Uporabnik:Ajdaracic

Prva domača naloga

• Engelbert Gangl: Slava delu! Slavnostna himna ob petindvajsetletnici "Delavsk. Bralnega društva" v Idriji [1]

Druga domača naloga

Moje prvo srečanje s Slavistično revijo

Priznam, da sem na začetku kar s težavo v roke prijela Slavistično revijo in da se takega branja sama od sebe ne bi lotila. Kot sem pričakovala, so bila besedila precej zahtevna, tako da sprva nisem preveč razumela. Toda presenetilo me je, koliko bolj so mi postali članki jasni, ko sem se vanje malo poglobila, si zanje vzela čas. Dlje kot sem revijo brala, bolj mi je bila razumljiva. Predvsem pa me je tovrstno branje spodbudilo k razmišljanju o pomembnosti strokovnih revij in člankov ter o tem, kako mora imeti vsak raziskovalec (s katerega koli področja) možnost, da svoje delo in ugotovitve nekje objavi, jih deli z javnostjo. Tako sem tudi lažje uvidela, zakaj je za nas študente srečevanje s strokovnimi revijami nujno, čeprav morda še nimamo dovolj znanja, da bi vse članke v polnosti razumeli.

Tretja domača naloga

Tipkanje

Za razliko od branja Slavistične revije sem v "tipkanju" takoj videla nek smisel. Čeprav sama nisem preveč domača z računalnikom in urejanjem spleta, se mi zdi izredno pomembno, da je slovenska literatura dostopna tudi v digitalni obliki. Ker je delo zaradi popravljanja nekoliko zamudno, je tudi smiselno, da tipkamo študentje. Tako se delo razdeli med več ljudi in s skupnimi močmi uspemo postoriti mnogo več, kot bi uspelo posamezniku, ki bi si sam prizadeval za urejanje teh spletnih povezav. Na tak način gradimo most med avtorji iz preteklih stoletij in mladimi, ki včasih ne vidijo več pravega smisla v branju slovenske literature.

Četrta domača naloga

Literatura v mojem vsakdanu

Z literaturo se v svojem vsakdanu srečujem že od malih nog, ko sta mi starša veliko brala. Čeprav to sprva seveda ni bila nikakršna visoka literatura, sem mnenja, da se je prav na ta način v meni zakoreninila želja po branju. Četudi zadnja leta zaradi šolskih obveznosti prebiram veliko manj knjig po lastni izbiri, v branju še vedno uživam. Obvezna šolska literatura se mi namreč nikoli ni upirala, vedno sem v njej videla nek smisel in jo prebirala brez večjih težav.

Zanimivo se mi zdi, da me že od nekdaj veliko bolj pritegnejo stare in obrabljene knjige kot pa tiste nove, zavite v plastično folijo. Ne bom pozabila obiska neke stare knjižnice na Češkem (zdaj spremenjene v muzej), kjer mi je od navdušenja zastal dih. Knjižnica je bila ogromna, od stropa do tal polna polic, ki so se kar šibile pod težo vseh tistih že mnogokrat prebranih črk in besed. Ob policah so drsele lestve, saj je bilo le z njimi mogoče doseči najvišje knjige, ves prostor pa je bil ovit v blag vonj po lesu in knjigah. Kar naenkrat nam je postalo vseeno za načrte, ki smo jih še imeli za tisti dan, le obstali smo in občudovali. Čas se je ustavil. Kljub temu da so obiskovalci prihajali in odhajali, je knjižnici vladala tišina. Tišina, ki jo lahko ustvari le knjiga. Tišina, ki nam je v 21. stoletju manjka. Tišina, ki jo lahko ustvari le knjiga.