Uporabnik:Ajda Brkopec

Predstavitev

Sem Ajda in prihajam z lepe, s soncem obsijane in z vinom bogate dežele Dolenjske.

Domače naloge

1. domača naloga

• Slovenski jezik. dLib 180

2. domača naloga

Vtisi iz Sodobnosti

Moje prve minute uvodnega srečanja s Sodobnostjo so bile vse prej kot prijetne, saj so želji po spoznavanju tega novega literarnega sveta odločno nasprotovale težke veke, ki so počasi, a vztrajno zapirale moje oči med dolgo, monotono vožnjo z vlakom proti domu. Toda ko se je stari vlak počasi oddaljeval od slovenske prestolnice, je tudi mene postopoma začela zapuščati utrujenost. Nastopili so prijetnejši trenutki s Sodobnostjo. Iskreno presenečena sem ugotovila, da revija zajema kopico raznoterih prispevkov. Poleg literarne vsebine so me (morda celo bolj) pritegnili članki in komentarji, predvsem me je z izpostavljeno problematiko navdušil Uvodnik Sama Ruglja z naslovom Knjiga in založništvo v digitalni dobi, saj odpira in razjasnjuje vprašanja o problemu in položaju knjig v sodobnem digitaliziranem svetu. Tovrstni članki, ki bralca usmerijo, da na probleme družbe pogleda z večih vidikov, pomenijo dodano vrednost za že tako literarno bogato revijo.

Kljub klavrnem začetku, sem druženje s Sodobnostjo sklenila z velikim notranjim zadovoljstvom, saj sem v reviji odkrila čudovite pesmi našega, žal preminulega, pesnika Toneta Pavčka, ki so me za nekaj dragocenih trenutkov popeljale nazaj v otroške dni.

3. domača naloga

Slavistična revija

Tokrat nam je bila podarjena nekoliko drugačna, bolj strokovna revija, in sicer Slavistična revija, časopis za jezikoslovje in literarne vede. Rdeč zbornik, ki sem ga prejela, je izšel leta 2008 pri Slavističnem društvu Slovenije. Čeprav revija zajema jezikoslovno in literarno področje, pa je število člankov iz posamezne sekcije neenakomerno razporejeno — enajst člankov se sodi na področje jezikoslovja, medtem ko le dva obravnavata tematiko s področja literarne vede.

Članek Milene Mileva Blažić me je pritegnil že z naslovom, ki se glasi Primerjalna analiza germanskih, romanskih in slovanskih ljudskih pravljic na primeru motiva živalskega ženina oz. živalske neveste. V svoji raziskavi je avtorica članka analizirala in primerjala nemške pravljice bratov Grimm, romanske pravljice iz zbirke Lepa Angiola in zbirko Slovenskih pravljic z osredotočenostjo na primer motiva živalskega partnerja. Tako si je za analizo izbrala tri tipične pravljice z živalskim protagonistom, in sicer Grimmovega Žabjega kralja, Gonzenbachvega Prašičjega kralja in slovensko ljudsko Jež se ženi.

Pri nemški, italijanski in slovenski pravljici je ključen motiv metamorfoza, ki se je v svetovni književnosti pojavljal že zelo zgodaj in tudi precej pogosto. Tako se že pred našim štetjem (43) pojavi v Metamorfozah v pravljici Pravljica o Amorju in Psihi, leta 300 n. št. pa v indijski zbirki živalskih pravljic Pančatantra.

Blažićeva je primerjavo izvedla na podlagi večih teorij:

