Uporabnik:Adnnaziderje

Benjamin Žbogar, študent slovenistike in nemcistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Domače naloge

1. domača naloga

Franc Fabinc: V deževju in bolesti. Št. 243 (22. oktober 1909). 243

Več o Francu Fabincu lahko izveste tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Fabinc

2. domača naloga: Prvi vtisi o Slavistični reviji

»Kje so fotografije? Kje so udarni naslovi?« Takšen je bil moj prvi odziv, ko sem prejel v roke izvod Slavistične revije, in prepričan sem, da se je pri marsikom dogajalo podobno.

Ko sem v duhu načela »ne sodi knjige po platnici« prelistal strani in prebral nekaj naključno izbranih odlomkov, je postalo očitno, da je oblikovna plat publikacije (ki ni pomanjkljiva, temveč le drugačna kot pri revijah za prosti čas in nedvomno tudi primernejša glede na vsebino) zanemarljiva v primerjavi s tem, kar je res pomembno – torej z vsebino. Verjamem, da se bom s pomočjo Slavistične revije spoznal z obliko strokovnega članka, obenem pa si širil lastno razumevanje področja jezikoslovja in literarne vede.

3. domača naloga: O mojem srečanju s tipkanjem

Če bi bil sam za današnje čase tipičen tipkarski tip človeka, bi se mi zdelo tole tipkanje tip-top. Dolgotrajno buljenje v zaslon me ne pretirano privlači, tega pa se kar s kopičenjem študijskih obveznosti kar hitro nabere. Vendar pa pretipkavanje pri predmetu uvod v študij slovenske književnosti ni zgolj pritiskanje na tipke, temveč (kakor pove ime predmeta) tudi spoznavanje književnosti.

Delo je sicer na začetku zamudno, vendar postane s poznavanjem pravih trikov na tipkovnici in z uporabo ustreznih orodij v Wordu, na tem spletišču in drugje, neprimerljivo hitrejše. To še ne pomeni, da z možnostjo "Najdi in zamenjaj" in hitrim preletom besedila odpraviš vse napake. Še vedno je treba vsak stavek posebej prebrati in ga primerjati s tistim na optično prebrani kopiji časnika (oziroma česa drugega). To pa prinaša pretipkavanju koristno funkcijo: med tem, ko popravljaš napačno prebrane črke, nezavedno vsrkavaš tudi vsebino. In ko se prebiješ skozi, se sam sebi začudiš, da natančno veš, kaj se v zgodbi dogaja, čeprav na to nisi bil pozoren. Tako je bilo vsaj pri meni. Velika pozitivna lastnost tipkanja je torej spoznavanje bolj in manj znanih besedil, s katerimi se morda drugače sploh ne bi srečal. Seveda pa korist prinaša tudi vsem, ki jih pretipkano delo iz takšnega ali drugačnega razloga zanima, saj lahko do njega dostopa z manj truda in z manjšo porabo časa. In kaj je lepšega od tega, da nekaj prispevaš v skupno dobro in nekomu pomagaš?

4. domača naloga: Literatura in jaz izven šole

Prvi del

Udeležitev na otvoritvi simpozija Obdobja me je spodbudila, da se v času njegovega odvijanja udeležim kakšnega literarnega predavanja in se tako z literaturo srečam še na drugačen način kot pri pouku in doma na kavču.

Literaturi sem v svojem prostem času že od nekdaj posvečal veliko svojega časa; prebiram (in tudi pišem) že, odkar pomnim. Osnovno šolo sem dobesedno preživel za (leposlovnimi) knjigami, v srednji pa malo manj, saj se je bilo treba kaj več učiti - v gimnazijskih letih sem torej branje omejil na vikende in počitnice. V času študija sicer (po dosedanjih opažanjih) dela več, vendar si lahko študent zaradi skoncentriranosti izpitov v izpitnih obdobjih v primerjavi z dijakom vzame več časa za dejavnosti, ki ga zanimajo. Seveda je potrebno tudi sprotno delo za faks, vendar si je treba kdaj privoščiti tudi kaj za sprostitev.

