Uporabnik:Ajda - Lea

Iz Wikiverza

Domače naloge[uredi]

7. Domača naloga[uredi]

Popravljanje


5. Domača naloga[uredi]

Popravljalci sveta


4. Domača naloga[uredi]

Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob


3. Domača naloga[uredi]

Nacija-Kutura

Zasnova razstave je zares avtentična in atraktivna. Nepojmljivo mi je, da lahko s pomočjo umetne inteligence in nekaj objav na Twitterju, snujemo sonet z najrazličnejšimi perečimi tematikami in jih povežemo v smiselno vsebino. Razstava na nepredvidljiv način pred obiskovalca projicira zrcalo družbe. Samo idejo razstave bi močno pohvalila, saj je res domiselna in unikatna, dodala pa bi, da me je zmotilo, da so bili določeni soneti na trenutke žaljivi, nekateri celo sovražni. Menim, da je škoda nekaj tako posebnega in svojstvenega izmaličiti z vsebino o politiki in različnih nazorih ter tako še bolj oddaljiti ljudi, ko pa bi lahko širili misel o strpnosti, medsebojnem spoštovanju, sočutnosti in obzirnosti.

2. Domača naloga[uredi]

Slavistična revija

Nekoč sem ob besedi »revija« naivno najprej pomislila na revije polne tračev o slavnih osebah, a revije so veliko več kot le to. Glede na namembnost delimo revije v tri skupine: potrošniške, poslovne in znanstvene. Slavistična revija sodi pod znanstvene, saj objavlja strokovne članke s slovenističnega področja (literatura, jezikoslovje). Ob prvem prelistavanju revije so me presenetili članki v cirilici, ki kažejo na odprtost revije tudi do drugih slovanskih jezikov in njeno primerjavo besed s slovenskimi. Mojo pozornost je pritegnil članek: »Twitter in razmerja moči: diskurzivna analiza kampanj ob referendumu za izenačitev zakonskih zvez v Sloveniji.« Članek mi je bil všeč predvsem zaradi tega, saj izobražuje o moči izbranih besed in diskurzu kot orodju za nadzor nad družbeno močjo. Kot vidimo, Slavistična revija ne opisuje zgolj literarne zgodovine, slovnice itd., temveč predstavlja tudi širše tematike povezane s slovenskim jezikom, kar ji pripisuje še večji pomen.

Slovar[uredi]

A

-altruizem: ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

D

-diletantizem: nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

-defetizem: mnenje, da je kako (pomembno) delo brezuspešno, malodušje

-diseminacija:

G

-grafomanija: obsesivno pisanje

H

-hermetizem: lastnost, značilnost umetnosti. ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

-habilitacija: pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

-intenca: težnja, nagnjenje, usmerjenost

-inercija: stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnost

K

-konzument: potrošnik, porabnik

-kanoniziran

L

-ludizem: gibanje, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela

P

-parazitirati: biti zajedavec, živeti kot zajedavec

-piratizirati: nezakonito si prisvajati, razmnoževati izdelke elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo

S

-skribomanija

-srenja: skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi

Nova pisarija[uredi]

Uvod


Nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik. Vsebuje spremembe, ki jih je doživelo strokovno pisanje, povezano s prehodom od papirja na zaslon. Nova – novi mediji s tradicionalno obliko pismenosti Včasih pismenost=slovnica (v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stol.) Danes pismenost= znanje, poznavanje česa sploh =digitalna, informacijska, čustvena, politična pismenost

Kam z avtorjem

-(Glavni) avtor Miran Hladnik

-Prva izdaja: Cobiss, 8. maj 2014


Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige se imenuje po naslovu Prešernove satirične pesnitve Kranjska pisarije, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831. Pesnitev Nova pisarija natisnjena v Poezijah 1874. Pogovor med učencem, ki sprašuje in učiteljem, ki odgovarja. Prešeren je želel z ironiziranjem učitelja predstaviti nasprotnike svoje poetike, Jerneja Kopitarja, Frana Serafina Metelka (škof), Matevža Ravnikarja (nabožni pisec) in Jurija Pauška (cenzor) Na začetku dela tožbe zaradi nekontroliranega in neobvladljivega porasta pisanja