1. folkloristična teorija ameriškega folklorista Thomsona in Finca Anttija Aarneta, ki temelji na indeksu motivov, znanih kot Aarne-Thompsonov indeks (AaTh)
2. strukturalistična teorija ruskega znanstvenika Vladmirja Proppa Morfologija pravljice: v ljudski pravljici je 31 nespremenljivih sestavin (dejanja ali funkcije) in 7 spremenljivih (liki). 7 likov pravljic: škodljivec, darovalec, pomočnik, carična, pošiljatelj, junak, lažni junak
3. literarna teorija Švicarja Maxa Lüthija — Blažićeva je na podlagi te teorije primerjala več parametrov v izbranih treh pravljicah: začetek in konec, čas in prostor, literarne like, črno-belo tehniko, zakon dvojnosti in trojnosti, čarobne rekvizite in enodimenzionalnost
4. psihoanalitična teorija Bruna Bettelheima — spolnost v pravljicah je prisotna na prikrit način (rdeče kapljice, kri, poljub ...); spolnnost brez ljubezni je živalska
5. sociološka teorija Jacka Zipesa v knjigi Why Fairy tales stick. Zipes: pri večini ljudskih pravljic prehajanje in nižjega v višji socialni status; pri Žabjem kralju gre za patriarhalne vrednote in hčerka kot plačilo za očetov greh.
6. feministična teorija — ženske v Grimmovih pravljicah nasplošno predstavljene z negativnim prizvokom oz. so pasivne. Šele z žrtvovanjem, samozatajevanjem, podrejenostjo moškim so primerne za poroko.
7. poststrukturalistična teorija Švedinje Marie Nikolajeve

4. domača naloga

Separat

V petkovih jutranjih urah nam je profesor predstavil separate, katerih večino je spisal znani (že pokojni) literarni zgodovinar Franc Zadravec. Ker me vedno pritegne vse, kar je zgodovinsko, še posebej vojno, obarvano, sem izmed kupa separatov, ki so od rok do rok potovali med klopmi predavalnice, takoj izbrala tistega z naslovom Pojmovanje literarnega realizma na slovenskem med vojnama. Separat obsega 5 delov, v katerih naslovno tematiko obravnava s pojmovnega, zgodovinskega, literarnega in družbenega vidika.

5. domača naloga

Slovlit???

Prof. Hladnik je aktivni forum slovenistov in drugih gorečih soustvarjalcev slovenske kulture omenjal na prvi uri predavanj, omenili sta mi ga kolegici višjega letnika slovenistike. Tako kot človek malomarno ne pobrska vedno po spletu, da bi razširil svoje znanje o tematiki, ki mu jo prijatelj zavzeto razlaga, tudi sama nisem takoj napadla iskalnika z nizom "slovlit".

Tudi če sem želela prostovoljno raziskati to večkrat omenjeno spletišče, me je na predavanju s sredine novembra prehitela obveza, da s svojim imenom razširim klub slovlitovih članov. Ko sem se med brskanjem po slovlitovem arhivu prispevkov že skoraj sprijaznila z dejstvom, da se julijski praznik svetega Jakoba zadnja leta slovlitovcem ne zdi primeren za širjenje informacij članom foruma, mi je leto 2016 vendarle privabilo nasmešek na obraz. Na Jakobovo 2016 je prof. Miran Hladnik v večernih urah objavil Ključne besede slovenske kulture. Čeprav je šlo le za objavo povezave do celotnega članka in navedbo še treh člankov (avtorji Kovač, Šabec, Zemljak Jontes in Valh Lopert), objavljenih v isti številki revije, je moje zanimanje pritegnila žalostna vest, ki jo je prof. Hladnik delil kot zadnjo objavo tega dne: „Včeraj je umrl literarni zgodovinar Franc Zadravec.” To ime mi po mesecu in pol študija slovenistike vsekakor ni več tuje, zato s spoštovanjem navajam nekaj podatkov o pomembnem literarnem zgodovinarju, tudi avtorju separata Pojmovanje literarnega realizma na slovenskem med vojnama, ki je bil predmet moje 4. domače naloge.

Franc Zadravec (slovenski literarni zgodovinar)

• rojstvo: 27. september 1925, smrt: 24. julij 2016
• študij slovenistike in rusistike na FF
• doktoriral s tezo Miško Kranjec 1908—1935
• 1973 je postal redni profesor na FF, leta 1993 pa zaslužni profesor
• predaval tudi na tujih univerzah, od 1985 redni član SAZU
• (so)urednik Sveta ob Muri, Jezika in slovstva, Panonskega zbornika, Slavistične revije ter knjižnih zbirk Naša beseda in Beseda sodobnih jugoslovanskih pisateljev
• znanstveno delo: obravnaval zgodovino novejše slovenske književnosti, obravnaval Cankarjeva dela, Murnovo in Župančičevo liriko, Gradnika in Gruma, osrednja tema njegovih obravnav je Kranjec; pisal je o delih Kosovela, Vidmarja, Preglja, Franceta Bevka, o Vorancu in slovenskem romanu 20. stoletja.
• nagrade: Kidričeva nagrada (1984), red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki (1980), srebrni častni znakom RS (1996)