Ko imam več časa vzamem v roke kakšen dober roman ali povest, sprotna "hrana za dušo" pa je poezija. Pesem namreč ne zahteva dolgih ur, da jo prebereš, vendar pa ti, če je zares dobra, še dolgo zaposluje misli.

Drugi del

Cankar na Dunaju, Cankar v Beogradu, Cankar v Tokiu, Cankar v Bratislavi, Cankar v Brnu, Cankar v Londonu, Cankar v Celovcu, Cankar v Tübingenu ...SlovLit je zasut z objavami, ki nosijo takšne naslove. Cankar ... Le kdo je ta Cankar? Biti mora zanimiv človek, predvsem velik svetovljan, da se takole potepa po svetu.

Šalo na stran; všeč mi je, da se ob stoletnici smrti po celem svetu obeležuje spomin na našega slavnega literata, še posebej pa, da to počnemo na domačih tleh. Morda se bom v prihodnjem tednu udeležil kakšnega dogodka v tem ali prihodnjem tednu udeležil kterega od mnogih njemu posvečenih dogodkov.

5. domača naloga: Dnevniški zapisi o forumu SlovLit

25. oktober: Prvi vtisi o SlovLitu

Moj prvi vtis o spletnem forumu Slovlit ni bil pretirano pozitiven, saj, roko na srce, nima ravno sodobne grafične podobe. Nič ne bi imel proti, če bi ga vsaj malce vizualno preuredili in prenovili, vendar je to postranska zadeva.

Med preletom objav sem namreč ugotovil, da je SlovLit za jezikoslovce in literarne zgodovinarje, nenazadnje pa tudi za študente slovenistike in primerjalne književnosti, zelo uporaben medij za posredovanje novic, obvestil in podobnega, predvsem pa zmenjavo mnenj, ugotovitev, razmišljanj ... o aktualnih vprašanjih o literaturi. Tako je vse (oziroma marsikaj) zbrano na enem mestu.

Preletel sem nekaj objav. Najbolj se mi je zdelo zanimivo dejstvo, da je na forumu tudi kakšna objava, ki nimajo neposredne povezave z literaturo. Presenetilo me je na primer besedilo o predstavitvi slovarja zvonjenja in pritrkavanja. Prebral sem si nekaj objav o Primorskih slovenističnih dnevih, ki sem se jih tudi sam že udeležil.

16. december: "Drugi vtisi" o SlovLitu

Nisem si mislil, da bom to kdaj napisal, ampak moram priznati, mi je SlovLit v zadnjih nekaj tednih še kar prirasel k srcu. Odkar sem se včlanil na ta forum in vsakodnevno prejemam obkave na mejl, sem namreč veliko bolje obveščen o dogajanju na področju slovenske književnosti. Spremljal sem predvsem novice, povezane z Ivanom Cankarjem in z obeležitvijo stote obletnice njegove smrti. Teh objav je največ - dobil sem prijeten vtis, da našega znamenitega pisatelja spominja cel svet.

20. december: SlovLit tretjič

Danes sem opazil objavo o popravitvi določenih zastarelih podatkov v Novi pisariji. No, pa se je pokazala ena od prednosti Wikipedije - "wikibesedila" lahko v nasprotju s tiskano knjigo neprestano (in na preprost način) posodabljaš in prilagajaš času.

Moja pot skozi Novo pisarijo

Do poglavja Wikiji in šola

Presenetilo me je, da ima pojem pismenost več pomenov: ne samo tistega najbolj splošnega – znati brati in pisati – pomeni lahko tudi obvladovanje osnov elektronskih komunikacij, specifično pismenost (glasbena, strokovna, kartografska ipd.), funkcionalno pismenost in še marsikaj drugega.

Zanimiva se mi je zdela primerjava prednosti in slabosti tiskanih in e-knjig, saj je pogled, ki ga podaja, drugačen od pogosto slišanih (ne vedno z utemeljitvijo podkrepljenih) izjav o »nepremagljivosti« tiskane knjige.

