Uporabnik:APestotnik

Slovenska Talija

Ana, seznam imate v grobem že na Wikiviru, naj bo za izhodišče. --Hladnikm (pogovor) 19:49, 20. marec 2018 (CET)

Nova pisarija

Z uvodom Nove pisarije sem izvedela v prvi vrsti zakaj je sploh prišlo do pisanja te knjige, ter kakšni razlogi stojijo za samim naslovom dela. Pri branju Nove pisarije me vedno znova preseneča, kako obširna razlaga stoji za nečem, kar se zdi samoumevno. Vselej izvem nekaj novega, ali pa poglobim svoje znanje o določenem. Všeč mi je koncept rastoče knjige. Pri take vrste pisanju, kot je e-knjiga, se mi zdi dobrodošlo, če ne nujno potrebno, da se besedilo dopolnjuje, popravlja. Tako knjiga raste s časom in nikoli ne ostane v preteklosti.

Zanimivo je prebrati, kaj si o avtorstvu misli nekdo, ki se s tem vprašanjem pogosto srečuje. Prav tako me preseneča, kaj vse stoji za samim avtorstvom, s kakšnimi težavami se sooča pisec, ki objavlja.

Interesantno se mi je zdelo pripovedovanje o zgodovini pojma pismenosti. Zdaj se bolj zavedam, kako pomembna je elektronska pismenost in s tem tudi, kakšni medgeneracijski prepadi se zavoljo tega razvijajo ravno na področju komunikacije. Všeč mi je, kako avtor postavi mejo med pismenimi posamezniki in nepismenimi, ter njegova razlaga o različnih vrstah pismenosti, tako poglobljeno namreč o tem sama nikoli nisem razmišljala. Prav tako me navdušuje pisateljevo stališče do modernih pristopov k pisanju, in kako kritično gleda na razna društva, katerih prvotni namen je ukvarjati se z jezikom. Citiram dve (osebno) markantni trditvi: Izmed argumentov, s katerimi bi želeli delati reklamo za poračunaljenje našega delovnega in rekreativnega okolja, je treba brisati iluzijo, ki predpostavlja, da bo po novem računalnik namesto nas opravil marsikatero nalogo in nam tako prihranil nekaj energij in omogočil več prostega časa.(Hladnik, 2014) in Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje.(Hladnik, 2014)

Avtor odlično primerja tiskano knjigo z e-knjigo, predstavi prednosti in slabosti, ter vse skupaj dobro argumentira. Sama sem se ob to vprašanje večkrat spotaknila, pa je vedno ostalo razpotje, ki ga do sedaj nisem razrešila. Besedilo mi je odprlo pogled na takšne ali drugačne oblike knjig. Na e-knjige sedaj gledam bolj odprtih misli.

Wikimedia, kot skupno ime za Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar in vrsto drugih spletišč, je ena boljših invencij našega časa. Velik akter pri take vrste pisanju se mi zdi volunterstvo, kot omeni tudi avtor. Ker to pomeni, da je nekdo ustvaril besedilo zaradi lastnega interesa, vedoželjnosti, kar pa poveča verjetnost, da je besedilo napisano kvalitetno in s tem tudi verodostojno.

Wikiji so v sedanjem času tudi zelo pomemben del samega pedagoškega procesa. Ob tem se avtor sprašuje, ali je vključevanje študentov v pisanje na Wikijih potem še v skladu s principom prostovoljnosti. Vprašanje se mi zdi na mestu, a mislim, da bi moral vsak, ki je na tak način pozvan k pisanju na ta medij, to delo vzeti kot predpripravo na kasnejše delo.

Členov komunikacije je več. Literarni zgodovinarji pa so skozi čas svojo pozornost usmerjali enkrat enemu, drugič drugemu členu. Sprva je bil to le avtor, saj le-ta podaja neke informacije, potem pa se je pokazalo, da so pomembni vsi členi, tako avtor, besedilo, kot tudi razmerje do bralca.

To podpoglavje me je poučilo, da ni bralec sam kriv za nerazumevanje besedila, temveč tu pada krivda tudi na pisatelja, kateri bi moral ves čas misliti na bralca, razmišljati o tem, kako doseči svoj cilj - to je zanimanje namembnika za njegovo besedilo in poslednično tudi njegovo razumevanje le-tega.