Pismenost

-Biti pismen= znati obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Tisti, ki so včasih to znali, so spadali med elito, do njih pa so ostali razvili negativno distanco

-Konec 18. stoletja obvezno šolanje, pismenost se večala in se normalizirala

-Danes sodobna komunikacija z internetom, računalniška spretnost. Elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti, širi polje demokratičnega (med pisci blogov je prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških)

-Prednost obvladovanje več sporazumevalnih kodov, več specialnih pismenosti: glasbena, kartografska, računalniška pismenost

-S pisnimi ljudmi je težje manipulirati

-Testi pismenosti, npr. PISA 2009

-Nadpovprečni rezultati e – pismenosti

-Bralna oz. Funkcionalna pismenost=smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Avtor postavlja kreativnost kot zadnji cilj opismenjevanja.

-Leta 2009 je več kot polovica populacije sporočila tipkala tudi v računalnik

-Bloge je prebiralo 43 % uporabnikov interneta, pisalo pa 6 %

-Zaskrbljujoče je, kadar si kdo od šolnikov, literatov, humanističnih izobražencev noče odpreti elektronskega poštnega računa in do elektronske komunikacije pokaže ignoranco, npr. Društvo slovenskih pisateljev

-Nesmiselno se upirati komunikacijski tehnologiji

-Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih prej ni bilo

-Ocenjeni delež aktivno pišočih med prebivalstvom ni veliko višji od 4 %

-Višajo se zahteve po objavljanju v tujem jeziku

-Pišoče delo ljudje ne cenijo enako kot fizično, ustne informacije cenijo bolj kot pisne

-V informacijski družbi naj bi se podjetnost nanašala na udeležbo pri produkciji informacij oz. Na kulturno kreativnost.


Informacijska družba

-Ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo

-Pojmi: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura

-Tiskana knjiga vseeno ne bo izumrla, saj tudi z izumom avta ljudje nismo nehali uporabljati nog in bicikla. Je pa res, da knjiga postaja butični estetski objekt.


Wikiji

-Neprofitna organizacija Wikimedia, pod to spadajo: Wikipedija (spletna enciklopedija), Wikivir (za stara besedila v javni lasti), Wikiknjige, Wikiverza (za seminarje, predavanja, projekte), Zbirka (za slikovno gradivo), Wikislovar

-Značilnosti: lahka dostopnost, voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit), kooperativnost (ukinja prakso individualnih objav), tesnejši stik z realnostjo (jasno in jedrnato, enciklopedično izražanje.)

-Wikiji (havajsko »res hitro«.) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila 2001

-S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja


Avtor

-Literarna zgodovina do 60. let 20. stoletja bila veda usmerjena k avtorju

-Naslovi iz te faze: Duševni profili slovenskih preporoditeljev ali Levstikov duševni obraz

-Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pozornost preusmerila k besedilu, vprašanje »kaj je hotel avtor s tem povedati« je postalo nespodobno – avtonomnost umetniškega besedila

-Naslovi iz te faze: knjiga Lirika, epika, dramatika in serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.

-Ideal nepotvorjenega besedila, ki opozarja na avtonomnost in nedotakljivost tega člena komunikacije

-V 60. letih se ponovno pozornost usmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju

-Porast empiričnih socioloških razprav


Motivacija za pisanje

-Znanstveni prestiž si gradimo z izumljanjem terminov

-Znanstveno pisanje predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta

-Izbiranje gradiv, metod, eksperimentov, za katere domnevamo, da bodo potrdili zamišljeno tezo + ne smemo zanemarjati gradiva in metod, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov

-Neetične motivacije

-Bolezenske motivacije, tj. pisanje zaradi pisanja samega

-Pri leposlovju poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno in ne samo na vsebini poročila

-Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je nekaj slabega, ker naj bi pomenilo »prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu«

-Velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja in želje publike ne ozira, neprofesionalno in žaljivo do bralca

-Nesporazum, napačno razumevanje je v tej komunikaciji prej pravilo kot izjema. Privoščimo si lahko svoje razlage

-Socialni, utopični ideal = družba kreativnih posameznikov.