Nova pisarija - izpiski

Uvod

Knjiga Mirana Hladnika Nova pisarija, ki naj bi se prvotno kot navezava na gramatična dela Valentina Vodnika imenovala Nova pismenost, smiselno dopolnjuje in nadaljuje natise Praktičnega spisovnika, katerega namen je bil standardizacija strokovnega pisanja slovenistov, zgodovinarjev in literarnih humanistov. Konec 19. stoletja je beseda pismenost pomenila slovstvo, danes pa njen pomen sega v drugo smer. Tako se beseda pismenost danes razlaga kot 'znanje, poznavanje česa sploh', s čimer zajema najrazličnejša področja (digitalna, informacijska, medijska, ekološka, prometna, kartografska, plavalna, funkcionalna, finančna, čustvena, matematična, bralna, kulturna, politična ... pismenost)

Nova pisarija se usmerja tudi k novim (digitalnim) medijem, vendar ohranja trden stik s starimi. Osredotoča se na besedilo na zaslonu, občasno tudi slike, redko se ukvarja z zvokom in videom.

Naslov knjige Nova pisarija je moč povezati tudi s Prešernovo satirično pesnitvijo Kranjske pisarije oziroma kasneje Nova pisarija (Poezije, 1847, razdelek Različne poezije), s katero je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poezije (Kopitarja, škofa Franca Serafina Metelka, pisca Matevža Ravnikarja in cenzorja Jurija Pauška).

Pismenost

• Nekoč je biti pismen pomenilo obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo — poleg ustnega sporazumevanja znati razlagati in oblikovati tudi pisna besedila. V 18. stoletju se je z odlokom o obveznem šolanju pismenost začela širiti tudi med preproste ljudi. Danes tako pismenost določa stopnjo civiliziranosti, v razvitem svetu pa je pismene večina populacije.

• Če je v prejšnjih stoletjih pisati pomenilo pisati z roko z uporabo črnila in peresa ter kasneje kemičnega svinčnika, se danes na večini področij zatekamo k sodobni tehnologiji in informacije sporočamo preko udarjanja na tipke tipkovnice računalnika ali pametnega telefona.

• Zaradi spremembe načina komunikacije prihaja do konfliktov med starostnimi skupinami, saj starejši mladim očitajo slabo sposobnost (in voljo do) pravilnega izražanja, na drugi strani pa mladi starejšo generacijo obtožujejo nezmožnost uporabe sodobne tehnologije in komunikacije.

• Pismenost je dvojna sposobnost = sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Za pismenost nujna aktivna udeležba v komunikaciji, ki je bila v medijih zelo omejena. Komunikacijska enosmernost izginja.

• Poleg splošne pismenosti (sposobnost komunikacije v vsaki situaciji) poznamo veliko specialnih pismenosti - sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah, npr. urbana pismenost (se znajdeš v mestu), glasbena pismenost (sposobnost komponiranja), kartografska pismenost, računalniška pismenost, strokovna pismenost (uspešno komuniciranje s kolegi o stroki). Specialne pismenosti niso obvezne za tiste, ki se z določenim področjem ne ukvarjajo, je pa za vse nujna splošna pismenost, saj smo z njo bolj suvereni in težje zmanipulirani.

• Testi pismenosti pomembni - odziv javnosti kaže na pomembnost pismenosti

• Ogromno sporočil danes tipkam na mobije in računalnike, zato komunikacijo preko teh medijev (elektronsko pismenost) štejemo že k splošni pismenosti.

• Pismenost danes določa obnašanje velike večine, vanjo pa si prizadevajmo sproti vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih.