Organizacija Wikimedija poleg Wikipedije ponuja obilico sorodnih spletišč; za marsikatero od njih sploh nisem vedel. Vsa temeljijo na prostovoljnosti in sodelovanju, ki zatira avtorjev napuh in na široko odpira vrata kreativnosti. Wikipedija je med drugim tudi močno pedagoško orodje

Do poglavja Copyright

Na literarno delo lahko gledamo na dva načina: z vidika avtorja (kaj je želel z delom sporočiti, doseči) in z vidika dela samega (kaj nam delo samo sporoča).

V primeru, da pišemo za globalno javnost, uporabimo jezik, v katerem nas bo ta javnost razumela (ponavadi v angleščini), za slovensko javnost pa seveda v slovenščini.

Pisanje je pomembna spretnost, ki se jo mora naučiti vsak. Pa ne le ročnega, temveč tudi tipkanja. S tem se strinjam, saj je do danes tipkanje že na marsikaterem področju popolnoma izpodrinilo pisanje na roke. Z učenjem tipkanja bi po mojem mnenju marsikdo prihranil kar nekaj časa.

Ne samo, da se s soavtorstvom krepita sodelovanje in skupinski duh. Posamezen avtor postaja obenem tudi bolj "odporen na kritike. Wikipedijina in Wikiverzina pravila o soavtorstvu so jasna in v redu zastavljena.

Do poglavja Aktivizem

V današnjem času ni več toliko preprek, ki bi avtorjem oteževale objavljanje. Pa ne le v knjižni obliki - v času informacijske tehnologije lahko namreč objavlja skoraj vsak, kar sicer prinaša dvome o kredibilnosti besedil. Zato je, sploh, ko pobiramo podatke s spleta, zelo pomembno, da te podatke preverimo.

Do poglavja Citatna industrija

Avtorjeva vezanost na inštitucije ima lahko tako pozitivne kot tudi negativne učinke: po eni strani je to nekakšno "zagotovilo" za verodostojnost, saj zaposlijo le tiste, ki so se izkazali, vendar pa lahko po drugi strani zavirajo Na ta vidik še nisem pomislil, je pa vsekakor vreden malce globljega premisleka. Podobno je pri starih dokumentih. Dobro je to, da so v dolgotrajnosti svojega obstoja šli skozi mnogo presoj, negativno pa to, da jim marsikdo zaupa zgolj zaradi dejstva, da so stari.

Strokovno recenziranje je postopek ločevanja informacij na kredibilne in nekredibilne. Vse več je podatkov, ki jih je treba pregledati, da bi ugotovili njihovo kredibilnost. Meni se zdi najbolje, če bralec sam preverja kredibilnost napisanega, za kar pa je včasih žal potrebno veliko preveč časa in truda in zato marsikdaj ni možno.

O plagiatu govorimo, ko se avtor (znanstvenega) dela premalo sklicuje na pisce, od katerih je podatke pridobil in tuje besede in znanje predstavi kot svoje.

Do poglavja Enciklopedijsko geslo

Nikoli nisem bil pretirano pozoren na to, da obstaja več različnih slogov citiranja. Zanimivo se mi zdi dejstvo, da je izbira stila citiranja pogosto povezana s stroko (v medicini na primer citiramo po standardu APA, v humanistiki uporabimo čikaški slog ali slog MLA ipd.). Kljub temu, da nisem vedel za takšna poimenovanja citatnih slogov, sem v svojih dosedanjih "pisarijah" tudi sam večinoma uporabljal čikaški slog.

Podobno kot je zapisano v Novi pisariji, sem se pri pisanju maturitetne seminarske naloge tudi sam soočil s težavo, kako s čikaškim slogom citirati besedilo iz publikacije, ob katerem avtor ni naveden. Sam sem v tem primeru namesto avtorja navedel urednika.

Spomnil sem se, da sem se nekoč že spraševal, zakaj nekateri avtorji strokovnih besedil literaturo navajajo v sprotnih opombah. Z Novo pisarijo sem si pojasnil, da gre za opuščen način navajanja – s prevlado čikaškega sloga so se namesto tega namreč uveljavili kratki sklici v oklepajih.

