Uporabnik:Ajda H.P.

Test 12. 2. 2021[uredi]

--Ajda H.P. (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. France Bernik. France Pibernik. Ukvarja se z literaturo iz časa druge svetovne vojne. 2. (Izbrala sem prvi priimek, Perčič.) Tone Perčič. Izganjalec hudiča. Ljubljana: DZS, 2005. https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/217551360

3. Caps Lock.

4. Zakon o varstvu osebnih podatkov.

Test za test[uredi]

--Ajda H.P. (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)Ajda Holy Perčič 1. --Ajda H.P. (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

2. Zakon o varstvu osebnih podatkov.

3. Pripovedoslovje.

5. Backspace. Alt(ernate).

6. Ne.

7. rastočo

9. Kermauner, Kidrič, Kocjan, Koruza, Kmecl, Kos, Kralj, Košuta.

10. <poem> </poem>

11. Lahko.

12.

13. Brez: svojem, več, različnih.

14. Objavljanje je že javno samo po sebi.

15. Na slovenskem: slovenistika, na češkem: bohemistika, na poljskem: polonistika, (v grščini in latinščini: klasična filologija).

16. Kvari izgled besedila, nihče ne pretipkava te dolge povezave.

17. Optično prepoznavanje črk ali optical character recognition.

18. V sili zaposlimo nepristranske razsodnike.

19. Zornik Obdobja, izhaja enkrat letno ob simpoziju Obdobja. Zbornik SSJLK, izhaja enkrat letno. Izdaja ju Center za slovenščino za drugi ali tuji jezik, deluje v okviru oddelka za slovenistiko.

Domače naloge[uredi]

Članek Sonje Hudej: Argumentacijski procesi in prepričevalna sredstva v besedilu[uredi]

Članek je bil objavljen v Slavistični reviji, 15. 3. 2001. Doktorica znanosti in pedagoginja Sonja Hudej se z znanstvenim prispevkom spušča v pragmatične vode pomembnosti argumentacije, ki se odvija med tvorcem in naslovnikom. Argumentiranje je pojmovano kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz argumentov, kar pomeni, da uredi in eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed možnih logičnih oblik. Omenja, da besedilo opravlja različno vlogo in sicer glede na to, kaj sporočevalec hoče od naslovnika, ter da glede na to merilo ločimo različne vrste besedila.

Pravi, da so slike in barve učinkovitejši prenašalci sporočil kakor besede. Iz primera Otrok, rojen po treh mesecih, ki ga navaja, sem opazila, da je argumentacijski proces mogoče opazovati v okviru posameznih sklepov znotraj besedila.
Za hip se avtorica dotakne tudi zgodovine jezikovnega proučevanja. V preteklosti so ga povezovali z drugimi znanostmi, kot so filozofija, sociologija in semiotika.
Njen slog je razumljiv tudi za laike s področja teme njenega pisanja, saj terminologijo lepo dopolnjuje s konkretnimi primeri in anekdotami, v katerih se znotraj pripovednega postopka razvijajo procesi sklepanja, ki povzročajo presenetljive razplete. Posebej blizu mi je njeno prepričanje o pomembnosti argumentacije, zelo uporaben se mi zdi seznam prepričevalnih sredstev, ki jih navaja.

Vir: Sonja Hudej. Argumentacijski procesi in prepričevalna sredstva v besedilu. Slavistična revija 49(3) (2001). 205–222. Povezava do članka.

Članek Bożene Tokarz: Pesniške reprezentacije negotovosti[uredi]

Iz poljščine je prispevek poljske literarne zgodovinarke Bożene Tokarz prevedel prevajalec Niko Jež. Avtorica v prispevku obravnava različne oblike prikazovanja negotovosti v poljski poeziji, ki imajo veliko umetniško vrednost. Piše o zgodovinskem razvoju literarnih strategij, ki se povezujejo z izrazi semiotika, reprezentacija, negotovost, znak, pesniški jezik in poljska poezija, ki predstavljajo tudi ključne besede članka. Tokarz (2016) poudarja, da se v poeziji odvija dialog o človeku, ki je venomer ujet v biologijo, kulturo, zgodovino, družbo, umetnost, religijo, metafiziko in civilizacijo, skratka v resničnost, ter da dinamika, značilna za civilizacijo 20. in 21. stoletja, bistveno spreminja človekovo dojemanje resničnosti.

Dotaknil se me je zanos, s katerim avtorica piše o značilnosti poezije poljske pesnice, esejistke, literarne kritičarke in nobelovke Marie Wisławe Anne Szymborska. Po mnenju literarne zgodovinarke naj bi nekaterim subjektom besedil pesnice ravno negotovost vlivala moč in jim dajala zagon za literarno ustvarjalnost. V pesmih poudarja pomembnost empatičnosti in usmiljenja do sočloveka. Izpostavi nesmiselnost gojenja zamer in medsebojnega zavračanja.

Szymborskina pesem Nic dwa, ki je v slovenskem prevodu jezikoslovke in prevajalke Rozke Štefan izšla leta 1997, z naslovom Nič se dvakrat, je s strani avtorice članka predstavljena kakor reka, ki venomer teče in se spreminja tako, kakor se spreminjajo naše življenje, čustva in mišljenje. Osebno se strinjam z interpretacijo Tokarzove, saj sem pesem prebrala na tej povezavi. Všeč mi je predstavljena nekoliko zakrita ideja, da je treba ceniti sleherni trenutek, saj vsakega kot posebnega doživimo le enkrat.

Vir: Bożena Tokarz. Pesniške reprezentacije negotovosti. Primerjalna književnost 39(2) (2016). 37–47. Povezava do revije s člankom.

Ciproš[uredi]

Pesem Janka Glazerja z naslovom Ciproš je bila objavljena v Antologiji mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa, Ko ciproš zacveti. Leta 2014 jo je izdala založba Aristej. Predstava z istoimenskim naslovom je bila premierno odigrana 23. novembra, leta 2015, v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, koproducirala o je revija Dialogi Maribor. Potekala je v obliki bralne uprizoritve. Pesem Ciproš je tudi uglasbena; kot notno gradivo pevskega zbora Memento mori si jo je mogoče izposoditi v Univerzitetni knjižnici Maribor.

Delo naj bi pisatelj napisal ob spominu na sina.
Moja interpretacija pesmi:
Osrednji motiv predstavlja rastlina ciproš. Avtor opisuje njegovo cvetenje, pri čemer se posveti tudi okoliški naravi; pojočim pticam, zelenemu gozdu, bujnim drevjem in močnemu viharju. Cvetenje rdečega ciproša na začetku in koncu poveže s telesno krvjo umrlega.
Četudi je tematika otožna, literarno besedilo ni zamorjeno in deluje skorajda pomirjujoče.

