Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.

Domače naloge

Tipkarstvo ali tlaka za obče dobro

Slavospev sv. Cirilu in Metodiju

Moje meditacije

Sodobnost ali Nimamo monetarnih sredstev za najem grafičnega oblikovalca

Priznam, moji vtisi o reviji Sodobnost, ki nam jo je v petek ob nekrščanski uri dobrohotno podaril profesor Hladnik, so rahlo raztreseni, kakršna je v trenutku pisanja tudi avtorica sama (tisti prvi dan po vnovični vrnitvi v Ljubljano po idilično preživetem vikendu v domači vasici se odvija kot klobček volne, s katerim moja stara mama plete nogavice - brez repa in glave, s tisočimi zavoji in vozli). Kljub temu pa sem ob listanju tega skupka kvalitetnega papirja - ki nasprotuje vsem našim čutom s svojim pretvarjanjem, da je izšel leta 2013, ko pa lahko brez truda zavohamo cigaretni dim in žganje iz poznih 60ih, v katerih bi na podlagi videza pravzaprav moral ugledati beli dan - preživela nekaj dovolj stimulativnih minut.

Moje pripombe na retro videz revije pravzaprav niso kritika. Na nek način ji daje posebno verodostojnost in resnost, h kateri pripomore tudi povzetek vsebine na platnici. Minimalizem se znova vrača v modo, čeprav ne vem, če se je nesrečniku, ki so mu naložili nehvaležni posel oblikovanja naslovnice, v glavi pletla ravno ta misel med pripravljanjem obrobe bordo barve na decembrski številki Sodobnosti. Če tega ne stori izgled, pa je vsebina več kot dovolj sodobna, da revija upraviči svoje ime. Raznolike zvrsti se prepletajo med seboj v skupku besedil, ki jim rečemo literatura: kratka proza, eseji in tudi nekaj pesmi, ki pa sem jih na to ponedeljkovo zgodnje popoldne bila primorana preskočiti, saj so se mi zdele rahlo preveč eksplicitne za mojo nesmrtno dušo, ki pod še vedno prisotnim nedeljskim vplivom ni bila pripravljena na hvalnice take vrste. (Verjetno se bom k njim vrnila v sredo zvečer. Sredin večer je, po mojem skromnem mnenju, najbolj brezbožen čas v tednu.).

Roka se mi je ustavila pri kratki zgodbi Daniela Hevierja. Dekle na ograji je ravno dovolj nevsiljiv naslov, ob katerem zastanejo oči, utrujene od prekratkega spanca. Tudi zgodba sama pravzaprav ni prevratna ali senzacionalna, vendar zelo učinkovito krmari med občutkom nostalgije, s katerim imamo mladi današnjega časa zelo otipljiv odnos, in strahom pred ljubeznijo, ki z leti zvodeni (ravno tako ena izmed skritih polnočnih skrbi vsaj tistih bolj romantičnih duš med nami).

Za danes bo mojih misli o dotični reviji dovolj. Če skrajšam, za vsak okus se gotovo kaj najde. Tudi za tiste, ki jim poezija sredinih večerov sede v ponedeljek popoldne.

Slavistična revija ali Srečanje s simbolistiko

Bralec (ali bralka, če se za trenutek napol šaljivo sklicujem na tisti, zdaj že nekaj časa kontroverzni, sklep Filozofske fakultete, ki je z uporabo ženske oblike kot nevtralne tako po nepotrebnem sprožil val ogorčenja v medijih), verjameš v znamenja? Nekateri jim pravijo usoda, drugi zapis v zvezdah, tretjim pa se koncept zdi čisto preveč fatalističen za današnjo družbeno obsesijo z dokazljivim. Če spadaš med prva dva tipa sanjačev, imej med prebiranjem tehle vrstic v mislih sledeče: neprespane noči, ruski realizem, pekel, drugače znan tudi kot osnovna šola, in klasična orkestralna glasba. Opremljen(a) z naborom teh naključnih pojmov se mi pridruži pri prebijanju skozi tekst, ki, glede na mojo nezmožnost kratkega oblikovanja misli, ne bo ravno pobiral nagrad za primer učinkovite, temeljite in konkretne domače naloge.