• S hitrim razvojem elektronskih medijev in e-komuniciranja, je bilo opazno tudi protestno obnašanje predstavnikov stroke opismenjevanja (Društvo slovenskih pesnikov, SAZU) do novih sredstev (e-pošta, Google ...). Čeprav računalnike in elektronske naprave uporabljamo z namenom lajšanja dela in več prostega časa, nam ravno ti odpirajo nova področja, ki jih drugače ne bi poznali, kar nam povzroči celo več dela, a smiselnega in ustvarjalnega.

• V razvitem svetu je zaradi obveznega šolstva pismenost skoraj 100 %. Vendar najpogosteje nas zanima višja pismenost, ki poleg razumevanja pisnih sporočil zahteva njihovo tvorjenje in razširjanje v javnosti. Število tako pismenih pa se bistveno zmanjša. Sem sodijo:
  • Publicisti - avtorji monografske publikacije, večinoma zapisani v Cobiss
  • Blogerji (tu v Sloveniji končno enako delež žensk kot moških)
  • pisci člankov, objav, avtorji gesel na Wikipediji
  • z družabnimi omrežji se je povečalo število ustvarjalcev besedil (Facebook, Instagram, Twitter, Linkedln, YT ...)

Odstotek aktivno pišočih je kljub dostopnosti pisalnih orodij in zastonj prostoru za pisanje zelo nizek. Vzroki:

• • necenjenost pišočih - ljudje za enako naporno delo bolj cenijo fizičnega delavca
  • bolj cenjene ustne kot pisne informacije (npr. ustna navodila za popravilo računalnika kot branje priloženih navodil)
  • nezaupanje

Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile.

• Podjetnost v informacijski družbi pomeni udeležbo pri produkciji informacij, torej vsakršno kulturno kreativnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno, rekreativno. Torej stremimo k čim večjemu deležu podjetnih (kreativnih) prebivalcev, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

Informacijska družba, tudi informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba, pomeni novodobni socialni vzorec, ki zajema participativno kulturo, družbene medije, družabna omrežja, fanovsko kulturo.

S prodirajočimi e-knjigami se je pojavilo rivalstvo med zagovorniki tiskane knjige, simbolom nacionalno organizirane skupnosti, in pristaši elektronske knjige. Čeprav so natisnjene knjige še vedno pomemben del našega vsakdana, je njihova civilizacijska vloga marginalizirana.

Kljub besedam zagovornikov tiskane knjige, da so elektronski viri ranljivejši, brez elektrike in digitalnih informacij danes ne znamo več živeti. Tudi pomembnost večnosti tiskanih virov je zmanjšana ob možnosti brisanja (revidiranja) informacij, ki jih ponujajo digitalne oblike - to je pogosto še bolj potrebno, tega so se posluževali že v prejšnjih stoletjih.

Tiskanje knjig se kljub novim oblikam tako kot pri avtomobilski proizvodnji zaradi inertnosti utečenega sistema in strahu pred izgubo zaslužka nadaljuje.

Wikiji

Wikiji = žargonski izraz za skupek spletišč, se pojavijo 2001. Wikiji zajemajo (predvsem):

• Wikipedijo - spletna enciklopedija
• Wikivir - stara besedila v javni lasti
• Wikiknjige - knjige, priročniki
• Wikiverzo - za predavanja, projekte, seminarje
• Zbirko - slikovno gradivo
• Wikislovar

Wikiji nam ne nudijo le informacij, temveč uporabnika spodbujajo k sodelovanju. Kvaliteta člankov na Wikipediji je danes merilo vitalnosti in sposobnosti preživetja jezikov. V 16. stoletju je bil to obstoj biblije v nacionalnem jeziku (l. 1584 Slovenci na 11. mestu), v 19. stoletju je kulturni jezik premogel epsko pesnitev - Slovenci ta status dobimo l. 1836 s Prešernovim Krstom pri Savici, konec 20. stoletja pa je to pomenilo imeti prevod operacijskega sistema Okno.