Ciproš je pohrsko poimenovanje za ozkolistno ciprje, rastlino z lepimi rožnatimi cvetovi in ukrivljenimi prašniki, ki raste predvsem na severu Slovenije. Več podatkov in slika o rastlini se nahajajo na tej povezavi.

Beseda frata, ki se pojavlja v besedilu in mi je bila do sedaj nepoznana, pomeni poseka, krčevina.

Viri:

Drama, operabalet Maribor: Ko ciproš zacveti. Pridobljeno 6. nov. 2020 s te povezave.

Facebook: Salon uporabnih umetnosti, Ciproš. Pridobljeno 6. nov. 2020 s te povezave.

Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014–, različica 8.0, dostop 15. 1. 2021.

Arhiv Slovlit[uredi]

Spodaj je prikazanih nekaj glavnih tematik sporočil iz arhiva foruma Slovlit iz leta 2020, pod njimi pa so v alinejah povzeti naslovi korespondenc.

Literatura:

vprašanje o besedi, ki bi pomenila sopomenko spahovanju,
pogostost tematike istospolnosti v slovenski literaturi,
slovenski kriminalni roman.

Literarni dogodki:

lingvistični krožek na Filozofski fakulteti,
literarna prireditev v Ljubljani, v sodelovanju s SAZU,
razprava o porazdelitvi fonemov v slovenščini.

Zgodovinska tematika:

Prešernov pripis k pesmi Valentina Vodnika,
Wiktor Gardocki o Cenzuri poezije v 80. letih 20. stoletja,
novo izdana knjiga Zgodovina filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Komentarji:

o tem, da imajo pisatelji večjo besedotvorno moč kakor jezikoslovci,
o romanu Herkunft, Saše Stanišića,
mnenje o posledicah družabnega omrežja Twitter, v povezavi z razširjanjem viralnih tem.

Literarni zgodovinar Pero Pajk[uredi]

Slovenski esejist, literarni zgodovinar in prešernoslovec.

Rojen je leta 1908, † 1932.

Delo

Časopisni članek Besedna naloga iz živalstva, objavljena junija 1919, v reviji Zvonček (Ljubljana).
Prispevek Knjiga in čitatelj, v peti številki leposlovne revije Modra ptica, iz leta 1930.
Separat O Prešernu, izdan pri Ljubljanskem zvonu.

Opombe

O literarnem zgodovinarju je na internetu precej malo zapisanega. Ker do nedavnega še ni imel svoje strani na Wikipediji, sem jo ustvarila sama. Povezava do nje se nahaja tukaj.

Viri

Pero Pajk. Besedna naloga iz živalstva. Zvonček (Ljubljana) 20(6) (1919). 141. dLib.si

Pero Pajk. Knjiga in čitatelj. Modra ptica 2(5) (1930/31). 129-130. Povezava

Pero Pajk. O Prešernu. Ljubljana: Ljubljanski zvon, 1931. Cobiss

O Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbirka zajema literarno ustvarjanje od leta 1946, oziroma od 2009 (pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na kratko ZRC SAZU). Njen izdajatelj je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede. Poleg glavnega urednika, literarnega kritika Matija Ogrina, se v uredniškem zboru nahajajo literarni zgodovinar Marijan Dović in književniki Matevž Kos, Luka Vidmar ter Tomo Virk.
Ustanovitelj zbirke, Anton Ocvirk, jo je urejal vse do svoje smrti (do januarja, leta 1980). Nato je mesto glavnega urednika zasedel France Bernik, ki je kot njene podzbirke izdajal številne monografije.
Obsegala naj bi najpomembnejša dela najbolj znanih slovenskih literatov. Polna je raznolikih literarnih prvin, kvalitetne vsebine in zanimivosti, zaradi česar pripomore k kulturnemu znanstvenemu razvoju, saj razvija tokove iz področja kritičnega znanstvenega izdajanja besedil.
Literarna monografija navadno izide kot sklep ustvarjalnega opusa posameznika, zato naj bi zajemala čim bolj raznovrstne plati s področja njegovega življenja in pisanja. V njej so podatki o pisateljevi biografiji, njegovem (literarnem) ustvarjanju, odnosu med njim in okoliško družbo in ostale značilnosti, ki se tičejo vsakega posameznika.
V okviru Zbranih del je izšla podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva. Njen namen je z novimi podatki dopolniti že obstoječe raziskave in objave slovenskega slovstva in tako primerjati starejše in novejše ustvarjanje umetniške besede.

Vir: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Wikipedija. 15. jan. 20201.

Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon zajema monografije o literarnovednih vprašanjih. Med leti 1979 in 2001 je izhajal na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Tematika, zajeta znotraj zvezkov leksikona, je predvsem zgodovinsko-razvojna; gre za obravnavo pojmov iz različnih vidikov.
Zajema 46 zvezkov del slovenskih avtorjev. Spodaj so dela prikazana tako, da vsaka alineja zajema svojega avtorja in naslov ter kategorijo njegova dela.