Torej, neprespana noč. Taka je bila tudi tista četrtkova, ko sem si ob pol dveh zjutraj nastavila budilko za petkovo jutranje predavanje. Hura za 4 ure spanja, ko tvoji organski sistemi še ravno dovolj funkcionirajo, da ti vsako sekundo očitajo neodgovorno razporejanje časa in kratenje fiziološke potrebe po počitku. Vseeno se mi je uspelo spraviti na druženje s profesorjem Hladnikom, ki nas je znova obdaroval, tokrat s tanjšim, rdečim zvezčičem. (Moj je izšel leta 1989, torej je njegova barva precej v skladu s takratnim političnim režimom v Sloveniji, kar me zabava bolj, kot je to verjetno primerno.). Mojim očem je še uspelo razbrati naslov Slavistična revija, potem pa sem jo potisnila v svojih mislih nekam na stran, do tega trenutka, sobote, pozno zvečer. Obeta se še ena kratka noč, ki pa me spomni še na tisto, dosedaj najbolj pomembno. (Obljubim, da ima moje dolgovezenje smisel.).

Vidiš, dragi/-a bralec/-ka, preden sem bila vpisana na Filozofsko fakulteto, sem že 2 leti uživala v uporabljanju študentskega popusta in ostalih ugodnosti kot študentka ljubljanske Medicinske fakultete. (Ja, točno vem, kaj si misliš, in strinjam se. A o tem kdaj drugič.). Moj prepis na zdajšnji položaj pa je bil pravzaprav rezultat neke dolge avgustovske noči, ko sem v zgodnjih jutranjih urah dokončno napravila križ z idejo o nošnji bele halje. Takoj naslednji dan sem, z mogoče naivnim občutkom duhovnega miru, šla v bližnjo knjižnico in si z zanosom sposodila najdebelejšo nestrokovno knjigo, ki sem jo bila sposobna nositi - Brate Karamazove. Zavedam se ironije branja debelih knjig ravno po tem, ko sem zaključila z obsežnimi biokemijskimi in anatomskimi učbeniki, a jo bom v dotičnem trenutku ignorirala.

To predznanje je ključno za razumevanje mojega občutka presenečenja in rahle nejevere, ko sem ob odprtju Slavistične revije na prvi strani videla članek Borisa Paternuja z naslovom Estetika >>dveh brezen<< v Bratih Karamazovih. Da je bil prizor še bolj pomenljiv, se je v ozadju odvijala druga minuta Pas de deuxa iz Hrestača, ki sem ga naključno izbrala za spremljavo mojega preleta revije. Čajkovski in Dostojevski sta živela v Rusiji ob istem času in nisem se mogla otresti občutka, kakor da mi je bil ta izvod profesorjevega darila nekako usojen - da pride v moje roke in me spomni na nedavne dogodke, katerih tok sem sprožila z izvozom z avtoceste, ki me je prej peljala po ustaljeni poti. Članek sem seveda prebrala in bila navdušena nad avtorjevimi izsledki, razmišljanji in razlago karamazovske dualnosti - dualnosti in brezen, katerim se bolj ali manj uspešno izogibam tudi sama. V opombah je bil večkrat naveden tudi sklic na eseje Ivana Prijatelja, po katerem se imenuje majhna osnovna šola, ki sem jo obiskovala v, kakor se zdi, daljni preteklosti (še eno potencialno znamenje!). Ne samo vsebina, tudi jezik in slog članka sta me pritegnila in moje besno branje se je končalo in izzvenelo tako nemudoma, kot se je začelo, le da sedaj ob Šostakoviču in njegovemu Valčku številka 2 (še en Rus, da se prizor konča filmsko, kot se spodobi).

Slavistična revija me je torej prijetno presenetila. Kar so nekateri moji kolegi označili kot suhoparno, bi sama vrednotila kot premišljeno strukturirano, visoko učinkovito in še vedno dovolj privlačno za branje. Od Sodobnosti se močno razlikuje in vendar mi je lažje prebavljiva, zanesljiva in prinaša točno to, kar obljublja - poglobljeno razmišljanje o takšnih ali drugačnih temah, od bralca/-ke pa je odvisno, če ga/jo ta pedantnost omejuje, ali pa mu/ji daje občutek pomirjenosti zaradi natančno vodenega sprehoda skozi napisano.

Na koncu tega premišljevanja in preden moja glava udari na blazino, naj še enkrat vprašam. Verjameš v znamenja? V tem trenutku se precej nagibam v previdno pritrdilen odgovor. Nekatere stvari se zdijo preveč premišljene, da bi resnično lahko bile naključne. Pa tudi če gre le za prejem revije, v kateri je članek o eni izmed najbolj znanih knjig svetovne literature, ki sem jo slučajno prebrala, ko sem se sama spraševala o dveh plateh svojih odločitev. Kaj pa ti misliš?

op. Vrsto ruskih skladateljev je prekinil dobri stari Beethoven. Da nas je spomnil, da še vedno živimo v resničnem svetu in ne v večnih sanjarijah.