-Teorija funkcijskih zvrsti jezika pravi, da smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko

-Znanstvene objave: objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih s statusom znanstvenih publikacij

-Strokovne objave: objave v učbenikih, enciklopedijah, leksikonih in slovarjev (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku)

-Publicistične objave: objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, blogih.


Izbira jezika

-Pišemo za globalno javnost: nagovorimo javnost v angleščini

-Pišemo za domačo publiko: nagovorimo jo v slovenščini

-Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, je pretiran

-Delež angleščine skupaj z deležem drugih tujih jezikov ne raste

-Slavistična revija objavljala tuje povzetke od 1950 dalje

-Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru nista zagotovilo za dejansko vplivanje objav v prostoru zunaj domače stroke in jezika, sta pa pogoj zanj

-Slovenska Wikipedija zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev v slovenščini, hkrati je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih

-Razlogi za neenakopravno udeležbo jezikov po svetu je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev


Izbira teme

-Število izbirnih možnosti kazalec razvitosti sistema

-Moteče kulturne izkušnje, ki motijo užitek v branju: človek, navajen sveta omejenih izbir ne more biti več prepričan, ali si je postregel z optimalno izbiro + izkušnja z odločitvami tipa ali-ali (včasih so se odločali med dvema radikalno različnima možnostima, zato je odločitev dobila status usodne odločitve)

-Nezadovoljnost s svetom številnih izbir, v tem svetu se je za dosego užitka treba odpovedati potrošniškemu razmišljanju in izstopiti iz vloge konzumenta

-Od pravilnosti naše izbire naša eksistenca ni več odvisna

-Altruizem – nerealizirane izbire znamo ceniti in jih privoščimo drugim (odnos mogoč v družbi blaginje)

-Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja

-Vsak naj si sam izbere temo, do katere ima pozitiven čustveni odnos – romantični pedagoški princip človeške »samorealizacije«, a naklonjenost temi ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela. Boljše je izbira tem, o katerih se nam prej ni sanjalo

-Ideal posameznikove »samorealizacije« škodljiv. Posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti

-Ljudje bolj cenimo tiste izbire, v katere smo investirali več časa in energije

-Študentje se ogrevajo za teme povezane z njihovo zgodnjo bralsko izkušnjo (kdor je zrasel v družini planincev, bi se lotil planinske tematike v literaturi)

-Prej se financirajo tiste teme, ki naj bi bile pomembnejše od drugih

-Literatura v slovenščini in literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence


Vaje v pisanju

-Pisanje veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti

-Piščevo osnovno sredstvo: tipkovnica in miška. Najprej ga navaditi na orodje!

-Malčke vendarle potrebno navaditi na pisalo, ker se preko ročne spretnosti krepi njegova inteligenca, pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk

-Tipkanje in pisanje spadata med haptične oz. Tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne

-Wikivir pri nas od leta 2006, je zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti

-Napotki za pisanje na Wikivirju, Wikipediji...


Usoda avtorstva

-Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo in sankcioniralo ravnanje z njimi

-Avtorji imajo svojo zakonodajo, združujejo se v skupnosti (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo)

-Bralci imajo le bralske krožke in forume (npr. Knjižni molji)

-Včasih je »biti avtor« pomenilo več: pripadati eliti, prinašalo je družbeni ugled. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci

-Visok ugled avtorskih besedil se izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki vanje ne posegajo

-Nekateri avtorji želijo razpolagati s tekstom tudi, ko so zanj že prodali materialne pravice - problematično, ko želijo preprečiti objavljenemu besedilu obtok med publiko; to dosežejo z navito ceno, s preprečitvijo ponatisa itd.