Slovenščina je na lestvici jezikov na Wikipediji na 40. mestu. Po Kornaijevi kategorizaciji je v prvi skupini (comfort zone) 16 jezikov - brez skrbi za preživetje, v 2. skupini (vitalna skupina), v kateri je 83 jezikov, je tudi slovenščina, v 3. skupini (border line) pa je 90 jezikov, katerih prihodnost je nejasna. Še nižja pa je skupina 41 še pišočih jezikov, ki sodijo med umirajoče jezike. Na svetu je še ogromno majhnih jezikov, ki se ne pišejo (jih govorijo skupnosti).

Trenutno je na Wikipediji 290 jezikov in okoli 30 mio gesel. Največ Wikipedije je v angleščini, a njen delež pada.

Več kot je jezikov, boljše je, saj vsak drugače gleda na kulturo, večja je možnost preživetja.

Število gesel na slovenski Wikipediji se povečuje, a število aktivnih uporabnikov Wikipedije (da aktivno pišejo prispevke, urejajo članke, popravljajo ...) je še vedno zelo malo.

• Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc) - "ustvarjalno ljudstvo", ki naj bi nadomestila avtorsko zakonodajo copyright ©

Pri Wikijih ni v ospredju avtoriteta, še manj avtorstvo, temveč ohranjanje in spodbujanje kreativnosti in svobode.

• Sestava Wiki spletne strani:

Na vrhu vsake strani so 4 zavihki

• • Članek (Stran, Preberi) - privzeti način
  • Pogovor - diskusija o uredniških dilemah, komentarji
  • Uredi
  • Zgodovina - vsebina redakcij, potek nastajanja članka

Wikipedija in sorodna spletišča izhajajo iz načela svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Financirajo jo tudi prostovoljna nakazila.

Z recenzijskimi postopki (peer reviewing), ki jih izvajajo pripadniki wikiskupnosti (zaenkrat ne nujno strokovnjaki), se zagotavlja verodostojnost člankov. V Wikipediji se je skozi leta delovanja nakopičilo ogromno člankov, lahko rečemo, da je "mesto spomina". Pisci si morajo pri tem prizadevati za nepristranskost. Ker je Wikipedia nekakšen ljudski muzej znanja, morajo akademski pisci podati svoje prispevke na način, primeren za akademsko in popularno potrebo. Zanimivo je, da ob različnih javnih dogodkih (npr. političnih) obisk Wikipedie zelo naraste - ljudje iščejo določeno geslo (npr. kulturni praznik - velik obisk gesla o Prešernu).

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker

• za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega
• piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic
• prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)
• uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti
• so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)
• je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Wikipedija vzbuja upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij, saj teži k dobrobiti vseh uporabnikov.

Wikiji in šola

Wikiverza in tudi druga wikispletišča so močno pedagoško orodje. Ker pa gre pri Wikipediji za prostočasno, kreativno in družbeno koristno dejavnost, sta njena privlačnost in veselje lahko ogrožena, ko jo kombiniramo z občutki prisile in obveze, ki jih čutimo v šoli. Tako se Wikipedija veliko uporablja na fakultetni ravni, saj so študentje več kot primerni pisci člankov v svoji stroki. Študent tako ne piše za učitelja in pričakovanja staršev, temveč s tem koristi tudi družbi. Vendar se vsi študentje ne odzovejo z navdušenjem, so nepripravljeni pisati, profilirani pisci pa se kljub danes že preseženemi nedotakljivosti besedila, ne strinjajo z izpostavljenostjo njihovega dela tujcem.

Zaradi relativno preproste uporabi bi Wikiverzo lahko primerjali s spletno učilnico, služi pa tudi kot priprava za sodelovanje v Wikipediji.

vandalizem

• študentje - ni težav, kakšna poseganja v tuja dela brez obrazložitve
• osnovna šola - čakanje, nekdo odpravi

Avtor

• 60. leta 20. stoletja - interpretacijska šola - lit. zgo usmerjena predvsem k avtorju (avtorska biografija - eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov); Primeri:
  • raziskavi Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj), Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk)
  • projekti SBL, zbirka Znameniti Slovenci
  • zborniki o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih
  • popularna raven: slavljenje avtorskih jubilejev, postavljanje spomenikov