Separat ali Moje slabo upravljanje s časom

Te naloge se mi še ni uspelo lotiti. Uredim, ko bom pri volji. Do takrat se lahko le iz srca opravičim za svojo nemarnost. C'est la vie.

Kjer je volja, tam je pot, ali nekaj takega. Z zamudo sem se lotila branja (oziroma po štirih straneh truda bomo temu raje rekli prelistavanja) separata iz Slavistične revije. Moje mnenje o Francu Zadravcu je zelo visoko, saj ne le, da je v moji izdaji tega zvezčiča uporabljal jezik, slog in znanje, ki bistveno presegajo kapacitete razumevanja mojih zaspanih možganov, menda je spisal tudi skoraj vse članke, ki so jih v roke dobili moji kolegi. Fant od fare, pravim (in neskončnega potrpljenja, imam pa tudi občutek, da ga je mučila nespečnost).

Naslov v mojem separatu se je glasil Recepcija vzhodno- in zahodnoslovanskih literatur na Slovenskem od 1918 do 1940 – soglasja in nasprotja in je prav tako težek, kakor se zdi. Od začetka sem se še trudila slediti Zadravčevemu toku misli, prav dobro mi je šlo tudi pri podnaslovu, v katerem je opazoval vpliv ruske literature in slogov pisanja (predvsem zato, ker sem že slišala za nekaj imen omenjenih pisateljev - Dostojevski in Tolstoj sta še ostala v moji zavesti, pa tudi Gogolj, Puškin in Lermontov, čigar pesem Jadro sem nedavno tega razlagala svoji sestri, ki je večer, preden je bila pri slovenščini vprašana evropsko romantiko, preživela z menoj na telefonski liniji, postavljajoč bolj ali manj smiselna vprašanja). V tem razdelku je bil omenjen tudi Bartolov Alamut, ki zaseda še nekaj malega prostora v mojem srcu, saj je bil kot maturitetno branje precej prijazen do uporabnika - hitro odvijajoča se zgodba, poglobljena karakterizacija oseb in filozofsko-psihološko zelo zanimiva ideja (v maturitetnem eseju je bilo tisto leto precej kontroverzno vprašanje glede samomora v prebranih delih. Sama sem to dejanje označila kot pravilno in v dani situaciji edino možno. Pripombe in pritožbe sprejemam le v obliki na roke napisanega pisma, daljšega od 600 besed.), za razliko od drugega obveznega čtiva, Huxleyjevega Krasnega novega sveta, ki je bil meni osebno neprebavljiv, čeprav velja za svetovno klasiko (mika me, da bi svojo kritiko poslala v obliki na roke napisanega pisma, daljšega od 600 besed, vendar ne vem, na koga naj jo naslovim. Priporočam se za predloge. Če ne, jo lahko nabijem na vrata SAZU-ja, po luthrovsko.).

Ostali razdelki z vplivi poljske, češke, slovaške, ukrajinske in beloruske literature so mi ostali precej nerazumljivi. Moje vedenje o napisanem iz teh dežel je precej uborno. Pojesti bom mogla še nekaj žgancev, oziroma prebrati še nekaj del, da se mi bo lahko vsaj približno sanjalo, o čem je Zadravec želel poučiti bralce Slavistične revije. S tem se tudi končuje moj vtis o podarjenem separatu.

Kogar zanima - moja sestra je dobila vprašanja o Trpljenju mladega Wertherja in motivih, s katerimi se je ukvarjala evropska romantika, na podlagi Lermontovega Jadra. Glede na to, da sva ga prečesavali ravno prejšnji večer, je imela veliko srečo. Obljubila je, da bom za pomoč nagrajena s kepico sladoleda; upam, da ne ostane samo pri lepih besedah!

SlovLit ali Pogrevanje starega čaja

Po stari navadi se malce oddaljujem od navodil. Morda je to malce povezano z mojim izrazito razcepljenim odnosom do avtoritete, ki se konkretno na današnji večer noče pokoriti zapovedi na SlovLitu povzemi literarnovedno sporočilo, objavljeno na tvoj rojstni dan. Vse spoštovanje profesorju Hladniku, vendar se v začetku marca praviloma ne dogaja nič, o čemer bi bilo vredno pisati. Tako sem po arhivu brskala precej brezciljno, dokler nisem naletela na leto 2017 in lepo število komentarjev na tisto našo zloglasno maturo iz slovenščine, ki je šla v nos vsem, samo nam, ki smo jo pisali, ne (ne govorim o jezikovni poli, ki jo je verjetno spisal sam Satan, še zdaj me včasih zmrazi, ko pomislim na navodilo >>Napišite publicistično poročilo.<< Publicistično poročilo. Bože sačuvaj.). Govorim seveda o našem dragem Alamutu in izrazito nedragem Krasnem novem svetu, ki sta iz meni neznanega razloga tako razburkala slovensko javnost. Zato sem z velikim zanimanjem začela brati prispevke, ki so se nanašali na to problematiko, firbec je pač firbec.