Pomembna je tudi izbira jezika. Zaradi razširjenosti angleščine, ki jo sedaj razume skoraj vsak vsaj malo, izbira ni tako težka. Seveda pa je vse odvisno od tega, komu želimo podati informacijo. V obzir je treba vzeti tako razlike v starostnih skupinah, kot tudi posamezne zmožnosti bralca. Večji problem nastane, ko želimo namembniku predstaviti temo, ki je povezana z našim maternim jezikom.

Presenetil me je avtorjev nasvet o izbiri teme. Svetuje, da smo bolj odprti za teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo, in se srečamo z njimi na predavanjih, ob branju knjig, ali kako drugače. Avtorjev nasvet se mi zdi odličen. Večina, po mojem mnenju, najprej išče temo v nečem, kar pozna, ima rad, a na koncu mu postane dolgčas, ker to ni več izziv, ali pa že v osnovi sploh ne ve, kaj mu je všeč.

S pisanjem je tako, kot s katerokoli drugo veščino - treba se jo je naučiti. Kot prvošolci smo se začeli učiti pisati z nalivnim peresom, zdi pa se, da prihajajo časi, ko bo učence treba najprej naučiti elektronskega pisanja. Sama pa se strinjam s pisateljem, ki pravi, da je učenje pisanja na roko nujno potrebno za razvoj ročnih spretnosti in posledično tudi za krepitev otrokove inteligence. Pisanje s pisalom namreč bolje vpliva na zapomnitev črk. Klasično pisanje se mi zdi pomembno tudi zato, ker je unikatno in prej razkriva pisateljeve slabosti (oblika; računalnik nam hitro kaj kar sam popravi).

Že prej znano dejstvo, da so pisatelji dandanes manj cenjeni, kot včasih, sem v tem poglavju le še potrdila. 'Ogrožena vrsta' pa se sedaj, v dobi prevlade tehnike, preveč na vse kremplje drži stran od sodobnih pristopov k pisanju in širjenju literature. Ščiti jih zakonodaja, prav tako pa se tudi sami na vse pretege branijo pred krajo idej, ponatisi v učbenikih in podobno. Avtor pravi, da ne prenesejo kritik in se držijo daleč stran od glavnega segmenta njihovega dela - bralca. Težja dosegljivost dela pa redko pomaga pri pridobivanju potencialnih bralcev.

Avtor predstavi, kako je treba pri takšnem skupinskem pisanju, kot je pisanje na Wikimedijih, usklejevati svoje ideje in živeti v sožitju. Poda nasvete, kako je to čim lažje storiti. Naučila sem se, da je predvsem pomembno znati zatreti svoj (prevelik) ego in kritike vzeti kot nekaj ne nujno slabega.

V tem poglavju je govora o objavljanju besedil v preteklosti in o objavljanju danes. Včasih so se knjige tiskale v tiskarnah, danes pa se večina del objavi tudi na spletu. S pisanjem in objavljanjem besedil na splet avtor prihrani kar nekaj stroškov. Nekateri pisatelji ne marajo objavljanja na splet, ali pa svoja besedila na njem skrivajo, saj se počutijo ogrožene - v smislu možnosti spreminjanja in/ali izrabe njihovega besedila. Strinjam se z avtorjem, ki pravi, da spleta nimamo zato, da bi se vanj skrivali, temveč zato, ker bi nanj radi naložili informacije v skupno dobro.

Besedilo je intelektualna lastnina. Tako se je tudi okoli te oblikovala specifična zakonodaja, ki tekst ščiti pred plagiati. Imenuje se Copyright ali avtorske pravice.

Creative commons oziroma ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki za razliko od prejšne, razložene v poglavju višje, temelji na svobodni kulturi. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov, ne pa ravno obratno. Avtorske pravice (copyright) dovoljujejo bralcu le omejeno rabo besedila, v primeru kršenja pa bralcu grozi s sankcijami. Ustvarjalna gmajna (creative commons) pa bralcu besedila najprej ponuja, potem pa šele dodaja pod kakšnimi pogoji. Vrst cc licenc je več. So lahko dostopne in fleksibilne, avtor lahko licenco nemudoma spremeni. Po opisu sodeč je za licenca prijazna tako avtorju, kot tudi bralcu.