Enciklopedični leksikon Literarna teorija in knjige Evropski verzni sistemi in slovenski verzi, Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, Pesniška podoba, Antona Ocvirka.
Znanstvene monografije Literatura in Romantika, Roman, Razsvetljenstvo, Predromantika, Lirika, Postmodernizem, knjiga Morfologija literarnega dela in strokovna monografija Literarne tipologije, Janka Kosa.
Zgodovinski znanstveni monografiji Helenizem in Grške lirične oblike in metrični obrazci ter Antična poetika, Kajetana Gantarja.
Neleposlovni deli Srednjeveške in staronemške verzne oblike in Aliteracija in aliteracijski verz, Dušana Ludvika.
Slovenski znanstveni monografiji Pozitivizem v literarni vedi in Hermenevtika in literarna veda, Darka Dolinarja.
Ameriška znanstvena monografija Angloameriške smeri v 20. stoletju, Majde Stnovnik.
Enciklopedični leksikon Strukturalna poetika: kibernetika, komunikacija, informacija, Dušana Pirjevca.
Enciklopedični leksikon Duhovna drama, Nika Kureta.
Literarno delo Dadaizem. Nadrealizem, Aleša Bergerja.
Znanstvena monografija Literarna sociologija, Dimitrij Rupla.
Raziskovalno poročilo Staroindijska poetika, Vlaste Pacheiner-Klander.
Znanstveni monografiji Trivialna literatura in Povest, Mirana Hladnika.
Enciklopedični leksikon Knjiga, Jožeta Munde.
Znanstveni monografiji Konkretna poezija in Esej, Denisa Poniža.
Enciklopedični leksikon Eksistencializem in literatura, Marjete Vasič.
Slovenski roman Sentimentalni roman in enciklopedični leksikon Grozljivi roman, Katarine Bogataj-Gradišnik.
Knjiga Ruski literarni avantgardizem: futurizem, konstruktivizem, absurdizem, Draga Bajta.
Dramaturško delo Drama in gledališče, Andreja Inkreta.
Znanstvena monografija Ekspresionizem, Lada Kralja.
Znanstvena monografija Ljudsko pesništvo, Marka Terseglava.
Znanstvena monografija Duhovna zgodovina, Toma Virka.
Znanstvena monografija Futurizem, Vere Troha.
Znanstvena monografija Znanstvena fantastika, Metke Kordigel.
Znanstvena monografija Tragedija, Denisa Poniža.
Znanstvena monografija Teorija drame, Lada Kralja.
Znanstvena monografija Intertekstualnost, Marka Juvana.
Knjiga Staroindijske verzne oblike, Vlaste Pacheiner-Klander.

Vir: Literarni leksikon. Wikipedija. 5. dec. 2020.

Nalaganje slike v Wikimedijino Zbirko[uredi]

Povezava, do katere je mogoče dostopati do slike kužnega znamenja iz 18. stoletja, ki sem jo slikala v Stražišču, kjer se nahaja JV ob križišču Baragovega trga in Krajevne poti, SZ od cerkve Sv. Martina, stare šole in Škofjeloške ceste, je tukaj.
Znamenje spada pod objekt kulturne dediščine Slovenije, njegova EŠD številka je 29499.

Izbirna domača naloga[uredi]

Kolumna: Socialna problematika osnovnošolcev

Šola. Beseda, ob kateri se naježi dlaka marsikateremu šolarju in zaskeli v kosteh marsikatero šolarko. Izobrazba je vrednota, ki jo oziroma bi jo morali ceniti, a roko na srce, šola pri večini mlade populacije ni zelo priljubljena. Pa ne gre toliko za stavbo, kot bolj za dogodke v njej. Pouk. Ta je najhujši. Saj malica je v redu, vsak zdrav otrok (zaenkrat taki na srečo še prevladajo) vendar rad je. Razen če ni to kakšna premenzasta hrana, ki je zmožna pokvariti šolsko dopoldne. Poleg tega s(m)o današnji najstniki vedno bolj izbirčni, zato morda (tudi) malica pravzaprav veliko šolarjem ni po godu. Pa ostanejo odmori. Vsaj ti so kar dobri, če nisi eden tistih posebnežev, ki osamljeni sedijo za mizo in preučujejo svoja stopala, s katerih izmenično sezuvajo in obuvajo usnjene copate z našitki. In ravno to problematiko »krutega boja za pozornost« bi rada izpostavila.

»Šola je model družbenega sistema,« je dejal sociolog Emile Durkheim in prav ima. Otroci že v začetku odraščanja tam spoznajo, da kdor jezika špara, kruha strada, grše rečeno; če si dobrega družbenega statusa ne boš pridobil sam, ti pri tem ne bo pomagal nihče. Zakaj vendar bi – otroci so sprva med sabo družbeno enakovredni, potem pa je od njihovih lastnih zmožnosti, truda in ambicij odvisno, koliko prijateljstev si bodo pridobili (in jih pozneje tudi ohranili). A današnja družba, hvala Bogu, (še) ni tako izprijena, da bi čisto vsak vedno mislil le nase. Najdejo se starši (otrokov razvoj je najbolj odvisen najprej od njih), ki sinovom in hčeram z zgledom kažejo čut za soprebivalce tega sveta. Nekaterih otrok se to prime, drugih ne. Pomembno je, da bodo nekateri med njimi čut udejanjili, ga uporabili v praksi.

Potem so tu še učitelji, ki naj bi otrokom poleg tega, da jim podajajo znanje, pomagali tudi pri socialnem razvoju. Ampak tudi odličen pedagog ne more tega storiti dobro, če mora v razredu skrbeti za 30 učencev. Le kako se bo lahko posvetil vsakemu posamezniku enako, posebno tistemu, ki navzven deluje odlično v primerjavi z njegovo osamljeno notranjostjo? Kaj pa tisti tihi, ki se skrivajo za glasnimi jeziki ostalih? Sama zagovarjam, da bi morali sprva preizkusiti bodoče učitelje, če so sploh primerni za delo z otroki. Ne želim pisati preveč kritično, a poznam nekaj pisarniških uslužbencev, ki so po mojem mnenju boljši pedagogi, kakor številni, ki ta poklic dejansko opravljajo.

Vem, da moje besede ne bodo spremenile ničesar; in v resnici tudi nimam idej, kaj konkretno narediti za boljšo prihodnost šolskih otrok, želim le opozoriti na kakšno pomanjkljivost šole. Kako so otroci v resnici vrženi v stavbo, polno odraslih avtoritet, ki jih je treba ubogati in vrstnikov, med katerimi se morajo na svojevrstne načine dokazati, da jih ti sprejmejo v svojo družbo. Taki postanejo prijatelji. In tisti, ki jih imajo več, so bolj priljubljeni. Posledično sklenejo več poznanstev, dobivajo še več privržencev. Tisti pa, ki so socialno malce bolj nerodni, navadno shajajo z manjšo družbico okoli sebe. Tudi to je v redu. Čeprav se morda prejšnja situacija sliši bolj mikavna, ima svoje slabosti.

Prej sem pisala o šoku prihoda na šolo, sedaj pa naj omenim še prehod iz nje v življenje (najpogosteje službo). Ob tem se lahko nekaterim popularnežem iz šole zatakne. Z vezami in poznanstvi danes res lahko pridobijo veliko, ni pa to delo brez truda pošteno pridobljeno. Poleg tega se je sprva tudi treba podrediti nadrejenemu, česar nekateri izmed takih ljudi niso ravno vešči. Seveda pa ne trdim, da tisti, ki imajo v šoli veliko prijateljev ne bodo uspešni na delovnem mestu in da tisti bolj osamljeni bodo, ter obratno. Možnih situacij je prav toliko kakor ljudi.