Z veseljem sem ugotovila, da se objavljeni prispevki skladajo z mojim mnenjem, da je bila stvar vzeta iz konteksta in, na koncu koncev, ni predstavljala znamenja moralnega propada današnje mladine, ki bo po pisanju eseja navdahnjena storiti samomor (ne rečem, da se kdo ne bi najraje vrgel s pečine zaradi pomanjkanja časa za pisanje, zaradi naslova Samomor kot izstop iz kolesja sistema pa gotovo ne. Ne verjamem, da ima literatura na današnje mlade tak vpliv, kakršnega je imela na začetku 19. stoletja, ko so nekateri, po Wertherjevem zgledu, samomor res naredili zaradi sprevržene mode tistega časa. Danes je problematična bolj prevelika dolžina dela kot njegova vsebina. Ampak šalo na stran, tema je resna.). Profesor Hladnik je v eni izmed objav lepo zapisal, da gre pri Bartolu za utemeljevanje ideje karizmatičnega posameznika, ki je za svoj cilj pripravljen uporabiti vsa sredstva. Sama bi pristavila, da v eseju samomor sploh ni predstavljal glavne teme, vprašanje o njegovem pomenu se pojavi le na koncu, ko je bilo treba dejanje vrednotiti po lastni presoji. Torej si v esej lahko napisal >>Ne zdi se mi prav, da sta junaka storila samomor, ker je to v nasprotju z mojimi moralnimi/verskimi/razumskimi prepričanji,<< ali pa >>Samomor se mi zdi logičen izhod iz sistema, ki posamezniku ni dovoljeval nikakršne svobode razmišljanja, zato si jo je na silo lahko vzel le tako, da je odločil o največji možni lastnini - svojem življenju.<<

Tudi mojim sošolcem se naslov ni zdel problematičen, v obeh knjigah je samomor bil ena od tem, o katerih smo se pogovarjali v zvezi z besedilom, tako kot smo se pogovarjali o manipulaciji ljudstva, cilju, ki posvečuje sredstva, filozofskih nazorih diktatorskih režimov in posameznikovih pravicah ter svobodi znotraj njih. Res smo bili presenečeni, ko je to povzročilo takšno zgražanje, povečini ljudi, ki knjig sploh niso prebrali, vendar so zagnali vik in krik iz zgrešenega nazora, da gre za kvarjenje mladine. V zvezi z maturo smo povečini imeli druge, bolj usodne probleme, zato se ob naslovu eseja res nismo kaj preveč ustavljali. Dovolj je bil zmig z rameni in izjava tako pač je, enega naslova so se na RIC-u morali izmisliti, hvala bogu, da so dali nekaj, o čemer smo se dejansko pogovarjali.

Uporabniki foruma so bili precej podobnega mnenja, ki pa so ga utemeljevali precej bolj filozofsko in podprto z dejstvi - če koga zanima več, naj si prebere objave na to temo iz leta 2017. Meni je bil ta skok v zgodovino precej v zabavo, čeprav se nerada spominjam vsega, kar je povezano s Krasnim novim svetom, ker mi, iskreno, v mislih preveč ostajajo začetne strani, ki opisujejo delanje otrok iz epruvet v tovarnah, kakor da gre za avtomobilske dele, z dodajanjem namernih mutacij, da se jih bo v prihodnosti lahko razvrstilo v kaste bolj ali manj sposobnih ljudi, primernih za različne tipe dela. Argument, da gre za globljo metaforo in prikaz razčlovečevanja družbe, me ne zanima. Knjiga se mi je zdela grozna - to je moje mnenje. Avtoriteta, oziroma sistem, ima lahko svojega. Kakor bi rekel moj stari ata: >>Usaku tele ima suje vesele.<<

Nova pisarija

Mogoče nekoč, nekega dne napišem učbeniške izpiske tudi na svoj profil. Za zdaj mi pri učenju bolj ustreza papirni način. Ampak, kdo ve, mogoče se enkrat pred izpitom brcnem v zadnjo plat in napišem vsaj nekaj poglavij. On va voir.