V tem poglavju sledi razlaga, kaj so avtorske pravice, kakšne točno so in kakšen je njihov namen. V spominu mi je ostal predvsem tisti del besedila, kjer avtor razglablja o materialnosti informacij. Pravi, da z naraščanjem števila bralcev ni informacije nič manj, prav tako posameznemu interesantu ni nič manj dosegljiva. V nadaljevanju se ponovno vrnemo do primerjave e-knjige in tiskane knjige, ponovno dobimo tudi potrditev, koliko prednosti ima elektronsko objavljanje del. Zanimiva se mi zdi tudi avtorjeva opazka, kako zakonodaja povezana z avtorskimi pravicami najprej pazi na to, da si kdo ne bi postregel z informacijo brez dovoljenja tvorca le-tega, namesto da bi se bolj osredotočila na to, da bi pretok informacij potekal brez večjih motenj. Slednje namreč tudi po mojem mnenju predstavlja večji problem.

Podpoglavje Prosti dostop: Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti, pravi avtor. Zgodovina pripoveduje, kako smo se ljudje vedno upirali čimerkoli novem, nečem, česar ne poznamo, in tako smo nezaupljivi tudi do interneta. Le-ta ukinja slovensko navado, da je treba biti nezaupljiv do vsega, kar ni domače. Čas bo prinesel svoje, kot je vedno, a škoda je, da bi toliko prednosti, ki jih ponuja splet, preskočili le zato, ker smo nezaupljivi, ker si sploh ne dovolimo poskusiti. Verjetno dobršni del nezaupanja predstavlja misel, da je vse treba plačati. Govora je tudi o tem, kako država s svojimi inštitucijami in zakonodajo vse prej kot pomaga, temveč ovira dostop do znanja. Ob tem je omeniti tudi, da so te iste slovenske inštitucije prve v vrsti, ko gre za diskriminacijo same slovenščine. Pisatelj pokaže na dober primer - Googlovo vključevanje slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti. Predvsem me je pognala v razmislek pisateljeva teza, da EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav (tistih projektov, pri katerih je bila finančno vključena, seveda), medtem ko se za prosto dostopnost umetnosti zveza ni določila. In tisto ključno - pripisuje EU umetnosti manjši pomen kot znanosti? Vidi umetnost kot področje razvedrila, le-to pa naj si plača državljan sam?

V podpoglavju Založbe je govora o tem, kako bi moralo biti znanje javno dobro in ne lastnina posameznika, kot je na primer nepremičnina. Avtor pravi, da je šele izobražen in dobro informiran posameznik na dobri poti, da se odloča po pameti, k korist ne le sebi, temveč tudi skupnosti, je odgovoren do okolja, in s tem se popolnoma strinjam. Plačevanje informacij in s tem tudi znanja, izobraževanja, je korak stran od stanja družbe, kot skupnosti samostojnih avtonomnih oseb. Založbe in razna združenja se morajo umakniti s svojim hlastaškim obnašanjem in pustiti družbi prost dostop do informacij. Kajti biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.

Spoznam tudi probleme s stališča avtorja. Kako se spopada z merjenjem uspešnosti neke objave, razlaga, kako so pisci plačani, na kakšne načine to poteka pri nas in kako drugje in podobno.

Avtor kritizira nepremišljene zakone in kot dober primer pokaže na družbena omrežja in medije, ki razkrivajo in objavljajo intimne podrobnosti posameznikov, potem pa se mora pred zmedenim zakonom zagovarjati nekdo, ki je iz telefonskega imenika prepisal naslov neke osebe. Kritika se mi zdi na mestu, žal pa takih zakonov ni malo.

V poglavju Kredibilnost je bilo potrjeno moje mišljenje o tem, da je bilo včasih težje objavljati kot danes. Dandanes to ni več težava, vsaj če želimo le objavljati in ne nujno izdajati knjig, objavljati v dnevnem časopisu, strokovnih revijah, nastopiti v informativnih oddajah. Danes lahko torej objavlja vsakdo. S tem pa se moramo zavedati, da smo tako prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav, kar pa se meni ne zdi nujno slabo. Vemo, da nad delom, ki ga nameravamo prebrati, ni bdel urednik, zato pristopimo odgovorneje in bolj pozorno. O besedilu se predhodno pozanimamo in izvemo, kako se ga lotiti, na kakšen način, glede na verodostojnost, ga dojemati. Ravno o tem v nadaljevanju poglavja govori tudi avtor. Ta pravi, naj najprej preverimo avtorja, inštitucijo ali medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje, in to ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali za spletno objavo. Svetuje, naj piščev status preverimo v njegovi bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Zelo uporaben nasvet, na katerega se bom v prihodnosti gotovo spomnila. Zaupanje/nezaupanje pa se lahko izkaže za neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu. Bolj (preveč?) zaupamo starejšim avtorjem in starejšim objavam nasploh, medtem ko (včasih krivično) ne zaupamo mlajšim. Kot pravi pisec sam, mlajši avtorji sicer res nimajo toliko izkušenj kot starejši, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu. Zato moramo pozabiti na to, da je dobro le vse, kar je staro, preverjeno.

Podpoglavje Aktivizem se mi zdi do sedaj v Novi pisariji najtežje berljivo besedilo. Aktivizem torej, je socialni koncept, znotraj čigar delujejo aktivisti, posamezniki, ki aktivno delujejo v nekem društvu ali gibanju. Poznamo feministične, ekološke aktiviste, mirovnike, humanitarce, politične in lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu od znotraj in od zgoraj, pravi avtor. Aktivizem ne mara statističnih podatkov, omeni pisatelj, všeč mi je njegova obrazložitev zakaj - ker vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki odslikavajo svet v njegovi kompleksnosti in hromijo akcijo. (Hladnik, 2014) Tako gibanje namreč ne mara kritične distance, ker nas ta preveč odpira za nova stališča in interese drugega in tako nismo zaverovani le v svoj prav. Egoistično slediti le svojem interesu in biti gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente, tako je biti aktivist.

V nadaljnjem podpoglavju se spet vrnemo do problema avtorja in objavljanja, a tokrat obvisimo na čisto drugi veji te teme. Najprej pride do omembe samozaložb, za katere se avtorji načeloma odločajo, ko jih nobena od t.i. uglednih založb je vzame k sebi. Govora pa je tu seveda o leposlovni produkciji, nikakor ne o strokovnem objavljanju, to namreč verjetno nima takšnih problemov. Je pa pri samozaložbah problem, da besedila niso šla skozi uredniški ali recenzijski postopek, zato je treba biti še posebej previden in zanesljivost le-teh preverjati sam. A to ni avtomatsko znak slabe kvalitete. V enem od prejšnjih poglavij sem komentirala nekaj podobnega, kako starejši teksti ne pomenijo nujno kvalitete in mlajši obratno. V nadaljevanju avtor piše o domnevnem problemu literarnih zgodovinarjev v smislu prikrivanja prave zgodovinske resnice in manipuliranju. Omenja nekaj primerov nesporazumov, na primer prikrivanje pravih razlogov Cankarjeve smrti, popačenje Prešernove Zdravljice in primer uporabnika Wikipedije, potem pa se vpraša - zakaj bi danes zgodovinarji želeli manipulirati s preteklostjo? Ljudi, k trdijo, da gre za takšna in drugačna prikrivanja, ne razumem tudi jaz.

V tem poglavju sem bila seznanjena z zelo zanimivimi informacijami, predstavljena mi je bila namreč tema, o kateri malo vem, tu je predstavljena s ključnimi dejstvi in primeri. Definicija pravi, da je strokovno recenziranje v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu praktično vsi avtorji, ki pišejo strokovna besedila. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za višji status znanstvene revije. Preprečivalo naj bi objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav, takih, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Seveda pa tudi to ni imuno pred napačnimi presojami. Aktualno je postalo v zadnjih desetletjih in sicer s porastom števila znanstvenih objav, z vstopanjem nepoznanih piscev na neko področje in z globalno dostopnostjo publikacij. Tako so sedaj strokovni presojevalci nujno potrebni, medtem ko so prej to delo opravljali uredniki sami. Kot je bilo že omenjeno, tudi tu prihaja do napak, ne pravih odločitev, ne hote, ali pa hote. Zato se nevtralno in pravično presojo skuša zagotoviti z anonimizacijo postopka. Ta recenzente rešuje pred morebitno jezo užaljenih avtorjev, avtorje pa pred zlonamernostjo ocenjevalcev. Za dober odnos pa je tu vmesna oseba, urednik. Le-ta pazi na rahločutnost med obema členoma postopka. Ohraniti mora zaupanje avtorja kot tudi pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje, poleg tega pa mora vzdrževati tudi zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije, pozoren mora biti torej na nemalo pomembnih zadev. Avtor nato še podrobno opisuje postopek izida (sprejem članka, zavrnitev, pogojni sprejem). Zelo interesantno podpoglavje, ta smer me je vedno zanimala.

V poglavju o pravopisu avtor našteje najpogostejše pravopisne napake, ter kot pravi avtor sam deloma tudi slogovne hibe, ki kažejo na piščevo slabo jezikovno kompetenco in krepijo naše nezaupanje do njegovega sporočila. Večje napake, pri katerih se ustavi so raba pomišljaja in vezaja, (pretirana) raba zveze le-ta, za katero vem, da jo preveč uporabljam tudi jaz, naprej pove, da mora med dvema priimkoma človeka stati nestični vezaj, česar sploh nisem vedela, nato omenja različne vrste narekovajev, uporabo dvopičij ter tropičij - tudi tu sem izvedela nekaj novega (pred tropičjem nikoli ni vejice), pove, kako moramo uporabljati podpičje, zanimivo pa se mi zdi tudi definiranje uporabe (kjer se zdi, da je pika premočna, vejica pa prešibka). Nadvse poučno poglavje, ki je hkrati tudi lepo strnjeno in razumljivo, da si posameznik res lahko zapomni ključne stvari. Sama se bom k tem poglavju definitivno še vrnila, ko bom v takšni ali drugačni pravopisni dilemi.

Slovarček manj znanih besed

impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige
kolofon podatki o avtorstvu, založniku, tisku, navadno na koncu knjige
apel javen poziv, klic
fantazma privid
analfabet kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
marginaliziran ki je odrivan, potiskan na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
kataklizma dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
hermetičen ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen
entiteta kar je, obstaja kot smiselna enota, celota
subverziven prevraten
inerten ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti
skepsa odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom
eklatanten očiten, jasen, prepričljiv
uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev
postulat predpostavka, izhodišče
kontaminirati spojiti, združiti
profilirati razčlenjevati profil česa z zarezami, vzboklinami
redakcija vsaka od jezikovno, vsebinsko spremenjenih oblik kakega dela; uredništvo
eminenten zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen
paradigma vzorec, primer
rektor predstojnik univerze, visoke šole
adoracija čaščenje
diletantizem nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
hermetizem lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
brezpriziven ki ne dopušča priziva, ugovora
inferiornost manjvrednost
intenca težnja, nagnjenje, usmerjenost
preuranjen prenagljen, nepremišljen
konzument porabnik
emancipacija pridobitev enakopravnega položaja
defetizem mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
kanonizirati (avtorja) razglasiti za svetnika
kanon pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji
korifeja prvak, veličina
kapricioznost lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost
prizivati ugovarjati zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču
deklarativen ki temelji na besedah, ne na dejanjih
tavtološko istorečno
konformen ki je v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami
imanenten ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji
sublimen vzvišen, plemenit
anahronizem pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
diseminacija razširjenje bolezenskih klic po telesu
embargo prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora
inercija stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
renomiran priznan, slovit
bagatelen malo vreden, malenkosten
tendenčen ki ima namen doseči prepričevalen učinek
larpurlartizem nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
nihilizem nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote
manihejstvo verski nauk
antagonizem nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
valenca psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost; lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost

E-pošta

segment del, odsek, kos
MIT Massachusetts Institute of Technology
frankirati nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
korespondenca vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje
kurziv tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
konverter usmernik
koncipirati napraviti, sestaviti koncept, osnutek
srenja ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
distancirati se pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim
ekspertiza izvedensko mnenje, poročilo
kalkirati dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze
pragmatik kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi

Komentar poglavja in moje mnenje

Članek E-pošta vsebuje praktične in hkrati zanimive informacije, kako pravilno, uspešno, ter navsezadnje poenostavljeno komunicirati preko (že nekaj časa) najbolj razširjene pisne oblike sporazumevanja. Neizogibno dejstvo je, da je klasično dopisovanje v obliki pisemskih ovojnic v veliki meri zamrlo. Kar je hkrati negativno in pozitivno. Prihranimo na primer čas in stroške, kar pa v današnjih časih pomeni ogromno. Osebno pa se mi še vedno zdi lepše prejeti pismo v pravi pisemski ovojnici, ne le tisti, namišljeni, ki jo zagledamo na ikoni za E-pošto. Kot pa je omenjeno v članku, in s čimer se brezpogojno strinjam, pa je, da komunikacija preko E-pošte ne pomeni, da je ta kaj manj formalna kot pismo na papirju. Članek vsebuje dobre in izčrpno razložene nasvete, zato bi ga moral prebrati vsak, ki se kakorkoli srečuje s to vrsto komunikacije. Če bi se navedenih naukov pri svojem pisarjenju držali vsi, ne bi prihajalo do nesporazumov in takšnih ali drugačnih nevšečnosti. Najbolj se mi zdi uporaben odstavek o pozdravih in nagovorih, dobila sem namreč odgovore na marsikatero dilemo, s katero se srečam ob pisanju bolj ali manj uradnim osebam. V prihodnosti se bom ob komuniciranju preko E-pošte še vračala k tem članku.

Slovenistika in jaz

Odgovarjanje na vprašanje zakaj ravno slovenistika se mi zdi težko, še prej pa nepotrebno. Nepotrebno zato, ker dojemam podrobno analiziranje takšnih ali drugačnih odločitev kot nekaj, kar hitro sproži pomisleke.

Všeč mi je slovenščina, tako slovnica, kot tudi književnost. Slednja bolj. Od nekdaj spoštujem sloveniste, všeč mi je njihovo delo in sama sebe si predstavljam nikjer drugje bolj, kot pa ravno v tej stroki. Sicer še ne vem, ali si želim širiti naš lep jezik s poučevanjem, ali kako drugače, a mislim, da še imam čas za razmislek. Trenutno sem s študijem zelo zadovoljna, a prihodnost lahko prinese marsikaj.

Vem, da moj odgovor ni zadovoljiv, a mogoče se k temu poglavju vrnem čez čas, ko bo slovenistika še večji del mene.

Slavistična revija

S Slavistično revijo sem se srečala v elektronski obliki. Tiskanega izvoda namreč zaradi daljše odsotnosti žal nisem uspela prejeti. Tako sem se odpravila na poizvedbo na splet. To, da je revija dostopna tudi v e obliki me ni presenetilo, saj je njen odgovorni urednik profesor Hladnik, o enem tudi avtor Nove pisarije (v kateri je med drugim veliko govora ravno o odprtosti do objavljanja besedil na splet, e-knjige in podobno). Odločila sem se za arhiv revije iz leta 2014, in sicer revijo številka 4. Najbolj pa me je pritegnil članek z naslovom Dva poskusa pojmovanja stilistike, avtorja Mladena Uhlika. V uvodu je predstavljen osnovni problem: dva različna pristopa k stilistiki kot teoretično utemeljeni jezikoslovni disciplini, in sicer - pristop Grigorija Vinokurja in na drugi strani pristop Charlesa Ballyja. Oba sta si prizadevala za uveljavitev stilistike kot uporabne znanosti, a njuni izhodišči se močno razlikujeta. V nadaljevanju sem se spoznala z zgodovino obeh jezikoslovcev, potem pa se je avtor osredotočil na posameznega lingvista. Bally se je v nasprotju z Vinokurjem osredotočil na preučevanje govorjenega jezika. Opredelil ga je kot naravnega, resničnega in spontanega, medtem ko je knjižni jezik opisal kot nenaraven, tog in rigiden (neprožen) govor, ki je omejen s staro tradicijo in normativno rabo. Bally pravi, da je knjižni jezik daleč od resničnosti, ter da je edina njegova funkcija, da proizvede estetski vtis. Na zanimiv način vpelje razlikovanje med dvema načinoma izražanja, čustvenim in razumskim. Sovjetski lingvist Vinokur je knjižni jezik opredeljeval popolnoma drugače. Menil je, da je le-ta najboljši način organizacije jezikovnega materiala, ki lahko služi kot model za ustvarjanje drugih jezikovnih zvrsti, med katere spada tudi govorjeni jezik. Poudarjal je družbeno dimenzijo jezik. Jasno je začrtal razliko med jezikom in govorom, zapisal je namreč, da je jezik norma, ki je si podrejajo vse druge oblike govora, stvaren je le toliko, kolikor je družaben. Vinokur, v nasprotju z Ballyjem stilistiko uvršča v lingvistiko govora, in ne v lingvistiko jezika, kot slednji. Pri Vinokurju je govorčeva osebna intenca in izražanje drugotnega pomena, medtem ko Bally trdi, da se stilistika ukvarja s sredstvi izražanja, ki jih govorci najdejo že ustvarjene v jeziku. Tu gre za čisto nasprotje. Razprava je veliko kompleksnejša, a strnila sem le moje prve vtise, skratka tisto, kar se je meni zdelo ključno. Kot omeni avtor na koncu, se mi zdi najbolj zanimiv ravno osnovno vodilo članka - kako dva jezikoslovca sodobnika uporabljata ista pojma v popolnoma različnih pomenih z različnimi izhodišči.

Mladen Uhlik. Dva poskusa pojmovanja stilistike: Charles Bally in Grigorij Vinokur. Slavistična revija 62/4 (2014). 591–604. COBISS

Biografski članek

Biografski članek (v mojem primeru članek o literarni zgodovinarki) je sestavljen iz splošnih podatkov, kot so čas in kraj rojstva, kratek opis s ključnimi podatki in če so pokojni, tudi smrt. Potem se članek razdeli na poglavja in sicer poglavje o življenju, nato o delu, potem pa so podana še napisana dela in zunanje povezave ter literatura; kako pridemo do podanih podatkov.

Lojzka Bratuž

Lojzka Bratuž je ena od predstavnic slovenskih literarnih zgodovinark in jezikoslovk. Je kulturna delavka v zamejskem prostoru na Goriškem. Na filozofski fakulteti v Trstu je doštudirala literarne vede in leta 1967 s tega področja tudi doktorirala. Najprej je poučevala na goriških srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom, potem pa je (vse od leta 1975) poučevala slovensko književnost na Fakulteti za tuje jezike in književnosti na Videmski univerzi, kjer je ostala vse do upokojitve. V času poučevanja na univerzi je bila med drugim profesorica tudi slovenskemu pesniku Simonu Gregorčiču. Posebej pomembne so njene študije o pridigah in neobjavljenih pismih prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa, sicer pa se je večinoma ukvarjala z leksikografijo in slovaropisjem. Še vedno se trudi seznanjati italijanski prostor s slovenskim jezikom, literaturo in kulturo.

SlovLit

Izbrala sem članek z naslovom Jezikovno poenotenje, ki je bil objavljen na datum mojega rojstnega dne, 2. avgusta 2015. Avtor Aleksander Čobec je povabil na poslušanje radijske oddaje, v kateri je bilo govora o sprejemanju oziroma ne-sprejemanju drugih jezikovnih skupnosti v Sloveniji. V oddaji je bil glavni govornik ravno naš profesor doktor Marko Stabej, govora pa je bilo o vlogi države pri poenotenju slovenske jezikovne skupnosti.

Aleksander Čobec. Jezikovno poenotenje SlovLit 2. avgust 2015.

Krajšnje naslovov

Dane Zajc in sodobne slogovne tendence v slovenski poeziji
Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih.
Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem
Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki
Zmanjšanje uporabe bralnikov
Bralčevo doživljanje bolezni

Literarni zgodovinar kot komparativist

Za predstavitev literarnega zgodovinarja kot komparativista, sem si izbrala kar profesorja, ki me poučuje predmet v sklopu mojega vzporednega študija primerjalne književnosti. To je profesor Tone Smolej. Profesor se je po končani gimnaziji vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral primerjalno književnost in francoščino. Diplomiral je leta 1997, potem pa se je izpopolnjeval kot Herderjev štipendist na Dunaju, nekaj pa tudi na Poljskem in v Franciji. Leta 2003 je pod mentorstvom profesorja Edvalda Korena doktoriral z disertacijo o slovenski recepciji francoske naturalistične proze. Od leta 1998 je zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer poučuje, kot sem že omenila v uvodu - na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Po šestih letih je bil izvoljen za docenta, od 2009 pa za izrednega profesorja na omenjenem oddelku. V svoji stroki se posebej posveča imagologiji, tematologiji in zgodovini primerjalne književnosti. Profesor Smolej je spisal naši prvi monografiji o slovensko-francoskih literarnih odnosih, in sicer knjigi z naslovom - Slovenska recepcija Emila Zolaja in pa Iz francoskega poslovenjeno. Uredil je priročnika Podoba tujega v slovenski književnosti, Tematologija, ter štiri zbornike Društva slovenskih književnih prevajalcev. Kot soavtor se podpiše tudi pod učbenik Retorične figure, monografijo Anton Ocvirk in berilo Umetnost besede 3. Dejaven član je bil v upravnem odboru Društva slovenskih književnih prevajalcev, še vedno pa je član uredništev revij Hieronymus in pa Ars et humanitas. Je vodja uredništva strokovnih publikacij Filozofske fakultete.

Literarnovedni dogodek

Eden izmed literarnovednih dogodkov, ki so se zgodili ne tako dolgo časa nazaj, je bila mednarodna konferenca Univerzalnost literature in univerzalije v literaturi: Ljubezen. Konferenca je potekala 26. in 27. 11. 2015 od devete ure v Modri sobi petega nadstropja Filozofske fakultete v Ljubljani. Tema srečanja je bila ljubezen kot del literarnega diskurza. Torej kako je obravnavana v literaturi, in sicer v najširšem pomenu besede. Ukvarjali so se z vprašanji kot so - v katerem smislu je literarna tematizacija ljubezni odvisna ali neodvisna od zgodovinskega in kulturnega konteksta? Ali v literarnem diskurzu obstajajo univerzalne strukture in postopki? - Kako se povezujejo z univerzalnostjo ljubezenskih tem ali ljubezenskih motivov? In še veliko zanimivih ostalih vprašanj so odprli. Med vabljenimi referenti se je našel tudi profesor Boris A. Novak.

Literarne kritike

Kritike romana Maks, avtorja Dimitrija Rupla.

Bajt, Drago. Dimitrij Rupel: Maks. Razpotja: razprave, eseji, članki, kritike (1986). 93–96. COBISS
Belcijan, Nina. Vprašanje postmodernizma in zgodovine v dveh Ruplovih romanih Maks in Povabljeni pozabljeni.[: Diplomsko delo]. Mentor doc. dr. Tomo Virk. Ljubljana, 2003. COBISS

Napotki za iskanje knjig, izdanih pred drugo svetovno vojno: najdemo jih v zagrebški Bibliografiji rasprava, članka i književnih radova in pa v Slovenski bibliografiji, Cobissu in pa tudi NUK-u.

Kje dobimo seznam kritik knjige Ivana Preglja Mlada Breda (1913):

Debevec, Jože. Mlada Breda; Povest. Ljubljana: Dom in svet 26/11. 1913. 435–437. dLib.

Hladnikovi posegi na Wikijih

Hladnik je zelo dejaven član Wiki spletišč. Ustvarja, ureja, popravlja članke in daje pobude za nastanek novih. Sama sem mu za posege v članke vedno hvaležna, saj mi pogosto razjasni kakšno dilemo ali pa s svojimi popravki le naredi članek bolj estetski.