Na poznanstva in odnose z ljudmi vpliva okolje, a največ je odvisnega od posameznika (predvsem od njegovega značaja). Gre za to, da naj bi se mirnejše kreature morale bolj truditi za pridobivanje pozornosti, kakor glasnejši in vpadljivejši. Je pa res, da šola ne sme miselno zapečatiti, torej da nas tak sloves, kot ga pustimo v izobraževalni ustanovi, spremlja tudi v življenju izven šole. Lahko pa se zgodi tudi to. »Šola je resda kruta, te pa vsaj pripravi na življenje, ki je prav takšno,« boste morda ob mojih mislih dejali nekateri. Lahko to res drži, lahko pa tudi ne.

Ob koncu želim čestitati vsem, ki hodite v šolo – že zaradi tega vam gre odlično. Ne glede na to, kako se tam socialno izkazujete, bravo, da vsak dan prestopite šolski prag (pogumno ali malo manj, dejstvo je, da to storite). Srečno in nikar si ne ustvarjajte prevelikih skrbi s šolo; tako z ocenami, katerih (ne)pravičnega pridobivanja raje sploh nisem omenjala, kot tudi oziroma predvsem z družbo v njej. V življenju boste že srečevali prave ljudi, s katerimi se boste veselo sprehajali po skupnih poteh.

Opomba: Zavedam se, da kolumna sodi med časopisni ali revijski članek. Beseda metaforično prikazuje moj subjektivno kritični prispevek wikiverzinemu spletišču in namiguje na upanje, da bo nekoč morda res lahko objavljen kakor samostojna kolumna :)

O Novi pisariji[uredi]

Pri Vodniku: pismenost = slovnica.
Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
Pismenost: spodobnost sprejemanja, razumevanja, tvorjenja in posredovanja informacij.
Specialne pismenosti (sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah): glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna.
Obvezna le splošna pismenost (tudi komunikacija preko mobitelov in računalnikov): spretnosti za znajdenje pri vsakodnevni komunikaciji.
Test pismenosti PISA (The Programme for International Student Assessment).
Včasih si kdo iz sloja, ki tradicionalno skrbi za opismenjevanje, do nje privošči ignoranco.
Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo.
Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo.
Cobiss ne registrira avtorjev blogov, časopisnih člankov in spletnih komentarjev, wikipedistov, tvitarjev, piscev računalniške kode za javno rabo, avtorjev videov na YouTubu in fotografij v javnih albumih, reparjev, piscev internih poročil, pogrebnih govorov, popevk, verzov, napisov in nagovorov ob različnih priložnostih.
Po eni plati ljudje pisce potrebujejo in spoštujejo, a njihovega dela ne cenijo enako kakor težkega, fizičnega.
Informacijska/računalniška družba nadomešča starejšo industrijsko družb.
V 16. stoletju so se knjige bolj poslušale kot brale.
Knjiga ne bo umrla, saj z izumom avtomobila tudi nismo nehali uporabljati nog in bicikla.
Razlogi za predanost Wikipediji: lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo (enciklopedično izražanje).
Wikiji (havajsko wikiwiki = res hitro): skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001, so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, na svojo pobudo, brez želje po zaslužku.
Wikimedijina spletišča: Wikipedija (spletna enciklopedija), Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza (za seminarje, projekte, predavanja), Zbirka (objavljanje slik), Wikislovar …
Včasih se je jezik prej, ko je dosegel tisto razvojno fazo, ki je omogočila prevod Biblije, znašel višje na kulturni lestvici.
Wikipedija obstaja v 290 jezikih, največ je angleškega, a njegova uporaba počasi pada.
Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira (več jezikov = več kulturnih izbir).
Slovencev, ki si želijo Wikipedijo urejati, predstavlja približno 6 % populacije.
Na vrhu vsake strani wikispletišč so štirje zavihki: članek, pogovor, uredi, zgodovina.
Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in te objave kontrolirajo.
Ob aktualnih političnih in drugih javnih dogodkih obisk Wikipedije zelo naraste, npr. ob kulturnem prazniku se pojavi več obiskov strani Franceta Prešerna.
Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe (slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega), vanjo lahko prispeva vsak, objave so neposredno mednarodno primerljive, je samorefleksivna.
Wikipedije ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna.
"Kdo pa bo pisal gesla na teme književnosti v Wikipedijo, če jih ne bodo študentje književnosti?"
Kasneje pozornost usmerjena k besedilu, literarni zgodovinarji: Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec, Tone Pretnar ...
Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo.
Pri pisanju je misel na bralca pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.
Pisanje, ki se dela, da ga publika ne zanima, je za bralca žaljivo (ta misli, da je sam kriv, ker ga ne razume).
V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.
Znanstvene so objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.
Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.
Publicistična besedila so objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, blogi avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc.
Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pa za domačo publiko, v slovenščini.
Procentualno delež angleščine skupaj z deležem drugih tujih jezikov ne raste.
Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti.
Nekatere revije izhajajo v dvojezičnih številkah.
Če želimo biti mednarodno priznani se prijavimo na konference v tujino ali pošljemo članek za objavo v tuji reviji.
Tuji študentje ob koncu semestra, ki ga preživijo v Sloveniji, namesto izpita dodajo v svoje nacionalne enciklopedije prgišče slovenističnih gesel.
Navadno se vsaka tema zdi na začetku težka, sčasoma pa jo vzljubimo, ko se z njo podrobneje ukvarjamo.
Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
Piščevo osnovno sredstvo sta tipkovnica in miška.
Pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk.
Tipkanje in pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje, razvojno pomembne.
Zaradi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil delo.
Spletišče Wikivir je zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.
Slovenščina ima spletno digitalno knjižnico.
Študentski projekti na Wikiviru: Slovenska leposlovna klasika, peskovnik.
Urejanje podatkov:

a) Predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource.
b) Pomembni so samo odstavki, ne pa tudi prehodi v novo vrstico, ki so v izvirniku drugačni, kot bodo na zaslonu, tudi če so v urejevalnem načinu zvesto reproducirani.
c) Ne popravljaj avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj to ni lektura, ampak korektura.
č) na dnu dodaj kategorije.
d) V primeru dilem: pogovorna stran popravljanja klasikov na Wikiviru, smernice projekta.