Razjasnil sem si, kaj pomenijo kratice ibid., op. cit., n. d. idr. Z uporabo teh oznak so se avtorji včasih izogibali neprestanemu ponavljanju priimka avtorja, na katerega so se sklicevali.

Izvedel sem, da COBISS ponuja več različnih zapisov podatkov o delu: polnega, COMARC in ISBD. Uporaba slednjega je najbolj priporočljiva.

Do poglavja Navajanje na Wikipediji

Pomembno se mi zdi opozorilo, da ne smemo vsake fotografije, ki jo najdemo na spletu, v vsakem primeru vključiti v svoje spletno besedilo. Pozorni moramo biti na to, da je gre za javno last, ali pa moramo biti popolnoma prepričani, da se avtor z uporabo fotografije strinja.

Napake pri citiranju so, če prav razumem Novo pisarijo, vezane predvsem na nedovoljšnje poznavanje referenc, izbiro nerelevantnih referenc zaradi subjektivnih odločitev in namenov, nepravilen ali pomanjkljiv ipd.

Zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da so tudi navodila za navajanje virov na Wikipediji ustvarjali (in jih še vedno lahko ustvarjajo) aktivni uporabniki Wikipedije (med njimi tudi nekaj Slovencev). Poraja se mi vprašanje, kako se ob morebitni spremembi navodil za citiranje spletišče izogne zmedi, ki bi lahko nastala zaradi razlik med starejšim in novejšim načinom citiranja.

Do poglavja Članek o knjigi

Med branjem Nove pisarije se drsnik na desni strani računalniškega zaslona nezadržno bliža dnu, kar je tudi prav, saj tudi izpitno obdobje ni več tako daleč. Smo že pri poglavju Žanri! Na SSKJ² sem našel takšno opredelitev besede žanr:

žánr -a m (á) 
1. oblika umetniškega dela, zlasti filmskega, glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine: nekateri žanri so pri bralcih, gledalcih zelo priljubljeni; dokumentarni film, kavbojka in drugi filmski žanri; glasbeni, likovni žanr 
2. umetniško upodabljanje značilnih, vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi: ta slikar je znan zlasti po žanrih / na freskah se pojavljata tihožitje in žanr
● publ. brati literaturo lažjega žanra manj zahtevno, navadno manjše umetniške vrednosti

Razjasnil sem si razliko med lektoriranjem (oziroma lekturo) in korigiranjem (oziroma korekturo). Lektoriranje pomeni popravljanje pravopisnih napak in slogovne pomanjkljivosti, pri korekturi pa gre za posege, ki spreminjajo avtorsko besedilo (na primer brisanje odstavkov, krajšanje besedila, zamenjava določenih besed in podobno.

Komunikacija v stroki seveda že dalj časa ne poteka več po navadni pošti, ampak po elektronski. Avtorja Nove pisarije razumem in podpiram, ko se obregne ob to, da se nekateri posamezniki na pošto ne odzivajo in se ne zahvalijo za odgovor. Tudi meni gre takšen odnos docela na živce. Ne vem pa, ali se to res dogaja tako pogosto in ali gre za dovolj relevanten in objektiven podatek, da ga je vredno vključiti v Novo pisarijo.

Enciklopedičen članek se od drugih vrst strokovnega pisanja loči po jedrnatosti. Zanimivo se mi zdi, da Wikipedija, ki je načeloma tudi enciklopedija, vsebuje tudi zelo dolge članke, kar ne ustreza eni najznačilnejših lastnosti enciklopedije. Je pa res, da Wikipedija v primerjavi z drugimi (tiskanimi) enciklopedijami ni omejena s prostorom in zato to ni potrebno.

