika vizualizacije podatkov, informacij in znanja, ki izrabi človekovo sposobnost hitrejšega dojemanja in pomnjenja ob vizualni prezentaciji.
• Geografski informacijski sistemi: Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View.

• Tabele - podatki so razporejeni v celice.
• Grafikoni

• Potrebujejo legendo, v kateri je razložena posamezna barva, črta ali lik.
• Grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, graf funkcije
• Diagram (graph): časovni, drevesni (dendogram), omrežni, organizacijski, flowchart, genealoški, Vennov
• Kartogram, shema, piktogram

• Zemljevidi

Interaktivne karte na spletu - Geopedija.

• Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci.

• Besedni oblak - uporabljata se orodji Wordle in Voyant tools.

Iskanje

• Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem količine informacij.
• Avtorje v podatkovnih bazah ločijo številske identifikacije.
• ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založbe in akademske institucije (deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo) - mednarodna standardna identifikacija (16-mestna koda).

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije loči 7 raziskovalnih področij - naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika (literarna veda ima številko 6.07).
• Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) loči 47 področij.

• Od tega so literarnovedna področja:

• Klasika
• Literarna teorija in kritika
• Literarni pregledi
• Književnost
• Afriška, avstralska in kanadska književnost
• Ameriška književnost
• Književnost Britanskega otočja
• Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
• Romanska književnost
• Slovanska književnost
• Poezija

• Enciklopedične klasifikacije delijo znanost na družboslovje in naravoslovje.

DOI

• Digital Object Identifier - Digitalni identifikator objekta je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.

• mEDRA in CrossRef

COBISS ID

• Je številka za identifikacijo publikacij v Sloveniji -s to številko je pri nas opremljena vsaka registrirana objava, ne glede na medij.
• Začetna stran ponuja tudi osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev (na Web of Science in na Scopusu).

Podatki in podatkovne zbirke

• Podatek je dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša. Nekateri se zavzemajo za nadomestitev besede z izrazom zajemek (capta), saj naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki.
• Dve vrsti informacij:

• Dokumenti
• Podatki

• Slovenska literarna veda: slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika, Fran), besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije (Cobiss) in leksikonske informacije biografskega značaja (Wikipedija, Slovenska biografija).

• Iskanje po dLIbu
• kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa

postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje

• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

• Na wikijih ločimo oštevilčene (#) in neoštelilčene (*) sezname.

/Na Wikipediji se gesla razvrščajo v sezname prek kategoriziranja (npr. seznam kmečkih povesti).

Digitalna humanistika

• Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je podpodročje empirične literarne vede - gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov.
• Digitalna humanistika kot stik dveh kultur - znanosti in humanistike.
• Script act theory - vse dejavnosti, povezane s pisanjem, tudi branje.
• Digitalna humanistika zajema tudi kulturonomiko.

• Osnovno orodje kulturonomike je Googlov Ngram Viwer, ki s statistično obdelavo baze 5 milijonov digitaliziranih knjig detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja, za enkrat samo v sedmih največjih jezikih.

• Današnjo digitalnohumanistično sceno definirajo vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihove non-stop dosegljivosti (open accesss policy), vprašanje javnega recenziranja, ki naj domesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing), in popularizacije znanosti - kako doseči vidnost naših raziskav in poučevanja ter odprtost za sodelovanje javnosti.

• Raziskovalne dejavnosti DH:

1. Zajem (podatkovno rudarjenje,data mining)
   • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
   • optično prepoznavanje (OCR)
   • pisanje v katerem od urejevalnikov
   • konverzije med digitalnimi formati
   • programiranje
   • izdelava spletnih strani
   • iskanje informacij
   • izdelava seznamov
2. Obogatitev
   • dodajanje metapodatkov
   • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
   • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
   • modeliranje
   • urejanje
   • kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
3. Analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
   • stilometrija
   • modeliranje tem
   • analiza socialnih omrežij
   • vizualizacija
   • analiza čustvenega odziva
   • pridobivanje podatkov (information retrieval)
   • strojno učenje
   • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (pattern recognition), statistična analiza
4. Interpretacija (pripisovanje pomena)
   • kontekstualizacija
   • modeliranje
   • povzemanje, konceptualiziranje
5. Razpečevanje in hranjenje
   • publiciranje
   • identifikacija (DOI)
   • urejanje dostopa (OA)
   • razporejanje
   • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
   • arhiviranje, licenciranje
6. Kolaboracija
   • komunikacija
   • participacija (sharing)
   • komentiranje
   • množičenje (crowdsourcing)
7. Meta DH-dejavnosti
   • propagiranje DH-principov
   • strokovno ocenjevanje
   • poučevanje
   • sodelovanje oz. vodenje projektov
   • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)
   • financiranje, teoretiziranje itd.

• V Sloveniji:

• Digitalizacija vsebin: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), študentski projekt na Wikiviru Slovenska leposlovna klasika
• Popis digitaliziranih vsebin v zbirki Slovensko leposlovje na spletu (2010)

Empirične metode

• Empiričen - podatek, pridobljen z opazovanjem ali eksperimentom.

• Pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem.
• Merjenje podatkov.
• Preverljivost meritev.

• V literarni vedi se empirične metode uveljavljajo od leta 2001 (preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina).
• Cobiss, Nova beseda, Gigafida, SSKJ (portal Fran), Slovenski biografski leksikon, Geopedija, Sicris
• Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike - korpusno jezikoslovje.

Programi

• Zajem podatkov: Weka, data mining software
• Analiza besedil: Gephi (risanje grafov), Bookworm(vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah), MONK Project (odkrivanje vzorcev v besedilu), Wordle (besedni oblaki)
• Anketiranje: Survey Monkey, ProProfs Survey Maker
• Anotiranje in popravljanje: FromThePage, Scripto, Proofread Page
• Bibliografija: Bibliopedia ...
• Blog: WordPress, Blogger
• Citiranje: Publish or Perish, Google Scholar Citations
• Knjižnice: WorldCat, Google Books
• Kolaborativno pisanje: Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige
• Komunikacija: Google+, Prezi ...
• Konverzija datotek: PDFmyURL ...
• Možgansko viharjenje: Text 2 Mind Map ...
• Objavljanje na spletu: Academia.edu, Dropbox, Google Docs
• Prezentacija: Prezi, WebSliders ...
• Skupna raba dokumentov: Viewshare, Google Drive ...
• Slike:Image Map Tool, Picasa ...
• Vizualizacija: Ngram Viewer
• Zbirke: MySQL, R, OpenRefine
• Zemljevidi: GeoCommons, Google Maps, GPS Visualizer

Orodja in korpusi

• Prevajalni sistem Amebis Presis
• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
• Sintetizator govora Amebis Govorec
• Pregibnik podjetja Amebis
• Avtomatska lektorica podjetja Amebis
• Oblikoslovni označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• Skladenjski razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca.
• Pisni korpus Gigafida
• Govorni korpus Gos