Uspešno zaključena naloga je droben prispevek k slovenski kulturni dediščini in vaja v kreativni udeležbi v kulturi.
Avtorji imajo svojo zakonodajo.
Za posege drugih v avtorjevo delov se reče, da so »potvorili besedilo.«
Težja dosegljivost publikacije le redko prispeva k njeni večji zaželenosti in vrednosti.
Nekateri avtorji želijo umik svojega teksta iz spleta.
Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.
Soavtorstvo: zasluge za delo v oklepaju, odprtost za spremembe, sodelovanje, medsebojno zaupanje, pravica veta, ni važno, kdo prispeva spremembo.
Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem to pomeni tudi objaviti.
Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi.
Če članek nima namena, da ga vidi veliko ljudi, je na splet samo postavljen, ne pa tudi objavljen.
Npr. izraz virtualna množica- način organizacije znanja v informacijski družbi, kjer sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje.
"Znanje naj bo za razliko od materialnih dobrin zastonj."
"Sosedu zavidamo samo avto, njegova knjižnica pa nam je malo mar."
Wikipedija: ne iščemo po abecedi, ampak iskanje prepustimo algoritmom iskalnika.
Pisci Wikipedije nastopajo pod vzdevki, niso anonimini.
Masovnost je nevarna, ker množica ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi.
Wikipedija dokazuje, da množica lahko opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.
Okoli teksta intelektualne lastnine se je oblikovala zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.
Creative commons (ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture.
Vrste licenc cc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav.
Licence cc uporablja Bela hiša, Slavistična revija, Miran Hladnik …
Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna, uporabnik mora samo navesti njihovega avtorja.
Avtorska zakonodaja (svetovno copyright, pri nas Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, v katerem koli mediju: literarna (tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna, pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela), ne preprečuje pa dostopa do njihovih objav.
Uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, če je to početje zasebno (npr. kopiranje knjig, le da kopije ne pridejo v javnost brez avtorjevega dovoljenja).
Avtorska zakonodaja preganja kršitve materialnih avtorskih pravic (ko lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo), ne pa moralnih (npr. nekorektno citiranje).
Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo.
Znak avtorske zaščite: ©.
Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let.
Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi.
Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji.
Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju.
V določenih situacijah je kupcu, uporabniku dovoljena omejena uporaba avtorskih del tudi brez izrecnega avtorjevega dovoljenja, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda.
Uporaba učnega materiala v razredu brez dovoljenja njegovega avtorja je kršitev avtorskih pravic.
Prosto uporabne so le tiste vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco.
Bralec že kar zahteva prosto dostopne informacije.
Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo pogostokrat prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča (Operacijskega sistema Okna v slovenščino ni financirala država, nič ni imela nič z vnašanjem slovenskih gesel v Wikipedijo).
Zastonj: Google zemljevidi, internetni slovarji, Europeana (evropska digitalna knjižnica).
Plačljiva Britannica je propadla, v konkurenci z neplačljivo Wikipedijo.
Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija.
Kadar se avtorji odločijo svoje tekste opremiti z ustrezno cc-licenco, bralcem dovolijo prosto razpolaganje z njihovim delom.
Da je veliko znanstvenih objav še vedno plačljivih, smo precej krivi sami, ker jih kupujemo, namesto da bi si priskrbeli predobjave, avtorja prosili za darilni ali recenzijski izvod ali jih v skrajnem primeru bojkotirali ter nadomestili z drugimi gradivi.
Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije.
Prosto vsebino (ni enako OA) lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.
Izrazi s pridevnikom odprti: odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina, prosto znanje, prosto izobraževanje.
Kopiranje je v tej kulturi v redu, če navedemo ime tistega, od katerega smo prekopirali.
Sivi dostop, zakasnjeni prosti dostop, platinasti prosti dostop.
Pisci člankov za Wikipedijo vemo, da vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last.
Plačljiva informacija ni več samodejno boljša od zastonjske.
Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne, npr. Slavistična revija.
Vplivnost se meri s citiranjem in branostjo (čim več, vplivnejše).
V stran lahko vgradimo števce dostopa (štejejo kolikokrat nekdo dostopa do strani).
Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialnih dobrin.
Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje.
Obstaja prepoved komercialne uporabe besedila.
Digitalna knjižnica Slovenije vsebuje vse tri slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost.
Slavistična revija objavlja tudi članke v svetovnih jezikih.
Slovlit je forum, ki združuje literarne zgodovinarje in jezikoslovce, zlasti pa sloveniste doma in po svetu.
Iskanje niza Fran Levec v besedilnem korpusu Nova beseda je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od danes živečih Franov Levcev.
Če gre za objavo na papirju ali na spletu moramo preveriti avtorja, inštitucijo oz. medij, kjer je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.
Če je nekdo mojster za eno področje, to ne pomeni, da je tudi za tisto, o katerem piše.
Za pisca, ki v stroki ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant.
Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu.
Koristno je, da se bralec o avtorju pozanima v njegovi bibliografiji.
Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv.
Kritično mišljenje je pesimistično, optimističnemu mišljenju pa očitajo idealizem in utopičnost.
Tistega, ki mu zaupamo, naše zaupanje zavezuje, da deluje bolje, kot bi morda sicer.
Inštitucionalna vezanost avtorja: omejevanje avtorjeve samovoljnosti, inštitucije namreč zaposlijo le tiste avtorje, ki so se s svojim delom že izkazali.
Stari zapisi niso nujno zanesljivejši od novejših.
Strokovno recenziranje je v znanosti postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.
Recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo.
Revije včasih od avtorja zahtevajo izjavo, da so članek poslali v recenzijo samo njim in ne na več uredništev hkrati.
Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem (avtor popravi besedilo ali ga umakne).
Razlika: vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—).
Dolgi pomišljaj je redkost. Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.
Namesto le-ta uporabi tale.
Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih.
Srednji narekovaji: »«.
Enojni narekovaji varianta zgoraj/zgoraj le za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').
Nepotrebno: t. i. »smejkoti.«
Odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled.
Pred tropičjem ni vejice!
Tropičje je nestično ločilo!
Podpičje: kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.
Na koncu alineje najbolje nič, razen če se elementi začnejo z veliko začetnico, je potrebna pika.
Vse alineje naj bodo enake.
Računalniški formati besedil: txt pomeni golo besedilo; doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo; htm/ html je spletno besedilo; pdf je natisljivo besedilo.
Wikiji: povezave napravimo z oglatimi oklepaji (lahko: Ljubljani), sliko vstavimo preko menija, oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#).
V zgodovini strani na koncu alineje s tujim prispevkom lahko uporabnik, ki so mu posegali v pisanje, klikne na možnost zahvala.
Za komentiranje na Wikiviru je več možnosti.
Ljudje bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.
Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno.
Plagiat nima vedno pravnih posledic.
Lahko zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti.
Prevzem tujega naslova, teme ali ideje ni kraja, ni pa strokovno korektno.
Naslovov in sloga ni mogoče patentirati kot npr. imena zdravil (potem ne bi bilo večih Antigon).
Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja (identificirali pogosteje citirane objave).
V Sloveniji sta citatna indeksa Scopus in Web of Science.
Pri Googlovem Učenjaku (Google Scholar) je slabost, da rezultate pospremi z oglasi.
Slavistična revija je zaradi necitiranosti (oz. nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.
Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, oz. vplivnosti znanstvene revije.
Sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.
Najkvalitetnejše slovenske znanstvene revije so tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji, npr. Slavistična revija, Primerjalna književnost, Knjižnica, Sodobnost, Traditiones …
Od tujih je razprave o slovenski književnosti mogoče najti v Slovene Studies (ZDA), Slavistika (Beograd) …
Citatni stili: APA, MLA, AMA, wikipedijski … ((Božič, »Vrednotenje« 133), (Božič 2011: 133), (Božič 2011: 133)).
Nepotrebno, da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom namesto z imenom, a tako je.
Opombe so v wkijih na koncu.
Pri citiranju se lahko sklicujemo tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis.
Delitev na vire (gradivo, ki je predmet raziskave) in literaturo (orodja za raziskavo) je smiselna pri dolgih seznamih.
Arhivska stran foruma SlovLit obsega strokovno komunikacijo literarnih zgodovinarjev in jezikoslovcev.
Iskanje na strani: <Ctrl> + <f>.
Ne pišemo URL, temveč: Tudi na spletu.
Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.
Sklic na Planinsko povest: [[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]].
Kot vir zapišemo le Wikipedija, ne http://sl.wikipedia ...