• Sledi preusmeritev poznornosti z avtorja k besedilu (nikakor Kaj je hotel avtor s tem povedati?, temveč avtonomnost umetniškega besedila); Primeri:
  • knjiga Lirika, epika, dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec idr.)
  • serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige (Ilustrativen izraz tega koncepta → ideal nepotvorjenega besedila (Tone Pretnar), ki opozarja na avtonomnost in nemanipulabilnost (nedotakljivost) tega člena komunikacije)

• nova generacija 80. let - usmerjenost k bralcu, njegovim interesom in potrebam. Primeri:
  • trivialna literatura - 'literaturo za bralca' (namesto elitne (avtorske) literature)
  • porast empiričnih socioloških razprav in terminološke spremembe

Besedilo samo po sebi ni več pomembno, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Sprememba morda povezana z demokratičnimi procesi v tem delu sveta (posameznik in njegove pravice na prvem mestu)

Meje med posameznimi fazami niso začrtane, saj avtorji zavestno pišejo svoja dela v različnih smereh.

Motivacija za pisanje

Zakaj pisati? - Zaradi predmeta, vrednega ubesedovanja, - zaradi zanimanja za temo - za neko skupino (npr. za narodov blagor)

Etika pri motivaciji za pisanje

• Pisanje je etično sprejemljivo, če izhaja iz zanimanja za temo in iz želje po raziskovanju in ne iz želje po samopromociji avtorja oz. zlorabljanje pridobljenega znanja - odveč
• Avtorski napuh- samopoveličevanje, želja po znanstvenem prestižu, načrtno ignoriranje avtorjev, ki niso uporabili naših referenc, uporaba praznih fraz, da bi dosegli znanstveni prestiž
• Sporno: ko znanstvenik prikrije rezultate, ki kontrirajo njegovim hipotezam - raje naj premisli in razloži, zakaj je prišlo do nasprotij med predvidevanjem in rezultati
• Neetično: vzamemo gradivo zase in ga ne pustimo drugim, kolegu speljemo temo, objavimo članek na podlagi gradiva, zbranega s strani kolega
• Od neetične motivacije za pisanje ločimo bolezensko motivacijo, obsesijo s pisanjem (skribomanija, grafomanija) — pisanje zaradi pisanja samega
• Leposlovje daje večji poudarek na tem, kako je nekaj zapisano, kot na vsebini, čeprav tudi ta ni zanemarljiva. Starostna, poklicna, etnična ... struktura bralcev je raznolika razen v primeru ekskluzivnega leposlovja, ki je zaradi svojega hermetizma težje razumljivo in tako namenjeno le ožji skupini "izjemnih kulturnih elit".
• Tudi v leposlovju je delo, ki se ne ozira na bralca, njegovo sposobnost razumevanja in interese družbe, nepotrebno, neprofesionalno in nevredno zaupanja. Bralcu zbuja občutek sramu, je žaljivo do njega, je nesimpatično in zaverovano v svojo veličino — upoštevanje bralca in misel nanj je nujno pri pisanju kakršnegakoli dela, drugače sporočilo ne more doseči svojega cilja.

Slovarček

• inačica
• tintnik
• kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• vračalk: tipka za brisanje (backspace)
• emancipacija: pridobitev enakopravnega položaja
• eminenten: znamenit, odličen
• entiteta
• eklatanten: jasen, prepričljiv, očiten
• trvialno: prázno nač. prisl.; ekspr. izraža, da se kaj dogaja, nastopa brez pomembnejše, vrednejše vsebine
• ávra

1. med. neugodni občutek pred napadom epilepsije, migrene: migrena z avro
2. energijsko polje, ki obdaja telo živega bitja ali predmet: slikovne upodobitve prikazujejo avro kot sij ali žarenje okrog človeka / ekspr. avra skrivnostnosti; v njihovih očeh je izgubil avro vsevednega filozofa

• hermetizem: lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
• mazohizem: doživljanje užitka osebe, ko je ta mučena/naslada (povečevanje) ob lastni bolečini
• inferiornost = manjvrednost

SLOVENSKA PROZA 1900--1950

• 12. 10. 2020

Slovenska literarna zgodovina danes: Kvantitativna lit. veda in interpretacija, Perspektive slo literarne zgodovine, prosojnice