Do poglavja Gostobesednost

Res je, da besedilo na spletu ponavadi ni razpotegnjeno čez celotno širino, ampak so na obeh straneh široki prazni (ali s čim zapolnjeni) robovi. Pri Wikipediji pa ni ravno tako. Na levi strani zaslona je sicer ozek stolpec s kazalom, vendar je besedilo še vedno prikazano v relativno širokem formatu. To me precej jezi. Prvič zato, ker krajši odstavki zelo grdo izgledajo, ker zasedejo zgolj dve ali tri vrstice. Drugič pa zato, ker je potrebno zelo veliko truda, da napišeš besedilo, ki bo izgledalo obsežno - zato moje domače naloge izgledajo razmeroma kratko. Glede tega bom moral nekaj ukreniti. Morda pa mi ne bo treba, morda se bom kako drugače rešil te zagate. Upam.:D Kakorkoli, format, v katerem je besedilo na Wikipediji (in seveda tudi Wikiverzi in ostalih Wikimedijinih spletiščih) predstavljeno, zagotovo ni edini razlog, da se ne morem razpisati. Morda je malce kriva tudi pozna ura, ko se usedem za Novo Pisarijo in ves utrujen zavzdihnem: "Oh, še to moram narediti."

Najpogostejše napake pri pisanju besedila so nerazumljivost, slogovna pomanjkljivost, neuporaba terminov, kadar so primerni, gostobesednost in podobno.

Do poglavja Fotografije kulturne dediščine

Poleg že obravnavane gostobesednosti so napake strokovnega pisanja še druge:

• nerazumljivost (zapletenost sporočila; včasih stori to pisec celo namerno, zgolj zato, da poudari svoje mesto v družbi).
• pomanjkanje konteksta
• manierizem (arhaizmi, duhovičenje ipd.)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (vsiljevanje lastnih stališč, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija in terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• t. i. mentalno brambovstvo

Slika pove več kot tisoč besed. Zato je zelo pomembno, da vemo, kako objaviti slike na Wikipediji, pa tudi drugod.

Do poglavja Iskanje po dLibu

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno (strokovno) področje.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 
1 Filozofija. Psihologija 
2 Teologija. Verstva 
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 
4 prazno (prvotno je bilo tu jezikoslovje)
5 Matematika. Naravoslovje 
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 
8 Jezik. Književnost 
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

DOI je standard za označevanje spletnih objav, namenjen je enostavnejšemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov. V Sloveniji imamo COBISS ID.

dLib je zbirka digitaliziranih del, ki so jim že potekle avtorske licence,

Do Opomb

Digitalna humanistika označuje uvajanje novih (digitalnih) metod dela v humanistiki. Ravnokar v celoti prebrani učbenik - Nova Pisarija vsekakor ustreza takšnemu opisu. Je zastonjj, dostopna vsakomur, omogoča dopolnjevanje, prebuja kritično mišljenje.

Besede, besede, besede

Iz Nove pisarije

• vademekum = manjša knjiga, publikacija
• sinopsis = kratka vsebina, pregled česa
• paradigma = vzorec delovanja v znanstvenem, epistemološkem ali drugem raziskovanju
• benigen = nenevaren
• hermetičen = neprodušen
• haptičen = ki daje možnost prostorskega dojemanja v treh razsežnostih
• verzifikacija = postopek izdelovanja verzov in rezultat tega početja
• subverzivno = prevratno, razdiralno
• kredibilnost = verodostojnost
• uzurpacija = nezakonita, nasilna prilastitev
• valenca = psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost
• inertnost = lenobnost
• pismenost = v 19. stoletju (v Vodnikovih časih) je pismenost pomenila gramatiko, slovnico, danes pa pomeni enako kot angleški izraz literacy, torej sposobnost branja in pisanja, temu pomenu pa se danes dodaja še sodoben, širši pomen, t. j. znanje, poznavanje česa sploh.
• utilitaren = ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost
• amiš = pripadnik protestantske verske sekte v Združenih državah Amerike, ki je znana po odpovedi sodobnemu načinu življenja
• ludist = pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela
• ad hoc = "čez palec", posebej za ta primer, posebej v ta namen; na hitro
• rigiden = neprožen

Iz pretipkanih besedil

• svršnik = površnik

S predavanj

• cingulum = trak ali vrvica pri redovniškem ali duhovniškem oblačilu
• faksimile = ponatisi redkih starih tiskov na način poslikave