Avtorstva pri Wikipediji ne navajamo, saj lahko prispevek že jutri kdo drug dopolni ali spremeni.
Wikiji: povezave napravimo z oglatimi oklepaji (lahko: [[Ljubljana|Ljubljani]]), sliko vstavimo preko menija, oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#).
< br> za prelom vrstice.
< hr>za vodoravno črto.
< poem> uvaja pesemsko besedilo, < /poem> ga zaključuje.
Na Wikipediji lahko objavim le slike, ki sem jih posnela sama, ali fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), npr. na spletiščih Flickr, Instagram, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) …
Žanri: vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni.
Strokovno: poimenuje posamezna znanstvena področja ali kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Bibliotekarji tako objave, ki niso recenzirane, nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja, razvrstili v skupino strokovnih objav. Včasih to: slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije …
Izvirni znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji.
Pregledni znanstveni članek: sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega področja, jih nadgrajuje s svojimi stališči.
Strokovni članek: že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo.
Monografske publikacije so po domače knjige: učbeniki, učno gradivo, priročniki, diplome, magisteriji, disertacije …
Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem to znanstveni članek.
Najverjetneje je pregledna znanstvena razprava članek s 30.000 znaki.
Našteti žanri imajo status strokovnega pisanja.
Žanri šolskega strokovnega pisanja: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat).
Manj ko je pisec izkušen, bolj bo očiten »šolski« značaj njegovega pisanja.
Popravljanje: lektoriranje in korigiranje.
Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug.
Besedilo ima navadno več korektur; najprej v pisarni, nato besedilo prebere urednik in običajno sledi avtorjeva korektura.
Danes pošiljajo v korekture besedila v formatu pdf. Nerodni format besedila je v rabi najbrž zato, da bi odvrnil avtorja od obsežnejših naknadnih posegov.
Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.
Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Za objavo lahko postavi pogoje.
Biti urednik je zahtevno, saj so od njih odvisne usode piscev in njihova akademska kariera.
Avtor naj bi po pregledu uredniku povedal, kaj vse je formuliral drugače in zakaj.
Strokovna komunikacija: kako so posredovani rezultati raziskav. Ta spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) ali v pisemski obliki.
Elektronska pošta izumljena za potrebe znanstvene komunikacije, kasneje prek nje dopisovanje. Treba biti odziven, sporočiti prejem (če pomembna zadeva), se zahvaliti, bolje kot priponka spletni naslov (npr. Google Drive).
Same velike črke dajejo vtis kričanja.
Nekateri pišejo e-pošto brez velikih začetnic, s čimer izražajo podporo neformalni komunikaciji.
V vrstico Kp zadevo prejemnikom pošiljamo le v vednost, v Skp pa prejemnike, ki jih drugi ne vidijo.
Težave pri kopiranju besedila v ali iz poštnega okenca, odpravimo z zamenjavo znaka za prelom vrstice (^|) in z znakom za odstavek (^p).
Tikanje med akademskimi kolegi je v Ameriki običajnejše kot v Evropi.
Na Wikipediji je zapovedano demokratično tikanje med sodelavci (enakopravnost).
Pri nadaljnji izmenjavi pisem na isto temo se sme nagovor izpustiti.
Kraj in datum sta nepotrebna.
Podpis za dvema črticama -- z imenom in priimkom, samo z imenom ali s kraticami (npr. -- ahp).
L. r. 'lastnoročno' se danes načeloma ne uporablja več, lahko slika podpisa.
Obstajajo anketna vprašanja, na katera celo pametni ljudje ne znajo odgovoriti.
V naslovu dokumenta naj bo namesto presledka spodnja črta.
Pošiljanje obrazca ali članka uredniku, npr.: hladnik_prijava_na_obdobja.rtf
Socialna omrežja imajo različne funkcije: Facebook: zasebna komunikacija, YouTube: izmenjava vsebin, Instagram: izmenjava slik, wikiji: prispevek k skupnemu znanju …
Najpopularnejša: Facebook, YouTube, Google+, Twitter, Instagram …
Tweet 'čivk' je sporočilo na Twitterju, omejeno na 140 znakov. Uporabljen je bil tudi v literarne namene.
»Dramske« oblike strokovnega pogovarjanja: zagovori akademskih spisov (referati, diplome, magisteriji, doktorati).
Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za izbiro in prijavo teme, izbiro in potrditev mentorja, za sodelovanje somentorjev, oddajo izdelka in njegovo oceno, prijavo zagovora, določitev komisije za zagovor, sprejem ocen, ki jih oblikujejo člani komisije, najavo javnega zagovora in njegovo izvedbo, oceno in razglasitev.
Opis scenarija zagovora.
Kritika je vedno subjektivna.
Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
Lastnost kritike je polemičnost.
Kritika naj tudi zabava.
Literarna kritika se nanaša na literarno delo, strokovna pa na strokovno ali znanstveno delo.
Enciklopedični članki so bolj jedrnati od drugih vrst strokovnega pisanja. Ne vsebujejo prepodrobnih informacij in retoričnih figur.
Na Wikipediji je treba biti strpen do drugih piscev, ne sme se opredeljevati in pisati o samem sebi.
Napotki za izpopolnjevanje že napisanih gesel in gesel o romanih.
Obstaja stran že napisanih diplomskih nalog na slovenistiki.
Napredno iskanje v Wikipediji.
Če želimo na Wikipediji napisati članek v drugem jeziku, kliknemo V drugih jezikih.
Wikidata.
Razširi škrbine.
Učbeniki: dialoškost, povzemanje, ponavljanje, poenostavljanje, kratke definicije, privlačna tipografija.
Pri založbah se občasno dogajajo površnosti, ker želijo čim hitreje izdati npr. maturitetno delo. Ukinitev komercialnih založb bi bila dobra. Ministrstvo bi lahko podprlo prosto dostopne elektronske učbenike pod licenco cc.
Narobe je, če želi biti učbenik poenostavljena oblika znanstvene monografije in če vsebuje veliko prežvečenih in sterotipnih dejstev.
Nova pisarija je neobičajen učbenik.
Za študenta je didaktično ustreznejša pomanjkljiva ali slaba informacija, ker ga angažira za samostojno iskanje ustreznejših formulacij. Treba mu je oteževati pot do informacij (učbeniki lajšajo). Učbenik je koristen že zato, ker je pisca prisilil k razmisleku o aktualnih temah, ki ga sicer ne bi.
Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.
Blog ima le en slovenski literarni zgodovinar.
Blogi bližje žurnalističnim žanrom, so ažurni, primerni za dialog med znanstveniki (neuradno), ker nimajo znanstvenega statusa (nerecenzirani), dosežek je večja živost znanstvene skupnosti.
Spleti forum oz. spletna oglasna deska: vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti (strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti, komentarji, ugovore, polemike, vabila, oglasi), tudi za uveljavitev neznanih skupnosti. Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Arhiviranje spletne forume loči od spletnih klepetalnic. Lahko sodeluje moderator, ki presoja primernost objav. Bolje moderirani kot nemoderirani.
Elektronski seminar Humanist: slovenska književnost, literarna zgodovina in jezikoslovje.
SlovLit je informacijska točka za razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, polemike …
Družabna omrežja: sveža sporočila so postavljena pred predhodnimi.
Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa večinoma ležeča (panoramska).
Povečava: <Ctrl> in <+>.
Poimenovani so kompozicijski elementi strokovnih besedil.
Namen je posameznika usposobiti za samozavestno in kompetentno udeležbo v žanrih strokovne komunikacije.
Kompozicija znanstvenega prispevka: IMRAD.
Pisanje gesel za Wikipedijo ima avtorjevo ime le v zgodovini članka ali med statističnimi podatki o članku.
Naslov: poskus skrčenja vsebine na nekaj besed.
Vsebina lahko ni skladna z naslovom npr. pri eseju.
Navedeni napotki dobrega strokovnega ali znanstvenega naslova.
K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.
Vaja iz krajšanja naslovov.
Izvleček/abstrakt se nahaja v glavi članka. Največ 10 vrstic, načeloma ni kratkih sklicev in opomb. Manjše črke in manjši vrstični razmik. Sestavni deli: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije.
Načeloma v izvlečku ni dobro: V pričujočem prispevku si avtor prizadeva ...
Odsvetovani deskriptivni izvlečki, kjer le našteti obravnavani problemi.
Ključne besede podobne kot kategorije na Wikipediji.
Ključne besede lahko izrazim iz naslova.
Kazalo vsebine: naslovi in podnaslovi poglavij.
Povezava ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu.
Rdeča barva pomeni, da gesla tam še ni.
Kliknemo z desnim klikom na besedo in zberemo vnos hiperpovezave.
Napake: gostobesednost (problem v kopičenju izrazov), nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem (arhaizmi, literarno markiranje sloga, duhovičenje), slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija, mentalno brambovstvo …
Naloge: gostobesednost:
V klasicizmu so se razvijale oblike polliterarne proze.
Pripovedovali so si zgodbe.
Snov novel je vzeta s področij: ljubezen, kmetstvo, vojna, oblast.
Pesem je bogata s pesniškimi figurami.
Pritegnila je umetnike različnih vrst umetnosti.
Povezanost različnih staroveških kultur.
V Novo zavezo spadajo tudi Pridige.
V liriki se je zgledoval po Grkih.
Uporabil jo je kot svojo muzo.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim je dobil Prešernovo nagrado.
Realisti v svojih delih prikazujejo družbene spremembe.
Rokopis je zapustil v zapuščini.
Težil je k temu, da se slovenski jezik ohrani.
V prvo službo je nastopil leta 1828.
Kronološko shemo dogajanja, ki je lahko prekinjena.
Zato je naturalizem, lahko bi rekli verizem, najbolj avtentična in opazna oblika te proze.
Tu je prišel do vprašanja religioznosti. Življenjske izkušnje so bile preveč skrajne, da se ne bi bil – navsezadnje kot nekdanji študent teologije – zamislil nad vprašanjem Boga.
V študiji Recepcija drame: Bralec in gledalec sodobne slovenske dramatike je Pezdirc Bartolova pometla z nasprotniki svojih tez.
Po obsegu so pesmi navadno kratke.

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.
Dolga pripovedna proza je podobna povesti ali romanu.
Papirnati izrazi se uporabljajo le pri pisanju: zategadelj, potemtakem, bržčas, bržkone, nemara, malodane, povsem, denimo, tolikanj.
Pri siromašnosti gre za ponavljanje istih izrazov, npr. Iz grafikona lahko razberemo, da; Iz pregleda vidimo, da; Iz analize se da sklepati, da.
Ne: naša Manca namesto Manca Košir.
Pragmatično stališče: uporaba tistih terminov v konkretni komunikacijski situaciji, ki ne vodijo v konflikt.
Eco v romanu Ime rože: naslov ni nujno povezan z vsebino, ki jo naslavlja.
Ne: učenje definicij v OŠ.
Pisanje moške in hkrati ženske oblike je lahko neekonomično (kaj pa ko več žensk kot moških?).
Ena natisnjena stran besedila vzame bralcu tri minute časa.
Dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka.
Med govorom dobro premikanje po prostoru.
Dobro zaključiti s predavanjem, ko publiki peša pozornost.
Citiranje fotografije: fotograf zapisan pod sliko, za njenim naslovom.
Večinoma je fotograf en sam.
Zanesljiva mesta za hrambo fotografij: Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si …
Fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons) so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne.
Na Wikipediji slovenska zakonodaja ne dovoli objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev in knjižnih ilustracij, razen v primerih, ko je od smrti umetnika minilo že 70 let. Dovoljena je objava slik knjižnih platnic.
Na Wikipediji je možna le objava slik iz interneta, ki so prost dostopne.
Creative Commons = CC.
Informacijska grafika/infografika je oblika vizualne prezentacije podatkov, informacij in znanja, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih.
Navodila za ustvarjanje wiki tabel (najbolje, da naslovi okenc z veliko začetnico).
Od vseh človeških čutov prinaša vid največ informacij.
Večina ljudi je vizualnih tipov.
Graf, narisan npr. v Excelu lahko v članek vgradimo kot sliko, nekatere grafe pa zna narisati tudi Wikipedija.
Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta.
ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. Posameznik ima svojo 16-mestno kodo. Je nekakšen »avtorski DOI«.
Številka ISBN podeli publikaciji podatke, potrebne za bibliografsko identifikacijo in registracijo publikacije.
ISSN je 8-mestna številka.
Knjižnični in kataloški sistemi: CONOR, VIAF, ORCID, OVL.
Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti. Naštetih je devet različnih sklopov.
Enciklopedična klasifikacija loči človeka in družbo, in naravoslovje.
Evropska klasifikacija FOS 2007/frascatijska lestvica, natančneje našteva literarnovedna področja (vseh 11).
DOI/digitalni identifikator objekta je standard za označevanje spletnih objav, ne spreminja se kot URL. Ni zastonj.
V Sloveniji je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij.
Baza podatkov Knjižnično nadomestilo vsebuje z letno statistiko izposoje knjig veliko slovenskih avtorjev.
Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih se poljubno črpa in včasih kaj doda, narašča (npr. Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine).
Besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida.
Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL).
Geopedia je spletni interaktivni atlas Slovenije.
Iskanje po dLibu: niz besed, ki se nahajajo v besedilu skupaj, za lažje iskanje zapišemo med narekovaje.
Pri alineji lahko podpičje, ko je vrstica sama iz naštevalnih elementov.
Zgodba želi pojave definirati po njihovem bistvu, seznam pa jih definira z naštevanjem njihovih lastnostih.
Googlove knjige imajo možnost oddaljenega in merljivega branja.
Problematiko digitalne humanistike organizirajo univerzitetni učni načrti.
Raziskovalne dejavnosti na področju digitalne humanistike: zajemom, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija in meta DH-dejavnost podatkov.
Izraz empiričen: podatki so pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom.
IKT: ¬informacijsko — komunikacijska tehnologija.
Cobiss je slovenski humanistični projekt.
Jezikovni priročnik z zvočnimi klipi: Slovene for Travelers.
Biografija: Slovenski biografski leksikon.
Našteti so spletni programi s seznama TAPoR.
Našteta jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan.
Korpusa Šolar in Lektor.
Nova pisarija: priročnik za digitalno pisanje.
Zasvojenost je oblika odvisnosti.
Romani po zgradbi: tretjeosebni, kronikalni, pisemski, dnevniški …
Hitrost tihega branja je večja.

(Izpiski iz učbenika literarnega zgodovinarja Mirana Hladnika. Povezava do literature: Nova Pisarija).

Slovarček neznanih besed[uredi]

Slovarček je nastajal sproti, med branjem Nove pisarije in učenjem. Večinoma so definicije besed vzete iz slovarja Fran.

A[uredi]

adresar: imenik
arbitrarnost: možnost svobodnega odločanja, poljubnost
askeza: načelno strogo odrekanje užitkom, ugodnostim
aktivist- kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju
aktivizem: dejavnost, delovanje
altmetrika: metoda merjenja vpliva v znanstvenem publiciranju
anahronizem: zastarelost
artikulacija: izgovorjava

B[uredi]

benigen: neškodljiv, nenevaren
bibliofil: ljubitelj in zbiralec knjig
bibliografija: urejen seznam tiskanih del
blog: spletnik, skrajšano od weblog 'spletni dnevnik'
brambovec: branilec

C[uredi]

copyright (tujka): avtorske pravice
cvetnik: antologija (zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih)

Č[uredi]

D[uredi]

deduktivno: sklepati iz splošnega na posamezno
deskriptivnost: opisnost
didaktika: veda o poučevanju
diseminacija: razširjenje bolezenskih klic po telesu (med.)
disertacija: znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
distinkcija: razlikovanje, razločevanje
distribucija: razdeljevanje, razpošijanje

E[uredi]

ekranizacija: filmska upodobitev česa
eksploatacija: izkoriščanje
entiteta: celota
estrada: področje udejstvovanja v popularni kulturi; oder
estradnik: znana oseba

F[uredi]

fantazma, fantazmagorija: podoba, ki nastane iz pretirane fantazije
feljton: živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
floskula: fraza, ki se lepo sliši
fotoroman: fotografska ustreznica stripu

G[uredi]

genitiv: rodilnik
grafomanija: obsesija s pisanjem

H[uredi]

hibernacija: spanje
hipertest: besedilo, v katerem so nadpovezave na druga besedila, nadbesedilo

I[uredi]

imperativ: zahteva, nujnost
induktivno: sklepati iz posameznega na splošno
intenca: namen, težnja
interkulturnost: medkulturnost
invencija: iznajdljivost, domiselnost
izvleček/abstrakt: krajša oblika povzetka, ki ponekod sklepa objavo

J[uredi]

K[uredi]

kanon: načelo, pravilo
klitika: naslonka, breznaglasnica
konciznost: jedrnatost, zgoščenost
kondukter: sprevodnik
konotacija: pojav, da dobi beseda drug pomen
konsenzualno: soglasno
kontaminirati: združiti, spojiti
korporacija: organizacija, združenje
kračina: kratek, kratkost
kredibilnost: verodostojnost, zanesljivost
krmilnik: tudi upravljalnik elektronskih naprav
kurator: skrbnik

L[uredi]

lamentacija: tarnanje

M[uredi]

manipulirati: ravnati, upravljati
mecen: podpornik umetnikov, znanstvenikov, umetnosti, znanosti
micelij: podgobje
monografija: znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo

N[uredi]

nekonformizem: odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam
nepotizem: dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom
nominativ: imenovalnik