Soavtorstvo

-Pravila obnašanja avtorjev na Wikipediji oblikovala izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk

-Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu

-6 pravil o soavtorstvu

-S spodbujanjem soavtorstva se preganja napuh, avtor piše z namenom, da prispeva k skupni dobrobiti, teksti skupinskega avtorstva opremljeni z licenco cc


Objavljanje

-Edina ovira za objavljanje je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje

-Stroški tiska vedno manjši

-"Postaviti besedilo": včasih stavci v tiskarni, danes to pomeni naložiti besedilo na kak strežnik oz. Spletno mesto, tudi objavljeno

-Obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki

-Avtor meni, da je današnja pravna praksa, ki se oklepa modelov tradicionalnega objavljanja v tiskanih medijih popolnoma zgrešena


Množični um ali pametna množica

-Izrazi za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest itd.

-Vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi

-Koncept skupnosti znanja -> pomen znanja kot javne dobrine (sv. Avguštin), znanje bi moralo biti zastonj

-Wikipedija metafora organizacije vednosti ALI kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za globalni zajem človeškega znanja

-Wikipedija s svojimi 290 jeziki metafora babilonskega stolpa

-Premalo debat v medijih o pravični porazdelitvi znanja

-V Wikipediji abecedna razporeditev in NE hierarhična

-Kritik množičnega uma je Jaron Lanier, češ da pomeni grožnjo zahodni civilizaciji ->oznaka »digitalnega maoizma«, napada anonimne urednike

-Zastonj Wikipedija moti kapitalistični sistem

-Množica se pojavi šele z demokracijskimi prizadevanji v 18. in 19. stoletju; v 20. stol. se izrodi v totalitarizem in birokratizem


Avtorske licence

-Rezultat pisanja je besedilo

-Zakonodaja "copyright" ali "avtorske pravice" povzroča težave v glasbi, filmu, fotografiji itd.


Creative commons ali "ustvarjalna gmajna"

-Je avtorska licenca, izhaja iz svobodne kulture (pojem uveljavil Lavrence Lessig)

-"Copyright" bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse ostale rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal

-"Creative commons" bralcu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji

-Vrste licenc: priznavanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav

-Avtor lahko licenco spremeni

-Najsodobnejša med licencami cc ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja


Copyright

-Ta avtorska zakonodaja ščiti avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju (literarna, glasbena, dramska, arhitekturna itd.)

-Ščiti jih pred zlorabo -> nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje

-Bralec lahko vseeno knjige kopira ali predeluje, le v javnosti se kopije ali predelave ne smejo znajti, če jih ne spremlja avtorjevo dovoljenje

-problematičnost avtorskih pravic, troje neustreznih konceptov (ena izmed teh je, da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja avtorstvo in jih obravnava kot lastnino, namesto javno dobrino)

-v ZDA se je avtorska zakonodaja zelo spreminjala, dostop do del se je omejeval in pogojeval, kar pa je v nasprotju z namenom copyrighta

-vsako delo ne dobi avtorske zaščite, prisotna more biti kreativnost


Bralec

Prosti dostop

-skupnost je z željo po trajni in kvalitetni eksistenci zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov

-zastonj učbeniki v šolah so prvi indikator ozaveščenosti države, da izboljšajo življenje svojih državljanov

-pred nastopom interneta so bile knjige zunaj šole redko "prosto dostopne"

-možnost brezplačnih lokalnih telefonskih klicev in gledanja dnevnoinformativnih programov brez naročnine, so nam pokazali šele zgledi v državah na Zahodu z višjo stopnjo blaginje

-ne plačujemo samo vsebin, ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili kot načitani kompetentni državljani bogatiti življenje skupnosti (npr. vstop v galerijo)

-internet razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti

-tuje korporacije so bile tiste, ki so ponudile zastonj dostop do informacij (npr. prevod operacijskega sistema Okno v slovenščino, 15.000 gesel na slovenski Wikipediji, ki slovenščino uvrščajo med prve jezike sveta)

-Googlove digitalizirane knjige, ki so v javni lasti, ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America, podobno kot za evropske knjižnice to počne Europeana

-nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni domač izum, je neutemeljena, saj sta bila tudi protestantizem in krompir uvožena

-v interesu kulturnega preživetja bomo posegli po tistih informacijah, orodjih in servisih, ki bodo lažje dostopni

-najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, saj se najpogosteje pojavljajo v zvezi z besedo skrivnost (verska, poslovna, uradna, vojaška skrivnost)

-literarne objave so uredniki, izdajatelji in založbe avtorjev ves čas honorirali, znanstvene objave pa so v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali. Literarni avtorji so namreč honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe ali pa so bili plačani iz projektov-> objava se je razumela samo kot zadnja avtorjeva obveza v okviru financirane raziskovalne dejavnosti.

-znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, za proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila

-razlika med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Prosti dostop->časovna in krajevna neomejena in brezpogojna spletna dostopnost (le omejitev nekaterih spletišč tako, da se uporabniki registrirajo in prijavijo/ zgolj gledanje besedila, brez možnosti kopiranja...)

-izrazi: odprti podatki (open data), odprti dostop (open access), prosta vsebina (open content), prosto znanje (open knowledge), prosto izobraževanje (open education), odprta koda (open source), odprto raziskovanje (open research), odprta znanost (open science), ...

-projekt Open Access Slovenia: prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila-> avtor je materialne pravice prenesel na založbo-> opremljeno z licenco ©. Odprti dostop (libre OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu-> avtor obdržal materialne pravice-> besedilo opremljeno z eno od licenc creative commons

-dvomljivost skeptikov v objavljanje znanstvenih objav na Wikimedijine spletišče, saj naj bi bila moteča možnost poseganja drugih piscev v delo, ki naj bi bilo v celoti avtorsko

-zlati prosti dostop (gold access)-> prosti dostop zagotovi založnik (tu so recenzirani revijalni članki)

-zeleni prosti dostop (green OA)-> prosti dostop zagotovi avtor s samoarhiviranjem objav/delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij (tu so predobjave oz. članki pred recenziranjem in poobjave)

-sivi dostop-> spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplome, doktorati)

-zakasnjeni prosti dostop-> objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga (npr. zamik enega leta po objavi)

-platinasti prosti dostop-> publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (država, inštitucija, mecen ...)

-založbe zaračunavajo stroške avtorjem ali njihovim institucijam, zato tudi ovirajo zavzemanje za prosto dostopnost znanstvenih objav

-način za izogibanje založniškim monopolom: ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila


Založbe

-založbe=segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti

-biti informiran=ena osnovnih človekovih pravic

-tožba založb proti študentu in internetnemu geniju AAronu Swartzu leta 2012 (z univerzitetnih strežnikov je snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in omogočil zastonj dostop do njih). Zgodba se končala s samomorom

-znanje obravnavati kot javno dobro in NE kot privatno lastnino

-avtorji vabijo založbe k produkciji publikacij z mislijo, da jim bodo te pomagale do bralcev (to je pri popularni publicistiki in leposlovju upravičeno, v znanstvenem tisku pa ne). Avtorji se za to odločajo tudi zaradi ugleda.

-Slavistična revija-> primer znanstvene revije, ki jo izdaja društvo

-spopad med knjižnicami in založbami

-"predatorske založbe"


Repozitoriji

-številke o citiranju so najboljši dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja,

-manj, a vseeno pomembne so številke o branosti objave

-branost se meri s številom dostopom na stran, lahko tudi s številom klikov na objavi,

-za merjenje obiska spletne strani, vgradimo v spletno stran števec dostopa ali celo skript za Googlovo analizo obiska

-skript za Googlovo analizo obiska bil sprva namenjen za spletne strani podjetnikov, ki jih zanima, kako se stranke odzivajo na njihovo komercialno ponudbo na spletu. Danes pride prav raziskovalcu pri prepričevanju ministrstva za novo obdobje financiranja,

-prosta dostopnost prispeva k večji branosti in vplivu

-ideja: financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet,

-kanadski projekt PKP (public knowledge project),

-Odprta družba zavrača komercializacijo znanstvenega objavljanja, ker se ne strinja, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega je potrebno plačati,

-glavni namen repozitorijev: arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov,

-slovenski akademski repozitoriji združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti

-če da avtor svoja besedila v tisk, mora prej z založnikom vpisati v avtorsko pogodbo, da se mu dovoljuje vzporedna spletna objava (uredniki in založniki to po navadi dovoljujejo)

-časopisi dostop do svojih spletnih arhivov pogojili s plačilom ogleda. Nekatere razprave ožjih strokovnih področji bodo izhajale le na spletu, da se prihrani pri stroških za tisk,

-spreminjanje sloga pisanja na spletu: poljudnejši izrazi

-individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc),

-včasih objavljanje v znanstvenih revijah dobro honorirano

-založbam težko priti do državne subvencije, ki bi jim krila stroške natisa

-primer: Slavistična revija zaradi mednarodne vpetosti beleži porast člankov v tujih jezikih->povečali so se stroški prevajanja, te pa v zadnjem času krijejo avtorji sami,

-spletni forum SloVit skrbi za strokovno komunikacijo (objave napovedi dogodkov, polemike ...), goji princip skupinskega dela in komunikacije


Varovanje zasebnosti

-slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov,

-internetni skeptiki svarijo pred Googlom->kopičenje podatkov o spletnem obnašanju uporabnikov->možnost zlorabe,

-avtor navaja, da ta velika "podjetja" želijo skupaj z mednarodno trgovino, integracijo trgov in povečanjem varnosti doseči kvalitetno osnovno izobrazbo, spolno enakost itd.

-NAROBE je, da enačimo posamezno in zasebno ter skupno in javno,

-poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij, knjig), strokovnih inštitucij, društev, forumov itd.

-VARUHI ČLOVEKOVIH PRAVIC: želijo vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatku, a se otepajo nadzora nad seboj, a brez tega nadzora se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati


Kredibilnost

  • Kriteriji urednikov pri selekciji besedil: nazorski, politična, nacionalna, generacijska, spolna pripadnost in tendenca.
  • Danes prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav.
  • Preverimo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, dejstva...
  • Avtorju zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.
  • Če je nekdo mojster na enem področju, ni nujno, da je tudi na drugem:

-Vladimir Pavšič bil literarni kritik, pod psevdonimom Matej Bor je bil pesnik, kasneje zagovornik venetske teorije. -Alan Sokal fizik in matematik, nekega dne zlorabil zaupanje kolegov humanistov=Sokalova potegavščina (v uredništvo podtaknil zmedeno pisarijo, ki so ji uredniki slepo zaupali). -Amater/diletant=pisec, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način.

  • Moralna podpora Bartolove maksime v Alamutu - "Nič ni resnično, vse je dovoljeno"


Aktivizem

  • V sedemdesetih letih slovenske humaniste vzgajali v humboldtovski veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter.
  • V osemdesetih letih rekli, da se je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev (za človeško dostojno, pravično, kvalitetno življenje.)
  • K spremembi v dojemanju znanosti pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj je odvisen od raziskovalčevega interesa.
  • Literarnovedne šole z ideologijo (feministične, marksistične...)
  • Spoznavni nihilizem hromi željo po objektivnem spoznanju.
  • Tradicionalni humanisti izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, ne pa za njihovo reševanje, saj to ne bi bila naloga znanosti, ampak drugih družbenih sistemov.
  • Tudi umetnostni smela streči družbenim potrebam, v nasprotnem primeru bila označena za tendenčno in trivialno.
  • Aktivizem je socialni koncept, kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju, npr. feministični, ekološki, politični, humanitarci.
  • Aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji, a ne pomeni nujno, da imamo vedno opraviti z naprednimi družbenimi gibanji, saj tudi konservativen del populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.
  • Za človeka, ki mu gre le do objektivnega spoznanja, je aktivizem neuporaben, saj je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente.
  • Aktivizem ne mara statističnih podatkov.
  • Civilni aktivizem
  • Kritična refleksija=odmik od predmeta opazovanja.
  • Christian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist. *Simpatična razsežnost kritične teorije medije razume samo kot orodje kapitalizma, kolonializma, izkoriščanja in neenakosti, je nezaupljiva do novih oblik komunikacije in tehnologije.
  • Kritičen=nezaupljiv, pesimističen.
  • Kliktivizem=slabšalni izraz za uspehe, ki jih socialna omrežja dosegajo na politični sceni.
  • Nezaupljivost posameznika potiska v obrambno pozicijo, ki pa je konservativna, saj se posveča ohranjanju obstoječega stanja in ni naklonjena tveganju, ki je pogoj kreativnosti.
  • Izobraževanje je deklerativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.
  • Prežetost javne sfere s politiko zastruplja medčloveške odnose in sili v konflikte namesto v pomirjanje.
  • V svetu socialnih omrežji mogoče odkriti vzorce socialnih antagonizmov 19. stoletja (soc. omrežja dojemamo kot razbremenitev kapitalističnih odnosov, a ta z našim aktivnim delovanjem tudi tržijo).


Avtorstvo

•Kadar za objavo ne stoji inštitucija, moramo biti sumničavi •Pozorni biti na laike •Hervardi politično radikalno združenje, njihovo spletišče polno informacij, ki so v njihovem političnem interesu


Strokovno recenziranje

  • Peer reviewing je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
  • Recenzent=strokovnjak, ki mu je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja, in ki v skupnosti uživa ugled (pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov, knjig)
  • Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
  • Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav
  • Nepotizem - preferiranje prijav prijateljev in sorodnikov
  • Slepa recenzija - avtor ne ve, kdo ocenjuje njegov izdelek
  • Dvojna slepa recenzija - recenzent ne ve, kdo je avtor dela, ki ga ocenjuje
  • Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem, zavrnitev ali pogojni sprejem članka


Pravopis

  • Dvom o kredibilnosti informacij pri slabem izražanju in nepoznavanju pravopisa


Ločila

  • Vezaj, pomišljaj in dolgi pomišljaj
  • Raba dolgega pomišljaja je redka, uporabimo ga ko členimo dolge odstavke, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo pred povedmi, ne znotraj njih.
  • Narekovaji: V slovenskem pravopisu poznamo tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih
  • Dvopičje: V pravopisu dvopičje levostično ločilo. Pred naštevalnim nizom je dvopičje odveč.
  • Podpičje: pred delom povedi, ki je pojasnjevalen, ko se pika zdi premočno, vejica pa prešibko ločilo.
  • Tropičje: alternativa veznika itd., pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo.
  • Pika


Velike začetnice

  • Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico
  • V celicah znotraj tabele pišemo male začetnice, razen ob uporabi imen ali celih stavkov.
  • V alinejah ob navpičnem naštevanju, veliko začetnico uporabimo takrat, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo (take morajo biti vse alineje, v nasprotnem primeru namesto pike uporabimo podpičje med povedmi).


Drugo

  • Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški
  • Spol vezan na osebek, pri tem primeru pa je določitev osebka dvoumna.


Formati besedil

  • Razlike med računalniškimi formati besedil, pisec prepoznava po končnicah v naslovih dokumentov:
  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
  • avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno


Besedilo v Wikijih

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki.
  • sliko vstavimo preko menija
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila
  • < poem > uvaja pesemsko besedilo, < /poem > ga zaključuje


Vaje v wikijih

  • Napotki novincem pri pisanju na wiki spletiščih:
  • prijavi se na Wikipedijo
  • preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
  • na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo (kaj je zbrisal ali kaj dodal)
  • popravi pravopis in slog v naključnem članku
  • s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
  • dodaj povezave v Cobiss
  • popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva
  • poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)


Sporočanje popravkov in komentarjev

  • Na wiki spletiščih imajo funkcijo komentiranja urejevalniki in ogledovalniki.
  • Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. *Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave. Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost.
  • Za vnos popravkov ne uporabljamo formata pdf, saj ta ne omogoča ugodnega popravljanja in nima možnosti samodejnega upoštevanja popravkov.
  • V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, komentarje pa na enega od teh načinov: na pogovorni strani besedil ali avtorja, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi, znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: < !-- komentar -- > in s predlogo: { { redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako } }